Tožba, vložena 29. novembra 2007 - Ryanair proti Komisiji

(Zadeva T-441/07)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Ryanair Ltd (Dublin, Irska) (zastopnik: E. Vahida, odvetnik)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

-    V skladu s členom 232 ES naj se ugotovi, da je Komisija, s tem da ni oblikovala svojega stališča do pritožbe tožeče stranke, ki je bila pri Komisiji vložena 3. novembra 2005 in ki ji je sledil pisni poziv za ukrepanje z dne 2. avgusta 2007, opustila ukrepanje na podlagi svojih obveznosti iz Pogodbe ES;

-    Komisiji naj se naloži, da plača vse nastale stroške, vključno s stroški tožeče stranke, ki so ji nastali v postopku, tudi če bo Komisija po vložitvi tožbe ukrepala, zaradi česar po mnenju Sodišča prve stopnje ne bo več treba sprejeti odločitve, ali če Sodišče prve stopnje tožbo zavrže kot nedopustno; in

-    Sodišče prve stopnje naj sprejme take nadaljnje ukrepe, za katere meni, da so primerni.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Glavni tožbeni razlog je, da naj Komisija ne bi skrbno in nepristransko preučila pritožbe tožeče stranke o domnevni podelitvi nezakonite pomoči v obliki prednosti, ki naj bi jih italijanska država dala družbi Volare z odpisom okoli 20 milijonov eurov dolga družbe Volare do italijanskih letališč in z znižanjem letaliških stroškov in stroškov goriva. Tožeča stranka alternativno in subsidiarno trdi, da Komisija ni oblikovala svojega stališča do pritožbe tožeče stranke glede diskriminacije, ki nasprotuje konkurenci, in zato do kršitve člena 82 ES.

Tožeča stranka trdi, da ukrepi, ki so predmet njene pritožbe, pomenijo državno pomoč, saj naj bi izpolnjevali pogoje iz člena 87(1) ES. Tožeča stranka nadalje navaja, da če Sodišče prve stopnje ugotovi, da nekatere od prednosti, dane družbi Volare, niso državne pomoči, ker bi italijanska letališča svoje stroške lahko samostojno določila, tožeča stranka trdi, da bi take prednosti pomenile diskriminacijo, ki nasprotuje konkurenci, in ki jo ne bi bilo mogoče upravičiti z objektivnimi razlogi in bi tako kršila člen 82 ES.

Tožeča stranka nadalje trdi, da je Komisija na podlagi določb Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003¹ in Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004² imela obveznost, da pazljivo preuči dokaze o dejanskem in pravnem stanju, ki jih je navedel pritožnik, da bi v razumnem času odločila, ali naj sproži postopek za ugotovitev kršitve ali naj pritožbo zavrne. Komisija po prejemu pritožbe ni sprejela nobene odločbe, s katero bi kršitev potrdila ali s katero bi pritožbo zavrnila potem, ko bi tožeči stranki na podlagi člena 7 Uredbe (ES) št. 773/2004 poslala sporočilo, ali sprejela obrazložene odločbe, s katero bi odločila, da pritožbe ne bo obravnavala zaradi neobstoja interesa Skupnosti.

Tožeča stranka zato zatrjuje, da je obstajala prima facie kršitev konkurenčnega prava in da bi Komisija do te ugotovitve morala priti v manj kot 21 mesecih ter temu ustrezno sprožiti postopek. Trajanje opustitve ukrepanja Komisije je torej preseglo razumne meje.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (Besedilo velja za EGP.) (UL L 1, 4.1.2003, str. 1).

² - Uredba Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Besedilo velja za EGP) (UL L 123, str. 18).