Language of document : ECLI:EU:T:2020:461

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 5. oktobra 2020(*)

„Državne pomoči – Iskanje nafte – Shema pomoči, ki jo je izvajala Francija ‐ Implicitno in neomejeno državno poroštvo, zagotovljeno IFPEN z dodelitvijo statusa EPIC – Prednost – Domneva prednosti – Sorazmernost“

V združenih zadevah T‑479/11 RENV in T‑157/12 RENV,

Francoska republika, ki jo zastopa P. Dodeller, agent,

tožeča stranka v zadevi T‑479/11 RENV,

IFP Énergies nouvelles s sedežem v Rueil-Malmaisonu (Francija), ki jo zastopata E. Lagathu in É. Barbier de La Serre, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑157/12 RENV,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Stromsky in D. Grespan, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2012/26/EU z dne 29. junija 2011 o državni pomoči C 35/08 (ex NN 11/08), ki jo je Francija odobrila osebi javnega prava Institut Français du Pétrole (UL 2012, L 14, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in G. De Baere, sodnik,

sodni tajnik: L. Ramette, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 28. novembra 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Francoska republika in IFP Énergies nouvelles (v nadaljevanju: IFPEN), ki se je do 13. julija 2010 imenovala Institut français du pétrole, s tožbama predlagata, naj se Sklep Komisije 2012/26/EU z dne 29. junija 2011 o državni pomoči C 35/08 (ex NN 11/08), ki jo je Francija odobrila osebi javnega prava Institut Français du Pétrole (UL 2012, L 14, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v celoti razglasi za ničen.

2        IFPEN je oseba javnega prava, ki se ukvarja z raziskavami, odgovorna pa je za tri naloge v splošnem interesu, to so raziskovanje in razvoj na področjih iskanja nafte in plina ter tehnoloških postopkov rafiniranja in petrokemije, usposabljanje inženirjev in tehnikov ter zagotavljanje panožnih informacij in dokumentacije (točka 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3        Poleg tega ima IFPEN neposredno in posredno nadzor nad tremi gospodarskimi družbami – to so Axens, Beicip-Franlab in Prosernat – s katerimi je sklenila izključne sporazume o raziskavah in licencah.

4        IFPEN je imela do leta 2006 obliko pravne osebe zasebnega prava, ki je bila v skladu s francoskimi nacionalnimi določbami pod gospodarskim in finančnim nadzorom francoske vlade. Na podlagi programskega zakona št. 2005-781 z dne 13. julija 2005 o določitvi smernic energetske politike (JORF z dne 14. julija 2005, str. 11570) je bila IFPEN z učinkom od 6. julija 2006 preoblikovana v pravno osebo javnega prava oziroma, natančneje, osebo javnega prava industrijske in komercialne narave (établissement public à caractère industriel et commercial – EPIC) (točke od 21 do 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

5        Iz spisa je razvidno, da je bil po eni strani razlog za to preoblikovanje želja francoskih organov po uskladitvi narave in načina delovanja IFPEN z načinom njenega financiranja. Ker je bila namreč IFPEN financirana predvsem s sredstvi, dodeljenimi iz proračuna, je bil cilj preoblikovanja zmanjšati nedoslednost med njenim zasebnim statusom in okoliščino, da je velik del njenih sredstev javnega izvora. Po drugi strani je bilo to preoblikovanje del procesa poenotenja statusov francoskih raziskovalnih ustanov.

6        Glede pravnega statusa oseb javnega prava EPIC v francoskem pravu je treba pojasniti, da te tvorijo kategorijo pravnih oseb javnega prava, ki opravljajo dejavnosti gospodarske narave. EPIC imajo pravno osebnost, ki je ločena od države, so finančno samostojne in imajo posebne prenesene pristojnosti, ki navadno vključujejo opravljanje ene ali več nalog javne službe. V skladu s francoskim pravom se po načelu, da javnega premoženja ni mogoče zaseči, za pravne osebe javnega prava ne uporabljajo splošni postopki zaradi insolventnosti. Neuporaba postopkov zaradi insolventnosti za EPIC je bila potrjena s sodno prakso francoskega Cour de cassation (kasacijsko sodišče), oblikovano na podlagi zakona št. 85-98 z dne 25. januarja 1985 o prisilni poravnavi in stečaju podjetij (JORF z dne 26. januarja 1985, str. 1097).

7        Posebnosti pravnega statusa EPIC so pritegnile pozornost Evropske komisije, ki je v Sklepu 2010/605/EU z dne 26. januarja 2010 o državni pomoči C 56/07 (ex E 15/05) Francije za La Poste (UL 2010, L 274, str. 1, v nadaljevanju: sklep La Poste) prvič preučila ta status z vidika pravil, ki urejajo državne pomoči v Evropski uniji. Komisija je v navedenem sklepu ugotovila, da so EPIC zaradi svojega statusa deležne implicitnega in neomejenega državnega poroštva za svoje gospodarske dejavnosti, za kar se zagotavljajo javna sredstva. Ta ugotovitev je temeljila na teh elementih (točka 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa in točke od 20 do 37 sklepa La Poste):

–        za EPIC se ne uporabljajo splošni postopki zaradi insolventnosti;

–        vendar za EPIC veljajo določbe zakona št. 80-539 z dne 16. julija 1980 o denarnih kaznih, izrečenih na upravnem področju, in o izvrševanju sodb s strani pravnih oseb javnega prava (JORF z dne 17. julija 1980, str. 1799), ter določbe njegovih izvedbenih aktov. V skladu s temi določbami je država izrecno določena kot pristojni organ za izterjavo dolgov oseb javnega prava in ima pomembne pristojnosti, kot sta plačilo po uradni dolžnosti in ustvarjanje zadostnih sredstev, v njih pa je urejeno tudi načelo odgovornosti države za dolgove pravnih oseb javnega prava kot zadnjega sredstva;

–        če bi EPIC prenehala, se na splošno uporablja načelo prenosa dolgov na državo ali drug javni subjekt, tako da je vsakemu upniku osebe EPIC zagotovljeno, da ni nikoli oškodovan za terjatev do take osebe javnega prava;

–        EPIC bi lahko imele prednosten dostop do „predujmov iz državnih sredstev“.

8        Komisija je v sklepu La Poste menila, da implicitno in neomejeno državno poroštvo, ki ga vključuje status EPIC podjetja La Poste, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ker temu podjetju omogoča pridobitev financiranja pod ugodnejšimi pogoji, kot bi jih imelo, če bi ga ocenjevali samo na podlagi njegovih odlik (točke od 256 do 300 obrazložitve sklepa La Poste).

9        Francoski organi so leta 2006 v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja sklepa La Poste, obvestili Komisijo o preoblikovanju IFPEN v EPIC. To obvestilo je bilo Komisiji poslano med postopkom, začetim leta 2005, ki se je nanašal na preučitev javnega financiranja, ki so ga francoski organi dodelili IFPEN, z vidika pravil, ki urejajo državno pomoč (točke od 1 do 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10      Komisija je takrat odločila, da se preučitev vprašanja, ali lahko preoblikovanje IFPEN v EPIC pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, loči od preučitve javnega financiranja IFPEN. Tako je 16. julija 2008 končala preučitev javnega financiranja, dodeljenega IFPEN, s sprejetjem Odločbe 2009/157/ES o državni pomoči Francije za skupino IFP (C 51/05 (ex NN 84/05)) (UL 2009, L 53, str. 13). Istega dne je z odločbo, objavljeno v Uradnem listu Evropske unije (UL 2008, C 259, str. 12, v nadaljevanju: odločba o začetku formalnega postopka), začela formalni postopek preiskave glede neomejenega državnega poroštva za IFPEN in pozvala zainteresirane stranke k predložitvi pripomb.

11      V odločbi o začetku formalnega postopka je Komisija med drugim navedla, da ima IFPEN zaradi svojega preoblikovanja v EPIC prednost predvsem zaradi pogojev financiranja, ki se štejejo za ugodnejše in ki jih ima na finančnih trgih. Ta prednost, financirana iz državnih sredstev, je po mnenju Komisije pomenila državno pomoč v smislu njenega Obvestila o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za državno pomoč v obliki poroštev (UL 2008, C 155, str. 10, v nadaljevanju: obvestilo o poroštvih).

12      Francoski organi so pripombe glede te odločbe predložili z dopisom z dne 14. oktobra 2008. Zatem so še odgovorili na dodatna vprašanja Komisije ter predložili informacije o odnosih med IFPEN in različnimi skupinami upnikov. Organiziran je bil tudi sestanek med Komisijo in francoskimi organi, in sicer 20. maja 2010.

13      Poleg tega je pripombe v odgovor na odločbo o začetku formalnega postopka predložil eden izmed konkurentov družbe Axens, in sicer angleška družba UOP Limited s sedežem v Guilfordu (Združeno kraljestvo). Francoski organi so lahko predložili svoje pripombe glede teh pripomb.

14      Komisija je 29. junija 2011 sprejela izpodbijani sklep.

15      Na prvem mestu, Komisija je v izpodbijanem sklepu z uporabo istega razlogovanja kot v sklepu La Poste in tudi s številnimi napotitvami nanj (glej zlasti točko 98 in naslednje točke obrazložitve izpodbijanega sklepa) presodila, da je bilo IFPEN z njenim preoblikovanjem v EPIC julija 2006 dano implicitno in neomejeno državno poroštvo. Poleg tega je Komisija menila, da navedeno poroštvo pomeni prenos državnih sredstev v smislu točke 2.1 obvestila o poroštvih, ker IFPEN ne plačuje nobene premije za to poroštvo. Tako sta bila po mnenju Komisije hkrati podana ugodnost za podjetje in zmanjšanje javnih sredstev, ker se je država odpovedala plačilu, ki običajno spremlja poroštva. Komisija je tudi navedla, da poroštvo ustvarja tveganje morebitne in prihodnje zagotovitve sredstev države, ki bi lahko bila zavezana plačati dolgove IFPEN (točki 134 in 135 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

16      V zvezi s hčerinskimi družbami IFPEN pa je Komisija opozorila, da se zanje, ker gre za gospodarske družbe, uporabljajo splošni postopki zaradi insolventnosti in da poleg tega njihovi upniki ne morejo samodejno uveljavljati odgovornosti glavnega delničarja teh družb. Iz tega je sklepala, da te hčerinske družbe niso krite z neomejenim državnim poroštvom, ki ga je deležna IFPEN zaradi svojega statusa EPIC (točki 176 in 177 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

17      Na drugem mestu, Komisija je pojasnila, da neomejeno državno poroštvo, ki izhaja iz statusa EPIC, ki ga ima IFPEN, lahko pomeni državno pomoč, če zajema njene gospodarske dejavnosti. Zato se je odločila obseg svojega preizkusa obstoja državne pomoči omejiti zgolj na gospodarske dejavnosti IFPEN, v nasprotju s, prvič, dejavnostmi njenih hčerinskih družb, ki niso bile krite z navedenim poroštvom, in drugič, negospodarskimi dejavnostmi IFPEN. Komisija je navedla, da so gospodarske dejavnosti IFPEN omejene na dejavnosti pogodbenih raziskav, ki jih opravlja za svoje hčerinske družbe in za tretje osebe, na dejavnosti prenosa tehnologij na izključnih področjih dejavnosti hčerinskih družb Axens, Prosernat in Beicip-Franlab ter na dejavnosti oddajanja infrastrukture, posredovanja osebja in zagotavljanja pravnih storitev svojim hčerinskim družbam (točke 187 in od 189 do 191 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

18      Na tretjem mestu, Komisija je med drugim preučila vprašanje, ali se z zadevnim implicitnim in neomejenim poroštvom daje selektivna prednost skupini, ki jo tvorijo IFPEN in njene hčerinske družbe (v nadaljevanju: skupina IFPEN).

19      V zvezi s tem se je Komisija odločila najprej preučiti vprašanje, ali ima lahko IFPEN sama prednost zaradi implicitnega in neomejenega državnega poroštva, nato pa preveriti, ali lahko to prednost prenese na svoje hčerinske družbe (točka 192 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

20      Glede prednosti, ki bi jo imela IFPEN, se je Komisija odločila preučiti odnose te EPIC z bančnimi in finančnimi ustanovami, dobavitelji ter strankami (točki 193 in 194 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

21      Komisija je, najprej, glede odnosov IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami ugotovila, da ta oseba javnega prava v obdobju od njenega preoblikovanja v EPIC julija 2006 do konca leta 2010 (v nadaljevanju: zadevno obdobje) ni imela dejanske gospodarske prednosti od državnega poroštva, ki je vključeno v njen status EPIC (točke od 195 do 199 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar je Komisija navedla, da ta ugotovitev velja samo za preteklost, ker ne more predvideti prihodnjega ravnanja udeležencev na trgu niti razvoja njihovega dojemanja vpliva državnega poroštva na tveganje neplačila IFPEN (točka 200 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato se je Komisija odločila, da bo Francoski republiki naložila obveznost, naj ji predloži informacije o ravni in pogojih zadolženosti IFPEN ter dokaz, da so ta posojila skladna s tržnimi pogoji, oziroma naj v oceno najvišjih zneskov učinkov poroštva doda ekvivalent ustrezne pomoči. Komisija je navedla, da bi bilo z obveznostmi, naloženimi Francoski republiki, in z njeno zavezo, da za vsak posel v pogodbe o financiranju vključi pisno navedbo, da v primeru plačilne nesposobnosti država ne bo odgovorna za poplačilo terjatev namesto IFPEN, ne da bi se s tem uredila vsa vprašanja v zvezi s poroštvom, mogoče uveljavljati izjemo sprejetega tveganja in omejiti morebitne negativne učinke poroštva (točki 201 in 202 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

22      Dalje, Komisija je glede razmerij IFPEN z dobavitelji ugotovila, da je imela IFPEN dejansko gospodarsko prednost, ker so njeni dobavitelji znižali svoje cene. To znižanje cen naj bi bilo posledica tega, da so dobavitelji ugodneje presojali tveganje neplačila IFPEN zaradi neomejenega državnega poroštva, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi njenega statusa EPIC (točke od 203 do 215 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

23      Nazadnje, Komisija je glede odnosov IFPEN s strankami menila, da so bile njene stranke ob upoštevanju državnega poroštva, zagotovljenega tej osebi javnega prava, gotove, da ta ne bo nikoli v stečaju in da bo torej lahko vedno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ali če tega ne bo storila, da bodo za to neizpolnitev prejele odškodnino. Če pa tega poroštva ne bi bilo, bi bila stranka, ki bi želela imeti enako raven varstva, prisiljena skleniti garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti pri finančnem posredniku. Zato naj bi IFPEN imela dejansko gospodarsko prednost, ker ji ni bilo treba plačati premije za garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali vsaj za garancijo za kar najboljšo izvedbo, kar je prednost, ki naj bi jo nudila svojim strankam (točke od 216 do 237 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

24      Komisija je menila, da je bila gospodarska prednost IFPEN zaradi državnega poroštva selektivna, ker konkurenti IFPEN, za katere so se uporabljali splošni postopki zaradi insolventnosti, niso imeli primerljivega državnega poroštva (točki 215 in 238 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

25      Glede morebitnega prenosa prednosti, ustvarjene za IFPEN, na njene hčerinske družbe zasebnega prava je Komisija ob sklicevanju na analizo odnosov med IFPEN in njenimi hčerinskimi družbami, izvedeno v Odločbi 2009/157, ugotovila, da so bili poslovni odnosi med IFPEN in Beicip-Franlab skladni z običajnimi tržnimi pogoji, hčerinski družbi Axens in Prosernat pa bi bili delno lahko deležni gospodarske prednosti, ustvarjene za IFPEN, zaradi poroštva, ki ga je ta uživala zaradi svojega statusa EPIC. To prednost je opredelila kot selektivno, ker konkurenti družb Axens in Prosernat niso imeli dostopa do tehnologij ter človeških in materialnih virov IFPEN pod tako ugodnimi pogoji (točke 226 in od 243 do 250 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

26      Na četrtem mestu, Komisija je preučila vprašanje izkrivljanja konkurence in prizadetosti trgovine. Ugotovila je, da državno poroštvo „[…] lahko povzroči znižanje stroškov poslovanja osebe javnega prava [IFPEN] za storitve, ki jih zagotavlja tretjim osebam (pogodbene raziskave), in znižanje stroškov poslovanja družb Axens in Prosernat za storitve, ki jih pridobijo od svoje matične družbe (raziskave na njunem izključnem področju dejavnosti, pogodbene raziskave, posredovanje osebja in materiala, izvajanje upravnih storitev), zaradi česar bi skupina IPF[EN] lahko pridobila prednost in bi se lahko torej izkrivljala konkurenca v smislu člena 107(1) PDEU“. Po mnenju Komisije ima lahko dodelitev državnega poroštva skupini IFPEN neugoden učinek za konkurenčna podjetja, ki so razvila ali bi želela razviti podobne gospodarske dejavnosti na trgih, na katerih je dejavna skupina IFPEN, zato ker so zadevni trgi široko odprti za trgovino v Evropski uniji, in lahko posledično izkrivlja konkurenco ter prizadene trgovino v smislu člena 107(1) PDEU (točke od 251 do 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

27      Komisija je na podlagi tega ugotovila, da to poroštvo pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (točka 255).

