SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PRIITA PIKAMÄEJA,
predstavljeni 16. decembra 2021(1)
Zadeva C‑568/20
J
proti
H Limited
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Stvarno področje uporabe – Sodne odločbe, izdane v državi članici – Potrdilo, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe – Razlogi za zavrnitev izvršitve – Kršitev javnega reda v zaprošeni državi članici – Kršitev pravila prava Unije – Razlogi za zavrnitev izvršitve, določeni z zakonodajo zaprošene države članice“
1. Ali lahko po tem, ko sodišče države članice izvora izda potrdilo iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012,(2) ki potrjuje izvršljivost izdane sodne odločbe in uporabo te uredbe, sodišče zaprošene države članice, pri katerem je zahtevo za zavrnitev izvršitve te odločbe vložila oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, ugodi tej zahtevi zaradi napačne presoje tega, ali se navedena uredba uporablja, ker je bil namen postopka pred sodiščem države članice izvora razglasitev izvršljivosti sodb, izdanih v tretji državi? Na tako vprašanje bo moralo Sodišče odgovoriti v tej zadevi.
I. Pravni okvir
2. V okviru te zadeve so upoštevni členi 2, 39, 41, 42, 45, 46, 52 in 53 Uredbe št. 1215/2012.
II. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
3. Potem ko je družba H Limited, bančna institucija, na podlagi dveh sodb, s katerima je bila v Jordaniji leta 2013 oseba J, posojilojemalec, obsojena na plačilo negativnega salda dveh posojil, vložila tožbo, je High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench, Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: High Court of Justice), s sklepom z dne 20. marca 2019 in v okviru skrajšanega postopka osebi J naložilo, naj družbi H Limited plača znesek 10.392.463 ameriških dolarjev (USD), povečan za 5.422.031,65 USD iz naslova obresti in 125.000 funtov šterlingov (GBP) iz naslova stroškov. To sodišče je tudi sestavilo in nato izdalo potrdilo iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012 (v nadaljevanju: potrdilo).
4. Družba H Limited je začela postopek za izvršitev tega sklepa v Avstriji, kjer ima prebivališče oseba J, ki je na podlagi členov 45 in 46 Uredbe št. 1215/2012 vložila zahtevo za zavrnitev izvršitve. V podporo tej zahtevi se je sklicevala na kršitev avstrijskega javnega reda(3) in trdila, da je predmet navedenega sklepa izvršitev sodb, izdanih v tretji državi, ki nista izvršljivi sodni odločbi v smislu Uredbe št. 1215/2012. Trdila je, da v okviru postopka za zavrnitev izvršitve potrdilo, ki ga izda sodišče države članice izvora (v nadaljevanju: sodišče izvora), sodišča zaprošene države članice (v nadaljevanju: zaprošeno sodišče) ne zavezuje.
5. Na prvi stopnji je Bezirksgericht Freistadt (okrožno sodišče v Freistadtu, Avstrija) s sklepom z dne 9. oktobra 2019 družbi H Limited dovolilo izvršitev sklepa z dne 20. marca 2019 High Court of Justice (višje sodišče, Združeno kraljestvo). Landesgericht Linz (deželno sodišče v Linzu, Avstrija) je kot pritožbeno sodišče z odločbo z dne 22. junija 2020 zavrnilo pritožbo, ki jo je vložila oseba J.
6. Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) je na podlagi izredne revizije, ki jo je oseba J vložila zoper odločbo pritožbenega sodišča, s sklepom z dne 23. septembra 2020 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba določbe [Uredbe št. 1215/2012], zlasti člen 2(a) in člen 39 Uredbe (EU) št. 1215/2012 razlagati tako, da obstoji sodna odločba, ki jo je treba izvršiti, tudi takrat, kadar je dolžnik iz tega naslova v državi članici po skrajšanem preizkusu v kontradiktornem postopku, vendar le glede vezanosti na pravnomočnost sodbe, ki je bila zoper njega izdana v tretji državi, zaradi plačila stranki, ki je uspela v postopku v tretji državi v smislu dolga, katerega obstoj je ugotovljen s pravnomočno sodbo v tretji državi, zavezan k plačilu, pri čemer je bil predmet postopka v državi članici omejen na preizkus, ali zoper dolžnika iz tega naslova obstoji zahtevek, ugotovljen s pravnomočno sodbo?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali je treba določbe Uredbe št. 1215/2012, zlasti člen 1, člen 2(a), člen 39, člen 45, člen 46 in člen 52 Uredbe (EU) št. 1215/2012 razlagati tako, da je treba zavrniti izvršitev ne glede na obstoj razlogov, navedenih v členu 45 Uredbe št. 1215/2012, če sodna odločba, ki jo je treba preizkusiti, ni sodna odločba v smislu člena 2(a) ali člena 39 Uredbe št. 1215/2012, ali če zahteva, ki je podlaga za izdano sodno odločbo, v državi članici izvora ne spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in na drugo vprašanje pritrdilen:
Ali je treba določbe Uredbe št. 1215/2012, zlasti člen 1, člen 2(a), člen 39, člen 42(1)(b), člen 46 in člen 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 razlagati tako, da mora sodišče zaprošene države članice v postopku o zahtevi za zavrnitev izvršitve že na podlagi informacij sodišča izvora v potrdilu iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012 nujno izhajati iz tega, da gre za sodno odločbo, ki jo je treba izvršiti in ki spada na področje uporabe te uredbe?“
