Language of document :

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 20. septembra 2018 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Fővárosi Ítélőtábla – Madžarska) – OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt/Teréz Ilyés, Emil Kiss

(Zadeva C-51/17)1

(Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji – Direktiva 93/13/EGS – Področje uporabe – Člen 1(2) – Obvezni zakoni in predpisi – Člen 3(1) – Pojem ‚pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično‘ – Pogoj, vključen v pogodbo po njeni sklenitvi in po posegu nacionalnega zakonodajalca – Člen 4(2) – Jasen in razumljiv jezik pogoja – Člen 6(1) – Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja s strani nacionalnega sodišča po uradni dolžnosti – Kreditna pogodba v tujih valutah, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom)

Jezik postopka: madžarščina

Predložitveno sodišče

Fővárosi Ítélőtábla

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeči stranki: OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt

Toženi stranki: Teréz Ilyés, Emil Kiss

Izrek

Pojem „pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično“, iz člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da se nanaša med drugim na pogodbeni pogoj, ki je bil spremenjen z obvezno nacionalno zakonsko določbo, ki je bila sprejeta po sklenitvi potrošniške pogodbe in katere namen je nadomestiti nični pogoj iz navedene pogodbe.

Člen 1(2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da na področje uporabe te direktive ne spadajo pogoji, ki temeljijo na obveznih določbah nacionalnega prava, vstavljenih po sklenitvi potrošniške kreditne pogodbe in namenjenih zamenjavi ničnega pogoja iz te pogodbe z naložitvijo menjalnega tečaja, ki ga določi madžarska narodna banka. Vendar pa pogoj v zvezi z valutnim tveganjem, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni izključen iz navedenega področja uporabe na podlagi te določbe.

Člen 4(2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, zavezuje finančne ustanove, da kreditojemalcem posredujejo zadostne informacije, da se jim omogoči, da sprejmejo poučene in preudarne odločitve. V zvezi s tem ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj v zvezi s tečajnim tveganjem razume tako formalno in slovnično pravilno kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo znižanja vrednosti nacionalne valute v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit obračunan, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Člen 4 Direktive 93/13 treba razlagati tako, da zahteva, da je jasen in razumljiv pogodbeni pogoj treba preučiti s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so v trenutku sklenitve pogodbe obstajale v zvezi z njo, in prav tako na vse druge pogoje iz pogodbe, ne glede na okoliščino, da so bili nekateri od teh pogojev razglašeni za nepoštene ali so se šteli za nepoštene in jih je zato nacionalni zakonodajalec kasneje razglasil za nične.

Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče namesto potrošnika kot tožeče stranke po uradni dolžnosti ugotoviti morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja, ko ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente.

____________

1 UL C 144, 8.5.2017.