Language of document : ECLI:EU:F:2014:91

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 14. maja 2014

Zadeva F‑11/13

Nicola Delcroix

proti

Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)

„Javni uslužbenci – Uradnik – ESZD – Vodja delegacije v tretji državi – Premestitev na sedež ESZD – Predčasno prenehanje funkcije vodje delegacije“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero N. Delcroix v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe o njegovi premestitvi na delovno mesto na sedežu Evropske službe za zunanje delovanje v Bruslju (Belgija) in o predčasnem prenehanju njegove razporeditve na delovno mesto vodje delegacije Evropske unije v Republiki Džibuti. N. Delcroix z isto tožbo predlaga, naj se ESZD naloži plačilo razlike med njegovo prejšnjo plačo in plačo, ki jo prejema od vrnitve na sedež.

Odločitev:      Odločba, vročena z dopisom z dne 8. marca 2012, o premestitvi N. Delcroixa na sedež Evropske službe za zunanje delovanje in o predčasnem prenehanju njegove razporeditve na delovno mesto vodje delegacije Evropske unije v Republiki Džibuti se razglasi za nično. Evropska služba za zunanje delovanje nosi svoje stroške in stroške N. Delcroixa.

Povzetek

1.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev na delovno mesto vodje delegacije Unije – Prerazporeditev uradnika na sedež v interesu službe – Pristojni organ

(člen 221 PDEU; Sklep Sveta 2010/427, člen 5)

2.      Uradniki – Načela – Pravica do obrambe – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))

1.      Iz člena 221 PDEU in člena 5 Sklepa 2010/427 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) () izhaja, da delegacije zagotavljajo diplomatsko predstavništvo Unije v skladu z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih z dne 18. aprila 1961 in so pod vodstvom visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, zato za odločitev, da se vodja delegacije pozove k premestitvi na sedež, kot tako ne moreta biti pristojna izvršni direktor Evropske službe za zunanje delovanje in direktor oddelka za kadrovske zadeve.

(Glej točko 25.)

2.      Pravica do obrambe je temeljno načelo prava Unije, iz katere izhaja, da mora biti zadevni osebi omogočeno, da pred sprejetjem odločitve, ki negativno vpliva nanjo, ustrezno predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je bila sprejeta ta odločitev. Da bi lahko bila zaradi kršitve pravice do izjave razglašena ničnost izpodbijane odločbe, je treba še preučiti, ali bi bil izid postopka, če te nepravilnosti ne bi bilo, drugačen. V teh okoliščinah trditev, da bi pristojni organ sprejel enako odločitev tudi po zaslišanju zadevne osebe, bi samo odvzelo bistvo temeljni pravici do izjave iz člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker sama vsebina te pravice vključuje, da ima zadevna oseba možnost, da vpliva na zadevni postopek odločanja.

(Glej točke 35, 42 in 44.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. julij 1986, Belgija proti Komisiji, 234/84, točka 27; 5. oktober 2000, Nemčija proti Komisiji, C‑288/96, točka 99; 9. november 2006, Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, točka 37;

Splošno sodišče Evropske unije: 14. september 2011, Marcuccio proti Komisiji, T‑236/02, točka 115;

Sodišče za uslužbence: 12. december 2013, CH proti Parlamentu, F‑129/12, točka 38.