28      Na petem mestu, Komisija je preučila združljivost te pomoči z razlikovanjem med pomočjo za pogodbene raziskave in izvajanje storitev IFPEN za tretje osebe in za hčerinske družbe na eni strani in pomočjo skupini IFPEN na izključnih področjih dejavnosti družb Axens in Prosernat na drugi. Ugotovila je, da je državna pomoč, dodeljena skupini IFPEN, združljiva z notranjim trgom, če se upoštevajo nekateri pogoji, določeni v izpodbijanem sklepu.

29      V nadaljevanju so navedene točke izreka izpodbijanega sklepa, ki so bistvene za ta spor:

Člen 1

1. Ker je Francija [IFPEN] odobrila status osebe javnega prava industrijske in komercialne narave, ima ta od 7. julija 2006 neomejeno državno poroštvo (v nadaljnjem besedilu: državno poroštvo) za vse svoje dejavnosti.

2. Kritje negospodarskih dejavnosti [IFPEN] z državnim poroštvom, zlasti dejavnosti usposabljanja za več človeških virov in njihovo boljšo usposobljenost, dejavnosti neodvisnih [raziskav in razvoja] za več znanja in boljše razumevanje ter dejavnosti razširjanja rezultatov raziskav, ne pomeni državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU.

3. Kritje z državnim poroštvom dejavnosti prenosa tehnologij, ki jih [IFPEN] izvaja na področjih iz izključne pogodbe o razvoju, trženju in uporabi, sklenjene s svojo hčerinsko družbo Beicip-Franlab, ne pomeni državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU.

4. Kritje dejavnosti prenosa tehnologij z državnim poroštvom, ki jih izvaja [IFPEN] na področjih iz izključnih pogodb, sklenjenih s hčerinskima družbama Axens in Prosernat, iz člena 3(1) Odločbe [2009/157], pomeni državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU.

5. Kritje izvajanja pogodbenih raziskav in storitev [IFPEN] za tretje osebe in hčerinske družbe z državnim poroštvom pomeni državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU.

[…]

Člen 3

Kritje gospodarskih dejavnosti iz člena 1(4) in (5) tega sklepa z državnim poroštvom v obdobju od 7. julija 2006 do 31. decembra 2009 je pomenilo državno pomoč, združljivo z notranjim trgom.

Člen 4

Kritje gospodarskih dejavnosti z državnim poroštvom iz člena 1(4) tega sklepa od 1. januarja 2010 do izteka izključnih sporazumov med [IFPEN] ter njenima hčerinskima družbama Axens in Prosernat iz člena 3(1) Odločbe [2009/157] pomeni pomoč, združljivo z notranjim trgom, če se upoštevajo pogoji iz členov 5 in 6 tega sklepa.

Člen 5

1. Letno finančno poročilo iz člena 4(2) Odločbe [2009/157] vsebuje poleg elementov, že navedenih v členu 5(1) navedene odločbe, elemente iz odstavkov 2, 3 in 4 tega člena.

2. Letno finančno poročilo vsebuje znesek, obrestno mero in pogodbene pogoje posojil, ki jih je [IFPEN] sklenila v zadevnem letnem obdobju, ter oceno bruto ekvivalenta dotacije za morebitno subvencioniranje obresti, povezano z državnim poroštvom, razen če se predloži dokaz, da so navedena posojila skladna z običajnimi tržnimi pogoji, tako da se njihovi pogoji primerjajo s tistimi, ki jih je [IFPEN] dobila pred spremembo statusa, ali da se uporabi natančnejša metodologija, ki jo je predhodno odobrila Komisija.

3. Letno finančno poročilo vsebuje znesek blaga in storitev, ki jih je [IFPEN] prejela od dobaviteljev za gospodarske storitve iz člena 1(4) in (5) tega sklepa v zadevnem letnem obdobju, in najvišjo oceno bruto ekvivalenta dotacije pomoči, ki izhaja iz ugodnejše ocene dobaviteljev glede tveganja neplačila podjetja. Ta ocena je izvedena na podlagi uporabe 2,5‑odstotne pavšalne stopnje za znesek izvedenih nabav ali z natančnejšo metodologijo, ki jo je predhodno odobrila Komisija.

4. Letno finančno poročilo vsebuje znesek gospodarskih dejavnosti iz člena 1(4) in (5) tega sklepa, ki jih je [IFPEN] izvedla v zadevnem letnem obdobju, in najvišjo oceno bruto ekvivalenta dotacije pomoči zaradi neplačevanja premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, zagotovljeni prejemnikom navedenih gospodarskih storitev. Ocena se izvede na podlagi uporabe petodstotne pavšalne stopnje za znesek izvedenih storitev ali z natančnejšo metodologijo, ki jo predhodno odobri Komisija.

Člen 6

1. Celotni znesek javnih sredstev, odobrenih za dejavnosti [IFPEN] na področju izključnih dejavnosti družb Axens in Prosernat, vključno z največjim učinkom državnega poroštva, kot je ocenjen v členu 5(2), (3) in (4) tega sklepa, bo moral biti nižji od najvišje intenzivnosti, dovoljene v Okviru Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije.

2. Če se preseže prag iz odstavka 1 tega člena, bosta zadevni hčerinski družbi Axens ali Prosernat presežek pomoči vrnili [IFPEN].

Člen 7

Kritje gospodarskih dejavnosti iz člena 1(5) tega sklepa z državnim poroštvom od 1. januarja 2010 pomeni pomoč, združljivo z notranjim trgom, če se upoštevajo pogoji iz člena 8 tega sklepa.

Člen 8

1. Dejavnosti pogodbenih raziskav in zagotavljanje storitev [IFPEN] iz člena 1(5) tega sklepa morajo ostati pomožne dejavnosti njene osnovne dejavnosti neodvisnih javnih raziskav.

[…]

3. Francija vsako leto predloži Komisiji poročilo o dejavnostih pogodbenih raziskav in izvajanju storitev [IFPEN], v katerem je naveden delež njihovega zneska v proračunu, ki ga [IFPEN] nameni svojim dejavnostim neodvisnih javnih raziskav.

Člen 9

1. Francoski organi in [IFPEN] se obvezujejo, da bodo za vsak posel v pogodbe o financiranju (za vsak instrument iz pogodbe) vključili naslednje:

‚Za izdajo/program/posojilo ni odobreno nobeno posredno ali neposredno državno poroštvo. Država v primeru plačilne nesposobnosti [IFPEN] ne bo odgovorna za poplačilo terjatev namesto te osebe.‘

2. Francoski organi poskrbijo za vstavitev podobne klavzule, s katero se izključi odgovornost države, v vsako pogodbo o izvajanju pogodbenih raziskav ali storitev iz člena 1(5) tega sklepa.

3. Francoski organi poskrbijo za vstavitev podobne klavzule, s katero se izključi odgovornost [IFPEN] in države, v vse pogodbe, ki vključujejo terjatev in ki jih sklenejo delniške družbe Axens, Beicip-Franlab in Prosernat.

4. [IFPEN] ne uporabi nobene oblike jamstva, garancije, poroštva, pisma o nameri ali patronatske izjave za delniške družbe Axens, Beicip-Franlab in Prosernat, ki ne bi bila v skladu z običajnimi tržnimi pogoji.

[…]“.

 Prejšnji postopki pred Splošnim sodiščem in Sodiščem

30      Francoska republika je 9. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper izpodbijani sklep vložila tožbo, ki je bila vpisana pod številko T‑479/11.

31      IFPEN je 5. aprila 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper izpodbijani sklep vložila tožbo, ki je bila vpisana pod številko T‑157/12.

32      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 2. decembra 2013 po opredelitvi strank prekinil postopek v zadevah, v katerih je bila od takrat izdana sodba z dne 26. maja 2016, Francija in IFP Énergies nouvelles/Komisija (T‐479/11 in T‐157/12, v nadaljevanju: prvotna sodba, EU:T:2016:320), do izdaje odločbe Sodišča, s katero je bil končan postopek v zadevi, v kateri je bila od takrat izdana sodba z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‐559/12 P, EU:C:2014:217).

33      Ker je Sodišče s sodbo z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‐559/12 P, EU:C:2014:217), zavrnilo pritožbo, ki jo je Francoska republika vložila zoper sodbo z dne 20. septembra 2012, Francija/Komisija (T‑154/10, EU:T:2012:452), s katero je Splošno sodišče zavrnilo tožbo Francoske republike zoper sklep La Poste, je Splošno sodišče Francosko republiko, IFPEN in Komisijo pozvalo, naj predložijo svoja stališča glede posledic, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‐559/12 P, EU:C:2014:217), za tožbi v zadevah, v katerih je bila od takrat izrečena prvotna sodba.

34      Francoska republika je z dopisom z dne 5. maja 2014 umaknila tožbene razloge, s katerimi je izpodbijala obstoj implicitnega in neomejenega državnega poroštva, ki ga vključuje status EPIC, ter zveze med domnevno prednostjo za EPIC zaradi navedenega poroštva in prenosom državnih sredstev. IFPEN je z dopisom z istega dne prav tako umaknila tožbeni razlog, s katerim je izpodbijala obstoj implicitnega in neomejenega državnega poroštva, ki ga vključuje status EPIC.

35      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je po opredelitvi strank s sklepom z dne 8. septembra 2015 združil zadevi, v katerih je bila od takrat izrečena prvotna sodba, za ustni del postopka in izdajo skupne končne sodbe.

36      Stranke v združenih zadevah so na obravnavi 8. oktobra 2015 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

37      Splošno sodišče je s prvotno sodbo, ki je bila izrečena 26. maja 2016, deloma ugodilo tožbama, ki sta ju vložili Francoska republika in IFPEN, in izpodbijani sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je bilo poroštvo, ki za IFPEN izhaja iz statusa EPIC, opredeljeno za „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU in v katerem so bile določene posledice te opredelitve. Splošno sodišče je tožbi v preostalem zavrnilo.

38      Splošno sodišče je zlasti razsodilo, da je Komisija pri opredelitvi prednosti IFPEN v razmerju do njenih dobaviteljev in strank kršila obveznost obrazložitve in obveznost predložitve dokazil o tej prednosti ter napačno uporabila pravo, ko se je odločila za uporabo faktoringa in garancij za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti za izračun zneska zadevne prednosti. Splošno sodišče je prav tako razsodilo, da za predložitev dokazil o tej prednosti Komisija ne bi smela uporabiti domneve prednosti, ki naj bi je bila deležna EPIC zaradi implicitnega in neomejenega državnega poroštva, vezanega na njen status, kar je ugotovilo Sodišče v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217). Splošno sodišče je namreč razsodilo, da po eni strani predpostavka, na kateri temelji ta domneva, ni verjetna v zvezi z razmerjem med IFPEN in njenimi dobavitelji, in da je po drugi strani, ker Komisija ni opredelila prednosti, ki bi naj bi jo imela IFPEN v odnosih s strankami zaradi obstoja poroštva, domneva, na katero se je v tem oziru nameravala sklicevati, brezpredmetna. Poleg tega je Splošno sodišče razsodilo, da je bila ta domneva prednosti omejena na transakcije, ki zajemajo financiranje, posojilo, ali širše kredit in se zato ne morejo razširiti na odnose EPIC z dobavitelji in strankami. Splošno sodišče je prav tako razsodilo, da se je Komisija na domnevo, ki jo je Sodišče določilo v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), sicer lahko sklicevala pri dokazovanju obstoja prednosti, ki naj bi jo IFPEN zaradi statusa EPIC imela v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami, vendar da je bila ta domneva v tem primeru ovržena. Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da IFPEN od svojega preoblikovanja v EPIC julija 2006 do konca obdobja, obravnavanega v izpodbijanem sklepu, in sicer do konca leta 2010, zaradi svojega statusa EPIC ni imela nobene dejanske gospodarske prednosti v obliki ugodnejših pogojev financiranja, ki bi ji jih odobrile bančne in finančne ustanove. Splošno sodišče je prav tako štelo, da domneve zato, ker je bila v zvezi z obravnavanim obdobjem ovržena, ni več mogoče uveljavljati kot dokaz, da je imela IFPEN zaradi zadevnega poroštva prednost v prihodnjih odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami, ne da bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ovržena. V zvezi s tem je Splošno sodišče odločilo, da se Komisija ne more sklicevati le na statutarno možnost zadolžitve, da bi štela, da je mogoče prihodnjo prednost za IFPEN dokazati z uporabo domneve.

39      Po pritožbi Komisije je Sodišče s sodbo z dne 19. septembra 2018, Komisija/Francija in IFP Énergies nouvelles (C‑438/16 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2018:737), razveljavilo prvotno sodbo in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.

40      Sodišče je tako pritrdilo drugemu pritožbenemu razlogu, ki ga je navedla Komisija, in ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da možnost sklicevanja na domnevo, določeno v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), temelji na obstoju dejanskih učinkov za prejemnika poroštva in da je bila ta domneva, v zvezi z odnosi IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami, ovržena. Sodišče je navedlo, da je zadevno domnevo mogoče ovreči le, če se ob upoštevanju gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umešča poroštvo, ki se navezuje na status zadevne EPIC, dokaže, da ta v preteklosti in po vsej verjetnosti v prihodnosti ni oziroma ne bo dobila nobene dejanske gospodarske prednosti iz tega poroštva.