III. Postopek pred Sodiščem
7. Pisna stališča so predložile tožeča in tožena stranka iz postopka v glavni stvari, nemška vlada in Evropska komisija.
IV. Analiza
A. Obseg predloga za sprejetje predhodne odločbe
8. Čeprav predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje tri formalno ločena vprašanja za predhodno odločanje, so ta po mojem mnenju tesno povezana in del enega samega pravnega vprašanja, in sicer, pod katerimi pogoji lahko zaprošeno sodišče ugodi zahtevi za zavrnitev izvršitve sodne odločbe sodišča izvora zaradi neuporabe Uredbe št. 1215/2012, tudi če je to drugo sodišče izdalo potrdilo o izvršljivosti te odločbe.
9. Sodišču torej predlagam, naj skupaj preuči ta tri tako preoblikovana vprašanja:
„Ali je treba določbe Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da sodišču zaprošene države članice, pri katerem je vložena zahteva za zavrnitev izvršitve na podlagi člena 46 te uredbe, dovoljujejo, da v nasprotju s presojo sodišča države članice izvora, ki izhaja iz izdaje potrdila iz člena 53 te uredbe, šteje, da se ta uredba ne uporablja, ker je bil namen postopka pred tem drugim sodiščem razglasitev izvršljivosti sodb, ki sta bili v civilni in gospodarski zadevi izdani v tretji državi, in posledično zavrnitev izvršitve sodne odločbe navedenega sodišča?“
10. To vprašanje zahteva presojo v zvezi z obstojem izvršljive sodne odločbe v tem primeru in s tem obsega potrdila, preden se presodijo pooblastila zaprošenega sodišča, pri katerem je bila vložena zahteva za zavrnitev izvršitve te odločbe, kot so opredeljena v Uredbi št. 1215/2012.
B. Obstoj izvršljive sodne odločbe v smislu Uredbe št. 1215/2012
11. Glede priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v evropskem pravosodnem prostoru je pomembna novost sistema, vzpostavljenega z Uredbo št. 1215/2012, nesporno odprava eksekvature. Člen 39 te uredbe tako določa, da vsaka „[s]odna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo“. To določbo je treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 26 navedene uredbe, v kateri je navedeno, da bi bilo treba sodbo sodišča posamezne države članice obravnavati, kot da je bila izdana v zaprošeni državi članici.
12. V okviru tega novega sistema neposrednega izvrševanja sodnih odločb ima potrdilo, ki ga izda sodišče izvora, ključno vlogo. Iz povezanih določb členov 37 in 42 Uredbe št. 1215/2012 namreč izhaja, da mora vlagatelj, da se v državi članici prizna in izvrši sodna odločba, izdana v drugi državi članici, predložiti samo izvod zadevne sodne odločbe skupaj s tem potrdilom. V skladu s členom 42(1)(b) te uredbe to potrdilo potrjuje, da je zgoraj navedena sodna odločba izvršljiva ter vsebuje izvleček te odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. V skladu s členom 43(1) navedene uredbe se to potrdilo osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, vroči pred vsakršno izvršitvijo.(4) V tem okviru in na povabilo generalnega pravobranilca Y. Bota(5) je Sodišče potrdilo opredelilo kot podlago, na kateri temelji uresničevanje načela neposredne izvršitve sodnih odločb, izdanih v državah članicah, tako da je zadevna odločba primerna za prosto uporabo na evropskem pravosodnem območju.(6)
13. Vlagatelj mora za to potrdilo zaprositi sodišče izvora, ki je tisto, ki je izdalo sodno odločbo, katere izvršitev se zahteva,(7) ki najbolje pozna spor in ki je glede vsebine v najboljšem položaju, da potrdi, da je odločba izvršljiva. Sodišče izvora z izdajo takega potrdila na koncu postopka sodne narave(8) implicitno potrdi, da sodba, ki mora biti priznana in izvršena v drugi državi članici, spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, ker je izdaja potrdila mogoča le pod tem pogojem. Zato mora v položaju, v katerem se sodišče, ki je izdalo sodno odločbo, katere izvršitev se zahteva, v fazi sojenja ni izreklo o uporabi Uredbe št. 1215/2012, to sodišče v fazi izdaje tega potrdila preveriti, ali spor spada na področje uporabe te uredbe.(9)
14. V obravnavani zadevi ni sporno, da je sodišče izvora potrdilo sestavilo in izdalo na podlagi svojega sklepa z dne 20. marca 2019, ki je zato vključen na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012. V teh okoliščinah a priori obstaja izvršljiva sodna odločba, izdana v državi članici,(10) v smislu člena 2(a) in člena 39 Uredbe št. 1215/2012, ki spada na področje uporabe sistema neposrednega izvrševanja, določenega s to uredbo, to pa je dejanska stvarnost, ki jo mora zaprošeno sodišče upoštevati.
