Zadeva T‑304/16

bet365 Group Ltd

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Evropske unije BET 365 – Absolutni razlog za zavrnitev – Razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo – Dokaz – Uporaba znamke za več namenov – Člen 7(3) in člen 52(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postala člen 7(3) in člen 59(2) Uredbe (EU) 2017/1001)“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 14. decembra 2017

1.      Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Registracija v nasprotju s členom 7(1), od (b) do (d), Uredbe št. 207/2009 – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Datum presoje razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1), od (b) do (d), in (3), ter 52(2))

2.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Znamka, ki v delu Unije nima razlikovalnega učinka – Pridobitev razlikovalnega učinka v tem delu – Ekstrapolacija pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo v nekaterih državah članicah v druge države članice

(Uredba Sveta št. 207/2009, členi 1(2), 7(2) in (3) ter 52(2))

3.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b) in (3))

4.      Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Registracija v nasprotju s členom 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009 – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Besedna znamka BET 365

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1)(b) in (c) in (3) ter 52(2))

5.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Uporaba znamke kot del registrirane znamke ali v kombinaciji z njo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b) in (3))

6.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Podatki, ki lahko prispevajo k dokazu pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b) in (3))

7.      Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka – Izjema – Pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo – Podatki, ki lahko prispevajo k dokazovanju pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b) in (3))

1.      Na podlagi člena 52(2) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije znamke, ki je kot taka opisna in nima razlikovalnega učinka in ki naj bi bila registrirana ob kršitvi člena 7 Uredbe št. 207/2009, kljub temu ni mogoče razglasiti za nično, če je ta z uporabo po registraciji pridobila razlikovalni učinek za proizvode ali storitve, za katere je registrirana. Kot je bilo namreč poudarjeno v sodbi z dne 28. septembra 2016, European Food/EUIPO – Société des produits Nestlé (FITNESS) (T‑476/15), postopek za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov, ki je določen v členu 52 Uredbe št. 207/2009, napotuje neposredno na absolutne razloge za zavrnitev registracije, ki so navedeni v členu 7 te uredbe, ter na izjemo pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo, ki jih omili, pri čemer je treba presojati morebitno edino vsebinsko razliko med postopkoma, ki se nanaša na trenutek pridobitve takšnega razlikovalnega učinka. V zvezi s tem je Splošno sodišče v sodbi z dne 15. decembra 2016, Mondelez UK Holdings & Services/EUIPO – Société des produits Nestlé (oblika čokoladne tablice) (T‑112/13), potrdilo, da v okviru postopka za ugotovitev ničnosti iz absolutnih razlogov za zavrnitev imetnik znamke, ki se izpodbija, lahko ali dokaže, da je ta znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo pred njeno registracijo, ali pa dokaže, da je ta učinek pridobila med datumom njene registracije in datumom zahteve za ugotovitev ničnosti.

(Glej točko 23.)

2.      Kar zadeva ozemlje, za katero je treba dokazati razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, da se uporabita izjemi, navedeni v členu 7(3) in členu 52(2) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije, je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(2) te uredbe (postal člen 1(2) Uredbe 2017/1001) znamka Evropske unije enotna, kar pomeni, da ima na celotnem območju Unije enak učinek. Iz enotnega značaja blagovne znamke Evropske unije izhaja, da mora imeti znak, da bi ga bilo mogoče registrirati, razlikovalni učinek v celotni Uniji. Zato je treba v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(2) Uredbe št. 2017/1001) zavrniti registracijo znamke, če je brez razlikovalnega učinka v delu Unije. Zato je treba dokazati razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, na vsem ozemlju, kjer ga znamka ni imela že od začetka, pri čemer lahko to ozemlje sestavlja, glede na primer, le ena država članica. Vendar je bilo razsojeno, da bi bilo pretirano zahtevati, da se pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo dokaže za vsako zadevno državo članico posebej. V zvezi s tem ekstrapolacije pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo v nekaterih državah članicah v druge države članice ni mogoče izključiti, če je na podlagi objektivnih in verodostojnih elementov mogoče sklepati, da so ti trgi primerljivi glede tega, kako upoštevna javnost dojema izpodbijano znamko.

