SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 14. julija 2016(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 22, točka 4 – Pristojnost za spore na področju intelektualne lastnine – Člen 71 – Konvencije, ki jih države članice sklenejo na posebnih področjih – Beneluška konvencija o intelektualni lastnini – Pristojnost za spore v zvezi z znamkami in modeli Beneluksa – Člen 350 PDEU“
V zadevi C‑230/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu, Nizozemska) z odločbo z dne 13. maja 2015, ki je prispela na Sodišče 20. maja 2015, v postopku
Brite Strike Technologies Inc.
proti
Brite Strike Technologies SA,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič (poročevalec), predsednik senata, C. Toader, sodnica, A. Rosas, sodnik, A. Prechal, sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki sta jih predložila:
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin in R. Troosters, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. maja 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 22, točka 4, in člena 71 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Brite Strike Technologies Inc., družbo s sedežem v Plymouthu, Massachusetts (Združene države Amerike), in Brite Strike Technologies SA, družbo s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg), glede zahteve družbe Brite Strike Technologies Inc. za ugotovitev ničnosti znamke družbe Brite Strike Technologies SA.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 11 in 12 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(11) Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. […]
(12) Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.“
4 Ta uredba se na podlagi svojega člena 1(1) „uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.“
5 Člen 22, točka 4, prvi odstavek, Uredbe št. 44/2001, ki je del oddelka 6 poglavja II te uredbe, ki je naslovljen „Izključna pristojnost“, je določal:
„Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče:
[…]
4. v postopkih, ki so v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov, znamk, modelov ali drugih podobnih pravic, ki jih je treba deponirati ali registrirati, sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta Skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno.
[…]“
6 Člen 67 te uredbe iz njenega poglavja VII, naslovljenega „Razmerje do drugih pravnih aktov“, je določal:
„Ta uredba ne vpliva na uporabo določb, ki urejajo pristojnost in priznanje ter izvršitev sodnih odločb na posebnih pravnih področjih, zajetih v predpisih Skupnosti […]“
7 Člen 69 navedene uredbe je vseboval seznam konvencij, sklenjenih med nekaterimi državami članicami pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 44/2001, in določal, da so te konvencije nadomeščene s to uredbo v delu, v katerem se nanašajo na področja, za katera se uporablja navedena uredba.
8 Člen 71 Uredbe št. 44/2001, prav tako iz njenega poglavja VII, je določal:
„1. Ta uredba ne vpliva na nobeno konvencijo, pogodbenice katere so države članice in ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb.
2. Da bi se zagotovila njegova enotna razlaga se odstavek 1 uporablja na naslednji način:
(a) ta uredba ne preprečuje sodišču države članice, ki je pogodbenica konvencije na posebnem pravnem področju, da svojo pristojnost opre na to konvencijo, tudi če ima toženec stalno prebivališče v drugi državi članici, ki ni pogodbenica te konvencije. […]
[…]“
9 Uredba št. 44/2001 je na podlagi svojega člena 76 začela veljati 1. marca 2002.
10 Uredba št. 44/2001 je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1), ki se uporablja od 10. januarja 2015.
11 Pravila iz člena 22, točka 4, člena 67 in člena 71 Uredbe št. 44/2001 so bila prevzeta v členu 24, točka 4, členu 67 in členu 71 Uredbe št. 1215/2012.
12 Člen 69 Uredbe št. 1215/2012 določa:
„Ob upoštevanju členov 70 in 71 so s to uredbo med državami članicami nadomeščene konvencije, ki urejajo ista področja kot ta uredba. Zlasti so nadomeščene konvencije s seznama, ki ga je pripravila Komisija v skladu s točko (c) člena 76(1) in členom 76(2).“
13 Ker se je spor o glavni stvari pri predložitvenem sodišču začel 21. septembra 2012, se bo vprašanje o sodni pristojnosti iz predloga za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo ob upoštevanju Uredbe št. 44/2001.
