SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MELCHIORJA WATHELETA,

predstavljeni 19. septembra 2017(1)

Zadeva C‑284/16

Slowakische Republik

proti

Achmea BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Načela prava Unije – Dvostranski sporazum o naložbah, ki je bil leta 1991 sklenjen med Kraljevino Nizozemsko in Češko in Slovaško federativno republiko ter se še vedno uporablja med Kraljevino Nizozemsko in Slovaško republiko – Združljivost mehanizma za reševanje sporov med vlagatelji in državami, uvedenega z dvostranskim sporazumom o naložbah znotraj Evropske unije, s členi 18, prvi odstavek, PDEU, 267 in 344 PDEU“

Kazalo

I. Uvod

II. Pravni okvir

A. Pogodba DEU

B. BIT Nizozemska/Češkoslovaška

C. Nemško pravo

III. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

IV. Postopek pred Sodiščem

V. Analiza

A. Uvodne ugotovitve

B. Tretje vprašanje za predhodno odločanje

1. Dopustnost

2. Vsebinska presoja

C. Drugo vprašanje za predhodno odločanje

1. Zakonska podlaga arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT

2. Stalnost arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT

3. Obveznost pristojnosti arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT

4. Kontradiktornost postopka pred arbitražnimi sodišči, ustanovljenimi v skladu s členom 8 zadevnega BIT, njihova uporaba pravnih pravil pri reševanju sporov, ki so jim predloženi, ter neodvisnost in nepristranskost arbitrov

D. Prvo vprašanje za predhodno odločanje

1. Ali je spor med vlagateljem in državo članico, kot je spor iz člena 8 zadevnega BIT, zajet s členom 344 PDEU?

2. Ali zadevni spor pomeni spor „glede razlage ali uporabe Pogodb“?

a) Pristojnost arbitražnega sodišča je omejena na odločanje o kršitvah BIT

b) Področje uporabe zadevnega BIT in pravna pravila, ki jih ta določa, niso enaki področju uporabe in pravnim pravilom Pogodb EU in DEU

1) Področje uporabe zadevnega BIT je širše od področja uporabe Pogodb EU in DEU

2) Pravna pravila zadevnega BIT, ki nimajo enakovrednih določb v pravu Unije in ki z njim niso nezdružljive

i) Klavzula MFN

ii) Klavzula o spoštovanju pogodbenih obveznosti („umbrella clause“)

iii) „Sunset“ klavzula

iv) Uporaba mednarodne arbitraže kot mehanizem ISDS

3) Prekrivanje drugih določb zadevnega BIT z nekaterimi določbami Pogodb EU in DEU je zgolj delno

i) Polna in celovita zaščita in varnost naložb

ii) Pošteno in enakopravno obravnavanje naložb

iii) Prepoved nezakonitih razlastitev

3. Ali BIT Nizozemska/Češkoslovaška ob upoštevanju njegovega cilja pripelje do poseganja v ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter posledično v avtonomijo pravnega sistema Unije?

VI. Predlog

I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil predložen v okviru pritožbe, ki je bila vložena pri nemških sodiščih, da bi se dosegla razveljavitev končne arbitražne odločbe z dne 7. decembra 2012, ki jo je izdalo arbitražno sodišče v sestavi Vaughan Lowe QC (predsednik), Albert Jan van den Berg in V. V. Veeder QC (arbitra), ki je bilo ustanovljeno v skladu s sporazumom med Kraljevino Nizozemsko ter Češko in Slovaško federativno republiko o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb (v nadaljevanju: BIT Nizozemska/Češkoslovaška)(2) ter arbitražnimi pravili Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), pri čemer je funkcijo tajništva opravljalo Stalno arbitražno sodišče (PCA).(3)

2.        Predlog daje Sodišču prvič priložnost, da se opredeli do občutljivega vprašanja, ali so BIT,(4) sklenjeni med državami članicami,(5) ter zlasti mehanizmi za reševanje sporov med vlagatelji in državami (investor‑state dispute settlement, v nadaljevanju: ISDS), ki jih te uvedejo, združljivi s členi 18, 267 in 344 PDEU.

3.        To vprašanje je bistvenega pomena zaradi 196 BIT znotraj Evropske unije, ki so trenutno veljavni,(6) ter zaradi številnih arbitražnih postopkov med vlagatelji in državami članicami, v katerih je Evropska komisija intervenirala kot amicus curiae v podporo svoji tezi, da BIT znotraj Unije niso združljivi s Pogodbo DEU, to je tezi, ki so jo arbitražna sodišča sistematično zavračala kot neutemeljeno.(7)

II.    Pravni okvir

A.      Pogodba DEU

4.        Člen 18, prvi odstavek, PDEU določa, da „[k]jer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo“.

5.        Člen 267, prvi, drugi in tretji odstavek, PDEU določa:

„Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:

(a)      razlage Pogodb;

(b)      veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.

Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.

Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.“

6.        Člen 344 PDEU določa, da se „[d]ržave članice […] obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe Pogodb reševale le na načine, določene v Pogodbah“.

B.      BIT Nizozemska/Češkoslovaška

7.        BIT Nizozemska/Češkoslovaška je bil sklenjen 29. aprila 1991 in je začel veljati 1. oktobra 1992.(8) Slovaška republika je kot pravna naslednica Češke in Slovaške federativne republike 1. januarja 1993 vstopila v njene pravice in obveznosti, 1. maja 2004 pa je postala članica Unije.

8.        Ta BIT je bil sklenjen v češčini, angleščini in nizozemščini, pri čemer je v primeru različne razlage verodostojna angleška različica.

9.        Člen 2 navedenega BIT določa, da „[v]saka pogodbenica na svojem ozemlju spodbuja naložbe vlagateljev iz druge pogodbenice in dopušča take naložbe v skladu s svojimi zakonskimi določbami“.(9)

10.      Člen 3 zadevnega BIT določa:

„1.      Vsaka pogodbenica zagotovi pošteno in enakopravno obravnavo naložb vlagateljev iz druge pogodbenice ter teh vlagateljev ne ovira z nerazumnimi in diskriminatornimi ukrepi pri upravljanju, vzdrževanju, uporabi, uživanju ali odsvojitvi teh naložb.[(10)]

2.      Natančneje, vsaka pogodbenica zagotovi takim naložbam polno zaščito in varnost, ki nikakor nista manj obsežni od tistih, ki ju zagotavlja bodisi naložbam lastnih vlagateljev bodisi naložbam vlagateljev iz katere koli tretje države, odvisno od tega, kaj je za zadevnega vlagatelja ugodneje.[(11)]

3.      Določb tega člena ni mogoče razlagati tako, da je z njimi katera koli pogodbenica zavezana podeliti vlagateljem iz druge pogodbenice privilegije in ugodnosti, podobne tistim, ki so podeljeni vlagateljem iz tretje države:

(a)      na podlagi njenega članstva v kateri koli obstoječi ali prihodnji carinski ali gospodarski uniji ali podobni ustanovi; […][(12)]

4.      Vsaka pogodbenica zagotovi spoštovanje vsake obveznosti, ki bi jo sprejela v zvezi z naložbami vlagateljev iz druge pogodbenice.[(13)]

5.      Če zakonske določbe katere koli od pogodbenic ali obstoječe ali prihodnje obveznosti med pogodbenicama po mednarodnem pravu poleg tega sporazuma vsebujejo splošna ali posebna pravila, s katerimi se naložbam vlagateljev iz druge pogodbenice zagotavlja ugodnejše obravnavanje od obravnavanja, določenega s tem sporazumom, ta pravila v obsegu, v katerem so ugodnejša, prevladajo nad tem sporazumom.[(14)]“

11.      Člen 4 določa, da „[v]saka pogodbenica zagotovi prost prenos plačil, povezanih z naložbo. Prenosi se izvajajo v prosto zamenljivi valuti, brez neupravičenih omejitev ali zamud […]“.(15) Prost prenos plačil zajema med drugim dobiček, obresti in dividende.

12.      Člen 5 določa, da „[n]obena pogodbenica ne sprejme ukrepov, s katerimi bi se vlagateljem iz druge pogodbenice neposredno ali posredno odvzele njihove naložbe“,(16) razen če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, če se ukrepi sprejmejo v splošnem interesu in v skladu z zakonsko zahtevanim postopkom, če niso diskriminatorni ter če je hkrati določeno plačilo pravičnega nadomestila. V skladu s to določbo mora odškodnina ustrezati resnični vrednosti naložbe (genuine value).

13.      Člen 8 določa:

„1.      Vsi spori med eno pogodbenico in vlagateljem iz druge pogodbenice v zvezi z naložbo tega vlagatelja se, če je mogoče, rešujejo po mirni poti.[(17)]

2.      Vsaka pogodbenica soglaša, da se spor v smislu odstavka 1 tega člena, če ni bil rešen po mirni poti v šestih mesecih od datuma, ko je ena od strank v sporu predlagala njegovo mirno reševanje, predloži arbitražnemu sodišču.[(18)]

3.      Arbitražno sodišče iz odstavka 2 tega člena se ustanovi za vsak primer posebej, in sicer tako: vsaka stranka v sporu imenuje enega arbitra, tako imenovana arbitra pa skupaj izbereta tretjega arbitra, državljana tretje države, ki bo predsednik sodišča. Vsaka stranka v sporu imenuje svojega arbitra v dveh mesecih od datuma, ko je vlagatelj obvestil drugo pogodbenico o svoji odločitvi za predložitev spora arbitražnemu sodišču, predsednik pa je imenovan v treh mesecih od istega datuma.[(19)]

4.      Če se imenovanja ne opravijo v zgoraj navedenih rokih, lahko katera koli stranka v sporu zaprosi predsednika Arbitražnega inštituta Stockholmske trgovinske zbornice, naj opravi potrebna imenovanja. Če je predsednik državljan katere od pogodbenic ali če iz katerega koli drugega razloga ne more opraviti navedene naloge, je treba za izvedbo potrebnih imenovanj zaprositi podpredsednika. Če je podpredsednik državljan katere od pogodbenic ali če tudi on ne more opraviti omenjene naloge, je treba za izvedbo potrebnih imenovanj zaprositi po funkciji najvišjega člana Arbitražnega inštituta, ki ni državljan nobene od pogodbenic.[(20)]

5.      Arbitražno sodišče določi svoj postopek v skladu z arbitražnimi pravili [UNCITRAL].[(21)]

6.      Arbitražno sodišče odloča na podlagi prava, pri čemer upošteva zlasti, vendar ne izključno:

–        veljavno pravo zadevne pogodbenice;

–        določbe tega sporazuma in vse druge upoštevne sporazume med pogodbenicama;

–        določbe posebnih sporazumov v zvezi z naložbo;

–        splošna načela mednarodnega prava.[(22)]

7.      Arbitražno sodišče odloča z večino glasov; njegova odločitev je dokončna in obvezujoča za stranki v sporu.[(23)]“

14.      Člen 13 določa:

„1.      Ta sporazum […] velja za obdobje desetih let.[(24)]

2.      Razen če ena ali druga pogodbenica s predhodnim obvestilom najmanj šest mesecev pred datumom izteka njegove veljavnosti odpove sporazum, se ta sporazum molče podaljšuje za obdobja desetih let, pri čemer vsaka pogodbenica ohrani pravico, da ga odpove s predhodnim obvestilom najmanj šest mesecev pred iztekom trenutnega obdobja veljavnosti.[(25)]

3.      V zvezi z naložbami, izvedenimi pred datumom prenehanja tega sporazuma, zgornji členi ohranijo učinek za dodatno obdobje petnajstih let od tega datuma.[(26)]

[…]“

C.      Nemško pravo

15.      Člen 1040 Zivilprozessordnung (zakonik o civilnem postopku), naslovljen „Pristojnost arbitražnega sodišča za odločanje o svoji pristojnosti“, določa:

„1.      Arbitražno sodišče lahko odloča o svoji pristojnosti, vključno z vsemi ugovori, ki se nanašajo na obstoj ali veljavnost arbitražnega sporazuma. […]

2.      Ugovor nepristojnosti arbitražnega sodišča se lahko poda najpozneje ob vložitvi odgovora na tožbo. […]

3.      Če arbitražno sodišče presodi, da je pristojno, o ugovoru iz odstavka 2 praviloma odloči z vmesno odločbo. […]“

16.      Člen 1059 zakonika o civilnem postopku, naslovljen „Zahtevek za razveljavitev“, določa:

„(1)      Tožba zoper arbitražno odločbo se lahko pri nacionalnem sodišču vloži le v obliki zahtevka za razveljavitev v skladu z odstavkoma 2 in 3.

(2)      Arbitražna odločba se lahko razveljavi le:

1.      če stranka, ki vloži zahtevek, utemeljeno trdi:

(a)      da [arbitražni sporazum] ni veljaven po pravu, ki so ga stranke določile kot pravo, ki se uporablja zanj, ali, če takega prava niso določile, po nemškem pravu;

[…]

2.      če pristojno nacionalno sodišče ugotovi:

[…]

(b)      da bi priznanje ali izvršitev arbitražne odločbe pripeljala do rezultata, ki bi bil v nasprotju z javnim redom.

[…]“

III. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

17.      Achmea BV (nekdanja Eureko BV) je družba, ki pripada nizozemski zavarovalniški skupini.

18.      Slovaška republika je v okviru reforme svojega zdravstvenega sistema leta 2004 odprla slovaški trg za nacionalne in tuje ponudnike zasebnih zdravstvenih zavarovanj. Potem ko je družba Achmea pridobila dovoljenje kot zdravstvena zavarovalnica, je na Slovaškem ustanovila hčerinsko družbo (Union Healthcare), v katero je vložila kapital (približno 72 milijonov EUR) in preko katere je ponujala zasebna zdravstvena zavarovanja.

19.      Po zamenjavi vlade leta 2006 je Slovaška republika delno omejila liberalizacijo trga zdravstvenih zavarovanj. Najprej je prepovedala uporabo zavarovalnih posrednikov, nato izplačila dobička, ustvarjenega z dejavnostjo zdravstvenih zavarovanj, in nazadnje prodajo zavarovalnih portfeljev. Ústavný súd Slovenskej republiky (ustavno sodišče Slovaške republike) je s sodbo z dne 26. januarja 2011 razsodilo, da je zakonska prepoved izplačil dobička v nasprotju z ustavo. Slovaška republika je z zakonom o reformi zdravstvenega zavarovanja, ki je začel veljati 1. avgusta 2011, znova dovolila izplačila dobička.

20.      Ker je družba Achmea menila, da zakonodajni ukrepi Slovaške republike pomenijo kršitve členov 3(1) in (2), 4 ter 5 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, je oktobra 2008 zoper to državo začela arbitražni postopek na podlagi člena 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška in zahtevala odškodnino v višini 65 milijonov EUR.

21.      Arbitražno sodišče in stranki so se dogovorili, da PCA opravlja funkcijo tajništva in da je jezik postopka angleščina. Arbitražno sodišče je s prvim procesnim sklepom za kraj arbitraže določilo Frankfurt na Majni (Nemčija).

22.      V okviru arbitražnega postopka je Slovaška republika podala ugovor nepristojnosti arbitražnega sodišča. Trdila je, da Pogodba DEU ureja isti predmet kot BIT Nizozemska/Češkoslovaška in da je zato treba za ta BIT šteti, da se ne uporablja oziroma da je prenehal veljati, v skladu s členoma 30 in 59 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, sklenjene 23. maja 1969 (v nadaljevanju: Dunajska konvencija).(27) Slovaška republika je trdila tudi, da se posledično arbitražni sporazum, ki ga vsebuje člen 8(2) tega BIT, ne more uporabljati, ker ni združljiv s Pogodbo DEU. V zvezi s tem dodaja, da ima Sodišče izključno pristojnost glede zahtevkov družbe Achmea in da je to presodilo, da nekatere določbe navedenega BIT, kot je njegov člen 4 v zvezi s prostim prenosom plačil, niso združljive s Pogodbo DEU.(28)

23.      Arbitražno sodišče je z odločbo z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, arbitrabilnosti in prekinitvi zavrnilo ta ugovor nepristojnosti in se izreklo za pristojno.(29) Slovaška republika s tožbo za razveljavitev te odločbe, ki jo je vložila pri nemških sodiščih, ni uspela.

24.      Arbitražno sodišče je s končno odločbo z dne 7. decembra 2012 razsodilo, da je Slovaška republika z delom sprejetih ukrepov, in sicer s prepovedjo izplačil dobička(30) in prepovedjo prenosov,(31) kršila člena 3 (pošteno in enakopravno obravnavanje) in 4 (prost prenos plačil) BIT, ter je Slovaški republiki naložilo, naj plača družbi Achmea odškodnino v znesku 22,1 milijona EUR, povečanemu za obresti, pa tudi stroške arbitraže ter stroške in nagrado odvetnika družbe Achmea.(32)

25.      Ker je bil kraj arbitraže Frankfurt na Majni, je Slovaška republika vložila tožbo za razveljavitev končne odločbe pri Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija). Potem ko je to odločilo, da se ta tožba zavrne, je Slovaška republika vložila pritožbo zoper to odločitev pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija).

26.      V tem okviru Slovaška republika trdi, da je treba končno odločbo razveljaviti, ker je v nasprotju z javnim redom in ker je tudi arbitražni sporazum, na podlagi katerega je bila izdana ta končna odločba, ničen in v nasprotju z javnim redom.(33)

27.      Glede neskladja končne odločbe z javnim redom Slovaška republika zatrjuje, da arbitražno sodišče, ki nima možnosti, da bi Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ni upoštevalo hierarhično višjih določb prava Unije v zvezi s prostim pretokom kapitala in je kršilo njeno pravico do obrambe, ko je določilo znesek škode.

28.      Kar zadeva ničnost arbitražnega sporazuma, uvedenega s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, Slovaška republika trdi, da je ta sporazum v nasprotju s členoma 267 in 344 PDEU ter z načelom prepovedi diskriminacije iz člena 18 PDEU.

29.      Čeprav se Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) ne pridružuje dvomom, ki jih Slovaška republika izraža glede združljivosti člena 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška s členi 18, 267 in 344 PDEU, je ugotovilo, da Sodišče še ni odločalo o teh vprašanjih in da iz sodne prakse ni mogoče z zadostno gotovostjo sklepati, kakšen je odgovor, predvsem ob upoštevanju stališča Komisije, ki je intervenirala v podporo Slovaški republiki tako v zadevni arbitraži kot v postopku za razveljavitev pred nemškimi sodišči.

30.      Iz teh razlogov je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali člen 344 PDEU nasprotuje uporabi določbe v dvostranskem sporazumu o zaščiti naložb, sklenjenem med državami članicami Unije (tako imenovani BIT znotraj Unije), v skladu s katero lahko investitor iz države pogodbenice v primeru spora glede naložb v drugi državi pogodbenici proti slednji začne postopek pred arbitražnim sodiščem, če je bil navedeni sporazum sklenjen pred pristopom ene od držav pogodbenic k Evropski uniji, arbitražni postopek pa bi se začel šele po tem?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

2.      Ali člen 267 PDEU nasprotuje uporabi takšne določbe?

Če je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti nikalno:

3.      Ali člen 18, prvi odstavek, PDEU v okoliščinah, opisanih v prvem vprašanju, nasprotuje uporabi takšne določbe?“

IV.    Postopek pred Sodiščem

31.      Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil pri Sodišču vložen 23. maja 2016. Pisna stališča so vložile Slovaška republika, družba Achmea, češka, estonska, grška, španska, ciprska, madžarska, nizozemska, avstrijska, poljska, romunska in finska vlada ter Komisija.

32.      Na obravnavi, ki je bila 19. junija 2016, so stališča ustno podale Slovaška republika, družba Achmea, češka, nemška, estonska, grška, španska, francoska, italijanska, ciprska, latvijska, madžarska, nizozemska, avstrijska, poljska, romunska in finska vlada ter Komisija.

V.      Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

33.      Preden se lotim treh vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bi rad podal nekaj uvodnih preudarkov.

34.      Države članice, ki intervenirajo v tej zadevi, so razdeljene v dve skupini. Prva skupina je sestavljena iz Zvezne republike Nemčije, Francoske republike, Kraljevine Nizozemske, Republike Avstrije in Republike Finske, ki so v bistvu matične države vlagateljev in posledično nikoli ne nastopajo kot tožene stranke v arbitražnih postopkih, ki jih začnejo vlagatelji, oziroma se v takih postopkih kot tožene stranke znajdejo le redko, in sicer zoper Kraljevino Nizozemsko in Republiko Finsko nikdar ni bil sprožen tak postopek,(34) Zvezna republika Nemčija je imela tri take primere,(35) Francoska republika(36) in Republika Avstrija pa sta imeli le po en.(37)

35.      Drugo skupino sestavljajo Češka republika, Republika Estonija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Italijanska republika, Republika Ciper, Republika Latvija, Madžarska, Republika Poljska, Romunija in Slovaška republika. Vse te države so večkrat nastopale kot tožene stranke, zoper katere so bili začeti investicijski arbitražni postopki znotraj Unije, in sicer Češka republika 26‑krat, Republika Estonija trikrat, Helenska republika trikrat, Kraljevina Španija 33‑krat, Italijanska republika devetkrat, Republika Ciper trikrat, Republika Latvija dvakrat, Madžarska 11‑krat, Republika Poljska 11‑krat, Romunija štirikrat in Slovaška republika devetkrat.(38)

36.      Ob tej gospodarski stvarnosti ni ravno presenetljivo, da države članice iz druge skupine intervenirajo v podporo tezi Slovaške republike, ki je tožena stranka v investicijski arbitraži, obravnavani v tej zadevi.

37.      Nasprotno pa je presenetljivo, da je v tej drugi skupini, ki zagovarja tezo, da BIT znotraj Unije niso združljivi s Pogodbama EU in DEU, Italijanska republika edina odpovedala svoje BIT znotraj Unije, razen BIT Italija/Malta, medtem ko druge države članice iz te skupine ohranjajo v veljavi vse svoje BIT ali večino od njih, s čimer svojim vlagateljem omogočajo izkoriščanje teh sporazumov. Investicijske arbitraže, ki jih začnejo vlagatelji iz teh držav članic, so namreč številne in so zelo pogosto usmerjene zoper drugo državo članico iz iste skupine.(39)

38.      Ko je bilo Slovaški republiki na obravnavi postavljeno vprašanje, zakaj ne odpove vsaj tistih BIT, ki so podpisani z državami članicami, ki v obravnavani zadevi enako kot ona sama zagovarjajo nezdružljivost teh sporazumov s pravom Unije,(40) se je sklicevala na cilj, da njeni vlagatelji ne bi bili v državah članicah, s katerimi ne bi več imela sklenjenega BIT, deležni diskriminacije v primerjavi z vlagatelji iz drugih držav članic. Vendar ta skrb ni bila ovira za to, da ne bi odpovedala svojega BIT z Italijansko republiko. Hkrati se za slovaške vlagatelje še naprej uporabljajo BIT, sklenjeni z državami članicami iz iste skupine, kot na primer dokazuje arbitražni postopek Poštová banka, a.s. in Istrokapital SE proti Helenski republiki (zadeva ICSID št. ARB/13/8).

