SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 22. marca 2007(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti PAM PLUVIAL – Prejšnje nacionalne figurativne znamke PAM – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost zmede – Dokaz uporabe − Člena 8(1)(b) in 43 Uredbe (ES) št. 40/94“
V zadevi T-364/05,
Saint-Gobain Pam SA, s sedežem v Nancyju (Francija), ki jo zastopata J. Blanchard in G. Marchais, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Rassat, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je bila
Propamsa, SA, s sedežem v Barceloni (Španija),
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 15. aprila 2005 (zadeva R 414/2004-4) glede registracije besednega znaka PAM PLUVIAL, zaradi postopka z ugovorom med Propamsa, SA in Saint-Gobain Pam SA,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 26. septembra 2005,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 25. januarja 2006,
na podlagi ustnega postopka in obravnave, razpisane za 7. december 2006, ki zaradi odsotnosti strank ni bila opravljena,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Saint-Gobain Pam SA, je 27. septembra 2000 vložila prijavo znamke Skupnosti pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija (v nadaljevanju: prijavljena znamka), je besedni znak PAM PLUVIAL.
3 Zaradi dveh omejitev začetnega seznama proizvodov, ki ju je tožeča stranka vložila 9. oktobra 2000 in 29. maja 2002 in jih je UUNT sprejel 11. oktobra 2000 oziroma 4. julija 2002, proizvodi, za katere se zahteva registracija, spadajo v razreda 6 in 17 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957 in ustrezajo naslednjim opisom:
– „Cevi in tube iz kovine ali na osnovi kovine, cevi in tube iz litine, spoji za kovine za prej navedene proizvode“ (razred 6);
– „Spojke, nekovinske, za nekovinske cevi in trde nekovinske tube“ (razred 17).
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 61/2001 z dne 16. julija 2001.
5 Družba Propamsa SA je 20. septembra 2001 na podlagi člena 42(1) Uredbe št. 40/94 zoper registracijo prijavljene znamke vložila ugovor.
6 Ugovor je bil vložen na podlagi naslednjih prejšnjih pravic:
– figurativna znamka št. 737992, registrirana v Španiji 26. julija 1976 za „gradbene materiale“ (razred 19), prikazana spodaj (v nadaljevanju: prejšnja znamka):
– figurativna znamka št. 120075, registrirana v Španiji 26. julija 1976 za „cement“ (razred 19), prikazana spodaj:
– francoska označba mednarodne figurativne znamke št. 463089, prikazane spodaj in registrirane 2. septembra 1981, z učinkom v Avstriji, državah Beneluksa, Nemčiji, Franciji in Italiji, za „lepilne snovi, namenjene industriji“ (razred 1) in „gradbene materiale (nekovinske), neobdelane ali obdelane“ (razred 19):
7 Ugovor je bil vložen zoper vse proizvode iz prijave znamke Skupnosti.
8 Razlog, naveden v utemeljitev ugovora, je bila verjetnost zmede med prijavljeno znamko in tremi znamkami, navedenimi v točki 6 zgoraj, v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
9 Oddelek za ugovore UUNT je z odločbo z dne 29. marca 2004 ugovoru ugodil in zavrnil prijavo znamke Skupnosti tožeče stranke. Oddelek za ugovore je najprej pojasnil, da mora biti primerjava med proizvodi, na katere se nanašajo nasprotujoče si znamke, po eni strani izvedena ob upoštevanju vseh proizvodov, ki se nanašajo na prijavljeno znamko, ne glede na njihovo trenutno ali načrtovano rabo s strani tožeče stranke in po drugi strani ob upoštevanju vseh proizvodov, za katere so bile znamke, na katere se sklicuje ugovor, registrirane, glede na to, da tožeča stranka ni vložila zahteve za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnjih znamk v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94. Oddelek za ugovore je nato ugotovil, da so si cevi in tube, kovinske ali nekovinske, ter gradbeni materiali, ki jih označujejo prejšnje znamke, podobni. Slednji proizvodi naj bi obsegali najmanj nekovinske cevi in tube, ki naj bi imeli enako naravo in funkcijo, naj bi bili namenjeni enakim uporabnikom in naj bi se lahko uporabljali v kombinaciji ali konkurenčno s kovinskimi cevmi in tubami. Oddelek za ugovore je prav tako ugotovil, da so si kovinski ali nekovinski spoji za cevi in tube, na katere se nanaša prijavljena znamka, ter gradbeni materiali v tistem delu, v katerem so nujni za spajanje ali popravljanje kovinskih in nekovinskih cevi in tub, podobni. Nazadnje je oddelek za ugovore v zvezi s primerjavo nasprotujočih si znamk ugotovil, da je njihov prevladujoči element pojem „pam“ in da so si znamke zato zelo podobne, pri čemer vidna in slišna enakost prevladujočega elementa znakov tvorita zadostno protiutež vidnim in slišnim razlikam pri njihovih neprevladujočih delih. Oddelek za ugovore je na podlagi teh ugotovitev ugotovil, da v Španiji in Franciji obstaja verjetnost zmede med nasprotujočimi si znamkami v zvezi z vsemi zadevnimi proizvodi.
10 Tožeča stranka je 26. maja 2004 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
11 Četrti odbor za pritožbe je z odločbo z dne 15. aprila 2005 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila tožeči stranki vročena 19. julija 2005, zavrnil pritožbo tožeče stranke ter potrdil odločbo oddelka za ugovore.
12 Odbor za pritožbe je najprej kot prepozno zavrgel zahtevo tožeče stranke za dokaz o resni in dejanski rabi znamk, navedenih kot razlog za ugovor, ki jo je tožeča stranka vložila v pisni izjavi, ki navaja vzroke za pritožbo. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem odločil, da bi morala biti ta zahteva vložena v postopku z ugovorom, in sicer do trenutka, ko UUNT stranke obvesti o zaključku tega postopka, in ne prvič v fazi pritožbe pred odborom za pritožbe.
13 Odbor za pritožbe je nato po opravljeni primerjavi med prijavljeno znamko in prejšnjo znamko ugotovil, da sta si zadevni znamki kot celota podobni, upoštevajoč fonetično in vidno enakost njunega prevladujočega besednega elementa „pam“, ki prevlada nad vidnimi in fonetičnimi razlikami, ki pri prijavljeni znamki izhajajo iz drugotnega besednega elementa „pluvial“. Odbor za pritožbe je prav tako odločil, da so si proizvodi, na katere se znamki nanašata, podobni in dopolnilni, saj njihova prodaja poteka po enakih prodajnih kanalih, prodajajo se po enakih prodajnih točkah in so namenjeni enakim končnim uporabnikom. Glede na te dejavnike je odbor za pritožbe odločil, da med obravnavanima znamkama pri upoštevni javnosti v Španiji obstaja verjetnost zmede in da zato odboru za pritožbe ni bilo treba preizkusiti obstoja verjetnosti zmede med prijavljeno znamko in ostalimi znamkami, na katere se v ugovoru sklicuje družba Propamsa.
Predlogi strank
14 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
15 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
16 Tožeča stranka se v utemeljitev svoje tožbe sklicuje na dva tožbena razloga, izhajajoča iz kršitve člena 43 Uredbe št. 40/94 oziroma člena 8(1)(b) iste uredbe.
