SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 11. aprila 2013(*)
„Uredba (ES) št. 44/2001 – Člena 1(1) in 6, točka 1 – Pojem ‚civilna in gospodarska zadeva‘ – Plačilo, ki ga državni subjekt izvede brez pravnega temelja – Zahteva za vračilo tega plačila, uveljavljana v sodnem postopku – Določitev pristojnega sodišča v primeru povezanosti – Tesna povezanost tožbenih zahtevkov – Tožena stranka s stalnim prebivališčem v tretji državi“
V zadevi C‑645/11,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 18. novembra 2011, ki je prispela na Sodišče 16. decembra 2011, v postopku
Land Berlin
proti
Ellen Mirjam Sapir,
Michaelu J. Busseju,
Mirjam M. Birgansky,
Gideonu Rumneyju,
Benjaminu Ben-Zadoku,
Heddi Brown,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, E. Jarašiūnas, A. Ó Caoimh, sodnika, C. Toader (poročevalka), sodnica, in C. G. Fernlund, sodnik,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nemško vlado K. Petersen, agentka,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in S. Nunes de Almeida, agenta,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin in W. Bogensberger, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 28. novembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(1) in 6, točka 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Land Berlin na eni strani in E. M. Sapir, M. J. Bussejem, M. M. Birgansky, G. Rumneyjem, B. Ben-Zadokom, H. Brown ter petimi drugimi osebami na drugi strani glede povračila preveč plačanega zneska, ki je bil pomotoma nakazan po koncu upravnega postopka glede povračila škode, nastale zaradi razlastitve zemljišča med preganjanjem pod nacističnim režimom.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001
3 V uvodnih izjavah od 7 do 9 in 11 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(7) Področje uporabe te uredbe mora zajemati vse glavne civilne in gospodarske zadeve, razen točno opredeljenih zadev.
(8) Med postopki, za katere se uporablja ta uredba, in ozemljem držav članic, ki jih ta uredba zavezuje, mora obstajati vez. Zato bi se morala skupna pravila o pristojnosti praviloma uporabljati, če ima toženec stalno prebivališče v eni od teh držav članic.
(9) Za toženca, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, se praviloma uporabljajo nacionalni predpisi o pristojnosti, ki se uporabljajo na ozemlju države članice, v kateri se nahaja sodišče, pred katerim teče postopek, in za toženca s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je ne veže ta uredba, se mora še naprej uporabljati [Konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija)].
[…]
(11) Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.“
4 V členu 1(1) Uredbe št. 44/2001 je stvarno področje njene uporabe opredeljeno tako:
„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.“
5 Splošna pravila o pristojnosti glede tožb proti osebam s stalnim prebivališčem v Evropski uniji so določena v členih 2 in 3 te uredbe, ki sta del oddelka 1 z naslovom „Splošne določbe“ v poglavju II.
6 Člen 2(1) navedene uredbe določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
7 Člen 3(1) te uredbe določa:
„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“
8 Glede tožb proti osebi s stalnim prebivališčem v tretji državi člen 4(1) Uredbe št. 44/2001, ki je prav tako v oddelku 1 poglavja II, določa:
„Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22 in 23, pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države.“
9 Člena 5 in 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 v oddelku 2 poglavja II te uredbe, naslovljenem „Posebna pristojnost“, določata:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]“
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi:
1. če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov“.
Nemško pravo
10 V zadevi v glavni stvari se uporabijo določbe zakona o ureditvi odprtih premoženjskih zadev (Gesetz zur Regelung offener Vermögensfragen, v nadaljevanju: Vermögensgesetz) in zakona o prednosti investicij pri zahtevkih za vrnitev premoženja na podlagi zakona o ureditvi odprtih premoženjskih zadev (Gesetz über den Vorrang für Investitionen bei Rückübertragungsansprüchen nach dem Vermögensgesetz, v nadaljevanju: Investitionsvorranggesetz).
11 Področje uporabe Vermögensgesetz je določeno v njegovem členu 1(1) in (6), ki določa:
„S tem zakonom so urejeni premoženjski zahtevki v zvezi s premoženjem, ki […] je bilo brez nadomestila razlaščeno in podržavljeno […].