39.      Mojo pozornost pritegne tudi teza Komisije.

40.      Zelo dolgo je bila namreč teza institucij Unije, vključno s Komisijo, ta, da so BIT – čeprav niso nezdružljivi s pravom Unije – instrumenti, potrebni za pripravo srednje‑ in vzhodnoevropskih držav na pristop k Uniji. Poleg tega so pridružitveni sporazumi, podpisani med Unijo in državami kandidatkami, zajemali določbe, s katerimi je bilo predvideno sklepanje BIT med državami članicami in državami kandidatkami.(41)

41.      Komisija je na obravnavi poskušala pojasniti to spremembo stališča glede nezdružljivosti BIT s Pogodbama EU in DEU s trditvijo, da je šlo za sporazume, potrebne za pripravo držav kandidatk na pristop. Vendar če so bili ti BIT utemeljeni le v obdobju pridružitve, in če je vsaka pogodbenica vedela, da bodo postali nezdružljivi s Pogodbama EU in DEU, takoj ko bo zadevna tretja država postala članica Unije, zakaj ni bilo v pogodbah o pristopu določeno, da ti sporazumi prenehajo veljati, zaradi česar jih obkroža pravna negotovost, ki za nekatere države članice traja že več kot 30 let, za mnoge druge pa že 13 let?

42.      Poleg tega sporazumi o naložbah ne obstajajo samo med državami s tržnim gospodarstvom in državami, ki so nekoč imele plansko gospodarstvo,(42) ali med državami članicami in državami kandidatkami za pristop,(43) kot je vtis ustvarjala Komisija.

43.      Vse države članice in Unija so tudi ratificirale Pogodbo o energetski listini, podpisano v Lizboni 19. decembra 1994.(44) Ta večstranska pogodba o naložbah na energetskem področju učinkuje tudi med državami članicami, saj ni bila sklenjena kot sporazum med Unijo in njenimi državami članicami(45) na eni strani ter tretjimi državami na drugi, ampak kot običajen večstranski sporazum, v katerem vse pogodbenice sodelujejo enakopravno. V tem smislu materialne določbe za zaščito naložb, določene v tej pogodbi, in mehanizem ISDS učinkujejo tudi med državami članicami. Opozarjam, da če ni nobena institucija Unije ali država članica zaprosila Sodišča za mnenje o združljivosti navedene pogodbe s Pogodbama EU in DEU, je to zato, ker nobena o njih ni niti posumila o domnevni nezdružljivosti.

44.      Naj dodam, da je sistemsko tveganje, ki ga BIT znotraj Unije po mnenju Komisije pomenijo za enotnost in učinkovitost prava Unije, močno precenjeno. Statistični podatki UNCTAD(46) kažejo, da so bili v 62 arbitražnih postopkih znotraj Unije, ki so bili zaključeni v obdobju več desetletij, vlagatelji uspešni le v desetih zadevah,(47) kar predstavlja 16,1 % teh 62 zadev, to pa je občutno nižja stopnja od 26,9 % „zmag“ za vlagatelje na svetovni ravni.(48)

45.      Arbitražna sodišča so Komisiji zelo obširno omogočala intervencijo v arbitražah in tem sodiščem, kolikor vem, v nobeni od teh desetih zadev arbitražnim sodiščem ni bilo treba preizkusiti veljavnosti aktov Unije ali združljivosti aktov držav članic glede na pravo Unije. Več držav članic in Komisija so v pisnih stališčih navedle le en primer – in sicer arbitražo Ioan Micula in drugi proti Romuniji(zadeva ICSID št. ARB/05/20) – v katerem naj bi bila izdana arbitražna odločba, ki ni združljiva s pravom Unije. Čeprav po mojem mnenju ta primer v obravnavani zadevi ni upošteven,(49) okoliščina, da naj bi obstajal samo en primer, potrjuje moje stališče, da je bojazen nekaterih držav članic in Komisije glede sistemskega tveganja, ki naj bi ga ustvarjali BIT znotraj Unije, močno pretirana.

46.      Nazadnje je treba poudariti, da od pristopa Slovaške republike k Uniji BIT Nizozemska/Češkoslovaška ne spada več na področje uporabe člena 351 PDEU.(50)

47.      Toda to ne pomeni, da je ta BIT samodejno postal neveljaven ali nezdružljiv s Pogodbama EU in DEU. Kot je razsodilo Sodišče, se „določbe konvencije, ki zavezuje dve državi članici, ne morejo uporabljati v razmerjih med tema državama, če se ugotovi, da so v nasprotju s Pogodbo [DEU]“.(51) Drugače povedano, določbe take konvencije se med državama članicama uporabljajo, če so združljive s Pogodbama EU in DEU.

48.      Torej je treba preveriti, ali je člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška nezdružljiv s Pogodbo DEU in zlasti s členi 18, 267 in 344 PDEU.

B.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

49.      Predlagam, naj se trojica vprašanj obravnava v obratnem vrstnem redu od tistega, ki ga je izbralo predložitveno sodišče, kajti odgovor na prvo in drugo vprašanje ne bo koristen, če člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je prepovedana s členom 18 PDEU.

50.      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18 PDEU razlagati tako, da nasprotuje mehanizmu ISDS, kot ga določa člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška in s katerim se nizozemskim vlagateljem podeljuje pravica, da se zoper Slovaško republiko obrnejo na mednarodno arbitražo, kar je pravica, ki je vlagatelji iz drugih držav članic nimajo.

1.      Dopustnost

51.      Družba Achmea ter nizozemska, avstrijska in finska vlada izpodbijajo dopustnost tega vprašanja, ker to ni upoštevno za rešitev spora o glavni stvari, saj se družba Achmea nikakor ne pritožuje, da je bila diskriminirana. Ravno nasprotno, če člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška pomeni diskriminacijo, naj bi ta družbi Achmea koristila.

52.      Po mojem mnenju je treba ta ugovor nedopustnosti zavrniti, ker je odgovor na tretje vprašanje potreben, da bi se presodila združljivost člena 8 tega BIT s Pogodbama EU in DEU.

53.      Pri predložitvenem sodišču je bil sprožen postopek za razveljavitev končne odločbe z dne 7. decembra 2012, izdane v arbitražnem postopku Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), med drugim zaradi neveljavnosti arbitražne klavzule, na katero je arbitražno sodišče oprlo svojo pristojnost. V tem smislu ni pomembno, ali je bila družba Achmea žrtev diskriminacije ali ne.

2.      Vsebinska presoja

54.      Uvodoma opozarjam, da več intervenientov in Komisija poudarjajo, da se predložitveno sodišče v tretjem vprašanju ne bi smelo osredotočiti na člen 18 PDEU, temveč na člena 49 in 63 PDEU, ki v razmerju do člena 18 PDEU pomenita posebni pravili.

55.      Jasno je namreč, da „se člen 18 PDEU samostojno uporablja le v položajih, urejenih s pravom Unije, za katere Pogodba ne določa posebnih pravil o prepovedi diskriminacije“.(52)

56.      Vendar mehanizem ISDS, uveden s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ne spada ne na stvarno področje uporabe svobode ustanavljanja ne prostega pretoka kapitala niti katere od drugih določb Pogodbe DEU, saj pravo Unije ne določa pravnih sredstev, ki bi posameznikom omogočala, da tožijo države članice pred Sodiščem.(53)

57.      Poleg tega, kot bom pojasnil v točkah od 183 do 198 in od 210 do 228 teh sklepnih predlogov, stvarno področje uporabe navedenega BIT močno presega meje svobode ustanavljanja, določene v členu 49 PDEU, in prostega pretoka kapitala, določenega v členu 63 PDEU.

58.      To je vidno v obravnavanem primeru, v katerem je arbitražno sodišče v svoji končni odločbi razsodilo, da je Slovaška republika s sprejetjem prepovedi prenosov in prepovedi izplačil dobička(54) kršila člen 3 (pošteno in enakopravno obravnavanje) in člen 4 (prost prenos plačil) zadevnega BIT. Medtem ko člen 4 tega BIT v bistvu ustreza členu 63 PDEU, člen 3 navedenega BIT nima enakovredne določbe v pravu Unije, čeprav se delno prekriva z več določbami tega prava.(55)

59.      Preizkusiti je torej treba združljivost člena 8 zadevnega BIT s splošnim načelom prava Unije, izraženim v členu 18 PDEU, s katerim je prepovedana diskriminacija na podlagi državljanstva.

60.      V zvezi s tem Slovaška republika, estonska, grška, španska, italijanska, ciprska, madžarska, poljska in romunska vlada ter Komisija trdijo, da so materialne določbe tega BIT, vključno z njegovim členom 8, diskriminatorne, ker je z njimi v obravnavani zadevi ugodnejše obravnavanje pridržano vlagateljem iz Kraljevine Nizozemske, ki so vlagali v Slovaški republiki, medtem ko vlagatelji iz držav članic, ki s Slovaško republiko niso sklenile BIT,(56) niso upravičeni do takega obravnavanja.(57)

61.      Glede obsega, ki naj bi ga imela domnevna diskriminacija, je treba podati uvodno ugotovitev. Slovaška republika je sklenila BIT z večino držav članic, in sicer s Kraljevino Belgijo, Republiko Bolgarijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Republiko Hrvaško, Republiko Latvijo, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Madžarsko, Republiko Malto, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Republiko Poljsko, Portugalsko republiko, Romunijo, Republiko Slovenijo, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko ter Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska. Ti BIT so trenutno veljavni.

62.      Vlagatelji iz teh držav članic resda ne spadajo na področje uporabe člena 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška. Vendar je v vseh BIT, ki so jih matične države teh vlagateljev sklenile s Slovaško republiko, določena mednarodna arbitraža kot metoda ISDS. V zvezi z njimi torej ni razlike v obravnavanju.

63.      Slovaška republika je sklenila BIT tudi s Češko republiko in še en z Italijansko republiko, vendar sta pogodbenici ta sporazuma odpovedali.(58) Če torej obstaja razlika v obravnavanju za češke in italijanske vlagatelje, je to zato, ker sta se njihovi državi članici odločili, da jim odvzameta to ugodnost, ki jim je bila dana prav z BIT.

64.      Ob tem pa estonski, irski, ciprski in litovski vlagatelji v zvezi s Slovaško republiko nimajo določbe, ki bila enakovredna členu 8 navedenega BIT, razen za naložbe na energetskem področju, saj jim je v tem primeru taka možnost zagotovljena s Pogodbo o energetski listini.

65.      Po mojem mnenju celo za te vlagatelje ne obstaja diskriminacija, ki bi bila prepovedana s pravom Unije.

66.      Sodišče je namreč že obravnavalo vprašanje, ali lahko diskriminacija obstaja v zvezi z državljanom države članice, ki opravi čezmejno naložbo, kadar mu država članica gostiteljica naložbe ne prizna (davčne) ugodnosti, ki jo priznava državljanom druge države članice na podlagi dvostranskega sporazuma, sklenjenega z njo.

67.      Zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. julija 2005, D. (C‑376/03, EU:C:2005:424),(59) se je nanašala na to, da nizozemski organi nemškemu državljanu, ki je vlagal v nepremičnine, ki so bile na Nizozemskem, niso priznali olajšave davka od premoženja. D. je zatrjeval obstoj diskriminacije, ker je bila ta ugodnost priznana belgijskim državljanom, ki so opravili podobne naložbe na Nizozemskem, in to na podlagi členov 24 in 25 Konvencije med vlado Kraljevine Belgije in vlado Kraljevine Nizozemske o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja in o ureditvi nekaterih drugih vprašanj na področju davkov, podpisane 19. oktobra 1970 (v nadaljevanju: KIDO Nizozemska/Belgija).

68.      Sodišče je najprej opozorilo, da je „vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, del premise, da nerezident, kot je D., ni v primerljivem položaju z rezidentom Nizozemske. Vprašanje želi pojasniti, ali se položaj D. lahko primerja s položajem drugega nerezidenta, ki uživa posebno obravnavanje na podlagi konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja“.(60)

69.      V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je „[d]ejstvo, da se […] vzajemne pravice in obveznosti[, ustvarjene s KIDO Nizozemska/Belgija,] uporabljajo le za osebe, ki so rezidenti ene izmed teh dveh držav članic pogodbenic, […] neizogibna posledica dvostranskih konvencij za odpravo dvojnega obdavčevanja. Iz tega izhaja, da davčni zavezanec, ki je rezident Belgije, glede davka od premoženja, določenega na podlagi nepremičnin, ki ležijo na Nizozemskem, ni v enakem položaju, kot davčni zavezanec, ki prebiva zunaj Belgije“.(61)

70.      Sodišče je nato dodalo, da se naj „[p]ravilo, kot je to, ki je določeno v členu 25(3) [KIDO Nizozemska/Belgija,] ne bi obravnavalo kot ugodnost, ločena od ostalega dela konvencije, temveč je njen sestavni del in prispeva k njenemu splošnemu ravnovesju“.(62)

71.      Iz te sodbe je jasno razvidno ne samo, da Pogodba DEU ne vsebuje klavzule o državi z največjimi ugodnostmi (most‑favoured nation, v nadaljevanju: MFN), kot je tista, ki jo vsebuje BIT Nizozemska/Češkoslovaška v členu 3(2),(63) temveč tudi, da ne gre za diskriminacijo, ko država članica državljanom druge države članice ne nameni obravnavanja, ki ga na podlagi konvencije namenja državljanom tretje države članice.

72.      Okoliščino, da Pogodba DEU ne vsebuje klavzule MFN, potrjuje sodna praksa Sodišča glede člena 18 PDEU, v skladu s katero „[člen 18 PDEU] zahteva, da so osebe, ki so v položaju, urejenem s pravom [Unije], obravnavane popolnoma enako kot državljani države članice“,(64) to je kot domači državljani.

73.      Po mojem mnenju je analogija med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. julija 2005, D. (C‑376/03, EU:C:2005:424), popolna, ker se primerjava, ki jo podajata Slovaška republika in Komisija, prav tako nanaša na dva neslovaška vlagatelja, od katerih je eden (v tem primeru nizozemski) deležen materialne zaščite, zagotovljene z navedenim BIT, drugi pa ne.

74.      Prav tako kot KIDO Nizozemska/Belgija je namreč tudi zadevni BIT mednarodna pogodba, katere „področje uporabe [je] omejeno na fizične in pravne osebe, ki so v njem naštete“,(65) in sicer na fizične osebe, ki imajo državljanstvo ene od pogodbenic, in pravne osebe, ki so ustanovljene v skladu z njunim pravom.(66)

75.      V tem smislu je to, da se vzajemne pravice in obveznosti, ustvarjene z navedenim BIT, uporabljajo le za vlagatelje iz ene izmed dveh držav članic pogodbenic, neizogibna posledica dvostranske narave, ki jo imajo BIT. Iz tega izhaja, da nenizozemski vlagatelj glede naložbe, izvedene na Slovaškem, ni v enakem položaju kot nizozemski vlagatelj.

76.      Poleg tega člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška enako kot člen 25(3) KIDO Nizozemska/Belgija, na katerega se je Sodišče sklicevalo v točki 62 sodbe z dne 5. julija 2005, D. (C‑376/03, EU:C:2005:424), ni ugodnost, ki bi jo bilo mogoče ločiti od preostanka tega BIT, temveč je njegov sestavni del, in to do te mere, da BIT brez mehanizma ISDS ne bi imel nobenega smisla, saj ne bi bil dosežen njegov namen, ki je spodbujati in pritegniti tuje naložbe.

77.      Kot je Sodišče presodilo v točki 292 mnenja 2/15 (Sporazum o prosti trgovini z Republikos Singapur) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376), namreč določba Sporazuma o prosti trgovini s Singapurjem, s katero se kot mehanizem ISDS uvaja mednarodna arbitraža, „ne more bili zgolj dopolnilna“. V skladu z ustaljeno arbitražno prakso je pravica vlagateljev, da se obrnejo na mednarodno arbitražo, najbistvenejša določba, ki jo vsebujejo BIT, ker je kljub svoji procesni vsebini sama po sebi nepogrešljivo jamstvo, ki spodbuja in ščiti naložbe.(67) Zato ni ravno presenetljivo, da „starejši“ BIT,(68) ki ne vsebujejo mehanizma ISDS, enakovrednega členu 8 obravnavanega BIT, za vlagatelje niso bili posebej koristni.

78.      Vendar želi Komisija obravnavano zadevo razlikovati od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. julija 2005, D. (C‑376/03, EU:C:2005:424), ker se zadnjenavedena zadeva nanaša na davčno področje.(69)

79.      Po mojem mnenju to razlikovanje ni preveč prepričljivo. Najprej opozarjam, da so BIT podobni konvencijam o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ker se nanašajo na iste gospodarske dejavnosti, tako na priliv kot na odliv kapitala. Država lahko namreč pritegne priliv tujega kapitala na svoje ozemlje z odobritvijo visoke ravni pravnega varstva za naložbe v okviru BIT in s priznavanjem davčnih ugodnosti.(70) Tako kot pri konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, glede katerih nikoli ni bila ugotovljena načelna nezdružljivost s Pogodbama EU in DEU, je vzajemnost zavez držav bistven sestavni del BIT.(71)

80.      Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, pravna podlaga konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja med državami članicami ni člen 293, druga alinea, ES. Če bi bila, na katerem členu bi morale potem temeljiti tiste konvencije, ki jih sklepajo danes, glede na to, da člena 293 ES ni v Lizbonski pogodbi?

81.      Ob tem nič ne izključuje možnosti, da bi se BIT znotraj Unije nadomestili – v skladu z razdelitvijo pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami – z enim samim večstranskim BIT ali z aktom Unije, ki bi se uporabljal za vlagatelje iz vseh držav članic, kot so v svojem neuradnem dokumentu (non‑paper) z dne 7. aprila 2016 predlagale Zvezna republika Nemčija, Francoska republika, Kraljevina Nizozemska, Republika Avstrija in Republika Finska.(72)

82.      Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje odgovori, da mehanizem ISDS, kot ga določa člen 8 navedenega BIT in s katerim se nizozemskim vlagateljem podeljuje pravica, da se zoper Slovaško republiko obrnejo na mednarodno arbitražo, ne pomeni diskriminacije na podlagi državljanstva, ki je prepovedana s členom 18 PDEU.

83.      Le če bi se Sodišče strinjalo s tem predlogom odgovora, bo moralo preučiti prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje.

C.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

84.      Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali člen 267 PDEU kot bistvo sodnega sistema Unije, ki zagotavlja ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter avtonomijo pravnega sistema Unije, nasprotuje uporabi določbe, kot je člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška.

85.      To vprašanje bom preučil pred prvim, ker menim, da arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu s členom 8 tega BIT, pomeni sodišče v smislu člena 267 PDEU, ki je skupno dvema državama članicama, to je Kraljevini Nizozemski in Slovaški republiki, in ki mu je torej dovoljeno Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje. To bi samodejno pomenilo neobstoj vsakršne nezdružljivosti s členom 344 PDEU, kar je predmet prvega vprašanja za predhodno odločanje.

86.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je za to, da bi imel sodni organ naravo „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, potrebno, da se upoštevajo vsi elementi, in sicer „zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost“.(73) Poleg tega je potrebno, da „pred njim[…] poteka spor in [da] odloča[…] v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe“.(74)

87.      Na podlagi teh meril arbitražna sodišča niso samodejno izključena iz pojma „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU. Čeprav je namreč Sodišče večkrat odreklo odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki so ga postavili arbitri,(75) je na podlagi preučitve vsakega primera posebej prav tako ugotovilo dopustnost vprašanj za predhodno odločanje, ki so jih predložila arbitražna sodišča v zadevah, v katerih so bili izdani sodbi z dne 17. oktobra 1989, Handels‑ og Kontorfunktionærernes Forbund i Danmark (109/88, EU:C:1989:383), in z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), ter sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92).

88.      Zadnjenavedena primera nakazujeta, da se merila dopustnosti odpirajo za arbitražo posameznik‑država (sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta, C‑377/13, EU:C:2014:1754)(76) in mednarodno arbitražo (sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada, C‑555/13, EU:C:2014:92).(77)

89.      Zato bom lastnosti arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 navedenega BIT, preučil z vidika meril, navedenih v točki 86 teh sklepnih predlogov. Po mojem mnenju so v obravnavanem primeru vsa ta merila izpolnjena.(78)

1.      Zakonska podlaga arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT

90.      Večina zadev v zvezi z arbitražo, ki so bile predložene Sodišču, se je nanašala na posebno vrsto arbitraže, in sicer na trgovinsko arbitražo, ki se v sodni praksi Sodišča imenuje „pogodbena“, ker je njena pravna podlaga arbitražna klavzula, vključena v zasebnopravno pogodbo.(79)

91.      Obstajajo pa tudi druge vrste arbitraže. Poleg arbitraž, določenih v členu 272 PDEU, je tu arbitraža na podlagi mednarodne konvencije(80) ali arbitraža med posamezniki in državami, pri čemer se zadnjenavedeni vrsti na ravni zakonske podlage zelo razlikujeta od arbitraž med posamezniki.

92.      V zadnjenavedenem primeru podlaga za pristojnost arbitražnega sodišča ne izhaja iz zakona, ampak iz arbitražne klavzule, vsebovane v pogodbi.

93.      Tak je bil med drugim primer arbitraže, glede katere je bila izdana sodba z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107), in ki se je nanašala na pogodbo o združevanju sredstev, sklenjeno med več zasebnimi podjetji, katere namen je bil, da si ta podjetja v okviru skupnega programa za izgradnjo trinajstih predelovalnih plovil za ribiške proizvode razdelijo vse finančne pomoči, ki bi jih prejela iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS). Arbitražno sodišče, ki mu je bil predložen spor v skladu s to pogodbo, je podvomilo o združljivosti pogodbe s pravom Unije in je Sodišču postavilo vprašanje o tem.

94.      Sodišče se je izreklo za „nepristojno“,(81) ker je menilo, da to arbitražno sodišče ni sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, „za pogodbene stranke ni bilo nikakršne, niti pravne niti dejanske, obveznosti, da predložijo svoj spor arbitraži“,(82) ker so se za to same pogodbeno odločile. Drugič, „nemški javni organi niso [bili] niti vključeni v izbor arbitraže niti n[iso] posega[li] po uradni dolžnosti v potek postopka pred razsodiščem“.(83)

95.      Okoliščina, da je bila podlaga za pristojnost arbitražnega odbora arbitražna klavzula, sklenjena v pogodbi med potrošnikom in potovalno agencijo, je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. januarja 2005, Denuit in Cordenier (C‑125/04, EU:C:2005:69), zadoščala za izključitev tega odbora iz pojma sodišča v smislu člena 267 PDEU, čeprav je bila arbitražna klavzula del splošnih pogojev, ki jih je določila potovalna agencija, in se potrošnik glede tega ni mogel pogajati.

96.      Nasprotno pa zakonske podlage arbitražnega sodišča, ki se ustanovi in ki se mu spor predloži v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ni mogoče prerekati. Vsebovana je ne le v mednarodni pogodbi, temveč tudi v nizozemskem in češkoslovaškem zakonu o odobritvi tega BIT, s katerima je bil vpeljan v njuna pravna reda. V nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107), je vključenost javnih organov v odločitev za arbitražo in v arbitražni postopek (ker je bila v obravnavani zadevi Slovaška republika tožena stranka v arbitražnem postopku) očitna.

97.      To presojo potrjujeta sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), in sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92).

98.      Arbitražno sodišče, ki je Sodišču postavilo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), je izpolnjevalo merilo zakonske podlage, ker je portugalski zakon določal arbitražo kot sredstvo za sodno reševanje sporov na davčnem področju in dajal arbitražnim sodiščem za davčne zadeve splošno pristojnost za presojo zakonitosti plačil za vse davke.(84)

99.      Enako je Sodišče glede arbitražnega sodišča v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92), razsodilo, da to izpolnjuje merilo zakonske podlage, ker „[njegova] pristojnost […] n[i] temelji[la] na volji strank, temveč na [portugalskem] zakonu št. 62/2011“,(85) s katerim je bila arbitraža uvedena kot mehanizem za reševanje sporov, ki so zadevali pravice industrijske lastnine v zvezi z generičnimi in referenčnimi zdravili.