Priloge k tožbi od 9 do 15, 17, 18, 22 in 23
Trditve strank
17 UUNT navaja, da so bile priloge k tožbi od 9 do 15, 17, 18, 22 in 23, ki se nanašajo na ugled skupine Saint-Gobain in na pogoje uporabe nasprotujočih si znamk, prvič vložene pri Sodišču prve stopnje, saj pred tem niso bile predložene niti oddelku za ugovore niti odboru za pritožbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče prve stopnje teh dokumentov zato ne bi smelo upoštevati in bi jih moralo izključiti, ne da bi bilo treba preizkušati njihovo dokazno vrednost (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 18. februarja 2004 v zadevi Koubi proti UUNT – Flabesa (CONFORFLEX), T-10/03, Recueil, str. II-719, točka 52; z dne 29. aprila 2004 v zadevi Eurocermex proti UUNT (Oblika steklenice piva), T-399/02, Recueil, str. II-1391, točka 52, in z dne 21. aprila 2005 v zadevi Ampafrance proti UUNT – Johnson & Johnson (monBeBé), T-164/03, ZOdl., str. II-1401). V vsakem primeru pa naj ti dokumenti ne bi mogli ovreči izpodbijane odločbe.
Presoja Sodišča prve stopnje
18 V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen tožb pred Sodiščem prve stopnje nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe UUNT v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94, tako da preučevanje dejanskih okoliščin glede na dokumente, ki so bili prvič predloženi pri Sodišču prve stopnje, ni naloga slednjega (sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. marca 2006 v zadevi Telefon & Buch proti UUNT – Herold Business Data (Weisse Seiten), T-322/03, ZOdl., str. II-835, točka 65; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 17 navedeno sodbo CONFORFLEX, točka 52).
19 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so bile priloge k tožbi od 9 do 15, 17, 18, 22 in 23 dejansko prvič predložene pri Sodišču prve stopnje. Zato teh dokumentov ni mogoče upoštevati in jih je treba izključiti, ne da bi bilo treba preizkušati njihovo dokazno vrednost (glej v tem smislu zgoraj v točki 18 navedeno sodbo Weisse Seiten, točka 65 in navedena sodna praksa).
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 43 Uredbe št. 40/94
Trditve strank
20 Tožeča stranka, sklicujoč se na načelo funkcionalne kontinuitete med organi UUNT, zatrjuje, da je odbor za pritožbe napačno kot prepozno zavrgel zahtevo za dokaz o rabi prejšnjih znamk, navedenih v ugovoru, ki je bila prvič podana v pisni izjavi, ki navaja vzroke za pritožbo. Tožeča stranka meni, da se je v skladu z zgoraj omenjenim načelom pred odborom za pritožbe popolnoma dopustno sklicevati na dejanske in pravne elemente, ki niso bili predloženi pri oddelku za ugovore.
21 V obravnavani zadevi je taka ugotovitev še toliko bolj nujna, ker naj bi se tožeča stranka po opravljeni raziskavi prepričala, da naj bi družba Propamsa znamke, na katere se je sklicevala v ugovoru, uporabljala zgolj v zvezi s cementom in ne v zvezi z drugimi proizvodi, za katere so bile znamke registrirane. Zato naj bi tožeča stranka v svoji pisni izjavi, ki jo je pri odboru za pritožbe predložila 26. maja 2004, legitimno zahtevala, naj družba Propamsa dostavi dokaze o resni in dejanski rabi zadevnih znamk za obdobje petih let pred objavo prijave znamke Skupnosti.
22 Tožeča stranka meni, da naj bi bila drugačna odločitev v neposrednem nasprotju s „temeljnim načelom“, izhajajočim iz osme uvodne izjave Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) ter iz devete uvodne izjave Uredbe št. 40/94, v skladu s katero ni razloga za varstvo nacionalnih znamk in znamk Skupnosti ali katerekoli znamke, registrirane pred njimi, razen če se znamke dejansko uporabljajo.
23 Tožeča stranka dodaja, da je v členu 43 Uredbe št. 40/94, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, in sicer v njegovem prvem odstavku, predviden zgolj en postopkovni rok pri preizkusu ugovora, in sicer rok, ki ga postavi UUNT za vložitev pripomb strank na navedbe drugih strank ali navedbe UUNT. Tožeča stranka pa meni, da, medtem ko vložnik ugovora lahko dostavi dokaze o resni in dejanski rabi zgolj v roku, ki ga postavi UUNT, noben predpis ne določa posebnega roka za vložitev zahteve za dokaz o resni in dejanski rabi s strani druge stranke v postopku z ugovorom. Zato naj iz temeljnega načela izhajajoča pravica prijavitelja znamke Skupnosti, da od vložnika ugovora zahteva, naj dostavi dokaze o rabi svoje znamke, ne bi smela biti pogojevana s spoštovanjem roka, ki ni določen v nobenem posebnem predpisu.
24 Sicer naj bi bilo res, da je bil rok za vložitev zahteve za dokaz o rabi določen z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL L 172, str. 4). Vendar pa naj se ta uredba v obravnavani zadevi ne bi uporabljala, saj je začela veljati šele 25. julija 2005, torej po sprejetju izpodbijane odločbe.
25 UUNT uvodoma poudarja, da čeprav se popolnoma zaveda sodne prakse Sodišča prve stopnje glede načela funkcionalne kontinuitete, se glede tega načela z njim vedno ne strinja, kar naj bi med drugim ponazarjala pritožba, ki jo je vložil pri Sodišču (zadeva C-29/05 P) zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. novembra 2004 v zadevi Kaul proti UUNT – Bayer (ARCOL) (T-164/02, ZOdl., str. II-3807).
26 UUNT dalje opozarja na svojo prakso glede zahteve za dokaz o resni in dejanski rabi v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, ki se odraža v smernicah glede postopkov pred UUNT, ki jih je po posvetovanju z upravnim odborom in zainteresiranimi krogi, zlasti glavnimi združenji zastopnikov pred UUNT, sprejel predstojnik UUNT z odločbo EX-04-2 z dne 10. maja 2004. V skladu s točko 1.1 različice teh smernic, ki je veljala ob sprejetju izpodbijane odločbe, je lahko zahteva za dokaz o rabi vložena do trenutka, ko UUNT stranke pisno obvesti, da ni več mogoče vložiti nobenih nadaljnjih pripomb oziroma da je pripravljen odločiti o ugovoru.
27 Te smernice naj bi odražale ustaljeno prakso pri odločanju oddelkov za ugovore ter odborov za pritožbe. Tako naj bi bila v izpodbijani odločbi ta praksa, ki do danes ni bila izpodbijana, v skladu s točko 1.1 potrjena. UUNT v tem pogledu poudarja, da bi nasprotna odločitev med drugim povzročila podaljšanje postopkov, spodbujala zavlačevanje postopkov in tako ogrozila zaključek postopka z ugovorom, katerega namen je, upoštevajoč načelo pravne varnosti, preprosta in hitra razrešitev spora med znamkami pred registracijo in sodnimi postopki.
28 Tožeča stranka, ki naj bi bila, kot je sama zatrjevala, ena izmed vodilnih v svetu v zadevni industriji in zaradi svojega obsežnega niza znamk navajena na postopke pred UUNT, naj v obravnavani zadevi v postopku pred oddelkom za ugovore ne bi uporabila možnosti zahtevati od družbe Propamsa, naj predloži dokaz o resni in dejanski rabi znamk, na katere se je sklicevala v ugovoru. Tožeča stranka naj bi se omejila na ohlapne trditve glede proizvodov družbe Propamsa in njihove rabe v povezavi z drugimi proizvodi na splošnem področju gradbeništva. Oddelek za ugovore naj torej teh navedb utemeljeno ne bi upošteval.
