SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 15. junija 2010

Zadeva F‑35/08

Dimitrios Pachtitis

proti

Evropski komisiji

„Javni natečaj EPSO/AD/77/06 – Nepripustitev k pisnemu preizkusu na podlagi rezultata pristopnih testov – Pristojnosti EPSO“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero D. Pachtitis predlaga razglasitev ničnosti, prvič, odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) z dne 31. maja 2007, s katero je bil obveščen o neuspehu na pristopnih testih javnega natečaja EPSO/AD/77/06, drugič, odločbe EPSO z dne 6. decembra 2007 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper odločbo z dne 31. maja 2007 in, tretjič, vseh z njima povezanih aktov.

Odločitev:      Odločbi EPSO z dne 31. maja 2007 in 6. decembra 2007 o neuvrstitvi tožeče stranke na seznam 110 kandidatov, ki so na pristopnih testih za javni natečaj EPSO/AD/77/06 dosegli najboljši rezultat, se razglasita za nični. Komisija nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke. Evropski nadzornik za varstvo podatkov, intervenient v podporo predlogom tožeče stranke, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Odločba o zavrnitvi pritožbe – Odločba, sprejeta po ponovnem preizkusu prejšnje odločbe – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Evropski urad za izbor osebja (EPSO) – Pristojnosti – Določitev vsebine in poprava testov za pristop k natečaju – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 7; Sklep 2002/620/ES Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko‑socialnega odbora, Odbora regij in Varuha človekovih pravic, člen 2)

3.      Uradniki – Natečaj – Pojem – Predhodni del, ki vključuje pristopne teste z vprašanji z več ponujenimi odgovori – Vključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

1.      Če je zavrnitev pritožbe, bodisi zaradi molka organa ali odločbo, brezpogojna, potem zgolj potrjuje ravnanje ali opustitev, ki mu vlagatelj pritožbe ugovarja, in sama po sebi ni izpodbojna. Tak je akt, ki v primerjavi s prejšnjim aktom, ki posega v položaj, ne vsebuje nobenega novega elementa in ga torej ne nadomešča. Kljub temu za odločbo o zavrnitvi pritožbe glede na njeno vsebino ni nujno, da potrjuje izpodbijani akt.

To velja, če zavrnilna odločba vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče Unije pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta, ali pa ga upošteva celo kot akt, ki posega v položaj, ki izpodbijani akt nadomešča.

(Glej točke od 37 do 39.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 9; 10. december 1980, Grasselli proti Komisiji, 23/80, Recueil, str. 3709, točka 18; 16. junij 1988, Progoulis proti Komisiji, 371/87, Recueil, str. 3081, točka 17;

Sodišče prve stopnje: 27. junij 2000, Plug proti Komisiji, T‑608/97, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑569, točka 23; 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, RecFP, str. I‑A‑301 in II‑1457, točki 34 in 35; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑167, točka 54; 10. junij 2004, Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑167 in II‑747, točka 31; 14. oktober 2004, Sandini proti Sodišču, T‑389/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑295 in II‑1339, točka 49; 7. junij 2005, Cavallaro proti Komisiji, T‑375/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑151 in II‑673, točke od 63 do 66;

Sodišče za uslužbence: 9. september 2008, Ritto proti Komisiji, F‑18/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑281 in II‑A‑1‑1495, točka 17.

2.      Zlasti iz Priloge III h Kadrovskim predpisom je razvidno, da ureditev natečajnega postopka temelji na načelu delitve pristojnosti med organom, pristojnim za imenovanja, in natečajno komisijo. Poleg tega, da to pomeni samoomejitev moči uprave, pa ta delitev pristojnosti na podlagi Kadrovskih predpisov razkriva – ob skrbi za ohranitev preglednosti postopka izbora osebja Unije – voljo organa, ki je pristojen za sprejetje Kadrovskih predpisov, da občutljive naloge izbire zadevnega osebja ne zaupa le upravi, temveč da lahko prek natečajne komisije sodelujejo osebe zunaj upravne hierarhije in zlasti predstavniki osebja.

Ustanovitev Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) na to delitev pristojnosti ni vplivala, saj člen 2 sklepa o ustanovitvi EPSO 2002/620 izrecno določa, da ima na področju natečajev pristojnost izbiranja, dodeljeno organu, pristojnemu za imenovanja. Poleg tega je iz člena 7 Priloge III h Kadrovskim predpisom razvidno, da so naloge EPSO v zvezi z izvajanjem natečajev za zaposlovanje uradnikov v bistvu organizacijske narave. Pri tem niti izbira niti presoja vsebine vprašanj, postavljenih na nekem natečaju, nista v pristojnosti EPSO.

Skratka, čeprav so naloge, ki so zaupane EPSO, take, da je ta organizacija pomemben igralec pri določanju in izvajanju politike Unije na področju izbora osebja, pa ostaja, nasprotno, njena vloga pri izvedbi natečajev za zaposlitev uradnikov – ki je sicer pomembna, ker pomaga natečajni komisiji – v vsakem primeru drugotnega pomena v primerjavi z vlogo omenjene komisije, ki je EPSO poleg tega tudi ne more nadomestiti.

Odločbo, s katero je EPSO zavrnil kandidata na natečaju, ker na pristopnih testih ni dosegel dovolj dobrih ocen, je zato treba razglasiti za nično. Čeprav je namreč res, da so bili ti testi, sestavljeni iz vprašanj z več ponujenimi odgovori, popravljeni računalniško, torej s samodejnim postopkom, in zato ni bilo prostora za subjektivnost, pa potek tega samodejnega postopka vključuje vsebinsko določitev ravni zahtevnosti vprašanj, postavljenih v pristopnih testih, in izločitev nekaterih vprašanj. Ker ni bilo nobene take spremembe Kadrovskih predpisov, da bi bil EPSO pooblaščen za izvajanje nalog, povezanih z določitvijo vsebine preizkusov in njihovim popravljanjem, je očitno, da gre za naloge, za katere je običajno pristojna natečajna komisija.

(Glej točke 50, od 56 do 58, 63, 65 in 70.)

3.      Predhodna faza natečajnega postopka, v kateri je izločenih več kot 90 % kandidatov, ki so sodelovali v navedenem postopku, in to ne iz formalnih razlogov, temveč zato, ker niso zadovoljivo rešili testov, je sestavni del natečaja. „Natečajna“ narava teh pristopnih testov je toliko bolj očitna, ker na zadevnih testih ni zadostovala pridobitev povprečne ocene, temveč se je bilo treba za pristop k drugemu delu natečaja uvrstiti med kandidate, ki so na navedenih testih dosegli najboljši rezultat. Ta primerjalna narava testov v predhodnem delu pa je lastna samemu pojmu natečaja.

(Glej točki 61 in 62.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. julij 1996, Parlament proti Innamorati, C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točka 28;

Sodišče prve stopnje: 2. maj 2001, Giulietti in drugi proti Komisiji, T‑167/99 in T‑174/99, RecFP, str. I‑A‑93 in II‑441, točka 81.