[…]
Ta zakon se smiselno uporablja za premoženjske zahtevke državljanov in združenj, ki so bili v obdobju med 30. januarjem 1933 in 8. majem 1945 preganjani iz rasnih, političnih, verskih ali nazorskih razlogov in so zato zaradi prisilne prodaje, razlastitve ali drugače izgubili premoženje. […]“
12 Člen 3(1) Vermögensgesetz, ki ureja vrnitev premoženja, določa:
„Premoženje, ki je bilo predmet ukrepov v smislu člena 1 in je bilo podržavljeno ali prodano tretjim osebam, se na zahtevo vrne upravičencem, če to […] ni izključeno. […]“
13 Člen 3(3) Vermögensgesetz za izognitev temu, da takih pravic ne bi bilo več mogoče uveljavljati zaradi pridobitve zadevnega premoženja v dobri veri in brez bremen, določa prepoved odtujitve nepremičnin, ki so predmet zahteve za vrnitev na podlagi tega zakona.
14 Investitionsvorranggesetz določa izjeme od teh načel, zato da potrebne investicije v novih Länder ne bi bile onemogočene zaradi prepovedi prodaje nepremičnin, za katere so bili vloženi zahtevki za vrnitev na podlagi Vermögensgesetz.
15 Člen 1 Investitionsvorranggesetz določa:
„Zemljišča […], ki so ali so lahko predmet zahtevkov za vrnitev po Vermögensgesetz, se lahko v skladu z merili iz spodnjih določb v celoti ali deloma uporabijo za posebne investicijske namene. V teh primerih upravičenec prejme nadomestilo v skladu z določbami tega zakona.“
16 Člen 16(1) Investitionsvorranggesetz določa, da „[č]e […] vrnitev premoženja ni mogoča, lahko vsak upravičenec na podlagi ugotovitve ali dokaza svoje upravičenosti […] zahteva plačilo zneska v višini vseh na podlagi pogodbe izplačanih denarnih plačil, ki se nanašajo na premoženje, glede katerega uveljavlja zahtevke. O utemeljenosti takega zahtevka […] z odločbo odloči urad ali deželni urad za reševanje premoženjskih vprašanj. Če izkupička od prodaje ni [ali] pa je nižji od tržne vrednosti, ki jo je imelo premoženje, ko je odločba o prednosti investicije postala izvršljiva, […] lahko upravičenec v roku enega leta […] pred sodiščem terja plačilo tržne vrednosti.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
17 Julius Busse je bil lastnik zemljišča, ki v celoti leži v vzhodnem delu Berlina. Za časa nacionalsocialističnega režima je bil preganjan, leta 1938 pa je bil prisiljen zemljišče prodati tretji osebi. Zemljišče je Nemška demokratična republika pozneje razlastila in ga združila z drugimi zemljišči v državni lasti. Tako nastalo združeno zemljišče je po nemški združitvi postalo last deloma Land Berlin, deloma pa Zvezne republike Nemčije.
18 Prvih deset toženih strank v postopku v glavni stvari, ki so pravne naslednice prvotnega lastnika, od katerih imajo E. M. Sapir, M. M. Birgansky, G. Rumney in B. Ben-Zadok stalno prebivališče v Izraelu, M. J. Busse v Združenem kraljestvu, H. Brown pa v Španiji, je 5. septembra 1990 na podlagi Vermögensgesetz zahtevalo vrnitev dela tega združenega zemljišča, ki je bilo prej v lasti navedenega prvotnega lastnika.
19 Land Berlin in Zvezna republika Nemčija sta leta 1997 na podlagi določb člena 1 Investitionsvorranggesetz investitorju prodali celotno zemljišče, ki je nastalo z zgoraj omenjeno združitvijo zemljišč.
