SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 20. aprila 2023(1)
Zadeva C‑307/22
FT
proti
DW
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Varstvo osebnih podatkov – Uredba (EU) št. 2016/679 – Členi 12, 15 in 23 – Pravica posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do dostopa do osebnih podatkov, ki se obdelujejo – Pravica do brezplačnega prejema kopije osebnih podatkov – Povračilo stroškov – Zdravstvena kartoteka pacienta – Zdravnik, ki obdeluje podatke“
I. Uvod
1. Člena 12 in 15 Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov, v nadaljevanju: SUVP)(2) priznavata posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, obsežne pravice do dostopa do osebnih podatkov, ki se obdelujejo. Ti določbi od upravljavcev med drugim zahtevata, da posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, brezplačno zagotovijo kopijo teh podatkov.
2. Ali lahko posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, zahtevajo dostop do svojih osebnih podatkov na podlagi določb SUVP za namene, ki niso povezani z varstvom podatkov? Ali lahko države članice omejijo pravico do pridobitve kopije podatkov, tako da od posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, v nekaterih posebnih primerih zahtevajo, da plačajo stroške izdelave kopij, ki nastanejo upravljavcu podatkov? Ali bi morali upravljavci zagotoviti kopije vseh dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, ali pa lahko zberejo podatke, ki jih zahtevajo posamezniki, na katere se ti podatki nanašajo?
3. To so v bistvu glavna vprašanja, ki se postavljajo s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) v zadevi, ki se nanaša na možnost pacienta, da brezplačno pridobi kopije dokumentov iz svoje zdravstvene kartoteke.
II. Pravni okvir
A. Pravo Evropske unije
4. V uvodnih izjavah 4, 13 in 63 SUVP je navedeno:
„(4) […] Pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica; v skladu z načelom sorazmernosti […] jo [je treba] uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Ta uredba spoštuje vse temeljne pravice in upošteva svoboščine in načela, priznana z Listino, kakor so zajeta v Pogodbah, zlasti […] svobodo gospodarske pobude […]
(13) […] [I]nstitucije in organe Unije ter države članice […] [se] spodbuja, da posebne potrebe mikro, malih in srednjih podjetij upoštevajo pri uporabi te uredbe […]
(63) Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti pravico dostopa do osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z njim, in do enostavnega uresničevanja te pravice v razumnih časovnih presledkih, da bi se seznanil z obdelavo in preveril njeno zakonitost. To vključuje pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da imajo dostop do podatkov v zvezi s svojim zdravjem, na primer podatkov v njihovi zdravstveni kartoteki, ki vključuje informacije, kot so diagnoze, izvidi preiskav, ocene lečečih zdravnikov in druga zdravljenja ali posegi. Zato bi moral vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, imeti pravico do seznanitve s sporočilom in njegove pridobitve, zlasti o namenih obdelave osebnih podatkov, po možnosti o obdobju, za katerega so osebni podatki obdelani, uporabnikih osebnih podatkov, o razlogih za morebitno avtomatsko obdelavo osebnih podatkov […] Ta pravica ne bi smela negativno vplivati na pravice ali svoboščine drugih […]“
5. Člen 12 SUVP, naslovljen „Pregledne informacije, sporočila in načini za uresničevanje pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki“, določa:
„1. Upravljavec sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, vse informacije iz členov 13 in 14 ter sporočila iz členov 15 do 22 in 34, povezanih z obdelavo, v jedrnati, pregledni, razumljivi in lahko dostopni obliki ter jasnem in preprostem jeziku […]
2. Upravljavec posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, olajša uresničevanje njegovih pravic iz členov 15 do 22. […]
3. Upravljavec informacije o ukrepih, sprejetih na zahtevo v skladu s členi 15 do 22, posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru v enem mesecu po prejemu zahteve. […]
[…]
5. Informacije, zagotovljene na podlagi členov 13 in 14, ter vsa sporočila in ukrepi, sprejeti na podlagi členov 15 do 22 in 34, se zagotovijo brezplačno. Kadar so zahteve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, očitno neutemeljene ali pretirane zlasti ker se ponavljajo, lahko upravljavec:
(a) zaračuna razumno pristojbino, pri čemer upošteva upravne stroške posredovanja informacij ali sporočila ali izvajanja zahtevanega ukrepa, ali
(b) zavrne ukrepanje v zvezi z zahtevo.
Upravljavec nosi dokazno breme, da je zahteva očitno neutemeljena ali pretirana.
[…]“
6. Člen 15 SUVP, naslovljen „Pravica dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki“, določa:
„1. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima pravico od upravljavca dobiti potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, dostop do osebnih podatkov in naslednje informacije:
[…]
3. Upravljavec zagotovi kopijo osebnih podatkov, ki se obdelujejo. Za dodatne kopije, ki jih zahteva posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko upravljavec zaračuna razumno pristojbino ob upoštevanju upravnih stroškov. […]
4. Pravica do pridobitve kopije iz odstavka 3 ne vpliva negativno na pravice in svoboščine drugih.“
7. Člen 23(1) SUVP, ki se nanaša na „Omejitve“, določa:
„1. Pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, lahko z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 […], če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje:
[…]
(e) drugih pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, zlasti […] javn[ega] zdravj[a] […];
[…]
(i) varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih;
[…]“
B. Nacionalno pravo
8. Člen 630f Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB), naslovljen „Zdravstvena dokumentacija“, določa:
„1. Lečeča oseba mora z namenom dokumentiranja v neposredni časovni zvezi z obravnavo voditi zdravstveno kartoteko v papirni ali elektronski obliki. […]
2. Lečeča oseba mora v zdravstveno kartoteko vnesti vse ukrepe in njihove rezultate, ki so s strokovnega vidika bistveni za trenutno in bodočo obravnavo, zlasti anamnezo, diagnoze, preiskave, rezultate preiskav, izvide, terapije in njihove učinke, posege in njihove učinke, privolitve in pojasnila. V zdravstveno kartoteko je treba vložiti odpustnice.