29 UUNT poleg tega pojasnjuje, da je tožeča stranka zahtevo za dokaz o resni in dejanski rabi v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 prvič podala v pisni izjavi, ki navaja vzroke za pritožbo, pred odborom za pritožbe 20. julija 2004 in ne ob vložitvi pritožbe, 26. maja 2004, kot naj bi v točki 43 svoje zahteve napačno navajala tožeča stranka. Trditve tožeče stranke pred Sodiščem prve stopnje, da je razlog za njeno zahtevo za dokaz o rabi prejšnjih znamk njeno prepričanje na podlagi poročila o raziskavi, priloženi k zahtevi s prilogo 23, da naj bi družba Propamsa svoje znamke uporabljala samo za cement, naj ne bi bilo mogoče sprejeti in naj bi bila vsaj dvomljiva. Po eni strani tega dokumenta ne bi smeli upoštevati, ker ni bil niti vložen niti se tožeča stranka nanj ni sklicevala pri odboru za pritožbe. Po drugi strani in predvsem, če bi Sodišče prve stopnje izjemoma odločilo, da bo ta dokument upoštevalo, naj bi ugotovilo, da ni datiran in da je samo na prilogi 6 naveden datum 13. avgust 2004. Ta dokument naj zato ne bi dokazoval navedb tožeče stranke, da ga je vložila 26. maja 2004 oziroma 20. julija 2004.
30 UUNT prav tako opozarja Sodišče prve stopnje na nove določbe Uredbe št. 1041/2005 (glej točko 24 zgoraj), ki naj bi, čeprav jih ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, natančneje izražale voljo zakonodajalca. Novo pravilo 22 Uredbe št. 2868/95, kot je bilo spremenjeno, naj bi bilo celo manj odprto kot prejšnja praksa odločanja UUNT, ker določa, da je zahteva za dokaz o resni in dejanski rabi znamke, na kateri temelji ugovor, sprejemljiva samo, če je bila vložena v roku, ki je določen za predložitev pripomb prijavitelja znamke na ugovor.
31 UUNT končno meni, da tudi če bi bila domneva o nezakonitosti izpodbijane odločbe sprejeta, to v nobenem primeru ne bi smelo povzročiti njene razveljavitve. Tudi če bi se namreč prejšnja znamka uporabljala samo za cement in tudi če bi se primerjava morala omejiti na te proizvode, naj bi zaradi istih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, za španske potrošnike obstajala verjetnost zmede, ki bi po svoji naravi javnost zavedla v zmoto glede izvora zadevnih proizvodov.
Presoja Sodišča prve stopnje
32 V skladu s členom 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 se za namene preizkusa ugovora na podlagi člena 42 iste uredbe domneva, da se je prejšnja znamka resno in dejansko uporabljala, dokler prijavitelj ni vložil zahteve za dokaz o takšni rabi. (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. marca 2004 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – González Cabello in Iberia Líneas Aéreas de España (MUNDICOR), T-183/02 in T-184/02, Recueil, str. II-965, točka 38).
33 V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je tožeča stranka tako zahtevo prvič vložila v fazi pritožbe pred odborom za pritožbe. Vendar tožeča stranka meni, da je bila ta zahteva dopustna. V tem pogledu po eni strani navaja, da z Uredbo št. 40/94 ni določen noben rok za vložitev take zahteve, sicer pa naj bi bila določitev takega roka v nasprotju z načelom, ki izhaja iz devete uvodne izjave te uredbe, omenjene v točki 22 zgoraj. Tožeča stranka po drugi strani meni, da je bilo ob uporabi načela funkcionalne kontinuitete med nižjimi organi UUNT in odbori za pritožbe zahtevo mogoče prvič vložiti pri odboru za pritožbe.
34 Treba je spomniti, da mora biti v skladu s sodno prakso zahteva za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke izrecno izražena in pravočasno vložena pri UUNT (zgoraj v točki 32 navedeni sodbi Sodišča prve stopnje MUNDICOR, točka 38; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. marca 2005 v zadevi L'Oréal proti UUNT – Revlon (FLEXI AIR), T-112/03, ZOdl., str. II-949, točka 24, in z dne 7. junija 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE-Zentral (Salvita), T-303/03, ZOdl., str. II-1917, točka 77). V tem smislu je bilo razsojeno, kar ni v nasprotju z deveto uvodno izjavo Uredbe št. 40/94, da mora biti zahteva za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke načeloma vložena v istem roku, kot ga oddelek za ugovore postavi prijavitelju znamke Skupnosti za vložitev svojih pripomb v odgovor na ugovor (zgoraj navedena sodba FLEXI AIR, točke od 25 do 28).
35 Vendar vprašanje, ali mora prijavitelj znamke vložiti zahtevo za dokaz resne in dejanske rabe prejšnje znamke v istem roku, kot mu ga postavi oddelek za ugovore za vložitev pripomb na ugovor, ali pa mora biti taka zahteva vložena v posebnem roku, ki ga prijavitelju znamke morebiti postavi oddelek za ugovore, in po izteku katerega bi imel slednji pravico, da take zahteve ne upošteva, v obravnavani zadevi ni upoštevno. Tožeča stranka dejansko ni vložila zahteve za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke v roku za vložitev pripomb na ugovor družbe Propamsa v skladu s členom 43(1) Uredbe št. 40/94. UUNT poleg tega trdi, da v ta namen oddelek za ugovore tožeči stranki ni postavil nobenega posebnega roka. Vendar pa UUNT zatrjuje, da bi tožeča stranka v skladu s točko 1.1 zgoraj navedenih smernic predstojnika UUNT (glej točko 26 zgoraj), ki odraža ustaljeno prakso pri odločanju, morala vložiti zahtevo za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke v postopku z ugovorom, in sicer do trenutka, ko oddelek za ugovore stranke obvesti, da je pripravljen odločati o ugovoru.
36 Tako v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje spoštovanja roka, določenega za vložitev te zahteve, temveč za vprašanje, pri katerem organu UUNT jo je treba vložiti, in sicer, ali jo je treba obvezno vložiti pri oddelku za ugovore ali pa jo je mogoče prvič vložiti pri odboru za pritožbe.
37 V tem pogledu je treba poudariti, da je učinek vložitve zahteve za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke, da mora vložnik ugovora dokazati resno in dejansko uporabo – ali obstoj utemeljenih razlogov za neuporabo –, da se njen ugovor ne zavrne (zgoraj v točki 32 navedeni sodbi MUNDICOR, točka 38; zgoraj v točki 34 navedena sodba FLEXI AIR, točka 24, in zgoraj v točki 34 navedena sodba Salvita, točka 77). Ko torej prijavitelj znamke enkrat sproži vprašanje resne in dejanske rabe prejšnje znamke, mora biti to vprašanje rešeno pred odločitvijo o samem ugovoru (zgoraj v točki 34 navedena sodba FLEXI AIR, točka 26). Zato zahteva za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke v postopek z ugovorom vnaša posebno in predhodno vprašanje ter v tem smislu spreminja njegovo vsebino.
