SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 28. januarja 2009(*)
„Javna naročila storitev – Postopek javnega razpisa za vsestransko upravljanje jasli – Sklep o uporabi storitev Urada za infrastrukturo in logistiko (UIB) in o odstopu od postopka javnega razpisa“
V zadevi T‑125/06,
Centro Studi Antonio Manieri Srl s sedežem v Rimu (Italija), ki ga zastopajo C. Forte, M. Forte in G. Forte, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo A. Vitro, P. Mahnič in M. Balta, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti sklepa Sveta, ki je bil objavljen z dopisom generalnega sekretariata z dne 16. januarja 2006 in se nanaša na odstop od postopka javnega razpisa 2003/S 209‑187862 za vsestransko upravljanje jasli, drugič, predloga za razglasitev ničnosti pozitivne ocene o predlogu Urada za infrastrukturo in logistiko (UIB) za upravljanje istih storitev, in tretjič, odškodninskega zahtevka,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. junija 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Centro Studi Antonio Manieri Srl, je družba, specializirana za upravljanje izobraževalnih dejavnosti in organizacij.
2 Svet je 20. oktobra 2003 objavil javni razpis z omejenim postopkom za naročilo storitev z naslovom „B‑Bruselj: Vsestransko upravljanje jasli, 2003/S 209-187862“ (v nadaljevanju: postopek javnega razpisa).
3 Svet je z dopisom generalnega sekretariata z dne 7. januarja 2004 tožečo stranko obvestil, da je odbor za ocenjevanje sprejel njeno prijavo, in potrdil, da izpolnjuje zahtevane pogoje za sodelovanje v omejenem postopku.
4 Dostava specifikacij v zvezi s postopkom javnega razpisa, ki je bila najprej predvidena za julij 2004, je bila dvakrat preložena. Končno so bile specifikacije poslane tožeči stranki z dopisom z dne 8. decembra 2004 skupaj z osnutkom pogodbe. Rok za vložitev ponudb je bil določen za 28. februar 2005.
5 Na začetku leta 2005 je tožeča stranka pri Svetu vložila ponudbo. Svet je z dopisom generalnega sekretariata z dne 21. aprila njen prejem potrdil.
6 Svet je z dopisom z dne 20. decembra 2005 tožečo stranko obvestil, da je bil datum za sprejetje sklepa prestavljen na 16. januar 2006.
7 Svet je z dopisom generalnega sekretariata z dne 16. januarja 2006 tožečo stranko po faksu obvestil o svojem sklepu, da, prvič, odstopi od postopka javnega razpisa, in drugič, da upravljanje jasli zaupa Uradu za infrastrukturo in logistiko (UIB) v Bruslju. V tem dopisu je bilo navedeno:
„Generalni sekretariat je sklenil, da v skladu z določbami točke 4 specifikacij, sestavljenih na podlagi člena 101 Uredbe Sveta št. 1605/2002, odstopi od postopka zadevnega javnega razpisa.
Generalni sekretariat je pozitivno ocenil predlog, ki mu ga je v drugi polovici leta 2005 poslal UIB […] v zvezi z upravljanjem in neposrednim pedagoškim vodenjem jasli, namenjenih predvsem otrokom uradnikov generalnega sekretariata.
Pri preučitvi te možnost so se pokazale številne prednosti, zlasti kar zadeva osebju zagotovljene pogodbene pogoje, ekonomijo obsega in optimizacijo razpoložljivih sredstev v okviru ustreznega medinstitucionalnega sodelovanja.
[…]“
8 Z dopisom z dne 15. februarja 2006 je tožeča stranka od Sveta zahtevala pojasnila o dopisu z dne 16. januarja 2006 in navedla nekaj trditev, s katerimi je izpodbijala njegovo vsebino.
9 Z dopisom z dne 3. marca 2006 je Svet odgovoril na vprašanja in trditve tožeče stranke.
Postopek
10 Tožeča stranka je to tožbo vložila 20. marca 2006 po faksu. Izvirnik tožbe je bil poslan 17. marca 2006 po pošti. V sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je prispela 3. maja 2006. Popravek v zvezi s predlogom za pripravljalne ukrepe je bil vložen 20. maja 2006.
11 S sklepom z dne 12. junija 2006 je predsednik Sodišča prve stopnje zadevo dodelil četrtemu senatu.
12 Svet je 18. julija 2006 vložil odgovor na tožbo.
13 Rok za vložitev replike je bil določen za 10. oktober 2006. Replika je bila poslana 6. oktobra 2006 po pošti. V sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je prispela 12. oktobra 2006.
14 Tožeča stranka je 10. oktobra 2006 vložila dodaten predlog za dostavo dokumentov iz naslova pripravljalnih ukrepov.
15 Svet je 23. oktobra 2006 vložil stališča o tem predlogu.
16 Pisni postopek je bil končan z vložitvijo duplike 30. novembra 2006.
17 S sklepom z dne 18. januarja 2007 je predsednik Sodišča prve stopnje zadevo predodelil tretjemu senatu.
18 Zaradi zadržanosti sodnika poročevalca je predsednik Sodišča prve stopnje zadevo predodelil drugemu senatu.
Predlogi strank
19 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost sklepa generalnega sekretariata Sveta z dne 16. januarja 2006 o odstopu od postopka javnega razpisa;
– razglasi ničnost pozitivne ocene predloga UIB;
– sprejme vse akte za zaščito njenih pravic in upravičenj, vključno z naložitvijo ustavitve izvajanja pogodbe z UIB;
– ex aequo et bono določi škodo, ki jo je utrpela;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
20 Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– primarno, razglasi, da je tožba nedopustna, ker je bila vložena po poteku najdaljšega roka, določenega v členu 230 ES;
– podredno, predloga za razglasitev ničnosti in odškodninski zahtevek razglasi za neutemeljene;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
21 Svet se sklicuje na nedopustnost tožbe in replike, ki naj bi bili vloženi zunaj roka.
1. Spoštovanje roka za vložitev tožbe
22 Člen 230, peti odstavek, ES določa, da je rok za vložitev ničnostne tožbe dva meseca od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel. V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje je treba zaradi oddaljenosti ta rok podaljšati za deset dni.
