Zadeva C‑40/15

Minister Finansów

proti

Aspiro SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost – Direktiva 2006/112/ES – Člen 135(1)(a) – Oprostitev na področju zavarovalništva – Pojma ‚zavarovalne‘ transakcije in ‚povezane storitve, ki jih opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki‘ – Storitve obravnave škodnih zahtevkov, ki se opravljajo v imenu in na račun zavarovatelja“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 17. marca 2016

Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Oprostitve –Oprostitve za zavarovalne transakcije in povezane storitve, ki jih opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki – Področje uporabe – Storitve obravnave škodnih zahtevkov, ki se opravljajo v imenu in na račun zavarovalnice – Izključitev

(Direktiva Sveta 2006/112, člen 135(1)(a))

Člen 135(1)(a) Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da storitve obravnave škodnih zahtevkov, ki jih tretja oseba opravlja v imenu in na račun zavarovalnice, ne spadajo med oprostitev, predvideno v tej določbi.

Čeprav se izraz „zavarovalne transakcije“ ne nanaša le na transakcije, ki jih opravljajo zavarovatelji, in je načeloma dovolj širok, da zajema tudi to, da zavarovalno kritje dodeli davčni zavezanec, ki sam ni zavarovatelj, ampak ki v okviru kolektivnega zavarovanja svojim strankam priskrbi tako kritje s storitvami zavarovatelja, ki prevzame odgovornost za zavarovano tveganje, pa take transakcije po naravi vključujejo obstoj pogodbenega razmerja med zavarovateljem in osebo, katere tveganja so krita z zavarovanjem, namreč zavarovancem. Če pa ponudnik storitev sam ni zavezan zavarovancu zagotoviti kritja tveganja in ga z zavarovancem nikakor ne veže pogodbeno razmerje, čeprav storitev likvidacije škode pomeni bistveni element zavarovalne transakcije, saj vključuje določitev odgovornosti in zneska škode ter odločitev o izplačilu ali zavrnitvi odškodnine zavarovancu, ta storitev, ki se poleg tega opravlja za zavarovatelja, ne more biti zavarovalna transakcija v smislu člena 135(1)(a) Direktive 2006/112.

Navedene ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo, da bi bilo treba uskladiti obravnavo zavarovalnih transakcij za namen davka na dodano vrednost z obravnavo, ki se uporablja za finančne storitve. Sodišče je namreč odločilo, da podobnosti med finančnimi storitvami in zavarovalnimi transakcijami ni mogoče izpeljati, pri čemer je poudarilo razliko v besedilu, ki obstaja med členom 135(1)(a) Direktive 2006/112, ki se nanaša le na zavarovalne transakcije v ozkem smislu, in členom 135(1)(d) in (f) te direktive, ki se nanaša na transakcije, ki „se nanašajo na“ določene bančne transakcije.

V zvezi s pojmom „povezane storitve, ki jih opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki“ je nato treba ugotoviti, da je izraz „povezane“ dovolj širok, da lahko zajame različne storitve, povezane z izvajanjem zavarovalnih transakcij, in zlasti likvidacijo škode, ki je eden od bistvenih delov teh transakcij. V zvezi s pogojem, da morajo zadevne storitve „opravlja[ti] zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki“, za dejavnost ponudnika storitev, sam uradni status družbe ne more zadostovati za ugotovitev, ali njena dejavnost spada na področje uporabe oprostitve. Preučiti je treba tudi vsebino zadevnih dejavnosti. Za to preučitev sta potrebna dva pogoja. Prvič, ponudnik mora biti povezan z zavarovateljem in zavarovancem. Ta povezanost je lahko le posredna, če je ponudnik posrednikov ali zastopnikov podizvajalec. Drugič, njegova dejavnost mora zajemati bistvene naloge zavarovalnega zastopnika, kot so iskanje morebitnih strank in njihovo povezovanje z zavarovateljem. Dejavnost, ki vključuje likvidacijo škode v imenu in na račun zavarovatelja, pa ni nikakor povezana z iskanjem morebitnih strank in njihovim povezovanjem z zavarovateljem za sklenitev zavarovalnih pogodb. Iz tega sledi, da taka dejavnost ne spada pod pojem storitev, „ki jih opravljajo zavarovalni posredniki in zavarovalni zastopniki“ v smislu člena 135(1)(a) Direktive 2006/112, vendar jo je treba analizirati tako, da je del ločenih dejavnosti, ki jih opravljajo zavarovalnice.

(Glej točke od 23 do 25, 27, 29, od 33 do 37, od 40 do 42, 45 in izrek.)