SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 18. februarja 2016(*)
„Arbitražna klavzula – Program za dobavo kmetijskih proizvodov Rusiji – Dobava govejega mesa – Neizvršitev pogodbe s strani intervencijske agencije – Pravo, ki se uporablja – Zastaranje – Prepozna sprostitev nekaterih varščin za dobavo – Delno plačilo računa za prevoz – Nezadostno plačilo nekaterih računov v tuji valuti – Zamudne obresti“
V zadevi T‑164/14,
Calberson GE s sedežem v Villeneuve-Garennu (Francija), ki jo zastopata T. Gallois in E. Dereviankine, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata D. Bianchi in I. Galindo Martín, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Francoske republike, ki jo zastopata D. Colas in C. Candat, agenta,
intervenientka,
zaradi tožbe na podlagi člena 272 PDEU, da bi se Komisiji naložilo povračilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi napak, ki naj bi jih storila intervencijska agencija v okviru izvajanja naročila v zvezi s prevozom govejega mesa v Rusijo v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 111/1999 z dne 18. januarja 1999 o določitvi splošnih pravili za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 2802/98 o programu za dobavo kmetijskih proizvodov Ruski federaciji (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3. zvezek 24, str. 296) in Uredbo Komisije (ES) št. 1799/1999 z dne 16. avgusta 1999 o dobavi govejega mesa Rusiji (UL L 217, str. 20),
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. van der Woude, predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in I. Ulloa Rubio (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. julija 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 V skladu s členom 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2802/98 z dne 17. decembra 1998 o programu za dobavo kmetijskih proizvodov Ruski federaciji (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 24, str. 235) so se v skladu s pogoji navedene uredbe Ruski Federaciji brezplačno dobavili kmetijski proizvodi, pri čemer je bila v skladu s členom 4(1) navedene uredbe Komisija Evropskih skupnosti odgovorna za izvedbo akcije, stroški dobave, vključno s prevozom do pristanišč ali mejnih prehodov, brez razkladanja in, kadar je to primerno, s predelavo v Skupnosti, pa so se določili z javnim razpisom v skladu s členom 2(3) te uredbe.
2 Tožeča stranka, družba Calberson GE, je 14. septembra 1999 v okviru postopka javnega naročanja, uvedenega z Uredbo Komisije (ES) št. 1799/1999 z dne 16. avgusta 1999 o dobavi govejega mesa Rusiji (UL L 217, str. 20) Office national interprofessionnel des viandes, de l’élevage et de l’aviculture (Ofival), ki je postala Établissement national des produits de l’agriculture et de la mer (FranceAgriMer) (v nadaljevanju: intervencijska agencija), predložila ponudbo za določitev stroškov prevoza 5000 ton govejega mesa v trupih, ki tvorijo partijo št. 8, opisano v Prilogi II k navedeni uredbi.
3 Komisija je z odločbo z dne 24. septembra 1999 med drugim tožeči stranki oddala naročilo za dobavo partije št. 8, opisane v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999.
4 Na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 111/1999 z dne 18. januarja 1999 o določitvi splošnih pravili za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 2802/98 o programu za dobavo kmetijskih proizvodov Ruski federaciji (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3. zvezek 24, str. 296) in Uredbe št. 1799/1999 je bilo praktično izvajanje obveznosti Komisije v okviru tega naročila podeljeno intervencijski agenciji. Natančneje, intervencijska agencija je morala zagotoviti izvajanje pogodbenih obveznosti plačila in sprostitve finančne varščine.
5 Po dobavi govejega mesa v trupih iz partije št. 8, opisane v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, je tožeča stranka pri intervencijski agenciji zahtevala sprostitev varščine za dobavo, ki jo je morala položiti v skladu z navedeno uredbo, in plačilo stroškov prevoza.
6 Ker je tožeča stranka menila, da njenim zahtevkom ni bilo ugodeno v celoti, je 10. julija 2000 pri tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) vložila zahtevek za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi zamude intervencijske agencije pri izpolnitvi njenih zahtevkov. Natančneje, navedeni agenciji je očitala, prvič, da je prepozno plačala nekatere račune in sprostila nekatere varščine, in drugič, da je račune, ki bi jih morala plačati v ameriških dolarjih (USD), plačala v francoskih frankih (FRF) na podlagi neveljavnega menjalnega tečaja. Navedeno sodišče se je z odločbo z dne 19. decembra 2001 v korist upravnega sodstva izreklo za nepristojno za odločanje o sporu. Tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu, Francija), ki mu je bil spor predložen 22. januarja 2002, je s sodbo z dne 30. julija 2007 zavrnilo vsebinsko enak zahtevek tožeče stranke. Cour administrative d’appel de Paris (pritožbeno upravno sodišče v Parizu, Francija), ki mu je bil spor predložen 28. septembra 2007, je s sodbo z dne 6. aprila 2010 zavrnilo vsebinsko enak zahtevek tožeče stranke.
7 Ker je tožeča stranka pri Conseil d’État (državni svet, Francija) vložila kasacijsko pritožbo, je to sodišče Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje glede razlage člena 16 Uredbe št. 111/1999. Predložitveno sodišče je z vprašanjem v bistvu spraševalo, ali je treba to določbo razlagati tako, da Sodišču dodeljuje pristojnost za odločanje o vseh sporih, ki izhajajo iz postopka javnega naročanja, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, zlasti o tožbah za povračilo škode, nastale zaradi napak intervencijske agencije pri izvedbi plačila, dolgovanega izbranemu ponudniku, in pri sprostitvi varščine za dobavo, ki jo je ta položil v korist te agencije.