15. Vprašanje, ki se postavlja v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, se v resnici nanaša na pogoje, pod katerimi lahko to sodišče izpodbija tak položaj zaradi domnevno napačne presoje sodišča izvora glede uporabe Uredbe št. 1215/2012, zaradi katere izdaja potrdila ni pravilna. Iz tega predloga izhaja, da predložitveno sodišče šteje, da lahko preverjanje tega vprašanja pripelje do zavrnitve izvršitve, tudi če se sploh ne ugotovi eden od razlogov za zavrnitev, določenih v členu 45 Uredbe št. 1215/2012.
C. Možnost zavrnitve izvršitve zaradi neuporabe Uredbe št. 1215/2012
16. Rešitev zgoraj navedenega vprašanja temelji na analizi pravne ureditve zavrnitve izvršitve, vzpostavljene z Uredbo št. 1215/2012. Dejstvo ostaja, da se predložitveno sodišče in nemška vlada, da bi podprla trditev o možnem preverjanju presoj sodišča izvora glede uporabe te uredbe, sklicujeta na sodno prakso Sodišča v zvezi s preverjanjem potrdila iz člena 54 Uredbe (ES) št. 44/2001.(11)
1. Upoštevnost sodne prakse v zvezi s preverjanjem potrdila iz člena 54 Uredbe št. 44/2001
17. Spomniti je treba, da se z Uredbo št. 44/2001 dolžniku nalaga, da predhodno od sodišča ali organa zaprošene države članice zahteva razglasitev izvršljivosti. Tej zahtevi mora priložiti izvod zadevne sodne odločbe in po potrebi potrdilo iz člena 54 Uredbe št. 44/2001, ta dokumenta pa morata biti v skladu z uvodno izjavo 17 te uredbe predmet povsem formalnega preverjanja. Sodišče je odločilo, da morajo organi zaprošene države članice v prvi fazi postopka le preveriti, ali so bile izpolnjene formalnosti za ugoditev zahtevi za razglasitev izvršljivosti odločbe, v drugi fazi pa presoditi, ali je pravno sredstvo, ki ga, če je primerno, dolžnik vloži zoper to razglasitev, utemeljeno ob upoštevanju razlogov za izpodbijanje, določenih v členih 34 in 35 Uredbe št. 44/2001.(12)
18. V tem okviru je bilo pojasnjeno, da sodišču zaprošene države članice nič ne prepoveduje, da preveri resničnost informacij o dejstvih, ki jih vsebuje potrdilo. Poudariti je treba, da je bilo to preverjanje utemeljeno s tem, da avtor potrdila ni nujno avtor izvirne sodne odločbe, zato so te informacije lahko le povsem indikativne in imajo zgolj vrednost podatka. To je izhajalo tudi iz tega, da se to potrdilo ne predloži vedno, tako da lahko sodišče zaprošene države članice, ki je pristojno za razglasitev izvršljivosti, sprejme enakovredno listino.(13)
19. Poleg zelo omejenega obsega tako opisanega preverjanja se ta sodna praksa ne more smiselno uporabiti za obravnavani primer in še manj ekstrapolirati, saj je novi sistem priznavanja in izvrševanja, ki izhaja iz Uredbe št. 1215/2012, bistveno drugačen od prej veljavnega sistema. Ta uredba je tako odpravila fazo pred izvršitvijo v zaprošeni državi članici, ki se nanaša na razglasitev izvršljivosti, določila obveznost pošiljanja potrdila, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, in samo sodišču izvora, ki najbolje pozna spor, zaupala skrb, da izda to potrdilo, poleg tega ne vsebuje nobene uvodne izjave, ki bi bila enakovredna uvodni izjavi 17 Uredbe št. 44/2001.
20. Sodišče je v točki 35 sodbe Weil(14) nazorno navedlo, da postopek izvršitve na podlagi Uredbe št. 44/2001, „podobno kot izvršitev na podlagi Uredbe št. 1215/2012“, preprečuje „kakršen koli naknadni nadzor sodišča države članice, v kateri se izvršitev zahteva, glede tega, ali tožba, v zvezi s katero je bila sprejeta odločba, katere izvršitev se zahteva, spada na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, ker so razlogi za vložitev pravnega sredstva zoper razglasitev izvršljivosti navedene odločbe v tej uredbi določeni izčrpno“.