20 Pristojni organ je po prodaji ugotovil, da prvih deset toženih strank v postopku v glavni stvari na podlagi nacionalnega prava ni imelo pravice do vrnitve zemljišča, ampak pravico do izplačila sorazmernega dela izkupička od prodaje združenega zemljišča, torej njegove tržne vrednosti. Ta organ je Land Berlin, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, naložil, naj prvim desetim toženim strankam v postopku v glavni stvari izplača del izkupička od prodaje, ki ustreza deležu, ki v združenem zemljišču odpade na zemljišče Juliusa Busseja.
21 Vendar je Land Berlin, ki je delovala tudi za račun Zvezne republike Nemčije, pri zadevnem nakazilu storila napako. Odvetniku, pooblaščenemu za zastopanje prvih deset toženih strank v postopku v glavni stvari, je namreč pomotoma nakazala celoten izkupiček od prodaje, ki ga je ta nato razdelil mednje.
22 Land Berlin v postopku v glavni stvari od toženih strank zahtevala vračilo preveč plačanega zneska 2,5 milijona EUR. Pri Landgericht Berlin je vložila tožbo proti prvim desetim toženim strankam, pravnim naslednicam Juliusa Busseja, zaradi neupravičene obogatitve, in proti odvetniku, ki jih je zastopal in je enajsta tožena stranka v zadevi v glavni stvari, zaradi protipravnega ravnanja.
23 Tožene stranke v postopku v glavni stvari so ugovarjale, da Landgericht Berlin ni imelo mednarodne pristojnosti za odločanje v zvezi s toženimi strankami v postopku v glavni stvari, ki imajo stalno prebivališče v Združenem kraljestvu, Španiji in Izraelu, torej v zvezi z E. M. Sapir, M. J. Bussejem, M. M. Birgansky, G. Rumneyjem, B. Ben-Zadokom in H. Brown.
24 Poleg tega trdijo, da lahko zahtevajo plačilo zneska, ki je višji od zadevnega deleža izkupička od prodaje, ki jim pripada, ker naj bi bil ta izkupiček manjši od tržne vrednosti zemljišča, ki je bilo v lasti Juliusa Busseja. Menijo, da tožba zato ni utemeljena.
25 Landgericht Berlin je tožbo Land Berlin proti toženim strankam v postopku v glavni stvari s stalnim prebivališčem v Združenem kraljestvu, Španiji in Izraelu z delno sodbo zavrglo kot nedopustno. Land Berlin prav tako ni uspela s pritožbo.
26 Pritožbeno sodišče je namreč v zvezi s tem ugotovilo, da mednarodna pristojnost nemških sodišč za tožbo proti E. M. Sapir, M. J. Busseju, M. M. Birgansky, G. Rumneyju, B. Ben-Zadoku in H. Brown ni podana. Menilo je, da predmet tega spora ni civilna zadeva v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001, ampak zadeva javnega prava, za katero se navedena uredba ne uporabi.
27 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari želi z revizijo doseči, da bi Landgericht Berlin meritorno odločilo o njenih zahtevkih tudi v razmerju do navedenih toženih strank v postopku v glavni stvari.
28 V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je zahteva za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, civilna zadeva v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 tudi takrat, kadar organ zvezni deželi naloži izplačilo dela izkupička od prodaje nepremičnine oškodovancem zaradi povrnitve škode, ta pa pomotoma izplača celotni izkupiček?
2. Ali obstaja v skladu s členom 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 zahtevana tesna povezanost več tožbenih zahtevkov, tudi če se tožene stranke sklicujejo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih se lahko odloči le enotno?
3. Ali se lahko člen 6, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001 uporabi tudi za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Evropski uniji? Če je odgovor pritrdilen: ali navedeno velja tudi, če bi bilo mogoče v državi stalnega prebivališča tožene stranke v skladu z dvostranskimi sporazumi z državo izdajateljico sodbe priznanje te sodbe zaradi neobstoja pristojnosti zavrniti?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
29 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da pojem „civilne in gospodarske zadeve“ zajema zahtevo za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, kadar javni organ, ki mu je organ, ustanovljen z zakonom o povrnitvi škode, nastale zaradi preganjanja v totalitarnem režimu, naložil, naj oškodovancu kot odškodnino izplača del izkupička od prodaje nepremičnine, pomotoma izplača celotni izkupiček in nato sodno zahteva vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja.