[…]“
9. Člen 630g BGB, naslovljen „Vpogled v zdravstveno kartoteko“, določa:
„1. Pacientu je treba na njegovo zahtevo nemudoma omogočiti vpogled v celotno zdravstveno kartoteko, ki ga zadeva, če vpogledu ne nasprotujejo pomembni terapevtski razlogi ali druge pomembne pravice tretjih oseb. […]
2. Pacient lahko zahteva tudi elektronske prepise zdravstvene kartoteke. Lečeči osebi mora povrniti nastale stroške.
[…]“
III. Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje
10. DW (tožeča stranka v postopku v glavni stvari) je pri FT (tožena stranka v postopku v glavni stvari) prejel zobozdravstveno oskrbo. Ker je DW sumil, da je bilo zdravljenje nepravilno, je od FT zahteval, naj mu brezplačno zagotovi kopijo njegove celotne zdravstvene kartoteke, ki jo ima zadnjenavedena. FT je menila, da mora kopijo pacientove zdravstvene kartoteke zagotoviti le v zameno za povrnitev stroškov.
11. DW je proti FT vložil tožbo pri Amtsgericht (okrajno sodišče, Nemčija), ki je njegovi tožbi ugodilo. FT je vložila pritožbo pri Landgericht (deželno sodišče, Nemčija), ki je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da to, da je DW te informacije zahteval zaradi presoje obstoja zahtevkov v zvezi z zdravnikovo odgovornostjo, ne izniči pravic, ki jih ima na podlagi člena 15 SUVP.
12. FT je z revizijo, vloženo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), predlagala razveljavitev sodbe Landgericht (deželno sodišče) in zavrnitev tožbe DW. Po navedbah Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je uspeh revizije odvisen od tega, ali je pritožbeno sodišče pravilno, torej ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da je tožba – kot jo je uveljavljal DW – utemeljena v skladu z določbami SUVP.
13. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) pojasnjuje, da FT v skladu z določbami nacionalnega prava ni zavezana DW zagotoviti brezplačnih kopij zdravstvene dokumentacije v zvezi z njim. Vendar bi pravica DW do njihove brezplačne zagotovitve lahko izhajala, kot je navedlo Landgericht (deželno sodišče), neposredno iz člena 15(3) v povezavi s členom 12(5) SUVP. Ker Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) posledično dvomi o pravilni razlagi teh določb, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 15(3), prvi stavek, v povezavi s členom 12(5) [SUVP] razlagati tako, da upravljavec (v obravnavanem primeru: lečeči zdravnik) posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki (v obravnavanem primeru: pacientu), ni zavezan brezplačno zagotoviti prvo kopijo njegovih osebnih podatkov, ki jih obdeluje upravljavec, če ta posameznik kopije ne zahteva za namene, navedene v prvem stavku uvodne izjave 63 [SUVP], torej da bi se lahko seznanil z obdelavo svojih osebnih podatkov in preveril njeno zakonitost, temveč zasleduje drug namen, ki ni povezan z varstvom osebnih podatkov, vendar je legitimen (namen v obravnavanem primeru: presoja obstoja zahtevkov v zvezi z zdravnikovo odgovornostjo)?
2(a) Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali kot omejitev pravice iz člena 15(3), prvi stavek, v povezavi s členom 12(5) [SUVP] do brezplačne zagotovitve kopije osebnih podatkov, ki jih obdeluje upravljavec, v skladu s členom 23(1)(i) [SUVP] pride v poštev tudi nacionalna določba države članice, ki je bila sprejeta pred uveljavitvijo [SUVP]?
(b) Če je odgovor na drugo vprašanje (točka a) pritrdilen: ali je treba člen 23(1)(i) [SUVP] razlagati tako, da tam navedene pravice in svoboščine drugih obsegajo tudi njihov interes glede razbremenitve stroškov, povezanih z zagotovitvijo kopije osebnih podatkov v skladu s členom 15(3), prvi stavek, [SUVP], in drugih bremen, povzročenih z zagotovitvijo kopije?
(c) Če je odgovor na drugo vprašanje (točka b) pritrdilen: ali kot omejitev obveznosti in pravic, izhajajočih iz člena 15(3), prvi stavek, v povezavi s členom 12(5) [SUVP], v skladu s členom 23(1)(i) [SUVP] pride v poštev nacionalna določba, ki v razmerju med zdravnikom in pacientom v položaju, ko zdravnik pacientu zagotovi kopijo osebnih podatkov pacienta iz njegove zdravstvene kartoteke, vedno in ne glede na konkretne okoliščine posameznega primera določa pravico zdravnika, da od pacienta zahteva povrnitev stroškov?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje in na drugo vprašanje (točke a, b in c) nikalen: ali pravica iz člena 15(3), prvi stavek, [SUVP] v razmerju med zdravnikom in pacientom obsega pravico do zagotovitve kopij vseh delov pacientove zdravstvene kartoteke, ki vsebujejo osebne podatke pacienta, ali pa se nanaša le na zagotovitev kopije osebnih podatkov pacienta, pri čemer je zdravniku, ki obdeluje osebne podatke, prepuščeno, na kakšen način bo zadevnemu pacientu te podatke dal na voljo?“
14. Latvijska vlada in Komisija sta predložili pisna stališča v tem postopku.
IV. Analiza
A. Prvo vprašanje: dostop do podatkov za namene, ki niso povezani z varstvom podatkov
15. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali je treba člena 12(5) in 15(3) SUVP razlagati tako, da upravljavcu nalagata, da posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, brezplačno zagotovi kopijo njegovih osebnih podatkov, če ta posameznik kopije ne zahteva za namene, navedene v prvem stavku uvodne izjave 63 SUVP (to je, da bi se lahko seznanil z obdelavo svojih osebnih podatkov in preveril njeno zakonitost), temveč za drug namen, na primer za presojo obstoja zahtevkov v zvezi z zdravnikovo odgovornostjo.
16. S tem vprašanjem se v bistvu postavlja vprašanje, ali ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da od upravljavca prejme kopijo svojih osebnih podatkov v skladu z določbami SUVP, kadar se z njegovo zahtevo zasledujejo legitimni nameni, ki pa niso povezani z varstvom podatkov.
17. Menim, da pravica do dostopa, ki jo SUVP podeljuje posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, ni pogojena z njihovo namero, da zadevne podatke uporabijo za namene v zvezi z varstvom podatkov, kot so tisti iz uvodne izjave 63 te uredbe. To stališče potrjujejo jezikovna, sobesedilna in sistematična razlaga upoštevnih določb SUVP.
