Zadeva T‑164/14

Calberson GE

proti

Evropski komisiji

„Arbitražna klavzula – Program za dobavo kmetijskih proizvodov Rusiji – Dobava govejega mesa – Neizvršitev pogodbe s strani intervencijske agencije – Pravo, ki se uporablja – Zastaranje – Prepozna sprostitev nekaterih varščin za dobavo – Delno plačilo računa za prevoz – Nezadostno plačilo nekaterih računov v tuji valuti – Zamudne obresti“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 18. februarja 2016

1.      Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule –Pogodba o prevozu blaga – Pravo, ki se uporablja

(Rimska konvencija z dne 19. junija 1980; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člena 3 in 5; uredbi Komisije št. 111/1999 in št. 1799/1999)

2.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Splošno sklicevanje na druga pisanja, priložena k tožbi – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 44(1)(c))

3.      Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Zahtevek za plačilo zamudnih obresti – Dopustnost – Pogoji

(uredbi Komisije št. 111/1999, člen 10(2), in št. 1799/1999)

1.      Pravo, ki se uporablja za pogodbo, je tisto, ki je izrecno določeno v pogodbi, pri čemer morajo imeti pogodbena določila, ki izražajo skupno voljo pogodbenih strank, prednost pred vsakršnim drugim merilom, ki se uporablja le v primeru molka pogodbe. V primeru molka pogodbe mora sodišče Unije določiti pravo, ki se uporabi, tako, da upošteva načela, ki so splošno priznana v državah članicah in ob uporabi pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti tistih iz Rimske konvencije z dne 19. junija 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ki jo je nadomestila Uredba št. 593/2008 (Rim I).

V zvezi s pogodbo o prevozu blaga, ki je bila med Komisijo in izbranim podjetjem sklenjena na podlagi javnega razpisa, uvedenega z Uredbo št. 1799/1999 o dobavi govejega mesa Rusiji, v skladu z Uredbo št. 111/1999 o določitvi splošnih pravili za uporabo Uredbe št. 2802/98, je treba ugotoviti, da če ima prevoznik prebivališče v Franciji in če iz Priloge II k Uredbi št. 1799/1999 izhaja, da je bilo goveje meso za Rusijo naloženo v Franciji, je treba spor v zvezi s to pogodbo obravnavati na podlagi pogodbenih določil, torej na podlagi določb uredb št. 111/1999 in št. 1799/1999, vsa vprašanja, ki v teh uredbah niso urejena, pa na podlagi francoskega prava.

(Glej točke 23 in od 25 do 28.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 61.)

3.      Glede plačila zamudnih obresti iz pogodbe, sklenjene na podlagi javnih naročil, je treba ugotoviti, da je zamudo s plačilom mogoče ugotoviti šele od trenutka, ko se dolžnika opomni, če pogodba o dobavi ne določa, da stanje opomina nastopi že ipso iure z iztekom roka.

Poleg tega v zvezi s pogodbo o prevozu blaga, ki je bila med Komisijo in izbranim podjetjem sklenjena na podlagi javnega razpisa, uvedenega z Uredbo št. 1799/1999 o dobavi govejega mesa Rusiji, v skladu z Uredbo št. 111/1999 o določitvi splošnih pravili za uporabo Uredbe št. 2802/98, člen 10(2) Uredbe št. 111/1999 določa, da je treba k zahtevkom za plačilo priložiti različne spremne dokumente, saj brez njih plačila ni mogoče izvesti. Zato zgolj na podlagi izdaje računa še ne nastane pravica do plačila.

(Glej točki 74 in 77.)