BKIL
14 Beneluška konvencija o intelektualni lastnini (znamke in modeli) z dne 25. februarja 2005, ki so jo v Haagu podpisali Kraljevina Belgija, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Kraljevina Nizozemska (v nadaljevanju: BKIL), je začela veljati 1. septembra 2006.
15 BKIL je nadomestila enotni beneluški zakon o znamkah (v nadaljevanju: EBZZ) in enotni beneluški zakon o modelih (v nadaljevanju: EBZM).
16 EBZZ je začel veljati 1. januarja 1971 in je bil priložen Beneluški konvenciji o blagovnih znamkah z dne 19. marca 1962, ki je veljala od 1. julija 1969. Ta konvencija je bila razveljavljena z BKIL.
17 Člen 37(A) EBZZ je določal:
„Razen v primeru izrecnega drugačnega pogodbenega dogovora se krajevna pristojnost sodišč na področju znamk določi glede na stalno prebivališče toženca ali glede na kraj, v katerem je sporna obveznost nastala, bila izpolnjena ali bi morala biti izpolnjena. Kraj, v katerem je bila znamka ali prijavljena ali registrirana, sam po sebi v nobenem primeru ne more pomeniti podlage za določitev pristojnosti.
Kadar zgoraj navedena merila ne zadostujejo za določitev krajevne pristojnosti, lahko tožeča stranka zadevo predloži sodišču kraja, v katerem ima stalno ali začasno prebivališče, ali če nima stalnega ali začasnega prebivališča na ozemlju Beneluksa, sodišču, ki ga izbere, in sicer v Bruslju, Haagu ali Luxembourgu.“
18 EBZM je začel veljati 1. januarja 1975 in je bil priložen Beneluški konvenciji o vzorcih z dne 25. oktobra 1966, ki je veljala od 1. julija 1974. Ta konvencija je bila prav tako razveljavljena z BKIL.
19 Besedilo člena 29(1) EBZM je ustrezalo besedilu člena 37(A) EBZZ.
20 Beneluška konvencija o blagovnih znamkah in Beneluška konvencija o modelih nista bili navedeni na seznamu iz člena 69 Uredbe št. 44/2001.
21 Namen BKIL je v skladu z njeno preambulo med drugim „nadomestiti konvencije, enotne zakone in protokole o spremembah na področju beneluških znamk in modelov z eno samo konvencijo, ki sistematično in pregledno ureja hkrati pravo znamk in pravo modelov“, in „nadomestiti Urad Beneluksa za znamke in Urad Beneluksa za vzorce z Organizacijo Beneluksa za intelektualno lastnino (znamke in modeli), ki svoje naloge opravlja prek organov za odločanje in izvrševanje, ki imajo svoje in dopolnilne pristojnosti“.
22 Člen 1.2 BKIL določa:
„1. Ustanovi se Organizacija Beneluksa za intelektualno lastnino (znamke in modeli) […];
2. Organi organizacije so:
a. Odbor ministrov […];
b. Upravni odbor […];
c. Urad Beneluksa za intelektualno lastnino (znamke in modeli) […].“
23 Člen 1.5 BKIL določa:
„1. Organizacija ima sedež v Haagu.
2. Urad ima sedež v Haagu.
3. Podružnice Urada imajo lahko sedež drugje.“
24 Člen 2.2 BKIL določa:
„[…] [I]zključna pravica do znamke se pridobi z registracijo znamke, ki je bila prijavljena na ozemlju Beneluksa (prijava v Beneluksu) ali ki izvira iz registracije pri mednarodnem Uradu (mednarodna prijava).“
25 Člen 2.4, začetni del in točka (f), BKIL določa:
„Pravica do znamke se ne pridobi:
[…]
f. z registracijo znamke, ki je bila prijavljena v slabi veri, med drugim:
1. s prijavo – opravljeno ob poznavanju ali neopravičljivem nepoznavanju običajne uporabe v dobri veri v zadnjih treh letih na ozemlju Beneluksa – podobne znamke za podobne proizvode ali storitve s strani tretje osebe, ki ni dala soglasja;
2. s prijavo – opravljeno ob poznavanju, zaradi neposrednih povezav, običajne uporabe s strani tretje osebe v dobri veri v zadnjih treh letih zunaj ozemlja Beneluksa – podobne znamke za podobne proizvode ali storitve, razen če je ta tretja oseba dala soglasje ali je do navedenega poznavanja prišlo po tem, ko je prijavitelj znamko začel uporabljati na ozemlju Beneluksa.“
26 Člen 2.5 BKIL določa:
„1. Prijava v Beneluksu se opravi bodisi pri nacionalnih upravah bodisi pri Uradu v oblikah, določenih z uredbo o izvajanju […].