18. V prvi vrsti iz besedila člena 12 ali 15 SUVP ni mogoče izpeljati takšne omejitve. V teh dveh določbah sta nekako zrcalno določeni obveznost upravljavca podatkov, da zagotovi dostop do osebnih podatkov, ki se obdelujejo, in pravica posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, da ta dostop zahteva.(3) Z nobeno od teh dveh določb se od posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne zahteva, da navede razloge za zahtevo za dostop, niti ni upravljavcu podatkov priznana diskrecijska pravica, da te razloge zahteva in presoja.
19. Člen 12 SUVP upravljavcu nalaga, da „sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi […] vse informacije […] ter sporočila […]“, ter „posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, olajša uresničevanje njegovih pravic“.(4) Določbe člena 12 se namreč nanašajo predvsem na način, kako bi moral upravljavec podatkov med drugim zagotoviti dostop, in časovni okvir, v katerem bi moral to storiti.(5) Edini izjemi za obveznost upravljavca, da nemudoma ukrepa, se nanašata na možnost, da: (i) zahteva dodatne informacije ali zavrne ukrepanje v primeru upravičenega dvoma v zvezi z identiteto posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki,(6) oziroma (ii) zaračuna razumno pristojbino ali zavrne ukrepanje v primeru očitno neutemeljenih ali pretiranih zahtev.(7)
20. Besedilo člena 15 SUVP je prav tako zelo splošno, pri čemer posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, priznava obsežne pravice do dostopa: da od upravljavca pridobijo potrditev, ali se v zvezi z njimi obdelujejo osebni podatki, in, če je tako, prejmejo podrobne informacije v zvezi s tem,(8) ter da dobijo kopijo osebnih podatkov, ki se obdelujejo.(9) Določen ni noben izrecen pogoj ali omejitev za uresničevanje pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do dostopa, ki jo ima na podlagi člena 15 SUVP.
21. To se razlikuje od tega, kar je določeno v drugih določbah te uredbe, ki se nanašajo na druge pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Na primer v členu 17(3) SUVP so določeni položaji, v katerih se pravica do pozabe iz odstavkov 1 in 2 te določbe „ne uporablja[…]“. Podobno je oblikovan člen 20 SUVP, ki se nanaša na pravico do prenosljivosti podatkov, pri čemer so v odstavku 3 te določbe določene izjeme. V členu 21(6) SUVP pa so določeni pogoji, pod katerimi lahko posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, v nekaterih posebnih okoliščinah uveljavljajo pravico do ugovora, kot je določena v odstavku 1 tega člena.
22. Glede na navedeno uvodne izjave 63 po mojem mnenju ni mogoče razlagati tako, da se z njo uvaja pogoj ali omejitev za uresničevanje pravice do dostopa iz člena 15 SUVP, ki ju ni mogoče zaslediti v besedilu te določbe (niti v „sorodni določbi“, členu 12 SUVP).
23. Menim, da je uvodna izjava 63 bolj namenjena temu, da se izpostavi pomen pravice do dostopa v okviru SUVP. Ta pravica je namreč ključna in nujno potrebna za učinkovito uresničevanje številnih drugih pravic, ki se s SUVP priznavajo posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki.(10) Posamezniki namreč nikakor ne morejo imeti „nadzor[a] nad lastnimi osebnimi podatki“, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 7 SUVP, če ne vedo, ali se podatki obdelujejo, kaj se obdeluje in zakaj. To bi lahko pojasnilo, zakaj je v uvodni izjavi 63 navedeno, da bi morali imeti posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, pravico do dostopa, „da bi se seznanil[i] z obdelavo in preveril[i] njeno zakonitost“.(11) Besedilo uvodne izjave 63 je morda nekoliko nejasno, vendar iz njega po mojem mnenju ne izhaja, da se pravica do dostopa prizna samo za namene, ki so tam navedeni.
24. Mimogrede ugotavljam, da upravljavec takega pogoja pogosto ne bi mogel preveriti, posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pa bi ga tako zlahka zaobšel, saj bi bil odvisen od subjektivne namere zadevnega posameznika.(12)
25. Poleg tega se strinjam s predložitvenim sodiščem, da iz točke 44 sodbe YS in drugi(13) ni mogoče izpeljati drugačne razlage člena 15 SUVP. Sodišče je v tem odlomku ob sklicevanju na določbe Direktive 95/46/ES,(14) predhodnice SUVP, navedlo, da „[k]ot izhaja iz [preambule] te direktive, ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, […] pravico do dostopa do obdelovanih podatkov, ki se nanašajo nanj, da bi lahko opravil potrebna preverjanja“.(15)
26. Sodišče je s tem v bistvu samo navedlo besedilo uvodne izjave 41 Direktive 95/46, katere besedilo je bilo podobno besedilu uvodne izjave 63 SUVP. Poleg tega je bilo Sodišče v sodbi YS in drugi, kot je pravilno ugotovilo predložitveno sodišče, pozvano, naj pojasni pojem „osebni podatki“ za določitev obsega dostopa. S tem vprašanjem pa se postavlja drugačno pravno vprašanje – ali lahko namen zaprošenega dostopa vpliva na možnost odobritve dostopa – za katero po mojem mnenju v navedeni sodbi ni mogoče najti nobene koristne smernice.
27. Razlago člena 15 SUVP, ki jo predlagam v teh sklepnih predlogih, potrjuje tudi člen 8(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki se nanaša na „Varstvo osebnih podatkov“ in določa: „Vsakdo ima pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo.“(16) Zdi se, da je pravica do dostopa v Listini opredeljena kot samostojna pravica, ki je logično povezana z možnostjo ali namenom imetnika pravice, da uveljavlja druge pravice (kot je pravica do popravka(17)), vendar od te možnosti ali namena nikakor ni nujno odvisna.