8 Sodišče je s sodbo v zadevi Geodis Calberson GE (C‑623/11, ZOdl., EU:C:2013:22) z dne 17. januarja 2013 odločilo, da je treba člen 16 Uredbe Komisije (ES) št. 111/1999, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1125/1999 z dne 28. maja 1999, razlagati tako, da je Sodišču dodeljena pristojnost za odločanje o sporih glede pogojev, v skladu s katerimi intervencijska agencija, določena za sprejemanje ponudb v okviru razpisa za brezplačno dobavo kmetijskih proizvodov v Rusko federacijo, izbranemu ponudniku plača dolgovani znesek in sprosti varščino za dobavo, ki jo je v korist te agencije položil izbrani ponudnik, zlasti o tožbah za povračilo škode, nastale zaradi napak intervencijske agencije pri izvajanju teh postopkov.
9 Conseil d’État (državni svet) je s sodbo z dne 11. marca 2013 razveljavil odločbo tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) z dne 30. julija 2007 in sodbo cour administrative d’appel de Paris (pritožbeno upravno sodišče v Parizu) z dne 6. aprila 2010 ter ugotovil nepristojnost teh sodišč za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki ga je vložila tožeča stranka.
Postopek in predlogi strank
10 Tožeča stranka je 7. marca 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
11 Komisija je 9. junija 2014 vložila odgovor na tožbo.
12 Replika in duplika sta bili vloženi 22. septembra in 17. decembra 2014.
13 Francoska republika je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. julija 2014 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.
14 Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 2. septembra 2014 to intervencijo dovolil. Francoska republika je 15. oktobra 2014 vložila intervencijsko vlogo. Tožeča stranka in Komisija sta svoja stališča glede te vloge vložili v predpisanem roku.
15 Splošno sodišče je z dopisom z dne 11. junija 2015 v skladu s členom 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 v okviru ukrepa procesnega vodstva stranke pozvalo, naj odgovorijo na vprašanja. Stranke so to zahtevo izpolnile v predpisanem roku.
16 Tožeča stranka, Komisija in Francoska republika so ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 16. julija 2015.
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Komisiji naloži, naj ji plača znesek 7691,60 EUR, davki vključeni, zaradi finančnih stroškov, nastalih zaradi prepozne sprostitve varščin za dobavo;
– Komisiji naloži, naj ji plača znesek 81.817,25 EUR, davki nevključeni, in znesek 6344,17 USD za zamudne obresti, ki so tekle med datumom zapadlosti računov za prevoz in njihovim dejanskim plačilom;
– Komisiji naloži, naj ji plača „zamudne obresti na zamudne obresti“ v višini 2 odstotkov za vsak mesec zamude plačila zgoraj navedenih zamudnih obresti (81.817,25 EUR, davki nevključeni, in 6344,17 USD);
– Komisiji naloži, naj ji plača 17.400 EUR, davki vključeni, za neplačani del zneska iz računa za prevoz;
– Komisiji naloži, naj ji plača 30.580,41 EUR, davki vključeni, zaradi tečajne razlike;
– Komisiji naloži plačilo stroškov;
18 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno,
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
19 Francoska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Pravo
Pravo, ki se uporablja
20 Tožeča stranka trdi, da ker stranki nista izrecno določili prava, ki se uporablja za pogodbo, je treba to pravo določiti na podlagi člena 5 Uredbe št. 593/2008 z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, str. 6; v nadaljevanju: Uredba Rim I). Na podlagi načel iz te uredbe naj bi bilo pravo, ki se uporablja za to pogodbo, francosko pravo.
21 Komisija ne prereka, da je na podlagi Uredbe Rim I pravo, ki se uporablja za pogodbo, francosko pravo. Vendar Komisija trdi, da je Splošno sodišče v sodbah z dne 9. oktobra 2002, Hans Fusch/Komisija (T‑134/01, Recueil, EU:T:2002:246), in z dne 10. februarja 2004, Calberson GE/Komisija (T‑215/01, T‑220/01 in T‑221/01, Recueil, EU:T:2004:38), ki se nanašata na pogodbe o dobavi, sklenjene na podlagi Uredbe št. 111/1999, presodilo, da ni treba določiti prava, ki se uporablja, in je to uredbo razlagalo brez sklicevanja na nacionalno pravo. Čeprav je Splošno sodišče v navedenih zadevah sklenilo, da obstaja pogodbeno razmerje med Komisijo in vsakim izbranim ponudnikom, naj bi namreč upoštevalo tudi dejstvo, da so pravila, ki so predmet „pogodbe“, vsebovana v uredbah Evropske unije, ki jih je treba v vseh državah članicah razlagati enotno.
22 Francoska republika trdi, da je treba spor najprej obravnavati na podlagi pogodbenih določil, ki so v bistvu določena v uredbah št. 111/1999 in št. 1799/1999, in da je treba pri razlagi teh uredb upoštevati njun kontekst, da se zapolni morebitne pravne praznine. Sicer meni, da če je treba izbrati pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo, je to francosko pravo.
23 V skladu s členom 340 PDEU „[p]ogodbeno odgovornost Unije določa pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo“. Pravo, ki se uporablja za pogodbo, je tisto, ki je izrecno določeno v pogodbi, pri čemer morajo imeti pogodbena določila, ki izražajo skupno voljo pogodbenih strank, prednost pred vsakršnim drugim merilom, ki se uporablja le v primeru molka pogodbe (sodba z dne 26. novembra 1985, Komisija/CO.DE.MI., 318/81, Recueil, EU:C:1985:467, točke od 20 do 22).