[…]
4. Če se prijava opravi pri nacionalni upravi, ta prijavo v Beneluksu posreduje Uradu bodisi takoj po prejemu prijave bodisi po ugotovitvi, da prijava izpolnjuje predpisane pogoje.
[…]“
27 Člen 2.8 BKIL določa:
„1. Brez poseganja v uporabo členov [v zvezi z razlogi za zavrnitev, ki jih lahko uporabi Urad, in z ugovorom, ki ga je mogoče vložiti pri Uradu], se prijavljena znamka registrira, če so spoštovane določbe izvedbene uredbe v zvezi s proizvodi in storitvami, ki jih navaja prijavitelj. […]
2. Prijavitelj lahko, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 2.5, Uradu v skladu z določbami izvedbene uredbe predlaga, naj takoj registrira prijavo znamke. Členi [v zvezi z razlogi za zavrnitev, ki jih lahko uporabi Urad, in v zvezi z ugovorom, ki ga je mogoče vložiti pri Uradu], se uporabljajo za tako registrirane znamke, pri čemer je Urad pristojen za odločanje o izbrisu registracije in imetnik znamke lahko s pritožbo zahteva ohranitev registracije.“
28 Člen 2.10(2) BKIL dodaja, da „Urad registrira mednarodne prijave, za katere se zahteva razširitev varstva na ozemlje Beneluksa“.
29 Člen 2.28(3) BKIL določa:
„Če se imetnik prejšnje registracije ali tretja oseba iz člena 2.4 […] (f) spusti v spor, se lahko vsaka zadevna oseba sklicuje na ničnost:
[…]
b. registracije, s katero po členu 2.4 […] (f) ni pridobljena pravica do znamke; […] na ničnost, ki izhaja iz člena 2.4 […] (f) se je treba sklicevati v petih letih po datumu registracije. […]“
30 Člen 4.6 BKIL, naslovljen „Krajevna pristojnost“, določa:
„1. Razen v primeru izrecnega drugačnega pogodbenega dogovora se krajevna pristojnost sodišč na področju znamk ali modelov določi glede na stalno prebivališče toženca ali glede na kraj, v katerem je sporna obveznost nastala ali je bila izpolnjena oziroma bi morala biti izpolnjena. Kraj, v katerem je bila znamka ali model prijavljen ali registriran, sam po sebi v nobenem primeru ne more pomeniti podlage za določitev pristojnosti.
2. Kadar zgoraj navedena merila ne zadostujejo za določitev krajevne pristojnosti, lahko tožeča stranka zadevo predloži sodišču kraja, v katerem ima stalno ali začasno prebivališče, ali če nima stalnega ali začasnega prebivališča na ozemlju Beneluksa, sodišču, ki ga izbere, in sicer v Bruslju, Haagu ali Luxembourgu.
3. Sodišča po uradni dolžnosti uporabijo v odstavku 1 in 2 navedena pravila in izrecno ugotovijo svojo pristojnost.
[…]“
31 BKIL ni navedena na seznamu, na katerega se sklicuje člen 69 Uredbe št. 1215/2012.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
32 Brite Strike Technologies SA je družba s sedežem v Luksemburgu, ki je del distribucijske mreže za proizvode za taktično osvetlitev, ki jih razvija ameriška družba Brite Strike Technologies Inc.