41      Sodišče je pritrdilo tudi tretjemu pritožbenemu razlogu Komisije. Sodišče je tako razsodilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da je bila domneva, določena v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), omejena na odnose, ki zajemajo transakcijo financiranja, posojilo ali širše kredit upnika EPIC, zlasti odnose med to EPIC ter bančnimi in finančnimi ustanovami. Vendar je Sodišče pojasnilo, da je domnevo, ki je bila določena v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), in ki je temeljila na predpostavki, da je bila zadevna EPIC zaradi poroštva, vključenega v njen status, deležna ali bi lahko bila deležna ugodnejših pogojev financiranja od tistih, ki se običajno ponujajo na finančnih trgih, za odnose EPIC z njenimi dobavitelji in strankami mogoče uporabiti le, če so v teh odnosih nastali taki pogoji na zadevnih trgih, kar bi morala preveriti Komisija.

42      Poleg tega je Sodišče v celoti zavrnilo prvi pritožbeni razlog Komisije. Zlasti je ugotovilo, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je razsodilo, da zato, ker je preoblikovanje IFPEN v EPIC mogoče opredeliti za „državno pomoč“, to pomeni individualno pomoč v smislu člena 1(e) Uredbe št. 659/1999.

43      Sodišče je prav tako ugotovilo, da sta Francoska republika in IFPEN v nasprotju s trditvami Komisije dejansko večkrat in dovolj podrobno oporekali ugotovitvam Komisije v zvezi z obstojem prednosti za IFPEN v njenih odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami.

 Postopek in predlogi strank po vrnitvi v razsojanje

44      Splošno sodišče je s sklepom z dne 19. septembra 2018 združilo zadevi T‑479/11 RENV in T‑157/12 RENV za pisni del in morebitni ustni del postopka ter izdajo skupne končne sodbe. Ti zadevi sta bili dodeljeni osmemu senatu Splošnega sodišča.

45      V skladu s členom 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča so Francoska republika, IFPEN in Komisija predložile pisna stališča. IFPEN je stališče predložila 28. novembra 2018, Francoska republika in Komisija pa 29. novembra 2018.

46      V skladu s členom 217(3) Poslovnika Splošnega sodišča so Francoska republika, IFPEN in Komisija 21. februarja 2019 predložile tudi dodatna pisna stališča.

47      IFPEN je z dopisom z dne 12. marca 2019 predlagala, naj se opravi obravnava.

48      Splošno sodišče je v okviru ukrepa procesnega vodstva strankam postavilo pisna vprašanja. Stranke so odgovorile v predpisanem roku.

49      Stranke so 28. novembra 2019 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

50      Francoska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep v celoti razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

51      IFPEN Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno, izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        podredno, razglasi za nične tiste dele izreka izpodbijanega sklepa, ki so nepravilni;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

52      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        Francoski republiki in IFPEN naloži plačilo stroškov postopka.

 Pravo

53      V zadevi T‑479/11 Francoska republika v utemeljitev tožbe zdaj navaja dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU, ker Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja državne pomoči. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU, ker Komisija ni pravilno uporabila pojma selektivne prednosti. S tem tožbenim razlogom, ki je razdeljen na dva dela, Francoska republika na eni strani trdi, da je Komisija zmotno ugotovila, da obstoj poroštva ustvarja prednost za IFPEN tako v odnosih z dobavitelji in strankami kot v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami. Na drugi strani in podredno Francoska republika izpodbija ugotovitve Komisije glede prenosa navedene prednosti z IFPEN na njeni hčerinski družbi zasebnega prava Axens in Prosernat.

54      V zadevi T‑157/12 IFPEN v utemeljitev tožbe zdaj navaja štiri tožbene razloge.

55      Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU, ker Komisija ni dokazala obstoja dejanske gospodarske prednosti za IFPEN in njeni hčerinski družbi. IFPEN s tem tožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, trdi, najprej, da Komisiji ni uspelo v skladu z dokaznim standardom, zahtevanim s sodno prakso, dokazati obstoja dejanske gospodarske prednosti za IFPEN zaradi zadevnega poroštva, zlasti glede njenih odnosov z dobavitelji in strankami. Dalje, trdi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala prenosa navedene gospodarske prednosti na njeni hčerinski družbi zasebnega prava Axens in Prosernat. Nazadnje, IFPEN meni, da med navedeno gospodarsko prednostjo in prenosom državnih sredstev, izhajajočih iz zadevnega poroštva, ni zadostne zveze.

56      Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obvestila o poroštvih ali, podredno, člena 107(1) PDEU. IFPEN s tem tožbenim razlogom v bistvu trdi, da točke 1.2 obvestila o poroštvih ni mogoče razlagati tako, da potrjuje obstoj samodejne zveze med pravno in statutarno nezmožnostjo biti predmet stečajnega postopka na eni strani ter upravičenostjo do ugodnejših pogojev financiranja na trgih, ki pomeni selektivno prednost, na drugi.

57      Tretji tožbeni razlog se nanaša na napake pri presoji glede določitve zneska prednosti, zagotovljene IFPEN. IFPEN s tem tožbenim razlogom, ki je razdeljen na dva dela, na eni strani izpodbija upoštevnost uporabe faktoringa in garancij za dobro ali za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti pri oceni zneska prednosti, ki naj bi jo imela IFPEN zaradi zadevnega poroštva v svojih odnosih z dobavitelji in strankami. Na drugi strani trdi, da je Komisija tako zanjo kot za njeni hčerinski družbi napačno določila intenzivnost državne pomoči, ki je bila domnevno ugotovljena.

58      Četrti in zadnji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti. IFPEN s tem tožbenim razlogom v bistvu trdi, da posledice, ki izhajajo iz priznanja obstoja implicitnega in neomejenega državnega poroštva, ki naj bi ga bile deležne EPIC in ki naj bi pomenilo državno pomoč, zlasti obveznost predhodne priglasitve in druge obveznosti, naložene njej in Francoski republiki, niso sorazmerne.

59      Najprej je treba ugotoviti, da – ker ob upoštevanju tožbenih razlogov, ki sta jih navedli Francoska republika in IFPEN, obstoj implicitnega in neomejenega državnega poroštva, vključenega v status EPIC, v okviru tega spora ni več izpodbijan – mora Splošno sodišče na prvem mestu preučiti vprašanje, ali je Komisija pravilno ugotovila, da to, da so dejavnosti prenosa tehnologij, ki jih izvaja IFPEN na področjih iz izključnih pogodb, sklenjenih s svojima hčerinskima družbama Axens in Prosernat, na eni strani ter izvajanje pogodbenih raziskav in storitev IFPEN za tretje osebe in hčerinske družbe na drugi strani krite z državnim poroštvom, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

60      V tem okviru bo Splošno sodišče najprej preučilo vprašanje, ali je Komisija v obravnavani zadevi pravilno menila, da je imela IFPEN v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami ter strankami in dobavitelji prednost, ki izhaja iz implicitnega in neomejenega državnega poroštva, vezanega na njen status, in vprašanje, ali je Komisija pravno zadostno dokazala, da je bila ta prednost prenesena na hčerinski družbi IFPEN, Axens in Prosernat. Potem bo Splošno sodišče po potrebi preučilo tožbene razloge, s katerimi Francoska republika in IFPEN izpodbijata, da ta prednost vključuje prenos državnih sredstev.

61      Ob predpostavki, da Splošno sodišče ugotovi, da je Komisija v obravnavani zadevi pravilno ugotovila obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1), bo moralo na drugem mestu preveriti, ali pogoji združljivosti te pomoči z notranjim trgom, ki jih je določila Komisija, pomenijo kršitev načela sorazmernosti, kot trdi IFPEN.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter na obstoj in izračun prednosti za IFPEN

62      Prvi del drugega tožbenega razloga in četrti tožbeni razlog v zadevi T‑157/12 ter drugi del prvega tožbenega razloga in prvi del tretjega tožbenega razloga v zadevi T‑479/11 se v bistvu nanašajo na obstoj prednosti, ki naj bi jo IFPEN imela zaradi državnega poroštva, vključenega v njen status EPIC, in v manjši meri na oceno zneska te prednosti.

63      Trditve Francoske republike in IFPEN se v bistvu nanašajo na dokaze Komisije, da ima IFPEN prednost pri odnosih s svojimi strankami in dobavitelji. Francoska republika pa izpodbija tudi nekatere ugotovitve Komisije glede prednosti, ki naj bi lahko nastala v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami.

64      Najprej je torej treba preučiti trditve v zvezi s prednostjo, nastalo v odnosih med IFPEN ter njenimi dobavitelji in strankami, nato pa še trditve v zvezi s prednostjo, ki bi lahko nastala v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami.

 Prednost v odnosih med IFPEN ter njenimi dobavitelji in strankami

65      Na prvem mestu, Francoska republika in IFPEN v tožbah trdita, da Komisiji ni uspelo v skladu z dokaznim standardom, zahtevanim s sodno prakso, dokazati obstoja dejanske gospodarske prednosti, ki naj bi jo IFPEN imela v odnosih s svojimi dobavitelji in strankami. Tako zatrjujeta, da čeprav je analiza Komisije lahko prospektivna, ne more biti povsem hipotetična, temveč mora biti, nasprotno, z njo mogoče opredeliti dejansko gospodarsko prednost.

66      Po mnenju Francoske republike in IFPEN pa naj bi v obravnavanih zadevah dokazovanje obstoja prednosti v odnosih IFPEN z dobavitelji in strankami temeljilo na predpostavkah, ki niso podprte z dokazi. Francoska republika in IFPEN zlasti poudarjata, da Komisija ni predložila nobenega pričanja dobavitelja ali stranke ter še manj dokazala, da dobavitelji in stranke običajno in sistematično predvidevajo, da se EPIC ne more znajti v postopku zaradi insolventnosti. Poleg tega Francoska republika in IFPEN glede odnosov med IFPEN in strankami opozarjata na nejasnost ali celo nerazumljivost nekaterih odlomkov obrazložitve izpodbijanega sklepa. Francoska republika in IFPEN na podlagi tega ugotavljata, da Komisija ni spoštovala svojih obveznosti v zvezi s preiskavo, ko se je pri sklepanju oprla na domneve, namesto da bi pri dobaviteljih in strankah IFPEN poiskala morebitne oprijemljive dokaze o ravnanjih, ki se jim pripisujejo.

67      Francoska republika in IFPEN v pisnih stališčih v zvezi z ugotovitvami, ki bi jih bilo treba za rešitev spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, trdita, da se Komisija pri dokazovanju prednosti, ki naj bi jo imela IFPEN v odnosih z dobavitelji in strankami zaradi neomejenega državnega poroštva, ne more sklicevati na domnevo prednosti, ki jo je Sodišče določilo v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), ne da bi predhodno preverila, ali ravnanja udeležencev na zadevnem trgu utemeljujejo domnevo prednosti, kakršna je podana v odnosih IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami. Po mnenju Francoske republike in IFPEN naj takega preverjanja v izpodbijanem sklepu ne bi bilo.

68      Poleg tega po mnenju Francoske republike preučitev gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umešča trg, na katerega vplivajo odnosi družbe IFPEN z njenimi dobavitelji in strankami, omogoča, da se izključi verjetnost domneve prednosti, ki je podobna tisti v odnosih IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami. Francoska republika in IFPEN nato v svojih stališčih navajata različne dejanske elemente za dokazovanje, da je domneva prednosti v odnosih IFPEN z dobavitelji in strankami vsekakor ovržena.

69      Na drugem mestu, Francoska republika in IFPEN izpodbijata metodo, ki jo je izbrala Komisija za oceno zneska prednosti, zagotovljene IFPEN z zadevnim poroštvom v njenih odnosih z dobavitelji in strankami. Natančneje, trdita, da faktoring in garancije za dobro ali za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, ki jih je Komisija izbrala kot primerjalne kazalnike, niso upoštevni za tako oceno.

70      Komisija v pisnem stališču v zvezi z ugotovitvami, ki bi jih bilo treba za rešitev spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, trdi, da je bila uporaba domneve za dokazovanje prednosti v odnosih IFPEN z dobavitelji in strankami upravičena. Komisija ugotavlja, da gospodarske dejavnosti raziskovalnih organizacij na trgu, na katerem deluje IFPEN, vključujejo zlasti pogodbene raziskave in izvajanje storitev za podjetja ali, kot v primeru IFPEN, dejavnosti prenosa tehnologij. Komisija tako poudarja, da lahko raziskovalna organizacija od dobaviteljev pridobi instrumente, opremo in različna raziskovalna sredstva za svoje laboratorije. V zvezi s strankami IFPEN Komisija ugotavlja, da te s to družbo sklepajo pogodbene raziskave. Po mnenju Komisije pa zgolj okoliščina, da je za raziskovalne projekte IFPEN značilna velika stopnja negotovosti in so zato poslovni partnerji raziskovalne organizacije pripravljeni sprejeti veliko tveganje, ne pomeni, da tem partnerjem ni pomembno tveganje stečaja njihovega sopogodbenika. Nasprotno, dolgotrajne pogodbe o raziskavah in razvoju naj bi poudarile korist, ki jo lahko imajo stranke IFPEN od zaščite pred stečajem svojega sopogodbenika, zlasti kadar se dolgoročno zavežejo k zapletenim raziskavam. Po mnenju Komisije je treba razlikovati med tveganjem v raziskovalnem projektu in tveganjem stečaja sopogodbenika. Poroštvo, ki ga je deležna IFPEN, bi torej lahko pomenilo konkurenčno prednost pred drugimi raziskovalnimi organizacijami pri dolgoročnih pogodbah. Poleg tega naj bi nekatere pogodbe o raziskavah in razvoju vključevale obsežne poprodajne storitve, tako da bi se poslovni partnerji morali precej bolj zanašati drug na drugega kot pri nakupu bolj standardiziranega proizvoda ali storitve. Podobno sklepanje naj bi bilo mogoče uporabiti glede odnosov IFPEN z dobavitelji. Tudi tam naj bi veljalo, da so sicer nekatere dobave standardizirane, vendar bi se lahko druge dobavne pogodbe nanašale na visoko specializirane instrumente, ki bi jih bilo mogoče dostaviti šele po daljšem obdobju. Ta okoliščina naj bi lahko dobavitelje raziskovalne organizacije spodbudila, da bi se poskušali zaščititi pred tveganjem stečaja svojega sopogodbenika. Podobno bi po mnenju Komisije lahko visoka cena teh instrumentov vodila k odloženemu plačilu na obroke, kar bi prav tako pomenilo tveganje za dobavitelja in ga spodbudilo k enakemu ravnanju. Komisija na podlagi tega ugotavlja, da je bila uporaba domneve za dokazovanje obstoja prednosti, ki jo za odnose z dobavitelji in strankami pomeni neomejeno državno poroštvo, dodeljeno IFPEN, popolnoma upravičena.

71      Komisija v dodatnem stališču izpodbija tudi trditev Francoske republike in IFPEN, da bi preučitev gospodarskega in pravnega okvira trga, na katerem deluje IFPEN, ovrgla verjetnost domneve, da je neomejeno državno poroštvo, ki ga je deležna IFPEN, tej omogočalo, da ima v odnosih z dobavitelji in strankami podobno prednost kakor v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami. Komisija poleg tega izpodbija, da je bila domneva prednosti v odnosih med IFPEN ter njenimi dobavitelji in strankami v obravnavani zadevi ovržena.

