SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 20. januarja 2022(1)

Združeni zadevi C‑37/20 in C‑601/20

WM (C‑37/20),

Sovim SA (C‑601/20)

proti

Luxembourg Business Registers

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg))

„Predhodno odločanje – Preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma – Direktiva (EU) 2015/849 – Člen 30(5) in (9) – Register dejanskih lastnikov – Direktiva (EU) 2018/843 – Člen 1(15)(c) in (g) – Dostop vseh članov širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu – Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 7 in 8 – Načelo preglednosti – Varstvo fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov – Uredba (EU) 2016/679 – Člen 5(1), od (a) do (c) in (f) – Izvzetja od dostopa do registra dejanskih lastnikov – Pogoji – Pojmi ,izjemne okoliščine‘, ,tveganje‘ in ,nesorazmerno tveganje‘ – Dokaz“

1.        Kakšno je primerno ravnovesje med, na eni strani, preglednostjo v zvezi z dejanskim lastništvom in nadzornimi strukturami družb, ki je odločilna za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, in, na drugi strani, spoštovanjem temeljnih pravic zadevnih oseb, to je dejanskih lastnikov, in zlasti njihovih pravic do zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov?

2.        To je v bistvu temeljno vprašanje, ki se Sodišču postavlja v zadevah, ki sta predmet teh sklepnih predlogov in se nanašata na predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg).

3.        Navedena predloga se nanaša na veljavnost in razlago člena 30(5) in (9) Direktive (EU) 2015/849,(2) kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843(3) (v nadaljevanju: Direktiva 2015/849). S to direktivo je bila vzpostavljena ureditev javnega dostopa do registrov dejanskih lastnikov gospodarskih in drugih pravnih subjektov, registriranih na ozemlju držav članic, ki načeloma omogoča dostop vsem članom širše javnosti do nekaterih informacij o dejanskem lastništvu, vsebovanih v teh registrih, ne da bi jim bilo treba dokazati kakršen koli interes.

4.        Predložitveno sodišče se sprašuje o veljavnosti te ureditve z vidika temeljnih pravic spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter varstva osebnih podatkov, določenih v členih 7 oziroma 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sprašuje se tudi o veljavnosti in obsegu sistema izjem od navedenega javnega dostopa, uvedenega s to direktivo.

5.        V tem okviru je Sodišče tudi pozvano, naj sprejme stališče o medsebojnem vplivanju med navedeno ureditvijo javnega dostopa in več določbami Uredbe (EU) 2016/679.(4)

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Direktivi 2015/849 in 2018/843

6.        V uvodni izjavi 2 Direktive 2015/849 je navedeno: „Prizadevanja storilcev kaznivih dejanj in oseb, ki jim pri tem pomagajo, da bi prikrili izvor premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, ali pa zakonit ali nezakonit denar preusmerili v namene terorizma, lahko resno ogrozijo trdnost, integriteto in stabilnost kreditnih institucij in finančnih institucij ter zaupanje v finančni sistem kot celoto.“ Tako je v skladu z uvodno izjavo 12 te direktive treba „[i]dentificirati […] vsako fizično osebo, ki ima v lasti pravni subjekt ali ga nadzoruje“.

7.        V uvodni izjavi 14 Direktive 2015/849 je navedeno, da je „[p]otreba po natančnih in posodobljenih informacijah o dejanskem lastniku […] eden ključnih dejavnikov pri iskanju storilcev kaznivih dejanj, ki bi svojo identiteto sicer lahko skrili za poslovno strukturo. Države članice bi zato morale zagotoviti, da subjekti, ustanovljeni na njihovem teritoriju v skladu z nacionalnim pravom, pridobijo in hranijo ustrezne, natančne in aktualne informacije o svojem dejanskem lastništvu, poleg osnovnih informacij, kot so ime in naslov družbe ter dokaz o registraciji in pravnem lastništvu. Zaradi večje preglednosti bi morale države članice, kot ukrep proti zlorabam pravnih oseb, zagotoviti, da se informacije o dejanskem lastništvu ob doslednem spoštovanju prava Unije hranijo v osrednjem registru, ki se nahaja zunaj družbe. […]“.

8.        V tem okviru v členu 3, točka 6, Direktive 2015/849 pojem „dejanski lastnik“ pomeni „vsako fizično osebo oziroma osebe, ki končno posedujejo ali nadzirajo stranko in/ali fizično osebo oziroma osebe, v imenu katerih se izvaja transakcija ali opravlja dejavnost, in zajema vsaj:

(a)      v primeru gospodarskih subjektov:

(i)      fizično osebo oziroma osebe, ki končno posedujejo ali nadzirajo pravni subjekt prek posrednega ali neposrednega lastništva zadostnega deleža delnic ali glasovalnih pravic ali lastniškega deleža v tem subjektu […]“.(5)

9.        Člen 30 Direktive 2015/849(6) določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da morajo gospodarski in drugi pravni subjekti, ustanovljeni na njihovem ozemlju, pridobiti ter imeti na voljo ustrezne, natančne in posodobljene informacije o svojem dejanskem lastništvu, vključno s podrobnostmi o deležih v lasti upravičencev. Države članice zagotovijo, da se kršitve tega člena kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi ukrepi ali sankcijami.

[…]

3.      Države članice zagotovijo, da se informacije iz odstavka 1 v vsaki državi članici hranijo v osrednjem registru […]

4.      Države članice zahtevajo, da so informacije, shranjene v osrednjem registru iz odstavka 3, ustrezne, natančne in posodobljene, in v ta namen vzpostavijo ustrezne mehanizme. […].

5.      Države članice zagotovijo, da imajo do informacij o dejanskem lastništvu vedno dostop:

(a)      pristojni organi in [finančne obveščevalne enote (FIU)], brez kakršnih koli omejitev;

(b)      pooblaščeni subjekti v okviru skrbnega preverjanja strank v skladu s poglavjem II;

(c)      vsi člani širše javnosti.

Osebam iz točke (c) se dovoli dostop vsaj do imena, meseca in leta rojstva, države prebivališča in državljanstva dejanskega lastnika, kakor tudi do vrste in obsega deleža v lasti dejanskega lastnika.

Države članice lahko pod pogoji, ki se določijo v nacionalnem pravu, zagotavljajo dostop do dodatnih informacij, ki omogočajo identifikacijo dejanskega lastnika. Te dodatne informacije vključujejo vsaj datum rojstva ali kontaktne podatke, v skladu s pravili o varstvu podatkov.

5a.            Države članice se lahko odločijo, da omogočijo dostop do informacij, shranjenih v svojih nacionalnih registrih iz odstavka 3, pod pogojem, da se opravi spletna prijava in plačilo pristojbine, ki ne presega administrativnih stroškov omogočanja dostopa do teh informacij, vključno s stroški vzdrževanja in razvoja registra.

[…]

9.      Države članice lahko določijo izvzetje glede dostopa iz točk (b) in (c) prvega pododstavka odstavka 5 do vseh ali nekaterih informacij o dejanskem lastništvu, in sicer za vsak primer posebej ter v izjemnih okoliščinah, določenih v nacionalnem pravu, kadar bi takšen dostop dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja ali kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače poslovno nesposoben. Države članice zagotovijo, da se taka izvzetja odobrijo na podlagi podrobne ocene izjemne narave teh okoliščin. Zagotovita se pravici do upravnega pregleda odločitve o izvzetju in do učinkovitega pravnega varstva. Država članica, ki je odobrila izvzetje, objavi letne statistične podatke o številu odobrenih izvzetij in navedenih razlogih ter o teh podatkih poroča [Evropski] komisiji.

Izvzetja, odobrena v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka, se ne uporabljajo za kreditne institucije in finančne institucije ali za pooblaščene subjekte iz točke 3(b) člena 2(1), ki so javni uslužbenci.

[…]“

10.      Člen 41(1) Direktive 2015/849(7) določa, da „[o]sebne podatke, […] ureja Uredba [SUVP]“.

11.      Člen 43(1) Direktive 2015/849 določa, da se „[o]bdelava osebnih podatkov na podlagi te direktive za namene preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma iz člena 1 […] šteje za zadevo v javnem interesu v skladu s [SUVP]“.

2.      SUVP

12.      Člen 5(1) SUVP, naslovljen „Načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov“, določa:

„Osebni podatki morajo biti:

(a)      obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki (,zakonitost, poštenost in preglednost‘);

(b)      zbrani za določene, izrecne in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni; […] (,omejitev namena‘);

(c)      ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (‚najmanjši obseg podatkov‘);

[…]

(f)      obdelani na način, ki zagotavlja ustrezno varnost osebnih podatkov, vključno z zaščito pred nedovoljeno ali nezakonito obdelavo ter pred nenamerno izgubo, uničenjem ali poškodbo z ustreznimi tehničnimi ali organizacijskimi ukrepi (,celovitost in zaupnost‘);“

13.      Člen 25(2) navedene uredbe, naslovljen „Vgrajeno in privzeto varstvo podatkov“, določa:

„Upravljavec izvede ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi zagotovi, da se privzeto obdelajo samo osebni podatki, ki so potrebni za vsak poseben namen obdelave. Ta obveznost velja za količino zbranih osebnih podatkov, obseg njihove obdelave, obdobje njihove hrambe in njihovo dostopnost. S takšnimi ukrepi se zagotovi zlasti, da osebni podatki niso samodejno dostopni nedoločenemu številu posameznikov brez posredovanja zadevnega posameznika.“

14.      Poglavje V SUVP, naslovljeno „Prenos osebnih podatkov v tretje države ali mednarodne organizacije“, vsebuje člene od 44 do 50 te uredbe. Člen 44, naslovljen „Splošno načelo za prenose“, določa:

„Vsak prenos osebnih podatkov, ki se obdelujejo ali so namenjeni obdelavi po prenosu v tretjo državo ali mednarodno organizacijo, se ob upoštevanju drugih določb te uredbe izvede le, če upravljavec in obdelovalec ravnata v skladu s pogoji iz tega poglavja, kar velja tudi za nadaljnje prenose osebnih podatkov iz tretje države ali mednarodne organizacije v drugo tretjo državo ali drugo mednarodno organizacijo. Vse določbe tega poglavja se uporabljajo za zagotovitev, da ni ogrožena raven varstva posameznikov, ki jo zagotavlja ta uredba.“

15.      Člen 49 navedene uredbe, naslovljen „Odstopanja v posebnih primerih“, določa:

„1.      Če sklep o ustreznosti v skladu s členom 45(3) ni sprejet ali pa niso sprejeti ustrezni zaščitni ukrepi v skladu s členom 46, vključno z zavezujočimi poslovnimi pravili, se lahko prenos ali niz prenosov osebnih podatkov v tretjo državo ali mednarodno organizacijo izvede le pod enim izmed naslednjih pogojev:

[…]

(g)      prenos se opravi iz registra, ki je po pravu Unije ali pravu države članice namenjen zagotavljanju informacij javnosti in je na voljo za vpogled bodisi javnosti na splošno bodisi kateri koli osebi, ki lahko izkaže zakonit interes, vendar le, če so v posameznem primeru izpolnjeni pogoji za tak vpogled, določeni s pravom Unije ali pravom države članice.

[…]“

B.      Luksemburško pravo

16.      Člen 3 loi du 13 janvier 2019 instituant un Registre des bénéficiaires effectifs (Mémorial A 15) (zakon z dne 13. januarja 2019 o vzpostavitvi registra dejanskih lastnikov, v nadaljevanju: zakon z dne 13. januarja 2019) določa, da mora biti v registru dejanskih lastnikov vnesena in se hraniti vrsta informacij o dejanskih lastnikih registriranih subjektov. Te informacije vključujejo ime, priimek, državljanstvo, mesec in leto rojstva, kraj rojstva, državo prebivališča in točen zasebni ali službeni naslov.