23 V obravnavanem primeru je bil sklep Sveta poslan tožeči stranki z dopisom generalnega sekretariata z dne 16. januarja 2006, in sicer naslednji dan po faksu. Na obravnavi je tožeča stranka izrecno priznala, da je ta dopis prejela 17. januarja 2006.
24 Glede na to, da je tožeča stranka dopis prejela 17. januarja 2006, je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper zadevni sklep, ki je bil zaradi oddaljenosti podaljšan za deset dni, potekel v ponedeljek 27. marca 2006 ob polnoči (dies ad quem).
25 Ugotoviti je treba, da je kopija tožbe prispela v sodno tajništvo po faksu 20. marca 2006 in da je bil nato izvirnik vložen 3. maja 2006.
26 Na podlagi člena 43(6) Poslovnika se 20. marec 2006 šteje za datum vložitve akta le, če je bil podpisani izvirnik akta vložen v sodnem tajništvu najpozneje čez deset dni, to je najpozneje 30. marca 2006 ob polnoči. Ker je bil v obravnavanem primeru podpisani izvirnik tožbe vložen šele 3. maja 2006, datuma 20. marca 2006 ni mogoče šteti za datum vložitve akta. Zato je edini datum, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali je bila tožba morda vložena prepozno, 3. maj 2006. Ker se ta datum nanaša na dan po dies ad quem, je tožba prepozna in jo je treba načeloma razglasiti za nedopustno.
27 Vendar je treba preveriti, ali so bile v obravnavanem primeru podane nepredvidene okoliščine ali višja sila, kar bi Sodišču prve stopnje omogočilo odstopanje od zadevnega roka na podlagi člena 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča, ki velja za postopek pri Sodišču prve stopnje na podlagi člena 53 tega statuta.
28 Pojma „višja sila“ in nepredvidene okoliščine v smislu člena 45 Statuta Sodišča vsebujeta poleg objektivnega elementa, ki zadeva nenavadne okoliščine in okoliščine, na katere zainteresirani nima vpliva, tudi subjektivni element, ki od zainteresiranega zahteva, da se zavaruje pred posledicami nenavadnega dogodka tako, da sprejme potrebne ukrepe brez pretiranih žrtev. Zainteresirani mora posebej skrbno spremljati potek postopka in zlasti izkazati skrbnost glede spoštovanja določenih rokov (sodba Sodišča z dne 15. decembra 1994 v zadevi Bayer proti Komisiji, C‑195/91 P, Recueil, str. I‑5619, točka 32). Tako se pojem višja sila ne uporablja za položaj, v katerem bi se skrbna in preudarna oseba objektivno mogla izogniti poteku roka za vložitev tožbe (sodba Sodišča z dne 12. julija 1984 v zadevi Ferriera Valsabbia proti Komisiji, 209/83, Recueil, str. 3089, točka 22, in sklep Sodišča z dne 18. januarja 2005 v zadevi Zuazaga Meabe proti UUNT, C‑325/03 P, ZOdl., str. I‑403, točka 25). Preučiti je torej treba, ali je okoliščine, ki jih je navedla tožeča stranka, mogoče šteti za izjemne okoliščine, ki pomenijo višjo silo.
29 V obravnavanem primeru je tožeča stranka 17. marca 2006 poslala pošiljko, ki je vsebovala podpisani izvirnik tožbe. Glede na to, da je tožeča stranka 17. marca 2006 poslala izvirnik, je lahko razumno pričakovala, da bo prispel na Sodišče prve stopnje pred potekom prekluzivnega roka, še toliko bolj, ker je bil ta rok zaradi dejstva, da je bila kopija tožbe poslana po faksu, podaljšan do 30. marca 2006. Zadevna pošiljka je prispela na luksemburško pošto že 21. marca 2006, kar potrjuje žig na pošiljki. To, da je pošta zadrževala pošiljko 42 dni (od 21. marca do 3. maja 2006), je očitno okoliščina, ki je nenavadna in zunaj vpliva tožeče stranke, ki pa je pri spoštovanju rokov ravnala skrbno, saj je poslala izvirnik tožbe dosti pred potekom prekluzivnega roka in je naredila to, kar je potrebno za podaljšanje tega roka v skladu s členom 43(6) Poslovnika, in sodnemu tajništvu Sodišča prve stopnje poslala kopijo tožbe po faksu. Zato je treba ugotoviti, da je vložitev izvirnika tožbe zunaj roka posledica višje sile (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. marca 1967 v zadevi Simet in Feram proti Visoki oblasti, 25/65 in 26/65, Recueil, str. 52, in fine).
30 Zato je treba razlog nedopustnosti, ki ga je uveljavljal Svet, zavrniti, ker na podlagi člena 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča dejstva, da je rok potekel, ni mogoče uveljavljati proti tožeči stranki.
2. Spoštovanje roka, določenega za vložitev replike
31 Končni datum za vložitev replike je bil določen za 10. oktober 2006. Glede na to, da je replika prispela v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje 12. oktobra 2006, je bila vložena prepozno.
32 Izvirnik replike je bil poslan po pošti iz Bruslja 6. oktobra 2006. Čeprav je bil poslan šele štiri dni pred potekom roka, določenega za vložitev replike, tožeča stranka ni izkoristila možnosti iz člena 43(6) Poslovnika in poslala kopije podpisanega izvirnika sodnemu tajništvu po faksu ali po drugem tehničnem sredstvu sporočanja, ki je na voljo Sodišču prve stopnje, kar bi lahko podaljšalo rok za vložitev replike za dodatnih deset dni.