33 Družba Brite Strike Technologies SA je 4. februarja 2010 prijavila besedni znak „Brite Strike“, da bi se ta registriral kot znamka Beneluksa.
34 Urad Beneluksa za intelektualno lastnino (znamke in modeli) s sedežem v Haagu (Nizozemska) je opravil to registracijo.
35 Družba Brite Strike Technologies Inc. je 21. septembra 2012 pri rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu) vložila tožbo proti družbi Brite Strike Technologies SA, s katero predlaga ugotovitev ničnosti navedene znamke v skladu s členoma 2.4 in 2.28 BKIL.
36 Družba Brite Strike Technologies SA naj bi pri registraciji zadevne znamke ravnala v slabi veri. Ker je družba Brite Strike Technologies SA vedela, da družba Brite Strike Technologies Inc. v državah Beneluksa uporablja besedni znak „Brite Strike“, naj bi ta znak dala registrirati kot znamko Beneluksa zgolj zato, da bi pridobila izključno pravico do uporabe tega znaka in da bi tako družbi Brite Strike Technologies Inc. preprečila njeno nadaljnjo uporabo navedenega znaka v Beneluksu.
37 Družba Brite Strike Technologies SA je vložila ugovor nepristojnosti. Meni, da bi morala biti tožba vložena v Luxembourgu, in ne v Haagu.
38 Rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu) ugotavlja, da bi, če je treba uporabiti pravilo o pristojnosti iz člena 4.6 BKIL, to pomenilo, da ni pristojno za obravnavanje tega spora. Če pa bi prevladalo pravilo o pristojnosti iz člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001, bi bilo lahko pristojno.
39 Preučiti naj bi bilo torej treba razmerje med Uredbo št. 44/2001 in BKIL.
40 Glede tega rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu) navaja sodbo Gerechtshof Den Haag (pritožbeno sodišče v Haagu) z dne 26. novembra 2013. Zadnjenavedeno sodišče je v točkah od 28 do 34 te sodbe menilo, da ker je bila BKIL sklenjena pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 44/2001, prevlada pravilo o pristojnosti iz člena 22, točka 4, te uredbe.
41 Rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu) vseeno meni, da je treba vprašanje razmerja med Uredbo št. 44/2001 in BKIL predložiti Sodišču.
42 V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba BKIL (med drugim iz razlogov, navedenih v točkah od 28 do 34 sodbe Gerechtshof Den Haag (pritožbeno sodišče v Haagu) z dne 26. novembra 2013) šteti za poznejšo konvencijo, tako da člen 4.6 BKIL ne pomeni posebne ureditve v smislu člena 71 [Uredbe št. 44/2001]?
Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:
2. Ali iz člena 22, točka 4, [Uredbe št. 44/2001] izhaja, da so za odločitev v zadevi mednarodno pristojna tako belgijska kot tudi nizozemska in luksemburška sodišča?
3. Če [je odgovor na drugo vprašanje nikalen], kako je potem v zadevi, kakršna je obravnavana, treba določiti, ali so mednarodno pristojna belgijska, nizozemska ali luksemburška sodišča? Ali se pri tej (podrobnejši) določitvi mednarodne pristojnosti (vendarle) lahko uporabi člen 4.6 BKIL?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
43 Najprej je treba ugotoviti, da spor, kakršen je ta med družbama Brite Strike Technologies Inc. in Brite Strike Technologies SA, lahko spada tako na področje uporabe BKIL kot na področje uporabe Uredbe št. 44/2001.
44 Po eni strani se namreč ta spor nanaša na veljavnost registracije znamke Beneluksa in ga bo treba, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, rešiti na podlagi členov 2.4 in 2.28 BKIL.
45 Po drugi strani iz tega, da so v poglavje II, oddelek 6, Uredbe št. 44/2001 vključeni „postopki […] v zvezi z registracijo ali veljavnostjo […] znamk [in] modelov“, nujno izhaja, da veljavnost registracije znamk nujno spada med „civilne in gospodarske zadeve“ iz člena 1(1) te uredbe.