30 Bundesgerichtshof v predložitveni odločbi navaja, da so dvomi, ki jih ima o tem, posledica več dejstev. Predložitveno sodišče meni, da gre za vračilo denarnega zneska, ki ga je Land Berlin pomotoma nakazala toženim strankam v postopku v glavni svari, pri čemer je podlaga za to povračilo določba člena 812(1) nemškega civilnega zakonika, ki se nanaša na vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, zaradi neupravičene obogatitve, na podlagi katere mora vsaka oseba povrniti korist, ki jo je prejela brez pravnega temelja. Meni tudi, da podlaga za vračilo ni pravni posel Land Berlin kot pravne osebe, podvržene zasebnemu pravu, ampak upravni postopek.
31 Najprej je treba opozoriti, da ker Uredba št. 44/2001 v odnosih med državami članicami zdaj nadomešča Bruseljsko konvencijo, velja razlaga, ki jo je Sodišče sprejelo v zvezi s to konvencijo, tudi za navedeno uredbo, kadar je mogoče ugotoviti, da so njene določbe in določbe Bruseljske konvencije enakovredne (glej zlasti sodbo z dne 18. oktobra 2011 v zadevi Realchemie Nederland, C‑406/09, ZOdl., str. I‑9773, točka 38 in navedena sodna praksa).
32 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je področje uporabe Uredbe št. 44/2001 tako kot področje uporabe Bruseljske konvencije omejeno na pojem „civilne in gospodarske zadeve“. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da je to področje uporabe v bistvu razmejeno glede na naravo pravnega razmerja med strankami ali predmet spora (glej zlasti sodbo z dne 15. februarja 2007 v zadevi Lechouritou in drugi, C‑292/05, ZOdl., str. I‑1519, točka 30 in navedena sodna praksa).
33 Sodišče je tako menilo, da čeprav nekateri spori med javnim organom in subjektom zasebnega prava lahko spadajo na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, pa je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja državne oblasti (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 28. aprila 2009 v zadevi Apostolides, C‑420/07, ZOdl., str. I‑3571, točka 43 in navedena sodna praksa, ter z dne 19. julija 2012 v zadevi Mahamdia, C‑154/11, točka 56).
34 Za ugotovitev, ali gre za tak primer v sporu, kot je ta v glavni stvari, je torej treba presoditi podlago za tožbo in podrobna pravila o njeni vložitvi (glej v tem smislu sodbi z dne 14. novembra 2002 v zadevi Baten, C‑271/00, Recueil, str. I‑10489, točka 31, in z dne 15. maja 2003 v zadevi Préservatrice foncière TIARD, C‑266/01, Recueil, str. I‑4867, točka 23).
35 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da kot je poudarilo predložitveno sodišče, zahtevek za povračilo škode, ki je razlog za tožbo, vloženo v postopku v glavni stvari, temelji na nacionalnih določbah, torej v obravnavanem primeru na Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz, ki urejata odškodnine za žrtve nacionalsocialističnega režima, določene za vse lastnike zemljišč, ki so obremenjena z restitucijskimi zahtevki. Določata namreč enako obveznost odškodnine ne glede na to, ali je lastnik obremenjene nepremičnine subjekt zasebnega prava ali državni subjekt.
36 Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, je tudi upravni postopek za zahtevke za povrnitev škode oškodovancem enak ne glede na status zadevnega lastnika. Poleg tega v tem postopku navedeni lastnik ne glede na to, ali je subjekt zasebnega prava ali oseba javnega prava, nima nobene prerogative pri odločanju glede določitve restitucijskih pravic oškodovanca.
37 Opozoriti je treba tudi, da se tožba v postopku v glavni stvari nanaša na vračilo zneska, ki ga je Land Berlin pomotoma preplačala, ko je izpolnila pravice oškodovancev. Vendar, prvič, vračilo tega presežka ni del upravnega postopka iz Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz. Drugič, lastnik mora ne glede na to, ali je oseba javnega prava ali subjekt zasebnega prava, za vračilo preveč plačanega zneska proti oškodovancem vložiti tožbo pri civilnem sodišču. Pravna podlaga za vračilo so torej določbe člena 812(1) nemškega civilnega zakonika, ki se nanašajo na vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, zaradi neupravičene obogatitve.