24 Kot je Sodišče ugotovilo v zgoraj v točki 8 navedeni sodbi Geodis Calberson GE (EU:C:2013:22, točke od 26 do 28), v obravnavanem primeru med Komisijo kot naročnico in tožečo stranko obstaja pogodbeno razmerje. Razen cene, za katero sta se stranki dogovorili, so pravice in obveznosti strank opredeljene z določbami uredb št. 111/1999 in št. 1799/1999. Nobena od teh uredb pa ne določa, katero je tisto pravo, ki naj se uporabi za zadevno pogodbo v primeru vprašanj, ki s tema uredbama niso urejena.
25 V primeru molka pogodbe mora sodišče Unije določiti pravo, ki se uporabi, tako, da upošteva načela, ki so splošno priznana v državah članicah in ob uporabi pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti tistih iz Rimske konvencije z dne 19. junija 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ki jo je nadomestila Uredba Rim I (glej v tem smislu sodbi z dne 11. oktobra 2001, Komisija/Oder-Plan Architektur in drugi, C‑77/99, Recueil, EU:C:2001:531, točka 28, in z dne 17. marca 2005, Komisija/AMI Semiconductor Belgium in drugi, C‑294/02, ZOdl., EU:C:2005:172, točka 60).
26 V skladu s členoma 3 in 5 Uredbe Rim I „[p]ogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki“ in „[k]adar pravo, ki naj se uporabi za pogodbo o prevozu blaga, ni bilo izbrano v skladu s členom 3, se uporablja pravo države običajnega prebivališča prevoznika, če se tudi kraj prevzema blaga v prevoz ali kraj dostave blaga ali običajno prebivališče pošiljatelja nahaja v tej državi“. Če ti pogoji niso izpolnjeni, „se uporablja pravo države, v kateri se nahaja kraj dostave, o katerem sta se dogovorili pogodbeni stranki“.
27 V obravnavanem primeru ni sporno, da ima prevoznik prebivališče v Franciji in da iz Priloge II k Uredbi št. 1799/1999 izhaja, da je bilo goveje meso za Rusijo naloženo v Franciji.
28 Zato je treba ta spor obravnavati na podlagi njegovih pogodbenih določil, torej na podlagi določb uredb št. 111/1999 in št. 1799/1999, vsa vprašanja, ki v teh uredbah niso urejena, pa na podlagi francoskega prava.
Dopustnost
Zastaranje
29 Komisija ugotavlja, da je treba pri presoji dopustnosti tožbe upoštevati dejstvo, da je vprašanje pristojnosti sodišč Unije za odločanje o sporih v zvezi z javnimi naročili v okviru pomoči Ruski Federaciji v hrani obravnavalo Splošno sodišče v zgoraj v točki 21 navedeni sodbi Hans Fusch/Komisija (EU:T:2002:246), odgovor iz te sodbe pa je bil nato potrjen v zgoraj v točki 21 navedeni sodbi Calberson GE/Komisija (EU:T:2004:38), v postopku izdaje katere je bila stranka tudi tožeča stranka. Tožeča stranka naj bi namreč to tožbo vložila šele marca 2014, to je deset oziroma dvanajst let po teh sodbah in štirinajst let po dogodku. Zato naj bi tožba zastarala in bi jo bilo treba razglasiti za nedopustno.
30 Tožeča stranka trdi, da je pogodba, sklenjena s Komisijo, javnopravna pogodba, ker slednja ravna v okviru naloge službe organizacije pomoči v hrani in ker z nalogami, ki ji jih Komisija zaupa, sodeluje pri uresničevanju nalog javne službe. Opozarja, da je v francoskem pravu zastaranje na področju pogodbene odgovornosti oseb javnega prava urejeno z zakonom št. 68‑1250 z dne 31. decembra 1968 o zastaranju terjatev države, departmajev, občin in oseb javnega prava (v nadaljevanju: zakon št. 68‑1250). Na podlagi tega zakona pa naj njena pravica do povračila ne bi zastarala.
31 Ugotoviti je treba, prvič, da niti Uredba št. 111/1999 niti Uredba št. 1799/1999 ne pojasnjujeta, katera pravila se za zadevno pogodbo uporabljajo na področju zastaranja. Zato se, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 28, uporablja francosko pravo. Drugič, v francoskem pravu se določbe civilnega zakonika uporabljajo le v primeru neobstoja lex specialis.
32 Splošna ureditev zastaranja je določena s francoskim civilnim zakonikom. Ta ureditev je bila spremenjena z zakonom št. 2008‑561 z dne 17. junija 2008 o spremembi zastaranja za civilne zadeve (v nadaljevanju: zakon št. 2008‑561), ki je začel veljati 19. junija 2008. Pred to spremembo je bil na podlagi nekdanjega člena 2262 civilnega zakonika splošni zastaralni rok za civilne zadeve 30 let. Po spremembi tožbe, katerih predmet so terjatve ali premičnine, v skladu s členom 2224 navedenega zakonika zastarajo po petih letih od dneva, ko je imetnik pravice izvedel ali bi moral izvedeti za dejstvo, na podlagi katerega bi lahko izvrševal to pravico. Člen 2241 civilnega zakonika določa, da se z vložitvijo zahtevka pri sodišču, tudi za izdajo začasne odredbe, prekineta zastaranje in prekluzivni rok in da velja enako, kadar se zahtevek vloži pri nepristojnem sodišču ali kadar se akt, s katerim se je začel postopek pred sodiščem, razveljavi zaradi kršitve postopka. V skladu s členom 2242 tega zakonika prekinitev zaradi vložitve zahtevka učinkuje vse do konca postopka. Nazadnje, člen 2231 navedenega zakonika določa, da se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok in da začne po prekinitvi teči nov rok, ki je enako dolg kot prejšnji. Člena 1 in 2 zakona št. 68‑1250, na uporabo katerega kot lex specialis se sklicuje tožeča stranka, določata zastaralni rok štirih let od prvega dne v letu, ki sledi letu, v katerem so bile pridobljene pravice. Tek tega roka prekine vsak zahtevek, vložen pri sodišču, tudi če je sodišče nepristojno za njegovo obravnavanje. V takem primeru začne nov rok teči na prvi dan leta, ki sledi letu, v katerem je odločba postala pravnomočna.