46 Ker pravilo o sodni pristojnosti iz člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 ni v skladu s pravilom o sodni pristojnosti, ki je v členu 4.6 BKIL posebej določeno za spore v zvezi z znamkami in modeli Beneluksa, je treba ugotoviti, katera od teh določb se uporabi.
47 V teh okoliščinah predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 71 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se pravilo o sodni pristojnosti za spore v zvezi z znamkami in modeli Beneluksa iz člena 4.6 BKIL uporabilo za te spore.
48 Člen 71 Uredbe št. 44/2001 je spadal v poglavje VII te uredbe, naslovljeno „Razmerje do drugih pravnih aktov“, in je v odstavku 1 določal, da ta uredba „ne vpliva na nobeno konvencijo, pogodbenice katere so države članice in ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb“.
49 Kljub uporabi besedne zveze „konvencija, pogodbenice katere so države članice“, na podlagi katere je mogoče sklepati, da navedeni člen 71 zajema samo konvencije, ki jih sklenejo vse države članice, iz besedila njegovega odstavka 2(a) nedvoumno izhaja, da so zadevne konvencije vključevale tudi tiste, ki so jih sklenile le nekatere države članice.
50 Poleg tega je iz povezanega besedila členov 69 in 71 Uredbe št. 44/2001 razvidno, da se zadnjenavedeni člen z zelo splošnim besedilom ne sme razlagati tako, da bi se uporabljal za konvencije, ki povezujejo več držav članic, le, če so ena ali več tretjih držav prav tako podpisnice takih konvencij.
51 Čeprav je bilo razmerje med pravili o sodni pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001 in tistimi iz nekaterih konvencij v korist teh konvencij urejeno s členom 71 Uredbe št. 44/2001, državam članicam ta določba vseeno ne omogoča, da bi s sklepanjem novih posebnih konvencij ali spreminjanjem že veljavnih konvencij uvajale pravila, ki bi imela prednost pred pravili iz te uredbe (sodba z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 38).
52 V teh okoliščinah je treba opozoriti, da je člen 71 Uredbe št. 44/2001 nadomestil člen 57 Bruseljske konvencije iz leta 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), ki se je glede konvencij na posebnih pravnih področjih skliceval na konvencije, pogodbenice katerih „so ali bodo“ države pogodbenice. Navedeni člen 57 je z uporabo besedne zveze „ali bodo“ natančno določal, da pravila v Bruseljski konvenciji ne nasprotujejo uporabi različnih pravil, s katerimi se bodo države pogodbenice v prihodnosti zavezale s sklepanjem posebnih konvencij. Ta besedna zveza ni bila prevzeta v členu 71 Uredbe št. 44/2001 (sodba z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točki 37 in 38).
53 Omejitev področja uporabe člena 71 Uredbe št. 44/2001, na katero je opozorjeno v točki 51 te sodbe, odraža ustaljeno sodno prakso, po kateri države članice z uvajanjem skupnih pravil niso več upravičene do sklepanja mednarodnih sporazumov, ki vplivajo na ta pravila (sodba z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 38).
54 Ta omejitev velja tudi za sklepanje medsebojnih sporazumov med državami članicami. Kar zadeva prednost, ki jo ima na splošno pravo Unije pred konvencijami, sklenjenimi med državami članicami (glej zlasti sodbo z dne 27. septembra 1988, Matteucci, 235/87, EU:C:1988:460, točka 22 in navedena sodna praksa), je namreč načeloma prepovedano sklepanje konvencij med državami članicami, ki vplivajo na skupna pravila Unije.
55 V obravnavanem primeru je treba preučiti, ali BKIL posega v to omejitev, zaradi česar člen 71 Uredbe št. 44/2001 ne bi dovoljeval uporabe člena 4.6 BKIL v škodo člena 22, točka 4, te uredbe.