38 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da pojem „civilne in gospodarske zadeve“ zajema zahtevo za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, kadar javni organ, ki mu je organ, ustanovljen z zakonom o povrnitvi škode, nastale zaradi preganjanja v totalitarnem režimu, naložil, naj oškodovancu kot odškodnino izplača del izkupička od prodaje nepremičnine, temu oškodovancu pomotoma izplača celotni izkupiček in nato toži za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja.
Drugo vprašanje
39 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da obstaja tesna povezanost v smislu te določbe med več tožbenimi zahtevki, vloženimi proti več toženim strankam s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah, če te tožene stranke v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, uveljavljajo dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih je treba odločiti enotno.
40 Pravilo o pristojnosti iz člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 določa, da je oseba, ki je ena od več toženih oseb, lahko tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se tako izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi bile lahko posledica ločenih postopkov (glej sodbo z dne 1. decembra 2011 v zadevi Painer, C‑145/10, ZOdl., str. I‑12533, točka 73).
41 Ker to posebno pravilo odstopa od načela, da se oseba toži pri sodišču, na območju katerega ima stalno bivališče, ki je določeno v členu 2 navedene uredbe, ga je treba razlagati ozko, tako da ne dopušča razlage zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v tej uredbi (glej zgoraj navedeno sodbo Painer, točka 74 in navedena sodna praksa).
42 Za uporabo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 je treba preveriti, ali so različni zahtevki, ki jih je vložila ista tožeča stranka proti različnim toženim strankam, tako povezani, da je o njih smotrno odločati skupaj, zato da se s tem prepreči tveganje nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov (glej sodbo z dne 11. oktobra 2007 v zadevi Freeport, C‑98/06, ZOdl., str. I‑8319, točka 39 in navedena sodna praksa).
43 Sodišče je glede navedene povezanosti odločilo, da za to, da se sodne odločbe lahko štejejo za nasprotujoče, ne zadostuje neskladje med rešitvami spora, ampak mora do tega neskladja priti v okviru enakega dejanskega in pravnega stanja (glej zgoraj navedeni sodbi Freeport, točka 40, in Painer, točka 79).
44 V zvezi s tem je treba poudariti, da iz člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne izhaja, da bi bila enaka pravna podlaga zahtevkov, vloženih proti različnim toženim osebam, del pogojev, določenih za uporabo te določbe. Taka enakost je le eden od upoštevnih elementov (glej zgoraj navedeno sodbo Painer, točki 76 in 80).
45 V okviru obravnavane zadeve je treba ugotoviti, da zahtevki iz postopka v glavni stvari, ki temeljijo na vračilu zneska, izplačanega brez pravnega temelja, in na protipravnem ravnanju enajste tožene stranke, ter razlogi, ki jih je v obrambo navedlo prvih deset tožečih strank in se nanašajo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, temeljijo na istem pravnem in dejanskem stanju, torej na pravici do odškodnine, ki jo prvim desetim toženim strankam v postopku v glavni stvari dajeta Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz, in na plačilu spornega zneska, ki ga je Land Berlin pomotoma nakazala tem toženim strankam.
46 Poleg tega je, kot je poudarila nemška vlada, pravna podlaga, ki bi toženim strankam v postopku v glavni stvari zagotovila pravico do zgoraj navedenega zneska, ki so ga prejele, lahko določena le v Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz, kar tudi zahteva presojo za vse tožene stranke glede na isto dejansko in pravno stanje. Upoštevati je treba tudi, da je presoja pravne podlage razlogov toženih strank, ki se nanašajo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, predhodno vprašanje glede na zahtevke v postopku v glavni stvari, ker je utemeljenost zadnjenavedenih zahtevkov odvisna od obstoja ali neobstoja pravice do omenjenih dodatnih odškodninskih zahtevkov.