21. Vsebina te točke postavlja resna vprašanja, zaradi katerih se mi zdi, da mora biti njeno upoštevanje v tej zadevi izključeno. Poudariti moram, da se zadevna točka nanaša na vprašanje, ki ni bilo neposredno postavljeno z vprašanjem za predhodno odločanje, in sicer na razlago člena 54 Uredbe št. 44/2001, da bi se ugotovilo, ali pristojni organ preveri, ali se je ta uredba uporabljala pred izdajo potrdila iz te določbe. Navedba, ki jo vsebuje, se mi zdi dodaten razlog za rešitev, ki je bila obrazložena že v točki 33 zadevne sodbe.
22. Vsekakor se Uredba št. 1215/2012 ni uporabljala ratione temporis in zgolj sklicevanja nanjo v okviru primerjalne presoje, brez vsakršnega pojasnila, ni mogoče šteti za koristen precedens, s katerim bi se končala razprava o obsegu pristojnosti zaprošenega sodišča, in to toliko bolj, ker se sistema priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, vzpostavljena z uredbama št. 44/2001 in št. 1215/2012, bistveno razlikujeta.(15)
2. Razlogi za zavrnitev, določeni v Uredbi št. 1215/2012
a) Uvodne ugotovitve
23. Uvodoma se mi zdi potrebno predstaviti nekaj ugotovitev o razmeroma zapleteni pravni ureditvi zavrnitve izvršitve, vzpostavljeni z Uredbo št. 1215/2012.
24. Prvič, v pravni teoriji je bilo mogoče ugotoviti, da mora v okviru Uredbe št. 1215/2012 obsojena oseba ukrepati in zahtevati zavrnitev izvršitve z uveljavljanjem razloga, ki ga ta uredba priznava, ter da brez ukrepanja zadevne osebe sodba nikakor ne bo preverjena,(16) kar je pripeljalo do ugotovitve, da je preverjanje sodb „popolnoma privatizirano“.(17) Sodišče je v istem smislu odločilo, da sistem priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, vzpostavljen z Uredbo št. 1215/2012, temelji na odpravi eksekvature, kar pomeni, da pristojno sodišče zaprošene države članice ne izvaja nobenega nadzora, ker lahko samo oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, v zvezi s tem nasprotuje izvršitvi sodne odločbe, ki se nanaša nanjo.(18) Tako je očitno, da pred zahtevo za zavrnitev izvršitve in postopkom, začetim s to zahtevo, ki ga ureja oddelek 3, poglavje III, Uredbe št. 1215/2012, in a fortiori, če taka zahteva ni bila vložena, zaprošeno sodišče nima nobene diskrecijske pravice v zvezi s sodno odločbo in potrdilom, ki ju je izdalo sodišče izvora.(19)
25. Drugič, spomniti je treba, da načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami, ki ima v pravu Unije temeljni pomen, zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države članice zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Kot je razvidno iz uvodne izjave 26 Uredbe št. 1215/2012, sistem priznavanja in izvrševanja, ki je vzpostavljen s to uredbo, temelji prav na medsebojnem zaupanju v ustreznost sodnega varstva znotraj Unije. Tako zaupanje med drugim zahteva, da so sodne odločbe, izdane v državi članici, samodejno priznane in izvršene v drugi državi članici. V tem sistemu je treba določbe Uredbe št. 1215/2012, ki izčrpno(20) določajo razloge, s katerimi se lahko nasprotuje priznanju ali izvršitvi sodne odločbe, razlagati ozko, ker pomenijo oviro za uresničitev enega od temeljnih ciljev te uredbe.(21)
26. Pet razlogov za zavrnitev se nanaša na očitno nasprotje z javnim redom v zaprošeni državi članici, neobstoj pravočasne vročitve pisanja, na podlagi katerega se začne postopek, nezdružljivost s sodno odločbo, izdano med istima strankama v zaprošeni državi članici, nezdružljivost s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici, in neupoštevanje nekaterih pravil o pristojnosti sodišča države članice izvora. Na tem izčrpnem seznamu ni omenjena uporaba Uredbe št. 1215/2012 ali kršitev člena 2(a) in člena 39 te uredbe, ki zahtevata, da je sodna odločba, katere izvršitev se zahteva, izdana v državi članici.