38 Poleg tega je treba spomniti na besedilo člena 127(1) Uredbe št. 40/94, ki določa, da je oddelek za ugovore pristojen za odločanje o ugovoru zoper prijave za registracijo znamke Skupnosti, medtem ko so odbori za pritožbe med drugim pristojni za odločanje o pritožbah v zvezi z odločitvami oddelkov za ugovore.
39 Iz predhodnih določb in ugotovitev izhaja, da o ugovoru, tako kot je opredeljen z različnimi akti in postopkovnimi zahtevami strank, vključno z morebitno zahtevo za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke, na prvi stopnji odloča oddelek za ugovore. Zato taka zahteva ne more biti prvič vložena pri odboru za pritožbe. V nasprotnem primeru bi odbor za pritožbe odločal o povsem posebni zahtevi, povezani z novimi pravnimi in dejanskimi vprašanji, izhajajočimi iz postopka z ugovorom, kot je bil vložen in kot ga je obravnaval oddelek za ugovore. Vendar pa je odbor za pritožbe pristojen samo za odločanje o pritožbah zoper odločitve oddelkov za ugovore in ne za prvostopenjsko odločanje o novem ugovoru.
40 Funkcionalna kontinuiteta, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča prve stopnje (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 23. septembra 2003 v zadevi Henkel proti UUNT – LHS (UK) (KLEENCARE), T-308/01, Recueil, str. II-3253, točki 25 in 26, z dne 1. februarja 2005 v zadevi SPAG proti UUNT – Dann in Backer (HOOLIGAN), T-57/03, ZOdl., str. II-287, točka 18, in z dne 10. julija 2006 v zadevi La Baronia de Turis proti UUNT − Baron Philippe de Rothschild (LA BARONNIE), T-323/03, še neobjavljena v ZOdl., točki 57 in 58), v nobenem primeru ne upravičuje, da se taka zahteva prvič vloži pri odboru za pritožbe, saj nikakor ne vključuje tega, da bi odbor za pritožbe preizkusil zadevo, ki bi bila drugačna od tiste, ki je bila predložena oddelku za ugovore, in sicer razširjena s predhodnim vprašanjem o resni in dejanski rabi prejšnje znamke.
41 Iz tega izhaja, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka v fazi pritožbe pred odborom za pritožbe prvič ni bila upravičena zahtevati, naj vložnik ugovora dostavi dokaz o resni in dejanski rabi prejšnjih znamk, na katere se je sklicevala v ugovoru. Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
42 Prvič, tožeča stranka izpodbija odločitev v izpodbijani odločbi, v skladu s katero so proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka in ki se lahko uporabljajo za gradnjo stavb, enaki ali dopolnilni gradbenim materialom, na katere se nanaša prejšnja znamka.
43 Tožeča stranka trdi, da sta pojma „gradbeni materiali“ in „nekovinski gradbeni materiali“, na katera se nanašata znamki št. 737992 oziroma 463089 družbe Propamsa, tako nedoločna in široka, da je vanju mogoče vključiti neskončno število proizvodov, ki niso v nobeni medsebojni zvezi, in tako zadevnemu imetniku znamk priznati neupravičen in izpodbojen monopol. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da so francoska sodišča že razglasila ničnost znamk v primeru nedoločnih opisov blaga ali storitev, na katere so se te znamke nanašale, na primer pri znamkah, ki so pokrivale „poslovne storitve“.
44 Tožeča stranka poudarja, da vse človeške dejavnosti, ne glede na njihovo naravo ali namen, predpostavljajo določen bolj ali manj zapleten gradbeni postopek, ki zahteva uporabo velikega števila proizvodov, od običajnih do bolj zapletenih. To pa naj nikakor ne bi pomenilo, da morajo biti vsi ti proizvodi in storitve obravnavani kot enaki ali dopolnilni gradbenim materialom.
45 Tožeča stranka priznava, da je pri primerjavi zadevnih proizvodov in storitev treba upoštevati njihove splošne značilnosti, vendar pa poudarja, da o podobnosti ali dopolnilnosti teh istih proizvodov ali storitev ne gre sklepati zgolj na podlagi okoliščine, da jih je mogoče uporabljati za gradbene postopke, razen če bi za podobne šteli proizvode in storitve s povsem različnimi značilnostmi.
46 Tako naj na primer betona in električnih žic ne bi smeli šteti kot podobnih ali dopolnilnih samo zaradi dejstva, ker se uporabljajo pri določenem gradbenem postopku. Ti proizvodi naj bi dejansko imeli različno naravo, uporabljali naj bi se v različne namene in naj bi jih večinoma proizvajali različni obrati. Arhitekturnih storitev iz razreda 42 in nekovinskih cevi iz razreda 19 naj prav tako ne bi šteli za podobne samo zaradi tega, ker se uporabljajo pri gradbenih postopkih.
47 Tožeča stranka v zvezi s tem meni, da je bilo v točki 20 izpodbijane odločbe napačno upoštevano, da gradnja stavb in infrastrukture neizogibno vključuje različne sisteme, kot so kanalizacija, sistemi za obdelavo rabljene vode, sistemi protipožarne varnosti, vodovodi ali sistemi za umetno namakanje, v zvezi s katerimi se uporabljajo nasprotujoči si proizvodi, ter da sta si ti dve vrsti proizvodov podobni.
48 Tožeča stranka zato meni, da naj se v obravnavani zadevi proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, in sicer kovinske cevi in njihove spojke ter gradbeni materiali, ne bi šteli za podobne samo zaradi dejstva, ker se tako kot mnogi drugi zelo različni proizvodi uporabljajo za gradnjo stavb. Proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, naj bi imeli zelo različne funkcije v primerjavi z gradbenimi materiali in naj s slednjimi nikakor ne bi bili nadomestljivi.
49 Tožeča stranka v tem pogledu poudarja, da se sistemi, s katerimi trguje, ne uporabljajo pri gradnji stavb, temveč pri postavitvi infrastruktur za odtekanje vode in oskrbo z vodo. Njene stranke naj bi tako bile predvsem lokalne skupnosti in ne podjetja za gradnjo stavb.
50 Drugič, tožeča stranka izpodbija trditev v izpodbijani odločbi (točka 13), v skladu s katero upoštevno javnost hkrati sestavljata strokovna javnost in širša javnost.
51 Tožeča stranka meni, da trg s kovinskimi cevmi iz raztezne litine, ki so namenjene zlasti obdelavi deževnice, sestavlja zelo majhno število posrednikov in da se nanaša na izredno specializirano javnost, ki sodeluje pri postavitvi mrež za odtekanje deževnice in odpadnih voda. To javnost naj bi sestavljale zlasti lokalne skupnosti v Franciji in tujini, ki naj bi popolnoma poznale proizvode tožeče stranke. Zato naj bi upoštevno javnost v obravnavani zadevi sestavljale posebej specializirane in kvalificirane osebe.
52 Tožeča stranka se v utemeljitev teh trditev sklicuje na odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 10. februarja 2005 v zadevi R 411/2004-1, katerega odločitve glede upoštevne javnosti naj bi bile v obravnavani zadevi neposredno uporabljive.
53 Tožeča stranka naj bi na trgu odtočnih napeljav za deževnico zasedala prvo mesto, kot dokazuje s predstavitveno mapo proizvodov PAM PLUVIAL in izpiskom s svoje spletne strani, ki sta priložena tožbi.