28. Naj nazadnje dodam, da je to razlago člena 15 SUVP predlagal tudi Evropski odbor za varstvo podatkov v svojih „Guidelines 01/2022 on data subject rights – Right of access“ (Smernice 01/2022 o pravicah posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki – Pravica do dostopa).(18) Točka 13 teh smernic določa: „[U]pravljavci ne bi smeli presojati, ,zakaj‘ posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, zahteva dostop, temveč samo, ,kaj‘ zahteva […], in ali hranijo osebne podatke, ki se nanašajo na tega posameznika […] [N]a primer, upravljavec ne bi smel zavrniti dostopa zaradi tega, ker bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, zahtevane podatke lahko uporabil za obrambo na sodišču v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali gospodarskega spora z upravljavcem, ali zaradi suma, da bi se to lahko zgodilo.“
29. Zanimivo je, da primer iz teh smernic v veliki meri ustreza dejanskemu stanju v zadevi, ki jo obravnava predložitveno sodišče. To, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari dostop do svojih osebnih podatkov iz zdravstvene kartoteke – položaj, ki je posebej naveden v uvodni izjavi 63 SUVP –(19) zahtevala, da bi preučila, ali naj vloži tožbo zaradi zdravniške napake – namen, ki ga je predložitveno sodišče pravilno opredelilo kot „legitimen“ –(20) tako upravljavcu ne dovoljuje, da zavrne zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.
30. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 12(5) in člen 15(3) SUVP razlagati tako, da upravljavcu nalagata, da posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi kopijo njegovih osebnih podatkov, tudi če ta posameznik kopije ne zahteva za namene iz uvodne izjave 63 SUVP, temveč za drug namen, ki ni povezan z varstvom podatkov.
B. Drugo vprašanje: brezplačen dostop do kopij
31. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 23(1) SUVP dovoljuje, da nacionalna zakonodaja, sprejeta pred začetkom veljavnosti SUVP, omejuje pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da jim je brezplačno zagotovljena kopija osebnih podatkov, ki jih obdeluje upravljavec, tako da tem posameznikom nalaga, da krijejo stroške, ki jih ima upravljavec v zvezi s tem.
1. Načelo in izjema
32. Najprej je treba poudariti, da imajo posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, v skladu z določbami SUVP načeloma pravico, da prvo kopijo svojih podatkov, ki se obdelujejo, od upravljavca prejmejo brezplačno. To izrecno izhaja iz člena 12(5) SUVP, ki določa, da se informacije, ki se zagotovijo med drugim na podlagi člena 15 te uredbe, „zagotovijo brezplačno“ in da lahko upravljavec le takrat, kadar so zahteve „očitno neutemeljene ali pretirane zlasti ker se ponavljajo“, „zaračuna razumno pristojbino, pri čemer upošteva upravne stroške posredovanja informacij ali sporočila ali izvajanja zahtevanega ukrepa“.
33. To, čeprav implicitno, izhaja tudi iz člena 15(3) SUVP, ki določa, da lahko upravljavec „[z]a dodatne kopije, ki jih zahteva posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, […] zaračuna razumno pristojbino ob upoštevanju upravnih stroškov“.(21) Povsem očitno je, da to pomeni, da za prvo kopijo, ki jo zahteva posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pristojbine ni mogoče zaračunati.
34. Vendar lahko v skladu s členom 23(1) SUVP pravo Unije ali nacionalno pravo „z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 […], če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje“ enega od ciljev, navedenih v tem členu. Eden od teh ciljev je pod točko (e) javno zdravje, drugi pa pod točko (i) pravice in svoboščine drugih.
35. Zdaj ko sem to izpostavil, se bom posvetil ključni točki, ki se postavlja s tem vprašanjem, na katero je po mojem mnenju treba odgovoriti pritrdilno.
2. Zahteve iz člena 23(1) SUVP
36. Prvič, ni sporno, da je pravica posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da dostopajo do svojih osebnih podatkov – ki je določena v členu 15 SUVP – ena od pravic, ki spadajo na področje uporabe člena 23(1) SUVP in katere obseg je posledično mogoče omejiti z zakonodajnim ukrepom Unije ali države članice.(22)
37. Drugič, če države članice praviloma lahko omejijo obseg pravice do dostopa, na primer tako, da jo v nekaterih položajih ali v zvezi z nekaterimi podatki izključijo, bi jim moralo biti v skladu z načelom a maiore ad minus(23) dovoljeno tudi, da uvedejo dokaj majhno omejitev za njeno uresničevanje. Omejena je namreč le ena oblika dostopa (pravica do pridobitve kopije podatkov) in to zgolj tako, da je pogojena s tem, da morajo posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, plačati stroške, ki jih imajo upravljavci.
38. Tretjič, omejitev, kakršna je zadevna – ki je izrecno določena v civilnem zakoniku ali enakovrednem pravnem instrumentu – je določena „z zakonodajnim ukrepom“, kot določa člen 23(1) SUVP. Navedeni pogoj je enak tistemu, ki je določen v členu 52(1) Listine, v skladu s katerim mora biti omejevanje temeljnih pravic „predpisano z zakonom“.
39. V zvezi s tem naj dodam, da je po mojem mnenju to, da je zadevna nacionalna zakonodaja iz obdobja, preden je začela veljati SUVP, povsem nepomembno za ugotavljanje, ali navedena zakonodaja izpolnjuje pogoje iz člena 23(1) SUVP. Kot je ugotovila Komisija, se ne z navedeno določbo ne s katero koli drugo določbo SUVP ne zahteva, da se omejevalni ukrepi Unije ali držav članic vključijo v ad hoc zakonodajne instrumente, še manj pa v instrumente, sprejete po začetku veljavnosti SUVP. Državam članicam je tako dovoljeno, da ohranijo in uvedejo omejitve, ki so v skladu z zahtevami iz člena 23(1) SUVP. Primerjava različnih jezikovnih različic te določbe potrjuje to stališče.(24)
40. Četrtič, ker je zadevna omejitev, navedena v točki 37 zgoraj, relativno neškodljiva, menim, da nacionalna zakonodaja, kakršna je obravnavana, očitno ne posega v „bistvo“ navedene pravice (še ena zahteva, ki je določena tako v členu 23(1) SUVP kot členu 52(1) Listine). Navedena zakonodaja posameznikov ne prikrajša za nucleus durus njihove pravice do varstva podatkov. Med drugim si je težko sploh predstavljati položaje – med tistimi, ki jih ureja zadevna nacionalna zakonodaja – v katerih bi bil znesek navedenih stroškov tako visok, da bi za posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, obveznost, da jih nosijo, v praksi pomenila zavrnitev dostopa.
41. Petič, zdi se mi, da se z nacionalno zakonodajo, kakršna je ta, ki se obravnava, uresničujejo cilji, ki so dopustni na podlagi člena 23(1) SUVP in, širše, legitimni z vidika prava Unije.