47 Ta enotnost obstaja, čeprav je pravna podlaga zahtevka glede enajste tožene stranke v postopku v glavni stvari drugačna od pravne podlage zahtevka glede prvih deset toženih strank. Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 99 sklepnih predlogov, se v postopku v glavni stvari zahtevki nanašajo na isti interes, to je vračilo pomotoma in neupravičeno nakazanega presežnega zneska.
48 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da med več tožbenimi zahtevki, vloženimi proti več toženim strankam s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah obstaja tesna povezanost v smislu te določbe, če te tožene stranke v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, uveljavljajo dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih je treba odločiti enotno.
Tretje vprašanje
49 Predložitveno sodišče s prvim delom tretjega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se uporablja za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici, kadar so tožene s tožbo, vloženo proti več toženim strankam, med katerimi so tudi osebe s stalnim prebivališčem v Uniji.
50 Najprej je treba poudariti, da se tretje vprašanje nanaša na E. M. Sapir, M. M. Birgansky, G. Rumneyja in B. Ben-Zadoka, ki imajo stalno prebivališče v Izraelu.
51 Za odgovor na to vprašanje je torej treba ugotoviti, ali je stalno prebivališče sotoženca v drugi državi članici pogoj za uporabo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001.
52 Na prvem mestu je treba v zvezi s tem ugotoviti, da je iz uvodnega dela člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 glede oseb, za katere se uporablja, razvidno, da ga je treba brati skupaj s členom 5 te uredbe, ki se izrecno nanaša na tožene stranke s stalnim prebivališčem na ozemlju Unije.
53 Na drugem mestu je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 določa posebno pravilo, ki se razlaga ozko, tako da ne dopušča razlage zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v tej uredbi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Freeport, točka 35 in navedena sodna praksa).
54 Na tretjem mestu je treba poudariti, da člen 4(1) Uredbe št. 44/2001 izčrpno in izrecno ureja vprašanje oseb s stalnim prebivališčem zunaj ozemlja Unije ter zanje v skladu z uvodno izjavo 9 te uredbe določa, da se ob upoštevanju členov 22 in 23 pristojnost sodišč vsake države članice določi po njenem nacionalnem pravu. Vendar ni sporno, da se za zadevo v postopku v glavni stvari ne uporabi nobena od teh določb, ki se nanašata na izključno pristojnost v nekaterih taksativno naštetih primerih ter na prorogacijo pristojnosti na podlagi dogovora, sklenjenega med strankami.
55 Iz tega izhaja, da je mogoče sotoženca pri sodišču države članice tožiti na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 44/2001, le če ima stalno prebivališče v drugi državi članici.
56 V teh okoliščinah je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se ne uporablja za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici, kadar so tožene s tožbo, vloženo proti več toženim strankam, med katerimi so tudi osebe s stalnim prebivališčem v Uniji.
57 Glede na to, da je odgovor na prvi del tretjega vprašanja nikalen, na drugi del tega vprašanja ni treba odgovoriti, ker je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je bil ta del vprašanja postavljen izključno za primer, da bi bil odgovor na vprašanje, ali se člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 uporablja za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Uniji, pritrdilen.
Stroški
58 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člen 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da pojem „civilne in gospodarske zadeve“ zajema zahtevo za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, kadar javni organ, ki mu je organ, ustanovljen z zakonom o povrnitvi škode, nastale zaradi preganjanja v totalitarnem režimu, naložil, naj oškodovancu kot odškodnino izplača del izkupička od prodaje nepremičnine, temu oškodovancu pomotoma izplača celotni izkupiček in nato toži za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja.
2. Člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da med več tožbenimi zahtevki, vloženimi proti več toženim strankam s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah, obstaja tesna povezanost v smislu te določbe, kadar te tožene stranke v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, uveljavljajo dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih je treba odločiti enotno.
3. Člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da se ne uporablja za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici, kadar so tožene s tožbo, vloženo proti več toženim strankam, med katerimi so tudi osebe s stalnim prebivališčem v Evropski uniji.
Podpisi