17.      Člen 15 zakona z dne 13. januarja 2019 določa:

„1.      Registrirani subjekt ali dejanski lastnik lahko za vsak primer posebej in v spodnjih izjemnih okoliščinah z ustrezno obrazloženo prošnjo, naslovljeno na upravljavca, zaprosi za omejitev dostopa do informacij iz člena 3 le na državne organe, kreditne in finančne ustanove ter sodne izvršitelje in notarje, ki delujejo kot javni uradniki, kadar bi tak dostop dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja ali kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače poslovno nesposoben.

2.      Upravljavec začasno omeji dostop do informacij iz člena 3 le na državne organe od prejema prošnje do vročitve svoje odločitve in v primeru zavrnitve prošnje za nadaljnjih 15 dni. Če se zoper odločitev o zavrnitvi vloži pravno sredstvo, se omejitev dostopa do informacij obdrži, dokler zoper odločitev o zavrnitvi ni več mogoče vložiti pravnega sredstva.

[…]“

II.    Dejansko stanje, postopka v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A.      Zadeva C‑37/20

18.      Oseba WM je dejanski lastnik 35 gospodarskih družb in nepremičninske družbe civilnega prava YO. Vsaka od teh družb je pri upravljavcu registra dejanskih lastnikov v Luksemburgu, Luxembourg Business Registers (v nadaljevanju: združenje LBR), na podlagi člena 15(1) zakona z dne 13. januarja 2019 zaprosila za omejitev dostopa do informacij o osebi WM kot dejanskem lastniku teh družb le na organe in institucije, navedene v tej določbi, in za izključitev vseh drugih oseb. Oseba WM v teh prošnjah trdi, da bi z objavo informacij iz člena 3 zakona z dne 13. januarja 2019 ona in njena družina bili resno, resnično in trenutno izpostavljeni nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja.

19.      Združenje LBR je vse te prošnje zavrnilo. Med drugim je bila prošnja v zvezi z nepremičninsko družbo civilnega prava YO zavrnjena z odločbo z dne 20. novembra 2019.

20.      Oseba WM je zoper to odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču.(8) Trdi, da mora zaradi svoje funkcije direktorja gospodarskih družb, za katere je prosila za omejitev dostopa do informacij, pogosto potovati v države z nestabilnimi političnimi režimi in precejšnjo stopnjo kriminala. Zato naj bi bila izpostavljena znatnemu tveganju ugrabitve, protipravnega odvzema prostosti, nasilja in celo smrti. To tveganje bi bilo še večje, če bi lahko osebe s slabimi nameni izvedele, da je dejanski lastnik ene ali druge zadevne pravne osebe, ker bi se zaradi tega statusa domnevalo, da ima te pravne osebe v lasti.

21.      Združenje LBR pa po drugi strani trdi, da položaj osebe WM ne izpolnjuje zahtev zakona z dne 13. januarja 2019, ki bi utemeljevale omejitev dostopa do informacij v zvezi z njenim statusom dejanskega lastnika zadevnih družb. Združenje LBR med drugim trdi, da je vpletenost osebe WM v dejavnosti teh družb splošno znana, ker je bila velikokrat objavljena v časopisih in je zlahka dostopna s preprostim iskanjem na spletu.

22.      Predložitveno sodišče mora odločiti, ali oseba WM izpolnjuje pogoje iz člena 15(1) zakona z dne 13. januarja 2019 za omejitev dostopa do informacij v zvezi z njenim statusom dejanskega lastnika nepremičninske družbe civilnega prava YO. To sodišče poudarja, da je s to določbo prenesen člen 30(9) Direktive 2015/849 v luksemburško pravo in da ima pomisleke glede razlage te določbe navedene direktive.

23.      Ti pomisleki se nanašajo na pojma „izjemne okoliščine“ in „tveganje“ iz člena 30(9) Direktive 2015/849. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi glede merila „nesorazmernosti“ tveganja, s katerim je mogoče utemeljiti omejitev dostopa do informacij.

24.      V teh okoliščinah je Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Pojem ,izjemne okoliščine‘

(a)      Ali se člen 30(9) [Direktive 2015/849], ki dostop do informacij o [dejanskih] lastnikih pogojuje z ,izjemnimi okoliščinami, določenimi v nacionalnem pravu‘, lahko razlaga tako, da se v nacionalnem pravu lahko pojem ,izjemne okoliščine‘ opredeli zgolj kot enakovreden ,nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja‘, kar so pojmi, ki že pomenijo pogoj za uporabo omejitve dostopa na podlagi [te določbe]?

(b)      Če je odgovor na prvo vprašanje (točka a) nikalen in če nacionalno pravo, s katerim je bila določba prenesena, ne opredeljuje pojma ,izjemne okoliščine‘ drugače kot s sklicevanjem na neupoštevne pojme ,nesorazmerno tveganje prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja‘, ali je treba zgoraj navedeni člen 30(9) [Direktive 2015/849] razlagati tako, da nacionalnemu sodišču dovoljuje, da ne upošteva pogoja ,izjemnih okoliščin‘, ali pa mora to sodišče nadomestiti opustitev nacionalnega zakonodajalca tako, da obseg pojma ,izjemne okoliščine‘ določi sodno? Ali je v tem zadnjem primeru mogoče – ker gre na podlagi zgoraj navedenega člena 30(9) [te direktive] za pogoj, katerega vsebino določi nacionalno pravo – da Sodišče […] usmerja nacionalno sodišče pri njegovi nalogi? Če je odgovor na to zadnje vprašanje pritrdilen, katere smernice naj nacionalno sodišče upošteva pri določitvi vsebine pojma „izjemne okoliščine“?

2.      Pojem ,tveganje‘

(a)      Ali je treba člen 30(9) [Direktive 2015/849], ki omejitev dostopa do informacij o [dejanskih] lastnikih pogojuje z ,nesorazmernim tveganjem prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja‘, razlagati tako, da napotuje na skupino osmih primerov, od katerih se prvi nanaša na splošno tveganje, za katero velja pogoj nesorazmernosti, preostalih sedem pa se nanaša na posebna tveganja brez pogoja nesorazmernosti, ali tako, da napotuje na skupino sedmih primerov, od katerih se vsak nanaša na posebno tveganje, za katero velja pogoj nesorazmernosti?

(b)      Ali je treba člen 30(9) [Direktive 2015/849], ki omejitev dostopa do informacij o [dejanskih] lastnikih pogojuje s ,tveganjem‘, razlagati tako, da omejuje presojo obstoja in obsega tega tveganja le na povezave [dejanskega] lastnika s pravno osebo, v zvezi s katero je ta konkretno zaprosil za omejitev dostopa do informacij v zvezi s svojim statusom [dejanskega] lastnika, ali tako, da določa upoštevanje povezav zadevnega [dejanskega] lastnika z drugimi pravnimi osebami? Če je treba upoštevati povezave z drugimi pravnimi osebami, ali je treba upoštevati le status [dejanskega] lastnika drugih pravnih oseb ali pa je treba upoštevati vse, kakršne koli povezave z drugimi pravnimi osebami? Če je treba upoštevati vse, kakršne koli povezave z drugimi pravnimi osebami, ali na presojo obstoja in obsega tveganja vpliva narava te povezave?

(c)      Ali je treba člen 30(9) [Direktive 2015/849], ki omejitev dostopa do informacij o [dejanskih] lastnikih pogojuje s ,tveganjem‘, razlagati tako, da izključuje upravičenost do zaščite, ki izhaja iz omejitve dostopa, kadar so te informacije oziroma drugi elementi, ki jih [dejanski] lastnik navaja v utemeljitev obstoja in obsega ,tveganja‘, zlahka dostopni tretjim osebam po drugih poteh informiranja?

3.      Pojem ,nesorazmerno tveganje‘

Katere razhajajoče si interese je treba upoštevati pri uporabi člena 30(9) [Direktive 2015/849], ki omejitev dostopa do informacij o [dejanskih] lastnikih pogojuje z ,nesorazmernim‘ tveganjem?“

B.      Zadeva C‑601/20

25.      Sovim SA je delniška družba s sedežem v Luxembourgu.

26.      Z dopisom z dne 12. avgusta 2019 je družba Sovim na podlagi člena 15 zakona z dne 13. januarja 2019 pri združenju LBR zaprosila za omejitev dostopa do informacij v zvezi s svojim dejanskim lastnikom, ki so vpisane v register, ki ga vodi to združenje.

27.      Združenje LBR je 6. februarja 2020 to prošnjo zavrnilo.

28.      Družba Sovim je 24. februarja 2020 vložila tožbo pri Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu), v kateri primarno predlaga, naj se člen 12 zakona z dne 13. januarja 2019, v skladu s katerim je dostop do nekaterih informacij iz registra dejanskih lastnikov omogočen vsakomur, in/ali člen 15 tega zakona ne uporabita ter naj informacije, ki jih je predložila na podlagi člena 3 navedenega zakona, niso javno dostopne.

29.      Družba Sovim navaja, na prvem mestu, da bi se z odobritvijo javnega dostopa do istovetnosti dejanskega lastnika in njegovih osebnih podatkov, kršili pravica do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja in pravica do varstva osebnih podatkov, ki sta določeni v členu 7 oziroma 8 Listine. Ta družba namreč meni, da je namen Direktive 2015/849, na podlagi katere je bil v luksemburško zakonodajo uveden zakon z dne 13. januarja 2019, identifikacija dejanskih lastnikov družb, ki se uporabljajo za pranje denarja ali financiranje terorizma, in tudi zagotavljanje varnosti poslovnih odnosov ter zaupanja v trge. Vendar pa naj ne bi bilo dokazano, zakaj naj bi javni dostop brez najmanjšega nadzora nad dostopom do podatkov, vsebovanih v registru dejanskih lastnikov, omogočil doseganje teh ciljev. Družba Sovim na drugem mestu navaja, da javni dostop do osebnih podatkov, ki jih vsebuje register dejanskih lastnikov, pomeni kršitev več določb SUVP.

30.      Družba Sovim predložitvenemu sodišču podredno predlaga, naj ugotovi, da v obravnavanem primeru obstaja nesorazmerno tveganje v smislu člena 15(1) zakona z dne 13. januarja 2019 in naj se zato združenju LBR odredi, naj omeji dostop do informacij iz člena 3 tega zakona. Ta družba v zvezi s tem meni, da bi bil njen dejanski lastnik resno, resnično in trenutno izpostavljen nesorazmernemu tveganju, ker naj bi obstajala nevarnost njegove ugrabitve in ugrabitve njegove družine, ki se seli po afriški celini ali na njej prebiva.

31.      Predložitveno sodišče v tem okviru meni, da se postavlja vprašanje, ali je dostop širše javnosti do nekaterih podatkov v registru dejanskih lastnikov združljiv z Listino in tudi SUVP.

32.      V teh okoliščinah je Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je člen 1(15)(c) [Direktive 2018/843, ki] državam članicam nalaga, da omogočijo dostop do informacij o dejanskem lastništvu vedno vsem članom širše javnosti brez utemeljitve upravičenega interesa, veljaven

(a)      z vidika pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavlja člen 7 [Listine], če se razlaga v skladu s členom 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah[, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP),] ob upoštevanju ciljev, navedenih zlasti v uvodnih izjavah 30 in 31 Direktive 2018/843, ki se med drugim nanašajo na boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, in

(b)      z vidika pravice do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja člen 8 Listine, in sicer v delu, v katerem se nanaša zlasti na zagotavljanje, da so osebni podatki obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo, da je namen njihovega zbiranja in obdelave omejen ter da je njihov obseg najmanjši?