56 Pri tej preučitvi je treba upoštevati to, da je BKIL sporazum, sklenjen med Kraljevino Belgijo, Velikim vojvodstvom Luksemburg in Kraljevino Nizozemsko v okviru njihove regionalne povezave, Beneluksa. Zato je treba člen 71 Uredbe št. 44/2001 razlagati ob upoštevanju člena 350 PDEU, ki določa, da pravo Unije ne ovira obstoja ali sklenitve te regionalne povezave, če se njeni cilji ne dosegajo z uporabo prava Unije.
57 Kot je Sodišče že pojasnilo, ta določba Kraljevini Belgiji, Velikemu vojvodstvu Luksemburg in Kraljevini Nizozemski omogoča, da z odstopanjem od pravil Unije ohranijo v veljavi pravila, ki se uporabljajo v okviru njihove regionalne povezave, če je ta regionalna povezava v naprednejši fazi od vzpostavitve notranjega trga (glej glede člena 233 EGS, katerega besedilo je bilo povzeto v členu 306 ES in nato v členu 350 PDEU, sodbi z dne 16. maja 1984, Pakvries, 105/83, EU:C:1984:178, točka 11, in z dne 2. julija 1996, Komisija/Luksemburg, C‑473/93, EU:C:1996:263, točka 42). Da bi bilo tako odstopanje upravičeno, mora biti poleg tega nujno za dobro delovanje ureditve Beneluksa (sodba z dne 11. avgusta 1995, Roders in drugi, od C‑367/93 do C‑377/93, EU:C:1995:261, točki 25 in 40).
58 Glede prve od teh zahtev je treba opozoriti, da vzpostavitev notranjega trga na področju znamk in modelov poleg ureditve enotnih pravic Unije, ki jo določa Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21) in z Uredbo Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142), vključuje tudi delno uskladitev pravil o znamkah in modelih držav članic, izvedeno z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25) in Direktivo 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 120).
59 V okviru Beneluksa so bili znamke in modeli treh držav članic nadomeščeni z enotnimi pravicami. Ta ureditev, ki obstaja vzporedno z ureditvijo enotnih pravic Unije, je kljub vključevanju delne uskladitve, izvedene z Direktivo 2008/95 in Direktivo 98/71, v naprednejši fazi od nje. Znamke in modeli Beneluksa so namreč predmet popolnoma enotne ureditve, ki vključuje skupna institucionalna in postopkovna pravila. Med njih spada člen 4.6 BKIL.
60 Glede druge zahteve, navedene v točki 57 te sodbe, mora biti vsako odstopanje, da bi bilo upravičeno glede na člen 350 PDEU, nujno za dobro delovanje zadevne ureditve Beneluksa ob upoštevanju cilja člena 350 PDEU, ki je preprečiti, da bi uporaba prava Unije povzročila razpad Beneluksa ali ovirala njegov razvoj (sodbi z dne 16. maja 1984, Pakvries, 105/83, EU:C:1984:178, točka 11, in z dne 2. julija 1996, Komisija/Luksemburg, C‑473/93, EU:C:1996:263, točka 42).
61 Glede člena 4.6 BKIL je treba poudariti, da ta določba odstopa od pravnega pravila Unije o sodni pristojnosti za spore v zvezi z znamkami in modeli, vsebovanega v členu 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 in od 10. januarja 2015 v členu 24, točka 4, Uredbe št. 1215/2012. To pravno pravilo kot merilo za sodno pristojnost določa kraj vodenja registra (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2006, GAT, C‑4/03, EU:C:2006:457, točka 22).
62 Glede tega je treba ugotoviti, da je za spore v zvezi z znamkami Evropske unije zakonodajalec Unije sam v skladu s členom 67 Uredbe št. 44/2001 odstopal od tega pravila o sodni pristojnosti, ker je v členu 97 Uredbe št. 207/2009 določil drugačno pravilo o sodni pristojnosti, ki med drugim temelji na stalnem prebivališču toženca in zagotavlja, da lahko v vsaki državi članici sodišča odločajo v sporih o znamkah Evropske unije. To pravilo preprečuje, da bi se ti spori kopičili pred sodišči Kraljevine Španije, ki je država članica, na ozemlju katere so centralizirane prijave in registracije ter se vodi register.