27. Tretjič, iz Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da je evropski zakonodajalec predvidel soobstoj dveh vrst razlogov za zavrnitev izvršitve, in sicer, prvič, razloge, ki so na splošno navedeni v členu 41(2) te uredbe kot „razlogi za zavrnitev […] izvršitve po pravu zaprošene države članice“, in drugič, posebne razloge, ki so našteti v členu 45 navedene uredbe, ki ga je treba razlagati v povezavi s členom 46 iste uredbe, ker te razloge povezuje nujna združljivost prvih z drugimi. Ob upoštevanju povezave, ki jo je zakonodajalec tako upošteval, se mi zdi primerno najprej preučiti razloge za zavrnitev izvršitve, ki izhajajo iz povezanih določb členov 45 in 46 te uredbe, zlasti razlog v zvezi s tem, da je izvršitev v nasprotju z nacionalnim javnim redom v zaprošeni državi članici, ki je upošteven v tej zadevi in na katerega se sklicuje J.(22)
b) Razlog za zavrnitev izvršitve iz člena 45 Uredbe št. 1215/2012, ki se nanaša na to, da je izvršitev v nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici
28. Pojem „javni red“, uporabljen v členu 45(1) Uredbe št. 1215/2012, je treba, kot sem omenil, razlagati ozko, saj pomeni oviro za uresničevanje enega od temeljnih ciljev te uredbe in se sme uporabiti le v izjemnih primerih. Čeprav lahko države članice na podlagi pridržka iz te določbe načeloma prosto določajo, kaj zahteva javni red v skladu z nacionalnim pojmovanjem, je za opredelitev obsega tega pojma pomembna razlaga navedene uredbe. Zato mora Sodišče, čeprav njegova naloga ni opredeljevanje vsebine javnega reda v državi članici, kljub temu preveriti meje, znotraj katerih lahko sodišče države članice uporabi navedeni pojem, da bi zavrnilo priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice.(23)
29. V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 52 Uredbe št. 1215/2012 s tem, da določa, da ni dovoljeno preverjati vsebine tuje sodne odločbe, sodišču zaprošene države članice onemogoča, da bi zavrnilo priznanje ali izvršitev te sodne odločbe samo zato, ker naj bi obstajalo protislovje med pravnim pravilom, ki ga je uporabilo sodišče države članice izvora, in tistim, ki bi ga uporabilo sodišče zaprošene države članice, če bi odločalo o sporu. Poleg tega sodišče zaprošene države članice niti ne more preverjati, ali je sodišče države članice izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Uporaba ugovora javnega reda je torej upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo odločbe, ki je bila izdana v drugi državi članici, nesprejemljivo kršen pravni red zaprošene države članice, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel. Za zagotovitev spoštovanja prepovedi vsebinskega preverjanja odločbe, izdane v drugi državi članici, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu zaprošene države članice šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna.(24)
30. Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preveriti, ali se z elementi, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, lahko dokaže, da izvršitev sklepa z dne 20. marca 2019, ki ga je izdalo High Court of Justice, pomeni očitno kršitev avstrijskega javnega reda v smislu člena 45(1) Uredbe št. 1215/2012. Ti elementi se nanašajo na to, da je z neločljivo povezano pravno celoto, ki jo sestavljata ta sodna odločba in priloženo potrdilo, kršeno pravilo materialnega prava, in sicer gre za očitno napačno uporabo člena 2(a) in člena 39 te uredbe, ki zahtevata, da je sodna odločba, katere izvršitev se zahteva, izdana v državi članici, in s tem določata področje uporabe ratione materiae tega akta v zvezi z zadevnimi sodnimi odločbami.
31. Sodišče je že moralo odločati o položaju, v katerem se je zatrjevala očitna kršitev pravila prava Unije, ter je dopustilo preverjanje obstoja take kršitve ob upoštevanju vključitve prava Unije v pravni red držav članic in naloge nacionalnega sodišča, ki je splošno sodišče Unije, da zagotovi dejansko uporabo določb prava Unije. Zato je Sodišče navedlo, da je treba ugovor javnega reda uporabiti, ker bi zadevna napačna uporaba prava pomenila, da bi priznanje – ali v tem primeru izvršitev – povzročilo očitno kršitev temeljnega pravnega pravila v pravnem redu Unije in torej te države članice.(25)
1) Očitna kršitev pravila prava Unije
32. Predložitveno sodišče ob opiranju na besedilo sodbe Sodišča v zadevi Owens Bank(26) šteje, da se Uredba št. 1215/2012 ne more uporabiti za sodno odločbo sodišča izvora, izdano na podlagi pravnega sredstva, s katerim se je zahtevala izvršitev sodb, izdanih v tretji državi (actio judicati), in ki izhaja iz skrajšanega preizkusa, s katerim se je preverilo, ali je posojilojemalec na podlagi teh sodb res dolžan plačati določen znesek banki posojilodajalki, ne da bi bilo pravno razmerje, na katerem temelji ta dolg, priznano z navedenima sodbama, predmet vsebinskega preverjanja. V tej sodbi je Sodišče odločilo, da se Konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah,(27) kakor je bila spremenjena, ne uporablja za postopke in vprašanja, ki se postavljajo v okviru postopkov, začetih v državah podpisnicah v zvezi s priznavanjem in izvršitvijo sodb, ki so bile v civilnih in gospodarskih zadevah izdane v tretjih državah. Zdi se mi, da je treba to rešitev uporabiti v tej zadevi.