2.      (a)      Ali je treba člen 1(15)(g) Direktive 2018/843 razlagati tako, da je mogoče obstoj v njem navedenih izjemnih okoliščin, v katerih lahko države članice določijo izjeme glede dostopa širše javnosti do vseh ali nekaterih informacij o dejanskih lastnikih, kadar bi takšen dostop dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja, ugotoviti le, če je dokazano izjemno in nesorazmerno tveganje za prevaro, ugrabitev, izsiljevanje, prisiljenje, nadlegovanje, nasilje ali ustrahovanje, ki mu je dejansko izpostavljena posamezna oseba dejanskega lastnika in ki je konkretno, resnično in dejansko?

(b)      Če je odgovor pritrdilen, ali je člen 1(15)(g) Direktive 2018/843, ki se razlaga tako, veljaven z vidika pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavlja člen 7 Listine, in pravice do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja člen 8 Listine?

3.      (a)      Ali je treba člen 5(1)(a) [SUVP], ki nalaga obveznost, da so osebni podatki obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo, razlagati tako, da ne nasprotuje temu:

–        da so osebni podatki o dejanskem lastniku, vpisani v register dejanskih lastnikov, ki je bil vzpostavljen v skladu s členom 30 Direktive 2015/849, dostopni širši javnosti brez nadzora in utemeljitve posameznega člana javnosti in ne da bi bila zadevna oseba (dejanski lastnik) lahko seznanjena, kdo je imel dostop do teh osebnih podatkov, ki se nanašajo nanjo; in

–        da upravljavec takega registra dejanskih lastnikov omogoči dostop do osebnih podatkov dejanskih lastnikov neomejenemu in neugotovljivemu številu oseb?

(b)      Ali je treba člen 5(1)(b) [SUVP], ki nalaga omejitve namena, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da so osebni podatki o dejanskem lastniku, vpisani v register dejanskih lastnikov, ki je bil vzpostavljen v skladu s členom 30 Direktive 2015/849, dostopni splošni javnosti, ne da bi upravljavec lahko zagotovil, da so bili navedeni podatki uporabljeni izključno za namen, za katerega so bili zbrani, in sicer v bistvu za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, kar je namen, za zagotovitev spoštovanja katerega ni odgovorna splošna javnost?

(c)      Ali je treba člen 5(1)(c) [SUVP], ki nalaga najmanjši obseg podatkov, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da ima širša javnost prek registra dejanskih lastnikov, ki je bil vzpostavljen v skladu s členom 30 Direktive 2015/849, poleg imena, meseca in letnice rojstva, državljanstva, države prebivališča dejanskega lastnika in tudi vrste ter obsega deleža v lasti dostop tudi do njegovega datuma in kraja rojstva?

(d)      Ali člen 5(1)(f) [SUVP], ki nalaga, da so podatki obdelani na način, ki zagotavlja ustrezno varnost osebnih podatkov, vključno z zaščito pred nedovoljeno ali nezakonito obdelavo, in s tem zagotavlja celovitost in zaupnost teh podatkov, ne nasprotuje dostopu brez omejitev in brez pogojev, brez zaveze zaupnosti glede osebnih podatkov dejanskih lastnikov, ki so na voljo v registru dejanskih lastnikov, vzpostavljenem v skladu s členom 30 Direktive 2015/849?

(e)      Ali je treba člen 25(2) [SUVP], ki privzeto zagotavlja varstvo podatkov, na podlagi katerega se zagotovi zlasti, da osebni podatki niso samodejno dostopni nedoločenemu številu posameznikov brez posredovanja zadevnega posameznika, razlagati tako, da ne nasprotuje temu,

–        da se za vstop v register dejanskih lastnikov, ki je bil vzpostavljen v skladu s členom 30 Direktive 2015/849, ne zahteva, da se člani splošne javnosti, ki želijo vpogled v osebne podatke dejanskih lastnikov, prijavijo na spletišču navedenega registra, niti

–        da se navedeni dejanski lastnik ne seznani z nobeno od informacij o vpogledu v posebne podatke dejanskih lastnikov, vpisanih v register, niti

–        da se z vidika namena obdelave osebnih podatkov ne uporabi nobena omejitev glede obsega in dostopnosti zadevnih osebnih podatkov?

(f)      Ali je treba člene od 44 do 50 [SUVP], ki določajo stroge pogoje za prenos osebnih podatkov v tretjo državo, razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da so taki podatki o dejanskem lastniku, vpisani v register dejanskih lastnikov, ki je bil vzpostavljen v skladu s členom 30 Direktive 2015/849, vedno dostopni vsem članom širše javnosti brez utemeljitve upravičenega interesa in brez omejitev glede lokalizacije te javnosti?“

III. Analiza

33.      Šest vprašanj, ki jih je predložitveno sodišče postavilo v svojih dveh predlogih za sprejetje predhodne odločbe, je v bistvu mogoče razvrstiti v tri skupine.

34.      Prva skupina vprašanj (prvo vprašanje in točka (b) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20) je namenjena preverjanju veljavnosti – z vidika pravic do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, določenih v členih 7 in 8 Listine – ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu in sistema izvzetij iz te ureditve, kot je vzpostavljen s členom 30(5)(c) in (9) Direktive 2015/849.

35.      Druga skupina vprašanj (tretje vprašanje v zadevi C‑601/20) je namenjena preverjanju združljivosti navedene ureditve javnega dostopa javnosti do informacij o dejanskem lastništvu z več določbami SUVP.

36.      Tretja skupina vprašanj (vsa vprašanja v zadevi C‑37/20 in točka (a) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20) se nanaša na razlago člena 30(9) Direktive 2015/849 v zvezi s sistemom izvzetij od navedene ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu.

37.      Preden odgovorim na ta vprašanja za predhodno odločanje, menim, da je primerno navesti nekaj uvodnih ugotovitev. Prvič, navedel bom splošne ugotovitve v zvezi z načelom preglednosti v pravu Unije, ki je bistveno v obravnavanih zadevah. Drugič, predstavil bom glavne značilnosti ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu gospodarskih in drugih pravnih subjektov, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843. Tretjič, navedel bom nekaj preudarkov o razmerjih med Direktivo 2015/849 ter SUVP.

A.      Uvodne ugotovitve

1.      Načelo preglednosti

38.      Demokracija je „izvajanje javne oblasti v javnosti“. Ta opredelitev demokracije političnega filozofa Norberta Bobbia(9) poudarja odnos medsebojnega prepletanja demokracije in preglednosti. V ustavnih tradicijah držav članic se je postopoma izoblikovala ideja, da mora biti dejavnost javnih organov pregledna in da morajo biti omejitve preglednosti vsekakor stvar izjeme (oblast kot „steklena hiša“).

39.      Preglednost javne oblasti je v nasprotju s tajnostjo zasebne sfere, ki jo varuje priznanje temeljne pravice varovanja tajnosti zasebnega življenja, ki je zdaj določena v členu 7 Listine. Ta pravica je bila zlasti po uveljavitvi digitalnih tehnologij razširjena s pravico do varstva osebnih podatkov, ki je tudi določena v Listini, in sicer v členu 8. Konceptualna dvojnost med javnim in zasebnim ustreza dvojnosti med preglednostjo in zasebnostjo.

40.      Vendar v današnjih kompleksnih družbah ločnica med javno in zasebno sfero ni vedno jasna. Vse pogosteje namreč vplivata ena na drugo in se prekrivata. Natančneje, nekatera zasebna ravnanja lahko zaradi svoje narave pomembno vplivajo na javno razsežnost ali so zaradi javne vloge osebe, ki jih izvaja, pomembna za javnost demokratične družbe in njene subjekte (mediji, politične stranke, organizacije civilne družbe), ki izvajajo obsežen nadzor nad delovanjem javnih organov.

41.      Tako lahko iz objektivnih ali subjektivnih razlogov obstaja splošni interes za poznavanje nekaterih vidikov, ki spadajo v zasebno sfero posameznika. Zato je vse več primerov navzkrižja med zasebnostjo in varstvom osebnih podatkov, na eni strani, ter potrebo po preglednosti, na drugi strani, kar zahteva občutljivo uravnoteženje.

42.      V tem okviru je treba poudariti, da je načelo preglednosti v pravu Unije vse pomembnejše in da je odslej določeno na ravni primarnega prava, in sicer v členih 1 in 10 PEU ter členu 15 PDEU.(10) V okviru prava Unije se to načelo uresničuje najprej z zahtevami po institucionalni in procesni preglednosti javne dejavnosti, kot je zakonodaja ali upravljanje. S tega vidika preglednost prispeva h krepitvi načel demokracije in spoštovanja temeljnih pravic, določenih v členu 6 PEU in Listini.(11) Sodišče samo je priznalo povezavo med preglednostjo in demokracijo s tem, da je v svoji sodni praksi opisalo namen načela preglednosti kot dati državljanom najširši mogoč dostop do informacij zaradi okrepitve demokratične narave institucij in javne uprave.(12)

43.      Z razširitvijo področja uporabe načela preglednosti, zlasti po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe,(13) se je razširil pomen na področjih, kot je ureditev finančnih trgov, na katerih to načelo prispeva k boju proti pojavom, kot je korupcija ali terorizem, ki lahko s spodkopavanjem demokracije ogrozijo to temeljno vrednoto Unije, določeno v členu 2 PEU.

44.      Poleg tega so iz sodne prakse Sodišča razvidni primeri položajev, v katerih se izražata omenjeni nasprotji med javno/zasebno sfero in zahtevami po preglednosti/zasebnosti.

45.      Tako je Sodišče v sodbi z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert (C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662), odločilo, da je z internetno objavo poimenskih podatkov, ki se nanašajo na upravičence do sredstev iz kmetijski skladov, in na zneske, ki jih ti prejmejo, mogoče povečati preglednost uporabe teh sredstev. Navedlo je, da se z dajanjem teh podatkov na voljo državljanom poveča nadzor javnosti nad porabo dodeljenih sredstev, in to prispeva k optimalni uporabi javnih sredstev.(14)

46.      Druga nedavna sodba, ki jo je izdal veliki senat Sodišča,(15) se je nanašala na madžarski zakon, ki je nekaterim kategorijam organizacij civilne družbe, ki prejemajo pomoč iz tujine, med drugim nalagal obveznost javnega razkritja informacij o osebah, ki zagotavljajo pomoč iz tujine, in o tej finančni pomoči. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da so bile z zadevnim zakonom uvedene diskriminatorne in neutemeljene omejitve, kršeni pa so bili tudi člen 63 PDEU ter členi 7, 8 in 12 Listine.

47.      Sodišče je v tem okviru izrecno priznalo, da nekatere organizacije civilne družbe, glede na cilje, ki jim sledijo, in sredstva, ki jih imajo na voljo, pomembno vplivajo na javno življenje in javno razpravo, zato lahko cilj povečanja preglednosti finančnih pomoči, dodeljenih takšnim organizacijam, pomeni nujni razlog v splošnem interesu.(16)

48.      Kot kažejo navedeni primeri, lahko preglednost, ki je značilna za javni sektor, pod določenimi pogoji zadeva nekatere dejavnosti – in z njimi povezane podatke – zasebnih subjektov, ki iz različnih razlogov posegajo v temeljne interese skupnosti. Ta razvoj ni presenetljiv, če se upošteva, da je preglednost „sredstvo“, ki se uporablja zunaj pristojnosti javnih organov za doseganje ciljev splošnega interesa. Ustavnopravno vprašanje, ki se postavlja v teh zadevah, se nanaša na način, kako je zahteve po preglednosti mogoče uskladiti z varstvom temeljnih pravic, zlasti s pravicama do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.

2.      Ureditev javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu gospodarskih in drugih pravnih subjektov, vzpostavljena z Direktivo 2015/849

49.      Najprej je treba na kratko predstaviti glavne elemente ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu gospodarskih in drugih pravnih subjektov, ki je predmet vprašanj za predhodno odločanje v obravnavanih zadevah.