33 Sodišče prve stopnje meni, da glede na okoliščine primera tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od navadno preudarne tožeče stranke. Nasprotno, tožeča stranka je povečala tveganje, da bo replika na Sodišče prve stopnje prispela prepozno, in sicer na eni strani, ker ni ustrezno ukrepala glede na težave, ki jih je imela pri vložitvi tožbe, in na drugi strani, ker ni poslala kopije podpisanega izvirnika sodnemu tajništvu po faksu ali po drugem tehničnem sredstvu sporočanja, ki je na voljo Sodišču prve stopnje.
34 Taka neskrbnost izključuje višjo silo, tako da je treba repliko zavreči kot nedopustno.
Predlog za razglasitev ničnosti
1. Uvodne ugotovitve
35 Takoj na začetku je treba poudariti, da tožeča stranka ni predlagala le razglasitve ničnosti sklepa Sveta o odstopu od postopka javnega razpisa, ampak tudi razglasitev ničnosti pozitivne ocene Sveta o predlogu UIB. Glede tega bo Sodišče prve stopnje preučilo predlog za razglasitev ničnosti pozitivne ocene o predlogu UIB po preučitvi predloga za razglasitev ničnosti sklepa o odstopu od postopka javnega razpisa.
36 Nato je treba poudariti, da tožeča stranka v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti uveljavlja štiri tožbene razloge: prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev členov 43 ES, 49 ES in 86 ES, drugi tožbeni razlog na nepravilno uporabo točke 4 specifikacij in na kršitev členov 43 ES in 49 ES, členov 89, 97, 98, 100 in 101 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba) ter členov 135 in 147 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL L 357, str. 1, v nadaljevanju: izvedbena uredba), tretji tožbeni razlog na kršitev obveznosti obrazložitve, četrti tožbeni razlog pa na nepravilno uporabo člena 116 izvedbene uredbe.
37 Nazadnje je treba poudariti, da je tožeča stranka kršitev načela preglednosti in načela enakega obravnavanja uveljavljala v okviru vseh štirih tožbenih razlogov. Zato bo Sodišče prve stopnje preučilo vse trditve tožeče stranke o kršitvi teh dveh načel po preučitvi štirih tožbenih razlogov.
2. Predlog za razglasitev ničnosti sklepa Sveta o odstopu od postopka javnega razpisa
Četrti tožbeni razlog: nepravilna uporaba člena 116 izvedbene uredbe
Trditve strank
38 Glede obrazložitve, ki jo je v dopisu z dne 3. marca 2006 (glej točko 9 zgoraj) navedel Svet, da naj se v obravnavanem primeru pravila Pogodbe in finančne uredbe ter splošna načela prava Skupnosti ne bi uporabljala, ker naj Svet ne bi deloval kot naročnik v smislu člena 116(7) izvedbene uredbe, tožeča stranka nasprotuje temu, da bi bilo to določbo mogoče upoštevati pri preučitvi zakonitosti „sklepa z dne 16. januarja 2006“, ker v njem ni navedena.
39 Tožeča stranka pa v vsakem primeru nasprotuje temu, da bi se v obravnavanem primeru uporabljale izjeme iz člena 116(7) izvedbene uredbe.
40 Prvič, tožeča stranka meni, da je treba to izjemo razlagati ozko, in sicer tako, da se uporablja samo za dogovore med službami institucij Skupnosti. Tožeča stranka meni, da UIB ni taka služba, ampak, kot naj bi bilo razvidno iz uvodne izjave 7 Sklepa Komisije 2003/523/ES z dne 6. novembra 2002 o ustanovitvi UIB v Bruslju (UL 2003, L 183, str. 35), evropski urad v smislu člena 171 finančne uredbe. Poleg tega naj UIB v nasprotju z drugimi evropskimi uradi, kot je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) ali Evropski urad za izbor osebja (EPSO), ne bi mogel biti vezan na Svet. Ta urad naj namreč ne bi bil medinstitucionalni evropski urad v smislu člena 174 finančne uredbe, ker naj bi ga na podlagi člena 6 Sklepa 2003/523 vodili izključno člani, ki jih imenuje Komisija.
41 Drugič, po analogiji bi bilo treba uporabiti sodno prakso, v skladu s katero se določbe na področju javnih naročil uporabljajo, ko namerava naročnik, kot je teritorialna skupnost, z drugim subjektom, ki je od njega formalno ločen in samostojen pri sprejemanju odločitev, pisno skleniti odplačno pogodbo, katere predmet je dobava proizvodov. Ker naj UIB ne bi bil služba Sveta in ker naj slednji ne bi izvajal nad njim nobenega nadzora, naj se v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče sklicevati na to, da ni mogoče uporabiti finančne uredbe niti členov 43 ES in 49 ES.
42 Tretjič, iz uvodnih izjav 2 in 3 Sklepa 2003/523 naj bi bilo razvidno, da je bil UIB ustanovljen kot urad z namenom upravljanja eksternalizacije nebistvenih dejavnosti uprave. Zato naj bi bila internalizacija storitve, ki je že bila predmet postopka javnega razpisa, v nasprotju z njegovim namenom.
43 Svet izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
44 Poudariti je treba, da so v skladu s členom 88 finančne uredbe „[j]avna naročila […] pogodbe za finančno udeležbo [odplačne pogodbe], ki jih pisno sklene naročnik v smislu členov 104 in 167 [navedene uredbe], da bi proti plačilu cene, ki se v celoti ali delno plača iz proračuna, pridobil premičnine ali nepremičnine, gradbena dela ali storitve“.