42. Menim, da je zadevna nacionalna zakonodaja namenjena odvračanju od nepotrebnega ali lahkomiselnega zahtevanja kopij, da se (i) zaščitijo ekonomski interesi zdravnikov, ki so pogosto samozaposleni ali delajo v manjših ekipah, in tako (ii) zagotovi, da ti pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti svoj čas (večinoma) porabijo za svoje glavne medicinske naloge, ne pa za upravne naloge, ki bi se jim bilo mogoče izogniti, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
43. Drugi cilj je povezan s ciljem varovanja javnega zdravja. V členu 23(1) so pod točko (e) izrecno določene omejitve, ki so potrebne za zagotavljanje „pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice“, kot je „javn[o] zdravj[e]“. To je v skladu s členom 35 Listine, naslovljenim „Varovanje zdravja“, ki določa, da ima vsakdo „pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji. Pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije se zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.“(25)
44. Prvi cilj je res namenjen varovanju (zasebnega) interesa nekaterih posameznikov – zdravnikov, ki v položaju, ki se obravnava v tej zadevi, delujejo kot upravljavci podatkov – in je ekonomskega značaja. Vendar iz nobenega od navedenih elementov ne izhaja, da omejitev pravice do dostopa načeloma ni sprejemljiva.
45. Člen 23(1) SUVP namreč pod točko (i) dovoljuje omejitve, potrebne za zaščito „pravic in svoboščin drugih“. Zanimivo je, da je iste izraze mogoče najti tudi v členu 15(4) in uvodni izjavi 63 SUVP, ki prav v zvezi s pravico do pridobitve kopije podatkov, ki se obdelujejo, določata, da ta pravica ne „vpliva negativno na pravice in svoboščine drugih“.
46. Naj na začetku poudarim, da se člen 15(4), člen 23(1)(i) in uvodna izjava 63 SUVP nanašajo na „pravice in svoboščine drugih“(26) in ne, kot ostale določbe te uredbe, na „pravice in svoboščine tretjih oseb“.(27) To logično pomeni tudi, da so v skladu z navedeno določbo lahko sprejemljive omejitve, ki so potrebne za varovanje nekaterih pravic upravljavca.(28)
47. Dalje, to, da je eden od interesov, ki se varuje z zadevno nacionalno zakonodajo, ekonomskega značaja, samo po sebi ne pomeni, da z njim ne bi bilo mogoče upravičiti omejitev na podlagi člena 23(1) SUVP. Uvodna izjava 4 SUVP je precej jasna: „Pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica [in] v skladu z načelom sorazmernost jo je treba […] uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Ta uredba spoštuje vse temeljne pravice in upošteva svoboščine in načela, priznana z Listino, kakor so zajeta v Pogodbah, zlasti […] svobodo gospodarske pobude […]“.(29)
48. V zvezi s tem naj spomnim, da naslov II Listine, naslovljen „Svoboščine“, vsebuje različne pravice ekonomskega značaja: poleg že navedene svobode gospodarske pobude (člen 16) je mogoče najti še „svobodo izbire poklica in pravico do dela“ (člen 15) ter lastninsko pravico (člen 17). Temeljne pravice ekonomskega značaja se ne smejo obravnavati kot manjvredne v primerjavi z drugimi (državljanskimi, socialnimi ali političnimi) pravicami. Ni treba poznati del Ludwiga von Misesa(30) za razumevanje, da so vse navedene pravice neločljivo povezane: uživati jih je mogoče le vzporedno, saj bi odvzem ekonomskih pravic neizogibno vplival na možnost posameznika, da v celoti uživa svoje državljanske, socialne in politične pravice, ter obratno.
49. Poleg tega, kot je poudarilo predložitveno sodišče, uvodna izjava 13 SUVP spodbuja države članice, naj upoštevajo „posebne potrebe mikro, malih in srednjih podjetij […] pri uporabi te uredbe“. Državam članicam je tako dovoljeno, da upoštevajo posebne značilnosti manjših podjetij in samozaposlenih strokovnjakov, med katere pogosto spadajo zdravniki.
50. Zato brez težav ugotavljam, da člen 23(1) SUVP ne dopušča le omejitev, s katerimi se varuje javno zdravje, temveč tudi tiste, ki so namenjene varovanju nekaterih temeljnih ekonomskih pravic posameznikov,(31) med drugim pravic upravljavcev.
51. Nazadnje, nacionalna zakonodaja, ki omejuje pravico dostopa do osebnih podatkov, pa je v skladu s členom 23(1) SUVP dopustna le, če jo je mogoče šteti za „potreben in sorazmeren ukrep“ za varovanje enega od javnih interesov, ki so navedeni v tem členu. S to določbo se torej v skladu z dobro uveljavljenim načelom zahteva, da se za omejitev, ki jo je treba utemeljiti, opravi „preizkus sorazmernosti“.
3. Sorazmernost nacionalne zakonodaje
52. Za preveritev sorazmernosti omejitve je treba preučiti tri kumulativne zahteve. Ukrep mora biti primeren za zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja („primernost“) in ne sme presegati tistega, kar je nujno za njegovo uresničitev („nujnost“). Poleg tega mora biti nacionalni ukrep „sorazmeren stricto sensu“, kar pomeni, da mora zagotavljati pravično ravnotežje med zadevnimi interesi (med interesom, ki mu sledi država z zadevnim ukrepom, in interesi oseb, na katere to negativno vpliva).(32)
53. Menim, da so nacionalna sodišča najprimernejša za to, da presodijo, ali so konkretni nacionalni ukrepi, ki odstopajo od splošnih pravil prava Unije, v skladu z načelom sorazmernosti. Vendar bi za pomoč predložitvenemu sodišču pri reševanju spora, ki ga obravnava, ponudil naslednje ugotovitve.
54. Najprej, zdi se mi, da je nacionalna ureditev, kakršna je obravnavana, načeloma primerna za dosego ciljev, ki jim sledi nacionalni zakonodajalec, kar pomeni, da se zdi, da lahko pomembno prispeva k njihovemu uresničevanju. Zahteva, da posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, plačajo upravne stroške, povezane z izdelavo zahtevanih kopij, namreč te lahko dejansko odvrne od nepotrebnega ali lahkomiselnega zahtevanja dostopa. To pomeni, da je manj verjetno, da bodo morali zdravniki svoj čas in sredstva porabljati za upravna dela, ki se jim je mogoče izogniti.