63 Glede na to, da so znamke in modeli Beneluksa zajeti z ureditvijo, ki je v naprednejši fazi v zadevnih treh državah članicah, glede na strukturo sodišč, ki jo določa Beneluks in temelji na decentraliziranem sistemu, ki vključuje mehanizem predlogov za sprejetje predhodne odločbe Sodišča Beneluksa, in glede na večjezičnost te regionalne povezave je pravilo iz člena 4.6 BKIL, ki med drugim temelji na stalnem prebivališču toženca in tako zagotavlja, da lahko spore o znamkah in modelih Beneluksa, odvisno od primera, obravnava belgijsko, luksemburško ali nizozemsko sodišče, namesto da bi se v skladu s členom 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 in pozneje členom 24, točka 4, Uredbe št. 1215/2012 kopičili pred nizozemskimi sodišči kraja, v katerem so prijave in registracije centralizirane in v katerem se vodi register, mogoče – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 41 sklepnih predlogov in po analogiji s tem, kar je zakonodajalec Unije ugotovil glede sodne pristojnosti za spore v zvezi z znamkami Evropske unije – šteti za nujno za dobro delovanje ureditve znamk in modelov Beneluksa.
64 Iz tega je razvidno, da člen 71 Uredbe št. 44/2001 v povezavi s členom 350 PDEU Kraljevini Belgiji, Velikemu vojvodstvu Luksemburg in Kraljevini Nizozemski ne preprečuje, da bi ob odstopanju od člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 in člena 24, točka 4, Uredbe št. 1215/2012 ohranili v veljavi pravilo o sodni pristojnosti za spore o znamkah in modelih Beneluksa, ki so ga določili v členu 37(A) EBZZ in členu 29(1) EBZM ter nato potrdili v členu 4.6 BKIL.
65 Kar zadeva sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se z uporabo konvencije ob odstopanju od pravila Unije o sodni pristojnosti, priznavanju ali izvrševanju ne sme posegati v načela, na katerih temelji pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah v Uniji, kot so načela, ki so glede sodne pristojnosti navedena v uvodnih izjavah 11 in 12 Uredbe št. 44/2001, načelo pravne varnosti za pravne subjekte in načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti (glej med drugim sodbi z dne 4. maja 2010, TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 49, in z dne 19. decembra 2013, Nipponkoa Insurance, C‑452/12, EU:C:2013:858, točka 36), je treba ugotoviti, da je določba, kakršna je člen 4.6 BKIL, ki temelji na načelni pristojnosti sodišča stalnega prebivališča toženca, dopolnjeni z drugimi podlagami pristojnosti, ki izvirajo iz tesne povezave s predmetom spora, v skladu z načeli iz navedenih uvodnih izjav 11 in 12.
66 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo predloženo vprašanje odgovoriti, da člen 71 Uredbe št. 44/2001 v povezavi s členom 350 PDEU ne nasprotuje temu, da se pravilo o sodni pristojnosti za spore o znamkah in modelih Beneluksa, določeno v členu 4.6 BKIL, uporabi za te spore.
Drugo in tretje vprašanje
67 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje in neuporabe člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001, ki izhaja iz tega odgovora, na drugo in tretje vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
68 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 71 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v povezavi s členom 350 PDEU ne nasprotuje temu, da se pravilo o sodni pristojnosti za spore o znamkah in modelih Beneluksa, določeno v členu 4.6 Beneluške konvencije o intelektualni lastnini (znamke in modeli) z dne 25. februarja 2005, ki so jo v Haagu podpisali Kraljevina Belgija, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Kraljevina Nizozemska, uporabi za te spore.
Podpisi