72      Poleg tega Komisija trdi, da je v nasprotju s tem, kar zatrjujeta Francoska republika in IFPEN, uporaba faktoringa in garancije za dobro izvedbo dela primerna za izračun prednosti, ki naj bi jo imela IFPEN v odnosih z dobavitelji in strankami zaradi neomejenega državnega poroštva. Komisija v zvezi s tem poudarja, da je uporaba „sklepanja na podlagi stroškov kritja enakovrednega tveganja“ za namene ocene vrednosti prednosti, ki bi jo IFPEN lahko imela zaradi zadevnega poroštva, utemeljena zaradi težav, ki jih je morala rešiti pri izvajanju te ocene in ki so posledica predvsem tega, da na trgu ni storitve, primerljive z garancijo za tveganje insolventnosti, ki bi se tržila kot taka.

73      Najprej je treba spomniti, da morajo biti za opredelitev ukrepa, sprejetega v zvezi z nekim podjetjem, kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjeni štirje pogoji. Prvič, iti mora za intervencijo države ali iz državnih sredstev. Drugič, ta ukrep mora biti tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, ukrep mora zagotavljati prednost izključno posameznim podjetjem ali posameznim sektorjem dejavnosti. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljal (glej v tem smislu sodbo z dne 23. marca 2006, Enirisorse, C‑237/04, EU:C:2006:197, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa, in sodbo z dne 29. septembra 2000, CETM/Komisija, T‑55/99, EU:T:2000:223, točka 39 in navedena sodna praksa).

74      Pojem pomoči ne obsega le pozitivnih ravnanj, temveč tudi ukrepe, ki v različnih oblikah znižujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke. Za pomoči se tako štejejo vsi državni ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi imelo (glej sodbo z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 94 in navedena sodna praksa).

75      Dalje, opozoriti je treba, da mora Komisija dokazati obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2007, Olympiaki Aeroporia Ypiresies/Komisija, T‑68/03, EU:T:2007:253, točka 34 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem mora v skladu s sodno prakso Komisija, da bi preverila, ali je podjetje, ki je prejemnik, deležno gospodarske prednosti, ki je v normalnih tržnih razmerah ne bi imelo, opraviti popolno presojo vseh upoštevnih elementov sporne transakcije in njenih okoliščin, vključno s položajem tega podjetja in upoštevnim trgom (sodbi z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, EU:T:2003:57, točka 251, in z dne 3. marca 2010, Bundesverband deutscher Banken/Komisija, T‑163/05, EU:T:2010:59, točka 37).

76      Glede dokazovanja na področju državnih pomoči, po ustaljeni sodni praksi je Komisija dolžna skrbno in nepristransko voditi postopek preučitve izpodbijanih ukrepov, tako da ima pri sprejetju končne odločbe o ugotovitvi obstoja pomoči in po potrebi njene nezdružljivosti ali nezakonitosti na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke (glej sodbo z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 63 in navedena sodna praksa).

77      Vendar se Komisija, kot je presodilo Sodišče, v okviru te preučitve lahko opre na izpodbojno domnevo, da je posledica dodelitve implicitnega in neomejenega državnega poroštva v korist podjetja, za katero se ne uporabljata običajna postopka prisilne poravnave in stečaja, izboljšanje njegovega finančnega položaja z zmanjšanjem stroškov, ki običajno bremenijo njegov proračun. Zato v okviru postopka v zvezi z veljavnimi pomočmi za dokaz prednosti, zagotovljene podjetju prejemniku s takim poroštvom, zadostuje, da Komisija dokaže sam obstoj tega poroštva, ne da bi morala dokazati dejanske učinke, ki jih to povzroča od trenutka njene odobritve (sodba z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‐559/12 P, EU:C:2014:217, točki 98 in 99, in sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 110).

78      Glede obsega sodnega nadzora izpodbijanega sklepa glede na člen 107(1) PDEU je iz sodne prakse razvidno, da ima pojem državne pomoči, kot je opredeljen v tej določbi, pravni značaj in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora sodišče Unije načeloma ter upoštevajoč konkretne dejavnike spora, o katerem odloča, in tehničnost ali zapletenost presoje, ki jo je opravila Komisija, izvesti celoten nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU (glej sodbo z dne 2. marca 2012, Nizozemska in ING Groep/Komisija, T‑29/10 in T‑33/10, EU:T:2012:98, točka 100 in navedena sodna praksa).

79      Iz sodne prakse je prav tako razvidno, da je sodni nadzor v zvezi z vprašanjem, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU, omejen, če je presoja, ki jo je opravila Komisija, tehnična ali zapletena. Vendar mora Splošno sodišče presoditi, ali je tako (glej sodbo z dne 2. marca 2012, Nizozemska in ING Groep/Komisija, T‑29/10 in T‑33/10, EU:T:2012:98, točka 101 in navedena sodna praksa).

80      Glede tega velja, da ima sicer Komisija široko diskrecijsko pravico, katere izvajanje vključuje gospodarsko presojo, ki jo je treba izvesti v okviru Unije, vendar to ne pomeni, da mora sodišče Unije opustiti nadzor nad razlago, ki jo v zvezi z gospodarskimi podatki poda Komisija. V skladu s sodno prakso mora namreč sodišče Unije med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej sodbo z dne 2. marca 2012, Nizozemska in ING Groep/Komisija, T‑29/10 in T‑33/10, EU:T:2012:98, točka 102 in navedena sodna praksa).

81      Na eni strani, kot je Sodišče razsodilo v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, zadevni ukrep – preoblikovanje IFPEN v EPIC – ni zajet s pojmom sheme pomoči iz člena 1(d) Uredbe št. 659/1999, vendar bi v delu, v katerem bi ga bilo mogoče opredeliti za „državno pomoč“, lahko pomenil individualno pomoč v smislu člena 1(e) Uredbe št. 659/1999. Torej se Komisija ni mogla omejiti na preučitev splošnih značilnosti tega ukrepa, da bi dokazala, da pomeni državno pomoč (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 64 do 73 in točka 82).

82      Na drugi strani je treba navesti, da domneva prednosti, ki jo je Sodišče določilo v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), in ki je navedena v točki 77 zgoraj, temelji na predpostavki, da je zadevna EPIC zaradi poroštva, vključenega v njen status, deležna ali bi bila lahko deležna ugodnejših pogojev financiranja od tistih, ki se običajno ponujajo na finančnih trgih. Tako je uporaba navedene domneve za odnose EPIC z dobavitelji in strankami upravičena, le če so taki ugodnejši pogoji prisotni tudi v odnosih z dobavitelji in strankami na zadevnih trgih (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 150).

83      Zato mora Komisija, kadar namerava uporabiti navedeno domnevo, preučiti gospodarski in pravni okvir, v katerega se umešča trg, na katerega vplivajo zadevni odnosi. Natančneje, Komisija je dolžna preveriti, ali ravnanja udeležencev na zadevnem trgu utemeljujejo domnevo prednosti, kakršna je podana v odnosih EPIC z bančnimi in finančnimi ustanovami (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 150).

84      Utemeljenost očitkov, ki jih navajata Francoska republika in IFPEN, je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

–       Očitek, ki se nanaša na neobstoj dokazov o prednosti IFPEN pri odnosih z njenimi dobavitelji

85      Navesti je treba, da je iz točk 203 in 214 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija menila, da obstaja pojav zniževanja cen, ker so sopogodbeniki ugodneje ocenili tveganje neplačila za subjekt, za katerega vedo, da je zaradi statusa osebe javnega prava zavarovan pred tveganjem stečaja.

86      V točki 204 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla metodo, ki jo je uporabila za oceno znižanja cen:

„Komisija namerava za oceno znižanja cen zaradi ugodnejše ocene tveganja neplačila za EPIC, ki jo opravijo njeni dobavitelji, sklepati na podlagi stroškov kritja enakovrednega tveganja. Dobavitelj [IFPEN], ki bi želel imeti primerljivo poroštvo (torej popolno kritje pred tveganjem neplačila svojega sopogodbenika), bi lahko namreč zaradi neobstoja državnega poroštva uporabil storitve specializirane posojilne ustanove ali zavarovalnice. Tak prevzem tveganja neplačila pogosto ponujajo zlasti družbe, ki se ukvarjajo s faktoringom.“

87      Iz ugotovitev, navedenih v točkah 203 in 204 obrazložitve izpodbijanega sklepa v povezavi s točko 214 navedenega sklepa, je razvidno, da je Komisija predpostavljala obstoj znižanja cen, ki naj bi bil posledica tega, da dobavitelji ugodneje ocenjujejo tveganje neplačila pri IFPEN, ne da bi preverila utemeljenost te predpostavke, in da si je nato prizadevala oceniti obseg tega znižanja cen z uporabo kazalnika, ki ni kazal samega znižanja cen, temveč le vrednost garancije, ki je bila po njenem mnenju primerljiva s poroštvom, ki ga je bila deležna IFPEN. To ugotovitev potrjuje dejstvo, da v izpodbijanem sklepu ni presoje gibanja cen, ki so jih dobavitelji dejansko ponujali IFPEN v obravnavanem obdobju in pred njim.

88      Komisija je bila z ukrepom procesnega vodstva pozvana, naj navede, ali je njena trditev, da je prednost, ki jo je IFPEN imela v svojih odnosih z dobavitelji, vključevala znižanje cen na strani dobaviteljev, temeljila na taki presoji, in če je odgovor pritrdilen, v katerem delu izpodbijanega sklepa je bila opravljena ta presoja.

89      V odgovor na ta ukrep procesnega vodstva je Komisija navedla, da je v točkah 203 in 204 obrazložitve izpodbijanega sklepa „domnevala, da obstoj implicitnega in neomejenega poroštva lahko vpliva na to, kako dobavitelji IFPEN ocenjujejo tveganje neplačila IFPEN, kar bi logično lahko pomenilo, da upravičenec do poroštva v zameno prejme vrsto ugodnosti (zlasti znižanje cen)“. Komisija je v odgovoru navedla tudi, da „ugotovitev, da je imela IFPEN zaradi zadevnega poroštva dejansko gospodarsko prednost v odnosih z dobavitelji, ki je vključevala znižanje cen na strani dobaviteljev, ni temeljila na empirični in konkretni analizi z ugotavljanjem cen, ki so jih dobavitelji IFPEN ponujali na tem trgu, temveč na domnevi, dopolnjeni z nekaterimi empiričnimi ugotovitvami“, in da je „z drugimi besedami šlo za posredno dokazovanje, ki je pretežno temeljilo na logičnih elementih“. Komisija je nazadnje navedla, da njene službe znova preučujejo obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z zahtevami sodbe, izdane v pritožbenem postopku.

90      Navesti je treba tudi, da je med obravnavo Komisija sama navedla, da v zvezi z odnosi IFPEN z njenimi dobavitelji in strankami izpodbijani sklep vsebuje elemente, ki kažejo na sklepanje Komisije na podlagi domneve, in nekatere tržne dejavnike, ne pa celovitih dokazov v ustrezni obliki, za katere je Sodišče v okviru sodbe, izdane v pritožbenem postopku, menilo, da so nujni. Po mnenju Komisije ravno ta okoliščina pojasnjuje njene navedbe v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, navedenem zgoraj v točki 89.

91      Zato je treba ugotoviti, da – kot je priznala Komisija v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem in nato navedla na obravnavi – izpodbijani sklep ne vsebuje dokazov, da ravnanje udeležencev na zadevnem trgu utemeljuje predpostavko prednosti pri odnosih IFPEN z dobavitelji, kakršna je podana v odnosih EPIC z bančnimi in finančnimi ustanovami, ki jo je določilo Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku.

92      Komisija je torej v točkah 203 in 214 obrazložitve izpodbijanega sklepa zmotno sklepala, da je imela IFPEN dejansko gospodarsko prednost, ker so njeni dobavitelji nižali cene zaradi svoje ugodnejše ocene tveganja glede njenega neplačila.

93      Glede na navedeno ni treba preučiti trditev, s katerimi Francoska republika in IFPEN izpodbijata upoštevnost uporabe faktoringa za oceno zneska prednosti, zagotovljene IFPEN z zadevnim poroštvom v njenih odnosih z dobavitelji. Komisija namreč ni mogla oceniti prednosti, katere obstoj nikakor ni bil dokazan.

–       Očitek, ki se nanaša na neobstoj dokazov o prednosti IFPEN pri odnosih z njenimi strankami

94      Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija prednost, ki jo je IFPEN lahko imela pri odnosih s svojimi strankami zaradi državnega poroštva, vključenega v svoj status EPIC, opredelila kot neplačevanje premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, ki jo je lahko ponudila strankam.

95      Ta opredelitev temelji na ugotovitvi, podprti le s pripombami, ki jih je podala družba UOP Limited, v skladu s katerimi so kupci pri prenosu tehnologije posebno dovzetni za poroštva, ki jim jih lahko zagotovijo izvajalci storitev v obliki kritja pogodbene in nepogodbene odgovornosti (točka 216 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Izhajajoč iz te ugotovitve in po izključitvi dejstva, da z zadevnim poroštvom ni krita nepogodbena odgovornost IFPEN, kot neupoštevnega je Komisija navedla:

„(220)      […] stranke [IFPEN so] ob upoštevanju njenega državnega poroštva prepričane, da ta nikoli ne bo v položaju sodne likvidacije [stečaja] in bo torej vedno lahko izpolnjevala pogodbene obveznosti ali pa, če tega ne bi storila, da jim bo za neizpolnitev obveznosti povrnjena škoda […]

(221)            Komisija v skladu s […] sklepanjem, predstavljenim v uvodni izjavi [točki obrazložitve] 204 in naslednjih o odnosih z dobavitelji, meni, da bi morala stranka, ki bi želela imeti v primeru neobstoja državnega poroštva isto raven varstva, pri finančnem posredniku (na primer pri bančni ustanovi ali zavarovalnici) skleniti garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (v angleščini ‚performance bond‘), da bi se zavarovala pred prekinitvijo pogodbe z [IFPEN]. Namen takega varstva bi bil navedeni stranki zagotoviti finančno nadomestilo v primeru škode zaradi (popolne ali delne) neizpolnitve pogodbe.“

96      V naslednjih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija ocenila stroške garancije za dobro ali za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti in presodila, da bi taka garancija znašala največ 5 % prometa, ustvarjenega s krito storitvijo (točke od 223 do 225 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je poskusila med gospodarskimi dejavnostmi IFPEN opredeliti storitve, ki bi bile krite „s takim poroštvom“ (točke od 226 do 235 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V točki 236 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija ugotovila:

„[…] [IFPEN] [je imela] za izvajanje gospodarskih dejavnosti dejansko gospodarsko prednost, ker ni plačevala premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, ki jo je lahko ponudila strankam za svoje raziskovalne dejavnosti, vključno z [njenima hčerinskima] družbama Axens in Prosernat na njunem izključnem področju dejavnosti. Čeprav Komisija zaradi posebnosti kritega tveganja ne more natančno določiti zneska navedene prednosti, meni, da ta v posameznem letu in za posamezno storitev vsekakor ne more preseči zneskov iz Preglednice 5 te točke obrazložitve […]“.

97      Iz točk obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so navedene v točkah 95 in 96 zgoraj, je razvidno, da prednost, ki naj bi jo IFPEN imela pri odnosih s svojimi strankami, temelji na tem, da neomejeno državno poroštvo, vezano na njen status EPIC, strankam zagotavlja, da proti njej ne more biti uveden stečajni postopek in bo zato vedno lahko izpolnila svoje pogodbene obveznosti ali pa, če tega ne bi storila, da jim bo za neizpolnitev obveznosti povrnjena škoda, medtem ko bi bile navedene stranke, če tega zagotovila ne bi bilo, prisiljene skleniti garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti pri finančnem posredniku.