2.      Stalnost arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT

100. Mednarodna arbitraža je lahko institucionalna arbitraža, pri kateri postopek prevzame in vodi arbitražna institucija(86) v skladu s svojim pravilnikom in v zameno za plačilo, ali pa ad hoc arbitraža, pri kateri stranke same vodijo postopek, ne da bi se oprle na arbitražno institucijo.

101. Iz točk 25 in 26 sodbe z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), ter iz točke 24 sklepa z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92), je razvidno, da se merilo stalnosti ne nanaša na sestavo arbitražnega sodišča, ampak zadeva institucionalizacijo arbitraže kot sredstvo za reševanje sporov. Drugače povedano, merilo stalnosti je treba presojati glede na arbitražno institucijo, ki vodi arbitražni postopek, in ne glede na arbitražno sodišče, katerega sestava ni stalna.

102. V tem smislu je Sodišče v točki 26 sodbe z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), razsodilo, da „čeprav sestava sodnih senatov Tribunal Arbitral Tributário [arbitražno davčno sodišče, Portugalska] ni stalna in se njihova dejavnost po sprejetju odločbe konča, Tribunal Arbitral Tributário [arbitražno davčno sodišče], kot element tega sistema, gledano v celoti izpolnjuje zahtevo po stalnosti“. Sistem, na katerega se sklicuje Sodišče, je arbitražna institucija „Centro de Arbitragem Administrativa“ (CAAD) [center za upravno arbitražo, Portugalska].

103. Enako je Sodišče v točki 24 sklepa z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92), razsodilo, da je merilo stalnosti izpolnjeno, ker je bilo arbitražno sodišče „ustanovljeno na zakonski podlagi in mu je stalno podeljena obvezna pristojnost, poleg tega pa so postopkovna pravila, ki jih uporablja, določena in opredeljena z nacionalno zakonodajo“, in to čeprav je lahko glede na izbiro strank imelo različne oblike in sestavo ter upoštevalo različna postopkovna pravila, po izdaji odločbe pa je bilo razpuščeno.

104. V navedeni zadevi je bilo jasno, da je arbitražno sodišče ad hoc sodišče in da ni arbitražne institucije, ki bi mu zagotavljala stalnost, vendar je Sodišče o stalnosti sklepalo na podlagi člena 2 portugalskega zakona št. 62/2011, s katerim je bila arbitraža uvedena kot edino sredstvo za reševanje sporov, ki so zadevali pravice industrijske lastnine v zvezi z generičnimi in referenčnimi zdravili.

105. Enako je mogoče ugotoviti za arbitražna sodišča, ki se ustanovijo in katerim se spori predložijo v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, saj sta Kraljevina Nizozemska in Slovaška republika tako kot v zadevah, v katerih sta bila izdana sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), in sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92), uvedli arbitražo kot način reševanja sporov med eno od teh dveh držav in vlagateljem iz druge države.

106. Ta BIT vsebuje tudi druge elemente institucionalizacije arbitraže.

107. S členom 8(4) navedenega BIT se namreč pristojnost za imenovanje arbitrov podeljuje Stockholmski trgovinski zbornici (SCC), ki je stalna arbitražna institucija, njegov člen 8(5) pa določa, da se za arbitražni postopek uporabljajo pravila UNCITRAL.

108. Poleg tega je postopek pred arbitražnim sodiščem, ki je predmet obravnavane zadeve, potekal pod okriljem stalne arbitražne institucije. PCA s sedežem v Haagu, ustanovljeno s konvencijama o mirnem reševanju mednarodnih sporov, sklenjenima v Haagu leta 1899 in leta 1907,(87) je bilo namreč imenovano za institucijo, ki opravlja funkcijo tajništva, in sicer s pogoji imenovanja, ki so jih podpisali PCA in stranki v postopku v glavni stvari.

109. Zato se mi zdi, da je izpolnjeno tudi merilo stalnosti.

3.      Obveznost pristojnosti arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT

110. V skladu z ustaljeno sodno prakso „[obveznost pristojnosti] pri pogodbeni arbitraži manjka, ker za pogodbene stranke ni nikakršne, niti pravne niti dejanske obveznosti, da predložijo svoj spor arbitraži, in ker javni organi zadevne države članice niso niti vključeni v izbor arbitraže niti ne posegajo po uradni dolžnosti v potek postopka pred razsodiščem“.(88)

111. Seveda ni presenetljivo, da je Sodišče glede arbitražnih sodišč v zadevah, v katerih sta bila izdana sodba z dne 17. oktobra 1989, Handels‑ og Kontorfunktionærernes Forbund i Danmark (109/88, EU:C:1989:383), in sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92), razsodilo, da izpolnjujeta pogoj obvezne pristojnosti, saj je bila v skladu z danskim in portugalskim pravom uporaba arbitraže obvezna.

112. Vendar v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), arbitražno sodišče zaradi dejstva, da je bila uporaba arbitraže izbirna in da se je davčni zavezanec odločil za njeno uporabo zoper Portugalsko republiko, čeprav bi se lahko obrnil neposredno na redna sodišča, ni bilo izključeno iz pojma sodišča države članice v smislu člena 267 PDEU.

113. Sodišče je namreč menilo, da so njegove „odločbe […] na podlagi člena 24(1) uredbe‑zakona št. 10/2011 za stranke zavezujoče [ter da] [n]jegova pristojnost izhaja […] neposredno iz določb uredbe‑zakona št. 10/2011 in zato ni odvisna od predhodne izjave volje strank, da svoj spor predložijo arbitraži […]. Tako je, kadar davčni zavezanec kot tožeča stranka spor predloži davčni arbitraži, pristojnost [arbitražnega sodišča] obvezna za davčno in carinsko upravo“.(89)

114. Enako velja za arbitražna sodišča, ustanovljena v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška.

115. Odstavek 7 navedenega člena 8 določa, da je odločba arbitražnega sodišča, ustanovljenega v skladu z navedenim členom, „dokončna in obvezujoča za stranki v sporu“.(90) Torej ni nobenega dvoma, da je odločba, ki jo izda tako arbitražno sodišče, zavezujoča za stranke v smislu sodne prakse Sodišča.

116. Poleg tega odstavek 2 istega člena določa, da „[v]saka pogodbenica soglaša, da se spor [med vlagateljem in državo], če ni bil rešen po mirni poti v šestih mesecih od datuma, ko je ena od strank v sporu predlagala njegovo mirno reševanje, predloži arbitražnemu sodišču“.(91)

117. Okoliščina, da lahko vlagatelj izbere, ali bo začel postopek pred sodišči zadevne države članice ali pred arbitražnim sodiščem,(92) ne vpliva na obveznost pristojnosti arbitražnega sodišča, saj gre za enako izbiro, kot jo je imel davčni zavezanec v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754).

118. Ker je Slovaška republika predhodno dala soglasje za arbitražo, tako kot je Portugalska republika storila v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754), je pristojnost uvedenega arbitražnega sodišča v skladu s členom 8(2) navedenega BIT obvezna za to državo članico in za vlagatelja.

119. Zato arbitražna sodišča, ustanovljena v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, izpolnjujejo tudi merilo obvezne pristojnosti.

4.      Kontradiktornost postopka pred arbitražnimi sodišči, ustanovljenimi v skladu s členom 8 zadevnega BIT, njihova uporaba pravnih pravil pri reševanju sporov, ki so jim predloženi, ter neodvisnost in nepristranskost arbitrov

120. Kar zadeva kontradiktornost postopka pred arbitražnimi sodišči, ustanovljenimi v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, je treba opozoriti, da na podlagi odstavka 5 tega člena „[a]rbitražno sodišče določi svoj postopek v skladu z arbitražnimi pravili [UNCITRAL]“.(93)

121. Člen 15(1) teh pravil je v različici iz leta 1976, ki se je uporabljala ob sklenitvi tega BIT, določal, da lahko „[o]b upoštevanju določb [p]ravil […] arbitražno sodišče vodi arbitražo tako, kot je po njegovem mnenju primerno, če so stranke obravnavane enakopravno in ima v kateri koli fazi postopka vsaka stranka možnost uveljavljati svoje pravice in navesti svoje razloge“.(94) To jamstvo je ponovljeno v členu 17(1) navedenih pravil v različicah iz let 2010 in 2013.

122. Spoštovanje načela kontradiktornosti je zagotovljeno tudi z več določbami navedenih pravil, ki se nanašajo na izmenjavo vlog, pripravo obravnave in sodelovanje strank na njej ter na konec ustnega dela, in sicer gre za člene od 18 do 20, 22, 24, 25 in 29 pravil iz leta 1976 ter za člene od 20 do 22, 24, 28 in 31 pravil, spremenjenih leta 2010 in leta 2013.

123. Člen 8(6) navedenega BIT glede merila uporabe pravnih pravil arbitražnih sodišč določa, da „[a]rbitražno sodišče odloča na podlagi prava“, pri čemer je določena vrsta pravnih pravil, ki jih mora to sodišče upoštevati. Možnost odločanja ex aequo et bono je torej izključena.

124. Kar nazadnje zadeva merilo neodvisnosti in nepristranskosti, v skladu z ustaljeno sodno prakso „varovalke neodvisnosti in nepristranskosti zahtevajo, da obstajajo pravila, zlasti v zvezi s sestavo organa, imenovanjem, trajanjem funkcij in razlogi za zadržanje, izločitev in razrešitev njenih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zaščitenosti navedenega organa pred zunanjimi pritiski in njegovi nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje […]. Da bi se štelo, da je pogoj v zvezi z neodvisnostjo predložitvenega organa izpolnjen, se v sodni praksi v zvezi s tem zahteva zlasti, da so primeri razrešitve članov tega organa določeni z izrecnimi zakonodajnimi določbami“.(95)

125. Najprej je treba ugotoviti, da Sodišče ni prerekalo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov v nobeni od zadev, ki jih je obravnavalo, nato pa navesti, da sta v arbitražnih pravilih UNCITRAL zagotovljeni neodvisnost in nepristranskost arbitrov tako, da jim je naložena jasna obveznost, da opozorijo na vse okoliščine, ki bi lahko pripeljale do upravičenih dvomov o njihovi nepristranskosti ali neodvisnosti,(96) in tako, da se uvaja postopek za izločitev arbitrov, če so podane take okoliščine.(97)

126. Glede na navedeno so arbitražna sodišča, uvedena s členom 8 obravnavanega BIT, sodišča v smislu člena 267 PDEU, toda ali so tudi sodišča „države članice“ v smislu te določbe?

127. Mislim, da so.

128. Vprašanje statusa mednarodnega sodišča, vzpostavljenega v okviru mednarodne organizacije, ki je bila ustanovljena z mednarodno pogodbo, sklenjeno med državami članicami, je bilo obravnavano v povezavi s Cour Benelux (sodišče Beneluksa) v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 4. novembra 1997, Parfums Christian Dior (C‑337/95, EU:C:1997:517).

129. V tej sodbi je Sodišče razsodilo, da „ni nobenega utemeljenega razloga, da tako skupno sodišče več držav članic ne bi smelo Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje, kakor to lahko storijo sodišča vsake od teh držav članic“.(98)

130. Tak je tudi primer arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 zadevnega BIT, ker sta jih kot mehanizem za reševanje sporov uvedli Kraljevina Nizozemska in Slovaška republika.

131. Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje odgovori, da je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje določbi, kot je člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ki omogoča, da spore med vlagatelji in državami rešuje arbitražno sodišče, ki ga je treba šteti za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU.

D.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

132. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je treba člen 344 PDEU razlagati tako, da nasprotuje uporabi določb BIT znotraj Unije, kot je člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ki omogočajo, da spore med vlagatelji in državami rešuje arbitražno sodišče.

133. Takoj je treba opozoriti, da če Sodišče v skladu z mojim predlogom razsodi, da arbitražna sodišča, ustanovljena v skladu s členom 8 tega BIT, pomenijo sodišča držav članic v smislu člena 267 PDEU, potem ta arbitražna sodišča spadajo v okvir sodnega dialoga, na katerega se nanaša točka 176 mnenja 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454) in morajo uporabiti pravo Unije. Posledično uporaba mednarodne arbitraže pod pogoji, določenimi v členu 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ne more posegati niti v člen 344 PDEU niti v ureditev pristojnosti, določenih s Pogodbama EU in DEU, ter s tem v avtonomijo pravnega sistema Unije.

134. V tem primeru so namreč arbitražna sodišča, da ne bi bile njihove odločbe nične zaradi neskladja z javnim redom, obvezana spoštovati načela, ki jih je Sodišče navedlo v točkah od 65 do 70 mnenja 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123) in točkah od 157 do 176 mnenja 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454) ter med katerimi so zlasti primarnost prava Unije(99) glede na pravo držav članic in glede na kakršno koli mednarodno zavezo, sprejeto med državami članicami, neposredni učinek vrste določb, ki se nanašajo na državljane držav članic in na njih same, vzajemno zaupanje med državami članicami pri priznavanju skupnih vrednost, na katerih temelji Unija, ter polna in celovita uporaba in spoštovanje prava Unije.

135. Poleg tega, če arbitražna sodišča, ki jih vzpostavijo države članice, ne bi uporabljala prava Unije ali bi ga napačno uporabljala, bi to ne le povzročilo odgovornost zadevnih držav članic, in sicer – v skladu s sodbo z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513) – zato, ker so jih one vzpostavile, temveč bi lahko, če je tak primer, vodilo do ugotovitve, da zadevne države niso izpolnile obveznosti, v skladu s členoma 258 in 259 PDEU.(100)

136. Če pa bi Sodišče razsodilo, da arbitražna sodišča, ustanovljena v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ne pomenijo sodišč držav članic v smislu člena 267 PDEU, bi bilo treba preučiti še, ali člen 344 PDEU nasprotuje uporabi člena 8 tega BIT in, če nasprotuje, ali je navedeni sporazum nezdružljiv z ureditvijo pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter z avtonomijo pravnega sistema Unije.

137. V tem okviru so bistvene tri analize, pri čemer bo treba drugo opraviti le, če bo prva končana s pritrdilnim odgovorom, tretja pa bo potrebna le, če bo odgovor na prvo ali drugo vprašanje nikalen:

–        Ali je spor med vlagateljem in državo članico, kot je spor iz člena 8 zadevnega BIT, zajet s členom 344 PDEU?

–        Ali predmet takega spora omogoča, da se opredeli kot spor „glede razlage ali uporabe Pogodb“ v smislu člena 344 PDEU?

–        Ali zadevni BIT ob upoštevanju njegovega cilja pripelje do poseganja v ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter posledično v avtonomijo pravnega sistema Unije?

1.      Ali je spor med vlagateljem in državo članico, kot je spor iz člena 8 zadevnega BIT, zajet s členom 344 PDEU?

138. Po mojem mnenju mora biti odgovor nikalen, in sicer iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

139. V skladu s členom 344 PDEU se „[d]ržave članice […] obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe Pogodb reševale le na načine, določene v Pogodbah“.

140. Sodišče je imelo pogosto priložnost razlagati člen 344 PDEU in odločati o združljivosti mednarodnih sporazumov s tem členom, čeprav je šlo za mednarodne sporazume, ki so jih Unija in njene države članice sklenile s tretjimi državami.(101)

141. V skladu z ustaljeno sodno prakso „mednarodni sporazum ne sme ogrožati ureditve pristojnosti, kot so jo določile Pogodbe, in s tem avtonomije pravnega sistema Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče. To načelo je zlasti določeno v členu 344 PDEU, v skladu s katerim se države članice obvezujejo, da bodo spore glede razlage in uporabe Pogodb reševale le na načine, določene v Pogodbah“.(102)

142. Po mnenju Sodišča člen 344 PDEU določa „[o]bveznost držav članic […] da se obrnejo na sodni sistem [Unije] in da spoštujejo izključno pristojnost Sodišča, ki je temeljna značilnost tega sistema, [pri čemer je treba to obveznost] razumeti kot posebno obliko njihove splošnejše dolžnosti lojalnosti iz člena [4(3) PEU]“.(103)

143. Najprej je treba opozoriti, da je arbitražno sodišče, ki je izdalo odločbo, obravnavano v postopku v glavni stvari, natančno preučilo argumente Slovaške republike in Komisije v zvezi s členom 344 PDEU. Glede tega je na podlagi sodbe z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345), razsodilo, da spori med vlagatelji in državama pogodbenicama BIT ne spadajo na področje uporabe člena 344 PDEU.(104)

144. Slovaška republika ob podpori več držav članic in Komisije izpodbija to presojo arbitražnega sodišča. Po njenem mnenju je treba člen 344 PDEU razlagati široko, tako da se ta člen uporablja za spore med posameznikom in državo članico, še posebno glede na njegovo besedilo, s katerim področje uporabe tega člena – v nasprotju s členom 273 PDEU – ni izrecno omejeno na spore „med državami članicami“.

145. S to tezo se ne strinjam.

146. Iz sodne prakse Sodišča je jasno razvidno, da so spori med državami članicami(105) ter med državami članicami in Unijo(106) zajeti s členom 344 PDEU. Nasprotno pa spori med posamezniki niso, tudi če mora sodišče, ki so mu predloženi, upoštevati ali uporabiti pravo Unije.

147. Kot je Sodišče namreč razsodilo v zvezi osnutkom sporazuma o Sodišču za evropske patente in patente Skupnosti, naj „[u]stanovitev [Sodišča za evropske patente in patente Skupnosti] tudi ne bi bila v nasprotju s členom 344 PDEU, ker ta člen državam članicam prepoveduje le to, da bi spore glede razlage ali uporabe Pogodb reševale na načine, ki v njih niso določeni. Pristojnosti, ki jih osnutek sporazuma dodeljuje [Sodišču za evropske patente in patente Skupnosti], pa bi se nanašale samo na patentne spore med posamezniki“.(107)

148. Kar zadeva spore med posamezniki in državami članicami, Komisija navaja, da je sodni sistem, obravnavan v mnenju 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490), vključeval tudi pritožbe, ki jih zasebniki vložijo proti Nadzornemu organu Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) na področju konkurence.(108)

149. Vendar te pritožbe ne bi bile usmerjene proti državi članici, vsekakor pa v mnenju Sodišča ni nobenega odlomka, na podlagi katerega bi bilo mogoče misliti, da se je Sodišču ta konkretni vidik osnutka sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) zdel problematičen.

150. Poudariti je treba tudi, da je morala Unija postati stranka Sporazuma, obravnavanega v tem mnenju, in da bi posledično moral ta sporazum biti del prava Unije, kar za BIT Nizozemska/Češkoslovaška seveda ne velja. Kot je poleg tega jasno razvidno iz točk od 13 do 29 tega mnenja, se je zaskrbljenost Sodišča nanašala na obstoj sistemskega tveganja, ki ga je člen 6 osnutka sporazuma povzročal za enotnost razlage in uporabe prava v EGP,(109) ne pa na okoliščino, da bi bilo za pritožbe, ki jih posamezniki vložijo proti Nadzornemu organu EFTA na področju konkurence, pristojno sodišče, ki ni del sodnega sistema Unije.

151. V zvezi s tem je posebej pomembno mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454), saj kljub temu da člen 6(2) PEU določa pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ta ne bi bil združljiv s členom 344 PDEU, če bi spori med posamezniki in državami članicami, ki so najznačilnejši spori, predloženi Evropskemu sodišču za človekove pravice, spadali na področje uporabe te določbe.

152. Iz tega razloga je Sodišče v točkah od 201 do 214 tega mnenja z vidika člena 344 PDEU preučilo le spore med državami članicami ter med državami članicami in Unijo,(110) medtem ko se je zavedalo, da bo Unijo ob pristopu k EKČP zavezoval njen člen 34, prvi stavek, ki določa, da lahko Evropsko sodišče za človekove pravice „sprejme zahteve za obravnavo od katere koli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli, s strani katere koli […] pogodbenice“.(111)

153. Iz teh razlogov menim, da spor med vlagateljem in državo članico, kot je spor iz člena 8 navedenega BIT, ne spada na področje uporabe člena 344 PDEU.

154. Na ta sklep ne more vplivati trditev Komisije, da so spori med vlagatelji in državami članicami dejansko spori med državami članicami, ker vlagatelj z začetkom arbitražnega postopka zoper državo članico na podlagi določbe, kot je člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ne uveljavlja svoje pravice, temveč pravico, ki je s tem BIT podeljena njegovi matični državi.

155. Komisija se v zvezi s tem opira na arbitražni odločbi, navedeni v točki 81 njenega pisnega stališča.(112) Vendar ista arbitražna praksa nasprotuje njeni tezi(113) in vsekakor ta še zdaleč ni splošno sprejeta.(114)

156. V mednarodnem pravu namreč velja, da se lahko z določbami mednarodne pogodbe pod nekaterimi pogoji podeljujejo pravice posameznikom.(115) V tem smislu je več arbitražnih(116) in nacionalnih sodišč(117) razsodilo, da se z BIT vlagateljem neposredno podeljujejo pravice.(118)

157. To nedvomno velja za člen 3 navedenega BIT, katerega kršitev je ugotovilo arbitražno sodišče v arbitražni odločbi, obravnavani v postopku v glavni stvari, saj je v njem izrecno omenjeno, da so vlagatelji iz pogodbenic upravičeni do poštene in enakopravne obravnave ter do obravnave kot država z največjimi ugodnostmi.

158. Poleg tega se pravo, ki se uporablja za spore iz člena 8(6) tega BIT,(119) v skladu z njegovim členom 10(7)(120) razlikuje od prava, ki se uporablja za spore med pogodbenicama navedenega BIT.

159. Na podlagi navedenega ugotavljam, da spor med vlagateljem in državo članico, kot je spor iz člena 8 zadevnega BIT, ni zajet s členom 344 PDEU, zaradi česar se ni treba vprašati, ali tak spor pomeni spor „glede razlage ali uporabe Pogodb [EU in DEU]“. ČeZa primer, da se Sodišče ne bi strinjalo z mojo ugotovitvijo glede prve točke, bom analiziral tudi to vprašanje.

2.      Ali zadevni spor pomeni spor „glede razlage ali uporabe Pogodb“?

160. Predložitveno sodišče ob navajanju točk 140, 149 in od 151 do 153 sodbe z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345), meni, da je lahko kršitev člena 344 PDEU podana, le če je predmet zadevne arbitražne odločbe razlaga in uporaba določb prava Unije, to pa po njegovem mnenju za arbitražno odločbo, obravnavano v postopku v glavni stvari, ne velja.

161. Slovaška republika, ki jo podpira več držav članic, in Komisija izpodbijata to presojo predložitvenega sodišča. Po njunem mnenju se člen 344 PDEU uporablja za spor, kot je spor med družbo Achmea in Slovaško republiko, ker dejansko zadeva razlago in uporabo Pogodb EU in DEU, tudi v smislu sodbe z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345).

162. S tem se ne strinjam.

163. Res je, da je Sodišče v sodbi z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345), in mnenju 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454) presodilo, da gre za spore glede razlage in uporabe Pogodb EU in DEU, tudi če spadajo na področje uporabe mednarodnih sporazumov (in sicer Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, sklenjene 10. decembra 1982 v Montego Bayu, oziroma EKČP).

164. Vendar je to storilo le zato, ker je Unija bila pogodbenica zadevnega sporazuma (Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu) in je bil ta torej del prava Unije oziroma ker je bilo predvideno, da bo pristopila k zadevnemu sporazumu (EKČP), ki bi torej moral postati del prava Unije.