33. Najprej, spomniti je treba, da iz člena 2(a) in člena 39 Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da se postopki za priznanje in izvršitev, določeni v poglavju III te uredbe, uporabljajo le v primerih sodnih odločb, izdanih v državi članici. Glede pravil o pristojnosti je treba ugotoviti, da določbe poglavja II Uredbe št. 1215/2012, sprejete na podlagi člena 81 PDEU kot potrebne za pravilno delovanje notranjega trga, ne določajo kraja sodišča, ki je pristojno za postopek za priznanje in izvršitev sodb, izdanih v tretji državi.(28)
34. Dalje, preučiti je treba predmet postopka, začetega pred sodiščem izvora, da bi se ugotovilo, ali je bil njegov namen ustvariti pogoje za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki je bila v civilni in gospodarski zadevi izdana v tretji državi.(29) V zvezi s tem elementi, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče in na katere sem spomnil v teh sklepnih predlogih zgoraj, po mojem mnenju upravičujejo pritrdilen odgovor.(30)
35. Čeprav tožena stranka v postopku v glavni stvari izraža nestrinjanje s tem, kako je predložitveno sodišče predstavilo prvotni postopek, vseeno jasno priznava, da gre res za tožbo, ki jo urejajo posebna postopkovna pravila common law, ki temelji na pravnomočnih sodnih odločbah tretje države in omogoča izdajo sodbe po nepopolnem, skrajšanem postopku, če obramba nima dejanskih možnosti za uspeh.(31) Poleg sklicevanja na sodno prakso Sodišča v zvezi s samim pojmom „sodna odločba“ so glede na njegovo vsebino preudarki, v skladu s katerimi je bil prvotni postopek kontradiktoren in je sodišče izvora preučilo ugovore dolžnika (neobstoj procesnega upravičenja, goljufija pri sodbi, neobstoj pooblastila odvetniku posojilne ustanove in zahtevek za pobot terjatev), neupoštevni v okviru presoje cilja postopka.(32) Trditev posojilne ustanove, da jordanski sodbi v Združenem kraljestvu in Avstriji nista bili izvršljivi, po mojem mnenju le potrjuje sklep, da je bil res namen postopka, začetega pred sodiščem izvora, v prvonavedeni državi ustvariti pogoje za prisilno izvršitev teh sodb.
36. V teh okoliščinah sodna odločba sodišča izvora in priloženo potrdilo, ki tvorita neločljivo povezano pravno celoto, pomenita očitno kršitev člena 2(a) in člena 39 Uredbe št. 1215/2012. Ugotoviti je treba še, ali so ta pravila bistvena, kot zahteva sodna praksa Sodišča.
2) Bistvena narava zadevnega pravnega pravila
37. Poudarjam, da napaka, ki jo je storilo sodišče izvora, drugače kot v sodbi Diageo Brands ni povezana z določbo materialnega prava, ki je del direktive o minimalni harmonizaciji, katere cilj je delno približevanje neusklajene zakonodaje držav članic na področju znamk,(33) ampak je povezana z določbami uredbe. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 1215/2012 navedeno, da je treba zaradi doseganja cilja prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah zagotoviti in je primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje in izvršitev sodnih odločb, ureja zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni akt Unije.
38. Z Uredbo št. 1215/2012, katere pravna podlaga je člen 67(4) PDEU, katerega namen je olajševanje dostopa do sodnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih odločb, se želi na področju sodelovanja v civilnih ali gospodarskih zadevah okrepiti poenostavljen in učinkovit sistem kolizijskih pravil, priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, ki je bil uveden s pravnimi instrumenti, v kontinuiteto katerih se umešča, da bi se olajšalo pravosodno sodelovanje in s tem prispevalo k uresničevanju cilja Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, ob opiranju na visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami.(34) Člen 2(a) in člen 39 Uredbe št. 1215/2012, ki določata obseg te uredbe v zvezi z zadevnimi sodnimi odločbami, je treba po mojem mnenju šteti za bistvena, ker je njuno upoštevanje nujno potrebno za uresničevanje zgoraj navedenega cilja Unije.(35)
39. Naj spomnim, da je namen pojma „javni red“ v smislu člena 45(1) te uredbe varovanje pravnih interesov, izraženih v pravnem pravilu, ki sta v obravnavanem primeru ohranitev in razvoj evropskega območja svobode, varnosti in pravice, ki spodbuja prosti pretok sodnih odločb, potreben za pravilno delovanje notranjega trga.(36) Vendar se zaradi izvajanja sistema izvrševanja sodnih odločb, zasnovanega za pravilno delovanje Unije in njenega notranjega trga, ne more – zaradi prvotne napake pri uporabi – državi članici naložiti obveznosti, da izvrši sodbo, izdano v tretji državi, tudi če pogoji eksekvature te sodbe v tem primeru ne bi bili izpolnjeni z vidika mednarodnega javnega reda v zaprošeni državi članici, kar bi tej napaki torej dalo njen polni učinek.