50.      Kot je razvidno iz člena 1 in uvodne izjave 5 Direktive 2015/849, je njen cilj preprečiti grožnje za integriteto, pravilno delovanje, ugled in stabilnost finančnega sistema, ki so posledica uporabe tega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma.(17) Za to Direktiva določa učinkovit in celovit pravni okvir za obravnavo zbiranja denarnih sredstev ali premoženja za teroristične namene tako, da od držav članic zahteva, da prepoznajo, razumejo in blažijo tveganja, povezana s pranjem denarja in financiranjem terorizma.(18)

51.      V tem okviru je potreba po natančnih in posodobljenih informacijah o dejanskem lastniku gospodarskih in drugih pravnih subjektov, ustanovljenih na ozemlju držav članic, kot je opredeljeno v členu 3, točka 6, Direktive 2015/849, ključni dejavnik pri iskanju storilcev kaznivih dejanj, ki bi svojo identiteto sicer lahko skrili za gospodarsko strukturo.(19)

52.      Člen 3, točka 6, Direktive 2015/849 določa, da dejanski lastnik pomeni vsako fizično osebo oziroma osebe, ki končno posedujejo ali nadzirajo stranko in/ali fizično osebo oziroma osebe, v imenu katerih se izvaja transakcija ali opravlja dejavnost.

53.      Tako morajo države v skladu s členom 30(1) in (3) Direktive 2015/849 na eni strani zagotoviti, da morajo gospodarski in drugi pravni subjekti, ustanovljeni na njihovem ozemlju,(20) pridobiti ter imeti na voljo ustrezne, natančne in posodobljene informacije o svojem dejanskem lastništvu, in, na drugi strani, da se te informacije v vsaki državi hranijo v osrednjem registru. Te določbe ne določajo natančno, katere informacije o dejanskem lastniku je treba sporočiti osrednjemu registru, in dajejo vsaki državi članici možnost, da jih določijo same.

54.      V zvezi z dostopom do teh informacij je člen 30(5) Direktive 2015/849 v svoji prvotni različici določal, da države članice zagotovijo, da imajo do informacij o dejanskem lastništvu vedno dostop pristojni organi in FIU brez vsake omejitve (točka (a)), pooblaščeni subjekti, in sicer v okviru skrbnega preverjanja strank (točka (b)), in vse osebe ali organizacije, ki lahko izkažejo upravičen interes (točka (c)).

55.      Iz uvodne izjave 2 Direktive 2018/843 je razvidno, da se je glede „na novo nastajajoče trende, zlasti v zvezi z načinom, kako teroristične skupine financirajo in vodijo svoje dejavnosti“, zdelo nujno, da bi se morali „sprejeti nadaljnji ukrepi zagotavljanje večje preglednosti finančnih transakcij, gospodarskih in drugih pravnih subjektov […]“. Kot izhaja iz uvodne izjave 5 Direktive 2018/843, bi morali dodatni ukrepi o spremembi Direktive 2015/849 vseeno „ustrezno upoštevati temeljno pravico do varstva osebnih podatkov ter spoštovati in uporabljati načelo sorazmernosti“.

56.      Tako je bila z vidika spodbujanja višje stopnje preglednosti v zvezi z dejanskim lastništvom prvotna različica člena 30(5)(c) Direktive 2015/849 spremenjena z Direktivo 2018/843 tako, da je odslej dostop do informacij o dejanskem lastništvu mogoč „vsem članom širše javnosti“, ne da bi jim bilo treba izkazati kakršen koli interes.

57.      Natančneje, na podlagi člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 se vsem članom širše javnosti dovoli „dostop vsaj do imena, meseca in leta rojstva, države prebivališča in državljanstva dejanskega lastnika, kakor tudi do vrste in obsega deleža v lasti dejanskega lastnika“. Poleg tega v skladu s tem členom 30(5), tretji pododstavek, države članice lahko pod pogoji, ki se določijo v nacionalnem pravu, zagotavljajo dostop „do dodatnih informacij, ki omogočajo identifikacijo dejanskega lastnika“, te dodatne informacije pa vključujejo „vsaj datum rojstva ali kontaktne podatke, v skladu s pravili o varstvu podatkov“.

58.      V zvezi z načini dostopa do teh podatkov je bil z Direktivo 2018/843 v člen 30 Direktive 2015/849 vstavljen odstavek 5a, ki določa, da se države članice lahko odločijo, da omogočijo dostop do informacij, shranjenih v svojih nacionalnih registrih, če se opravi spletna prijava in plačilo pristojbine, ki ne presega administrativnih stroškov omogočanja dostopa do teh informacij, vključno s stroški vzdrževanja in razvoja registra.

59.      Dostop širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu pa vseeno ni neomejen. Člen 30(9) Direktive 2015/849 namreč daje državam članicam možnost, da določijo izvzetja glede dostopa do informacij o dejanskem lastništvu. Odstavek 9 navedenega člena v različici, kakor je bil spremenjen z Direktivo 2018/843, določa, da države članice lahko določijo izvzetja glede dostopa do navedenih informacij v izjemnih okoliščinah, določenih v nacionalnem pravu, kadar bi takšen dostop pooblaščenim subjektom ali širši javnosti dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja ali kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače poslovno nesposoben.

60.      Kot je razvidno iz uvodnih izjav 30,(21) 31,(22) 32(23) in 33(24) Direktive 2018/843, je bil namen sprememb, uvedenih v členu 30 z Direktivo 2015/849, in zlasti določitve možnosti dostopa do informacij o dejanskem lastništvu „vsem članom širše javnosti“, ne da bi jim bilo treba dokazati kakršen koli interes, spodbujati višjo stopnjo preglednosti dejanskega lastništva in nadzornih struktur družb z glavnim ciljem ustvariti okolje, za katero je manjša verjetnost, da se bo uporabljalo za pranje denarja in financiranje terorizma.(25) Namen vzpostavitve večje preglednosti je kot pozitiven stranski učinek povečati tudi zaupanje v finančne trge.(26)

61.      Čeprav je bil zgoraj navedeni primarni cilj sprememb Direktive 2015/849, uvedenih z Direktivo 2018/843, spodbujanje višje stopnje preglednosti, pa je v uvodni izjavi 34(27) zadnjenavedene direktive izrecno navedeno, da si je treba prizadevati za primerno ravnovesje med, po eni strani, splošnim javnim interesom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, in po drugi strani, temeljnimi pravicami zadevnih posameznikov.

62.      Kot je razvidno iz uvodne izjave 36(28) Direktive 2018/843, je torej Direktiva 2015/849 za zagotavljanje sorazmernega in uravnoteženega pristopa in zlasti pravic do spoštovanja zasebnosti ter varstva osebnih podatkov določila izvzetja od razkrivanja in dostopa širše javnosti do takih informacij o dejanskem lastništvu prek registrov, pod zgoraj navedenimi pogoji iz člena 30(9) te direktive.

3.      Razmerje med direktivama 2015/849 in 2018/843 ter SUVP

63.      Druga skupina vprašanj iz točke 35 teh sklepnih predlogov, in sicer vprašanj, zastavljenih v okviru tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20, je oblikovana tako, da se Sodišču predlaga, naj oceni veljavnost ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, glede na več določb SUVP.

64.      V teh okoliščinah se zdi primerno navesti nekaj predhodnih preudarkov o razmerju med tema aktoma prava Unije, in sicer direktivama 2015/849 in 2018/843, na eni strani, ter direktivo SUVP, na drugi strani.

65.      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da gre za akte sekundarnega prava Unije, ki so v hierarhiji pravnih virov Unije enakovredni.

66.      Iz sodne prakse pa izhaja, da kadar enakovredna akta sekundarnega prava ne vsebujeta določb, ki bi izrecno predpisovale, da eden od teh aktov prevlada nad drugim, je treba zagotoviti tako uporabo vsakega od teh aktov, ki bo v skladu z uporabo drugega akta in tako omogočiti skladno uporabo.(29)

67.      V obravnavanem primeru obstajajo izrecne povezave med zadevnimi akti. Bolj neposredna povezava je vzpostavljena v členu 41(1) Direktive 2015/849, ki v različici, kakor je bil spremenjen z Direktivo 2019/2177, določa, da „[z]a obdelavo osebnih podatkov na podlagi te direktive velja [SUVP]“. V uvodni izjavi 38 Direktive 2018/843 je tudi navedeno, da se SUVP „uporablja za obdelavo osebnih podatkov na podlagi te direktive“, „[dejanski lastniki] pa bi morali biti obveščeni o svojih pravicah v skladu s trenutnim pravnim okvirom Unije o varstvu podatkov, kot je določen v [SUVP]“. Člen 43 Direktive 2015/849 tudi vsebuje sklicevanje na SUVP.

68.      Kljub uporabi izraza „velja“ v navedenem členu 41(1)(30) se po mojem mnenju zdi, da te povezave ne določajo prednosti SUVP pred direktivama 2015/849 in 2018/843(31) na način, da bi morala biti SUVP merilo zakonitosti za presojo veljavnosti določb teh direktiv.

69.      Te povezave so nasprotno izraz zahteve po usklajevanju med, na eni strani, obdelavo osebnih podatkov, ki izhaja iz uporabe navedenih direktiv, in, na drugi strani, splošnim pravnim okvirom prava Unije v zvezi z varstvom podatkov, uvedenim s SUVP.

70.      Poleg tega se s tem splošnim pravnim okvirom, vzpostavljenim s SUVP, izvajajo – zlasti (vendar ne samo) v členih 5 in 6 te uredbe – zahteve, ki izhajajo iz temeljne pravice do varstva osebnih podatkov, varovane s členom 8 Listine, in zlasti zahteve, izrecno določene v odstavku 2 tega člena.(32)

71.      Iz tega izhaja, da je treba za to, da bi se dosegla skladnost ureditve obdelave podatkov o dejanskih lastnikih, ki je bila vzpostavljena z Direktivo 2015/849, z zahtevami iz člena 8 Listine, to ureditev razlagati v skladu z določbami SUVP, kot je izrecno določeno v členu 41(1) te direktive.

72.      Po drugi strani pa morajo organi držav članic, zlasti nacionalni zakonodajalec, pri urejanju in uporabi ureditve za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, vzpostavljene z zgoraj navedenima direktivama, in zlasti ureditve obdelave podatkov v zvezi z dejanskimi lastniki, ki je določena v teh dveh direktivah, upoštevati tudi zahteve, ki izhajajo iz SUVP.

73.      Zato je treba vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, preučiti z vidika teh načel.

B.      Veljavnost člena 30(5)(c) in (9) Direktive 2015/849 (prvo vprašanje in točka (c) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20)

74.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑601/20 sprašuje, ali je člen 30(5)(c) Direktive 2015/849, ki državam članicam nalaga, da omogočijo dostop do informacij o dejanskem lastništvu vedno vsem članom širše javnosti brez utemeljitve upravičenega interesa, veljaven z vidika pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravice do varstva osebnih podatkov, ki ju zagotavljata člen 7 oziroma 8 Listine.

75.      Predložitveno sodišče v točki (b) drugega vprašanja v isti zadevi sprašuje, ali je člen 30(9) Direktive 2015/849, v skladu s katerim lahko države članice določijo izjeme glede dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, med drugim za vse člane širše javnosti, veljaven z vidika teh temeljnih pravic, določenih v Listini.