98      Kot poudarjata Francoska republika in IFPEN, Komisija pri sklepanju, uporabljenem za opredelitev prednosti, ki jo je IFPEN imela v svojih odnosih s strankami, predpostavlja, da v normalnih tržnih razmerah stranke raziskovalnih ustanov, kot je IFPEN, uporabljajo garancije za dobro ali za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, da se zavarujejo pred tveganjem insolventnosti svojega sopogodbenika, in da ob obstoju poroštva, kakršnega je deležna IFPEN, njene stranke take garancije za dobro ali za kar najboljšo izvedbo ne potrebujejo več.

99      Vendar Komisija razen pripomb družbe UOP Limited, ki so navedene v točki 216 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v skladu s katerimi so „[…] kupci pri prenosu tehnologije posebno dovzetni za poroštva, ki jim jih lahko zagotovijo izvajalci storitev v obliki kritja pogodbene in nepogodbene odgovornosti“, ne omenja tržnih dejavnikov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati utemeljenost predpostavk, povzetih zgoraj v točki 98.

100    Izpodbijani sklep v točkah od 221 do 236 obrazložitve sicer vsebuje navedbe v zvezi z garancijo za dobro ali za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, vendar je treba ugotoviti, da se te nanašajo le na določitev zneska domnevne prednosti, kot izhaja iz sklicevanja na razlogovanje iz točke 204 in naslednjih točk obrazložitve izpodbijanega sklepa o določitvi zneska domnevne prednosti, ki naj bi jo imela IFPEN pri odnosih z dobavitelji. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v odgovoru na tožbo navedla, da garancij za dobro in za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti ni mogoče izenačiti z neomejenim državnim poroštvom, ki ga je deležna IFPEN in ki zajema precej širše področje kot ti obliki garancije, ter da je, kakor je zelo jasno razvidno iz izpodbijanega sklepa, ti vrsti garancij uporabila kot orodje za primerjavo, da bi pridobila čim bolj točen približek vrednosti, ki jo ima prednost, z državnim poroštvom dodeljena IFPEN, v odnosih z njenimi strankami. Komisija tako pojasnjuje, da je v točki 236 obrazložitve izpodbijanega sklepa ta del obrazložitve zaključila z mogočo določitvijo zneska že prejete prednosti, in ne z možnostjo, da ukrep ustvari prednost.

101    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija uporabila hipotetično sklepanje. Vendar je treba navesti, da Komisija v obravnavani zadevi takega sklepanja ni mogla utemeljiti s sklicevanjem na domnevo prednosti, ki jo je Sodišče določilo v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217).

102    Ugotoviti je namreč treba, da sklep Komisije ne vsebuje predhodne preučitve gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umešča zadevni trg, v smislu sodne prakse, navedene v točki 83 zgoraj, ki bi omogočila dopustitev verjetnosti domneve prednosti v odnosih IFPEN z njenimi strankami, kakršna je podana v odnosih EPIC z bančnimi in finančnimi ustanovami, kar je Komisija na obravnavi tudi izrecno priznala, kot je Splošno sodišče opozorilo zgoraj v točki 90.

103    To pomeni, da Komisija pri opredelitvi prednosti IFPEN v odnosih s strankami zaradi implicitnega in neomejenega državnega poroštva, vključenega v njen status EPIC, ni izpolnila svoje obveznosti glede predložitve dokazov o tej prednosti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 75 zgoraj. Zato je Komisija v točki 236 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno sklenila, da je imela IFPEN zaradi zadevnega poroštva dejansko gospodarsko prednost, ker ni plačevala premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, ki jo je lahko ponudila strankam za svoje raziskovalne dejavnosti, vključno s hčerinskima družbama Axens in Prosernat na njunem izključnem področju dejavnosti.

104    Torej ni treba preučiti trditev, s katerimi Francoska republika in IFPEN izpodbijata upoštevnost uporabe garancij za dobro ali za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti pri oceni zneska prednosti, zagotovljene IFPEN z zadevnim poroštvom, v njenih odnosih s strankami.

105    Glede na vse navedeno Komisija, v zvezi z obstojem prednosti, ki jo je IFPEN lahko imela zaradi zadevnega poroštva v svojih odnosih z dobavitelji in strankami, ni zadostila dokaznemu bremenu, kot je opredeljeno s sodno prakso, navedeno v točki 75 zgoraj.

 Prednost v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami

106    V tožbi v zadevi T‑157/12 je IFPEN trdila, da v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami ni imela nobene prednosti od državnega poroštva, kar je priznala tudi Komisija v točki 199 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato je trdila, da tega vprašanja ni treba znova preučiti.

107    V zadevi T‑479/11 je Francoska republika prav tako navedla, da je Komisija v točki 199 obrazložitve izpodbijanega sklepa priznala, da IFPEN v obdobju od spremembe statusa do leta 2010 ni imela dejanske gospodarske prednosti zaradi svojega statusa EPIC v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami.

108    Poleg tega je Francoska republika trdila, da trditev Komisije v točki 200 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jo je sicer izpodbijala in v skladu s katero bi dejanska gospodarska prednost za IFPEN v njenih odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami lahko nastala v prihodnje, ni temeljila na nobenem dokazu.

109    Francoska republika je v zvezi s tem izpodbijala trditev Komisije v odgovoru na tožbo, da morajo francoske oblasti dokazati, da bodo pogoji posojil, ki jih sklene IFPEN od 1. januarja 2011, še vedno primerljivi s tistimi, ki jih je dobila pred spremembo statusa. Francoska republika je trdila, da takšnih dokazov ni mogoče predložiti zaradi nepredvidljivosti gospodarskih razmer. Francoska republika je poudarila, da je Komisija sama priznala, da ne more predvideti prihodnjega ravnanja udeležencev na trgu.

110    Na obravnavi 8. oktobra 2015 se je Francoska republika sklicevala na člen 12 zakona št. 2010/1645 z dne 28. decembra 2010 o načrtovanju javnih financ za leta od 2011 do 2014 (JORF z dne 29. decembra 2010, str. 22868), v skladu s katerim „ne glede na vse nasprotne določbe aktov, ki se uporabljajo zanje, francoske organizacije, ki spadajo v kategorijo centralne države v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 2223/96 z dne 25. junija 1996 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Skupnosti, razen države, Caisse d’amortissement de la dette sociale, Caisse de la dette publique in Société de prises de participation de l’État, pri posojilni ustanovi ne morejo najeti posojila z ročnostjo, daljšo od dvanajstih mesecev, niti izdajati dolžniških vrednostnih papirjev, katerih ročnost presega to obdobje, skupna odredba ministra, pristojnega za gospodarstvo, ter ministra, pristojnega za proračun, pa določa seznam organizacij, za katere velja ta prepoved“. Po mnenju Francoske republike je bilo iz te določbe razvidno, da IFPEN pri posojilni ustanovi ne more najeti posojila z ročnostjo, daljšo od dvanajst mesecev, kar vsekakor izključuje nastanek prihodnje prednosti v odnosih IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami. Komisija se je sklicevala na nedopustnost te trditve, pri čemer je trdila, da se francoski organi v formalnem postopku preiskave niso opirali na besedilo tega zakona.

111    Francoska republika v okviru svojega stališča v zvezi z ugotovitvami, ki bi jih bilo treba izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, trdi, da sodna praksa, na katero se je Komisija sklicevala pri izpodbijanju dopustnosti trditve, ki se nanaša na člen 12 zakona z dne 28. septembra 2010, zaradi objektivnosti in javne dostopnosti omenjenega zakona ni upoštevna. Francoska republika poleg tega trdi, da mora v skladu s sodno prakso nadzor, ki ga opravi Splošno sodišče, zajemati vse upoštevne podatke, ki jih je predložila tožeča stranka, ne glede na to, ali so bili navedeni pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ali potem, predhodno predloženi v okviru upravnega postopka ali prvič v okviru tožbe, vložene pri Splošnem sodišču. V zvezi s tem Francoska republika zlasti poudarja, da ji, ker med upravnim postopkom ni bilo razprave niti o domnevi prednosti niti o potrebi po ovržbi te domneve v prihodnje, ni mogoče očitati, da Komisije ni seznanila s členom 12 zakona z dne 28. septembra 2010.

112    Francoska republika dodaja, da je bila prepoved iz člena 12 zakona z dne 28. septembra 2010 prenesena v zakon 2014-1653 z dne 29. decembra 2014 o načrtovanju javnih financ za leta od 2014 do 2019 (JORF z dne 30. decembra 2014, besedilo št. 1) in v zakon 2018-32 z dne 22. januarja 2018 o načrtovanju javnih financ za leta od 2018 do 2022 (JORF z dne 23. januarja 2018, besedilo št. 1). Francoska republika se sklicuje tudi na odredbo z dne 4. septembra 2018 o določitvi seznama različnih organizacij centralne države, za katere velja prepoved najema posojila z ročnostjo, daljšo od dvanajstih mesecev, in izdajanja dolžniških vrednostnih papirjev, katerih ročnost presega to obdobje (JORF št. 230 z dne 5. oktobra 2018, besedilo št. 22).

113    IFPEN v stališču v zvezi z ugotovitvami, ki bi jih bilo treba izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, trdi, da je Komisija sama zavrnila uporabo domneve prednosti, ki jo je opredelilo Sodišče v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), in to tudi v prihodnje. To naj bi bilo razvidno iz točke 200 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je Komisija sklenila presojo o morebitni prednosti za IFPEN v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami ter pojasnila, da v zvezi z odnosi po sprejetju izpodbijanega sklepa Komisija „ne more predvideti prihodnjega ravnanja udeležencev na trgu niti razvoja njihovega dojemanja vpliva državnega poroštva na tveganje neplačila IFPEN”. Po mnenju IFPEN je ta ugotovitev o neuporabi domneve še toliko bolj očitna, ker naj Komisija v izpodbijanem sklepu ne bi podala nobene jasne ugotovitve o obstoju prednosti v korist IFPEN. Čeprav člen 107 PDEU Komisiji, ki nosi dokazno breme, nalaga, da mora dokazati prednost, in ne možnosti prednosti, naj bi se Komisija v točki 199 obrazložitve izpodbijanega sklepa za preteklo obdobje zadovoljila s potencialno prednostjo, ki se ni uresničila, za prihodnje obdobje pa v točki 200 obrazložitve tega sklepa navedla, da ni mogoče predvideti prihodnjega ravnanja udeležencev na trgu.

114    IFPEN vsekakor meni, da je domneva prednosti ovržena ne le za preteklost, kot kaže ocena stroškov posojil, ki jih je najela v obdobju od spremembe statusa do novembra 2018, temveč tudi za prihodnost.

115    V zvezi z zadnjenavedenim IFPEN trdi, da neobstoj verjetnosti prihodnje prednosti zanjo potrjujejo vse okoliščine, ki so jih francoski organi predložili Komisiji v upravnem postopku. IFPEN se v zvezi s tem sklicuje zlasti na tri okoliščine. Prvič, po splošnem načelu kontinuitete, zajetem v členu 95-VI zakona z dne 13. julija 2005, preoblikovanje IFPEN v EPIC ni vplivalo na njen finančni položaj in na pogoje financiranja. Drugič, odlično finančno poslovodenje IFPEN se je kazalo v nenehnem povečevanju lastnih sredstev. Tretjič, IFPEN v zadnjih petih letih ni imela najetih posojil za obdobja, daljša od enega leta, in je imela le eno posojilo z rokom zapadlosti manj kot eno leto za zanemarljiv znesek, kot je navedeno v točkah 197 in 198 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

116    IFPEN s podobnimi trditvami kot Francoska republika trdi, da neobstoj verjetnosti prihodnje prednosti za IFPEN dokazuje tudi člen 12 zakona z dne 28. septembra 2010.

117    Poleg tega po mnenju IFPEN ni mogoče trditi, da sta IFPEN in Francoska republika imeli več priložnosti, da Komisijo v upravnem postopku obvestita o tem besedilu, saj je bilo to objavljeno 29. decembra 2010, torej več kot mesec dni po odgovoru francoskih organov na zadnjo zahtevo po informacijah, ki jim je bila poslana v okviru upravnega postopka, niti da tega besedila v upravnem postopku nista predložili zato, ker bi ga nameravali uporabiti v okviru pravdnega postopka.

118    Nazadnje, IFPEN trdi, da je navedba Komisije, da člen 12 zakona z dne 28. decembra 2010 sicer strukturno zmanjšuje možnosti zadolževanja IFPEN, vendar ne preprečuje, da bi pridobila prednost zaradi posojila v visokem znesku z ročnostjo do enega leta, v nasprotju s podatki, ki so jih predložile tri bančne ustanove.

119    Komisija v stališču v zvezi z ugotovitvami, ki bi jih bilo treba izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, trdi, da je Sodišče potrdilo, da ji ni bilo treba dokazati dejanskih učinkov poroštva v odnosih med IFPEN in bančnimi ter finančnimi ustanovami, ker je obstajala domneva, da to poroštvo pomeni prednost v navedenih odnosih. Po mnenju Komisije je iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, razvidno, da za ovržbo te domneve ne zadostuje ugotovitev, da poroštvo v preteklosti ni dejansko vplivalo na odnose IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami, temveč je treba tudi dokazati, da ob upoštevanju gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umešča poroštvo, ki se navezuje na status zadevne EPIC, ta po vsej verjetnosti v prihodnosti ne bo dobila nobene dejanske gospodarske prednosti iz tega poroštva.

120    Komisija je na obravnavi izpodbijala trditev IFPEN, da v izpodbijanem sklepu ni uporabila domneve prednosti v zvezi z odnosi med IFPEN in bančnimi ter finančnimi ustanovami.

121    Poleg tega Komisija navaja, da je treba v skladu s sodno prakso trditve Francoske republike in IFPEN, s katerimi se izpodbija ta domneva v prihodnosti, zavreči kot nedopustne, ker temeljijo na dejstvih, ki so bila predložena po sprejetju izpodbijanega sklepa oziroma ki jih Francoska republika in IFPEN nista navedli v upravnem postopku, čeprav so v njegovem okviru potekale pogoste izmenjave v zvezi z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za IFPEN.

122    Komisija poleg tega izpodbija trditev Francoske republike in IFPEN – če bi bila dopustna – da je bilo mogoče s členom 12 zakona z dne 28. decembra 2010 ovreči domnevo prednosti v odnosih med IFPEN in bančnimi ter finančnimi ustanovami v prihodnosti.

123    V zvezi s tem je treba navesti, kot je razsodilo Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, da že samo okoliščina, da ima IFPEN državno poroštvo, Komisiji omogoča, da se sklicuje na domnevo prednosti, kot jo je Sodišče določilo v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), saj ta domneva temelji na ideji, da je EPIC zaradi poroštva, ki se navezuje na njen status, deležna ali bi lahko bila deležna ugodnejših pogojev financiranja od tistih, ki se običajno ponujajo na finančnih trgih (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 116).

124    Navesti je treba tudi, da je v nasprotju s tem, kar trdi IFPEN, Komisija v obravnavani zadevi uporabila sklepanje na podlagi domneve prednosti v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami.