40. Zdi se mi, da predlagana rešitev(37) ni v nasprotju s sistemom, vzpostavljenim z Uredbo št. 1215/2012. Na eni strani, čeprav ni sporno, da Uredba št. 1215/2012 temelji na načelu neposrednega izvrševanja sodnih odločb, obrazloženem z voljo evropskega zakonodajalca, da zmanjša trajanje in stroške čezmejnih sporov, je bila s tem aktom vseeno določena ohranitev(38) in na neki način okrepitev(39) naloge preverjanja, ki jo ima zaprošena država članica. Na drugi strani, daleč od tega, da bi oslabil medsebojno zaupanje držav članic v ustreznost pravnega varstva, je „varnostni ventil“, ki ga predstavlja možno preverjanje uporabe Uredbe št. 1215/2012 v okviru preučitve skladnosti sodne odločbe z javnim redom v zaprošeni državi članici, tak, da ohranja visoko raven tega zaupanja.
3) Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev v državi članici izvora
41. Ni sporno, da je zaradi točke 64 sodbe z dne 16. julija 2015, Diageo Brands (C‑681/13, EU:C:2015:471), v skladu s katero morajo posamezniki praviloma uporabiti vsa pravna sredstva, ki so v tej državi članici na voljo, da se prepreči kršitev javnega reda, razen če posebne okoliščine preveč ne otežujejo ali onemogočajo uporabe pravnih sredstev, preteklo ogromno črnila, da bi se določil njen točni obseg. V nasprotju s tem, kar se je lahko trdilo, zgornjih preudarkov ni mogoče analizirati kot izraz predhodnega pogoja za preučitev razloga, ki se nanaša na kršitev javnega reda. V zvezi s tem je dovolj vztrajati pri nedvoumni formulaciji točke 68 te sodbe, v kateri je omenjeno, da mora „[s]odišče države, v kateri se zahteva priznanje, […] pri preverjanju obstoja morebitne očitne kršitve javnega reda te države upoštevati to, da mora posameznik – razen če posebne okoliščine preveč ne otežujejo ali onemogočajo uporabe pravnih sredstev v državi članici izvora – uporabiti v tej državi članici vsa razpoložljiva pravna sredstva, da bi se že na začetku preprečila taka kršitev“. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev v državi članici izvora je le eden od elementov presoje razloga za zavrnitev, ki se nanaša na to, da je izvršitev v nasprotju z javnim redom.(40)
42. Drugo vprašanje, ki se postavlja v sodni praksi Sodišča, se nanaša na njen obseg v zvezi z zadevnim procesnim in/ali materialnim javnim redom. Ugotoviti je treba, da navedena sodba temelji na dveh očitno različnih elementih, ki sta povezana s kršitvijo zadevnega materialnopravnega pravila na eni strani in procesnih jamstev na drugi. Vendar razmislek o izčrpanju pravnih sredstev spada izključno v preučitev tega drugega elementa. Prispevek iste sodbe je bil upravičeno lahko opisan kot posplošitev preverjanja izvajanja pravnih sredstev v državi članici izvora,(41) ki je prisotna že v zadevah, v katerih se je zatrjevala očitna kršitev pravice do poštenega sojenja in torej kršitev procesnega javnega reda.(42) Menim, da mednarodni materialni javni red v zaprošeni državi članici danes bolj kot njegov procesni ustreznik izraža bistvene vrednote te države, ki so izražene v pravnih pravilih ali načelih, ki jih država članica izvora ne deli nujno. Zato se lahko zdi neprimerno od sodišča države članice izvora zahtevati, da igra vlogo zagovornika teh vrednot, in določiti, da je od tega odvisna ugotovitev očitne narave kršitve javnega reda v zaprošeni državi članici.
43. Dejstvo ostaja, da v primeru zatrjevanja kršitve pravila prava Unije ta trditev postane neupoštevna,(43) kar po mojem mnenju zahteva, da zaprošeno sodišče preveri, ali so bila v državi članici izvora pravna sredstva izčrpana. V zvezi s tem bi bilo treba preveriti resničnost posebnih okoliščin, ki otežujejo ali onemogočajo uveljavljanje teh pravnih sredstev, tudi zoper akt, s katerim se izda potrdilo, sprejeto po koncu postopka sodne narave. Poudarjam, da Komisija v točki 29 svojega stališča, ko omenja prvotni postopek v državi članici izvora, trdi, da je pritožbeno sodišče Združenega kraljestva zavrnilo predlog za ugoditev izredni reviziji, ki je bila vložena.
3. Razlogi za zavrnitev izvršitve iz člena 41(2) Uredbe št. 1215/2012
44. Ker se predložitveno sodišče sprašuje o možnosti zavrnitve izvršitve ne glede na ugotovitev, da je izpolnjen eden od razlogov iz člena 45 Uredbe št. 1215/2012, je treba analizirati člen 41(2) te uredbe, v skladu s katerim se „[n]e glede na odstavek 1 […] razlogi za zavrnitev ali začasno prekinitev izvršitve po pravu zaprošene države članice uporabljajo, če niso neskladni z razlogi iz člena 45“. Iskreno je treba povedati, da ta določba ni natančna in da skriva določeno dvoumnost zaradi uporabe izraza „razlogi za zavrnitev izvršitve“, ki napotuje na formulacijo členov 45 in 46 Uredbe št. 1215/2012,(44) saj potreba po tem, da se členu 41(2) te uredbe dodeli polni učinek, očitno pomeni, da razlogi iz teh različnih določb niso enaki.