76.      Menim, da je treba ti dve vprašanji, ki se nanašata na veljavnost dveh odstavkov istega člena Direktive 2015/849, analizirati skupaj. Ti vprašanji se namreč nanašata na dva vidika iste ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, vzpostavljene s to direktivo, katere veljavnost je treba po mojem mnenju presojati kot celoto. Menim namreč, da se za odgovor na prvo vprašanje, postavljeno v zadevi C‑601/20, ki se nanaša na omogočanje dostopa širši javnosti do navedenih informacij brez utemeljitve kakršnega koli interesa, ni mogoče izogniti upoštevanju sistema izvzetij iz člena 30(9) navedene direktive. Obe vprašanji sta torej povezani.

77.      Uvodoma ponovno ugotavljam, da iz predložitvene odločbe izhaja, da se s prvim vprašanjem v zadevi C‑601/20 ne želi oporekati sporočanju in shranjevanju podatkov o dejanskih lastnikih v osrednjem registru niti ureditvi dostopa do teh informacij, ki jo določa člen 30(5) Direktive 2015/849. Navedeno vprašanje se nanaša le na spremembo člena 30(5)(c) Direktive 2015/849, ki izhaja iz Direktive 2018/843. Nanaša se torej le na odpravo zahteve, določene v prvotni različici te določbe, da mora vsaka oseba ali organizacija dokazati „upravičen interes“, da lahko dostopa do navedenih podatkov o dejanskih lastnikih, in s tem uvedbe možnosti dostopa „vsem članom širše javnosti“ do takih informacij, ne da bi jim bilo treba dokazati kakršen koli interes.

1.      Pravice, varovane s členoma 7 in 8 Listine, in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri posegu v te pravice

78.      V zvezi s temeljnimi pravicami, na katere se nanašata zgoraj navedeni vprašanji o veljavnosti, je treba poudariti, da člen 7 Listine vsakomur zagotavlja pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Člen 8(1) Listine vsakomur izrecno priznava pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj. V skladu z ustaljeno sodno prakso so te pravice, ki se nanašajo na vse informacije v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, tesno povezane, dostop do osebnih podatkov fizične osebe zaradi njihove hrambe ali uporabe pa vpliva na temeljno pravico te osebe do spoštovanja zasebnega življenja.(33)

79.      Vendar pravice iz členov 7 in 8 Listine niso absolutne, temveč jih je treba upoštevati glede na njihovo funkcijo v družbi.(34) Člen 8(2) Listine torej dovoljuje obdelavo osebnih podatkov, če so izpolnjeni nekateri pogoji. V skladu s to določbo se morajo osebni podatki „obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom“.

80.      Vse omejitve pravice do varstva osebnih podatkov in pravice do zasebnosti morajo upoštevati tudi zahteve člena 52(1) Listine. Zato mora biti kakršno koli omejevanje določeno z zakonom, spoštovati mora bistveno vsebino navedenih pravic ter mora ob upoštevanju načela sorazmernosti dejansko ustrezati ciljem v splošnem interesu, ki jih priznava Unija, ali biti potrebno zaradi varstva pravic in svoboščin drugih.

81.      Pri presoji ukrepa, ki omejuje navedene pravice, je treba upoštevati tudi pomen pravic, določenih v členih 3, 4, 6 in 7 Listine ter pomena ciljev zaščite nacionalne varnosti in boja proti hudemu kriminalu, s čimer se pripomore k varstvu pravic in svoboščin drugih.(35)

82.      Poleg tega je namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ki jih je treba upoštevati kot minimalno raven varstva.(36) Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, določena v členu 7 Listine, ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 8 EKČP, in ji je zato treba priznati enak pomen in obseg.(37)

83.      Zato je treba navedeni vprašanji o presoji veljavnosti preučiti z vidika teh načel.

2.      Obstoj posega v pravice, določene v členih 7 in 8 Listine, in njegova teža

84.      Za presojo veljavnosti določb Direktive 2015/849, ki jih izpodbija predložitveno sodišče, je treba najprej preveriti, ali se lahko z dejanji, kot so opredeljena v teh določbah, kršijo temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, ter pomenijo poseg v te pravice. Če je to tako, je treba ugotoviti tudi težo tega posega.(38)

85.      Najprej, v zvezi z obstojem posega je treba, prvič, poudariti, da se spoštovanje pravice do zasebnega življenja v zvezi z obravnavo osebnih podatkov, priznane s členoma 7 in 8 Listine, nanaša na vsako informacijo o določeni ali določljivi fizični osebi,(39) kar velja v obravnavani zadevi, ker so dejanski lastniki gospodarskih in drugih pravnih subjektov, kot so opredeljeni v členu 3, točka 6, Direktive 2015/849, določljive fizične osebe.

86.      Drugič, poudariti je treba tudi, da so informacije o dejanskem lastništvu, do katerih ima dostop širša javnost, ki so naštete v členu 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 in povzete v točki 57 teh sklepnih predlogov, osebni podatki.(40) V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da okoliščina, da te informacije spadajo v okvir poklicne dejavnosti, ne pomeni, da jih ni mogoče opredeliti kot osebne podatke.(41)

87.      Iz sodne prakse izhaja tudi, da je za ugotovitev, ali morajo biti osebni podatki zajeti z varstvom, predvidenim s pravom Unije, vseeno, ali so informacije posebno občutljive ali ne. Poleg tega je Sodišče že presodilo, da za ugotovitev obstoja poseganja v temeljno pravico iz člena 7 Listine ni pomembno, ali so informacije o zasebnem življenju občutljive, niti to, ali so bile zadevne osebe zaradi tega poseganja morda oškodovane.(42)

88.      Tretjič, kot so opozorile vse stranke, ki so Sodišču predložile stališča, se lahko z dejanji, kot so ta iz člena 30(5)(c) Direktive 2015/849 – se pravi s tem, da telo, pristojno za vodenje registra, javnosti da na voljo in razkrije osebne podatke, ki se nanašajo na dejanske lastnike, kot so ti iz točke 57 teh sklepnih predlogov – kršijo temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine. Ta dejanja torej pomenijo poseg v pravice, zagotovljene s členom 7 Listine.(43) Pomenijo tudi poseg v temeljno pravico do varstva osebnih podatkov, zagotovljeno s členom 8 Listine, ker pomenijo obdelavo osebnih podatkov(44) iz člena 8(2) Listine(45), za katerega je navedeni organ odgovoren.(46)

89.      Poleg tega v obravnavanem primeru člani širše javnosti, ki dostopajo do informacij, vsebovanih in dostopnih v registru, te podatke, potem ko so posredovani, pregledajo in po potrebi shranijo ali razširjajo.(47) Ta dostop pomeni dodaten poseg v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine.(48) Od trenutka, ko član širše javnosti dostopa do podatkov iz registra, se lahko tudi šteje, da je odgovoren za to obdelavo, kot tudi za vse morebitne nadaljnje obdelave.(49)

90.      Zato je treba ugotoviti, da dejanja, kot so ta, ki izhajajo iz uporabe člena 30(5)(c) Direktive 2015/849, pomenijo poseg v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine.

91.      Nato je treba v zvezi s presojo teže takega posega, prvič, opozoriti, da v obravnavanem primeru število oseb, na katere bi se poseg lahko nanašal, ni neomejeno, nedoločeno in nediferencirano, temveč je, nasprotno, omejeno.(50) Fizične osebe, ki jih je mogoče določiti kot dejanske lastnike gospodarskih in drugih pravnih subjektov v smislu opredelitve, navedene v točki 85 teh sklepnih predlogov, namreč sestavljajo posebno skupino posameznikov. Ti posamezniki so določeni zaradi svoje vloge v gospodarskih in drugih pravnih subjektih, in sicer zato, ker so dejanski lastniki teh subjektov. Poleg tega je ta določitev opravljena ob upoštevanju ciljev,(51) ki se želijo doseči z dolžnostjo razkritja zadevnih podatkov v registru dejanskih lastnikov. Obstaja torej razmerje med posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki (in sicer dejanskimi lastniki), in namenom obdelave.

92.      Vendar je treba, na drugem mestu, opozoriti tudi na to, da lahko način obdelave zadevnih podatkov, s katerim se posega v pravice, to je njihovo dajanje na voljo javnosti, načeloma brez kakršnih koli ovir za dostop, omogoči njihovo obsežno razširjanje.

93.      Vendar pa določbe člena 30 Direktive 2015/849 nacionalnemu zakonodajalcu dovoljujejo nekaj manevrskega prostora pri določanju načinov dostopa širše javnosti do podatkov o dejanskih lastnikih in postopkov, ki jih je treba za to upoštevati. V teh okoliščinah je verjetno, da se bo obseg vpliva na zadevne temeljne pravice razlikoval glede na način zagotavljanja javnega dostopa.

94.      Tako je v nekaterih državah članicah, kot na primer v Luksemburgu, iz katerega izvirata obravnavani zadevi, ta dostop mogoče zagotoviti z avtomatiziranimi postopki, saj so podatki o dejanskih lastnikih gospodarskih in drugih pravnih subjektov na voljo na spletu. Jasno je, da lahko takšen način dostopa, to je možnost prostega dostopa do teh podatkov na spletu, privede do najobsežnejšega razširjanja teh podatkov. Takšna metoda obdelave podatkov lahko zato omogoči njihovo obsežno razširjanje.(52)

95.      Na tretjem mestu, v zvezi s podatki, na katere se nanaša poseg, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da več kot je vrst podatkov, do katerih se lahko dostopa, večja je možnost, da se poseg opredeli kot „resen“.(53)

96.      Iz člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 pa je razvidno, da v obravnavanem primeru – ob upoštevanju vprašanja manevrskega prostora, dovoljenega državam članicam, ki je obravnavano v točkah od 105 do 107 spodaj – ti podatki ustrezajo dvema vrstama: na eni strani gre za niz podatkov, ki se nanašajo na civilno identiteto dejanskih lastnikov (ime, mesec in leto rojstva ter državljanstvo) in njihovo državo prebivališča brez drugih podrobnosti, na drugi strani pa za podatke, ki se nanašajo na naravo in višino deleža v lasti upravičenca. Dejavnosti, ki pomenijo poseg, navedene v točkah 88 in 89 teh sklepnih predlogov, ki so predmet vprašanj za predhodno odločanje v tej zadevi, se ne nanašajo na druge informacije, vsebovane v registru dejanskih lastnikov.

97.      Pri prvi vrsti podatkov gre za omejen nabor podatkov, ki nedvomno omogočajo individualizacijo osebe, vendar gre podatke, za katere bi bilo mogoče šteti, da so „kontaktni“(54) in identifikacijski, in ne za podatke, za katere bi bilo mogoče šteti, da so „kvalificirani“ in se nanašajo predvsem na zasebno in intimno življenje ali omogočajo oblikovanje natančnega, jasnega in izčrpnega profila zasebne identitete posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.(55) Čeprav ti podatki omogočajo določeno stopnjo natančnosti pri identifikaciji zadevne osebe, to je dejanskega lastnika, po mojem mnenju ne omogočajo izpeljave natančnih ugotovitev o zasebnem življenju oseb, za katerih podatke gre.(56)

98.      Druga vrsta podatkov so podatki ekonomske narave, iz katerih sta razvidni narava deležev upravičencev v gospodarskem ali pravnem subjektu, kot je na primer lastništvo deležev družbe ali delnic, in višina teh deležev, ki je lahko izražena na primer z odstotkom lastništva v subjektu. Čeprav takšni podatki vsekakor omogočajo določitev obsega interesov dejanskega lastnika v zadevnem gospodarskem ali pravnem subjektu in imajo zato določen ekonomski pomen, pa ti podatki, tako kot prva vrsta podatkov, po mojem mnenju ne omogočajo izpeljave natančnih ugotovitev o zasebnem življenju oseb, za katerih podatke gre.(57)

99.      Zato se zdi, da so podatki o dejanskih lastnikih, ki so dostopni vsem članom širše javnosti, manj občutljivi kot nekatere druge vrste osebnih podatkov.(58)

100. Vendar je družba Sovim v svojih stališčih trdila, da bi prost dostop javnosti do podatkov iz člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 omogočil vpogled v premoženje zainteresirane osebe in razkritje njenih preferenc glede narave in obsega njenih naložb. Družba Sovim je na obravnavi trdila tudi, da bi dostop do teh podatkov omogočil izvajanje gospodarskih obveščevalnih dejavnosti zaradi oblikovanja profilov.