45 Da je mogoče govoriti o javnem naročilu, mora pogodbo skleniti „naročnik“. Člen 116(7) izvedbene uredbe določa, da se „[z]a naročnike […] štejejo službe institucij Skupnosti, razen kadar med sabo sklenejo upravne dogovore o izvajanju storitev, dobavi izdelkov ali izvedbi gradenj.“
46 Iz navedenih dveh določb izhaja, da spada opravljanje storitev izključno na področje uporabe pravil o javnih naročilih, kadar je predmet upravnega dogovora, ki so ga med seboj sklenile službe institucij Skupnosti.
47 UIB pa je v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, služba institucij Skupnosti v smislu člena 116(7) izvedbene uredbe. V skladu z uvodno izjavo 4 Sklepa 2003/523 namreč „[v]rsto [za UIB] izbranega urada sestavljajo upravni organi, ki zagotavljajo podporo za dejavnosti drugih oddelkov Komisije in/ali morebiti drugih institucij Skupnosti“. S tem ko Komisija v tej uvodni izjavi med prejemniki podpore UIB omenja „druge oddelke Komisije“, posredno, toda neizogibno navaja, da je UIB tudi eden od teh oddelkov.
48 Iz tega izhaja, da Svet pri sprejetju sklepa o uporabi storitev UIB ni bil dolžan spoštovati pravil o javnih naročilih. Te ugotovitve ne morejo omajati druge trditve tožeče stranke.
49 Najprej, glede trditev tožeče stranke, da naj bi bil UIB na eni strani vezan na Komisijo, in ne na Svet, in da naj bi ga na drugi strani vodili izključno člani, ki jih imenuje Komisija, je treba poudariti, da so te trditve neupoštevne. Prvič, izjema iz člena 116(7) izvedbene uredbe se namreč nanaša na upravne dogovore med službami institucij Skupnosti, ne glede na dejstvo, ali navedeni oddelki pripadajo isti instituciji. Drugič, dejstvo, da je UIB vezan na generalno direkcijo (DG) Komisije za kadrovske zadeve in administracijo, ni ovira za njegov položaj medinstitucionalnega urada, kot je jasno razvidno iz uvodnih izjav 4 in 6 ter iz člena 2(4) Sklepa 2003/523. Tretjič, glede člena 6(1)(g) Sklepa 2003/523 je treba poudariti, da ta določba izrecno določa, da je v upravljalnem odboru UIB tudi predstavnik drugih institucij Skupnosti. Ta zadnja ugotovitev ni samo v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da UIB vodijo izključno člani, ki jih imenuje Komisija, ampak še poudarja medinstitucionalnost UIB.
50 Iz istih razlogov je treba kot neupoštevne zavrniti trditve tožeče stranke, ki izhajajo iz tega, da naj bi bil UIB subjekt, ki je od Sveta formalno ločen in samostojen pri sprejemanju odločitev. V vsakem primeru ločenost in samostojnost UIB v razmerju do Sveta izključuje člen 281 ES. Glede na to, da ima v skladu s to določbo v institucionalnem sistemu Skupnosti samo Evropska skupnost pravno osebnost, spadata namreč Svet in UIB pod isto pravno osebo, zato UIB ni mogoče šteti za od Sveta ločen in samostojen subjekt.
51 Glede trditve tožeče stranke, da se člen 116(7) izvedbene uredbe ne bi smel upoštevati pri preučitvi zakonitosti „sklepa z dne 16. januarja 2006“, ker ta določba v njem ni omenjena, je treba poudariti, da je Svet z dopisom z dne 16. januarja 2006 tožečo stranko obvestil o svojem sklepu o odstopu od postopka javnega razpisa, ker je sprejel sklep o uporabi storitev UIB. Glede sklepa o odstopu od postopka javnega razpisa je treba ugotoviti, da je obe določbi, ki sta podlaga za ta sklep, to sta člen 101 finančne uredbe in točka 4 specifikacij, Svet ustrezno omenil v navedenem dopisu. Nasprotno, glede sklepa o uporabi storitev UIB je iz točk od 44 do 48 zgoraj razvidno, da je to akt, ki nima zveze s postopkom javnega razpisa in tožeče stranke ne zadeva. Iz tega izhaja, da to, da člen 116(7) izvedbene uredbe ni bil nikjer omenjen, ni upoštevno pri preučitvi zakonitosti sklepa o odstopu od postopka javnega razpisa, tako da je treba to trditev zavrniti kot neupoštevno.
52 Na koncu je glede trditve tožeče stranke, da je internalizacija vsestranskega upravljanja jasli s strani UIB v nasprotju z njegovim namenom, ki je upravljanje eksternalizacije dejavnosti, ki niso bistvene za upravo Skupnosti, treba poudariti, da se s Sklepom 2003/523 od UIB ne zahteva, naj pri uresničevanju svojega namena sistematično uporablja postopke javnega razpisa. Čeprav sme na podlagi člena 16 tega sklepa dejansko uporabiti tak postopek, pa mu nobena določba ne prepoveduje, da bi svoj namen uresničeval z lastnimi sredstvi. Ker ni formalne prepovedi, mora torej UIB od primera do primera presoditi, ali je ustrezno uporabiti postopek javnega razpisa.
53 Iz navedenega izhaja, da sklenitev dogovora med Svetom in UIB za vsestransko vodenje jasli pomeni sklenitev upravnega dogovora med dvema službama institucij Skupnosti, katerega predmet je opravljanje storitev, za katere se pravila o javnih naročilih ne uporabljajo.