33 V obravnavanem primeru je tožeča stranka pri grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) in tribunal administratif de Paris (upravno sodišče v Parizu) tožbi zoper intervencijsko agencijo vložila pred iztekom zastaralnih rokov, navedenih zgoraj v točki 32, in sicer 10. julija 2000 oziroma 22. januarja 2002 (glej točko 6 zgoraj). Enako velja za to tožbo, ki je bila vložena 7. marca 2014 oziroma manj kot eno leto po izdaji sodbe Conseil d’État (državni svet), s katero se je končal postopek pred francoskimi upravnimi sodišči (glej točko 9 zgoraj).
34 Iz tega sledi, da pravica tožeče stranke do povračila niti na podlagi francoskega civilnega zakonika niti ob predpostavki tožeče stranke, v skladu s katero se za zastaranje uporabijo določbe zakona št. 68‑1250, ni zastarala.
35 Na podlagi navedenega je treba tožbo razglasiti za dopustno, ne da bi bilo treba določiti, ali je treba zadevno pogodbo – kot trdi tožeča stranka – opredeliti za javnopravno in je treba zato kot lex specialis uporabiti zakon št. 68‑1250.
Zatrjevana razširitev predmeta spora v repliki
36 Komisija, ki jo podpira Francoska republika, trdi, da je tožeča stranka v repliki neupravičeno razširila predmet spora, kot je bil opredeljen v tožbi. V zvezi s tem trdi, da se je tožba jasno sklicevala na „naročilo“ glede prevoza „govejega mesa“ v okviru „Uredbe št. 111/1999 in Uredbe št. 1799/1999“ in da je tožeča stranka v tožbi navajala ter priložila k tožbi le svojo ponudbo z dne 14. septembra 1999 (glej točko 2 zgoraj), ki se nanaša na partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999. V repliki pa naj bi tožeča stranka trdila, da gre pri zadevnem naročilu za naročilo „brez razlikovanja med partijami“, ki se nanaša na prevoz „kmetijskih proizvodov“ iz Uredbe št. 111/1999, in naj se ne bi več sklicevala na Uredbo št. 1799/1999, ki je upoštevna le za partijo št. 8. Komisija meni, da zgolj na podlagi omembe nekaterih računov, ki se nanašajo na druge partije, v tožbi teh partij v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 ni mogoče šteti za del predmeta spora.
37 Francoska republika dodaja, da je tožeča stranka s Skupnostjo sklenila toliko pogodb, kot je dala ponudb, ki jih je sprejela Komisija. V teh okoliščinah naj bi tožeča stranka s tem, da je v tožbi zahtevala uporabo pogodbe, ki jo s Komisijo zavezuje, le kar zadeva partijo št. 8, opisano v Prilogi II Uredbe št. 1799/1999, predmet spora omejila le na eno pogodbo. Francoska republika trdi tudi, da mora biti v skladu s členom 44(5a) Poslovnika z dne 2. maja 1991 k tožbi zaradi pogodbene odgovornosti priložena pogodba, ki vsebuje arbitražno klavzulo. Če pa se tožba nanaša na druge partije, bi morale biti k njej priložene pogodbe, ki so bile sklenjene za te partije.
38 Tožeča stranka izpodbija vse te trditve in trdi, da se njena tožba „nanaša na celotno naročilo, oddano na podlagi Uredbe št. 111/1999, brez razlikovanja med spornimi partijami“. Iz zahtevkov za plačilo iz tožbe in iz dokaznih predlogov, predloženih v njihovo podporo, in sicer računov, katerih plačilo se zahteva in ki se nanašajo na različne partije, za katere se uporabljajo različne izvedbene uredbe navedene uredbe, naj bi jasno izhajalo, da predmet spora ni omejen na partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999. Sklic na ponudbo za prav to partijo naj bi bil naveden le primeroma.
39 V skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 mora tožeča stranka v vlogi, s katero se postopek začne, opredeliti predmet spora in navesti tožbene predloge.
40 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka – kot pravilno trdita Komisija in Francoska republika – v začetku tožbe jasno navaja, da je bila izbrana za „naročilo Komisije […], ki se nanaša na prevoz govejega mesa s francoskega ozemlja v [Rusijo] v okviru programa preskrbe za to državo, ki je bil sprejet z Uredbo (ES) št. 111/1999 […] in Uredbo št. 1799/1999“ in da je bilo „[n]a podlagi [teh] uredb“ dejansko izvajanje obveznosti Komisije „na podlagi tega naročila“ podeljeno intervencijski agenciji. Tožeča stranka med drugim pojasnjuje, da se je „[p]ri izvajanju naročila“ soočila s številnimi težavami, povezanimi z zatrjevanimi napakami intervencijske agencije.
41 Edini sklic na račune, ki se v bistvu nanašajo na druge partije, ki niso partija št. 8, v tožbi ne zadošča, da bi se v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 štelo, kot je navedeno v repliki, da se predmet spora nanaša tudi na pogodbe v zvezi z naročili, za katera je bila izbrana tožeča stranka na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 566/1999 z dne 12. marca 1999 o dobavi govejega mesa Rusiji (UL L 68, str. 19) (partije št. 1, 2 in 3), Uredbe Komisije (ES) št. 712/1999 z dne 31. marca 1999 o prevozu svinjskega mesa v Rusijo (UL L 89, str. 54) (partija št. 6) in Uredbe Komisije (ES) št. 1133/1999 z dne 28. maja 1999 o dobavi govejega mesa Rusiji (UL L 135, str. 64) (partiji št. 1 in 2).