165. Sodišče je namreč v točkah 126 in 127 sodbe z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345), razsodilo:

„Dokazano je bilo, da določbe Konvencije [Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu], ki se uporabijo v sporu o tovarni MOX, pokrivajo pristojnost [Unije], ki jo je ta izvrševala s tem, da je pristopila h Konvenciji, tako da so te določbe sestavni del pravnega reda [Unije].

Torej gre v tej zadevi za spor o razlagi ali uporabi Pogodbe [PDEU] v smislu člena [344 PDEU].“

166. Enako je Sodišče v mnenju 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454) presodilo, da „bi EKČP […] postala sestavni del prava Unije. Zato je Sodišče, kadar gre za spor glede prava Unije, izključno pristojno za vse spore med državami članicami ter med njimi in Unijo o spoštovanju te konvencije“. Na podlagi tega je Sodišče odločilo, da pristop Unije k EKČP lahko poseže v člen 344 PDEU.(121)

167. Vendar v nasprotju s sporazumoma, obravnavanima v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345), in mnenju 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454), Unija ni pogodbenica BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ki torej ni del prava Unije, kar je merilo, opredeljeno v teh dveh odločbah Sodišča.

168. Zato izključna pristojnost Sodišča, zagotovljena s členom 344 PDEU, ni vprašljiva.

169. Na to ugotovitev ne vpliva trditev Komisije, da je pravo Unije del prava, ki se uporablja za spore med vlagatelji in pogodbenicama navedenega BIT, ter da je v obravnavanem primeru družba Achmea v arbitražnem postopku uveljavljala kršitev prava Unije.

170. V zvezi s tem je arbitražno sodišče, ki je predmet obravnavane zadeve, razsodilo, da „[…] lahko upošteva ali uporablja pravo Unije, […] [in da je] to pravo dolžno uporabiti, če gre za del prava, ki se uporablja, in sicer na podlagi člena 8 BIT, nemškega prava ali drugače“.(122) Dodalo je, da ima Sodišče „monopol nad dokončno in avtoritativno razlago prava Unije“.(123)

171. Naj dodam, da je arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu s členom 8 zadevnega BIT, prav tako lahko dolžno uporabiti pravo Unije na podlagi člena 3(5) tega BIT, ki med drugim določa, da če bi mednarodna pogodba, ki bi bila v prihodnje sklenjena med pogodbenicama,(124) vsebovala splošna ali posebna pravila, s katerimi bi se naložbam vlagateljev iz druge pogodbenice zagotavljala ugodnejše obravnavanje od obravnavanja, določenega z navedenim BIT, bi ta pravila v delu, v katerem so ugodnejša, prevladala nad njim.(125)

172. Poleg tega bi bili Pogodbi EU in DEU vsekakor del pravnih pravil, ki bi jih morala upoštevati arbitražna sodišča, tudi če ne bi bilo določbe, kot je člen 8(6) BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ker ta obveznost samodejno izhaja iz člena 31(3)(a) in (c) Dunajske konvencije.(126)

173. Vendar okoliščina, da je pravo Unije del prava, ki se uporablja za spore med vlagatelji in državami v skladu s členom 8(6) tega BIT, ne pomeni, da gre pri teh sporih za spore glede razlage in uporabe Pogodb EU in DEU, in to iz dveh razlogov: prvič, pristojnost arbitražnega sodišča je omejena na odločanje o kršitvah navedenega BIT, in drugič, področje uporabe zadevnega BIT in pravna pravila, ki jih ta določa, niso enaka področju uporabe in pravnim pravilom Pogodb EU in DEU.

a)      Pristojnost arbitražnega sodišča je omejena na odločanje o kršitvah BIT

174. Kot je razsodilo arbitražno sodišče, ki je predmet obravnavane zadeve, „je njegova pristojnost omejena na odločanje o domnevnih kršitvah BIT. Arbitražno sodišče ni pristojno za odločanje o domnevnih kršitvah prava Unije“.(127)

175. Naloga tega sodišča namreč ni ugotoviti, ali je država članica s svojim ravnanjem, ki ga izpodbija vlagatelj, kršila obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb EU in DEU ali, splošneje, iz prava Unije. Nasprotno, njegova naloga je ugotoviti, ali država gostiteljica naložbe krši zadevni BIT, pri čemer je pravo Unije le eden od elementov, ki jih je treba upoštevati za presojo ravnanja države z vidika tega BIT.(128)

176. V tem smislu „[p]ravo Unije lahko vpliva na obseg pravic in obveznosti, ki v tej zadevi izhajajo iz BIT, na podlagi njegove vloge kot dela prava, ki se uporablja v skladu s členom 8(6) BIT, in nemškega prava, ki je lex loci arbitri“.(129)

177. Vendar pravo Unije nikakor ni vplivalo na vsebino spora med družbo Achmea in Slovaško republiko. Iz dveh arbitražnih odločb, izdanih v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari, namreč ni razvidno, da se je družba Achmea pred arbitražnim sodiščem sklicevala na akte prava Unije, da bi se ti razlagali in uporabili v okviru postopka za ugotovitev kršitve določb navedenih aktov od Slovaške republike.(130) Nasprotno, družba Achmea je trdila, da zakonodajni ukrepi, ki jih je sprejela Slovaška republika v sektorju zdravstvenih zavarovanj(131) in ki nikakor niso izvirali iz prava Unije ali temeljili na njem, pomenijo kršitev členov 3, 4 in 5 BIT Nizozemska/Češkoslovaška.

178. Poleg tega se, kot je razsodilo arbitražno sodišče, niti družba Achmea niti Slovaška republika nista oprli na določbe prava Unije, ki bi lahko vplivale na razlogovanje ali odločitev sodišča glede vsebine njunega spora. Zato njegova odločba ne bi mogla imeti nobenega vpliva na vprašanja prava Unije.(132)

b)      Področje uporabe zadevnega BIT in pravna pravila, ki jih ta določa, niso enaki področju uporabe in pravnim pravilom Pogodb EU in DEU

179. Teza Komisije, kot jo je ta izrazila v pisnem stališču(133) in na obravnavi, temelji na premisi, da se s pravom Unije, zlasti s temeljnimi svoboščinami in Listno Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), vlagateljem zagotavlja popolna zaščita na področju naložb.

180. Ne vem, kaj ima Komisija v mislih z izrazom „popolna zaščita“, vendar primerjava BIT Nizozemska/Češkoslovaška s Pogodbama EU in DEU kaže, da zaščita, ki se z njima zagotavlja naložbam, še zdaleč ni popolna. Po mojem mnenju BIT znotraj Unije in zlasti BIT, ki je predmet postopka v glavni stvari, določajo pravice in obveznosti, ki niso niti enake kot jamstva za zaščito čezmejnih naložb, zagotovljena s pravom Unije, niti v nasprotju s temi jamstvi.(134)

181. BIT, ki je predmet postopka v glavni stvari, je mogoče analizirati s treh vidikov. Prvič, njegovo področje uporabe je širše od področja uporabe Pogodb EU in DEU (1). Drugič, nekatera izmed pravnih pravil, ki jih navedeni BIT določa, nimajo enakovrednih določb v pravu Unije (2). Tretjič, nekatera od njegovih pravil se delno prekrivajo s pravom Unije, vendar ne pripeljejo do rezultatov, ki ne bi bili združljivi s Pogodbama EU in DEU (3).

182. Preden opravim to analizo, bom opredelil glavna pravna pravila, ki jih vsebuje ta BIT:

–        načelo zakonitosti naložbe(135) (člen 2);

–        pošteno in enakopravno obravnavanje (člen 3(1));

–        polna in celovita zaščita in varnost (člen 3(2));

–        klavzula MFN (člen 3(2) in (3));

–        klavzula o spoštovanju pogodbenih obveznosti, imenovana „umbrella clause“(136) (člen 3(4));

–        prost prenos plačil (člen 4);

–        prepoved nezakonitih razlastitev (člen 5);

–        povrnitev škode v primeru vojne, oboroženega spopada, nujnih razmer ali drugih izrednih okoliščin (člen 6);

–        vstop zavarovatelja v pravice vlagatelja (subrogacija) v primeru zavarovanja za neposlovna tveganja (člen 7);

–        mehanizem ISDS (člen 8);

–        mehanizem za reševanje sporov med državama (člen 10) in

–        klavzula o časovni omejitvi veljavnosti, imenovana „sunset“ klavzula(137) (člen 13(3)).

1)      Področje uporabe zadevnega BIT je širše od področja uporabe Pogodb EU in DEU

183. Razen če je to izrecno omejeno, BIT pokrivajo vsa dejanja ali opustitve države, ki vplivajo na tujega vlagatelja in njegovo naložbo. V tem smislu se uporabljajo za položaje, ki ne spadajo na področje uporabe Pogodb EU in DEU.

184. Najboljši primeri so mehanizem, s katerim se zagotavlja stabilnost euroobmočja, kazensko pravo in neposredno obdavčenje.

185. Naj tako omenim arbitražne postopke, ki so se začeli na podlagi BIT znotraj Unije in na katere sta se na obravnavi sklicevali Helenska republika in Republika Ciper, in sicer v zvezi z ukrepi, ki so bili sprejeti v skladu s pogoji za finančno pomoč tema državama, določenimi v memorandumih o soglasju in drugih instrumentih, ki so bili dogovorjeni bodisi v okviru Pogodbe o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) bodisi v okviru ureditve, ki je veljala pred EMS (in sicer evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF)). Ti ukrepi spadajo bodisi v okvir EMS bodisi v pristojnost držav članic, ne pa na področje uporabe Pogodb EU in DEU,(138) v okviru katerih posamezniki ne morejo izpodbijati navedenih ukrepov zaradi njihove nezdružljivosti s pravom Unije.

186. V tem smislu so ukrepi, ki jih je sprejela grška vlada in so znani pod angleškim imenom „Private Sector Involvement“ (v nadaljevanju: PSI), pri katerem je šlo v bistvu za enostranski in retroaktiven delni odpis obveznic, ki jih je izdala ta vlada, proti volji nekaterih imetnikov teh obveznic, pripeljali do arbitražnega postopka med slovaškim vlagateljem in ciprskim vlagateljem na eni strani ter Helensko republiko na drugi.(139) Po mnenju teh vlagateljev je njuna „prisilna“ udeležba pri delnem odpisu obveznic, ki je bil določen s PSI, pomenila posredno razlastitev ter nepošteno in neenakopravno obravnavo, ki sta v nasprotju z BIT Grčija/Češkoslovaška in BIT Grčija/Ciper.

187. PSI je bil dogovorjen med grško vlado in trojko (Komisija, ECB in Mednarodni denarni sklad), preden ga je odobrila Euroskupina.(140) Kot je razsodilo Sodišče, sodelovanje Komisije in ECB v trojki poteka zunaj okvirov Pogodb EU in DEU, Euroskupina pa ni organ Unije.(141) BIT ne vključujejo take omejitve. Uporabljajo se za vsakršno delovanje države.

188. Enako velja za ukrepe kapitalskih kontrol, ki jih je uvedla Republika Ciper med bančno krizo in so predmet arbitražnega postopka Theodoros Adamakopoulos in drugi proti Republiki Ciper (zadeva ICSID št. ARB/15/49). Ciprska vlada je na obravnavi priznala, da je sama sprejela te ukrepe na podlagi člena 65(1) PDEU, s katerim je državam članicam omogočeno, in torej ne naloženo, da uvedejo omejitve prostega pretoka kapitala.

189. Kot je navedel predsednik ECB, tudi če je sprejetje teh ukrepov mogoče dopustiti kot omejitev prostega pretoka kapitala na podlagi člena 65(1) PDEU, to ne spremeni dejstva, da gre za „enostranske in suverene nacionalne ukrepe[, ki] so [jih] sprejeli ciprski parlament, ciprska vlada in/ali ciprska centralna banka“.(142) Čeprav morajo države članice izvajati pristojnosti tako, da ne kršijo prava Unije, se lahko z BIT vlagateljem zagotavlja koristna zaščita, kadar jim ukrepi, ki so v izključni pristojnosti držav članic, povzročajo škodo, niso pa v nasprotju s pravom Unije.

190. Podobno so ukrepi za reševanje ciprskega bančnega sektorja, ki so bili dogovorjeni v okviru EMS in jih je odobrila Euroskupina, vključevali ukinitev banke Laïki, njeno razdelitev na slabo banko in dobro banko ter pripojitev zadnjenavedene k banki Trapeza Kyprou.(143) V zvezi z banko Laïki je ciprska vlada tudi sprejela ukrepe, ki so po navedbah njenega delničarja Marfin Investment Group povzročili povečanje udeležbe Republike Ciper v kapitalu banke Laïki v njegovo škodo. Zoper vodstveno osebje banke, ki ga je imenovala Marfin Investment Group, so bili sproženi kazenski postopki, prišlo pa je tudi do zasegov premoženja v lasti Marfin Investment Group in tega osebja. Ker je Marfin Investment Group menila, da ti ukrepi pomenijo posredno razlastitev njene naložbe v banki Laïki ter samovoljno in diskriminatorno obravnavo, ki sta v nasprotju z BIT Grčija/Ciper, je začela arbitražni postopek zoper Republiko Ciper.(144)

191. Očitno je, da tudi spor, ki je predmet navedene arbitraže, ne spada na področje uporabe Pogodb EU in DEU niti v kazenskem delu niti v sanacijskem delu. Ciprska vlada je na obravnavi arbitražnemu sodišču očitala, da ji je odredilo, „naj ne izda in ne izvrši nekaterih evropskih nalogov za prijetje“ v zvezi z nekaterimi grškimi državljani, čeprav je šlo za to, da bi se tem osebam omogočilo, da se kot priče udeležijo obravnav pred arbitražnim sodiščem.

192. Vendar so za odločitev za izdajo ali neizdajo takih nalogov za prijetje, kot je razvidno iz sporočila za medije, ki ga je objavila pravna služba Republike Ciper, pristojne izključno države članice. Zato ne razumem, kako naj bi odločitev arbitražnega sodišča Republiki Ciper preprečevala izpolnitev njenih obveznosti, izhajajočih iz Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ),(145) ki se v bistvu nanaša na izvršitev nalogov, ki jih izda država članica (v tem primeru Republika Ciper), v drugih državah članicah in na postopke predaje zadevnih oseb. Kar zadeva odložitev izvršitve nalogov, ta okvirni sklep ne vsebuje določb, ki bi se nanašale na izvršitev nalogov v državi njihove izdaje. V tem smislu je to vprašanje prav tako v izključni pristojnosti držav članic. Vsekakor je razvidno, da je zadevno arbitražno sodišče po zahtevi ciprskega generalnega državnega tožilca umaknilo svojo odločitev, tako da so morali zadevni grški državljani nastopiti pred ciprskimi sodišči, kar je bil namen zadevnih evropskih nalogov za prijetje.(146)

193. Kar zadeva področje neposrednega obdavčenja, se BIT Nizozemska/Češkoslovaška uporablja v celoti. To pa ne velja za Pogodbi EU in DEU, ker neposredno obdavčenje spada v pristojnost držav članic, tudi če morajo te to pristojnost izvrševati ob spoštovanju prava Unije.(147) Zaščita, ki je s temeljnimi svoboščinami zagotovljena na področju neposrednega obdavčenja,(148) vključuje le prepoved različnega obravnavanja davčnih zavezancev, ki so v objektivno primerljivih položajih, ali enakega obravnavanja davčnih zavezancev, ki so v različnih položajih.(149)

194. Komisija se je na obravnavi sklicevala na sodbo z dne 5. februarja 2014, Hervis Sport‑ és Divatkereskedelmi (C‑385/12, EU:C:2014:47), čeprav ta sodba dokazuje, da v nasprotju z tezo Komisije s pravom Unije ni zagotovljena „popolna“ zaščita na področju naložb.(150) Iz točk 23 in 30 navedene sodbe je namreč jasno razvidno, da je s pravom Unije zagotovljeno varstvo le pred diskriminacijo na področju, ki ga zadeva ista sodba, to je neposredno obdavčenje.

195. Poleg tega se v skladu s členom 51(1) Listine njene določbe uporabljajo za države članice, samo kadar izvajajo pravo Unije. Kot je razsodilo Sodišče, če zadevni ukrepi neposrednega obdavčenja ne spadajo na področje uporabe določb Pogodbe DEU ali direktiv v zvezi z obdavčenjem, se določbe Listine za te ukrepe ne uporabljajo.(151)

196. Nasprotno pa je zaščita, ki je na področju neposrednega obdavčenja vlagateljem zagotovljena z BIT, obsežnejša kot v pravu Unije, ker se nanaša ne le na diskriminatorno davčno obravnavanje, temveč tudi na vsakršno obdavčitev, s katero bi se kršila jamstva poštene in enakopravne obravnave, obravnave MFN ter polne in celovite zaščite in varnosti, ter na vsakršno posredno razlastitev, izvedeno pod pretvezo obdavčitve.(152)

197. Na primer, manjšinski delničar v družbi s sedežem v drugi državi članici, v kateri je ta družba predmet razlastitve(153) z neposrednim obdavčenjem, ni zaščiten s temeljnimi svoboščinami, zagotovljenimi s Pogodbo DEU, ker mu njegov delež ne daje nadzora nad družbo, za katero se uporabijo ukrepi razlastitve, zato ta delničar ne spada na področje uporabe svobode ustanavljanja. Ker poleg tega davčni ukrepi zadevajo le družbo, bi se uporabljali za povsem notranji položaj, zaradi česar se ne bi uporabljale določbe Pogodbe DEU v zvezi s prostim pretokom kapitala. Ker se ne bi uporabljale določbe prava Unije, se prav tako ne bi uporabljala Listina in njen člen 17.

198. Vendar pa bi se lahko, ker je manjšinski delež neposredna naložba v smislu navedenega BIT, za manjšinskega delničarja v celoti uporabljal člen 5, s katerim so prepovedane nezakonite razlastitve.(154)

2)      Pravna pravila zadevnega BIT, ki nimajo enakovrednih določb v pravu Unije in ki z njim niso nezdružljive

199. Več pravnih pravil iz BIT Nizozemska/Češkoslovaška nima enakovrednih določb v pravu Unije. Gre za klavzulo MFN, klavzulo o spoštovanju pogodbenih obveznosti, „sunset“ klavzulo in mehanizem ISDS.

i)      Klavzula MFN

200. Člen 3(2) zadevnega BIT določa načelo, da vsaka pogodbenica zagotovi naložbam vlagateljev iz druge pogodbenice polno in celovito zaščito in varnost, ki nikakor nista manj obsežni od tistih, ki ju zagotavlja bodisi naložbam lastnih vlagateljev bodisi naložbam vlagateljev iz katere koli druge države, odvisno od tega, kaj je za zadevnega vlagatelja ugodneje.

201. Čeprav se v pravu Unije priznava načelo nacionalne obravnave,(155) to pravo ne vsebuje klavzule MFN, ki bi državljanom države članice omogočala, da bi bili v drugi državi članici deležni obravnavanja, ki ga zadnjenavedena država članica na podlagi dvostranskega sporazuma namenja državljanom tretje države članice.(156)

ii)    Klavzula o spoštovanju pogodbenih obveznosti („umbrella clause“)

202. Klavzula o spoštovanju pogodbenih obveznosti („umbrella clause“) iz člena 3(5) BIT Nizozemska/Češkoslovaška učinkuje tako, da se kršitev pogodbene obveznosti od države, ki je sprejela tako obveznost do vlagatelja, spremeni v kršitev tega BIT. V pravu Unije ni nobenega enakovrednega pravila, na podlagi katerega bi se kršitev pogodbene obveznosti spremenila v kršitev Pogodb EU in DEU.

iii) „Sunset“ klavzula

203. Pogodbi EU in DEU v nasprotju s členom 13(3) navedenega BIT ne vsebujeta „sunset“ klavzule. Nasprotno, člen 50(3) PEU določa, da se „Pogodbi […] za zadevno državo prenehata uporabljati z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu iz odstavka 2“, razen če se to obdobje podaljša. Zato državljani Unije v državi članici, ki se je odločila za izstop iz Unije, takoj prenehajo biti upravičeni do zaščite, ki je bila s pravom Unije zagotovljena njihovim gospodarskim dejavnostim, tudi če so bile njihove naložbe izvedene v času, ko sta bili v tej državi članici Pogodbi še veljavni, in obratno.

iv)    Uporaba mednarodne arbitraže kot mehanizem ISDS

204. Člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška vsebuje stalno ponudbo (standing offer) Kraljevine Nizozemske in Slovaške republike vlagateljem iz druge pogodbenice, da vsak spor v zvezi s svojimi naložbami predložijo mednarodni arbitraži v skladu z arbitražnimi pravili UNCITRAL, pri čemer Arbitražni inštitut Stockholmske trgovinske zbornice opravlja funkcijo organa za imenovanja.

205. Po mnenju arbitražnega sodišča, ki je odločalo v arbitraži, obravnavani v postopku v glavni stvari, pravice obrniti se na mednarodno arbitražo ni mogoče preprosto enačiti s pravnimi sredstvi pred rednimi sodišči države,(157) ker Pogodbi EU in DEU (tako kot pravni redi držav članic) ne določata pravnega sredstva, ki bi bilo enakovredno mehanizmu ISDS. Čeprav je s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU državam članicam naložena obveznost, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, Pogodbi EU in DEU ne določata pravnih sredstev, ki bi posameznikom omogočala, da neposredno tožijo države članice pred Sodiščem.(158) Poleg tega ima navedeni BIT širše področje uporabe kot Pogodbi EU in DEU ter se torej uporablja tam, kjer se obveznosti, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, ne uporabljajo.

206. Poleg tega so arbitražna sodišča najprimernejša sodišča za reševanje sporov med vlagatelji in državami na podlagi BIT, saj nacionalna sodišča vlagateljem pogosto nalagajo pogoje za sklicevanje na mednarodno pravo, ki jih v resnici ni mogoče izpolniti,(159) pa tudi roke, ki so težko združljivi s poslovnim utripom in z zneski, za katere gre.

207. Zato bi, če ne bi določal uporabe mednarodne arbitraže kot metode ISDS, navedeni BIT v celoti ostal brez polnega učinka. V zvezi s tem države članice, ki intervenirajo v tem postopku, in Komisija niso navedle niti enega primera vlagatelja, ki bi vložil pravno sredstvo pri nacionalnih sodiščih na podlagi starejših BIT, ki tako kot BIT Nemčija/Grčija in BIT Nemčija/Portugalska ne vsebujejo mehanizmov ISDS.

208. Torej ni ravno presenetljivo, da je pravica vlagateljev, da se obrnejo na mednarodno arbitražo, v mednarodnem investicijskem pravu priznana kot najbistvenejša določba, ki jo vsebujejo BIT, ker ob svoji procesni vsebini sama po sebi pomeni tudi jamstvo, ki spodbuja in ščiti naložbe.(160)

209. Sodišče je potrdilo to presojo, ko je v točki 292 mnenja 2/15 (Sporazum o prosti trgovini s Singapurjem) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376) razsodilo, da mehanizmi ISDS „ne more[jo] bili zgolj dopolniln[i]“.