55. Dalje, to, ali nacionalna zakonodaja, kot je obravnavana, presega tisto, kar je nujno za dosego njenih ciljev, in/ali ne zagotavlja pravičnega ravnotežja med zadevnimi interesi, sta vprašanji, ki po mojem mnenju nista tako preprosti in ju bo zato predložitveno sodišče moralo temeljito preučiti.
56. V zvezi s tem ponovno poudarjam,(33) da je zadevna omejitev relativno neškodljiva. Medtem ko člen 15 SUVP posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, dovoljuje različne oblike dostopa, zadevna nacionalna zakonodaja omejuje le eno od njih (pravico do pridobitve kopije podatkov) in samo tako, da jo pogojuje s tem, da posamezniki, na katere se nanašajo ti podatki, plačajo stroške, ki jih imajo upravljavci v zvezi s tem.
57. Komisija je vseeno izrazila nekaj dvomov glede nujnosti zadevne nacionalne zakonodaje, pri čemer je opozorila, da se uporablja za vse zahteve za dostop do zdravstvenih kartotek ne glede na zaposlitveni status in vrsto dejavnosti zadevnega zdravnika: ta je lahko samozaposlen, lahko dela samostojno ali v ordinacijah z več zdravniki ali pa je zaposlen na primer v javni bolnišnici ali veliki zasebni kliniki.
58. Priznati moram, da so nekatere trditve Komisije precej tehtne. Morda res drži, da vsi položaji, ki jih ureja zadevna nacionalna zakonodaja, niso povsem primerljivi v smislu člena 23(1)(e) in (i) SUVP. V velikih zdravniških ordinacijah, bolnišnicah in zasebnih klinikah sta na primer opravljanju vseh upravnih nalog, povezanih z zagotavljanjem zdravstvenih storitev, običajno namenjena posebno osebje in oprema. Zato ni mogoče trditi, da nacionalna zakonodaja, kakršna je obravnavana, tudi v teh primerih zdravnike razbremenjuje obveznosti, da nosijo nepotrebne stroške ali porabljajo svoj dragoceni čas za pisarniška dela, ki bi se jim bilo mogoče izogniti.
59. Poleg tega si lahko zdravniki, ki prosto določajo višino svojih tarif, kot se jim zdi primerno – drugače kakor zdravniki, ki morajo uporabljati javno določene tarife – če se jim to zdi primerno, dodatne stroške povrnejo tako, da dvignejo svoje tarife in tako te stroške „razporedijo“ med vse svoje paciente. Zato bi nekateri zdravniki lahko potrebovali višjo raven „zakonodajne zaščite“ kot drugi.
60. Po drugi strani pa nisem prepričan, da bi bilo pravilo, ki bi zdravnike in, posledično, paciente obravnavalo različno glede na to, ali zdravniki, na primer, (a) so samozaposleni ali zaposleni, (b) delajo v – da uporabim izraze iz uvodne izjave 13 SUVP – „mikro, malih in srednjih podjetjih“ ali za velike bolnišnice in klinike in/ali (c) jih zavezujejo javne tarife oziroma lahko svoje tarife prosto določajo, praktično ali razumno in pošteno.
61. Določitev pravega merila za razlikovanje položajev, v katerih bi morali stroške kriti pacienti, od tistih, v katerih bi jih morali kriti zdravniki, da bi se najbolje dosegli cilji, ki jih je določil nacionalni zakonodajalec, ni lahka naloga. Še več, s takšnim razlikovanjem bi se zapletli položaji (in morda vanje vnesla zmeda), ki jih je, ker so običajno povezani s precej nizkimi denarnimi zneski, verjetno lažje urejati z jasnim, samodejno uporabljanim pravilom.
62. Kot je razsodilo Sodišče, državam članicam ni mogoče odvzeti možnosti, da uresničujejo cilje v splošnem interesu z uvedbo splošnih in enostavnih pravil, ki jih uporabniki zlahka razumejo in uporabljajo, pristojni organi pa z lahkoto upravljajo in nadzorujejo.(34) Splošneje, kot sem navedel v nedavnih sklepnih predlogih, od držav članic ni mogoče zahtevati, naj zaradi sorazmernosti sprejmejo alternativne ukrepe, za katere ni gotovo, ali so izvedljivi oziroma učinkoviti, ali ukrepe, ki bi pomenili neznosno (organizacijsko ali finančno) breme zanje.(35)
63. Nazadnje, izključiti ni mogoče niti sprevrženega učinka pravila z bolj omejenim področjem uporabe, kot ga ima tisto, ki se obravnava: paciente bi lahko spodbudilo k obisku večjih klinik (ki kopije zdravstvenih kartotek zagotavljajo brezplačno) namesto manjših zdravniških ordinacij (ki za navedene kopije zahtevajo dodatno plačilo).
64. Vprašati bi se bilo namreč mogoče tudi o splošni poštenosti, ali, drugače povedano, razumnosti alternativnih pravil. Z vidika zdravnikov se po meri izdelano pravilo, ki pred takimi stroški varuje le neodvisne zdravnike in majhne ordinacije, morda zdi razumno, ker ščiti „najšibkejše“ strokovnjake. Pacienti pa lahko na isti ukrep gledajo drugače. Korist od takega pravila bi namreč imeli tisti pacienti, ki prejmejo zdravstvene storitve v velikih bolnišnicah in klinikah, zlasti tistih, v katerih zdravniki prosto določajo višino svojih tarif, kot se jim zdi primerno. Tako bi bilo, čeprav (i) so navedeni pacienti pogosto lahko premožnejši od tistih, ki obiskujejo lokalne samozaposlene zdravnike, in čeprav (ii) stroški kopij zdravstvenih kartotek verjetno predstavljajo zelo majhen (morda zanemarljiv) del vseh stroškov zdravstvenih storitev, ki jih imajo, kar pri pacientih, ki zdravstvene storitve prejmejo v okviru nacionalnega zdravstvenega sistema (običajno brezplačno ali za simbolično pristojbino), ni tako. Tako bi se lahko trdilo, da bi bili „najšibkejši strokovnjaki“ zaščiteni na račun „najšibkejših potrošnikov“.