101. V zvezi s tem ugotavljam, da dostop do podatkov o naravi in višini deleža upravičenca v družbi sicer zagotavlja nekatere informacije o premoženju posameznika, vendar sta pri tem pomembna dva vidika. Prvič, naložbe v gospodarske družbe so običajno le del premoženja posameznika, ki je običajno sestavljeno iz raznovrstnih naložb, vključno z drugimi vrstami naložb, kot so naložbe v finančne instrumente ali nepremičnine. Samo dostop do podatkov o naložbah v gospodarske družbe tako na splošno zagotavlja omejen vpogled v premoženje posameznika. Drugič, razen če se deleži v lasti upravičenca, katerih narava in obseg sta razkrita, ne nanašajo na gospodarske družbe, katerih vrednost je na neki način javna, ni jasno, kako naj bi bilo mogoče brez dodatnih informacij določiti natančno vrednost neke družbe ali naložbe, ki jo predstavlja lastništvo delnic v tej družbi. Iz tega sledi, da dostop do takšnih podatkov sicer lahko zagotovi omejen vpogled v premoženje posameznika, vendar na splošno ne omogoča izpeljave natančnih ugotovitev o kvantifikaciji tega premoženja.

102. Menim, da enake ugotovitve veljajo za tveganje, da bi dostop do teh informacij omogočil oblikovanje ekonomskega profila posameznika. Čeprav dostop do podatkov iz točke 98 teh sklepnih predlogov omogoča identifikacijo področij (ali vsaj nekaterih področij), na katerih posameznik izvaja naložbe, ta dostop ne omogoča nujno natančnih ugotovitev o naložbenem profilu tega posameznika. V zvezi s tem bi rad poudaril, da konkretna pravila za javni dostop do registra vplivajo na to in lahko to tveganje dodatno omejijo. Tako ugotavljam, da se lahko v Luksemburgu zadevni podatki po spletu iščejo izključno z nanašanjem na pravno osebo in ne na osebo, ki je dejanski lastnik. Ker v registru ni možnosti iskanja po osebi, to dodatno omejuje morebitno tveganje ekonomskega profiliranja posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

103. Ugotavljam pa tudi, da imajo lahko natančni podatki o naravi in obsegu deležev v gospodarskem ali drugem pravnem subjektu neodvisen gospodarski in poslovni pomen, saj lahko v nekaterih primerih omogočajo razumevanje dejanske nadzorne strukture nekaterih družb, ki morda ni razvidna iz drugih virov informacij.

104. Skratka, iz vsega navedenega izhaja, da to, da organ, pristojen za vodenje registra javnosti, da na voljo in razkrije podatke, kot so ti iz točke 57 teh sklepnih predlogov, ki se nanašajo na dejanske lastnike, ter javni dostop do teh podatkov nedvomno pomenita poseg v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine. Vendar menim, da v okviru manevrskega prostora, ki ga Direktiva 2015/849 dovoljuje državam članicam glede načinov obdelave zadevnih osebnih podatkov, sicer ni izključeno, da bi lahko prišlo do obsežnega razširjanja teh podatkov, vendar pa se lahko zaradi precej omejenega obsega osebnih podatkov, ki so predmet takih posegov, in njihove ne posebno občutljive narave morebitni škodljivi učinki za posameznike, na katere se zadevni posegi nanašajo, štejejo za zmerne. Navedeni posegi v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, ki jih povzročijo dejanja iz točk 88 in 89 teh sklepnih predlogov, torej po mojem mnenju niso posebno resni, ker tovrstni podatki in v takem obsegu sami po sebi ne omogočajo pridobitve natančnih informacij o posameznikih, na katere se nanašajo ti osebni podatki, ter torej ne vplivajo neposredno in močno na njihovo zasebnost.

105. Vendar je treba ponovno opozoriti, da člen 30(5), drugi in tretji pododstavek, Direktive 2015/849 državam članicam daje manevrski prostor glede podatkov, do katerih lahko dostopa širša javnost. V omenjenem drugem pododstavku je namreč določeno, prvič, da se vsem članom širše javnosti dovoli, da imajo dostop do „vsaj“ tam navedenih podatkov, kar pomeni, da lahko države članice zagotovijo dostop do dodatnih podatkov. V omenjenem tretjem pododstavku pa je navedeno, da lahko države članice pod pogoji, ki se določijo v nacionalnem pravu, zagotavljajo dostop do „dodatnih informacij“, ki omogočajo identifikacijo dejanskega lastnika in ki vključujejo vsaj datum rojstva ali kontaktne podatke, v skladu s pravili o varstvu podatkov.

106. Zakonodajalec Unije je zato državam članicam pustil manevrski prostor, da razširijo količino podatkov o dejanskih lastnikih, do katerih ima lahko dostop širša javnost, in tako presežejo obseg podatkov, ki je naveden v členu 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 in povzet v točki 96 teh sklepnih predlogov.

107. Jasno pa je, da lahko ta možnost razširitve količine podatkov o dejanskih lastnikih, ki so na voljo širši javnosti, morebiti povzroči nadaljnje posege v temeljne pravice, ki jih tem osebam zagotavljata člena 7 in 8 Listine. Razen vprašanja nedoločnosti dodatnih podatkov, ki jih lahko države članice dodajo k podatkom, dostopnim širši javnosti, ki so navedeni v omenjenem drugem pododstavku in v točki 96 teh sklepnih predlogov,(59) ugotavljam, da lahko omogočanje javnega dostopa do natančnih podatkov o posamezniku (to je naslova stalnega ali običajnega prebivališča), kot je določeno v členu 30(5), tretji pododstavek, Direktive 2015/849, po mojem mnenju – v nasprotju z ugotovitvami iz točke 104 teh sklepnih predlogov – pomeni resen poseg v zasebnost osebe. Zato je treba v zvezi z možnostjo držav članic, da omogočijo dostop do dodatnih podatkov, opraviti ločeno analizo.

3.      Upravičenost posega

108. Ker ureditev javnega dostopa, vzpostavljena z Direktivo 2015/849, posega v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, je treba preveriti, ali je te omejitve navedenih pravic mogoče upravičiti z uporabo določb in načel iz točk 79 in 80 teh sklepnih predlogov.

a)      Spoštovanje zahteve, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, določeno z zakonom

109. Prvi od pogojev, ki jih morajo izpolnjevati omejitve uresničevanja pravic iz členov 7 in 8 Listine, navedenih tako v členu 8(2) Listine in na splošno v členu 52(1) te listine, zahteva, da morajo biti te omejitve „določene z zakonom“.

110. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča,(60) ki se zgleduje po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice,(61) se zahteva, da mora biti vsaka omejitev uresničevanja temeljne pravice „določena z zakonom“, ne nanaša le na „zakoniti“ izvor posega, ampak pomeni tudi, da je treba v sami pravni podlagi, ki omogoča ta poseg, jasno in natančno opredeliti obseg posega. Ta drugi vidik pojma „določeno z zakonom“ v smislu člena 52(1) in člena 8(2) Listine ter člena 8(2) EKČP, ki se nanaša na „kakovost zakona“ ter s tem na dostopnost in predvidljivost zadevnega ukrepa, ni namenjen le zagotavljanju skladnosti z načelom zakonitosti in ustreznega varstva pred samovoljo,(62) temveč izpolnjuje tudi načelo pravne varnosti.

111. V obravnavanem primeru ugotavljam, prvič, da obveznost organa, ki vodi register dejanskih lastnikov, da javnosti omogoči dostop do nekaterih podatkov o dejanskih lastnikih, ki jih je zbral in shranil, ter možnost, da širša javnost prosto dostopa do teh podatkov, temeljita na členu 30(5)(c) Direktive 2015/849 in na določbi nacionalne zakonodaje, s katero je bila ta določba prenesena.

112. Drugič, tako zadevni direktivi, in sicer Direktiva 2015/849 in Direktiva 2018/843, kot nacionalni zakon, s katerim sta bili ti preneseni, so bili objavljeni v uradnih listih, ki so dostopni vsakomur. V teh okoliščinah se lahko šteje, da so izpolnjene zahteve glede preglednosti pravne podlage, ki utemeljuje zadevne omejitve.(63)

113. Tretjič, ugotavljam, da člen 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 jasno in natančno določa seznam zbranih in shranjenih podatkov, ki jih mora organ, pristojen za vodenje registra, dati na voljo javnosti, ki lahko do njih dostopa.

114. Vendar pri tej ugotovitvi ni upoštevana možnost, da države članice omogočijo dostop širši javnosti do dodatnih podatkov na podlagi uporabe izraza „vsaj“ v drugem pododstavku in na podlagi tretjega pododstavka člena 30(5) Direktive 2015/849. Čeprav namreč tudi za javni dostop do „dodatnih podatkov“, ki jih države članice lahko določijo v skladu z navedenim tretjim pododstavkom, velja, da mora biti določen z nacionalno zakonodajo, v skladu s pravili o varstvu podatkov in namenjen izključno identifikaciji dejanskega lastnika, pa je ta določba vseeno primerljiva s tako imenovano določbo „prostega besedila“,(64) v katero se lahko poleg podatkov, ki so natančno našteti v navedenem drugem pododstavku, vključi še vrsta dodatnih informacij, ki niso niti natančno opredeljene niti opredeljive.

115. Kadar pa posegi v temeljne pravice iz Listine izvirajo iz zakonodajnega akta Unije, mora zakonodajalec Unije ob upoštevanju meril jasnosti in natančnosti, ki izhajata iz sodne prakse, navedene v točki 110 teh sklepnih predlogov,(65) določiti točen obseg teh posegov. Iz tega izhaja, da kadar je instrument, ki ga izbere ta zakonodajalec, direktiva, po mojem mnenju državam članicam ni mogoče delegirati naloge, da pri prenosu te direktive v svoja nacionalna prava določijo bistvene elemente, ki opredeljujejo obseg posega, kot so – v zvezi z omejitvami temeljnih pravic iz členov 7 in 8 Listine – narava in obseg osebnih podatkov, ki se obdelujejo.

116. V tem primeru je zakonodajalec Unije s sprejetjem direktiv 2015/849 in 2018/843 sam omejil pravice, določene v členih 7 in 8 Listine. Zato posegov v navedene pravice, ki jih ta direktiva dovoljuje, kljub polju proste presoje, ki ga imajo države članice ob prenosu v nacionalno zakonodajo, ni mogoče šteti za posledico odločitve držav članic,(66) ampak imajo svojo pravno podlago v samih zgoraj navedenih direktivah. V teh okoliščinah bi moral zakonodajalec Unije v skladu s sodno prakso iz točke 110 teh sklepnih predlogov in z visokimi standardi varstva temeljnih pravic, ki jih vsebuje zlasti Listina, jasno in natančno določiti obseg in naravo osebnih podatkov, ki se obdelujejo. Tako določitev je treba namreč pri vsaki pravni podlagi, s katero se uvaja ukrep, ki omejuje izvrševanje temeljnih pravic iz členov 7 in 8 Listine, opraviti na najbolj jasen in točen način.(67)

117. Zato je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru pravna podlaga, ki dovoljuje poseg, to je Direktiva 2015/849, sama jasno in natančno opredeljuje obseg omejitve zadevnih temeljnih pravic le v zvezi s podatki, ki so dostopni širši javnosti in so natančno opredeljeni v členu 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849. Nasprotno pa določitev možnosti v navedenem drugem in tretjem pododstavku tega odstavka 5, da države članice omogočijo dostop širši javnosti do dodatnih podatkov, ki niso natančno opredeljeni, tega pogoja ne izpolnjuje.