125    Tako je Komisija potem, ko je v točkah od 196 do 198 obrazložitve izpodbijanega sklepa preučila podatke, ki jih je predložila Francoska republika, najprej v točki 199 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da ta prednost ni bila izkoriščena v obdobju od spremembe statusa IFPEN do leta 2010.

126    Nato je v točki 200 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da ugotovitev, v skladu s katero državno poroštvo IFPEN v obravnavanem obdobju ni prineslo prednosti v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami, velja samo za preteklost, ker „ne more predvideti prihodnjega ravnanja udeležencev na trgu niti sprememb v njihovem dojemanju vpliva državnega poroštva na tveganje neplačila [IFPEN]“.

127    Komisija je v točki 200 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla tudi, da „bodo morali francoski organi v okviru letnih poročil, ki jih bodo morali v prihodnje predložiti Komisiji, navesti informacije o ravni in pogojih zadolženosti [IFPEN] in predložiti dokaz, da so navedena posojila v skladu s tržnimi pogoji, ali v oceno najvišjih zneskov učinkov poroštva dodati bruto ekvivalent ustrezne pomoči po podobni metodi, kot je opisana v [izpodbijanem sklepu]“.

128    Iz točke 200 obrazložitve izpodbijanega sklepa je tako razvidno, da je Komisija implicitno, vendar nujno predpostavila obstoj prednosti v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami, saj je štela, da ne more izključiti takšne prednosti v prihodnosti, in je zato za francoske organe določila obveznost, da dokažejo, da te prednosti ni bilo, če pa je bila, da je ostala v mejah največjih dovoljenih učinkov poroštva.

129    Opozoriti je treba, da je, kot je pojasnilo Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, tako domnevo mogoče ovreči, če se dokaže, da ob upoštevanju gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umešča poroštvo, ki se navezuje na status zadevne EPIC, ta v preteklosti ni in po vsej verjetnosti v prihodnosti ne bo dobila nobene dejanske gospodarske prednosti iz tega poroštva (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 117).

130    V obravnavani zadevi je treba navesti, da je Komisija sama v točki 199 izpodbijanega sklepa ugotovila, da prednost v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami ni bila izkoriščena v obdobju od preoblikovanja IFPEN v EPIC do leta 2010, in tako priznala, da je bila domneva prednosti za preteklost ovržena.

131    Zato je treba preveriti, ali je s trditvami Francoske republike in IFPEN mogoče ovreči domnevo prednosti za prihodnost pod pogoji, ki jih je Sodišče določilo v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, in ki so navedeni v točki 129 zgoraj.

132    V zvezi s tem je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso zakonitost odločbe na področju državnih pomoči presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko jo je izdala (glej sodbo Sodišča z dne 23. novembra 2017, SACE in Sace BT/Komisija, C‑472/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:885, točka 76 in navedena sodna praksa).

133    Zato je treba trditve IFPEN, ki se nanašajo na analizo pogojev financiranja, ki bi ji jih odobrile bančne in finančne ustanove v obdobju od leta 2011 do leta 2018, in na poizvedbe, ki jih je IFPEN opravila pri bankah, z namenom dokazati, da ji je bilo odobreno le eno kratkoročno posojilo v letu 2016 pod tržnimi pogoji, zavreči kot nedopustne, saj so te trditve temeljile na informacijah iz obdobja po sprejetju izpodbijanega sklepa. Enako velja za trditev Francoske republike, da je bila prepoved najema posojila pri posojilni ustanovi z ročnostjo, daljšo od dvanajstih mesecev, ki velja za nekatere javne organe in je bila uvedena s členom 12 zakona z dne 28. decembra 2010, sistematično povzeta v zakonih o načrtovanju javnih financ, ki so bili sprejeti pozneje kot izpodbijani sklep.

134    Glede trditve Francoske republike v zvezi s členom 12 zakona z dne 28. decembra 2010 je treba opozoriti, da je Komisija v skladu s sodno prakso dolžna skrbno in nepristransko voditi postopek preučitve izpodbijanih ukrepov, tako da ima pri sprejetju končnega sklepa na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke (glej sodbo z dne 13. decembra 2018, Ryanair in Airport Marketing Services/Komisija, T‑53/16, EU:T:2018:943, točki 223 in 224 ter navedena sodna praksa).

135    Vendar je treba opozoriti tudi, da v skladu s sodno prakso Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih pravnih ali dejanskih elementov, ki bi ji bili lahko predloženi v upravnem postopku, vendar ji niso bili, ker Komisija ni zavezana po uradni dolžnosti in na podlagi domneve ugotavljati, kateri podatki bi ji lahko bili predloženi (glej sodbo z dne 13. decembra 2018, Ryanair in Airport Marketing Services/Komisija, T‑53/16, EU:T:2018:943, točka 223 in navedena sodna praksa).

136    V obravnavanih zadevah je treba navesti, da med strankami ni sporno, da Francoska republika in IFPEN v formalnem postopku preiskave Komisije nista seznanili s tem besedilom, in da iz spisa ni razvidno, da je bila Komisija ob sprejetju izpodbijanega sklepa seznanjena z zadevnim besedilom.

137    Zato je treba ugotoviti, da je treba trditev Francoske republike v zvezi s členom 12 zakona z dne 28. decembra 2010 zavreči kot nedopustno.

138    Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvami Francoske republike.

139    Tako je treba, prvič, opozoriti, da sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C‑603/13 P, EU:C:2016:38), ki jo navaja Francoska republika, v obravnavanih zadevah ni upoštevna.

140    Sodišče je v točki 72 sodbe z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C‑603/13 P, EU:C:2016:38), sicer odločilo, da se obseg nadzora zakonitosti iz člena 263 PDEU razteza na vse elemente odločb Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 in 102 PDEU, nad katerimi Splošno sodišče zagotavlja poglobljen nadzor, tako glede prava kot glede dejstev, glede na razloge, ki jih navedejo tožeče stranke, in ob upoštevanju vseh elementov, ki jih te predložijo, bodisi zgodnejših bodisi poznejših od sprejete odločbe, in ne glede na to, ali so bili predloženi predhodno v okviru upravnega postopka ali prvič v okviru tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, če so ti elementi upoštevni za nadzor nad zakonitostjo odločbe Komisije (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 72).

141    Vendar je iz besedila zgoraj navedene točke 72 sodbe z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C‑603/13 P, EU:C:2016:38), razvidno, da se ta sodna praksa nanaša na nadzor nad zakonitostjo odločb, sprejetih na podlagi členov 101 in 102 PDEU, in ne na nadzor nad zakonitostjo odločb, sprejetih na podlagi člena 107 PDEU.

142    Drugič, Francoska republika ne more trditi, da bi ji moralo biti omogočeno sklicevanje na besedilo člena 12 zakona z dne 28. januarja 2010 za ovržbo domneve prednosti, ki naj bi jo imela IFPEN v odnosih s finančnimi in bančnimi ustanovami, pred Splošnim sodiščem, samo zato, ker se v fazi formalnega postopka preiskave ni mogla sklicevati na ta člen, saj v njem ni potekala razprava o navedeni domnevi.

143    Poudariti je namreč treba, da je Komisija v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave navedla, da ne glede na pojasnila francoskih organov ob upoštevanju značilnosti državnega poroštva, ki je bilo dodeljeno IFPEN na podlagi njenega statusa EPIC, ni mogla izključiti dejstva, da ima IFPEN gospodarsko prednost, povezano z možnostjo posredovanja države v skrajni sili. Komisija je tudi pojasnila, da je ta prednost posledica tega, da upniki ugodneje presojajo tveganje neplačila posojila zaradi obstoja neomejenega državnega poroštva, kar bi lahko omogočilo pridobitev financiranja pod ugodnejšimi pogoji. Torej je bila Francoska republika, ki je sodelovala v formalnem postopku preiskave, dolžna zagotoviti informacije, za katere je menila, da bi lahko izpodbile presojo, ki jo je opravila Komisija v odločbi o začetku navedenega postopka v zvezi z obstojem gospodarske prednosti IFPEN v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami, vključno z besedilom člena 12 zakona z dne 28. decembra 2010.

144    Vsekakor je treba ugotoviti, da niti ob predpostavki, da bi se Francoska republika v okviru tega postopka lahko sklicevala na besedilo člena 12 zakona z dne 28. decembra 2010, to besedilo ne more samo po sebi ovreči domneve prednosti v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami na dan, ko je Komisija sprejela izpodbijani sklep.

145    V členu 12(1) zakona z dne 28. decembra 2010 je namreč navedeno, da „ne glede na vse nasprotne določbe aktov, ki se uporabljajo zanje, francoske organizacije, ki spadajo v kategorijo centralne države v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 2223/96 z dne 25. junija 1996 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Skupnosti, razen države, Caisse d’amortissement de la dette sociale, Caisse de la dette publique in Société de prises de participation de l’État, pri posojilni ustanovi ne morejo najeti posojila z ročnostjo, daljšo od dvanajstih mesecev, niti izdajati dolžniških vrednostnih papirjev, katerih ročnost presega to obdobje“, in da „skupna odredba ministra, pristojnega za gospodarstvo, ter ministra, pristojnega za proračun, določa seznam organizacij, za katere velja ta prepoved“.

146    Tako je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar je trdila Francoska republika na obravnavi, le sklicevanje na kategorijo centralne države v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 2223/96 z dne 25. junija 1996 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 2, str. 3) ni omogočalo sklepa, da se je ta določba uporabljala za IFPEN, ker je bilo v njej navedeno, da mora biti seznam organizacij, za katere naj bi se uporabljala, določen z ministrsko odredbo.

147    Poleg tega je treba poudariti, da je Francoska republika v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da je bila IFPEN vključena na seznam francoskih organizacij, ki spadajo v kategorijo centralne države iz člena 12 zakona z dne 28. decembra 2010, priložen odredbi z dne 28. septembra 2011 o določitvi seznama teh organizacij, za katere velja prepoved najema posojila z ročnostjo, daljšo od dvanajstih mesecev, in izdajanja dolžniških vrednostnih papirjev, katerih ročnost presega to obdobje (JORF št. 232 z dne 6. oktobra 2011, besedilo št. 16907).

148    Glede trditve IFPEN, da so okoliščine, ki so jih francoski organi predložili Komisiji v upravnem postopku, navedene v točki 115 zgoraj, zadoščale za ovržbo domneve prednosti v odnosih IFPEN z bančnimi in finančnimi ustanovami v prihodnosti, je treba navesti, kot trdi Komisija, da te okoliščine, ki so se nanašale na preteklost, niso zadostovale za izključitev obstoja prednosti v prihodnosti, ker je statut IFPEN vseboval določbo, s katero je bilo IFPEN dovoljeno najemati posojila brez omejitve trajanja ali zneska.

149    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Francoski republiki in IFPEN ni uspelo ovreči domneve prednosti v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami v prihodnosti.

150    Ugotoviti je torej treba, da je Komisija pravilno štela, da je bila z državnim poroštvom, ki ga je deležna IFPEN zaradi statusa EPIC, tej dodeljena gospodarska prednost.

151    Zato je treba ne glede na ugotovitev iz točke 105 zgoraj, da Komisija ni zadostila dokaznemu bremenu v zvezi z obstojem prednosti, ki jo je IFPEN lahko imela zaradi implicitnega in neomejenega državnega poroštva v svojih odnosih z dobavitelji in strankami, tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter na obstoj in izračun prednosti za IFPEN, zavrniti kot neutemeljene.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter na prenos prednosti na hčerinski družbi IFPEN, Axens in Prosernat

152    Trditve v zvezi s prenosom prednosti, ki naj bi jo imela IFPEN zaradi implicitnega in neomejenega državnega poroštva, vključenega v njen status EPIC, na njeni hčerinski družbi zasebnega prava, Axens in Prosernat, so navedene v drugem delu drugega tožbenega razloga v zadevi T‑157/12 in drugem delu tretjega tožbenega razloga v zadevi T‑479/11.

153    IFPEN in Francoska republika trdita, da Komisija ni pravno zadostno dokazala prenosa gospodarske prednosti, ki jo je domnevno imela IFPEN zaradi zadevnega državnega poroštva, na njeni hčerinski družbi zasebnega prava Axens in Prosernat.

154    IFPEN v zvezi s tem navaja nezadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poleg tega trdi, da je, ker mora Komisija v vseh svojih odločbah preučiti posebna dejstva obravnavane zadeve, njen pristop, v skladu s katerim sklepanje, navedeno v izpodbijani odločbi, utemeljuje na analogiji s sklepanjem, ki je bilo uporabljeno v Odločbi Komisije C (2005) 5412 final z dne 21. decembra 2005 o državni pomoči N 531/2005, Francija – Ukrepi v zvezi z ustanovitvijo in delovanjem Banque Postale (v nadaljevanju: odločba Banque postale), neprimeren in neutemeljen. V zvezi s tem navaja, da je bila v tej odločbi upoštevana posebna oblika delovanja skupine La Poste, ki se razlikuje od oblike delovanja skupine IFPEN, in da znanstvenih dejavnosti družbe IFPEN ter njenih hčerinskih družb ni mogoče primerjati s poštnimi dejavnostmi. Poleg tega IFPEN trdi, da je iz točke 246 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija, ki v njenih računovodskih evidencah ni odkrila nobenih sledi prenosa prednosti, ta prenos dokazovala le z domnevo, da je bila prednost prenesena na hčerinski družbi, ker jima IFPEN ni obračunavala stroškov kritja dejavnosti, ki jih je opravljala v njunem imenu, z državnim poroštvom.

155    Francoska republika na eni strani trdi, da je Komisija napačno razlagala odločbo Banque Postale, na drugi strani pa, da je spregledala dejstvo, da so bili storitve in izvajanje raziskav, ki jih zagotavlja IFPEN, zaračunani na podlagi stroškov, ki jih je imela IFPEN, povečanih za maržo, in da so bili torej poslovni odnosi med IFPEN in njenima hčerinskima družbama sklenjeni pod običajnimi tržnimi pogoji. Francoska republika prav tako zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, ko je presodila, da je sklepanje, ki ga je uporabila v Odločbi 2009/157/ES, mogoče prenesti na vse odnose med IFPEN in njenimi hčerinskimi družbami, čeprav bi se morala omejiti le na odnose v okviru izključnih sporazumov med IFPEN ter njenima hčerinskima družbama Axens in Prosernat.

156    Poleg tega Francoska republika trdi, da je v nasprotju s tem, kar navaja Komisija, iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da vprašanje prenosa prednosti na hčerinske družbe ni ločljivo od preostanka navedenega sklepa.

157    Komisija trdi, da je vprašanje prenosa prednosti podredno pri dokazovanju obstoja državne pomoči za IFPEN, ki izhaja iz statusa EPIC, in se lahko nanaša le na razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa, in sicer v delu glede prenosa pomoči na hčerinske družbe. Po mnenju Komisije je vprašanje morebitnega prenosa prednosti na hčerinske družbe IFPEN mogoče ločiti od predhodnega vprašanja v zvezi z obstojem prednosti za IFPEN.

158    Komisija poleg tega izpodbija trditve Francoske republike in IFPEN ter predlaga zavrnitev teh tožbenih razlogov.

159    Najprej je treba opozoriti, da se člen 1(4) izpodbijanega sklepa nanaša na kritje dejavnosti prenosa tehnologij, ki jih izvaja IFPEN na področjih iz izključnih pogodb, sklenjenih s hčerinskima družbama Axens in Prosernat, z državnim poroštvom.