(Glej točko 26.)

3.      Za priznanje pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo znamke mora vsaj pomemben delež upoštevne javnosti proizvode ali storitve na podlagi znamke povezovati z izvorom iz nekega podjetja. Vendar okoliščin, v katerih je mogoče šteti, da je pogoj za pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo izpolnjen, ni mogoče ugotoviti izključno na podlagi sklicevanja na splošne in abstraktne podatke. Treba je upoštevati dejavnike, kot so tržni delež, ki ga ima znamka, intenzivnost in geografska razširjenost ter dolgoročnost uporabe znamke, pomembnost zneskov vlaganja podjetja v oglaševanje znamke, delež zainteresirane upoštevne javnosti, ki zaradi znamke prepoznava proizvod, kot da izvira od določenega podjetja, kot tudi navedbe trgovskih in podjetniških ali drugih gospodarskih združenj.

Prav tako je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba razlikovalni učinek znamke, vključno s tistim, ki je pridobljen z uporabo, prav tako presoditi glede na proizvode ali storitve, za katere se registracija znamke zahteva ali za katere je bila znamka registrirana, ob upoštevanju, kako kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev domnevno dojema povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, ni mogoče dokazati z osamljenimi podatki, kot je zgolj navedba obsega prodaje zadevnih proizvodov in storitev ter predložitev oglaševalskega gradiva. Prav tako zgolj dejstvo, da se je znak na območju Unije uporabljal že nekaj časa, ne zadošča za dokaz, da ga javnost, ki so ji zadevni proizvodi ali storitve namenjeni, prepozna kot označbo tržnega izvora.

Dokazovanje pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo se opravi z „uporabo znamke kot znamke“, to pomeni uporabo znamke z namenom, da upoštevna javnost proizvode ali storitve, na katere se znamka nanaša, identificira, kot da izvirajo iz podjetja, ki jo uporablja.

(Glej točke od 27 do 30.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 31 do 77.)

5.      Pridobitev razlikovalnega učinka znamke z uporabo ne pomeni nujno, da se je ta znamka samostojno uporabljala, temveč je lahko posledica njene uporabe kot dela druge registrirane znamke, ali njene uporabe skupaj z drugo registrirano znamko, če v obeh primerih zaradi te uporabe zainteresirane osebe blago in storitve, označene le z obravnavano znamko, dojemajo tako, da izvirajo iz določenega podjetja, ki jo uporablja kot del druge znamke ali skupaj z drugo znamko.

(Glej točko 39.)

6.      Uporaba znamke kot ime spletne domene lahko pomeni uporabo znamke kot znamke. Vse je namreč odvisno od dokumentov in podatkov, ki se predložijo v zvezi s tem, ter od tega, kar lahko doprinesejo k presoji dojemanja upoštevne javnosti, kadar vidi ali uporablja znamko v okviru uporabe spleta.

Tako so informacije, kot je število povezav na spletno stran imetnika, njegova uvrstitev na podlagi obiska v različnih državah ali število iskanj izpodbijane znamke ali njenih izvedenih znamk v spletnih iskalnikih, podatki, ki lahko prispevajo k dokazovanju pridobitve razlikovalnega učinka izpodbijane znamke z uporabo. Enako velja za povzetke s spletnih strani imetnika ali drugih spletnih strani v različnih jezikih, na katerih so prikazane izpodbijana znamka ali njene izvedene znamke, če obseg elementov, ki so predloženi, lahko prikazuje pomembno uporabo izpodbijane znamke kot znamke.

(Glej točki 43 in 46.)

7.      Uporaba znamke kot firme lahko pomeni uporabo znamke kot znamke. Tako lahko nekateri izvlečki iz tiska, v katerih je navedena družba, prikazujejo uporabo znamke kot znamke za označbo izvora predlaganih ali navedenih storitev, za ločitev od storitev konkurentov in, glede na primer, za njihovo promocijo.

(Glej točki 51 in 52.)