118. Iz vsega navedenega sledi, da so v obravnavanem primeru omejitve uresničevanja pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, v skladu s členom 52 Listine z zakonom določene le glede podatkov iz člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849.

119. Glede posebej zahtev iz člena 8(2) Listine je bilo v točki 70 teh sklepnih predlogov ugotovljeno, da so zlasti konkretizirane v členih 5 in 6 SUVP.

120. Zahteva po zakonitosti obdelave, to je zahteva, da je treba zadevne podatke obdelovati na podlagi privolitve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom,(68) je določena v členu 5(1)(a) SUVP,(69) konkretizirana pa v členu 6 te uredbe, ki izčrpno in na omejen način določa primere, v katerih se lahko obdelava osebnih podatkov šteje za zakonito. Torej, da bi se lahko štelo, da je obdelava zakonita, mora ustrezati enemu od primerov, določenih v navedenem členu 6.(70)

121. V zvezi s tem sta po mojem upoštevna dva preudarka.

122. Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da obdelava osebnih podatkov, ki jo opravi organ, pristojen za vodenje registra dejanskih lastnikov, pri izvajanju člena 30(5)(c) Direktive 2015/849 izpolnjuje več razlogov za zakonitost iz člena 6 SUVP.(71)

123. Ta obdelava namreč ustreza, prvič, razlogu iz točke 6(c) SUVP o izpolnitvi zakonske obveznosti, če velja za navedeno telo obveznost izvajanja takšne obdelave, ki je naložena z zakonom, kot je navedeno v točki 111 teh sklepnih predlogov.

124. Navedena obdelava ustreza, drugič, razlogu iz člena 6(e) SUVP v zvezi z opravljanjem naloge v javnem interesu, dodeljene organu.(72) Navedeni organ namreč z vodenjem registra dejanskih lastnikov in opravljanjem vseh nalog iz člena 30 Direktive 2015/849 v zvezi s tem registrom sodeluje pri uresničevanju cilja v splošnem interesu te direktive, to je boj proti pranju denarja in financiranju terorizma ter njunemu preprečevanju.(73) Poleg tega je iz člena 43(1) Direktive 2015/849 izrecno razvidno, da se obdelava osebnih podatkov na podlagi navedene direktive zaradi preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma šteje za zadevo v splošnem interesu na podlagi SUVP.

125. Tretjič, navedena obdelava ustreza razlogu iz člena 6(f) SUVP v zvezi z uresničevanjem upravičenega interesa upravljavca ali tretjih oseb, ki imajo dostop do teh podatkov. Navedeni organ namreč z omogočanjem dostopa do teh podatkov tretjim osebam omogoča, da prispevajo k zgoraj navedenemu cilju.

126. Drugič, poudarjam, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da niti člen 5 niti člen 6 SUVP na splošno in absolutno ne prepovedujeta tega, da je javni organ ali telo, ki je z zakonom pooblaščeno za vodenje registra dejanskih lastnikov, na podlagi nacionalne zakonodaje pooblaščen ali celo zavezan k posredovanju osebnih podatkov javnosti, kadar je to posredovanje potrebno za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti.(74)

127. Iz tega sledi, da člena 5 in 6 SUVP sama po sebi ne nasprotujeta vodenju registra z osebnimi podatki, ki je dostopen širši javnosti, to je neomejenemu in nedoločenemu številu oseb, brez nadzora in utemeljitve ter brez možnosti, da bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, vedel, kdo ima dostop do teh podatkov. Vprašanji, ki se postavljata, sta bolj sorazmernost takega pristopa glede na zastavljeni cilj v splošnem interesu in glede na težo posega v temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

128. Iz vsega navedenega je razvidno, da so v obravnavanem primeru obdelave, ki izhajajo iz člena 30(5)(c) Direktive 2015/849, zakonite z vidika člena 8(2) Listine ter člena 5(1)(a) in člena 6 SUVP.

b)      Spoštovanje bistvene vsebine pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine

129. Vsaka omejitev uresničevanja temeljnih pravic mora ne le temeljiti na dovolj natančni pravni podlagi, temveč mora tudi spoštovati bistveno vsebino teh pravic. Zahteva iz člena 52(1) Listine, v skladu s katero mora kakršno koli omejevanje pravic ali svoboščin, zagotovljenih z Listino, spoštovati njihovo bistveno vsebino, pomeni, da kadar se poseže v to bistveno vsebino, tega ni mogoče utemeljiti z nobenim upravičenim ciljem. Takrat se šteje, da je ta poseg v nasprotju z Listino, ne da bi bilo treba preučiti, ali je primeren in potreben za doseganje uresničevanega cilja.(75)

130. V zvezi s tem je tako iz člena 52(1) Listine kot iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba presojo posega v bistveno vsebino zadevne temeljne pravice opraviti pred oceno sorazmernosti zadevnega ukrepa in neodvisno od nje ter da gre torej za samostojen preizkus.(76)

131. V zvezi s tem menim, da v obravnavanem primeru omejitve uresničevanja pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, ki izhajajo iz obdelav podatkov, navedenih v členu 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849, ne posegajo v bistveno vsebino teh pravic.

132. V zvezi s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot je razvidno iz točk od 96 do 104 teh sklepnih predlogov, poseg, ki izhaja iz obdelav, navedenih v prejšnji točki, ne omogoča pridobitve natančnih informacij o posameznikih, na katere se nanašajo osebni podatki, in torej ne vpliva neposredno in močno na njihovo zasebnost. Iz tega sledi, da za omejitve te pravice, ki izhajajo iz ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, ni mogoče šteti, da vplivajo na bistveno vsebino temeljne pravice, določene v členu 7 Listine.(77)

133. Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, zagotovljeno v členu 8 Listine, meni, da se bistvena vsebina te pravice ohrani, kadar so nameni obdelave omejeni ter obdelavo spremljajo pravila za zagotavljanje, med drugim, varnosti, zaupnosti in celovitosti podatkov ter za njihovo varstvo pred nezakonitimi dostopi in obdelavami.(78)

134. Glede tega bom najprej poudaril, da so nameni, ki utemeljujejo obdelavo podatkov v zvezi z dejanskimi lastniki gospodarskih subjektov v okviru ureditve, vzpostavljene s členom 30 Direktive 2015/849, omejeni. Obdelava takšnih informacij je namreč utemeljena le takrat, kadar gre za doseganje ciljev v splošnem interesu iz navedenih direktiv, in le kadar gre za javni dostop do teh podatkov, navedenih v točkah 138 in naslednjih spodaj, ter zlasti zaradi doseganja cilja boja proti pranju denarja in financiranju terorizma ter preprečevanja teh dejavnosti.

135. Dalje, iz člena 41 Direktive 2015/849 in uvodne izjave 38 Direktive 2018/843 je razvidno, da se SUVP uporablja za obdelave osebnih podatkov v okviru ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, vzpostavljene s tema direktivama. Kot je bilo poudarjeno v točkah 65 in 72 teh sklepnih predlogov, je treba ti direktivi razlagati v skladu s SUVP. SUVP pa določa pravila za zagotavljanje, med drugim, varnosti, zaupnosti in celovitosti podatkov ter za varstvo teh podatkov pred nezakonitimi dostopi in obdelavami.

136. V teh okoliščinah za omejitve pravice do varstva osebnih podatkov iz člena 8 Listine, ki izhajajo iz ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, ni mogoče šteti, da vplivajo na bistveno vsebino te temeljne pravice.

137. Nasprotno pa „dodatne informacije“, navedene v točkah od 105 do 107 ter od 114 do 116 teh sklepnih predlogov, niso natančno opredeljene, zato ni mogoče ugotoviti, ali lahko omejitve zadevnih temeljnih pravic, ki izhajajo iz ureditve javnega dostopa do teh podatkov, vplivajo na bistveno vsebino pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine.

c)      Cilji v splošnem interesu, ki se želijo doseči z ureditvijo javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu

138. Da bi bile omejitve temeljnih pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 8 Listine, upravičene v skladu s členom 52(1) Listine, morajo izpolnjevati cilje v splošnem interesu.

139. V zvezi s tem ugotavljam, da so v Direktivi 2018/843 v uvodnih izjavah 4 ter od 30 do 38(79) podrobno navedeni razlogi, iz katerih je zakonodajalec Unije spremenil ureditev javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, kot je bila prvotno določena v Direktivi 2015/849.

140. Kot je že bilo navedeno v točkah 50 in 60 teh sklepnih predlogov, iz teh uvodnih izjav izhaja, da je navedena ureditev v skladu z glavnim ciljem Direktive 2015/849, ki je določen v členu 1(1) te direktive, in sicer preprečevanje uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma. V tem okviru je bil namen sprememb, uvedenih z Direktivo 2018/843, spodbujati večjo preglednost o dejanskem lastništvu in nadzornih strukturah družb z glavnim ciljem ustvariti okolje, za katerega je manjša verjetnost, da se bo uporabljalo za pranje denarja in financiranje terorizma.(80) Ker cilj Direktive 2018/843 ni le odkrivanje in preiskovanje pranja denarja, temveč tudi njegovo preprečevanje, ima lahko v teh okoliščinah večja preglednost močan odvračilni učinek.(81)

141. V zvezi s tem so v uvodni izjavi 30 Direktive 2018/843 navedeni nekateri posebni nameni ureditve dostopa javnosti do informacij o dejanskem lastništvu. Tako je namen takega dostopa, prvič, civilni družbi, vključno s tiskom in organizacijami civilne družbe, omogočiti boljši nadzor nad informacijami. Drugič, prispeva k ohranjanju zaupanja v neoporečnost poslovnih transakcij in finančnega sistema. Tretjič, prispeva lahko h krepitvi boja proti zlorabi gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter pravnih ureditev za pranje denarja ali financiranje terorizma tako, da prispeva k preiskavam in učinkuje na ugled subjektov, saj se bo vsakdo, ki bi lahko z njimi sklepal transakcije, zavedal identitete dejanskih lastnikov. Četrtič, finančnim institucijam ter pristojnim organom, vključno z organi tretjih držav, ki sodelujejo v boju proti takim kršitvam, omogoča pravočasno in učinkovito dostopnost informacij. Petič, dostop do teh informacij pomaga tudi pri preiskavah o pranju denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanjih in financiranju terorizma.

142. Temeljni vsebinski cilj zadevnega ukrepa – namreč sprememba člena 30(5)(c) Direktive 2015/849, ki izhaja iz Direktive 2018/843, s katero je bila odpravljena zahteva, da mora vsaka oseba ali organizacija za dostop do podatkov o dejanskih lastnikih dokazati „upravičen interes“ – je torej povečati preglednost in tako prispevati k preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

143. V zvezi s tem najprej ugotavljam, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je preprečevanje uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma upravičen cilj, h kateremu so se države članice zavezale tako na mednarodni ravni(82) kot na ravni Unije in ki lahko utemelji oviro za pravice, varovane s pravnim redom Unije.(83)

144. Na drugem mestu, namen ukrepa iz točke 142 teh sklepnih predlogov je povezan z načelom preglednosti, ki je, kot je navedeno v točkah od 38 do 48 teh sklepnih predlogov, določeno na ravni primarnega prava.