65. Glede na navedeno v nasprotju s Komisijo nisem prepričan, da enoten pristop, ki ga je izbral nemški zakonodajalec, presega to, kar je potrebno za dosego ciljev, ki jim sledi zadevna nacionalna zakonodaja. Najti mi ni uspelo nobenega alternativnega ukrepa, ki manj omejuje pravico posameznikov do varstva podatkov in hkrati enako učinkovito varuje interese, katerih varstvu je namenjena zadevna nacionalna zakonodaja.
66. Prav tako na podlagi ničesar ne morem sklepati, da nemški zakonodajalec ni zagotovil ustreznega ravnotežja med različnimi zadevnimi interesi.
67. Drži, da bi bilo mogoče trditi, da je ravnotežje med različnimi zadevnimi interesi glede zagotavljanja kopij osebnih podatkov vzpostavil zakonodajalec Unije: upravljavec podatkov mora prvo kopijo zagotoviti brezplačno, plačilo pristojbine pa lahko zahteva samo za pretirane in/ali dodatne kopije. Vendar široko besedilo člena 23(1) in uvodne izjave 13 SUVP ne dopušča tako ozke razlage. Prav tako uvodna izjava 63, ki se izrecno nanaša na pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da imajo dostop do podatkov v zvezi s „svojim zdravjem“, ne vsebuje nobene posebne navedbe v zvezi s tem.
68. Še pomembneje, ne sme se spregledati, da ima Evropska unija na področju varovanja in izboljšanja človekovega zdravja zgolj podporno pristojnost.(36) Sodišče dosledno ugotavlja, da države članice določijo raven, na kateri želijo zagotoviti varovanje javnega zdravja, in kako naj se ta raven doseže. Ker se lahko ta raven med državami članicami razlikuje, jim je treba priznati polje proste presoje.(37)
69. Nemški zakonodajalec se je po tem, ko je pretehtal različne zadevne interese, odločil, da je v zvezi z zahtevami po kopijah zdravstvenih kartotek, ki jih pacienti naslovijo na zdravnike, upravičeno šteti, da bi morali nastale stroške kriti posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, in ne upravljavci. Menim, da je to odločitev glede politike, ki spada, ker ni očitno nerazumna ali neverjetna, na področje proste presoje zadevne države članice. Vsekakor pa je za nadzor te odločitve pristojno predložitveno sodišče, in ne Sodišče.
70. Ob navedenem pa zagotovo obstaja element, ki bi ga moralo po mojem mnenju preveriti predložitveno sodišče. V položajih, kakršni so tisti, ki jih ureja zadevna nacionalna zakonodaja, je po mojem mnenju nujno, da so stroški, katerih povračilo lahko zdravniki zahtevajo od pacientov, strogo omejeni na dejanske stroške izdelave in zagotovitve zahtevanih kopij. To pomeni, da se lahko povrnejo samo stroški, ki so povezani z materialom (kot so papir, toner tiskalnikov ali fotokopirnih strojev in/ali ključi USB itd.) in delom, ki sta potrebna v ta namen. Menim, da navedeni stroški ne smejo vključevati nikakršnega dobička v korist strokovnjakov.(38) Glede na trenutno stanje digitalizacije dokumentov in arhiva bi bil presenečen (in zato sumničav), če bi bil znesek, ki ga zdravniki običajno zaračunajo za to, višji od nekaj evrov.
71. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da člen 23(1) SUVP dovoljuje nacionalno ureditev, ki pacientom, ki želijo pridobiti kopije svojih osebnih podatkov iz zdravstvene kartoteke, nalaga, da zdravnikom povrnejo nastale stroške, če je omejitev pravice do dostopa glede na vse upoštevne okoliščine potrebna in sorazmerna s ciljema varovanja javnega zdravja in svobode gospodarske pobude zdravnikov. Natančneje, predložitveno sodišče mora preveriti, ali so stroški, katerih povračilo lahko zdravniki zahtevajo od pacientov, strogo omejeni na dejanske stroške, nastale v zvezi s tem.
C. Tretje vprašanje: pojem „kopija podatkov“
72. Nazadnje, predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali je treba v okviru razmerja med zdravnikom in pacientom izraz „kopija osebnih podatkov, ki se obdelujejo“, iz člena 15(3), prvi stavek, SUVP razlagati tako, da je posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, priznana splošna pravica do pridobitve celovite kopije dokumentov iz njegove zdravstvene kartoteke.
73. Glavno težavo, ki se postavlja s tem vprašanjem, je – po mojem mnenju prepričljivo – obravnaval generalni pravobranilec G. Pitruzzella v nedavnih sklepnih predlogih v zadevi F. F.(39)
74. V tej zadevi je predložitveno sodišče Sodišče zaprosilo za pojasnila o obsegu pravice do dostopa, ki je posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, priznana s členom 15 SUVP. Generalni pravobranilec G. Pitruzzella je v odgovor na to vprašanje med drugim razpravljal o pojmu „kopija“ v smislu člena 15(3) in (4) SUVP. Na podlagi jezikovne, sobesedilne in teleološke razlage te določbe je prišel do naslednjih ugotovitev, ki so upoštevne v obravnavani zadevi.
75. Prvič, pojem „kopija“ iz člena 15(3) in (4) SUVP je treba razumeti kot „natančno reprodukcijo osebnih podatkov, ki jih zahteva posameznik, na katerega se ti podatki nanašajo, ki se zagotovi na razumljiv način ter v materialni in trajni obliki, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, omogoči, da učinkovito uveljavlja pravico do dostopa do osebnih podatkov, in sicer tako, da se lahko v celoti seznani z vsemi osebnimi podatki, ki se obdelujejo“. Dodal je, da se „natančna oblika kopije […] določi glede na posebnosti posamezne zadeve, zlasti pa glede na vrsto osebnih podatkov, do katerih se zahteva dostop, in potrebe posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki“.(40)
76. Drugič, s členom 15(3) SUVP „posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni priznana splošna pravica do pridobitve kopije odlomka besedila ali celotnega dokumenta, ki vsebuje osebne podatke tega posameznika, oziroma – če se osebni podatki obdelujejo v podatkovni zbirki – do pridobitve izvlečka iz te podatkovne zbirke“. Ob tem je pojasnil tudi, da „navedena določba […] ne izključuje možnosti, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovijo odlomki besedila, celotni dokumenti ali izvlečki iz podatkovnih zbirk, če je to potrebno za zagotavljanje popolne razumljivosti osebnih podatkov, ki se obdelujejo in do katerih se zahteva dostop“.(41)
77. Iz razloga ekonomičnosti pravosodja tu ne navajam razlogov, na podlagi katerih je zavzel to stališče. Zadostuje naj navedba, da se v zvezi s tem popolnoma strinjam z njegovim stališčem. Navsezadnje SUVP ni zakonodajni akt o dostopu do dokumentov, temveč o varstvu podatkov. Zato se primarno osredotoča na zagotavljanje dostopa do podatkov, in ne do dokumentov, ki vsebujejo podatke. Čeprav v nekaterih primerih dostop do dokumentov nujno pomeni dostop do podatkov, to ni vedno tako.
