SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 15. julija 2015
Zadeva F‑35/15
Fernando De Esteban Alonso
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Prošnja za pomoč – Kazenski postopek pred nacionalnim sodiščem – Vključitev Komisije v postopek v vlogi oškodovanca kot tožilca – Očitno neutemeljena tožba“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero F. De Esteban Alonso predlaga razglasitev ničnosti sklepa organa Evropske komisije za imenovanja, z dne 21. novembra 2014 o zavrnitvi pritožbe, ki jo je tožnik vložil zoper sklep Komisije z dne 6. maja 2014 o zavrnitvi prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). F. De Esteban Alonso predlaga tudi, naj se Komisiji naloži, naj mu začasno plača znesek 17.242,51 EUR.
Odločitev: Tožba se zavrne kot očitno neutemeljena. F. De Esteban Alonso nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Povzetek
1. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg – Meje – Kazenski postopki, ki potekajo proti uradniku
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
2. Tožbe uradnikov – Presoja zakonitosti izpodbijanega akta glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob njegovem sprejetju
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)
3. Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)
1. Namen člena 24 Kadrovskih predpisov je uradnikom in uslužbencem zagotoviti sedanjo in prihodnjo varnost, tako da lahko v splošnem interesu službe bolje izpolnjujejo svoje naloge. Dolžnost pomoči institucije je zato namenjena tako zaščiti njenega osebja kot zaščiti njenih lastnih interesov in torej temelji na zahtevi po skupnih interesih. Tako uprava ne more biti dolžna pomagati uradniku, pri katerem obstaja sum, da je resno kršil svoje poklicne obveznosti, in zoper katerega se zato lahko uvede disciplinski postopek. Poleg tega se s členom 24 Kadrovskih predpisov upravi nalaga, da ukrepa z vso odločnostjo, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi. Še natančneje, namen dolžnosti pomoči, določene v členu 24 Kadrovskih predpisov, je to, da institucija obvaruje uradnike pred ravnanji tretjih oseb, ne pa pred akti uprave, saj nadzor nad njimi spada na področje uporabe drugih določb Kadrovskih predpisov.
V zvezi s tem v okoliščinah, ko institucija nastopa v vlogi oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, ki so ga zoper uradnika uvedli nacionalni organi zaradi dejanj, ki so lahko pomenila goljufijo v zvezi s proračunom Skupnosti, ta institucija sledi nasprotnemu interesu od interesa zadevnega uradnika. Posledično in ne glede na zatrjevano vlogo tretje osebe v tem postopku lahko institucija brez kršenja člena 24 Kadrovskih predpisov zavrne pomoč navedenemu uradniku v kazenskem pregonu, ki je bil uveden zoper njega, in zaradi aktov, ki so bili sprejeti, ali obtožb, ki so bile izrečene v okviru tega pregona.
(Glej točki 32 in 33.)
Napotitev na:
Sodišče: sodbi z dne 17. decembra 1981, Bellardi-Ricci in drugi/Komisija, 178/80, EU:C:1981:310, točka 23, in z dne 12. junija 1986, Sommerlatte/Komisija, 229/84, EU:C:1986:241, točka 19;
Sodišče prve stopnje: sodba z dne 27. junija 2000, K/Komisija, T‑67/99, EU:T:2000:169, točka 35;
Sodišče za uslužbence: sodbe z dne 23. novembra 2010, Wenig/Komisija, F‑75/09, EU:F:2010:150, točka 49; z dne 20. julija 2011, Gozi/Komisija, F‑116/10, EU:F:2011:124, točka 12, in z dne 26. marca 2015, CW/Parlament, F‑124/13, EU:F:2015:23, točka 37 in navedena sodna praksa, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑309/15 P.
2. Zakonitost akta se presoja glede na dejanske in pravne okoliščine v času sprejetja izpodbijanega akta. To načelo sodnega postopka pomeni, da se morebiten nadaljnji razvoj, ki bi bil ugoden za zadevno osebo, v nobenem primeru ne bi mogel upoštevati za presojo zakonitosti navedenega akta.
(Glej točko 34.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: sodba z dne 13. marca 2013, Inglewood in drugi/Parlament, T‑229/11 in T‑276/11, EU:T:2013:127, točka 72 in navedena sodna praksa.
3. Čeprav mora obrazložitev akta, ki posega v položaj, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje zadevne institucije, jo je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Poleg tega ni potrebno, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev akta zadostna, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo.
Iz tega sledi, da je obrazložitev zadostna, če so navedeni dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni v strukturi odločbe, ter uprava ni zavezana navesti obrazložitve svojih razlogov za odločitev.
Vsekakor mora biti obrazložitev akta zadostna, ne pa izčrpna, in dovolj je, da uprava navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni v strukturi odločbe. Zato nenatančnost elementa obrazložitve, ki ni bistven, ne vpliva na veljavnost izpodbijanega akta.
(Glej točke 38, 39 in 41.)
Napotitev na:
Sodišče: sodbi z dne 25. novembra 1976, Küster/Parlament, 123/75, EU:C:1976:162, točka 33, in z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 70;
Sodišče prve stopnje: sodba z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, EU:T:2007:207, točka 188 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: sodbi z dne 29. septembra 2011, AJ/Komisija, F‑80/10, EU:F:2011:172, točka 117 in navedena sodna praksa, in z dne 6. marca 2013, Scheefer/Parlament, F‑41/12, EU:F:2013:31, točka 30.