54 Četrti tožbeni razlog je treba torej v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog: kršitev „obveznosti obrazložitve“
Trditve strank
55 Tožeča stranka izpodbija to, da bi lahko številne prednosti, ki jih navaja Svet v dopisu z dne 16. januarja 2006, upravičile njegovo odločitev, da uporabi storitve UIB, celo kljub pojasnilom, ki jih je navedel v dopisu z dne 3. marca 2006. Tako naj bi Svet s pojasnili, ki jih je navedel v zvezi s prednostmi, ki zadevajo osebju zagotovljene pogodbene pogoje, ekonomijo obsega in optimizacijo razpoložljivih sredstev, kršil „obveznost obrazložitve“.
56 Svet izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
57 Uvodoma je treba navesti, da je tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga med seboj pomešala kršitev obveznosti obrazložitve in očitno napako pri presoji. Čeprav namreč v naslovu tega tožbenega razloga omenja kršitev obveznosti obrazložitve, pa se navedene trditve bolj nanašajo na napake, ki naj bi jih storil Svet pri presoji prednosti, ki bi jih prinesel sklep o uporabi storitev UIB.
58 Spomniti pa je treba, da gre za dva različna tožbena razloga, ki ju je mogoče uveljavljati v okviru predloga za razglasitev ničnosti. Prvi, ki se nanaša na neobrazloženost oziroma pomanjkljivost obrazložitve, spada med bistvene kršitve postopka v smislu člena 253 ES in je tožbeni razlog javnega reda, ki ga sodišče Skupnosti upošteva po uradni dolžnosti (glej sodbo Sodišča z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffixu, C‑166/95 P, Recueil, str. I‑983, točka 24 in navedena sodna praksa). Nasprotno pa lahko drugega, ki se nanaša na zakonitost vsebine sporne odločbe, sodišče Skupnosti preuči, samo če ga uveljavlja tožeča stranka.
59 Zato je treba obravnavati trditve, navedene v okviru tretjega tožbenega razloga, tako, da se najprej preučijo trditve o kršitvi obveznosti obrazložitve in nato trditve o obstoju očitnih napak pri presoji.
60 Glede morebitne kršitve obveznosti obrazložitve je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost obrazložitve odvisna od narave zadevnega akta in od konteksta, v katerem je bil sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, tako da se zainteresirane osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločba utemeljena ali ne, in da se po drugi strani sodiščem Skupnosti omogoči izvajanje nadzora zakonitosti (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C‑350/88, Recueil, str. I‑395, točki 15 in 16, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. aprila 2003 v zadevi Forum des migrants proti Komisiji, T‑217/01, Recueil, str. II‑1563, točka 68, in z dne 18. aprila 2007 v zadevi Deloitte Business Advisory proti Komisiji, T‑195/05, ZOdl., str. II‑871, točka 45).
61 V obravnavanem primeru je v dopisu z dne 16. januarja 2006 izrecno omenjeno, da je razlog za sklep o odstopu od postopka javnega razpisa pozitivna ocena o predlogu, ki ga je UIB poslal Svetu. V tem dopisu je torej generalni sekretariat Sveta tožečo strank obvestil, da zaradi sklepa, da se bo upravljanje zadevnih storitev zaupalo UIB na podlagi predloga tega urada, ni več razlogov za nadaljevanje postopka javnega razpisa. Iz tega izhaja, da je iz dopisa z dne 16. januarja 2006 jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Sveta, tako da se na eni strani zainteresirane osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločba utemeljena ali ne, in da se na drugi strani sodiščem Skupnosti omogoči izvajanje nadzora zakonitosti. Iz tega izhaja, da Svet s sklepom o odstopu od postopka javnega razpisa ni kršil obveznosti obrazložitve.
62 Glede morebitnih očitnih napak pri presoji je treba opozoriti, da ima institucija pri izvajanju postopka javnega razpisa široko diskrecijsko pravico v zvezi s tem, katere dejavnike bo upoštevala pri sprejetju odločitve o oddaji naročila, in da mora Sodišče prve stopnje pri nadzoru preveriti samo spoštovanje pravil postopka in obrazložitve ter materialno pravilnost dejstev in to, da ni očitnih napak pri presoji (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2007 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, T‑250/05, neobjavljena v ZOdl., točka 89 in navedena sodna praksa). Tožeča stranka glede tega ni navedla dejstev, s katerimi bi lahko dokazala, da sklep o odstopu od postopka javnega razpisa vsebuje očitno napako pri presoji. Glede sklepa o uporabi služb UIB in zlasti glede zatrjevanih prednosti takega sklepa je treba poudariti, da čeprav je Svet seveda političnim organom in notranjim revizorjem dolžan odgovarjati za pravilnost svojih odločitev, pa ni dolžan sodelujočim v postopku javnega razpisa dokazati prednosti, ki jih ima odločitev, da bo zadevne storitve izvedel z lastnimi sredstvi. Taka odločitev je namreč politična, in zato izhaja iz diskrecijske pravice Sveta. Zato Sodišče prve stopnje v okviru te tožbe ni pristojno za preizkus ekonomske in institucionalne upravičenosti sklepa o uporabi storitev UIB.
63 Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: kršitev Pogodbe, finančne uredbe in izvedbene uredbe ter specifikacij
Trditve strank
64 Prvič, tožeča stranka trdi, da je točka 4 specifikacij lahko pravna podlaga za odstop od postopka javnega razpisa, samo če je namen odstopa začeti nov postopek javnega razpisa. Zato naj bi bilo sklicevanje na točko 4 specifikacij v sklepu Sveta o odstopu od postopka javnega razpisa neskladno in protislovno ter naj bi pomenilo nepravilno uporabo prava.