160    Navesti je treba, da je, kot je razvidno iz točk 249 in 250 obrazložitve izpodbijanega sklepa, gospodarska prednost na izključnih področjih dejavnosti družb Axens in Prosernat zaradi kritja z državnim poroštvom, danim IFPEN, selektivna prednost, ker hčerinskima družbama omogoča dostop do tehnologij ter človeških in materialnih virov IFPEN pod ugodnejšimi pogoji kot njunim konkurentom.

161    To pomeni, da je treba dokazati prenos prednosti za IFPEN na hčerinski družbi Axens in Prosernat, da se ukrep iz člena 1(4) izpodbijanega sklepa lahko šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

162    Opozoriti je treba tudi, da se člen 1(5) izpodbijanega sklepa nanaša na kritje izvajanja pogodbenih raziskav in storitev IFPEN za tretje osebe in hčerinske družbe z državnim poroštvom.

163    Navesti je treba, da že po definiciji opredelitev tega ukrepa kot državne pomoči ne pomeni, da je v zvezi z izvajanjem pogodbenih raziskav in storitev IFPEN za tretje osebe ter za hčerinski družbi zunaj področij iz izključnih pogodb dokazan prenos prednosti za IFPEN na njeni hčerinski družbi Axens in Prosernat.

164    Nasprotno, treba je poudariti, da je dokaz prenosa prednosti za IFPEN na njeni hčerinski družbi Axens in Prosernat odločilen za opredelitev, da kritje izvajanja pogodbenih raziskav in storitev IFPEN za navedeni hčerinski družbi na področjih iz izključnih pogodb, sklenjenih s hčerinskima družbama, z državnim poroštvom pomeni državno pomoč. V zadnjem primeru sta namreč prejemnici pomoči prav hčerinski družbi IFPEN, Axens in Prosernat, saj lahko IFPEN zaradi izključnih pogodb navedene storitve opravlja le v njunem imenu.

165    Torej je treba, kot v bistvu trdi Komisija, tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj dokaza prenosa prednosti, zavrniti kot brezpredmeten v delu, v katerem se z njim izpodbija opredelitev ukrepa iz člena 1(5) izpodbijanega sklepa kot državne pomoči, ker se ta nanaša na kritje izvajanja pogodbenih raziskav in storitev IFPEN za tretje osebe in hčerinske družbe z državnim poroštvom zunaj področja uporabe izključnih pogodb.

166    Utemeljenost očitkov, ki jih navajata Francoska republika in IFPEN, je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

167    Prvič, glede očitka IFPEN, da je Komisija napačno utemeljila dokazovanje prenosa prednosti za IFPEN na hčerinski družbi Axens in Prosernat na neustrezni analogiji s sklepanjem, uporabljenim v odločbi Banque postale, in torej ni izpolnila obveznosti obrazložitve, je treba ugotoviti, da temelji na napačni predpostavki.

168    Tako je Komisija v točki 240 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „ob upoštevanju, da v francoskem pravu ni določena splošna odgovornost delničarja za njegove hčerinske družbe v skupinah družb, ni bilo treba šteti, da bi lahko bili [IFPEN] in s tem francoska država odgovorni za poplačilo terjatev, ki jih imajo tretje osebe za gospodarske dejavnosti družb Axens in Prosernat, zlasti če bi bili ti v sodni likvidaciji [stečaju]“.

169    Komisija je zato izključila, da bi družbi Axens in Prosernat lahko bili deležni neposrednega prenosa prednosti, ki naj bi jo domnevno imela IFPEN v odnosih s svojimi upniki.

170    Vendar je Komisija v točkah od 241 do 247 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da sta bili družbi Axens in Prosernat deležni posrednega prenosa zadevne prednosti, v skladu z naslednjo utemeljitvijo:

„(241)      Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v zgoraj navedeni odločbi [Banque postale] vseeno obravnavala vprašanje morebitnega prenosa učinkov državnega poroštva, dodeljenega njenemu edinemu delničarju, na hčerinsko družbo, čeprav je po njenem mnenju za podjetje La Banque Postale kot delniško družbo […] še naprej veljalo obče pravo s področja sanacije in sodne likvidacije [stečaja], in to torej ni bilo deležno neomejenega državnega poroštva.

(242)            Komisija je natančneje presodila, da je oblika delovanja skupine vključevala prepustnost med delničarjem (La Poste) in hčerinsko družbo (La Banque Postale) zaradi skupnega učinka tega, (i) da hčerinska družba uporablja človeške in materialne vire, ki jih da na voljo njena matična družba, in (ii) da se navedeni viri matične družbe plačujejo na podlagi stroškov, ki jih krije matična družba, tako da bi se lahko plačilo podjetja La Banque Postale matični družbi v primeru gospodarske prednosti, na podlagi katere bi se lahko znižali stroški podjetja La Poste, ustrezno znižalo, zaradi česar bi se navedena prednost (vsaj delno) prenesla na hčerinsko družbo.

(243)            Komisija je v zgoraj navedeni odločbi C 51/05 še menila, da je nekakšna prepustnost obstajala, zlasti pri izbiri tarif, ki jih je oseba javnega prava IFP zaračunavala za storitve, namenjene družbama Axens in Prosernat na njunem izključnem področju dejavnosti, tako da poslovni odnosi v skupini niso temeljili na tržnih pogojih, temveč je bilo nasprotno mogoče navzkrižno subvencioniranje gospodarskih dejavnosti hčerinskih družb iz javnih sredstev, danih na voljo matični družbi […].

(244)            Komisija je v zgoraj navedeni zadevi v zvezi s podjetjem La Banque Postale menila, da morajo francoski organi sprejeti obveznosti, ki bodo omogočile vzpostavitev mehanizma, s katerim se v hčerinski družbi nevtralizirajo morebitne prednosti za matično družbo […].

(245)            Francoski organi so se v obravnavanem primeru pri posojilnih pogojih za hčerinske družbe osebe javnega prava IFP (Axens, Beicip-Franlab in Prosernat) zavezali, da se za vsak posel v pogodbe o financiranju (za vsak instrument iz pogodbe) pisno vključi naslednje: ‚[Z]a to financiranje v skladu s francoskim pravom (zlasti potrebo po izrecnem zakonskem dovoljenju za vsako poroštvo) ni nikakršnega neposrednega ali posrednega državnega poroštva.‘

(246)            Pri človeških in materialnih virih, ki jih uporabljajo hčerinske družbe in da na voljo matična družba, v skladu z ugotovitvijo Komisije v zgoraj navedeni odločbi C 51/05 ‚subvencioniranje temelji na stopnji plačil, ki jih izvedejo zadevne hčerinske družbe matični družbi, in se izraža v računovodskih izkazih skupine IFP‘ […]. Toda v preučitvi računovodskih izkazov osebe javnega prava IFP so bili edini stroški, ki jih Komisija še ni upoštevala za leto 2006 v zgoraj navedeni odločbi C 51/05 in za naslednja leta v letnih poročilih, ki so jih predložili francoski organi, stroški v zvezi s kritjem storitev, ki jih je oseba javnega prava IFP opravila za svoje hčerinske družbe, z neomejenim poroštvom. Ker državi ni bila plačana premija, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, zanjo prav tako ni mogla biti določena tarifa za storitve, opravljene za hčerinske družbe.

(247)            Zato je treba šteti, da je bila gospodarska prednost, nastala za osebo javnega prava zaradi poroštva na podlagi njenega statusa, na tej podlagi prenesena na njeni hčerinski družbi zasebnega prava Axens in Prosernat.“

171    Poleg tega je Komisija v točki 269 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „[d]oločanje tarif za izvajanje pogodbenih raziskav [IFPEN] temelji na celotnih proizvodnih stroških, na katere se doda marža, katere stopnja je odvisna od izida pogajanja s stranko […],” in da „[p]ri tem edini strošek, za katerega se zdi, da ga [IFPEN] ni upoštevala, ustreza prav premiji kritja garancije za dobro (ali kar najboljšo) izvedbo [IFPEN]“.

172    Iz zgornjih točk obrazložitve je razvidno, da dokaz prenosa prednosti za IFPEN na njeni hčerinski družbi Axens in Prosernat temelji na ugotovljenih nižjih cenah storitev IFPEN za navedeni hčerinski družbi, na kar kaže na eni strani Odločba 2009/157, v kateri je Komisija ugotovila, da obstaja prepustnost, zlasti na izključnem področju dejavnosti družb Axens in Prosernat, ki omogoča navzkrižno subvencioniranje, v povezavi z letom 2006, na drugi strani pa dejstvo, da v letnih poročilih, ki so jih predložili francoski organi za leta od 2007 do 2009, da bi dokazali, da je določanje tarif za izvajanje storitev, ki jih je IFPEN opravljala za svoji hčerinski družbi, v skladu s tržno ceno, ni bilo upoštevano, da IFPEN svojim hčerinskim družbam kot strankam ni zaračunavala kritja teh storitev z državnim poroštvom, ki ga je bila deležna zaradi svojega statusa EPIC.

173    Zato v nasprotju s tem, kar trdi IFPEN, Komisija dokazovanja prenosa prednosti za IFPEN na hčerinski družbi Axens in Prosernat ni utemeljila le na analogiji s sklepanjem, uporabljenim v odločbi Banque postale, temveč je upoštevala posebne okoliščine odnosov znotraj skupine IFPEN.

174    V zvezi s tem je treba kot brezpredmeten zavrniti tudi očitek Francoske republike, da je Komisija napačno razlagala odločbo Banque Postale.

175    Drugič, ob upoštevanju ugotovitve iz točke 172 zgoraj glede sklepanja, na katero se je oprla Komisija, da bi dokazala prenos prednosti za IFPEN na hčerinski družbi Axens in Prosernat, je treba tudi trditev IFPEN, da je Komisija navedeno dokazovanje utemeljila le z domnevo, da je bila prednost na hčerinski družbi prenesena, ker jima IFPEN ni obračunavala stroškov kritja dejavnosti, ki jih je opravljala zanju, z državnim poroštvom, zavrniti kot neutemeljeno.

176    Tretjič, glede trditve Francoske republike, da se Komisija v bistvu ni mogla opreti na Odločbo 2009/157, da bi dokazala prenos prednosti za IFPEN na hčerinske družbe v okviru izvajanja pogodbenih raziskav in storitev IFPEN za navedeni hčerinski družbi zunaj njunih izključnih področij, je treba ugotoviti, da jo je treba, ker se ne nanaša na prenos prednosti na področjih, zajetih v izključnih pogodbah, zavrniti kot brezpredmetno iz razloga, navedenega zgoraj v točki 165.

177    Četrtič, Francoska republika Komisiji očita, da ni upoštevala okoliščine, da IFPEN storitve in izvajanje pogodbenih raziskav svojim hčerinskim družbam zaračunava v skladu s tržnimi pogoji.

178    V zvezi s tem je na eni strani treba navesti, da je Komisija upoštevala to okoliščino glede dokazovanja prenosa prednosti za IFPEN na hčerinski družbi Axens in Prosernat zunaj področja njunih izključnih dejavnosti. Tako je, kot navaja Komisija v odgovoru na tožbo, iz točke 269 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da čeprav opis, kako IFPEN določa cene, ki so ga predložili francoski organi, kaže, da določanje tarif za izvajanje pogodbenih raziskav IFPEN zunaj področja izključnih pogodb s hčerinskimi družbami temelji na celotnih proizvodnih stroških, na katere se doda marža, v njem ni navedena premija kritja za tveganje, ki bi se plačalo državi v zameno za njeno neomejeno poroštvo.

179    Na drugi strani je, kot prav tako navaja Komisija, iz točke 246 obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati, da se je Komisija pri dokazovanju prenosa prednosti za IFPEN na njeni hčerinski družbi Axens in Prosernat na področju njunih izključnih dejavnosti oprla na Odločbo 2009/157, v kateri je iz točk 146 in 147 obrazložitve razvidno, da sta družbi Axens in Prosernat za storitve IFPEN na svojih izključnih področjih plačevali manj, kot so znašali proizvodni stroški, kar je pomenilo prenos državne pomoči. Poudariti pa je treba, da Francoska republika ni izpodbijala Odločbe 2009/157 in v okviru tega postopka ni prerekala ugotovitev iz te odločbe glede plačil, ki sta jih Axens in Prosernat izplačali družbi IFPEN za storitve na svojih izključnih področjih.

180    Zato je treba očitek Francoske republike, da Komisija ni upoštevala okoliščine, da IFPEN storitve in izvajanje pogodbenih raziskav svojim hčerinskim družbam zaračunava v skladu s tržnimi pogoji, zavrniti kot neutemeljen.

181    Glede na zgornje preudarke je treba tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter na prenos prednosti na hčerinski družbi IFPEN, Axens in Prosernat, zavrniti kot neutemeljene.

 Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU ter na obstoj prenosa državnih sredstev

182    IFPEN z utemeljitvijo, razvito v tretjem delu drugega tožbenega razloga v zadevi T‑157/12, dodatno meni, da med gospodarsko prednostjo, ki naj bi je bila deležna, in prenosom državnih sredstev, izhajajočih iz zadevnega poroštva, ni zadostne zveze. Tako v odnosih z dobavitelji kot s strankami naj bi bila zveza med domnevno znižano ceno oziroma domnevno uporabo garancij za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti na eni strani in med prenosom državnih sredstev na drugi strani objektivno umetna in naj bi bila v celoti zgrajena le na hipotetičnih temeljih, ne da bi se pri tem opirala na objektivne podatke.

183    V zvezi s tem je treba navesti, da so trditve IFPEN sicer navedene v delu tožbe, ki se nanaša na obstoj prednosti, vendar se nanašajo na drug pogoj za obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, in sicer na uporabo državnih sredstev.

184    Upoštevati je treba tudi, da se te trditve nanašajo le na odnose med IFPEN ter njenimi dobavitelji in strankami.

185    Torej je treba – ker je Splošno sodišče v točki 105 zgoraj ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da ima ali bi lahko imela IFPEN zaradi implicitnega in neomejenega državnega poroštva, ki ga je deležna, izključno prednost v odnosih z dobavitelji in strankami – ta tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

 Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti

186    IFPEN trditve v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti navaja v petem tožbenem razlogu v tožbi v zadevi T‑157/12.

187    Te trditve se delijo na dva dela. IFPEN v prvem delu v bistvu trdi, da je – ker Komisiji ni uspelo zagotoviti objektivnih dokazov o obstoju implicitnega in neomejenega državnega poroštva za EPIC in je zato svoje sklepanje utemeljila na vrsti nepreverjenih predpostavk – zahteva, da je treba ustanovitev EPIC vedno predhodno priglasiti in nato predložiti vrsto upravnih poročil v zvezi z združljivostjo, nesorazmerna. Kršitev načela sorazmernosti naj bi bila toliko bolj očitna, ker so na eni strani načela, ki se uporabljajo za EPIC, obstajala še pred Rimsko pogodbo in ker je francoska vlada navedla trden pravni argument, da bi dokazala nepravilnost trditve Komisije, in ker naj bi na drugi strani Francoska republika dvome, ki jih je izrazila Komisija glede obstoja poroštva za EPIC, ustrezno odpravila s predlogom spremembe odloka o izvajanju zakona z dne 16. julija 1980.