3)      Prekrivanje drugih določb zadevnega BIT z nekaterimi določbami Pogodb EU in DEU je zgolj delno

210. Kar zadeva druga pravila za materialno zaščito naložb, in sicer polno in celovito zaščito in varnost, pošteno in enakopravno obravnavo naložb ter prepoved nezakonitih razlastitev, je treba poudariti, da je prekrivanje teh pravil s pravom Unije zgolj delno, pri čemer pa ne pripelje do njihove nezdružljivosti z njim. Nasprotno, tako kot s temeljnimi svoboščinami se tudi s temi pravili spodbuja pretok kapitala med državami članicami. Načelom so združljiva z notranjim trgom.

i)      Polna in celovita zaščita in varnost naložb

211. S tem pravilom se državi nalaga pozitivna obveznost, da sprejme ukrepe za zaščito naložb, kar vključuje fizično zaščito vlagatelja in njegove naložbe pred nasilnimi dejanji posameznikov(161) ali državnih organov(162) ter pravno varstvo(163) vlagatelja in njegove naložbe.(164)

212. V pravu Unije ni pravila, ki bi bilo neposredno enakovredno.(165) Temeljne svoboščine se sicer res lahko uporabljajo v istih dejanskih okvirih kot jamstvo polne in celovite zaščite in varnosti, saj imajo vertikalni in horizontalni neposredni učinek.(166) Vendar imajo drugačno vsebino ne glede na to, ali gre za fizično zaščito vlagatelja ali pa za pravno varstvo, ki vključuje obveznost države, da zagotovi, da raven zaščite in varnosti naložb, ki je bila dogovorjena s tujimi vlagatelji, ni odpravljena ali znižana bodisi zaradi spremembe njenih zakonov bodisi zaradi ravnanja njene uprave.(167) Pravo Unije ne vsebuje nobenega takega posebnega pravila.

ii)    Pošteno in enakopravno obravnavanje naložb

213. Pošteno in enakopravno obravnavanje naložb je širok pojem, ki vključuje pravico do poštenega sojenja ter temeljna jamstva dobrovernosti, prepovedi diskriminacije(168) in sorazmernosti,(169) pa tudi pojme preglednosti, nedvoumnosti, neobstoja samovoljne obravnave, varstva zaupanja v pravo ter zaščite pred prisilo in nadlegovanjem.(170) Nazadnje, pojem poštenega in enakopravnega obravnavanja vključuje zaščito vlagatelja pred odrekanjem sodnega varstva(171) od nacionalnih sodišč.(172)

214. Skupne točke z več načeli prava Unije, kot so načela prepovedi diskriminacije, sorazmernosti in varstva zaupanja v pravo ter pravice do dobrega upravljanja, učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, so očitne.

215. Vendar ta pravila prava Unije, tudi obravnavana kot celota, ne pomenijo, da pravo Unije pozna načelo poštenega in enakopravnega obravnavanja. Več arbitražnih sodišč je na primer razsodilo, da je obravnavanje lahko nepošteno in neenakopravno, tudi če se nanaša na vse gospodarske subjekte neodvisno od njihovega državljanstva ali drugih razlikovalnih lastnosti,(173) kot je v primeru pavšalnega davka od dohodkov pravnih oseb. Poudariti je treba, da se je Slovaška republika v arbitražnem postopku, ki je predmet postopka v glavni stvari, strinjala, da bi bil tak davek lahko v nasprotju s poštenim in enakopravnim obravnavanjem, zahtevanim z zadevnim BIT, medtem ko ne bi bil nezdružljiv s pravom Unije.(174)

216. Še en primer je zaščita pred odrekanjem sodnega varstva, ki vključuje tudi jasno in zlonamerno napačno uporabo nacionalnega prava. S pravom Unije primerljiva zaščita ni zagotovljena, saj sodišča Unije niso pristojna za razlago nacionalnega prava.

iii) Prepoved nezakonitih razlastitev

217. V skladu s členom 5 BIT Nizozemska/Češkoslovaška je razlastitev zakonita, le če je utemeljena s splošnim interesom, če je v skladu z zakonsko zahtevanim postopkom, če ni diskriminatorna in če je hkrati določeno plačilo pravičnega nadomestila.

218. Prekrivanje z lastninsko pravico, zagotovljeno s členom 17(1) Listine, je jasno razvidno.(175) V skladu s to določbo se „[l]astnina […] nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo“.

219. Vendar je to prekrivanje zgolj delno, saj je zaščita pred razlastitvijo, ki jo zagotavljajo BIT, obsežnejša kot v pravu Unije, in to vsaj v dveh pogledih.

220. Prvič, v skladu s členom 51(1) Listine se njen člen 17 uporablja za države članice, samo ko izvajajo pravo Unije. Njegova uporaba v drugih primerih je zato izključena. Čeprav je torej Komisija na obravnavi omenjala zadevi SEGRO in Horváth (C‑52/16 in C‑113/16), ki še potekata pred Sodiščem, kot primera zadev, v katerih je s pravom Unije zagotovljena zaščita pred razlastitvami, ta zaščita nikakor ni popolna, ker se nikdar ne uporablja samostojno.(176) Nasprotno pa je prepoved nezakonitih razlastitev iz člena 5 navedenega BIT samostojna in za državo zavezujoča brez omejitev.

221. Drugič, BIT ne zagotavljajo zaščite le za neposredne razlastitve,(177) ampak tudi za posredne razlastitve, to so regulativne razlastitve in tako imenovane postopne razlastitve (creeping expropriations).(178)

222. Pojem „posredna razlastitev“ je ohlapnejši in pomeni ukrepe poseganja – brez odvzema – v lastninsko pravico in pravico do uživanja naložbe. Arbitražna sodišča so določila več meril za razlikovanje posredne razlastitve od normalne rabe regulativnih pooblastil države, in sicer stopnjo poseganja v lastninsko pravico, namen in okoliščine zadevnih državnih ukrepov ter ali se s temi ukrepi kršijo razumna pričakovanja glede gospodarske uspešnosti naložbe.(179)

223. Enako velja za postopne razlastitve, to je posredne razlastitve, ki potekajo postopno in z uporabo vrste ukrepov, od katerih nobeden ne pomeni razlastitve sam po sebi, toda katerih skupni učinek je izničenje vrednosti naložbe.(180)

224. Sodna praksa Sodišča glede člena 17 Listine ni tako razvita. Zato nikakor ni gotovo, da bi bili s to sodno prakso vlagatelji zaščiteni pred posrednimi razlastitvami na način, ki bi bil primerljiv z BIT.

225. Tretjič, v členu 17 Listne je določena samo pravična odškodnina, medtem ko člen 5(c) BIT Nizozemska/Češkoslovaška določa, da mora odškodnina predstavljati resnično vrednost naložbe.

226. Nazadnje, Komisija ne navaja niti ene zadeve, ki bi bila predložena Sodišču v obliki bodisi ničnostne tožbe bodisi predloga za sprejetje predhodne odločbe in v kateri bi vlagatelj uveljavljal svojo lastninsko pravico nasproti nezakoniti razlastitvi njegove naložbe.(181)

227. Poleg tega Komisija sploh ne pojasnjuje, zakaj naj prepoved nezakonitih razlastitev ne bi bila združljiva s Pogodbama EU in DEU.

228. Iz navedenega izhaja, da je področje uporabe navedenega BIT širše od področja uporabe Pogodb EU in DEU ter da so jamstva za zaščito naložb, uvedena z njim, drugačna od jamstev, zagotovljenih v pravu Unije, vendar niso nezdružljiva s tem pravom. Iz tega razloga spor med nizozemskim vlagateljem in Slovaško republiko, ki spada na področje uporabe zadevnega BIT, ni spor glede razlage ali uporabe Pogodb EU in DEU.

3.      Ali BIT Nizozemska/Češkoslovaška ob upoštevanju njegovega cilja pripelje do poseganja v ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter posledično v avtonomijo pravnega sistema Unije?

229. Če Sodišče razsodi, da spor, kot je spor med družbo Achmea in Slovaško republiko iz postopka v glavni stvari, ni spor glede razlage ali uporabe Pogodb iz člena 344 PDEU, bi bilo treba preučiti še, ali člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška pripelje do poseganja v ureditev pristojnosti, določeno z navedenima Pogodbama, in v avtonomijo pravnega sistema Unije.(182)

230. Najprej moram spomniti na bistvena načela, ki jih je Sodišče v zvezi s tem navedlo v točkah od 65 do 70 mnenja 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123) in točkah od 157 do 176 mnenja 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454).

231. Ni sporno, da so ustanovitvene pogodbe Unije vzpostavile nov pravni red z lastnimi institucijami, v korist katerega so države članice na vse širšem področju omejile svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne le države članice, ampak tudi njihovi državljani, pri čemer sta za pravo Unije značilna njegova primarnost glede na pravo držav članic in neposredni učinek vrste določb, ki se nanašajo na državljane držav članic in na njih same.(183)

232. Pravni red in sodni sistem Unije temeljita na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kar pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami pri priznavanju teh vrednot in torej pri spoštovanju prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo.(184)

233. V skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU države članice na svojem ozemlju zagotovijo uporabo in spoštovanje prava Unije. Poleg tega v skladu z drugim pododstavkom istega odstavka države članice sprejmejo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.(185)

234. Zaradi ohranitve posebnih značilnosti in avtonomije pravnega sistema Unije je bil s Pogodbama uveden sodni sistem, katerega namen je zagotoviti skladnost in enotnost pri razlagi prava Unije ter v okviru katerega morajo polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi tega prava, zagotoviti sodišča držav članic in Sodišče.(186)

235. V tem okviru je „bistvo tako zasnovanega sodnega sistema postopek predhodnega odločanja, ki je določen v členu 267 PDEU in katerega namen je z vzpostavitvijo dialoga med dvema sodiščema, in sicer prav med Sodiščem in sodišči držav članic, zagotoviti enotnost razlage prava Unije […] in tako zagotoviti njegovo skladnost, polni učinek, avtonomijo in, nazadnje, posebno naravo prava, uvedenega s Pogodbama […]“.(187)

236. Nazadnje, sodišča držav članic pri opravljanju svoje vloge varuhov prava Unije zagotavljajo spoštovanje pravil in načel, ki so del temeljev pravnega reda Unije, kot so primarnost prava Unije, četverica temeljnih svoboščin, državljanstvo Unije, območje svobode, varnosti in pravice, konkurenčno pravo in pravo državnih pomoči ter temeljne pravice.(188)

237. Po mojem mnenju možnost, ki je s členom 8 navedenega BIT zagotovljena nizozemskim in slovaškim vlagateljem, da se obrnejo na mednarodno arbitražo, ni v nasprotju niti z ureditvijo pristojnosti, določeno v Pogodbah EU in DEU, niti z avtonomijo pravnega sistema Unije, tudi če bi Sodišče razsodilo, da arbitražna sodišča, ustanovljena v skladu s tem členom, niso sodišča držav članic v smislu člena 267 PDEU.

238. Najprej je treba opozoriti, da so arbitražne odločbe sicer zavezujoče, vendar nobene take odločbe ni mogoče izvršiti brez pomoči države, ki v primeru investicijske arbitraže daje svoje izvršitvene mehanizme na voljo vlagatelju.

239. V primeru člena 8 zadevnega BIT se odločbe, ki jih izdajo arbitražna sodišča, ne morejo izogniti nadzoru nacionalnih sodišč. Ta nadzor se lahko opravi v okviru tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe pred sodišči sedeža arbitraže ali v okviru ugovora predlogu za priznanje in izvršitev te odločbe pred sodišči države, v kateri se predlagata priznanje in izvršitev odločbe v skladu s Konvencijo o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisano 10. junija 1958 v New Yorku(189) (v nadaljevanju: Newyorška konvencija).

240. Kot je Sodišče večkrat razsodilo, „če bi se v pogodbeni arbitraži postavljala vprašanja prava [Unije], bi bila redna sodišča lahko primorana preučiti ta vprašanja, zlasti v okviru nadzora arbitražne odločbe, ki je lahko glede na primer bolj ali manj obsežen in ki ga morajo opraviti, ko odločajo o pritožbi, ugovoru, predlogu za priznanje izvršljivosti ali katerih koli drugih pravnih sredstvih ali oblikah nadzora, predvidenih z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja“.(190)

241. Na tej ugotovitvi temelji ustaljena sodna praksa, v skladu s katero „morajo ta nacionalna sodišča preveriti, ali se morajo na podlagi člena [267 PDEU] obrniti na Sodišče za razlago ali presojo veljavnosti določb prava [Unije], ki bi jih morda morala uporabiti v okviru sodnega nadzora arbitražne odločbe“,(191) saj so nazadnje ta sodišča odgovorna za zagotovitev enotnosti uporabe prava EU in spoštovanja pravil evropskega javnega reda.(192)

242. Sodišču se niti ni zdelo potrebno, da bi izrecno spomnilo na to točko v obrazložitvah svojih sodb z dne 13. maja 2015, Gazprom (C‑536/13, EU:C:2015:316), in z dne 7. julija 2016, Genentech (C‑567/14, EU:C:2016:526), v katerih je neposredno vsebinsko presodilo vprašanje, ki je bilo v obeh zadevah postavljeno z namenom izvedeti, ali je zadevna arbitražna odločba nezdružljiva s pravom Unije na področju konkurence.

243. V teh zadevah niti države članice niti Komisija niso menile, da o vprašanjih konkurenčnega prava, ki so se postavljala pred arbitri, ni mogoče odločiti z arbitražo ali da obstaja kakršna koli nezdružljivost med pravom Unije in arbitražnimi klavzulami, ki so jih subjekti zasebnega prava vstavili v svoje pogodbe.(193)

244. Poleg tega sta se zadevi, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269), in z dne 7. julija 2016, Genentech (C‑567/14, EU:C:2016:526), uvrščali v okvir tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe, medtem ko je zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. maja 2015, Gazprom (C‑536/13, EU:C:2015:316), izhajala iz ugovora predlogu za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe. To dokazuje, da imajo sodišča držav članic in Unije neodvisno od vrste postopka možnost zagotoviti enotnost razlage prava Unije in spoštovanje pravil evropskega javnega reda, naj gre za področje konkurence(194) ali za druga področja prava Unije.

245. Lastnosti arbitražnih sodišč, ustanovljenih v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, in zlasti arbitražnega sodišča, ki je predmet obravnavane zadeve, so take, da rednim sodiščem držav članic omogočajo, da zagotovijo spoštovanje teh načel, tako kot to počnejo v okviru mednarodne trgovinske arbitraže.

246. S členom 8 tega BIT je, če se imenovanja arbitrov ne opravijo v rokih, določenih v členu 8(3) navedenega BIT, naloga imenovanja zaupana predsedniku Arbitražnega inštituta SCC v državi članici. Navedeni člen 8 tudi določa, da se za arbitražne postopke, ki potekajo v skladu s tem členom, uporabljajo arbitražna pravila UNCITRAL. V skladu s členom 16 arbitražnih pravil iz leta 1976 arbitražno sodišče po zaslišanju strank sámo določi sedež arbitraže in izbere institucijo, ki bo opravljala funkcijo tajništva.(195)

247. Arbitražno sodišče je s procesnim sklepom z dne 19. marca 2009 določilo sedež arbitraže na ozemlju države članice, in sicer v Frankfurtu na Majni. Zato bi bilo zoper njegovo odločbo v skladu členom 1059 nemškega zakonika o civilnem postopku mogoče vložiti tožbo za razveljavitev pri nemških sodiščih, ki bodo lahko v tem okviru torej pazila, da zagotovijo enotnost razlage prava Unije in spoštovanje pravil evropskega javnega reda. V okviru tovrstnega pravnega sredstva je bila zadeva predložena predložitvenemu sodišču in Sodišču.

248. Poleg tega se za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb, ki jih izdajo arbitražna sodišča, ustanovljena v skladu s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, uporablja Newyorška konvencija, h kateri so pristopile vse države članice. V skladu s to konvencijo lahko nacionalna sodišča zavrnejo priznanje in izvršitev teh odločb iz vseh razlogov, ki so določeni v njenem členu V ter med katerimi sta okoliščina, da arbitražni postopek ni bil v skladu s pogodbo strank,(196) in neskladje z javnim redom,(197) kar vključuje evropski javni red.

249. Ob predpostavki, da bi družba Achmea skušala doseči priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, ki je predmet obravnavane zadeve, v drugi državi članici, bi torej sodišča države, v kateri bi se vložil predlog, prav tako imela nalogo zagotoviti, da ta odločba ni nezdružljiva s pravom Unije.

250. Enako velja v okviru tožbe za razveljavitev, kot je ta v obravnavani zadevi. Enotnost uporabe prava Unije je mogoče zagotoviti na podlagi več razlogov, med katerimi sta najbolj upoštevna neskladje arbitražnega postopka s pogodbo strank in neskladje z javnim redom,(198) vključno z evropskim javnim redom.

251. Komisija omenja tudi tveganje, da bi se sedež arbitraže morda določil v tretji državi in/ali da bi se v tretji državi vložil predlog za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, ki ne bi bila združljiva s pravom Unije, kar sta primera, ki ne bi vključevala sodišč Unije in torej Sodišču nikoli ne bi bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe.

252. Po mnenju Komisije enako velja za tiste BIT znotraj Unije, ki določajo Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID) s sedežem Washingtonu, DC kot institucijo, ki opravlja funkcijo tajništva arbitraže. V tem primeru bi bila arbitražna odločba za stranke obvezujoča in ne bi mogla biti predmet nobene pritožbe ali drugega pravnega sredstva razen tistih, ki so določeni v Konvenciji ICSID.(199) Iz tega izhaja, da ne bi bilo nobenega pravnega sredstva, ki bi sodiščem držav članic omogočalo, da opravijo preizkus združljivosti arbitražne odločbe ICSID s pravom Unije.

253. Čeprav menim, da bi se morale države članice v svojih BIT izogibati izbiri ICSID, so v obravnavanem primeru tveganja, na katera se sklicuje Komisija, povsem hipotetična, saj v zadevnem BIT ICSID ni določen kot institucija, ki opravlja funkcijo tajništva arbitraže, ker sta stranki kot institucijo, ki opravlja to funkcijo, izbrali PCA v Haagu, ker je arbitražno sodišče določilo sedež arbitraže na ozemlju države članice ter ker ne gre za predlog za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe v tretjih državah,(200) temveč za tožbo za razveljavitev te odločbe pred sodišči države članice, od katerih je eno Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

254. Poleg tega ni nobenega vprašanja vsebinske nezdružljivosti arbitražne odločbe s pravom Unije, saj se argumenti Slovaške republike pred predložitvenim sodiščem nanašajo samo na združljivost mehanizma za reševanje sporov, uvedenega s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, s Pogodbama EU in DEU.

255. Ob tem bi učinkovitost sodnega sistema Unije ostala neokrnjena celo takrat, ko država članica ne bi imela namena s tožbo za razveljavitev ali z ugovorom predlogu za priznanje in izvršitev uveljavljati nezdružljivost arbitražne odločbe s Pogodbama EU in DEU. V takem primeru bi namreč člena 258 in 260 PDEU Komisiji omogočala, da začne postopek zoper to državo članico, ki bi izpolnila arbitražno odločbo, ki ne bi bila združljiva s pravom Unije.(201)

256. Iz teh razlogov menim, da člen 8 navedenega BIT ne posega v ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter s tem v avtonomijo pravnega sistema Unije.

257. Na to ugotovitev ne vplivajo trditve več vlad in Komisije, ki se nanašajo na tveganje, da bi arbitražna sodišča izdajala odločbe, ki ne bi bile združljive s pravom Unije, in na načelo vzajemnega zaupanja.

258. Te trditve ne veljajo le za mednarodno investicijsko arbitražo, ampak tudi za mednarodno trgovinsko arbitražo, ker lahko tudi ta pripelje do arbitražnih odločb, ki niso združljive s pravom Unije, in temelji na domnevnem neobstoju zaupanja do sodišč držav članic. Kljub tem tveganjem in čeprav je že prišlo do arbitraže v zvezi z vprašanji konkurenčnega prava Unije med posamezniki,(202) Sodišče nikoli ni ugovarjalo veljavnosti mednarodne trgovinske arbitraže.

259. Če torej mednarodna arbitraža med posamezniki ne posega v ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter s tem v avtonomijo pravnega sistema Unije, celo če je država stranka v arbitražnem postopku,(203) menim, da mora enako veljati za mednarodno arbitražo med vlagatelji in državami, zlasti ker neizogibna navzočnost države pomeni večjo preglednost(204) in ker jo je še vedno mogoče primorati k spoštovanju obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, s postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi členov 258 in 259 PDEU.

260. Če bi se sledilo logiki Komisije, bi lahko vsaka arbitraža posegala v ureditev pristojnosti, določeno s Pogodbama EU in DEU, ter posledično v avtonomijo pravnega sistema Unije.

261. Poleg tega ne razumem, kako naj bi bil arbitražni postopek, ki je predmet postopka v glavni stvari, v nasprotju z načelom vzajemnega zaupanja glede na to, da je do njega prišlo le zaradi soglasja zadevnih držav članic in svobodno izražene odločitve družbe Achmea, da uporabi možnost, ki sta ji jo ponudili ti državi članici.

262. Z načelom vzajemnega zaupanja se namreč „zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom“.(205)

263. Ne vidim povezave med tem načelom in členom 8 obravnavanega BIT. Kot je na obravnavi navedla nizozemska vlada, mednarodna arbitraža kot metoda ISDS nikakor ne pomeni, da sta Kraljevina Nizozemska in Slovaška republika dvomili o tem, da druga pogodbenica spoštuje pravo Unije in temeljne pravice, priznane z njim.

264. Tako kot pri vseh mehanizmih ISDS, ki jih vsebujejo BIT, se s členom 8 zadevnega BIT vzpostavlja sodišče, pred katerim lahko vlagatelj toži državo, če želi uveljavljati pravice, ki so mu v mednarodnem javnem pravu podeljene na podlagi BIT, kar je možnost, ki je brez tega člena ne bi imel.(206)

265. Poleg tega ni gotovo, da se lahko posameznik sklicuje na določbe mednarodne pogodbe pred nacionalnimi sodišči, ker ta bodisi samodejno izključujejo to možnost zaradi mnenja, da se z mednarodnimi pogodbami ustvarjajo pravice in obveznosti le med državami, bodisi nalagajo pogoje za sklicevanje, ki so glede na primer bolj ali manj strogi in posameznikom ne zagotavljajo možnosti sklicevanja na določbe teh pogodb.(207)

266. Zato uporaba mednarodne arbitraže še zdaleč ni izraz nezaupanja do pravnega sistema druge države članice, temveč je edini način za zagotovitev, da imajo BIT polni učinek s tem, da se z njimi vzpostavlja specializirano sodišče, pred katerim lahko vlagatelji uveljavljajo pravice, ki so jim podeljene z BIT.

267. Zato po mojem mnenju člen 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška ni v nasprotju s načelom vzajemnega zaupanja.

268. Nazadnje, argument Komisije, da neobstoj BIT med državami članicami, ki so ustanovile Unijo ali k njej pristopile pred letom 2004, dokazuje, da ti sporazumi temeljijo na neobstoju vzajemnega zaupanja, me ne prepriča.

269. Prvič, ne drži, da držav članic ustanoviteljic in držav članic, ki so k Uniji pristopile pred letom 2004, ne zavezujejo sporazumi, podobni BIT, razen Pogodb EU in DEU.(208)

270. Drugič, BIT so veliko manj koristni med državami izvoznicami kapitala. Tako je mogoče na primer ugotoviti, da se po najnovejših statističnih podatkih Francija ne uvršča niti med prvih deset držav, v katere se stekajo nemški kapitalski tokovi, niti med prvih deset držav, iz katerih kapitalski tokovi prihajajo v Nemčijo, medtem ko je Poljska na desetem mestu pri tokovih, ki prihajajo iz Nemčije.(209)

271. Zato se sprašujem, ali ni razlog za neobstoj BIT med starimi državami članicami bolj okoliščina, da večina držav članic iz te skupine spada med velike izvoznice kapitala, ne pa med države gostiteljice naložb, in v tem smislu niso imele resnične potrebe po medsebojnem sklepanju BIT.