54 Nasprotno pa naj družba Propamsa na tem področju sploh ne bi nastopala in naj bi svojo prejšnjo znamko PAM uporabljala zgolj za cement, tako kot naj bi bilo ugotovljeno s poizvedbami, izvedenimi na zahtevo tožeče stranke.
55 Družba Propamsa naj bi ta proizvod prodajala bližnjim odjemalcem, zlasti zasebnikom in majhnim stavbnim podjetjem, ki naj ne bi poznali tožeče stranke in njenih proizvodov.
56 Tretjič, tožeča stranka na zadnjem mestu ugovarja izpodbijani odločbi v delu, v katerem je bila zavrnjena njena utemeljitev (točka 15), da naj bi upoštevna strokovna javnost znak PAM neizogibno dojemala v povezavi z njeno firmo („Saint-Gobain Pam“).
57 Rezultati poizvedb glede ključnih besed „Pam“ in „cevi“ v francoščini, španščini in angleščini, ki jih je tožeča stranka opravila na svetovnem spletu, naj bi se nanašali samo na tožečo stranko, na družbo Propamsa pa niti enkrat. Tožeča stranka svoji tožbi prilaga rezultate teh poizvedb.
58 To naj bi izkazovalo svetovni ugled, ki naj bi ga uživala tožeča stranka na področju odtočnih napeljav, na katerem naj družba Propamsa ne bi delovala. Upoštevna javnost naj v nobenem primeru ne bi menila, da so proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, lahko izhajali iz družbe Propamsa ali iz podjetja, ki je z njo gospodarsko povezano. Te navedbe naj bi bilo mogoče podkrepiti z dejstvom, da se vsi proizvodi tožeče stranke dosledno prodajajo pod znamko PAM ali znamkami, izpeljanimi iz slednje, kakršne so PAM PLUVIAL, PAM NATURAL ali PAM GLOBAL.
59 Poleg tega naj bi bili prodajni kanali glede proizvodov, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, v obravnavani zadevi popolnoma različni, saj naj bi tožeča stranka s svojimi proizvodi trgovala zgolj neposredno ali prek posrednika v svojih podružnicah zunaj Francije.
60 Zato naj bi bil zaključek v izpodbijani odločbi, da obstaja verjetnost zmede, napačen, saj naj bi bilo v obravnavani zadevi to povsem izključeno.
61 Prvič, UUNT poudarja, da je bila v izpodbijani odločbi sodna praksa (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. aprila 2005 v zadevi Gillette proti UUNT – Wilkinson Sword (RIGHT GUARD XTREME sport), T-286/03, neobjavljena v ZOdl., točka 33), v skladu s katero mora biti v postopku z ugovorom primerjava med proizvodi izvedena ob upoštevanju besedila prijave znamke, kot je bilo vloženo ali zoženo, medtem ko so v tem pogledu pogoji uporabe ali namen uporabe prijavljene znamke nepomembni, pravilno uporabljena.
62 To naj bi bilo v obravnavani zadevi toliko bolj utemeljeno, saj tožeča stranka razen spremembe seznama proizvodov, ki jo je UUNT sprejel 4. julija 2002, ni vložila nobene druge omejitve besedila svoje prijave, čeprav bi to lahko storila kadarkoli v skladu s členom 44(1) Uredbe št. 40/94 in pravilom 13 Uredbe št. 2868/95.
63 Drugič, glede javnosti, v zvezi s katero je v obravnavani zadevi treba presojati verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama, UUNT trdi, da proizvodi, na katere se ti znamki nanašata, zaradi svojih splošnih značilnosti lahko zanimajo tako splošno javnost, predvsem tisto, ki je seznanjena s sistemi „naredi sam“, kot tudi bolj strokovno javnost, ki je neizogibno bolj pozorna in poučena ter jo sestavljajo strokovnjaki, zlasti s področja gradbeništva. Zato naj bi bilo v izpodbijani odločbi v nasprotju s trditvami tožeče stranke pravilno ugotovljeno, kaj je v obravnavani zadevi upoštevna javnost.
64 UUNT v vsakem primeru meni, da tega vprašanja Sodišču prve stopnje ni treba rešiti, ker zadošča preučitev verjetnosti zmede pri povprečnem potrošniku. Vsekakor pa v skladu s sodno prakso v primeru izključitve verjetnosti zmede pri povprečnem potrošniku ta okoliščina zadostuje za zavrnitev pritožbe, saj ta presoja še toliko bolj velja za „strokovni“ del upoštevne javnosti, katerega stopnja pozornosti je že po opredelitvi večja od pozornosti povprečnega potrošnika (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. januarja 2006 v zadevi Devinlec proti UUNT – TIME ART (QUANTUM), T-147/03, ZOdl., str. II-11, točka 62).
65 Poleg tega UUNT poudarja, da glede na to, da je bila prejšnja znamka registrirana in zaščitena v Španiji, upoštevno javnost v obravnavani zadevi sestavljajo povprečni potrošniki te države članice.
66 Tretjič, UUNT meni, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da so proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, podobni glede na njihov namen in enake načine uporabe. V nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, naj bi „gradbeni materiali“, ki jih pokriva prejšnja znamka, pomenili popolnoma določno kategorijo. Iz opredelitve te kategorije v elektronski obliki slovarja Le Robert naj bi izhajalo, da naj upoštevna javnost ne bi imela nikakršnih težav predstavljati si, katere vrste proizvodov vsebuje ta kategorija. Šlo naj bi za neobdelane ali delno obdelane gradbene proizvode ter proizvode, ki jih je razmeroma enostavno izdelati iz slednjih. Zato naj bi bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da so s pojmom „gradbeni materiali“ mišljeni vsi proizvodi, ki jih obsega ugotovljena pomenska kategorija.
67 V obravnavani zadevi naj tožeča stranka prav tako ne bi smela uspeti s trditvijo, da določen gradbeni postopek zahteva zelo veliko število proizvodov. Za potrebe te zadeve naj pravzaprav ne bi bilo treba primerjati vseh proizvodov in storitev, potrebnih za določen gradbeni postopek, kot so električne žice in arhitekturne storitve, s proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka. Kot naj bi v izpodbijani odločbi navedel odbor za pritožbe, bi morala primerjava temeljiti na splošnih značilnostih proizvodov, na katere se nanašajo v ugovoru navedene znamke. UUNT torej meni, da ni mogoče zanikati, da imajo ti proizvodi enak namen in da se uporabljajo za gradnjo stavb ali infrastruktur.
68 Zgornjo utemeljitev naj bi potrdila tudi sama tožeča stranka, saj naj bi pred oddelkom za ugovore priznala, da so njeni proizvodi namenjeni rabi na številnih področjih, medtem ko naj bi pred Sodiščem prve stopnje zatrjevala, da se ti proizvodi lahko uporabljajo ne samo pri gradbenih postopkih, temveč tudi pri postavitvah infrastruktur za odtekanje vode in oskrbo z vodo. Zato naj bi držala ugotovitev, da imajo zadevni proizvodi enak namen in se uporabljajo enako.