188    IFPEN v drugem delu trdi, da se z izpodbijanim sklepom francoskim organom in posledično njej nalaga izpolnjevanje nekaterih obveznosti, ki so očitno nesorazmerne z zastavljenim ciljem in z zelo majhnim obsegom učinkov, ki v njenem primeru izhajajo iz statusa EPIC.

189    Prvič, IFPEN ugotavlja, da se z izpodbijanim sklepom francoskim organom in tako tudi njej nalaga, da vsako leto od 1. januarja 2010 do izteka izključnih sporazumov pripravijo letno finančno poročilo, ki vsebuje elemente iz člena 5 navedenega sklepa. Po mnenju IFPEN pa na eni strani zahteva Komisije, da v letno poročilo vključi oceno največje vrednosti učinka domnevnega neomejenega poroštva, ki izhaja iz ugodnejše ocene dobaviteljev glede tveganja neplačila IFPEN in iz neplačevanja premije garancije za dobro izvedbo, pomeni zapravljanje njenih sredstev, čeprav je tako ocenjevanje popolnoma umetno in ne odraža gospodarske resničnosti. Dejstvo, da taka „največja vrednost“ v računovodskih izkazih IFPEN ne obstaja in da Komisiji po več letih ni uspelo določiti sprejemljivih primerjalnih vrednosti, naj bi potrjevalo pretirano umetnost oziroma celo izmišljenost vseh predlaganih „največjih vrednosti“. Na drugi strani IFPEN navaja, da so francoski organi v obdobju od sprejetja izpodbijanega sklepa do vložitve te tožbe v skladu s členom 3(2) Odločbe 2009/157 poslali uradno obvestilo o obnovitvi pogodb o industrijskih raziskavah med IFPEN in njenima hčerinskima družbama Axens in Prosernat na področju njunih izključnih dejavnosti. Po mnenju IFPEN naj bi izpodbijani sklep izrecno pogojeval pozitivno oceno združljivosti podaljšanja teh pogodb z izpolnjevanjem celotnega izpodbijanega sklepa. Vendar naj bi bilo v izpodbijanem sklepu francoskim organom naloženo, da pripravljajo letna poročila do izteka izključnih sporazumov, torej v obdobju desetih let, kar naj bi bilo očitno nesorazmerno glede na cilj nadzora nad državno pomočjo, o obstoju katere je mogoče upravičeno dvomiti.

190    Drugič, IFPEN Komisiji očita, da je francoskim organom naložila, da v sporazume z IFPEN vključijo klavzule iz člena 9 izpodbijanega sklepa, kar naj bi pomenilo zelo omejujoč ukrep, ki je še toliko manj upravičen, ker je Komisija obstoj državne pomoči ugotovila na podlagi vrste nepotrjenih predpostavk in očitnih napak pri presoji.

191    Glede prvega dela tega tožbenega razloga je treba navesti, da temelji na predpostavki, da Komisija ni dokazala, da je bilo IFPEN s statusom EPIC dano implicitno in neomejeno državno poroštvo.

192    Vendar je na eni strani treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), razsodilo, da se lahko Komisija, da bi dokazala obstoj takega poroštva, ki ne izhaja izrecno iz nobenega zakonodajnega ali pogodbenega besedila, opre na metodo skupka resnih, natančnih in skladnih indicev, da bi preverila, ali v notranjem pravu obstaja dejanska obveznost države, da uporabi svoja sredstva za kritje izgub EPIC, ki ne izpolnjuje obveznosti, zaradi česar torej v skladu z ustaljeno sodno prakso obstaja dovolj konkretno ekonomsko tveganje za državni proračun (sodba z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 65).

193    Na drugi strani je treba tudi opozoriti, da je IFPEN v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča o posledicah sodbe z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), za ta spor v dopisu z dne 5. maja 2014 navedla, da se po njenem mnenju ugotovitev iz točke 192 zgoraj v obravnavani zadevi lahko uporabijo, in je zato odstopila od prvega tožbenega razloga v zvezi z napačno uporabo prava, v skladu s katerim naj bi Komisija prekoračila meje, ki so ji za razlago nacionalnega prava določene v okviru zakonodaje o državnih pomočeh.

194    Torej je treba prvi del tega tožbenega razloga, ker IFPEN od njega ni odstopila, zavrniti kot neutemeljen.

195    V drugem delu tega tožbenega razloga IFPEN trdi, da so obveznosti, naložene Francoski republiki in posredno njej v členih 5 in od 9(1) do (3) izpodbijanega sklepa, nesorazmerne.

196    Spomniti je treba, da v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, naj ravnanja institucij Unije ne prestopijo mej tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodba z dne 24. maja 2007, Maatschap Schonewille-Prins, C‑45/05, EU:C:2007:296, točka 45).

197    V obravnavanih zadevah je treba navesti, da je iz člena 4 izpodbijanega sklepa razvidno, da ukrep iz člena 1(4) istega sklepa od 1. januarja 2010 do izteka izključnih sporazumov med IFPEN ter njenima hčerinskima družbama Axens in Prosernat pomeni državno pomoč, združljivo z notranjim trgom, če se upoštevajo pogoji iz členov 5 in 6 navedenega sklepa.

198    V skladu s členom 5(1) izpodbijanega sklepa „[l]etno finančno poročilo iz člena 4(2) Odločbe C 51/05 vsebuje poleg elementov, že navedenih v členu 5(1) navedene odločbe, elemente iz odstavkov 2, 3 in 4 tega člena.“

199    Člen 5(2) izpodbijanega sklepa določa, da „[l]etno finančno poročilo vsebuje znesek, obrestno mero in pogodbene pogoje posojil, ki jih je [IFPEN] sklenila v zadevnem letnem obdobju, ter oceno bruto ekvivalenta dotacije za morebitno subvencioniranje obresti, povezano z državnim poroštvom, razen če se predloži dokaz, da so navedena posojila v skladu z običajnimi tržnimi pogoji, tako da se njihovi pogoji primerjajo s tistimi, ki jih je [IFPEN] dobila pred spremembo statusa, ali da se uporabi natančnejša metodologija, ki jo je predhodno odobrila Komisija“.

200    Člen 5(3) izpodbijanega sklepa določa, da „[l]etno finančno poročilo vsebuje znesek blaga in storitev, ki jih je [IFPEN] prejela od dobaviteljev za gospodarske storitve iz člena 1(4) in (5) tega sklepa v zadevnem letnem obdobju, in najvišjo oceno bruto ekvivalenta dotacije pomoči, ki izhaja iz ugodnejše ocene dobaviteljev glede tveganja neplačila podjetja“, in da je „[t]a ocena […] izvedena na podlagi uporabe 2,5‑odstotne pavšalne stopnje za znesek izvedenih nabav ali z natančnejšo metodologijo, ki jo je predhodno odobrila Komisija“.

201    V skladu s členom 5(4) izpodbijanega sklepa „[l]etno finančno poročilo vsebuje znesek gospodarskih dejavnosti iz člena 1(4) in (5) tega sklepa, ki jih je [IFPEN] izvedla v zadevnem letnem obdobju, in najvišjo oceno bruto ekvivalenta dotacije pomoči zaradi neplačevanja premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj za kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, zagotovljeni prejemnikom navedenih gospodarskih storitev“, in se „[o]cena […] izvede na podlagi uporabe petodstotne pavšalne stopnje za znesek izvedenih storitev ali z natančnejšo metodologijo, ki jo predhodno odobri Komisija“.

202    Iz teh določb je razvidno, da člen 5 izpodbijanega sklepa IFPEN v bistvu nalaga obveznosti, namenjene preverjanju združljivosti pomoči, ki ji jo odobri država, z notranjim trgom. Od tega subjekta zahteva, da Komisiji vsako leto posreduje podatke o pogojih posojil, ki jih je najel, zneskih za blago in storitve, namenjene za opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki jih je plačal dobaviteljem, z najvišjo oceno ekvivalenta dotacije pomoči, in nazadnje, o znesku gospodarskih dejavnosti, ki jih je izvedel, z najvišjo oceno ekvivalenta dotacije pomoči.

203    V zvezi s tem je treba navesti, da za državni ukrep, kadar ga je mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, velja obveznost obveščanja iz člena 108(3) PDEU. Za obveznost sporočanja potrebnih informacij Komisiji, da lahko ta presodi o združljivosti državne pomoči, torej ni mogoče šteti, da je v nasprotju z načelom sorazmernosti.

204    Poleg tega je treba opozoriti, da, kot navaja Komisija, obveznosti, naložene IFPEN, pomenijo nadaljevanje obveznosti, ki ji jih nalaga Odločba 2009/157, ki je nista izpodbijala niti IFPEN niti Francoska republika.

205    Poleg tega je treba opozoriti, da je, kot prav tako trdi Komisija, pošiljanje letnega poročila v okviru sheme pomoči običajna praksa, ki je sorazmerna s ciljem nadzora državnih pomoči.

206    Vendar je treba v obravnavani zadevi opozoriti, da čeprav se obveznost iz člena 5(2) izpodbijanega sklepa nanaša na domnevo prednosti za IFPEN v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami, za katero je Splošno sodišče ugotovilo, da jo je Komisija pravilno uporabila za opredelitev ukrepa iz člena 1(4) tega sklepa kot državne pomoči, to ne velja za obveznosti iz člena 5(3) in (4).

207    Ugotoviti je namreč treba, da se obveznosti, naložene s tema določbama, nanašajo na prednost, ki naj bi jo imela IFPEN v odnosih z dobavitelji in strankami, za katero je Splošno sodišče v točki 105 zgoraj ugotovilo, da Komisija ni dokazala njenega obstoja. Torej takih obveznosti po definiciji ni mogoče šteti za primerne in nujne v smislu sodne prakse, navedene v točki 196 zgoraj.

208    Poleg tega je treba opozoriti, da člen 9, od (1) do (3), izpodbijanega sklepa francoske organe v bistvu zavezuje, da v pogodbe, ki jih sklene IFPEN, vključijo izjavo o izključitvi odgovornosti države, v pogodbe, ki jih sklenejo hčerinske družbe IFPEN, pa izjavo, s katero se izključi odgovornost IFPEN in države.

209    Vendar IFPEN v zvezi s tem trdi le, da bi bila zanjo obveznost vstavitve klavzul o izključitvi odgovornosti še posebej omejujoča, ne da bi pojasnila, zakaj naj različne klavzule iz člena 9 izpodbijanega sklepa v obravnavani zadevi ne bi bile potrebne ali ustrezne.

210    Zato je treba ta očitek zavreči kot nedopusten glede na sodno prakso, v skladu s katero mora na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in na podlagi člena 76(d) Poslovnika začetna vloga vsebovati povzetek zatrjevanih tožbenih razlogov. Ta povzetek mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez drugih podatkov. V tožbi mora biti zato natančno določen tožbeni razlog, na katerem temelji, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene. Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek (glej sodbo z dne 7. junija 2018, Winkler/Komisija, T‑369/17, neobjavljena, EU:T:2018:334, točka 53 in navedena sodna praksa).

211    Zato je treba drugi del tega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, sprejeti v delu, ki se nanaša na člen 5(3) in (4) izpodbijanega sklepa, v preostalem delu pa ga zavreči kot nedopustnega.

212    Torej je treba tožbi IFPEN v zadevi T‑157/12 delno ugoditi.

213    Vsi tožbeni razlogi Francoske republike so bili zavrnjeni, zato je treba tožbo v zadevi T‑479/11 zavrniti.

 Obseg razglasitve ničnosti

214    IFPEN primarno predlaga, naj se izpodbijani sklep v celoti razglasi za ničen, in podredno, naj se za nične razglasijo tisti deli izreka izpodbijanega sklepa, ki so nepravilni.

215    V zvezi s tem je treba navesti, da se sprejeti tožbeni razlog kršitve načela sorazmernosti nanaša le na pogoje združljivosti ukrepov, ki so v členu 1(4) izpodbijanega sklepa opredeljeni kot državna pomoč.

216    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba razglasiti ničnost člena 5(3) in (4) izpodbijanega sklepa ter člena 6(1) izpodbijanega izreka v delu, v katerem se nanaša na največji učinek državnega poroštva, kot je ocenjen v členu 5(3) in (4) navedenega sklepa, v preostalem pa tožbi zavrniti.

 Stroški

217    V skladu s členom 219 Poslovnika Splošno sodišče v odločbah, ki jih izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, odloči tako o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.

218    Sodišče je v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, razveljavilo prvotno sodbo in pridržalo odločitev o stroških, zato mora Splošno sodišče v tej sodbi odločiti o stroških vseh postopkov pred njim, tudi postopka na prvi stopnji, ter o stroških pritožbenega postopka v zadevi C‑438/16 P.

219    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V odstavku 3 tega člena je določeno, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

220    Francoska republika, IFPEN in Komisija niso v celoti uspele v postopku na prvi stopnji, zato vsaka stranka nosi svoje stroške v tem postopku.

221    Francoska republika, IFPEN in Komisija nosijo vsaka svoje stroške, priglašene v pritožbenem postopku.

222    Francoska republika v zadevi T‑479/11 RENV ni uspela, zato poleg svojih stroškov nosi stroške Komisije, priglašene v tem postopku, v skladu z njenimi predlogi.

223    IFPEN in Komisija v zadevi T‑157/12 RENV nista uspeli, ker je Splošno sodišče razglasilo delno ničnost izpodbijanega sklepa in v preostalem delu tožbo zavrnilo, zato vsaka nosi svoje stroške v tem postopku.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Člen 5(3) in (4) ter člen 6(1) v delu, v katerem se nanaša na največji učinek državnega poroštva, kot je ocenjen v členu 5(3) in (4) Sklepa Komisije 2012/26/EU z dne 29. junija 2011 o državni pomoči C 35/08 (ex NN 11/08), ki jo je Francija odobrila osebi javnega prava Institut Français du Pétrole, se razglasita za nična.

2.      V preostalem se tožbi zavrneta.

3.      Evropska komisija, Francoska republika in IFP Énergies nouvelles nosijo vsaka svoje stroške v zadevah T479/11 in T157/12.

4.      Francoska republika, IFP Énergies nouvelles in Komisija nosijo vsaka svoje stroške v zadevi C438/16 P.

5.      Francoska republika nosi svoje stroške in stroške Komisije v zadevi T479/11 RENV.

6.      IFP Énergies nouvelles in Komisija nosita vsaka svoje stroške v zadevi T157/12 RENV.

Collins

Kancheva

De Baere

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. oktobra 2020.

Podpisi

Kazalo


Dejansko stanje

Prejšnji postopki pred Splošnim sodiščem in Sodiščem

Postopek in predlogi strank po vrnitvi v razsojanje

Pravo

Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter na obstoj in izračun prednosti za IFPEN

Prednost v odnosih med IFPEN ter njenimi dobavitelji in strankami

– Očitek, ki se nanaša na neobstoj dokazov o prednosti IFPEN pri odnosih z njenimi dobavitelji

– Očitek, ki se nanaša na neobstoj dokazov o prednosti IFPEN pri odnosih z njenimi strankami

Prednost v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami

Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU ter na prenos prednosti na hčerinski družbi IFPEN, Axens in Prosernat

Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 107(1) PDEU ter na obstoj prenosa državnih sredstev

Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti

Obseg razglasitve ničnosti

Stroški


*      Jezik postopka: francoščina.