65 Drugič, sklicevanje na člen 101 finančne uredbe v sklepu Sveta o odstopu od postopka javnega razpisa naj tudi ne bi bilo upoštevno, ker naj bi ta člen določal, da mora biti tak odstop obrazložen. Glede tega naj bi obrazložitev vsebovala sama odločitev, da se opravljanje zadevnih storitev zaupa UIB. Vendar naj glede na dejstvo, da UIB ni sodeloval tako kot drugi v postopku javnega razpisa in da je predlog vložil zunaj roka, ta odločitev ne bi pomenila odstopa od postopka javnega razpisa. Zato naj bi bila podana nepravilna uporaba člena 101 finančne uredbe, ki naj bi bila podana tudi zaradi kršitve členov 89, 97, 98 in 100 finančne uredbe ter členov 135 in 147 izvedbene uredbe.
66 Tretjič, čeprav je Svet opravil neke vrste primerjalno analizo med na eni strani predlogom UIB in na drugi strani predlogi tožeče stranke in drugih družb, sodelujočih v postopku javnega razpisa, pa naj ne bi zahteval, naj UIB sodeluje v postopku javnega razpisa. Zato naj bi postopek, za katerega se je odločil Svet, vseboval tudi kršitev načel enakega obravnavanja in preglednosti ter členov 43 ES in 49 ES.
67 Svet izpodbija trditve tožeče stranke.
– Presoja Sodišča prve stopnje
68 Prvič, glede točke 4 specifikacij je treba poudariti, da ta določa:
„Sekretariat se lahko po lastni presoji odloči, in ne da bi bil svojo odločitev dolžan obrazložiti, da:
(a) ne odda naročila, za katerega je bil objavljen javni razpis, in da začne nov postopek;
[…]
Ponudnik v nobenem od teh primerov, pa naj je bila njegova ponudba sprejeta ali zavrnjena, ne more zahtevati nikakršne odškodnine.“
69 Čeprav bi besedna razlaga točke 4(a) specifikacij morda omogočala ugotovitev, da obstaja povezava med sklepom Sveta, da ne odda naročila, in tistim, da začne nov postopek javnega razpisa, pa ostane dejstvo, da je treba tako določbo razlagati glede na člen 101 finančne uredbe. Čeprav točka 4(a) specifikacij določa, da lahko Svet, potem ko je sklenil, da naročila ne odda v okviru prvega postopka, začne nov postopek javnega razpisa, pa je alternativna možnost, da naročila sploh ne odda, izrecno omenjena v členu 101 finančne uredbe. Zadnje navedena določba namreč določa, da lahko „[n]aročnik […] pred podpisom pogodbe bodisi odstopi od razpisa bodisi prekliče razpis za oddajo naročila“. Sodišče prve stopnje torej iz besedila točke 4(a) specifikacij ne more sklepati, da Svet ne more odstopiti od postopka javnega razpisa.
70 Res je, da člen 101 finančne uredbe, drugače kot točka 4(a) specifikacij, od naročnika izrecno zahteva, naj obrazloži svoj sklep o odstopu od naročila. Vendar je bilo pri tretjem tožbenem razlogu ugotovljeno, da je Svet v obravnavanem primeru sklep o odstopu od postopka javnega razpisa ustrezno obrazložil. Iz tega izhaja, da njegov sklep o odstopu od postopka javnega razpisa izpolnjuje pogoje iz člena 101 finančne uredbe.
71 Drugič, glede trditve o zatrjevani kršitvi členov 43 ES in 49 ES, členov 89, 97, 98 in 100 finančne uredbe ter členov 135 in 147 izvedbene uredbe je treba spomniti, da mora tožba na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki ga Sodišče prve stopnje uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta, in na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. V skladu s sodno prakso mora biti ta navedba dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Sodišču prve stopnje pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez dodatnih podatkov (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1996 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑387/94, Recueil, str. II‑961, točka 106, in z dne 29. januarja 1998 v zadevi Dubois et Fils proti Svetu in Komisiji, T‑113/96, Recueil, str. II‑125, točka 29). V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka samo omenila kršitev navedenih določb, ne da bi svojo trditev kakor koli utemeljila. Zato je treba glede na zgoraj navedena načela to trditev zavreči kot nedopustno.
72 V vsakem primeru je bilo pri četrtem tožbenem razlogu že ugotovljeno, da je bil sklep, da se opravljanje zadevnih storitev zaupa UIB zunaj postopka javnega razpisa, povsem pravilen, ker se za storitve, ki jih UIB opravlja za Svet, ne uporabljajo pravila o javnih naročilih, tako da je kršitev zgoraj navedenih določb izključena.
73 Iz tega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti delno kot nedopusten in delno kot neutemeljen.
Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 43 ES, 49 ES in 86 ES
Trditve strank
74 Tožeča stranka meni, da se je Svet z odločitvijo, da uporabi postopek javnega razpisa, odločil za to, da bo opravljanje zadevnih storitev oddal v natančno opredeljenem okviru, in mora prevzeti vlogo poroka za spoštovanje načel Pogodbe, finančne uredbe ter členov 43 ES in 49 ES. V teh okoliščinah naj odločitev, da se opravljanje zadevnih storitev zaupa UIB zunaj postopka javnega razpisa, ne bi bila v skladu s členoma 43 ES in 49 ES.
75 Tožeča stranka se sklicuje tudi na člen 86 ES, ki ne določa nobenega odstopanja od določb Pogodbe glede javnih podjetij držav članic, in navaja, da to pravilo velja a fortiori za institucije Skupnosti.
76 Zato naj bi bil sklep, da se opravljanje zadevnih storitev zaupa UIB brez kakršne koli objave in izpostavitve konkurenci, v nasprotju z navedenimi pravili in načeli prava Skupnosti, kar utemeljuje to, da se razglasi za ničnega.