69 UUNT prav tako trdi, da je bilo v izpodbijani odločbi dalje pravilno ugotovljeno, da so proizvodi, na katere se nanašajo v ugovoru navedene znamke, dopolnilni. Gradnja stavb in postavitev infrastruktur naj bi namreč neizogibno vključevali gradnjo različnih sistemov, kot so kanalizacija, sistemi obdelave odpadnih voda, sistemi protipožarne zaščite, vodovodna omrežja ali sistemi za umetno namakanje, kar zahteva uporabo proizvodov, na katere se nanaša prijavljena znamka. Zato naj bi bilo nepojmljivo, da bi se tube in cevi ter njihovi delci in sestavni deli uporabljali za gradnjo stavb in infrastruktur brez uporabe gradbenih materialov, med katerimi je cement.
70 UUNT poleg tega poudarja, da, kot je bilo ugotovljeno v točki 22 izpodbijane odločbe, proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, ponavadi potujejo po enakih prodajnih kanalih, se prodajajo na enakih prodajnih točkah in so namenjeni enakim končnim uporabnikom, in sicer po eni strani posameznikom, zlasti tistim, seznanjenim s sistemi „naredi sam“, in po drugi strani gradbenim strokovnjakom, kot so med drugim gradbeniki, vodovodni inštalaterji in strokovnjaki za ogrevanje. Upoštevna javnost naj bi zato dobila vtis, da imajo lahko vsi proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, enak komercialni izvor.
71 UUNT meni, da trditve tožeče stranke zoper to točko izpodbijane odločbe temeljijo izključno na nameravani rabi prijavljene znamke, ki pa je nepomembna.
72 Četrtič, UUNT meni, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da sta si nasprotujoči si znamki podobni, upoštevajoč njuno prevladujočo vidno in fonetično podobnost. Tožeča stranka naj v tožbi ne bi navedla nobene trditve, ki bi to ugotovitev ovrgla.
73 UUNT poudarja, da pojem „pam“ v španščini nima nobenega pomena. Nasprotno pa pojem „pluvial“ pri prijavljeni znamki v španščini pomeni „deževen“. Zato naj bi bilo v izpodbijani odločbi pravilno poudarjeno, da bo upoštevna javnost ta pojem zaznavala, kot da napotuje na določeno kakovost ali funkcije proizvodov, na katere se nanaša prijavljena znamka, in sicer, da so ti proizvodi namenjeni rabi v deževnih razmerah ali da so posebej prilagojeni tem razmeram.
74 UUNT na podlagi teh ugotovitev in ob upoštevanju sodne prakse (sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C-251/95, Recueil, str. I-6191, točka 23, in z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C-342/97, Recueil, str. I-3819, točka 25; sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T-6/01, Recueil, str. II-4335, točki 33 in 35) meni, da pojem „pam“, ki je obenem edini besedni element prejšnje znamke ter eden od dveh besednih elementov prijavljene znamke, pri slednji celostno gledano izkazuje prevladujoč značaj, česar pa naj tožeča stranka ne bi izpodbijala.
75 UUNT spominja, da na vidni in fonetični ravni pojem „pam“ ni samo edini pojem, ki ga vsebuje prejšnja znamka, temveč je tudi postavljen na prvo mesto pri prijavljeni znamki. Zaradi svojega položaja naj bi ta pojem postal posebej pomemben, saj naj bi bila javnost bolj pozorna na začetni kot na končni del znamke, pri čemer je ta težnja še bolj naravna, če začetni del znamke vsebuje, tako kot v obravnavani zadevi, resnično razlikovalen in izstopajoč element tako v pisni kot v slišni obliki. Zato naj bi odbor za pritožbe upravičeno ugotovil obstoj vidne in fonetične podobnosti med nasprotujočima si znamkama.
76 Na pojmovni ravni naj pojem „pam“ v španščini ne bi imel nobenega pomena, medtem ko naj bi ga pojem „pluvial“ imel (deževen), zaradi česar naj bi slednji dobil podporen pomen. Trditev tožeče stranke pred Sodiščem prve stopnje, da naj bi upoštevna javnost pojem „pam“ zaznavala kot njeno sedanjo firmo, prav tako kot njena trditev pred odborom za pritožbe, da naj bi bil ta pojem zaznan kot okrajšava njene prejšnje firme (Pont-à-Mousson), naj nikakor ne bi bila očitna in naj ne bi bila podprta z nobenimi dokazi. Sodišče prve stopnje naj bi zato moralo, tako kot odbor za pritožbe (točka 15, drugi stavek, izpodbijane odločbe), te trditve tožeče stranke zavrniti kot neutemeljene.
77 Petič in zadnjič, UUNT poudarja, da različni dejavniki, ki jih je v skladu s sodno prakso treba upoštevati pri splošni presoji verjetnosti zmede, v obravnavani zadevi potrjujejo obstoj te verjetnosti. Podobnost med nasprotujočima si znamkama in proizvodi, na katere se ti znamki nanašata, naj bi bila ugotovljena. Poleg tega naj bi bilo gotovo, da ima prejšnja znamka vsaj poseben razlikovalni značaj glede vseh proizvodov, ki jih označuje. Zato naj bi bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da bo upoštevna javnost, ki si bo zapomnila pojem „pam“ iz prejšnje znamke, ob soočenju s proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, nagnjena k temu, da jim pripiše enak komercialni izvor kot proizvodom, ki jih označuje prejšnja znamka, in sicer toliko bolj, ker se zadevni proizvodi lahko prodajajo skupaj in po enakih prodajnih kanalih.
78 V točki 27 izpodbijane odločbe naj bi bilo prav tako pravilno ugotovljeno, da bo povprečni potrošnik lahko upravičeno domneval, da prejšnja znamka izhaja iz glavne znamke „pam“ in da označuje linijo proizvodov, ki se prodajajo pod isto družino znamk. Drugače povedano, obstajala naj bi verjetnost, da bo upoštevna javnost nasprotujoči si znamki dojemala kot taki, ki se nanašata na dve različni vrsti proizvodov, ki pa vendarle izvirata iz istega podjetja ali gospodarsko povezanih podjetij.
Presoja Sodišča prve stopnje
79 V skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 se ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, „če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko“. Sicer pa na podlagi člena 8(2)(a)(ii) Uredbe št. 40/94 pojem „prejšnje znamke“ pomeni znamke, registrirane v državi članici z datumom zahtev za registracijo, ki predhodi datumu zahteve za registracijo znamke Skupnosti.
80 V skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede pomeni verjetnost, da bi javnost lahko domnevala, da izvirajo zadevni proizvodi ali storitve iz istega podjetja oziroma gospodarsko povezanih podjetij.
81 Po enaki sodni praksi je treba verjetnost zmede upoštevati celostno, v skladu s tem, kako upoštevna javnost dojema znake in zadevne proizvode ali storitve in ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov, še posebej soodvisnosti med podobnostjo znakov in podobnostjo označenih proizvodov in storitev (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T-162/01, Recueil, str. II-2821, točke od 31 do 33 in navedena sodna praksa).
82 Prvič, v obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je bilo v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da obstaja verjetnost zmede med prijavljeno in prejšnjo znamko. Zato v izpodbijani odločbi ni bila opravljena primerjava med prijavljeno znamko in drugimi znamkami, na katere se je družba Propamsa sklicevala v ugovoru (izpodbijana odločba, točki 14 in 29).
83 Glede tega je treba opozoriti, da je namen tožbe pred Sodiščem prve stopnje nadzor zakonitosti odločbe odbora za pritožbe. Zato se mora ta nadzor nanašati na pravna vprašanja, s katerimi se ta odbor ukvarja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. septembra 2006 v zadevi Meric proti UUNT – Arbora & Ausonia (PAM-PIM’S BABY-PROP), T-133/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 22). Treba je torej preizkusiti, ali je odbor za pritožbe utemeljeno ugotovil obstoj verjetnosti zmede med prijavljeno in prejšnjo znamko, ne da bi upošteval druge znamke, na katere se je družba Propamsa sklicevala v ugovoru.