42 Okoliščina, da so zgoraj v točki 41 navedene uredbe, ki so prvič navedene v repliki, vse izvedbene uredbe Uredbe št. 111/1999, ni upoštevna, saj je v vsaki izvedbeni uredbi navedene uredbe določen nov javni razpis za dodelitev novega naročila. Poleg tega mora v skladu s členom 5(1)(c) Uredbe št. 111/1999 ponudba, da je veljavna, obsegati samo eno partijo. Tožeča stranka tako ni imela niti možnosti, da bi podala ponudbo za več partij niti da bi ponudbo, ki jo je za dodelitev partije predložila v sprejem Komisiji, vezala na preostale ponudbe, ki jih je dala za druge partije na podlagi navedene ali drugih uredb.
43 Res je sicer, da Uredba št. 111/1999 določa splošna pravila za izvajanje programa za dobavo kmetijskih proizvodov Ruski Federaciji in da so splošna pravila skupna ter se uporabljajo za različne uredbe, ki jih je tožeča stranka navedla v repliki. Vendar člena 1 in 2 Uredbe št. 111/1999 določata, da se odprtje postopka za oddajo naročil za posamezne dobave izvede na podlagi posebnih uredb, kakršne so uredbe št. 1799/1999, št. 556/1999, št. 712/1999 in št. 1133/1999. Zato ni mogoče šteti, da je oddaja naročil za posamezne dobave, ki se izvedejo v okviru teh posebnih uredb, izvršitev samo ene pogodbe za naročilo, ki vsebuje sedem različnih partij.
44 Poleg tega člen 5(1)(a) in (c) Uredbe št. 111/1999 jasno določa, da ponudbe, ki se oddajo intervencijski agenciji, navajajo uredbo, ki odpira posamezni razpis za vsako partijo, in da mora vsaka ponudba obsegati samo eno, celo partijo. Ponudba, priložena k tožbi, se nanaša na partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, s katero nikakor ni mogoče prikazati obsega obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela v okviru programa za dobavo kmetijskih proizvodov Ruski Federaciji, saj je vsaka ponudba drugačna in je bila podana v okviru drugega postopka javnega naročanja.
45 Zato pomeni sklicevanje na druge partije, ki niso partija št. 8 iz Uredbe št. 1799/1999, v repliki razširitev predmeta spora, ki jo je treba šteti za nedopustno.
Utemeljenost
46 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja štiri zahtevke. Prvi zahtevek se nanaša na prepozno sprostitev nekaterih varščin za dobavo. Drugi zahtevek se nanaša na prepozno plačilo nekaterih računov za prevoz. Tretji zahtevek se nanaša na delno plačilo enega računa za prevoz. Četrti zahtevek se nanaša na nezadostno plačilo nekaterih računov v valuti, ki ni bila določena v pogodbi.
47 Splošno sodišče meni, da je prvi, tretji in četrti zahtevek smiselno obravnavati pred drugim zahtevkom.
Prvi zahtevek: prepozna sprostitev nekaterih varščin za dobavo
48 Tožeča stranka trdi, da so bile tri varščine za dobavo, ki jih je položila, sproščene prepozno, pri čemer intervencijska agencija ni navedla razloga, s katerim bi upravičila to prepozno sprostitev, in zahteva povračilo stroškov, ki so nastali zaradi te zamude. Trdi, da je neupravičena zavrnitev sprostitev varščin take vrste napaka, zaradi katere se vzpostavi odgovornost uprave in spominja, da se v skladu s členom 12(2) Uredbe št. 111/1999 varščina za dobavo sprosti, ko izbrani ponudnik predloži dokazilo o izvedeni dobavi.
49 Komisija trdi, da je treba zahtevek zaradi neobstoja bistvenih elementov v tožbi, kot je navedba posamičnih dejanj dobave, razglasiti za nedopusten na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991. Meni, da tožeča stranka nikakor ni dokazala, da so ji zaradi navedene zamude nastali stroški, in opozarja, da so bili stroški bančne varščine vključeni v ceno iz ponudbe, ki jo je ta podala. Poleg tega meni, da čeprav Uredba št. 111/1999 ne določa roka za sprostitev varščine, to ne pomeni, da mora biti varščina sproščena na isti dan, kot je intervencijska agencija prejela spremne dokumente. Opozarja, da mora intervencijska agencija pred sprostitvijo varščine in plačilom pregledati spremne dokumente zaradi možnosti, da se bo morala obrniti proti izbranemu ponudniku, če se pri pregledu izkaže, da ni spoštoval pogojev dobave. V obravnavanem primeru naj se zamuda, ki jo navaja tožeča stranka, in sicer 18 in 30 dni, nikakor ne bi mogla šteti za nerazumno.
50 Francoska republika trdi, da so bili računi, ki jih je tožeča stranka predložila v podporo zahtevku, izdani pred sklenitvijo pogodbe za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, in da torej ne morejo biti povezani z navedeno pogodbo.
51 Ugotoviti je treba, kot trdi Francoska republika, da sta bila računa s sklicema BRU 9132021 in BRU 9132022, ki jih je predložila tožeča stranka v podporo svojega zahtevka, izdana 3. in 9. avgusta 1999, torej preden je tožeča stranka 14. septembra 1999 intervencijski agenciji podala ponudbo in preden je Komisija 24. septembra 1999 izdala odločbo o dodelitvi partije št. 8, opisane v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, tožeči stranki. Zato teh računov ni mogoče povezati s pogodbo za navedeno partijo.
52 Zato je treba prvi zahtevek vsekakor zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o razlogu za nedopustnost, ki ga je Komisija navedla na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1997.