272. Iz teh razlogov menim, da je mehanizem za reševanje sporov, uveden s členom 8 BIT Nizozemska/Češkoslovaška, združljiv s členom 344 PDEU, pa tudi z ureditvijo pristojnosti, določeno v Pogodbah EU in DEU, ter avtonomijo pravnega sistema Unije.

VI.    Predlog

273. Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori:

Člene 18, 267 in 344 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo uporabi mehanizma za reševanje sporov med vlagateljem in državo, ki je uveden z dvostranskim sporazumom o naložbah, sklenjenim pred pristopom ene od držav pogodbenic k Evropski uniji, ki določa, da lahko vlagatelj iz ene države pogodbenice v primeru spora glede naložb v drugi državi pogodbenici začne postopek zoper zadnjenavedeno državo pri arbitražnem sodišču.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      BIT je kratica za bilateral investment treaty (dvostranski sporazum o naložbah).

3      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), končna odločba z dne 7. decembra 2012, na voljo na spletišču Investment Policy Hub, ki ga upravlja Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD): http://investmentpolicyhub.unctad.org/ISDS/Details/323.

4      Tovrsten BIT je znan kot „BIT znotraj Evropske unije“ (intra‑EU BIT).

5      Zadeve, v katerih so bile izdane sodbe z dne 3. marca 2009, Komisija/Avstrija (C‑205/06, EU:C:2009:118); z dne 3. marca 2009, Komisija/Švedska (C‑249/06, EU:C:2009:119), in z dne 19. novembra 2009, Komisija/Finska (C‑118/07, EU:C:2009:715), so se nanašale na BIT, ki so bili sklenjeni med državami članicami in tretjimi državami. Sodba z dne 15. septembra 2011, Komisija/Slovaška (C‑264/09, EU:C:2011:580), se je nanašala na spor med vlagateljem iz tretje države, in sicer Švicarske konfederacije, in Slovaško republiko na podlagi Pogodbe o energetski listini, podpisane 17. decembra 1994 v Lizboni. Medtem ko je Sodišče v okviru prvih treh tožb ugotovilo neizpolnitev obveznosti, je zadnjo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6      Najstarejši je BIT Nemčija/Grčija (1961), najnovejši pa BIT Litva/Hrvaška (2008).

7      Tu navajam najpomembnejše arbitražne postopke med vlagatelji in državami članicami, v katerih so morala arbitražna sodišča odločati o vprašanju združljivosti danega BIT znotraj Unije ali večstranskega sporazuma o naložbah (kot je Pogodba o energetski listini), katerega pogodbenice so Unija in njene države članice, s Pogodbo DEU: Eastern Sugar BV proti Češki republiki(UNCITRAL) (zadeva Stockholmske trgovinske zbornice (SCC) št. 088/2004), delna odločba z dne 27. marca 2007; Rupert Jospeh Binder proti Češki republiki(UNCITRAL), odločba o pristojnosti z dne 6. junija 2007; Jan Oostergetel & Theodora Laurentius proti Slovaški republiki(UNCITRAL), odločba o pristojnosti z dne 30. aprila 2010; AES Summit Generation Limited & AES‑Tisza Erömü Kft proti Madžarski (zadeva Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) št. ARB/07/22), odločba z dne 23. septembra 2010; Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi z dne 26. oktobra 2010 ter končna odločba z dne 7. decembra 2012; European American Investment Bank AG proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2010‑17), odločba o pristojnosti z dne 22. oktobra 2012; Electrabel SA proti Madžarski(zadeva ICSID št. ARB/07/19), odločba o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, in odgovornosti z dne 30. novembra 2012 ter odločba z dne 25. novembra 2015; Charanne BV in Construction Investments Sàrl proti Kraljevini Španiji(zadeva SCC št. 062/2012), končna odločba z dne 21. januarja 2016; RREEF Infrastructure (G.P.) Limited in RREEF Pan-European Infrastructure Two Lux Sàrl proti Kraljevini Španiji(zadeva ICSID št. ARB/13/30), odločba o pristojnosti z dne 6. junija 2016; Isolux Infrastructure Netherlands BV proti Kraljevini Španiji (zadeva CCS V 2013/153), odločba z dne 12. julija 2016; WNC Factoring Ltd proti Češki republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2014‑34), odločba z dne 22. februarja 2017; Anglia Auto Accessories Limited proti Češki republiki (zadeva SCC št. V 2014/181), končna odločba z dne 10. marca 2017; I.P. Busta in J.P. Busta proti Češki republiki(zadeva SCC št. V 2015/014), končna odločba z dne 10. marca 2017, ter Eiser Infrastructure Limited in Energía Solar Luxembourg Sàrl proti Kraljevini Španiji(zadeva ICSID št. ARB/13/36), odločba z dne 4. maja 2017. Vse arbitražne odločbe, na katere se sklicujem v teh sklepnih predlogih, so na voljo na spletišču UNCTAD: http://investmentpolicyhub.unctad.org/ISDS. Skliceval se bom tudi na arbitražne odločbe, izdane v zvezi z BIT med državami članicami in tretjimi državami ali tudi v zvezi z BIT med tretjimi državami, ker se načela mednarodnega prava uporabljajo brez razlikovanja za vse te primere.

8      Besedilo je v angleščini na voljo na spletišču UNCTAD: http://investmentpolicyhub.unctad.org/IIA/mostRecent/treaty/2650.

9      „Each Contracting Party shall in its territory promote investments by investors of the other Contracting Party and shall admit such investments in accordance with its provisions of law.“

10      „Each Contracting Party shall ensure fair and equitable treatment to the investments of investors of the other Contracting Party and shall not impair, by unreasonable or discriminatory measures, the operation, management, maintenance, use, enjoyment or disposal thereof by those investors.“

11      „More particularly, each Contracting Party shall accord to such investments full security and protection which in any case shall not be less than that accorded either to investments of its own investors or to investments of investors of any third State, whichever is more favourable to the investor concerned.“

12      „The provisions of this Article shall not be construed so as to oblige either Contracting Party to accord preferences and advantages to investors of the other Contracting Party similar to those accorded to investors of a third State (a) by virtue of membership of the former of any existing or future customs union or economic union, or similar institutions; […]“.

13      „Each Contracting Party shall observe any obligation it may have entered into with regard to investment of investors of the other Contracting Party.“

14      „If the provisions of law of either Contracting Party or obligations under international law existing at present or established hereafter between the Contracting Parties in addition to the present Agreement contain rules, whether general or specific, entitling investments by investors of the other Contracting Party to a treatment more favourable than is provided for by the present Agreement, such rules shall to the extent that they are more favourable prevail over the present Agreement.“

15      „Each Contracting Party shall guarantee that payments related to an investment may be transferred. The transfers shall be made in a freely convertible currency, without undue restriction or delay.“

16      „Neither Contracting Party shall take any measures depriving, directly or indirectly, investors of the other Contracting Party of their investments […]“.

17      „All disputes between one Contracting Party and an investor of the other Contracting Party concerning an investment of the latter shall if possible, be settled amicably.“

18      „Each Contracting Party hereby consents to submit a dispute referred to in paragraph (1) of this Article, to an arbitral tribunal, if the dispute has not been settled amicably within a period of six months from the date either party to the dispute requested amicable settlement.“

19      „The arbitral tribunal referred to in paragraph (2) of this Article will be constituted for each individual case in the following way: each party to the dispute appoints one member of the tribunal and the two members thus appointed shall select a national of a third State as Chairman of the tribunal. Each party to the dispute shall appoint its member of the tribunal within two months, and the Chairman shall be appointed within three months from the date on which the investor has notified the other Contracting Party of his decision to submit the dispute to the arbitral tribunal.“

20      „If the appointments have not been made in the above mentioned periods, either party to the dispute may invite the President of the Arbitration Institute of the Chamber of Commerce of Stockholm to make the necessary appointments. If the President is a national of either Contracting Party or if he is otherwise prevented from discharging the said function, the Vice-President shall be invited to make the necessary appointments. If the Vice-President is a national of either Contracting Party or if he too is prevented from discharging the said function, the most senior member of the Arbitration Institute who is not a national of either Contracting Party shall be invited to make the necessary appointments.“

21      „The arbitration tribunal shall determine its own procedure applying the arbitration rules of the United Nations Commission for International Trade Law (UNCITRAL).“

22      „The arbitral tribunal shall decide on the basis of the law, taking into account in particular though not exclusively: the law in force of the Contracting Party concerned; the provisions of this Agreement, and other relevant Agreements between the Contracting Parties; the provisions of special agreements relating to the investment; the general principles of international law.“

23      „The tribunal takes its decision by majority of votes; such decision shall be final and binding upon the parties to the dispute.“

24      „The present Agreement […] shall remain in force for a period of ten years.“

25      „Unless notice of termination has been given by either Contracting Party at least six months before the date of the expiry of its validity, the present Agreement shall be extended tacitly for periods of ten years, each Contracting Party reserving the right to terminate the Agreement upon notice of at least six months before the date of expiry of the current period of validity.“

26      „In respect of investments made before the date of the termination of the present Agreement the foregoing Articles thereof shall continue to be effective for a further period of fifteen years from that date.“

27      Recueil des traités des Nations unies, zv. 1155, str. 331.

28      Glej sodno prakso, navedeno v opombi 5.

29      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi.

30      V skladu s zakonom št. 530/2007 z dne 25. oktobra 2007 je bilo treba dobiček iz zdravstvenih zavarovanj uporabiti za potrebe državnega zdravstvenega sistema. Ústavný súd Slovenskej repubkiky (ustavno sodišče Slovaške republike) je odločilo, da je ta zakon protiustaven, zaradi česar je arbitražno sodišče razsodilo, da v nasprotju s tem, kar je trdila družba Achmea, prepoved izplačil dobička ni pomenila razlastitve njene naložbe. Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), končna odločba z dne 7. decembra 2012, točka 288.

31      Z zakonom št. 192/2009 z dne 30. aprila 2009 je bila odpravljena možnost, da zdravstvena zavarovalnica proda svoj zavarovalni portfelj drugi zavarovalnici. Poleg tega je ta zakon določal, da se mora v primeru insolventnosti take zavarovalnice njen zavarovalni portfelj prenesti na eno od dveh zavarovalnic v lasti države, in to brez kakršnega koli nadomestila.

32      Arbitražno sodišče je zavrnilo argument družbe Achmea, da so ukrepi, ki jih je sprejela Slovaška republika, pomenili razlastitev, ki je v nasprotju s členom 5 navedenega BIT.

33      Glej člen 1059(2), točki 1(a) in 2(b), zakonika o civilnem postopku.

34      Glej statistične podatke, ki so na voljo na spletišču Investment Policy Hub, ki ga upravlja UNCTAD: http://investmentpolicyhub.unctad.org/ISDS.

35      Gre za arbitražni postopek Vattenfall AB in drugi proti Zvezni republiki Nemčiji (II) (zadeva ICSID št. ARB/12/12), ki še poteka in ga je začel švedski vlagatelj na podlagi Pogodbe o energetski listini, ter za arbitražna postopka, ki sta bila predmet poravnave, to sta Ashok Sancheti proti Zvezni republiki Nemčiji, ki ga je začel indijski vlagatelj na podlagi BIT Nemčija/Indija, ter Vattenfall AB in drugi proti Zvezni republiki Nemčiji (I) (zadeva ICSID št. ARB/09/6), ki ga je začel švedski vlagatelj na podlagi Pogodbe o energetski listini.

36      Gre za arbitražni postopek Erbil Serter proti Francoski republiki (zadeva ICSID št. ARB/13/22), ki še poteka in ga je začel turški vlagatelj na podlagi BIT Francija/Turčija.

37      V primeru Republike Avstrije gre za arbitražni postopek BV Belegging-Maatschappij Far East proti Republiki Avstriji(zadeva ICSID št. ARB/15/32), ki še poteka in je bil sprožen na podlagi BIT Avstrija/Malta.

38      Glej statistične podatke, ki so na voljo na spletišču Investment Policy Hub, ki ga upravlja UNCTAD: http://investmentpolicyhub.unctad.org/ISDS.

39      Glej med drugim Indrek Kuivallik proti Republiki Latviji(UNCITRAL) na podlagi BIT Estonija/Latvija; UAB E energija proti Republiki Latviji(zadeva ICSID št. ARB/12/33) na podlagi BIT Litva/Latvija; Spółdzielnia Pracy Muszynianka proti Slovaški republiki (UNCITRAL) na podlagi BIT Poljska/Slovaška; ČEZ a.s. proti Republiki Bolgariji(zadeva ICSID št. ARB/16/24) in ENERGO-PRO a.s. proti Republiki Bolgariji(zadeva ICSID št. ARB/15/19) na podlagi BIT Češka republika/Bolgarija; Poštová banka, a.s. in Istrokapital SE proti Helenski republiki(zadeva ICSID št. ARB/13/8) na podlagi BIT Grčija/Slovaška in BIT Grčija/Ciper; MOL Hungarian Oil and Gas Company plc proti Republiki Hrvaški(zadeva ICSID št. ARB/13/32) na podlagi BIT Madžarska/Hrvaška; Theodoros Adamakopoulos in drugi proti Republiki Ciper (zadeva ICSID št. ARB/15/49), Cyprus Popular Bank Public Co. Ltd. proti Helenski republiki (zadeva ICSID št. ARB/14/16) ter Marfin Investment Group Holdings SA in drugi proti Republiki Ciper(zadeva ICSID št. ARB/13/27) na podlagi BIT Grčija/Ciper; WCV Capital Ventures Cyprus Limited in Channel Crossings Limited proti Češki republiki(UNCITRAL), Forminster Enterprises Limited proti Češki republiki(UNCITRAL) in WA Investments‑Europa Nova Limited proti Češki republiki(UNCITRAL) na podlagi BIT Češka republika/Ciper; Juvel Ltd in Bithell Holdings Ltd. proti Republiki Poljski (ICC) ter Seventhsun Holding Ltd in drugi proti Republiki Poljski (SCC) na podlagi BIT Ciper/Poljska; Natland Investment Group NV in drugi proti Češki republiki (UNCITRAL) na podlagi – med drugim – BIT Ciper/Češka republika; Mercuria Energy Group proti Republiki Poljski (SCC) na podlagi Pogodbe o energetski listini, ki zavezuje Republiko Ciper in Republiko Poljsko; Vigotop Limited proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/11/22) na podlagi BIT Ciper/Madžarska; Impresa Grassetto S.p.A. v likvidaciji proti Republiki Sloveniji (zadeva ICSID št. ARB/13/10) na podlagi BIT Italija/Slovenija; Marco Gavazzi in Stefano Gavazzi proti Romuniji (zadeva ICSID št. ARB/12/25) na podlagi BIT Italija/Romunija, in Luigiterzo Bosca proti Republiki Litvi (zadeva PCA št. 2011‑05) na podlagi BIT Italija/Litva.

40      Gre za Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Republiko Latvijo, Madžarsko, Republiko Poljsko in Romunijo.

41      Glej med drugim člen 72(2), prva alinea, Evropskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Madžarsko na drugi strani, podpisanega v Bruslju 16. decembra 1991 (UL 1993, L 347, str. 2); člen 73(2), prva alinea, Evropskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Poljsko na drugi strani, podpisanega v Bruslju 16. decembra 1991 (UL 1993, L 348, str. 2); člen 74(2), druga alinea, Evropskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi gospodarskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Romunijo na drugi strani, podpisanega v Bruslju 1. februarja 1993 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 59, str. 3); člen 74(2), druga alinea, Evropskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Slovaško republiko na drugi strani, podpisanega v Luxembourgu 4. oktobra 1993 (UL 1994, L 359, str. 2), in člen 85(2), druga alinea, Stabilizacijsko‑pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani, podpisanega v Luxembourgu 29. oktobra 2001 (UL 2005, L 26, str. 3).

42      Glej med drugim BIT Belgija in Luksemburg/Ciper, BIT Belgija in Luksemburg/Malta ter BIT Ciper/Malta.

43      Glej med drugim BIT Ciper/Malta, BIT Estonija/Latvija, BIT Estonija/Litva, BIT Estonija/Poljska, BIT Poljska/Bolgarija, BIT Poljska/Slovaška, BIT Madžarska/Slovenija, BIT Madžarska/Slovaška, BIT Madžarska/Poljska, BIT Češka republika/Bolgarija in BIT Češka republika/Latvija.

44      Glej Sklep Sveta in Komisije z dne 23. septembra 1997 o Pogodbi o energetski listini in Protokolu k energetski listini o energetski učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki, ki so ju sklenile Evropske skupnosti (98/181/ES, ESPJ, Euratom) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 24).

45      Italijanska republika je nedavno odstopila od te pogodbe, pri čemer se je sklicevala na celovit pregled stroškov zaradi finančnih prispevkov iz naslova njenega sodelovanja v več mednarodnih organizacijah, vključno s Sekretariatom za energetsko listino, ki ima sedež v Bruslju. Glej https://www.senato.it/application/xmanager/projects/leg17/attachments/documento_evento_procedura_commissione/files/000/002/788/2015__06_03_-_audizione_risposte_senatori_-_VICARI.pdf, str. 7.

46      Glej spletišče UNCTAD: http://investmentpolicyhub.unctad.org/ISDS.

47      Glej Eastern Sugar BV proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva SCC št. 088/2004), delna odločba z dne 27. marca 2007; Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), končna odločba z dne 7. decembra 2012; Les Laboratoires Servier, SAS. in drugi proti Republiki Poljski (zadeva PCA), odločba z dne 14. februarja 2012; EDF International SA proti Madžarski (zadeva PCA), odločba z dne 3. decembra 2014; EDF International SA proti Madžarski (UNCITRAL) odločba z dne 3. decembra 2014; Dan Cake (Portugal) SA proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/12/9), odločba z dne 24. avgusta 2015 o pristojnosti in odgovornosti; Edenred SA proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/13/21), odločba z dne 13. decembra 2016; Eiser Infrastructure Limited in Energía Solar Luxembourg Sàrl proti Kraljevini Španiji (zadeva ICSID št. ARB/13/36), odločba z dne 4. maja 2017, Horthel Systems BV in drugi proti Republiki Poljski (zadeva PCA št. 2014‑31), odločba izdana leta 2017, in Marco Gavazzi & Stefano Gavazzi proti Romuniji (zadeva ICSID št. ARB/12/25), odločba z dne 13. julija 2017.

48      Glej statistične podatke UNCTAD, ki so na voljo na njenem spletišču: http://investmentpolicyhub.unctad.org/ISDS.

49      Ni šlo za spor, izhajajoč iz BIT znotraj Unije, ker Romunija leta 2005, ko se je začela arbitraža in je nastal spor, še ni pristopila k Uniji. Zato se pravo Unije ni uporabljajo za dejansko stanje iz tega arbitražnega postopka.

50      Glej sodbo z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar (C‑478/07, EU:C:2009:521, točke od 97 do 99), ki se je nanašala na dvostranski pogodbi, sklenjeni 11. junija 1976 in 7. junija 1979 med Republiko Avstrijo in Češkoslovaško socialistično republiko. V času dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, je bila Republika Avstrija že država članica, Češka republika pa ne, vendar je ta med trajanjem zadeve pristopila k Uniji.

51      Sodba z dne 20. maja 2003, Ravil (C‑469/00, EU:C:2003:295, točka 37). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. novembra 1992, Exportur (C‑3/91, EU:C:1992:420, točka 8). To stališče je v skladu s členom 30(3) Dunajske konvencije, ki določa, da „[č]e so vse pogodbenice prejšnje mednarodne pogodbe tudi pogodbenice poznejše mednarodne pogodbe in prejšnja mednarodna pogodba ni prenehala veljati ali se začasno prenehala uporabljati v skladu [s členom 59], se prejšnja mednarodna pogodba uporablja le, če so njene določbe v skladu z določbami poznejše mednarodne pogodbe“. Glej v tem smislu Electrabel SA proti Madžarski(zadeva ICSID št. ARB/07/19), odločba z dne 30. novembra 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, in odgovornosti, točke od 4.182 do 4.191.

52      Sodba z dne 5. februarja 2014, Hervis Sport‑ és Divatkereskedelmi (C‑385/12, EU:C:2014:47, točka 25). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. marca 2010, Attanasio Group (C‑384/08, EU:C:2010:133, točka 37 in navedena sodna praksa).

53      Glej točko 205 teh sklepnih predlogov.

54      Glej točko 24 teh sklepnih predlogov.

55      Glej točke od 213 do 216 teh sklepnih predlogov.

56      Ta trditev krepi tezo o neobstoju neskladja med Pogodbama EU in DEU ter BIT Nizozemska/Češkoslovaška, ki jo bom predstavil v točkah od 174 do 228 teh sklepnih predlogov, saj nakazuje, da je načeloma pravno varstvo, ki se s tem BIT zagotavlja nizozemskim naložbam na Slovaškem, obsežnejše in torej dodatno glede na varstvo, zagotovljeno tem naložbam s Pogodbama EU in DEU. S pravom Unije je diskriminacija države članice do državljana druge države članice prepovedana le v primerjavi z obravnavanjem, ki ga prvonavedena država članica namenja lastnim državljanom. Nasprotno pa obrnjena diskriminacija in ugodnosti, zagotovljene državljanom druge države članice, niso predmet prava Unije niti niso z njim nezdružljive.

57      Noben od intervenientov v obravnavani zadevi ne trdi, da je podana diskriminacija med tujimi in domačimi vlagatelji. Po mojem mnenju to razlikovanje ne pomeni diskriminacije, ker ustreza dvojnemu razlogu splošnega interesa, ki je, prvič, vzajemno ustvariti varen okvir za nizozemske naložbe na Slovaškem ter slovaške naložbe na Nizozemskem, in drugič, spodbujati in razvijati naložbe med tema državama. Glej v tem smislu točke od 37 do 40 odločbe Conseil constitutionnel št. 2017‑749‑DC z dne 31. julija 2017 o Celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu med Kanado na eni strani ter Evropsko unijo in njenimi državami članicami na drugi strani (JORF z dne 18. avgusta 2017, besedilo 1).

58      Vseeno se postavlja vprašanje, ali imata ta BIT zaradi „sunset“ klavzule še naprej učinke za naložbe, izvedene v času, ko sta bila veljavna.

59      Glej v tem smislu tudi sodbe z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation (C‑374/04, EU:C:2006:773, točke 84 in od 88 do 93); z dne 20. maja 2008, Orange European Smallcap Fund (C‑194/06, EU:C:2008:289, točki 50 in 51), in z dne 30. junija 2016, Riskin in Timmermans (C‑176/15, EU:C:2016:488, točka 31).

60      Točka 58 te sodbe.

61      Točka 61 te sodbe.

62      Točka 62 te sodbe.

63      Glej točki 200 in 201 teh sklepnih predlogov.

64      Sodba z dne 2. februarja 1989, Cowan (186/87, EU:C:1989:47, točka 10). Moj poudarek. Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točke od 29 do 33), v kateri je bil položaj A. Petruhhina primerjan s položajem državljana njegove države članice gostiteljice.