84 Drugič, upoštevajoč trditve tožeče stranke glede proizvodov, na katere se nanaša prijavljena znamka, in javnosti, kateri so ti proizvodi namenjeni, je treba preizkusiti, ali je odbor za pritožbe za namen preizkusa obstoja verjetnosti zmede med nasprotujočima si znamkama pravilno opredelil po eni strani proizvode, na katere se ti znamki nanašata, ter po drugi strani zadevno javnost.
– Proizvodi, ki jih je treba upoštevati pri presoji verjetnosti zmede
85 Treba je opozoriti, da se mora primerjava proizvodov, kot izhaja iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, nanašati na besedilo proizvodov, ki jih označuje prejšnja znamka, navedena v ugovoru, in ne na proizvode, za katere se ta znamka dejansko uporablja, razen če se na podlagi zahteve za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 dokaže, da se je prejšnja znamka uporabljala le za del proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana (zgoraj v točki 83 navedena sodba PAM‑PIM’S BABY‑PROP, točka 30).
86 Kot je bilo poudarjeno pri preizkusu prvega tožbenega razloga, je v obravnavani zadevi tožeča stranka zahtevo za dokaz o resni in dejanski rabi prejšnje znamke prvič vložila šele pred odborom za pritožbe, ki jo je pravilno zavrgel kot prepozno. Odbor za pritožbe je torej v izpodbijani odločbi za namen primerjave s proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, pravilno upošteval vse proizvode, za katere je bila prejšnja znamka registrirana, in sicer „gradbene materiale“.
87 V nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka (točka 43 zgoraj), je ta kategorija proizvodov dovolj določna in, upoštevajoč pomen uporabljenih pojmov, vključuje tako vse neobdelane ali delno obdelane materiale, ki so potrebni ali koristni za gradnjo, kot iz slednjih razmeroma enostavno izdelane proizvode.
88 V vsakem primeru je treba spomniti, da je prejšnja znamka nacionalna španska znamka, katere veljavnosti registracije ni mogoče presojati v okviru postopka registracije znamke Skupnosti, ampak samo v okviru postopka zaradi razveljavitve, ki se je začel v zadevni državi članici (zgoraj v točki 74 navedena sodba Sodišča prve stopnje MATRATZEN, točka 55, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. aprila 2005 v zadevi PepsiCo proti UUNT – Intersnack Knabber-Gebäck (RUFFLES), T-269/02, ZOdl., str. II-1341, točka 25). V obravnavani zadevi so bili torej organi UUNT dolžni upoštevati tak seznam proizvodov, na katere se nanaša prejšnja znamka, kot je bil vložen ob registraciji te znamke kot nacionalne znamke.
89 V zvezi s proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, je treba spomniti, da UUNT v postopku z ugovorom lahko upošteva zgolj seznam proizvodov, ki je naveden v prijavi določene znamke, ob upoštevanju morebitnih poznejših sprememb seznama (zgoraj v točki 61 navedena sodba RIGHT GUARD XTREME sport, točka 33). Trditve tožeče stranke glede določenih proizvodov, v zvezi s katerimi namerava uporabljati prijavljeno znamko, so torej v obravnavani zadevi nepomembne, saj tožeča stranka seznama proizvodov v svoji prijavi znamke Skupnosti ni spremenila v skladu z zatrjevano namero. Zato so bili v izpodbijani odločbi za namen presoje verjetnosti zmede pravilno upoštevani vsi proizvodi, ki jih je tožeča stranka navedla v prijavi znamke Skupnosti, kot je bila spremenjena (glej točko 3 zgoraj).
– Upoštevna javnost
90 Treba je zavrniti trditve tožeče stranke, da naj bi bila javnost, ki ji je namenjena prijavljena znamka, v zvezi z javnostjo, glede katere je v obravnavani zadevi treba presojati verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama, izključno zelo specializirana javnost, ki jo sestavljajo zlasti lokalne skupnosti, (glej točki 49 in 51 zgoraj). Tožeča stranka te trditve utemeljuje z nameravano rabo prijavljene znamke, ki pa je, kot je bilo že poudarjeno, nepomembna.
91 Iz tega izhaja, da je bilo, upoštevajoč naravo in namen proizvodov, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, v točki 13 izpodbijane odločbe pravilno potrjeno, da upoštevno javnost sestavljata obenem specializirana javnost, in sicer strokovnjaki na področju gradbeništva in popravil, ter širša javnost, vključujoč povprečnega potrošnika, ki si lahko, kot poudarja UUNT, priskrbi zadevne proizvode za uporabo „naredi sam“.
– Primerjava proizvodov
92 Za presojo podobnosti proizvodov, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, je treba v skladu s sodno prakso upoštevati vse upoštevne dejavnike, ki označujejo razmerje med zadevnimi proizvodi in ki vključujejo zlasti njihovo naravo, namen, uporabo in konkurenčnost oziroma dopolnilnost (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 4. novembra 2003 v zadevi Díaz proti UUNT – Granjas Castelló (CASTILLO), T-85/02, Recueil, str. II-4835, točka 32, in z dne 24. novembra 2005 v zadevi Sadas proti UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T-346/04, ZOdl., str. II-4891, točka 33).
93 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe pri primerjavi zadevnih proizvodov upošteval okoliščino, da se tako proizvodi, na katere se nanaša prejšnja znamka, kot proizvodi, na katere se nanaša prijavljena znamka, lahko uporabljajo pri gradnji stavb in infrastruktur, vključujoč gradnjo različnih sistemov z uporabo teh proizvodov, kot so kanalizacija, sistemi za obdelavo odpadnih voda, sistemi protipožarne varnosti, vodovodi ali sistemi za umetno namakanje. Zaradi enakega namena in načina uporabe teh proizvodov pri gradnji stavb in infrastruktur je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da so si proizvodi podobni.
94 V izpodbijani odločbi je bilo prav tako pravilno ugotovljeno, da so proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, dopolnilni. V tem pogledu je treba spomniti, da so dopolnilni proizvodi tisti proizvodi, med katerimi obstaja tesna povezava, tako da je en nepogrešljiv ali pomemben za uporabo drugega, in da lahko potrošniki mislijo, da je za njihovo proizvodnjo odgovorno isto podjetje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 1. marca 2005 v zadevi Sergio Rossi proti UUNT – Sissi Rossi (SISSI ROSSI), T-169/03, ZOdl., str. II-685, točka 60, potrjena na podlagi pritožbe s sodbo Sodišča z dne 18. julija 2006 v zadevi Rossi proti UUNT, C-214/05 P, ZOdl., str. I-7057). V obravnavani zadevi, kot pravilno poudarja UUNT, je pri gradnji zgoraj navedenih sistemov nemogoče uporabljati cevi in spoje za cevi, na katere se nanaša prijavljena znamka, brez uporabe gradbenih materialov, na katere se nanaša prejšnja znamka.