77 Svet izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
78 Najprej, glede trditve o zatrjevani kršitvi člena 86 ES je treba poudariti, da je iz členov 2 in 3 Sklepa 2003/523 razvidno, da je UIB urad, odgovoren za nekomercialno upravljanje čisto notranjih potreb Skupnosti, tako da ga ni mogoče opredeliti za javno podjetje v smislu člena 86 ES. Zato ne more biti podana nikakršna kršitev člena 86 ES in je treba tako trditev tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.
79 Glede drugih trditev, ki jih v okviru tega tožbenega razloga navaja tožeča stranka, zlasti tistih o kršitvah členov 43 ES in 49 ES, je treba poudariti, da tožeča stranka spet samo omenja kršitev navedenih določb, ne da bi to kakor koli utemeljila. Glede na načela, na katera je bilo opozorjeno v točki 71 zgoraj, je treba te trditve zavreči kot nedopustne.
80 Zato je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot delno neutemeljen in delno nedopusten.
– Trditve glede kršitve načela enakega obravnavanja
81 Po navedbah tožeče stranke je Svet kršil načelo enakega obravnavanja, ker je predlog UIB ocenil zunaj postopka javnega razpisa.
82 Glede tega je treba opozoriti, da je splošno načelo enakosti temeljno načelo prava Skupnosti. To načelo prepoveduje, da bi se enaki položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (sodba Sodišča z dne 9. septembra 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑304/01, ZOdl., str. I‑7655, točka 31).
83 Ker je UIB, kot je bilo ugotovljeno pri preučitvi četrtega tožbenega razloga, služba institucij Skupnosti, njegov položaj nikakor ni primerljiv s položajem sodelujočih v postopku javnega razpisa. Zato z ocenitvijo predloga UIB zunaj postopka javnega razpisa ne more biti kršeno načelo enakega obravnavanja.
84 Trditve tožeče stranke o kršitvi načela enakega obravnavanja je torej treba zavrniti kot neutemeljene.
– Trditve o kršitvi načela preglednosti
85 Po navedbah tožeče stranke je Svet kršil načelo preglednosti, ker je opravljanje zadevnih storitev zaupal UIB zunaj postopka javnega razpisa.
86 Glede kršitve tega načela je treba opozoriti, da instituciji, ki je naročnik, v skladu s sodno prakso s področja javnih naročil v vsaki fazi postopka javnega razpisa ni treba spoštovati le načela enakega obravnavanja ponudnikov, ampak tudi načelo preglednosti (sodba Sodišča z dne 25. aprila 1996 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑87/94, Recueil, str. I‑2043, točka 54, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1998 v zadevi Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, T‑203/96, Recueil, str. II‑4239, točka 85).
87 Načelo preglednosti vsebuje obveznost naročnika, da javno objavi vse podrobne podatke v zvezi s potekom celotnega postopka (glej v tem smislu zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, točka 85).
88 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeča stranka pred dopisom z dne 16. januarja 2006 ni bila seznanjena s pogovori med Svetom in UIB, ki so pripeljali do tega, da je Svet sprejel sklep, da upravljanje jasli zaupa UIB. Na podlagi podatkov, ki jih vsebuje dopis z dne 16. januarja 2006, naj bi se ti pogovori začeli v drugem polletju leta 2005, ko je UIB poslal svoj predlog.
89 Vendar je iz sodne prakse razvidno, da sta cilja objave, ki ju mora naročnik spoštovati v okviru obveznosti preglednosti, na eni strani zagotavljanje tega, da imajo vsi ponudniki enake možnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Komisija proti Belgiji, točki 54 in 55), in na drugi strani varovanje legitimnih pričakovanj ponudnikov, ki so bili spodbujeni k vnaprejšnjim nepovrnljivim vlaganjem (glej v tem smislu zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, točki 85 in 86).
90 V obravnavanem primeru tožeča stranka ni izkazala, da bi bil ogrožen kateri od teh dveh ciljev. Ker so bili namreč na eni strani vsi ponudniki soočeni s tem, da korespondenca med Svetom in UIB ni bila objavljena, to ni moglo povzročiti, da tožeča stranka ne bi imela enakih možnosti kot drugi ponudniki. Na drugi strani tožeča stranka ni dokazala niti zatrjevala, da je bila spodbujena k nepovrnljivim vlaganjem, ki bi presegali tveganja, značilna za sodelovanje v postopku javnega razpisa.
91 Zato je treba trditve tožeče stranke o kršitvi načela preglednosti zavrniti kot neutemeljene.
3. Predlog za razglasitev ničnosti pozitivne ocene o predlogu UIB
92 Glede predloga za razglasitev ničnosti pozitivne ocene Sveta o predlogu UIB je treba poudariti, da tak predlog ne more biti dopusten.
93 Pozitivna ocena o predlogu UIB, ki je bila izdana pred sklepom, da se opravljanje zadevnih storitev zaupa navedenemu uradu, je namreč notranji akt, ki nima nobene zveze s postopkom javnega razpisa, ker kot je bilo ugotovljeno v točkah od 44 do 48 zgoraj, Svet pri odločitvi, da bo uporabil storitve UIB, ni dolžan spoštovati pravil s področja javnih naročil.
94 Pozitivna ocena kot notranji akt, ki nima nobene zveze s postopkom javnega razpisa, ne more imeti zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese tožeče stranke, tako da bi občutno spremenila njen pravni položaj. Zato ne more biti akt, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 230 ES (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1992 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, od T‑10/92 do T‑12/92 in T‑15/92, Recueil, str. II‑2667, točka 28 in navedena sodna praksa), in je torej treba ta predlog razglasiti za nedopusten.
Odškodninski zahtevek
Trditve strank
95 Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji jo povzročilo ravnanje Sveta in katere znesek naj bi ex aequo et bono določilo Sodišče prve stopnje.
