SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

18. marec 2015

Zadeva F‑51/14

Manuel Jaime Ribeiro Sinde Monteiro

proti

Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)

„Javni uslužbenci – Osebje ESZD – Uradnik – Napredovanje – Člena 43 in 45(1) Kadrovskih predpisov – Primerjalna ocena uspešnosti vseh uradnikov, ki lahko napredujejo – Uradniki, ki so jih predlagale službe ESZD, in uradniki, ki niso bili predlagani – Upoštevanje ocenjevalnih poročil – Izključno opisne ocene“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero M. J. Ribeiro Sinde Monteiro Sodišču za uslužbence predlaga razveljavitev odločbe operativnega direktorja („chief operating officer“) Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), ki je deloval kot organ ESZD za imenovanja z dne 9. oktobra 2013, s katero je bil določen seznam uradnikov, ki napredujejo v napredovalnem obdobju 2013.

Odločitev: Odločba organa za imenovanja pri Evropski službi za zunanje delovanje z dne 9. oktobra 2013, s katero je bil določen seznam uradnikov, ki napredujejo v napredovalnem obdobju 2013, se razglasi za nično v delu, v katerem na ta seznam ni vključen M. J. Ribeiro Sinde Monteiro. O preostanku tožbe ni treba odločati. Evropska služba za zunanje delovanje nosi svoje stroške in se ji naložijo stroški, ki jih je priglasil M. J. Ribeiro Sinde Monteiro.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobna pravila – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja

2.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalna poročila – Izključno opisne ocene v teh poročilih – Metoda, ki ne omogoča enakopravne primerjave uspešnosti v postopku napredovanja

(Kadrovski predpisi, člena 43 in 45)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Predhodna ocena spisov v posameznih generalnih direktoratih – Dopustnost – Nadaljnje ocene, ki jih mora opraviti odbor za napredovanja in nato organ za imenovanja – Obseg – Ocena, ki jo opravi organ za imenovanja in mora vključevati vse uradnike, upravičene do napredovanja

(Kadrovski predpisi, člen 45(1))

1.      Čeprav ima organ za imenovanja široko diskrecijsko pravico pri določanju postopka ali metode, ki je po njegovem mnenju najprimernejša za izvedbo primerjalne ocene uspešnosti, je pristojnost, ki se tako priznava upravi, kljub temu omejena s tem, da je treba to oceno opraviti skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. Torej je treba to oceno opraviti na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij. V tem smislu si mora organ za imenovanja, da bi zagotovil čim večjo poštenost sistema napredovanja, na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov prizadevati za zagotavljanje objektivnosti primerjalne ocene uspešnosti, in sicer, prvič, z zagotavljanjem primerljivosti ocen vseh uradnikov, tako da se pripravi skupna ocenjevalna lestvica, in drugič, s poenotenjem meril presoje, ki jih morajo upoštevati ocenjevalci.

(Glej točko 39.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodba Buendía Sierra/Komisija, T‑311/04, EU:T:2006:329, točka 172 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Stols/Svet, T‑95/12 P, EU:T:2014:3, točka 32;

Sodišče za uslužbence: sodba Nieminen/Svet, F‑81/12, EU:F:2014:50, točki 58 in 91 ter navedena sodna praksa, predmet pritožbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑476/14 P.

2.      Izključno opisne ocene v ocenjevalnih poročilih ne omogočajo metodičnega odkrivanja razlik pri načinu ocenjevanja uradnikov, ki ga uporabljajo različni ocenjevalci po svoji subjektivni presoji, zato te izključno opisne ocene vplivajo na zmožnost organa za imenovanja, da objektivno primerja uspešnost.

Ni mogoče sicer trditi, da člen 43 Kadrovskih predpisov nalaga uporabo številčne in analitične ocene, vendar se v skladu z obveznostjo, da se opravi enakopravna primerjava uspešnosti na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij, ki jo vsebuje člen 45 Kadrovskih predpisov, zahteva postopek ali metoda, ki omogoča nevtralizacijo subjektivnosti, ki izhaja iz presoj različnih ocenjevalcev.

(Glej točki 40 in 41.)

3.      Organ za imenovanja mora v postopku napredovanja na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov pred vsakim napredovanjem opraviti primerjalno oceno uspešnosti vseh uradnikov, upravičenih do napredovanja. Natančneje, organ za imenovanja se lahko pri tej oceni za pomoč obrne na upravne službe na različnih hierarhičnih ravneh, saj je tako ravnanje v skladu z načeli, neločljivo povezanimi z delovanjem katere koli hierarhično urejene upravne strukture, ki se odražajo v členu 21, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega uradnik ne glede na svoj položaj pomaga in svetuje svojim nadrejenim.

Vendar predhodna ocena spisov uradnikov, upravičenih do napredovanja, ki se opravi v posameznih generalnih direktoratih, ne more nadomestiti primerjalne ocene, ki jo mora zatem opraviti – če je to predvideno – odbor za napredovanja in nato še organ, pristojen za imenovanja.

Natančneje, če naj primerjalna ocena uspešnosti vseh uradnikov, upravičenih do napredovanja, ne bo brezpredmetna, ni mogoče dopustiti, da organ, pristojen za imenovanja, preuči le uspešnost uradnikov, ki so najbolje razvrščeni na seznamih, ki jih pripravijo različne službe ali generalni direktorati.

To pomeni, da zaradi morebitnega interesa, da se najprej opravi primerjava uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, v posamezni službi, da se nato upošteva poseben položaj vsakega od njih, odbor za napredovanja in organ, pristojen za imenovanja, z vidika člena 45 Kadrovskih predpisov še ne moreta biti razbremenjena obveznosti primerjave uspešnosti vseh uradnikov, upravičenih do napredovanja.

V preglednicah, ki jih odbor za napredovanja uporablja za vse uradnike, upravičene do napredovanja, na podlagi člena 5(2) sklepa, s katerim je visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko določil pravila za postopek napredovanja za namene uporabe člena 45 Kadrovskih predpisov, so po nazivih navedeni uradniki, ki jih službe predlagajo za napredovanje glede na možnosti napredovanja na podlagi informativnih kvot, ki jih določi direktor za človeške vire. Čeprav preglednice v različnem obsegu omogočajo hiter pregled nad položajem vseh uradnikov z istim nazivom, ki so upravičeni do napredovanja, ne vsebujejo nobene navedbe glavnih nalog in morebitne uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, ki pa jih službe niso predlagale za napredovanje. V nasprotju s tem so za uradnike, upravičene do napredovanja, ki so jih službe predlagale za napredovanje, navedene glavne naloge skupaj s kratko utemeljitvijo predloga za napredovanje na podlagi njihove uspešnosti. S to preglednico se udejanja različno obravnavanje tistih, ki so jih za napredovanje že takoj predlagale službe, in preostalih. Prednost, ki jo imajo prvonavedeni, ker je bila njihova uspešnost tako izpostavljena v praktičnem povzemalnem dokumentu, povzroči nezakonitost faz postopka napredovanja, v katerih je bil ta dokument morda uporabljen.

(Glej točke 46, 47, 50, 51 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodbe Tsirimokos/Parlament, T‑76/92, EU:T:1993:106, točka 17; Caravelis/Parlament, T‑182/99, EU:T:2001:131, točka 33, in Heurtaux/Komisija, T‑172/03, EU:T:2005:34, točka 40.