95 Končno, v izpodbijani odločbi je bila pri primerjavi proizvodov, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, prav tako pravilno upoštevana okoliščina, da so ti proizvodi praviloma naprodaj v enakih prodajalnah in da potujejo po enakih prodajnih poteh kot gradbeni materiali. Treba je poudariti, da če imajo v skladu s sodno prakso proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, nekaj skupnih točk, zlasti dejstvo, da so včasih naprodaj v enakih prodajalnah, morebitne razlike med njimi ne bodo tako velike, da bi same po sebi izključevale verjetnost zmede (glej v tem smislu zgoraj v točki 94 navedeno sodbo SISSI ROSSI, točka 68).
96 V teh okoliščinah je treba potrditi ugotovitev v izpodbijani odločbi, da so si proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, podobni in dopolnilni. Nasprotna trditev tožeče stranke v delu, kjer se nanaša na druge proizvode, kot so tisti, na katere se nanašata navedeni znamki, v obravnavani zadevi ni upoštevna in jo je treba zavrniti.
– Primerjava znakov
97 Treba je spomniti, da se v skladu s sodno prakso sestavljena znamka lahko šteje za podobno drugi znamki, ki je enaka ali podobna enemu od sestavnih delov sestavljene znamke, če je ta element prevladujoč v celotnem vtisu, ki ga ustvarja sestavljena znamka. Tako je, kadar ta sestavni del lahko sam prevlada v predstavi te znamke, ki jo ima v spominu upoštevna javnost, tako da so drugi sestavni deli te znamke v celotnem vtisu, ki ga ustvarja, zanemarljivi (zgoraj v točki 74 navedena sodba Sodišča prve stopnje MATRATZEN, točka 33, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. junija 2006 v zadevi Inex proti UUNT – Wiseman (Prikaz kravjega kožuha), T-153/03, ZOdl., str. II-1677, točka 27). Pri presoji prevladujočega učinka enega ali več sestavnih delov sestavljene znamke je treba zlasti upoštevati bistvene lastnosti vsakega izmed teh sestavnih delov in slednje primerjati z drugimi sestavnimi deli. Ob tem se lahko dodatno upošteva tudi položaj različnih sestavnih delov v obliki sestavljene znamke (zgoraj v točki 74 navedena sodba MATRATZEN, točka 35).
98 V točki 14 izpodbijane odločbe je bilo pravilno upoštevano, da edini besedni element prejšnje znamke „pam“, ki je hkrati izpisan z leve proti desni in od zgoraj navzdol, predstavlja osrednji in prevladujoči element prejšnje znamke. Ta element zaseda osrednji položaj v prejšnji znamki in pritegne potrošnikovo pozornost, tako da so ostali elementi iste znamke, ki so povsem drugotnega pomena in postranski, in sicer barva in ovalna oblika, izključeni.
99 V izpodbijani odločbi je bilo ugotovljeno, da sta si nasprotujoči si znamki vidno in fonetično podobni, ker je prevladujoči element prejšnje znamke „pam“ enak prvemu delu prijavljene znamke PAM PLUVIAL. Znamki naj bi se sicer razlikovali, ker prijavljena znamka vsebuje pojem „pluvial“. Vendar pa naj bi ta pojem pomenil drugoten in pomožen element te znamke zaradi istega pomena, ki ga ima v španščini in francoščini. Zaradi tega naj bi javnost ta pojem štela za označbo proizvodov, namenjenih uporabi v zvezi z deževnico ali v deževnih razmerah, ki se nanašajo na prejšnjo znamko. Zaradi teh razlogov je bilo v točki 17 izpodbijane odločbe ugotovljeno, da vidna in fonetična enakost prevladujočih besednih elementov nasprotujočih si znamk prevlada nad vidnimi in fonetičnimi razlikami zaradi obstoja pomožnega elementa „pluvial“ pri prijavljeni znamki.
100 Tudi to ugotovitev je treba potrditi. Besedni element „pam“ je namreč prav tako prevladujoči element pri prijavljeni znamki zaradi svoje kratke in lahko zapomljive oblike, neobstoja posebnega pomena v španščini, kar je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi in čemur tožeča stranka ni ugovarjala, in svojega položaja na začetku prijavljene znamke, na katerega je povprečni potrošnik načeloma najbolj pozoren (zgoraj v točki 83 navedena sodba PAM‑PIM’S BABY‑PROP, točka 51).
101 Glede na to, da pojem „pam“ v španščini nima pomena, je bilo v točki 15 izpodbijane odločbe prav tako pravilno ugotovljeno, da v obravnavani zadevi nasprotujočih si znamk ni mogoče primerjati po pojmovni plati. Okoliščina, da ima pojem „pluvial“ v španščini določen pomen, zaradi drugotnega in pomožnega značaja tega dela prijavljene znamke ne zadostuje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi, za povezavo prijavljene znamke z določenim posebnim konceptom.
102 Trditev tožeče stranke, da naj bi bil besedni element „pam“ razumljen v povezavi z njeno firmo (glej točko 56 zgoraj), slednje ugotovitve ne ovrže. Tako kot je bilo v izpodbijani odločbi pravilno poudarjeno, zatrjevana povezava med staro in novo firmo tožeče stranke in besednim elementom „pam“ ni očitna in ni bila dokazana. V vsakem primeru, tudi če bi besedni element „pam“ lahko zaznali, kot da se nanaša na tožečo stranko, na podlagi tega ne bi prišlo do nikakršnih pojmovnih razlik med tema dvema znamkama, saj je ta besedni element prav tako prisoten pri prejšnji znamki.
103 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe v točki 18 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da sta si nasprotujoči si znamki podobni.
– Celovita presoja verjetnosti zmede
104 Upoštevajoč podobnost med nasprotujočima si znamkama in med proizvodi, ki se nanju nanašajo, ter soodvisnost dejavnikov, ki morajo biti upoštevani pri presoji verjetnosti zmede, je treba ugotoviti, enako kot v izpodbijani odločbi (točka 28) odbora za pritožbe, da v obravnavani zadevi obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
105 Pojem „pluvial“ v prijavljeni znamki te verjetnosti ne izključuje, saj lahko ta element, kot je bilo pravilno poudarjeno v točki 27 izpodbijane odločbe, povprečnega potrošnika pripelje do domneve, da prijavljena znamka izvira iz glavne znamke „pam“, ki sestavlja „družino znamk PAM“ in označuje posebno linijo proizvodov. Trditev tožeče stranke, da za različne proizvode načrtno uporablja znamke, ki izvirajo iz skupnega korena „pam“ (glej točko 58 zgoraj), potrjuje ta zaključek.
106 Končno, trditve, da naj bi upoštevna javnost besedni element „pam“ povezovala s tožečo stranko zaradi njenega domnevnega ugleda, v nobenem primeru ni mogoče sprejeti. Ne glede na dejstvo, da so bile priloge k tožbi od 13 do 15, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz te domnevne povezave, izključene iz razprave iz razlogov, navedenih v točkah 18 in 19 zgoraj, takšna povezava, tudi če bi bila ugotovljena, v obravnavanem primeru nikakor ne bi izključila obstoja verjetnosti zmede, saj bi upoštevna javnost lahko prišla do sklepa, da so proizvodi, ki jih označuje prejšnja znamka, proizvodi tožeče stranke.
107 Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je drugi tožbeni razlog neutemeljen in ga je treba, enako kot celotno tožbo, zavrniti.
Stroški
108 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov, kot jih je priglasil UUNT.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki Saint-Gobain Pam SA se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. marca 2007.