65      Sodba z dne 5. julija 2005, D. (C‑376/03, EU:C:2005:424, točka 54).

66      Glej člen 1, točka (b), tega BIT.

67      Glej v tem smislu Emilio Agustín Maffezini proti Kraljevini Španiji (zadeva ICSID št. ARB/97/7), odločba z dne 25. januarja 2000 o ugovorih nepristojnosti, točki 54 in 55; Gas Natural SDG SA proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/03/10), odločba z dne 17. junija 2005 o ugovorih nepristojnosti, točka 31; Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona SA in InterAguas Servicios Integrales del Agua SA proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/03/17), odločba z dne 16. maja 2006 o pristojnosti, točka 59; Eastern Sugar BV proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva SCC št. 088/2004), delna odločba z dne 27. marca 2007, točki 165 in 166; Rupert Joseph Binder proti Češki republiki (UNCITRAL), odločba z dne 6. junija 2007 o pristojnosti, točka 65; Jan Oostergetel & Theodora Laurentius proti Slovaški republiki (UNCITRAL), odločba z dne 30. aprila 2010 o pristojnosti, točki 77 in 78; Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 264; WNC Factoring Ltd proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2014‑34), odločba z dne 22. februarja 2017, točka 300; Anglia Auto Accessories Limited proti Češki republiki (zadeva SCC št. V 2014/181), končna odločba z dne 10. marca 2017, točka 116, ter I.P. Busta in J.P. Busta proti Češki republiki(zadeva SCC št. V 2015/014), končna odločba z dne 10. marca 2017, točka 116.

68      Glej na primer BIT Nemčija/Grčija (1961), BIT Italija/Malta (1967), BIT Nemčija/Malta (1974), BIT Francija/Malta (1976) in BIT Nemčija/Portugalska (1980).

69      Komisija skuša dokazati, da v nasprotju z zaščito naložb davčno področje ostaja v izključni nacionalni pristojnosti, pri čemer navaja zlasti sodbo z dne 16. julija 2009, Damseaux (C‑128/08, EU:C:2009:471), ki skupaj z drugimi ne prepoveduje pravnega dvojnega obdavčevanja. Opozarjam, da je namen konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja prav zagotavljanje te zaščite, ki je Pogodbi EU in PDEU ne nudita. Enako velja za BIT, saj se tako glede zaščite naložb kot glede neposrednega obdavčenja pravo Unije izvaja samo prek določb o bistvenih svobodah pretoka..

70      Konvencija med Kraljevino Nizozemsko in Češkoslovaško socialistično republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, podpisana v Pragi 4. marca 1974, določa davčne odtegljaje v višini 10 % za dividende, 0 % za obresti ter 5 % za licenčnine in avtorske honorarje.

71      Države se v njih dogovorijo o več elementih, kot so pojem naložbe, uporaba oziroma neuporaba klavzule MFN za mehanizem ISDS, vključitev oziroma nevključitev klavzule o davčni izjemi (carve‑out) in trajanje „sunset“klavzule.

72      Na voljo na spletišču Transnational Institute: https://www.tni.org/files/article-downloads/intra-eu-bits2‑18‑05_0.pdf. Prav to je bilo storjeno na davčnem področju z nekaterimi direktivami, kot so Direktiva Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 380), Direktiva Sveta 2009/133/ES z dne 19. oktobra 2009 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, delne delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic ter za prenos statutarnega sedeža SE ali SCE med državami članicami (UL 2009, L 310, str. 34) ter Direktiva Sveta 2011/96/EU z dne 30. novembra 2011 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL 2011, L 345, str. 8), ki so dejansko bolj večstranske konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja kot pa usklajevalni ukrepi.

73      Sodba z dne 31. januarja 2013, Belov (C‑394/11, EU:C:2013:48, točka 38 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbi z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754, točka 23), in z dne 6. oktobra 2015, Consorci Sanitari del Maresme (C‑203/14, EU:C:2015:664, točka 17).

74      Sodba z dne 31. januarja 2013, Belov (C‑394/11, EU:C:2013:48, točka 39 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754, točka 23).

75      Glej med drugim sodbi z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107), in z dne 27. januarja 2005, Denuit in Cordenier (C‑125/04, EU:C:2005:69).

76      Šlo je za arbitražo na davčnem področju med davčnim zavezancem in Portugalsko republiko.

77      Ta arbitraža se je nanašala na farmacevtske patente in je bila mednarodna v tem smislu, da je šlo za spor med kanadsko družbo na eni strani ter dvema portugalskima družbama, angleško družbo, grško družbo in nizozemsko družbo na drugi.

78      Glej v tem smislu Basedow, J., „EU Law in International Arbitration: Referrals to the European Court of Justice“, 2015, zv. 32(4), Journal of International Arbitration, str. 367; Paschalidis, P., „Arbitral tribunals and preliminary references to the EU Court of Justice“, 2016, Arbitration International, str. 1; Szpunar, M., „Referrals of Preliminary Questions by Arbitral Tribunals to the CJEU“, v: Ferrari, F. (ur.), The Impact of EU Lax on International Commercial Arbitration, JurisNet, 2017, str. od 85 do 123.

79      Glej med drugim zadeve, v katerih so bile izdane sodbe z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107); z dne 25. julija 1991, Rich (C‑190/89, EU:C:1991:319); z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269); z dne 27. januarja 2005, Denuit in Cordenier (C‑125/04, EU:C:2005:69); z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675); z dne 10. februarja 2009, Allianz in Generali Assicurazioni Generali (C‑185/07, EU:C:2009:69); z dne 13. maja 2015, Gazprom (C‑536/13, EU:C:2015:316), in z dne 7. julija 2016, Genentech (C‑567/14, EU:C:2016:526).

80      Pripomniti je treba, da nekateri mednarodni sporazumi, sklenjeni med državami članicami, določajo, da predsednik Sodišča opravlja funkcijo organa za imenovanja arbitrov za spore med državami članicami ali med javnim subjektom in temi državami članicami. Glej v tem smislu člen 27 sporazuma med vlado Francoske republike in vlado Italijanske republike o gradnji in upravljanju nove železniške proge med Lyonom in Torinom, podpisanega v Rimu 30. januarja 2012. Po mojem mnenju so ta arbitražna sodišča prav tako sodišča države članice v smislu člena 267 PDEU.

81      Po mojem mnenju ne gre za vprašanje pristojnosti, temveč za vprašanje dopustnosti.

82      Glej sodbo z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107, točka 11). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 27. januarja 2005, Denuit in Cordenier (C‑125/04, EU:C:2005:69, točka 13).

83      Glej sodbo z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107, točka 12). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 27. januarja 2005, Denuit in Cordenier (C‑125/04, EU:C:2005:69, točka 13).

84      Glej točko 24 te sodbe.

85      Glej točko 19 tega sklepa.

86      Glej na primer PCA v Haagu (Nizozemska), ICSID v Washingtonu, DC (Združene države Amerike), SCC na Švedskem, Mednarodno trgovinsko zbornico (ICC) v Parizu (Francija) in Mednarodno arbitražno sodišče v Londonu (LCIA) (Združeno kraljestvo).

87      Vse države članice Unije so pogodbenice teh konvencij. Kar zadeva obravnavano zadevo, je Kraljevina Nizozemska članica PCA od njegove ustanovitve, Slovaška republika pa je njegova članica postala leta 1993.

88      Sodba z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754, točka 27). Glej v tem smislu tudi sodbi z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107), in z dne 27. januarja 2005, Denuit in Cordenier (C‑125/04, EU:C:2005:69, točka 13), ter sklep z dne 13. februarja 2014, Merck Canada (C‑555/13, EU:C:2014:92, točka 17).

89      Točka 29 te sodbe. Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. oktobra 2015, Consorci Sanitari del Maresme (C‑203/14, EU:C:2015:664, točka 23).

90      Moj poudarek.

91      Moj poudarek.

92      Navedeni BIT ne vsebuje klavzule o nepreklicni izbiri (fork‑in‑the‑road), ki bi določala, da ko vlagatelj izbere sodišče (bodisi nacionalna sodišča zadevne države bodisi mednarodno arbitražno sodišče), postane njegova izbira nepreklicna.

93      Pravilnik o arbitraži je na voljo na spletišču UNCITRAL: http://www.uncitral.org/uncitral/en/uncitral_texts/arbitration/2010Arbitration_rules.html.

94      Moj poudarek.

95      Sodba z dne 9. oktobra 2014, TDC (C‑222/13, EU:C:2014:2265, točka 32 in navedena sodna praksa). Pojasniti je treba, da arbitri v nasprotju s sodniki nimajo trajnih funkcij. Zato mednarodno arbitražno pravo ne vsebuje pravil o razrešitvi arbitrov.

96      Glej člen 9 arbitražnih pravil UNCITRAL iz leta 1976 in člen 11 arbitražnih pravil UNCITRAL, spremenjenih leta 2010 in leta 2013.

97      Glej člene od 10 do 12 arbitražnih pravil UNCITRAL iz leta 1976 ter člena 12 in 13 arbitražnih pravil UNCITRAL, spremenjenih leta 2010 in leta 2013. Glej tudi smernice Mednarodne odvetniške zbornice (IBA) o navzkrižju interesov v mednarodni arbitraži (na voljo na spletišču IBA: http://www.ibanet.org/Publications/publications_IBA_guides_and_free_materials.aspx), v katerih so natančno določeni razlogi za navzkrižje interesov, ki lahko pripeljejo do izločitve arbitrov.

98      Točka 21. Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. junija 2011, Miles in drugi (C‑196/09, EU:C:2011:388, točka 40).

99      Več arbitražnih sodišč, ki so odločala o sporih med vlagatelji, ki so bili državljani Unije, in državami članicami, tudi arbitražno sodišče, ki je predmet obravnavane zadeve, je že priznalo primarnost prava Unije. Glej Achmea BV (nekdanja BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 289; Electrabel SA proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/07/19), odločba z dne 30. novembra 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, in odgovornosti, točke od 4.189 do 4.191; Charanne BV in Construction Investments Sàrl proti Kraljevini Španiji (zadeva SCC št. 062/2012), končna odločba z dne 21. januarja 2016, točki 439 in 443, ter RREEF Infrastructure (G.P.) Limited in RREEF Pan-European Infrastructure Two Lux Sàrl proti Kraljevini Španiji(zadeva ICSID št. ARB/13/30), odločba z dne 6. junija 2016 o pristojnosti, točka 72 (drugače bi bilo, če bi bili vlagatelji iz tretje države, glej točke od 74 do 76).

100      Glej v tem smislu Electrabel SA proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/07/19), odločba z dne 30. novembra 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, in odgovornosti, točke od 4.160 do 4.162.

101      Glej mnenja 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490); 1/92 (Sporazum EGP – II) z dne 10. aprila 1992 (EU:C:1992:189); 2/94 (Pristop Skupnosti k EKČP) z dne 28. marca 1996 (EU:C:1996:140); 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123), in 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454). Glej tudi sodbo z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345).

102      Mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 201). Glej v tem smislu tudi mnenje 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490, točka 35) ter sodbi z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345, točka 123), in z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 282).

103      Sodba z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345, točka 169).

104      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 276. Glej v tem smislu tudi European American Investment Bank AG proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2010‑17), odločba z dne 22. oktobra 2012 o pristojnosti, točke od 248 do 267; Electrabel SA proti Madžarski (zadeva ICSID št. ARB/07/19), odločba z dne 30. novembra 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, in odgovornosti, točke od 4.150 do 4.152; Charanne BV in Construction Investments Sàrl proti Kraljevini Španiji (zadeva SCC št. 062/2012), končna odločba z dne 21. januarja 2016, točke od 441 do 445; RREEF Infrastructure (G.P.) Limited in RREEF Pan-European Infrastructure Two Lux Sàrl proti Kraljevini Španiji (zadeva ICSID št. ARB/13/30), odločba z dne 6. junija 2016 o pristojnosti, točka 80, ter Eiser Infrastructure Limited in Energía Solar Luxembourg Sàrl proti Kraljevini Španiji(zadeva ICSID št. ARB/13/36), odločba z dne 4. maja 2017, točka 204.

105      Glej sodbo z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345, točka 128).

106      Glej mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točki 202 in 205).

107      Mnenje 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123). Moj poudarek.

108      Glej točko 6 tega mnenja.

109      Člen 6 osnutka sporazuma je določal, da je treba določbe Sporazuma pri njihovem izvajanju in uporabi razlagati v skladu s sodno prakso Sodišča, ki je bila določena pred datumom podpisa Sporazuma in se nanaša na ustrezne določbe Pogodbe EGS, Pogodbe ESPJ in aktov sekundarne zakonodaje, kar je seveda ustvarjalo tveganje razhajanj med sodno prakso Sodišča in sodno prakso Sodišča EGP. Glej mnenje 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490, točke 6 in od 25 do 29).

110      Glej zlasti točke 204, 205, 207 in 212.

111      Glej mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točki 17 in 18).

112      Glej Loewen Group & Raymond L. Loewen proti Združenim državam Amerike (zadeva ICSID št. ARB(AF)/98/3), odločba z dne 26. junija 2003, točka 233, ter Archer Daniels Midland Company in Tate & Lyle Ingredients Americas Inc. proti Združenim mehiškim državam(zadeva ICSID št. ARB(AF)/04/05), odločba z dne 21. novembra 2007, točka 178.

113      Glej Loewen Group & Raymond L. Loewen proti Združenim državam Amerike(zadeva ICSID št. ARB(AF)/98/3), odločba z dne 26. junija 2003, točka 223, v kateri je arbitražno sodišče priznalo, da poglavje 11 severnoameriškega sporazuma o svobodni trgovini (NAFTA) pomeni postopen razvoj mednarodnega prava, s tem ko vlagatelju omogoča, da uveljavlja svoje pravice in predloži svoj zahtevek mednarodni arbitraži („Chapter Eleven of NAFTA represents a progressive development in international law whereby the individual investor may make a claim on its own behalf and submit the claim to international arbitration“).

114      Glej Douglas, Z., The International Law of Investment Claims, Cambridge University Press, 2009, str. od 17 do 38.

115      Poleg primerov Pogodbe DEU in EKČP navajam Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963. Glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2001, LaGrand (Nemčija proti Združenim državam Amerike), CIJ, Recueil 2001, str. 466, točka 78.

116      Glej v tem smislu American Manufacturing & Trading Inc. proti Republiki Zair (zadeva ICSID št. ARB/93/1), odločba z dne 21. februarja 1997, točka 6.06; CMS Gas Transmission Company proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/01/8), odločba sodišča z dne 17. julija 2003 o ugovorih njegovi pristojnosti, točka 45; Corn Products International, Inc. proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)04/01), odločba z dne 15. januarja 2008, točke od 174 do 176; Cargill Inc. proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)05/2), odločba z dne 18. septembra 2009, točke od 424 do 426, in European American Investment Bank AG proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2010‑17), odločba z dne 22. oktobra 2012 o pristojnosti, točka 445. Glej v tem smislu tudi Burdeau, G., „Nouvelles perspectives pour l’arbitrage dans le contentieux économique intéressant l’État“, 1995, Revue de l’arbitrage, str. od 3 do 12; Paulsson, J., „Arbitration Without Privity“, 1995, zv. 10, ICSID Review – Foreign Investment Law Journal, str. od 232 do 256; Wälde, T., „Investment Arbitration under the Energy Charter Treaty“, 1996, Arbitration International, str. 429 in od 435 do 437, in Douglas, Z., The International Law of Investment Claims, Cambridge University Press, 2009, str. od 32 do 38.

117      Glej Occidental Exploration & Production Company v Republic of Ecuador [2005] EWCA Civ 1116, [2006] QB 432, točka 22, v kateri je Court of Appeal (England & Wales) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo) opredelilo točko 233 odločbe z dne 26. junija 2003, izdane v arbitraži Loewen Group & Raymond L. Loewen proti Združenim državam Amerike(zadeva ICSID št. ARB(AF)/98/3), kot „sporno“, pri čemer je dodalo, da se ne strinja z razlago te odločbe, v skladu s katero se z BIT pravice ne podeljujejo vlagateljem, temveč njihovi matični državi.

118      BIT resda sistematično vsebujejo arbitražne sporazume za spore med državama pogodbenicama (glej v tem primeru člen 10 BIT Nizozemska/Češkoslovaška). Vendar se, kolikor vem, taka arbitraža med državama nikoli ni zgodila, odkar je bil leta 1959 podpisan prvi BIT. Zagotovo pa to velja za BIT, sklenjene med državami članicami.

119      V skladu s to določbo „[a]rbitražno sodišče odloča na podlagi prava, pri čemer upošteva zlasti, vendar ne izključno: veljavno pravo zadevne pogodbenice; določbe tega sporazuma in vse druge upoštevne sporazume med pogodbenicama; določbe posebnih sporazumov v zvezi z naložbo; splošna načela mednarodnega prava“.

120      „Arbitražno sodišče na podlagi tega sporazuma in drugih upoštevnih sporazumov med pogodbenicama določi splošna načela mednarodnega prava in splošna pravna pravila, ki se po njegovem mnenju uporabljajo. Predhodne določbe ne posegajo v pristojnost sodišča za odločanje ex aequo et bono, če se pogodbenici dogovorita za to.“ (The tribunal shall decide on the basis of the present Agreement and other relevant Agreements between the two Contracting Parties, the general principles of international law, as well as such general rules of law as the tribunal deems applicable. The foregoing provisions shall not prejudice the power of the tribunal to decide the dispute ex aequo et bono if the Parties so agree).

121      Glej točke od 205 do 214 mnenja.

122      Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 281 („Far from being precluded from considering and applying EU law the Tribunal is bound to apply it to the extent that it is part of the applicable law(s), whether under BIT Article 8, German law or otherwise“). Glej v tem smislu tudi Isolux Infrastructure Netherlands B.V. proti Kraljevini Španiji (zadeva CCS V 2013/153), odločba z dne 12. julija 2016, točka 654.

123      Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 282 („What the ECJ has is a monopoly on the final and authoritative interpretation of EU law“).

124      Kot Pogodbi EU in DEU.

125      Glej v tem smislu, in sicer v zvezi s podobno določbo (členom 16(2) Pogodbe o energetski listini), Eiser Infrastructure Limited in Energía Solar Luxembourg Sàrl proti Kraljevini Španiji (zadeva ICSID št. ARB/13/36), odločba z dne 4. maja 2017, točka 202.

126      V skladu s to določbo je treba za razlago mednarodne pogodbe upoštevati vsak poznejši dogovor med pogodbenicami glede razlage mednarodne pogodbe ali uporabe njenih določb (v obravnavanem primeru Pogodbi EU in DEU) ter vsako ustrezno pravilo mednarodnega prava, ki se lahko uporablja v odnosih med pogodbenicami (v obravnavanem primeru pravo Unije).

127      Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 290 („the Tribunal notes that its jurisdiction is confined to ruling upon alleged breaches of the BIT. The Tribunal does not have jurisdiction to rule on alleged breaches of EU law as such“). Glej v tem smislu tudi Isolux Infrastructure Netherlands B.V. proti Kraljevini Španiji (zadeva CCS V 2013/153), odločba z dne 12. julija 2016, točka 651.

128      Glej med drugim Emilio Agustín Maffezini proti Kraljevini Španiji (zadeva ICSID št. ARB/97/7), odločba z dne 13. novembra 2000, točke od 65 do 71, v kateri se je vlagatelj skliceval na to, da je Kraljevina Španija kršila obveznost zagotoviti njegovi naložbi pošteno in enakopravno obravnavo. Kot je navedel, so v zvezi z njegovo naložbo nastali dodatni stroški v obliki študije vplivov na okolje. Arbitražno sodišče je spomnilo, da obveznost opraviti tako študijo izhaja iz prava Unije in da je vse, kar je storila Kraljevina Španija, to, da se je prepričala o spoštovanju te obveznosti. Zato je zavrnilo njegov zahtevek v zvezi s tem.

129      Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 279 („EU law may have a bearing upon the scope of rights and obligations under the BIT in the present case, by virtue of its role as part of the applicable law under BIT Article 8(6) and German law as the lex loci arbitri“). Vsekakor ne razumem, zakaj bi morali arbitražnim sodiščem prepovedati upoštevanje prava Unije, glede na to da bi jim taka prepoved onemogočila, da po potrebi BIT razlagajo v skladu s pravom Unije z namenom, da se izključi možnost konfliktov s tem pravom.

130      Nasprotno pa je, kot je razvidno iz točke 151 sodbe z dne 30. maja 2006, Komisija/Irska (C‑459/03, EU:C:2006:345), „Irska arbitražnemu sodišču predložila instrumente prava Skupnosti, da bi jih to razložilo in uporabilo v okviru postopka, katerega cilj je bila ugotovitev, da je Združeno kraljestvo kršilo določbe navedenih instrumentov“.

131      Glej točko 24 teh sklepnih predlogov.

132      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), končna odločba z dne 7. decembra 2012, točki 275 in 276.

133      Glej točke 13, 18, 57, 101 in 130 njenega pisnega stališča.

134      Glej v tem smislu tudi Eastern Sugar BV proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva SCC št. 088/2004), delna odločba z dne 27. marca 2007, točke od 159 do 172; Rupert Joseph Binder proti Češki republiki (UNCITRAL), odločba z dne 6. junija 2007 o pristojnosti, točka 63; Jan Oostergetel & Theodora Laurentius proti Slovaški republiki (UNCITRAL), odločba z dne 30. aprila 2010 o pristojnosti, točke od 74 do 79; Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točke od 245 do 267; European American Investment Bank AG proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2010‑17), odločba z dne 22. oktobra 2012 o pristojnosti, točke od 178 do 185; WNC Factoring Ltd proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2014‑34), odločba z dne 22. februarja 2017, točke od 298 do 308; Anglia Auto Accessories Limited proti Češki republiki(zadeva SCC št. V 2014/181), končna odločba z dne 10. marca 2017, točki 115 in 116, ter I.P. Busta in J.P. Busta proti Češki republiki(zadeva SCC št. V 2015/014), končna odločba z dne 10. marca 2017, točki 115 in 116.

135      V skladu s tem načelom je lahko vlagatelj deležen zaščite po BIT le za naložbo, ki je bila v trenutku, ko je bila izvedena, v skladu s pravom države gostiteljice. Glej med drugim Salini Costruttori S.p.A. in Italstrade S.p.A. proti Kraljevini Maroko (zadeva ICSID št. ARB/00/4), odločba z dne 31. julija 2001 o pristojnosti, točka 46, in Tokios Tokelés proti Ukrajini(zadeva ICSID št. ARB/02/18), odločba z dne 29. junija 2004 o pristojnosti, točka 84.

136      Kršitev pogodbe, sklenjene med državo in tujim vlagateljem, sama po sebi ne pomeni kršitve mednarodnega prava. Klavzula o spoštovanju pogodbenih obveznosti, ki jih je država gostiteljica naložb sprejela do vlagateljev iz druge pogodbenice BIT, zato učinkuje kot vključitev dolžnosti spoštovanja teh obveznosti v BIT. Posledično so lahko vlagatelji, če menijo, da so te obveznosti kršene, deležni zaščite, ki je zagotovljena z BIT in vključuje pravico obrniti se na mednarodno arbitražo, kar brez klavzule o spoštovanju obveznosti ne bi bilo mogoče, ker to spoštovanje ni predpisano z mednarodnim pravom.

137      V skladu s to klavzulo so naložbe, izvedene v času veljavnosti BIT, še naprej deležne materialne zaščite, zagotovljene s tem sporazumom, tudi če ta ni več veljaven, in to za dodatno obdobje, določeno v njem. To obdobje se začne na dan, ko BIT preneha.

138      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav morajo biti posebni ukrepi, ki se naložijo državam članicam in s katerimi je pogojena finančna pomoč, za katero so zaprosile v okviru Pogodbe o EMS, v skladu s pravom Unije, niso del tega prava. Glej v tem smislu sodbi z dne 27. novembra 2012, Pringle (C‑370/12, EU:C:2012:756, točke 151, 164, 179 in 180), in z dne 20. septembra 2016, Mallis in drugi/Komisija in ECB (od C‑105/15 P do C‑109/15 P, EU:C:2016:702, zlasti točki 59 in 61). Memorandum o soglasju, ki ga v imenu Evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) podpišeta Komisija in Evropska centralna banka (ECB), je namreč akt EMS in kot tak ne more biti predmet nadzora zakonitosti od sodišč Unije. Vendar na ugotovitev, da ti ukrepi niso del prava Unije, ne vpliva možnost vložitve odškodninske tožbe zoper Unijo, ker sta Komisija in ECB podpisali ta memorandum o soglasju, kar bi lahko pomenilo njuno resno kršitev prava Unije, ki je povzročila škodo. Glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB (od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točke od 52 do 55).