Tretji zahtevek: delno plačilo računa za prevoz
53 Tožeča stranka trdi, da čeprav je opravila vse pogodbene prevozne storitve in je to dejstvo dokazala s tem, da je intervencijski agenciji predložila upoštevne dokumente, slednja brez kakršne koli utemeljitve ni v celoti plačala računa s sklicem BRU 9131606. Zato Komisiji predlaga, naj Komisiji naloži plačilo 17.400 EUR, kar ustreza neplačanemu delu zneska iz tega računa.
54 Komisija trdi, da ta zahtevek ni v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991, saj se tožeča stranka omejuje na trditev, da znesek 17.400 EUR ni bil plačan, ne da bi podala pojasnila v zvezi z vprašanjem, čemu ustreza ta znesek, v zvezi z informacijo, posredovano intervencijski agenciji v podporo tega zahtevka za plačilo, in v zvezi z vprašanjem, zakaj je bil ta znesek dolgovan. Trdi, da mora dejanje natovarjanja vsekakor opraviti izbrani ponudnik, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 21 navedene sodbi Calberson GE/Komisija (EU:T:2004:38, točke od 147 do 149), in da so bili v ponudbi tožeče stranke dejansko navedeni stroški ravnanja s tovorom in natovarjanja. Zato meni, da ne more biti odgovorna za zamudo, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela pri natovarjanju blaga.
55 Francoska republika trdi, da je bil račun, ki ga je tožeča stranka predložila v podporo zahtevku, izdan pred sklenitvijo pogodbe za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999.
56 Ugotoviti je treba, tako kot trdi Francoska republika, da je bil račun z dne 6. julija 1999, ki ga je tožeča stranka predložila v podporo zahtevku, izdan pred sklenitvijo pogodbe za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, in sicer 24. septembra 1999. Zato tega računa ni mogoče povezati z navedeno pogodbo.
57 Zato je treba tretji zahtevek vsekakor zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o razlogu za nedopustnost, ki ga je Komisija navedla na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1997.
Četrti zahtevek: nezadostno plačilo v valuti, ki ni bila določena v pogodbi
58 Tožeča stranka v tožbi trdi, da se lahko po francoskem pravu terjatev, opredeljena v tuji valuti, izpolni z nakazilom v nacionalni valuti, če se menjava opravi na dan plačila. V obravnavanem primeru naj bi bila „ena od partij“, dodeljenih tožeči stranki, ki naj bi jo bilo treba plačati v ameriških dolarjih, plačana v francoskih frankih. Tako trdi, da so bili „štiri“ zadevni računi v skupnem znesku 402.281 USD plačani „z nakazilom zneska v frankih v višini 390.334,62 EUR“, če pa bi se uporabilo menjalni tečaj, ki je veljal na dan nakazila („1,0463/0,9557“), bi moralo biti nakazilo enako 420.915,03 EUR. Zato zahteva, da se Komisiji naloži nakazilo razlike, to je 30.580,41 EUR.
59 Komisija trdi, da zahtevek zaradi nekaterih protislovij in nejasnosti ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991. Vsekakor naj bi že cour administrative d’appel de Paris (pritožbeno upravno sodišče v Parizu) v sodbi z dne 6. aprila 2000 ugotovilo, da so bili računi tožeče stranke hkrati v ameriških dolarjih in francoskih frankih.
60 Francoska republika opozarja, da tožeča stranka ni opredelila pogodbenega določila, ki je podlaga za domnevno obveznost plačila v ameriških dolarjih, ki jo zatrjuje. Člen 5(d) Uredbe št. 111/1999 naj bi nasprotno določal, da morajo biti različni navedeni zneski izraženi v evrih, da je ponudba veljavna. Ponudba tožeče stranke za dobavo partije št. 8, opisane v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, naj bi bila dejansko izražena v evrih in ne v ameriških dolarjih. Vsekakor pa naj bi bila na podlagi francoskega prava, na katerega se sklicuje tožeča stranka, razlika 6705,45 EUR.
61 Spomniti je treba, da mora na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem v skladu s členom 53, prvi odstavek, navedenega statuta, in člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti podatki morajo biti dovolj jasni in natančni, da omogočijo toženi stranki pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi, po potrebi brez drugih informacij v utemeljitev. Zato mora biti v tožbi natančno navedeno, iz česa je sestavljen tožbeni razlog, na katerem temelji tožba, zato samo splošna navedba tožbenega razloga ne izpolnjuje zahtev iz Statuta Sodišča Evropske Unije in navedenega Poslovnika (glej po analogiji sodbi z dne 12. januarja 1995, Viho/Komisija, T‑102/92, Recueil, EU:T:1995:3, točka 68, in z dne 27. novembra 1997, Tremblay in drugi/Komisija, T‑224/95, Recueil, EU:T:1997:187, točka 79). Poleg tega Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov, ki bi jih lahko štelo za tožbeno podlago, saj imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej po analogiji sodbo z dne 2. februarja 2012, Grčija/Komisija, T‑46‑9/09, EU:T:2012:50, točka 46 in navedena sodna praksa).
62 V obravnavanem primeru je treba glede dolga, zatrjevanega v okviru tega zahtevka, tako kot Komisija ugotoviti, da tožeča stranka trdi, da je bila „ena od partij“, ki ji je bila dodeljena, dogovorjena v ameriških dolarjih, ne da bi pojasnila, katera. Tožeča stranka dalje omenja „štiri račune“ v skupnem znesku 402.281 USD, ki naj bi se nanašali na to partijo, vendar jih ni niti priložila v prilogi niti glede teh računov ni podala kakršne koli druge informacije.