96 Svet izpodbija utemeljenost tega zahtevka.
Presoja Sodišča prve stopnje
97 V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za nepogodbeno odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16; sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T‑175/94, Recueil, str. II‑729, točka 44, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 8. septembra 2006 v zadevi Lademporiki in Parousis & Sia proti Komisiji, T‑92/06, neobjavljen v ZOdl., točka 10).
98 Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 71 zgoraj, mora biti tožba dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Sodišču prve stopnje pa odločanje o tožbi.
99 Glede tega je iz sodne prakse razvidno, da zahtevek v okviru odškodninske tožbe, katerega namen je pridobiti kakršno koli odškodnino, ni dovolj natančen, in ga je zato treba šteti za nedopustnega (sodba Sodišča z dne 2. decembra 1971 v zadevi Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu, 5/71, Recueil, str. 975, točka 9, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 2000 v združenih zadevah Camar in Tico proti Komisiji in Svetu, T‑79/96, T‑260/97 in T‑117/98, Recueil, str. II‑2193, točka 181).
100 Vendar je Sodišče prve stopnje dovolilo, da kadar obstajajo posebne okoliščine, v tožbi ni treba navesti natančnega obsega škode in denarnega zneska zahtevane odškodnine (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1990 v zadevi Automec proti Komisiji, T‑64/89, Recueil, str. II‑367, točka 76, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 5. februarja 2007 v zadevi Sinara Handel proti Svetu in Komisiji, T‑91/05, ZOdl., str. II‑245, točka 110). Glede tega je bilo tudi razsojeno, da mora tožeča stranka v tožbi dokazati ali vsaj navesti obstoj takih okoliščin (sklep Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Goldstein proti Komisiji, T‑262/97, Recueil, str. II‑2175, točka 25).
101 V obravnavanem primeru tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj „ex aequo et bono določi škodo“. Treba je še ugotoviti, da tožeča stranka poleg tega, da v tožbi ni navedla denarnega zneska škode, ki naj bi jo utrpela, ni navedla niti najmanjšega dejstva, ki bi omogočil ugotovitev obsega škode. Samo abstraktno in splošno je zatrjevala, da je utrpela škodo, ne da bi podala nikakršno natančnejšo navedbo o tej škodi. Treba je še opozoriti, da tožeča stranka ni navedla posebnih okoliščin v utemeljitev tega, da ne more niti približno oceniti škode, ki naj bi jo utrpela.
102 Obveznost, da se v tožbi opredeli natančen obseg škode, je v obravnavanem primeru še toliko nujnejša, saj je iz člena 101 finančne uredbe ter iz točke 4(a), in fine, specifikacij (glej točko 68 zgoraj) razvidno, da naročnik ponudnikom, ki so sodelovali v postopku javnega razpisa, ki je bil preklican, ne dolguje nobene odškodnine. Iz tega izhaja, da načeloma stroški in izdatki, ki jih je imel ponudnik zaradi sodelovanja v postopku javnega razpisa, ne morejo pomeniti škode, ki bi jo bilo mogoče povrniti s prisojo odškodnine (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. oktobra 1998 v zadevi TEAM proti Komisiji, T‑13/96, Recueil, str. II‑4073, točka 71, in zgoraj v točki 86 navedena sodba Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, točka 97).
103 Glede na člen 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče prve stopnje uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta, in glede na člen 44(1)(c) Poslovnika je torej treba odškodninski zahtevek zavreči kot nedopusten.
Predlog za odložitev izvršitve pogodbe, ki sta jo sklenila Svet in UIB
104 Med predlogi tožeče stranke je tudi predlog za „odložitev izvršitve pogodbe z UIB“.
105 Poudariti je treba, da s formalnega vidika predlog ni bil vložen tako, kot zahteva člen 104(3) Poslovnika, z ločenim aktom. Ta predlog je naveden samo med končnimi predlogi, ki jih vsebuje glavna tožba, in ga je treba torej zavreči kot nedopustnega (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2000 v združenih zadevah Alzetta in drugi proti Komisiji, T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do 607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, str. II‑2319, točka 38 in navedena sodna praksa).
106 Ta tožbeni razlog je treba torej zavreči kot nedopusten.
Predlog za pripravljalne ukrepe
Trditve strank
107 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje iz naslova pripravljalnih ukrepov predlaga, naj Svet pozove k predložitvi teh dokumentov:
– pogodbe, ki sta jo sklenila Svet in UIB;
– vseh dokumentov v zvezi s sklepom Sveta, da opravljanje zadevnih storitev zaupa UIB, zlasti dopis iz obdobja pred 1. avgustom 2005, s katerim je Svet od UIB zahteval, naj pošlje ponudbo za upravljanje navedenih storitev.
108 Svet izpodbija koristnost teh dokumentov v okviru te zadeve.
Presoja Sodišča prve stopnje
109 Uvodoma je treba poudariti, da po ustaljeni sodni praksi Sodišče prve stopnje presodi koristnost pripravljalnih ukrepov za rešitev spora (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. maja 2001 v zadevi Toditec proti Komisiji, T‑68/99, Recueil, str. II‑1443, točka 40, in z dne 6. februarja 2007 v zadevi CAS proti Komisiji, T‑23/03, ZOdl., str. II‑289, točka 323).
110 Glede predložitve zahtevanih dokumentov je treba ugotoviti, da je predložitev lahko upravičena samo, če bi bila v obravnavanem primeru potrjena uporaba pravil o javnih naročilih. Ker pa pri preučitvi predlogov za razglasitev ničnosti uporaba teh pravil ni bila potrjena, predložitev zadevnih dokumentov ni več potrebna za rešitev tega spora.
111 Glede na te ugotovitve je treba ta predlog za pripravljalne ukrepe zavrniti.
Stroški
112 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se stranki, ki s predlogi ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Centro Studi Antonio Manieri Srl nosi plačilo lastnih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Svet.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. januarja 2009.
Podpisi