139      Glej Poštová banka, a.s. in Istrokapital SE proti Helenski republiki(zadeva ICSID št. ARB/13/8), odločba z dne 9. aprila 2015, točke od 60 do 76.

140      Glej izjavo za medije z dne 21. februarja 2012, ki jo je objavila Euroskupina.

141      Glej sodbi z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB (od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 52), in z dne 20. septembra 2016, Mallis in drugi/Komisija in ECB (od C‑105/15 P do C‑109/15 P, EU:C:2016:702, točke od 52 do 61).

142      Glej dopis z dne 13. julija 2015, ki ga je Mario Draghi, predsednik ECB, poslal Svenu Giegoldu, članu Evropskega parlamenta, in ki je na voljo na spletišču ECB: https://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/other/150714letter_giegold.en.pdf?1a6b3fcf462edc2c155fec04e0f9d475. Moj poudarek.

143      Ti ukrepi niso del prava Unije. Glej sodbo z dne 20. septembra 2016, Mallis in drugi/Komisija in ECB (od C‑105/15 P do C‑109/15 P, EU:C:2016:702).

144      Glej arbitražo Marfin Investment Group Holdings SA, Alexandros Bakatselos in drugi proti Republiki Ciper (zadeva ICSID št. ARB/13/27), ki še poteka. Glej tudi sporočilo za medije, ki ga je objavila pravna služba Republike Ciper ter je na voljo na spletišču njenega urada za medije in informiranje (http://www.pio.gov.cy/moi/pio/pio2013.nsf/All/4D30C42F4FB53EB7C225802E00436251?OpenDocument&L=G).

145      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34. V Okvirnem sklepu so opredeljena kazniva dejanja, za katera se lahko izda evropski nalog za prijetje, vendar se ta sklep ne nanaša na druge pogoje kazenskega prava, ki jih je treba upoštevati v takem postopku in za katere je pristojna izključno država članica izdaje naloga za prijetje.

146      Glej članek „Bouloutas in Foros privedena pred sodišča“ na spletišču dnevnika Politis: https://politis.com.cy/article/parousiastikan-sto-dikastirio-mpouloutas-ke-foros.

147      Glej sodbe z dne 14. februarja 1995, Schumacker (C‑279/93, EU:C:1995:31, točka 21); z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation (C‑374/04, EU:C:2006:773, točka 36), in z dne 10. maja 2012, Santander Asset Management SGIIC in drugi (od C‑338/11 do C‑347/11, EU:C:2012:286, točka 14).

148      Razen v redkih primerih, v katerih je to določeno s Pogodbo DEU (členi od 110 do 112 PDEU) in je Unija sprejela zakonodajo. Naj kot primere navedem direktivi 2003/49, 2009/133/ES,, Direktivo Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL 2011, L 64, str. 1), Direktivo 2011/96 in Direktivo Sveta (EU) 2015/2060 z dne 10. novembra 2015 o razveljavitvi Direktive 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (UL 2015, L 301, str. 1). Glej v tem smislu tudi sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi C (C‑122/15, EU:C:2016:65, točke od 42 do 50). Institucijam Unije in/ali državam članicam nič ne bi preprečevalo, da v skladu z razdelitvijo svojih pristojnosti na zadevnih področjih uvedejo enoten pravni okvir za zaščito naložb na celotnem ozemlju Unije, s katerim bi bili nadomeščeni BIT.

149      Glej v tem smislu sodbe z dne 14. novembra 1995, Svensson in Gustavsson (C‑484/93, EU:C:1995:379, točke od 12 do 19); z dne 1. aprila 2014, Felixstowe Dock and Railway Company in drugi (C‑80/12, EU:C:2014:200, točke 20, 21 in 25); z dne 17. julija 2014, Nordea Bank Danmark (C‑48/13, EU:C:2014:2087, točki 19 in 24); z dne 3. februarja 2015, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑172/13, EU:C:2015:50, točki 21 in 24), in z dne 24. novembra 2016, SECIL (C‑464/14, EU:C:2016:896, točka 54).

150      Komisija s sklicevanjem na to sodbo, ki se nanaša na neposredno obdavčenje, da bi dokazala obstoj popolne zaščite na področju naložb v pravu Unije, nasprotuje lastnim trditvam, saj hkrati zagovarja tezo, da sodba z dne 5. julija 2005, D. (C‑376/03, EU:C:2005:424), ki se prav tako nanaša na obstoj diskriminacije, prepovedane s Pogodbo DEU, na področjune posrednega obdavčenja, ni upoštevna za presojo združljivosti člena 8 zadevnega BIT s členom 18 PDEU, ker neposredno obdavčenje spada v pristojnost držav članic. Glej točko 78 teh sklepnih predlogov.

151      Glej sodbo z dne 2. junija 2016, C (C‑122/15, EU:C:2016:391, točki 28 in 29), in sklep z dne 15. aprila 2015, Burzio (C‑497/14, EU:C:2015:251, točke od 26 do 33).

152      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 251. Za primer razlastitve glej zlasti Marvin Feldman proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)/99/1), odločba z dne 16. decembra 2002, točke od 101 do 107; EnCana Corporation proti Republiki Ekvador (UNCITRAL), odločba z dne 3. februarja 2006, točki 173 in 177, in Occidental Petroleum Corporation in Occidental Exploration and Production Company proti Republiki Ekvador (zadeva ICSID št. ARB/06/11), odločba z dne 5. oktobra 2012, točka 455.

153      Za več podrobnosti o primerjavi med BIT Nizozemska/Češkoslovaška ter Pogodbama EU in DEU, kar zadeva zaščito pred nezakonitimi razlastitvami, glej točke od 217 do 226 teh sklepnih predlogov.

154      Glej v tem smislu Quasar de Valores SICAV SA in drugi proti Ruski federaciji (zadeva SCC št. 24/2007), odločba z dne 20. julija 2012, in RosInvestCo UK Ltd. proti Ruski federaciji (zadeva SCC št. V 079/2005), končna odločba z dne 12. septembra 2010, ki so ju švedska sodišča razveljavila iz drugih razlogov.

155      Glej med drugim sodbo z dne 21. septembra 1999, Saint‑Gobain ZN (C‑307/97, EU:C:1999:438, točka 59).

156      Glej točke od 66 do 72 teh sklepnih predlogov.

157      GlejAchmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 264. Glej v tem smislu tudi WNC Factoring Ltd proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2014‑34), odločba z dne 22. februarja 2017, točka 300.

158      Glej Eastern Sugar BV proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva SCC št. 088/2004), delna odločba z dne 27. marca 2007, točka 180; Rupert Joseph Binder proti Češki republiki (UNCITRAL), odločba z dne 6. junija 2007 o pristojnosti, točka 40; Jan Oostergetel & Theodora Laurentius proti Slovaški republiki (UNCITRAL), odločba z dne 30. aprila 2010 o pristojnosti, točka 77; WNC Factoring Ltd proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2014‑34), odločba z dne 22. februarja 2017, točka 299; Anglia Auto Accessories Limited proti Češki republiki (zadeva SCC št. V 2014/181), končna odločba z dne 10. marca 2017, točka 116, ter I.P. Busta in J.P. Busta proti Češki republiki(zadeva SCC št. V 2015/014), končna odločba z dne 10. marca 2017, točka 116.

159      Glej med drugim sodbo francoskega Conseil d’État (državni svet, Francija) z dne 21. decembra 2007, št. 280264, ki je razsodilo, da se z določbami člena 3 sporazuma med vlado Francoske republike in vlado Ljudske demokratične republike Alžirije o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb, podpisanega v Alžiru 13. februarja 1993, uvajajo obveznosti zgolj med državama podpisnicama in da se zato posamezniki ne morejo sklicevati nanje. Mogoča je primerjava z nadzorom veljavnosti aktov Unije z vidika mednarodnega prava. Glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864).

160      Glej Emilio Agustín Maffezini proti Kraljevini Španiji (zadeva ICSID št. ARB/97/7), odločba z dne 25. januarja 2000 o ugovorih nepristojnosti, točki 54 in 55; Gas Natural SDG SA proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/03/10), odločba z dne 17. junija 2005 o ugovorih nepristojnosti, točka 31; Suez, Sociedad General de Aguas de Barcelona SA in InterAguas Servicios Integrales del Agua SA proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/03/17), odločba z dne 16. maja 2006 o pristojnosti, točka 60; Eastern Sugar BV proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva SCC št. 088/2004), delna odločba z dne 27. marca 2007, točki 165 in 166; Rupert Joseph Binder proti Češki republiki (UNCITRAL), odločba z dne 6. junija 2007 o pristojnosti, točka 65; Jan Oostergetel & Theodora Laurentius proti Slovaški republiki (UNCITRAL), odločba z dne 30. aprila 2010 o pristojnosti, točki 77 in 78; Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 264; WNC Factoring Ltd proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2014‑34), odločba z dne 22. februarja 2017, točka 300; Anglia Auto Accessories Limited proti Češki republiki (zadeva SCC št. V 2014/181), končna odločba z dne 10. marca 2017, točka 116, ter I.P. Busta in J.P. Busta proti Češki republiki(zadeva SCC št. V 2015/014), končna odločba z dne 10. marca 2017, točka 116.

161      Glej med drugim Wena Hotels Ltd. proti Arabski republiki Egipt (zadeva ICSID št. ARB/98/4), odločba z dne 8. decembra 2000, točka 84, in Técnicas Medioambientales TECMED SA proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)/00/2), odločba z dne 29. maja 2003, točke od 175 do 177.

162      Glej med drugim Biwater Gauff (Tanzania) Ltd proti Združeni republiki Tanzaniji (zadeva ICSID št. ARB/05/22), odločba z dne 24. julija 2008, točka 730, in Eureko BV proti Republiki Poljski(ad hoc arbitraža), delna odločba z dne 19. avgusta 2005, točki 236 in 237.

163      Glej CME Czech Republic BV proti Češki republiki (UNCITRAL), delna odločba z dne 13. septembra 2001, točka 613, ter Compañiá de Aguas del Aconquija SA in Vivendi Universal SA proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/97/3), odločba z dne 20. avgusta 2007, točki 7.4.15 in 7.4.16.

164      Za podrobnejšo analizo glej Schreuer, C., „Full Protection and Security“, 2010, Journal of International Dispute Settlement, str. 1.

165      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 260.

166      Glej med drugim sodbo z dne 11. decembra 2007, International Transport Workers’ Federation in Finnish Seamen’s Union (C‑438/05, EU:C:2007:772, točke od 56 do 59, 62 in 66). Enako velja za uredbe, ne pa za direktive.

167      Glej Saluka Investments BV proti Češki republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2001‑04), delna odločba z dne 17. marca 2006, točka 484.

168      Pojem diskriminacije v mednarodnem investicijskem pravu je podoben temu pojmu v pravu Unije v delu, ki se nanaša na manj ugodno obravnavanje vlagatelja, ki ga ni mogoče razumno utemeljiti. Glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 1989, Elettronica Sicula SpA (ELSI), CIJ, Recueil 1989, str. 15, točka 122, ter arbitraži Saluka Investments BV proti Češki republiki(UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2001‑04), delna odločba z dne 17. marca 2006, točka 460, in Biwater Gauff (Tanzania) Ltd. proti Združeni republiki Tanzaniji (zadeva ICSID št. ARB/05/22), odločba z dne 24. julija 2008, točka 695.

169      Glej MTD Equity Sdn. Bhd. in MTD Chile SA proti Republiki Čile (zadeva ICSID št. ARB/01/7), odločba z dne 25. maja 2004, točka 109; Saluka Investments BV proti Češki republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2001‑04), delna odločba z dne 17. marca 2006, točki 303 in 460; Plama Consortium Limited proti Republiki Bolgariji (zadeva ICSID št. ARB/03/24), odločba z dne 27. avgusta 2008, točka 184, in EDF (Services) Limited proti Romuniji (zadeva ICSID št. ARB/05/13), odločba z dne 8. oktobra 2009, točka 303.

170      Glej Técnicas Medioambientales TECMED SA proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)/00/2), odločba z dne 29. maja 2003, točka 154; Waguih Elie George Siag in Clorinda Vecchi proti Arabski republiki Egipt (zadeva ICSID št. ARB/05/15), odločba z dne 1. junija 2009, točka 450, ter Rumeli Telekom A.S. in Telsim Mobil Telekomunikasyon Hizmetleri A.S. proti Republiki Kazahstan(zadeva ICSID št. ARB/05/16), odločba z dne 29. julija 2008, točka 609. Glej v tem smislu tudi Dolzer, M., in Schreuer, C., Principles of International Investment Law, Oxford University Press, 2008, str. 133–149, ter Yannaca-Small, K., „Fair and equitable Treatment Standard“, v: Yannaca-Small, K., (ur.), Arbitration under International Investment Agreements – A Guide to the Key Issues, Oxford University Press, 2010, str. 385, str. od 393 do 410. Glej tudi mnenje 2/15 (Sporazum o prosti trgovini s Singapurjem) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376, točka 89).

171      Pojem „odrekanje sodnega varstva“ v mednarodnem pravu obsega obveznost države, da sodne oblasti ne izvaja očitno nepravično. Glej v tem smislu Paulsson, J., Denial of Justice in International Law, Cambridge University Press, 2005, str. 67. Ta obveznost je kršena, če nacionalna sodišča na primer zavrnejo obravnavanje zadeve, če jo izpostavijo nerazumnim zamudam, če se sodna oblast izvaja očitno neustrezno ali tudi če gre za jasno in zlonamerno napačno uporabo nacionalnega prava. Glej Robert Azinian in drugi proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)/97/2), odločba z dne 1. novembra 1999, točki 102 in 103.

172      Glej Rumeli Telekom A.S. in Telsim Mobil Telekomunikasyon Hizmetleri A.S. proti Republiki Kazahstan (zadeva ICSID št. ARB/05/16), odločba z dne 29. julija 2008, točka 651, in Victor Pey Casado in President Allende Foundation proti Republiki Čile (zadeva ICSID št. ARB/98/2), odločba z dne 8. maja 2008, točke od 653 do 657. Glej v tem smislu tudi McLachlan, C., Shore, L., in Weiniger, M., International Investment Arbitration – Substantive Principles, Oxford University Press, 2007, str. 227.

173      Glej S.D. Myers Inc. proti Kanadi (UNCITRAL), delna odločba z dne 13. novembra 2000, točka 259; LG&E Energy Corp., LG&E Capital Corp. in LG&E International, Inc proti Argentinski republiki (zadeva ICSID št. ARB/02/1), odločba z dne 3. oktobra 2006 o odgovornosti, točka 162, in Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točki 250 in 251.

174      GlejAchmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točki 119 in 251.

175      Glej Achmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 261.

176      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v združenih zadevah SEGRO in Horváth (C‑52/16 in C‑113/16, EU:C:2017:410, točka 121), v katerih generalni pravobranilec predlaga, naj se ne odgovori na vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na člen 17 Listine, ker „zatrjevane kršitve [tega člena] ni mogoče preučiti neodvisno od vprašanja kršitve prostega pretoka“. Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. decembra 2016, AGET Iraklis (C‑201/15, EU:C:2016:972, točka 65).

177      Neposredna razlastitev pomeni ukrepe nacionalizacije ali odvzema s formalnim prenosom lastninske pravice ali pa fizičnim zasegom.

178      GlejAchmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 261. Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. septembra 2011, Komisija/Slovaška (C‑264/09, EU:C:2011:580, točke od 47 do 50), v kateri je Sodišče razsodilo, da bi to, da bi Slovaška republika odpovedala pogodbo, ki jo je sklenila s švicarskim vlagateljem, potrebno za to, da bi ta država članica izpolnila svoje obveznosti na podlagi Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211), lahko pomenilo razlastitev v smislu člena 6 BIT Švica/Slovaška.

179      Glej v tem smislu povzetek upoštevne mednarodne sodne prakse, na voljo v Yannaca-Small, K., „‚Indirect expropriation‘ and the ‚Right to Regulate‘ in International Investment Law“, OECD Working Papers on International Investment, 2004/04, str. 10–20.

180      Glej na primer Técnicas Medioambientales TECMED SA proti Združenim mehiškim državam (zadeva ICSID št. ARB(AF)/00/2), odločba z dne 29. maja 2003, točka 114, in Generation Ukraine Inc. proti Ukrajini (zadeva ICSID št. ARB/00/9), odločba z dne 16. septembra 2003, točka 20.22.

181      Ciprska vlada se je na obravnavi sklicevala na točke od 62 do 76 sodbe z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB (od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701), v kateri se je Sodišče izreklo samo o vprašanju, ali je Komisija s podpisom memoranduma o soglasju v imenu EMS prispevala h kršitvi lastninske pravice tožečih strank, zagotovljene s členom 17(1) Listine. O vprašanju, ali je republika Ciper kršila to pravico, ni bilo odločeno, saj se Listina zunaj izvajanja prava Unije vsekakor ne uporablja za države članice (glej točko 67 te sodbe).

182      Glej mnenje 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123, točke od 63 do 89); 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 183), in mnenje 2/15 (Sporazum o prosti trgovini s Singapurjem) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376, točka 301).

183      Glej v tem smislu sodbe z dne 5. februarja 1963, van Gend & Loos (26/62, EU:C:1963:1, str. 12); z dne 15. julija 1964, Costa (6/64, EU:C:1964:66, str. 593), in z dne 17. decembra 1970, Internationale Handelsgesellschaft (11/70, EU:C:1970:114, točka 3); mnenji 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490, točka 21) in 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123, točka 65); sodbo z dne 26. februarja 2013, Melloni (C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 59), in mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 166).

184      Glej mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 168).

185      Glej sodbo z dne 16. julija 1998, Oelmühle in Schmidt Söhne (C‑298/96, EU:C:1998:372, točka 23), ter mnenji 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123, točka 68) in 2/13 (Pristop Unije k EKČP) in z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 173).

186      Glej člen 19(1) PEU. Glej tudi mnenje 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490, točka 35); sodbo z dne 13. marca 2007, Unibet (C‑432/05, EU:C:2007:163, točka 38), ter mnenji 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123, točki 66 in 68) in 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 173).

187      Mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 176). Glej v tem smislu tudi sodbi z dne 16. januarja 1974, Rheinmühlen-Düsseldorf (166/73, EU:C:1974:3, točki 2 in 3), in z dne 12. junija 2008, Gourmet Classic (C‑458/06, EU:C:2008:338, točka 20), ter mnenje 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123, točka 83).

188      Glej v tem smislu sodbe z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točke od 36 do 39); z dne 28. marca 2000, Krombach (C‑7/98, EU:C:2000:164, točka 21), in z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 304), ter mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 172). Za podrobnejšo analizo pojma evropskega javnega reda napotujem na svoje sklepne predloge v zadevah, ki sta se prav tako nanašali na arbitražne odločbe, in sicer Gazprom (C‑536/13, EU:C:2014:2414, točke od 166 do 177) in Genentech (C‑567/14, EU:C:2016:177, točke od 55 do 72).

189      Recueil des traités des Nations unies, zv. 330, str. 3.

190      Sodba z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107, točka 14). Glej v tem smislu tudi sodbi z dne 27. aprila 1994, Almelo (C‑393/92, EU:C:1994:171, točki 22 in 23), in z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 32).

191      Sodba z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 33). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. marca 1982, Nordsee (102/81, EU:C:1982:107, točka 15).

192      Glej v tem smislu točke od 59 do 62 mojih sklepnih predlogov v zadevi Genentech (C‑567/14, EU:C:2016:177).

193      Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335, točke od 57 do 72), v kateri Sodišče ni sledilo mnenju generalnega pravobranilca N. Jääskinena, izraženemu v točki 124 njegovih sklepnih predlogov v zadevi CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2014:2443), in sicer, da bi napotitev na arbitražo lahko ogrozila člen 101 PDEU.

194      Glej sodbo z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točki 37in 40).

195      GlejAchmea BV (nekdanja Eureko BV) proti Slovaški republiki (UNCITRAL) (zadeva PCA št. 2008‑13), odločba z dne 26. oktobra 2010 o pristojnosti, dopustnosti in prekinitvi, točka 16.

196      Glej člen V(1)(d) Newyorške konvencije; ta okoliščina bi bila lahko podana, če arbitražno sodišče v nasprotju s členom 8(6) navedenega BIT ne bi upoštevalo prava Unije.

197      Glej člen V(2)(b) Newyorške konvencije in sodbo z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 38).

198      Glej člen 1059(2), točka 1(d) in točka 2(b) nemškega zakonika o civilnem postopku.

199      Glej člen 53(1) te konvencije. Vendar poudarjam, da te skrbi niso bile ovira za to, da institucije Unije ne bi izbrale centra ICSID kot arbitražno institucijo v členu 9.16 prostotrgovinskega sporazuma EU‑Singapur.

200      Celo v tem primeru bi lahko tveganje zares obstajalo le, če bi imela država članica, zoper katero bi se začel arbitražni postopek, na ozemlju tretje države sredstva, ki ne bi bila upravičena do imunitet, ki se v mednarodnem pravu priznavajo tujim državam. Tudi če bi se sedež arbitraže določil v tretji državi ali bi se v tretji državi vložil predlog za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, se investitor dejansko ne bi mogel izogniti temu, da predlaga priznanje in izvršitev te odločbe pri sodiščih države članice, zoper katero je začel arbitražni postopek.

201      Glej Electrabel SA proti Madžarski(zadeva ICSID št. ARB/07/19), odločba z dne 30. novembra 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, in odgovornosti, točke od 4.160 do 4.162.

202      Glej v tem smislu sodbi z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269), in z dne 7. julija 2016, Genentech (C‑567/14, EU:C:2016:526), ter sodbo Tribunal fédéral suisse (zvezno sodišče, Švica) z dne 8. marca 2006, 4P.278/2005, ki se je nanašala na tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe, izdane v Švici v sporu med italijanskima družbama zaradi kršitve konkurenčnega prava Unije.

203      Glej arbitražni postopek med družbo Gazprom in litovskim ministrstvom za energijo, ki je bil predmet zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. maja 2015, Gazprom (C‑536/13, EU:C:2015:316).

204      Večina arbitražnih odločb je objavljena, medtem ko to ne drži za mednarodno trgovinsko arbitražo. Zato je še težje preveriti, ali je pravo Unije kršeno.

205      Mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191 in navedena sodna praksa).

206      Glej v tem smislu sklep Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) z dne 8. maja 2007, drugi senat, 2 BvM 1/03, ECLI:DE:BVerfG:2007:ms20070508.2bvm000103, točka 54.

207      Glej točko 206 teh sklepnih predlogov.

208      Glej primere, ki sem jih navedel v točkah 42 in 43 teh sklepnih predlogov.

209      Glej sporočilo francoskega veleposlaništva v Nemčiji z dne 1. marca 2017 o tujih neposrednih naložbah v Nemčiji v obdobju 2014–2015, pripravljeno na podlagi statističnih podatkov, ki sta jih zbrali UNCTAD in Deutsche Bundesbank (nemška zvezna banka), ter dostopno na spletni strani http://www.tresor.economie.gouv.fr/File/434035. Glej zlasti preglednico 5.