63 Toda iz tožbe ni jasno razvidno, ali tožeča stranka izpodbija dejstvo, da so bili zadevni računi namesto v ameriških dolarjih plačani v francoskih frankih, ali pa se nasprotno omejuje na prerekanje menjalnega tečaja, ki je bil uporabljen. Tožeča stranka namreč ugotavlja, da „se načeloma lahko po francoskem pravu terjatev, opredeljena v tuji valuti, izpolni z nakazilom v nacionalni valuti, če se menjava opravi na dan plačila“, iz česar je mogoče sklepati, da se omejuje na prerekanje menjalnega tečaja med francoskim frankom in ameriškim dolarjem. Dalje, namesto, da bi navedla, kakšen bi moral biti menjalni tečaj, se sklicuje na menjalni tečaj med ameriškim dolarjem in evrom, ne da bi v tožbi kakor koli pojasnila, kateri dan je uporabila kot referenčen.
64 V teh okoliščinah ta zahtevek ni v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 in ga je treba zavreči kot nedopusten.
65 Vsekakor je treba ugotoviti, da je med štirimi računi, ki so bili priloženi k repliki, le v računu s sklicem BRU 0135699 omenjena dobava partije št. 8, opisane v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, in ga je zato mogoče povezati s pogodbo za navedeno partijo.
66 Ugotoviti pa je treba, prvič, da je ta račun tako v ameriških dolarjih (108.173,76 USD) kot v francoskih frankih (717.289,39 FRF) in da tožeča stranka ni predložila dokaza, da bi moral biti ta račun plačan v ameriških dolarjih. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da kljub zahtevi iz člena 5 Uredbe št. 111/1999, da mora biti ponudba, da je veljavna, izražena v evrih, ta uredba ne določa podrobnih pravil za plačilo računov. Določbe Uredbe št. 111/1999 namreč ne določajo, da mora biti plačilo dobav opravljeno v natančno določeni valuti. Poleg tega je treba spomniti, da je bila valuta, ki se je uporabljala v času sklenitve pogodbe 24. septembra 1999, francoski frank.
67 Drugič, ugotoviti je treba, da tožeča stranka ne trdi, da je intervencijska agencija plačala drug znesek, kot je v računu navedeni znesek 717.289,39 FRF.
68 Na tej podlagi je treba četrti zahtevek, kolikor ga Splošno sodišče lahko razume, vsekakor zavrniti kot neutemeljen.
Drugi zahtevek: neplačilo zamudnih obresti
69 Tožeča stranka trdi, da čeprav je opravila vse prevozne storitve iz pogodbe za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, in intervencijski agenciji predložila spremne dokumente, je zadnjenavedena neutemeljeno zamudila s plačilom spornih računov. Zato zahteva, naj se Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti in zamudnih obresti na te obresti. Trdi tudi, da v Uredbi št. 111/1999 ni nobene določbe glede roka za plačilo prevoznih storitev in stopnje zamudnih obresti, ki naj se uporabita. Zato meni, da je treba upoštevati načela francoskega upravnega prava, ki urejajo ta vprašanja. Ugotavlja, da bi moralo biti v skladu s temi načeli plačilo opravljeno ob predložitvi računa v trenutku prevzema ali dobave blaga oziroma prejema računa, če plačilo ni bilo opravljeno v trenutku prevzema ali dobave, ter da začnejo z zamudo s plačilom ipso iure teči zakonite zamudne obresti.
70 Komisija, ki jo podpira Francoska republika, v bistvu meni, da je treba ta zahtevek zavrniti za vse račune bodisi ker jih ni bilo treba plačati bodisi ker jih je intervencijska agencija plačala pred prejemom opomina tožeče stranke bodisi ker jih ni mogoče povezati s predmetom spora bodisi ker spremni dokumenti, potrebni za plačilo, niso bili predloženi. Poleg tega ker v uredbah št. 111/1999 in št. 1799/1999 ni določen rok za plačilo, ni mogoče sklepati, da je bilo treba te račune plačati v gotovini. Intervencijski agenciji naj bi bilo namreč treba določiti razumen rok za preizkus zahtevkov, ki so ji predloženi. Francoska republika dodaja, da francoski civilni zakonik ne določa, da začnejo zamudne obresti teči ipso iure, ampak da tečejo šele po opominu dolžnika glede obveznosti plačila.
71 Prvič, tako kot trdita Komisija in Francoska republika, je treba zahtevek za plačilo zamudnih obresti za račune, ki so bili izdani pred sklenitvijo pogodbe za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, to je pred 24. septembrom 1999, zavrniti, saj teh računov ni mogoče povezati s predmetom spora, kot je opredeljen v tožbi. Zato je treba ta zahtevek za račune s sklici BRU 9131230, BRU 9131356, BRU 9131823, BRU 9131824, BRU 9132738, BRU 9132739, BRU 9132764, BRU 9132021, BRU 9132022, BRU 9131606, BRU 9132744 in BRU 9132743 zavrniti.
72 Drugič, tožeča stranka ne prereka, da so bili računi s sklici BRU 9132954, BRU 9133012, BRU 9133148, BRU 9133149, BRU 9133152, BRU 9133153, BRU 9133286, BRU 9134237, BRU 9133287, BRU 9133917, BRU 0135094, BRU 0135699 in BRU 0136077 plačani pred opominom, ki ga je 3. aprila 2000 poslala intervencijski agenciji. Vendar trdi, da na podlagi francoskega upravnega prava tak opomin za začetek teka zamudnih obresti ni potreben.
73 V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 28, se francosko pravo za pogodbo za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, uporabi, le kadar uredbi št. 111/1999 in št. 1799/1999, kot jih razlaga sodna praksa, ne vsebujeta določil glede konkretne uporabe pogodbenih pogojev.