45. Člen 41 Uredbe št. 1215/2012 spada v oddelek 2 poglavja III o izvršitvi, ki je ločen od oddelka o zavrnitvi izvršitve, in določa, da postopek izvršitve ureja pravo zaprošene države članice. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v zaprošeni državi članici, se tam izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v zaprošeni državi članici. Tako je omenjen postopek izvršitve v pravem pomenu, ki ga lahko neposredno začne stranka, v korist katere je bila izdana prvotna sodba, potem ko se pristojnemu organu, zadolženem za izvršitev, pošljeta izvod sodne odločbe in potrdilo, če ni bila vložena zahteva za zavrnitev izvršitve ali po tem, ko je zaprošeno sodišče zavrnilo to izvršitev.
46. Ob upoštevanju tega procesnega okvira je treba razumeti vsebino razlogov za zavrnitev izvršitve iz člena 41(2) Uredbe št. 1215/2012, kar je posebej občutljiva naloga zaradi velike različnosti nacionalnih predpisov, ki urejajo izvajanje izvršilnih ukrepov in ugovore, ki se lahko vložijo proti tem ukrepom. Kot primeri se lahko navedejo ugovori v zvezi z zasegljivostjo določenega blaga ali denarnih zneskov, zneskom dolga po plačilih ali pobotu, izvedenih po obsodilni sodbi, nepravilnostmi, ki lahko vplivajo na izvršitvene akte, pa tudi v zvezi z obstojem samega izvršilnega naslova zaradi učinkov zastaranja ali njegovo izvršljivostjo.
47. Poudariti je treba, da je uveljavljanje neharmoniziranih razlogov za zavrnitev izvršitve iz člena 41(2) Uredbe št. 1215/2012 dvakrat omejeno, na eni strani s prepovedjo vsebinskega preizkusa sodne odločbe, izdane v državi članici izvora, določeno v členu 52 te uredbe,(45) in na drugi strani z zahtevo po združljivosti s harmoniziranimi razlogi, ki so v členu 45 navedene uredbe našteti na izčrpnem seznamu, ki ne vsebuje neupoštevanja stvarnega področja uporabe tega akta od sodišča izvora.(46)
48. Naj spomnim, da ugotovitev razloga za zavrnitev izvršitve iz zadnjenavedenega člena pripelje do popolne „nevtralizacije“ sodne odločbe sodišča izvora, ker ta ne more učinkovati v zaprošeni državi članici in tako biti predmet kakršnega koli izvršilnega ukrepa. Da bi se upoštevali izčrpna narava razlogov, določenih v členu 45 Uredbe št. 1215/2012, in zgoraj omenjena zahteva po združljivosti, cilj razloga iz člena 41(2) te uredbe ne bi smelo biti izpodbijanje sprejemljivosti samega izvršilnega naslova, ampak bi se lahko ta razlog kazal v možni omejitvi njegovih učinkov in torej omejevanju njegove izvršitve.
49. V tem okviru ni mogoče sprejeti, da lahko zaprošeno sodišče v okviru presoje razloga za zavrnitev izvršitve iz člena 41(2) Uredbe št. 1215/2012 preveri veljavnost potrdila in s tem uporabo te uredbe za tožbo, v zvezi s katero je bila izdana sodna odločba, zaradi česar bi to sodišče lahko tej odločbi odvzelo njeno izvršljivost.
V. Predlog
50. Glede na zgornje ugotovitve predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:
Člena 45 in 46 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da sodišče zaprošene države članice, pri katerem je vložena zahteva za zavrnitev izvršitve, tej zahtevi lahko ugodi z obrazložitvijo, da sodna odločba in potrdilo iz člena 53 te uredbe, ki ju je sprejelo sodišče države članice izvora, kršita javni red v zaprošeni državi članici, ker napačna uporaba prava, ki se uveljavlja, pomeni očitno kršitev pravnega pravila, ki se šteje za bistveno v pravnem redu Unije in torej v pravnem redu te države. To velja za napako, ki vpliva na uporabo člena 2(a) in člena 39 navedene uredbe, ki zahtevata, da je sodna odločba, katere izvršitev se zahteva, izdana v državi članici.
Sodišče zaprošene države mora pri preverjanju morebitnega obstoja očitne kršitve javnega reda v tej državi zaradi neupoštevanja vsebinskega ali obličnostnega pravila prava Unije upoštevati to, da mora posameznik – razen če posebne okoliščine preveč ne otežujejo ali onemogočajo uporabe pravnih sredstev v državi članici izvora – uporabiti v tej državi članici vsa razpoložljiva pravna sredstva, da bi se že na začetku preprečila taka kršitev.