78. Vendar se mi zdi, da je v skladu z načelom preglednosti(42) in zahtevo, da se informacije zagotovijo v „jedrnati, pregledni, razumljivi in lahko dostopni obliki“,(43) mogoče, da bi glede dokumentov, ki jih vsebujejo zdravstvene kartoteke, pravica do pridobitve kopije podatkov, ki se obdelujejo, lahko pogosto zahtevala pravico do kopije (odlomka ali celotnega besedila) izvirnih dokumentov. Zlasti glede rezultatov analiz ali testov (ki običajno vključujejo številne tehnične podatke in/ali slike) menim, da bi to, da bi bilo zdravnikom (ali njihovemu osebju) omogočeno, da te podatke povzamejo ali sestavijo, da bi jih zagotovili v zbirni obliki, lahko povzročilo tveganje, da bi bili nekateri upoštevni podatki izpuščeni(44) ali napačno navedeni(45), posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki (to je pacientom), pa vsekakor dodatno otežilo preverjanje natančnosti in popolnosti teh podatkov.
79. Verjetno je prav zato, kot je bilo že omenjeno, v uvodni izjavi 63 SUVP izrecno navedeno, da pravica do dostopa do osebnih podatkov „vključuje pravico posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da imajo dostop do podatkov v zvezi s svojim zdravjem, na primer podatkov v njihovi zdravstveni kartoteki, ki vključuje informacije, kot so diagnoze, izvidi preiskav, ocene lečečih zdravnikov in druga zdravljenja ali posegi“.
80. Tako se zdi, da je zakonodajalec Unije sam poudaril pomen tega, da dostop posameznikov do osebnih podatkov v zvezi z njihovim zdravjem ni samo lahko razumljiv, temveč tudi kar najbolj popoln in natančen. Obenem je jasno, da lahko zdravstvene kartoteke vsebujejo različne dokumente, ki ne vsebujejo osebnih podatkov pacientov (na primer znanstvene članke o boleznih ali zdravljenju). Pacienti seveda na podlagi SUVP nimajo pravice do dostopa do informacij, ki jih vsebujejo navedeni članki, in posledično pravice do pridobitve njihove kopije.
81. V zvezi s tem ugotavljam, da zadevna nacionalna zakonodaja – o katere reformi, kolikor razumem, razpravljajo pristojni nacionalni organi –(46) pacientom morda priznava pravico do dostopa do zdravstvenih kartotek in zlasti do pridobitve kopij dokumentov, ki jih te vsebujejo, ki presega tisto, ki je priznana s SUVP.
82. Nobenega razloga ne vidim, zakaj to v okviru prava Unije ne bi smelo biti mogoče, saj bi to spadalo na področje prava, ki ni urejeno na ravni Unije. Poleg tega, kolikor vidim, ni nobenih očitnih nasprotij z določbami SUVP. Vendar mi skoraj ni treba poudarjati, da bi pravico do dostopa do zdravstvenih kartotek, ki presega tisto, ki je priznana s SUVP, v tem obsegu urejalo le nacionalno pravo. To pomeni, da mora obseg te pravice (na primer vrsta zadevnih dokumentov) in način, kako je treba zagotoviti dostop (na primer brezplačno ali v zameno za povračilo nastalih stroškov), določiti nacionalni zakonodajalec.
83. Sodišču tako predlagam, naj na tretje vprašanje odgovori, da v okviru razmerja med zdravnikom in pacientom izraza „kopija osebnih podatkov, ki se obdelujejo“, iz člena 15(3) SUVP ni mogoče razlagati tako, da je posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, priznana splošna pravica do pridobitve celovite kopije vseh dokumentov, vključenih v njegovo zdravstveno kartoteko. To ne izključuje možnosti, da bo moral upravljavec posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, zagotoviti delno ali celovito kopijo nekaterih dokumentov. To velja, kadar je kopija dokumenta potrebna za zagotovitev, da so predloženi podatki razumljivi in da lahko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, preveri, ali so predloženi podatki popolni in natančni.
V. Predlog
84. Skratka, Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori:
Člen 12(5) in člen 15(3) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da upravljavcu nalagata, da posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi kopijo njegovih osebnih podatkov, tudi če ta posameznik kopije ne zahteva za namene iz uvodne izjave 63 SUVP, temveč za drug namen, ki ni povezan z varstvom podatkov.
Člen 23(1) SUVP dovoljuje nacionalno ureditev, ki pacientom, ki želijo pridobiti kopije svojih osebnih podatkov iz zdravstvene kartoteke, nalaga, da zdravnikom povrnejo nastale stroške, če je ta omejitev pravice do dostopa glede na vse upoštevne okoliščine potrebna in sorazmerna s ciljema varovanja javnega zdravja in svobode gospodarske pobude zdravnikov. Natančneje, predložitveno sodišče mora preveriti, ali so stroški, katerih povračilo lahko zdravniki zahtevajo od pacientov, strogo omejeni na dejanske stroške, nastale v zvezi s tem.
V okviru razmerja med zdravnikom in pacientom izraza „kopija osebnih podatkov, ki se obdelujejo“, iz člena 15(3) SUVP ni mogoče razlagati tako, da je posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, priznana splošna pravica do pridobitve celovite kopije dokumentov, vključenih v njegovo zdravstveno kartoteko. Vendar mora upravljavec posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotoviti delno ali celovito kopijo dokumentov, kadar je to potrebno za zagotovitev, da so predloženi podatki razumljivi in da lahko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, preveri, ali so predloženi podatki popolni in natančni.