74 V tem primeru pa je Splošno sodišče, kot poudarja Komisija, v okviru izvajanja naročila za opravljanje prevoza, ki ga je Komisija prav tako dodelila tožeči stranki na podlagi Uredbe št. 111/1999, že ugotovilo, da je zamudo s plačilom mogoče ugotoviti šele od trenutka, ko se dolžnika opomni, in da pogodba o dobavi ne določa, da stanje opomina nastopi že ipso iure z iztekom roka (glej v tem smislu zgoraj v točki 21 navedeno sodbo Calberson GE/Commission, EU:T:2004:38, točka 144 in navedena sodna praksa). Tako se Splošno sodišče ni sklicevalo na določbo nacionalnega prava, ampak se je oprlo na prejšnjo sodno prakso, v kateri je bila prav tako podana razlaga Uredbe št. 111/1999 (zgoraj v točki 21 navedena sodba Hans Fusch/Komisija, EU:T:2002:246, točka 78). Glede na posebno naravo pogodbe za partijo št. 8, opisano v Prilogi II k Uredbi št. 1799/1999, pri kateri so pravice in obveznosti pogodbenih strank opredeljene z določbami uredb št. 111/1999 in št. 1799/1999, je namreč treba zagotoviti, kolikor je mogoče, enotno razlago pogodb, ki izhajajo iz te ureditve. Iz tega sledi, da – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – se francosko pravo, ki se uporabi za pogodbo le v primeru molka, ne uporablja za vprašanja v zvezi z zamudnimi obrestmi.
75 Iz tega sledi, da ker tožeča stranka intervencijski agenciji ni predložila opomina pred 3. aprilom 2000, to je datumom, ko je tožeča stranka prvič podala opomin, je treba njen zahtevek v zvezi s plačilom zamudnih obresti za račune, katerih plačilo je bilo izvedeno pred tem datumom, torej račune s sklici BRU 9132954, BRU 9133012, BRU 9133148, BRU 9133149, BRU 9133152, BRU 9133153, BRU 9133286, BRU 9134237, BRU 9133287, BRU 9133917, BRU 0135094, BRU 0135699 in BRU 0136077, zavrniti.
76 Tretjič, kar zadeva račun s sklicem BRU 0137658 z dne 18. maja 2000, iz spisa ne izhaja, da je bil predmet opomina. Ugotoviti je namreč treba, da v opominu z dne 29. maja 2000, ki je vložen v spis, ni naveden ta račun, ampak nek drug račun z dne 2. februarja 2000. Zato je treba zaradi neobstoja opomina zahtevek tožeče stranke strank zavrniti tudi v delu, ki se nanaša na račun s sklicem BRU 0137658.
77 Četrtič, v zvezi z računom s sklicem BRU 0135473 je treba spomniti, da člen 10(2) Uredbe št. 111/1999 določa, da je treba k zahtevkom za plačilo priložiti različne spremne dokumente (kopija transportnih dokumentov, potrdilo o prevzemu, kopija izvoznega dovoljenja itd.), saj brez njih plačila ni mogoče izvesti. Zato zgolj na podlagi izdaje računa še ne nastane pravica do plačila.
78 V obravnavanem primeru iz tožbe izhaja, da je bil račun s sklicem BRU 0135473 z dne 2. februarja 2000 plačan v dveh delih, in sicer 23. maja in 13. junija 2000. Kot poudarja Komisija, je iz prilog k tožbi vendarle razvidno, da plačila ni bilo mogoče izvesti prej, ker intervencijska agencija ni prejela vseh zahtevanih dokumentov. Intervencijska agencija je tožečo stranko za te dokumente zaprosila z dopisom z dne 18. maja 2000. Iz priloge 14 k tožbi izhaja, da je tožeča stranka z dopisom z dne 22. maja 2000 posredovala nekatere zahtevane dokumente, vendar vsaj enega ni predložila, in sicer transportnega dokumenta (CMR), ki ustreza carinskemu obrazcu s sklicem EX1 294905. Ker tožeča stranka ni predložila dokaza o tem, da je pred 13. junijem 2000 posredovala vse zahtevane dokumente za izvedbo plačila, je treba njen zahtevek v zvezi z navedenim računom zavrniti. Če ni zapadlega dolga, zamudne obresti namreč ne morejo začeti teči.
79 Nazadnje, kar zadeva račune s sklici BRU 0135095, BRU 0136486 in BRU 9133916, ti ustrezajo dodatnim stroškom parkiranja v Rusiji. Iz prilog k tožbi pa je razvidno, da je intervencijska agencija v zvezi s temi računi navedla, da jih ni mogoče poravnati, dokler jih službe Komisije ne odobrijo, tožeča stranka pa je s tem soglašala. Tožeča stranka zato ne more trditi, da bi bilo treba te račune poravnati osem dni po tem, ko so bili poslani intervencijski agenciji. Tožeča stranka prav tako ni dokazala, da je bilo plačilo teh računov, opravljeno 13. junija 2000, izvedeno prepozno glede na datum, ko so službe Komisije podale soglasje za plačilo teh računov. Zato je treba zahtevek za plačilo zamudnih obresti v delu, v katerem se nanaša na te račune, zavrniti, saj tožeča stranka ne navaja datuma, na katerega bi bilo treba plačati te račune.
80 Iz tega sledi, da je treba drugi zahtevek v celoti zavrniti.
81 Na podlagi navedenega je treba vse zahtevke tožeče stranke, kolikor jih Splošno sodišče lahko razume, zavrniti kot neutemeljene.
82 Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
83 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
84 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Francoska republika zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Calberson GE se naloži plačilo stroškov.
3. Francoska republika nosi svoje stroške.
Van der Woude | Wiszniewska-Białecka | Ulloa Rubio |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. februarja 2016.
Podpisi