145. Na tretjem mestu, Sodišče je v svoji sodni praksi priznalo, da je cilj preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma povezan s ciljem varstva javnega reda.(84) V skladu s to sodno prakso je treba upoštevati, da je cilj zadevnega ukrepa preprečevanje hudih kaznivih dejanj (pranje denarja) in resnih groženj javni varnosti (terorizem), torej ciljev, ki v skladu s sodno prakso upravičujejo tudi resen poseg v temeljne pravice, določene v členih 7 in 8 Listine.(85)

d)      Spoštovanje načela sorazmernosti

146. V skladu členom 52(1), drugi stavek, Listine so omejitve uresničevanja temeljne pravice, priznane s to listino, dovoljene le, če spoštujejo načelo sorazmernosti.

147. V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti v skladu z ustaljeno prakso Sodišča zahteva, da je z ravnanjem institucij Unije mogoče uresničiti legitimne cilje, ki jim sledi zadevna ureditev, in da to ravnanje ne prestopi meje tega, kar je primerno in nujno za uresničitev teh ciljev.(86)

1)      Primernost ukrepa za uresničitev zastavljenega cilja

148. Najprej se postavlja vprašanje, ali je zadevni ukrep, naveden v točki 142 zgoraj, primeren za uresničitev zastavljenih ciljev, navedenih v točkah od 140 do 142 teh sklepnih predlogov.

149. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ne prereka dejstvo, da bi lahko širši dostop do informacij o dejanskem lastništvu, kot je ta, ki je vzpostavljen z navedenim ukrepom, povečal možnosti razkritja morebitnih zlorab gospodarskih ali drugih subjektov in pravnih ureditev za pranje denarja ali financiranje terorizma ter da je takšen dostop sredstvo za ustvarjanje okolja, v katerem je manjša verjetnost, da se bo uporabljalo za take dejavnosti.

150. Iz tega sledi, da je navedeni razširjeni dostop dodatno sredstvo za odvračanje od takšnega ravnanja, ki lahko prispeva k preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.(87)

2)      Nujnost posega

151. V skladu s sodno prakso Sodišča varstvo temeljne pravice do spoštovanja zasebnega življenja na ravni Unije zahteva, da se odstopanja od varstva osebnih podatkov in omejitve tega varstva določijo v mejah tega, kar je nujno.(88)

152. Ta zahteva po nujnosti ni izpolnjena, kadar je zastavljeni cilj v splošnem interesu mogoče razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti v pravice do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zagotovljene v členih 7 in 8 Listine, pri čemer morajo biti odstopanja od načela varstva takih podatkov in omejitve tega načela strogo omejeni na tisto, kar je nujno.(89)

153. Poleg tega cilja v splošnem interesu ni mogoče uresničevati brez upoštevanja dejstva, da ga je treba uskladiti s temeljnimi pravicami, na katere se nanaša ukrep, in sicer z uravnoteženjem na eni strani cilja v splošnem interesu ter na drugi strani zadevnih pravic.(90)

154. Natančneje, sorazmernost omejitve pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, je treba presojati tako, da se oceni teža posega, ki ga vključuje taka omejitev, in preveri, ali je cilj v splošnem interesu, ki se uresničuje s to omejitvijo, v sorazmerju s to težo.(91)

155. Za izpolnitev zahteve po sorazmernosti mora zadevna ureditev, ki ureja poseg, določati jasna in natančna pravila, ki urejajo obseg in uporabo zadevnega ukrepa in nalagajo minimalne zahteve, tako da imajo osebe, za katerih osebne podatke gre, na voljo zadostna jamstva, ki omogočajo učinkovito varovanje teh podatkov pred tveganji zlorab. V tej ureditvi mora biti navedeno, v kakšnih okoliščinah in pod katerimi pogoji je mogoče sprejeti ukrep, ki določa obdelavo takih podatkov, s čimer se zagotovi, da je poseg omejen na to, kar je nujno. Nujnost obstoja takih jamstev je toliko pomembnejša, kadar se osebni podatki obdelujejo avtomatizirano, zlasti kadar obstaja veliko tveganje nezakonitega dostopa do teh podatkov.(92)

156. Nujnost zadevnega posega je treba preveriti z vidika teh načel.

i)      Obseg razkritih informacij

157. Najprej se postavlja vprašanje, ali so zadevna dejanja obdelave nujna za dosego zadevnih ciljev v splošnem interesu glede na vrste podatkov, ki so razkriti in do katerih ima dostop širša javnost. Med dejavniki, ki jih Sodišče upošteva pri presoji sorazmernosti ukrepa, s katerim se ureja poseg v pravice, določene v členih 7 in 8 Listine, so namreč ustreznost, relevantnost in najmanjši obseg osebnih podatkov, ki se obdelujejo.(93)

158. Poleg tega je treba pogoj v zvezi z nujnostjo obdelave preučiti skupaj z načelom „najmanjšega obsega podatkov“, določenem v členu 5(1)(c) SUVP, v skladu s katerim morajo biti osebni podatki „ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se [zbirajo in za katere se nadalje obdelujejo]“.(94) Predložitveno sodišče se na to določbo SUVP izrecno sklicuje v točki (c) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20.

159. Kot je bilo že navedeno, je širši javnosti dostopen le del osebnih podatkov, ki jih gospodarski in drugi pravni subjekti predložijo za register dejanskih lastnikov v skladu s členom 30(1) in (3) Direktive 2015/849. Ob upoštevanju „dodatnih informacij“, navedenih v točkah od 105 do 107 in točkah od 114 do 116 teh sklepnih predlogov, gre za podatke, navedene v drugem pododstavku odstavka 5 tega člena 30 in so bili navedeni v točki 57 teh sklepnih predlogov. Drugi podatki, ki se lahko hranijo v tem registru in so dostopni organom, pristojnim za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, kot sta na primer v Luksemburgu nacionalna identifikacijska številka in točen naslov, niso dostopni širši javnosti. Razen tako imenovanih „dodatnih informacij“ so torej podatki, ki so predmet obdelave, jasno in natančno opredeljeni, kot zahteva sodna praksa.(95)

160. Kljub temu se je treba vprašati, ali se lahko za te podatke šteje, da niso preobsežni glede na namene ureditve javnega dostopa, vzpostavljene z Direktivo 2015/849.

161. V zvezi s tem je treba poudariti, da je v uvodni izjavi 34 Direktive 2018/843 izrecno navedeno spoštovanje zahteve po najmanjšem obsegu podatkov, in sicer, da bi moral biti „[s]klop podatkov, ki naj bo na voljo javnosti, […] omejen, jasno in izčrpno opredeljen ter splošne narave, da se tako omeji morebitna pristranskost do dejanskih lastnikov. Obenem pa se informacije, ki so dostopne javnosti, ne bi smele znatno razlikovati od podatkov, ki se trenutno zbirajo. Da se omeji poseganje v pravico do spoštovanja zasebnega življenja na splošno in zlasti do varstva osebnih podatkov, bi se morale te informacije večinoma nanašati na status dejanskih lastnikov […] in zadevati le področje gospodarske dejavnosti, na katerem dejanski lastniki delujejo […]“.

162. Kot je navedeno v točkah od 96 do 98 teh sklepnih predlogov, javno dostopni podatki ustrezajo dvema vrstama podatkov, ki se nanašata na identifikacijo osebe dejanskega lastnika oziroma naravo in obseg deležev v njegovi lasti.

163. V zvezi s prvo vrsto podatkov menim, da se lahko navedba imena, meseca in leta rojstva šteje za najmanjši in zadosten sklop podatkov za natančno identifikacijo osebe dejanskega lastnika. Kar se tiče državljanstva(96) in države prebivališča, ti podatki po eni strani omogočajo natančnejšo identifikacijo, po drugi strani pa zagotavljajo pojasnila o lokalni ali nelokalni naravi naložbe ali lastniškega deleža, kar se zdi primerna in nujna informacija za ugotavljanje morebitnih tveganj pranja denarja ali financiranja terorizma.

164. V zvezi z drugo vrsto podatkov se mi prav tako zdi, da je navedba narave in obsega deležev v lasti upravičenca najmanjši in zadosten sklop podatkov, ki omogoča opredelitev obsega naložbe ali lastninskega deleža, kar je tudi primerno za oceno tveganja zlorabe gospodarskih in drugih pravnih subjektov za pranje denarja ali financiranje terorizma.

165. V zvezi z zgoraj navedenimi „dodatnimi informacijami“, do katerih dostop lahko države članice omogočijo širši javnosti v skladu z manevrskim prostorom, ki jim ga dovoljuje člen 30(5), drugi in tretji pododstavek, Direktive 2015/849, je treba najprej, kot je bilo navedeno v točkah od 114 do 116 teh sklepnih predlogov, ugotoviti, da niso jasno in natančno opredeljene. Zato ne izpolnjujejo zahteve po sorazmernosti, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 155 teh sklepnih predlogov. Poleg tega je treba ugotoviti, da tudi niso nujne za identifikacijo dejanskega lastnika. Osebo dejanskega lastnika je namreč mogoče identificirati v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov na podlagi informacij, navedenih na seznamu iz navedenega drugega pododstavka.(97)

ii)    Obseg oseb, ki imajo dostop do podatkov o dejanskih lastnikih, in ureditev dostopa do teh podatkov

166. Nato se postavlja vprašanje, ali je možnost dostopa širše javnosti, to je neomejenega in neugotovljivega števila oseb, do zadevnih podatkov nujna za dosego zastavljenih ciljev v splošnem interesu. S tem vprašanjem je povezano vprašanje nujnosti določitve dostopa do takih podatkov brez nadzora in utemeljitve. To drugo vprašanje v zvezi s pogoji za dostop tretjih oseb izhaja neposredno iz tega, da je bila z Direktivo 2018/843 odpravljena potreba po dokazovanju obstoja upravičenega interesa za tak dostop, kot je bilo sprva določeno v prvotni različici člena 30(5)(c) Direktive 2015/849. Predložitveno sodišče navaja vsa ta vprašanja v okviru točke (a) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20.

167. V zvezi z vprašanjem dostopa neomejenega in neugotovljivega števila oseb do zadevnih podatkov najprej ugotavljam, da je to posledica, ki je neločljivo povezana z odločitvijo, da se vzpostavi ureditev javnega dostopa do registra. Vsak javni register je namreč potencialno dostopen neomejenemu in neugotovljivemu številu oseb. V zvezi s tem iz točk 126 in 127 teh sklepnih predlogov izhaja, da v skladu s sodno prakso pravo Unije samo po sebi ne nasprotuje vodenju registra, ki vsebuje osebne podatke, ki so dostopni javnosti.

168. Kot pa je bilo poudarjeno v točki 77 teh sklepnih predlogov, se s prvim vprašanjem v zadevi C‑601/20 ne nasprotuje odločitvi zakonodajalca Unije, da vzpostavi register dejanskih lastnikov, ki je javen, to je dostopen tretjim osebam in ne le javnim organom. Navedeno vprašanje se nanaša izključno na pogoje za dostop tretjih oseb do tega registra, in sicer odpravo potrebe po dokazovanju upravičenega interesa v smislu navedenega dostopa z Direktivo 2018/843.

169. Vendar družba Sovim v svojih stališčih dvomi o nujnosti dostopa širše javnosti zaradi boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Natančneje, trdi, da javni dostop do informacij o dejanskem lastništvu za te namene ni niti koristen niti nujen, saj ta boj izvajajo pristojni javni organi, ki imajo na voljo pomembna sredstva in pravna orodja. Vendar menim, da ta trditev ne upošteva dejstva, da je ureditev javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, ki dopolnjuje naloge organov, pristojnih za odkrivanje in kaznovanje navedenih kaznivih dejanj, namenjena prav preprečevanju teh dejanj. Kot je razvidno iz uvodnih izjav od 30 do 33 Direktive 2018/843(98) in kot je bilo navedeno v točkah 140 in naslednjih teh sklepnih predlogov, je zakonodajalca Unije pri reformi iz leta 2018 vodilo uresničevanje tega cilja preprečevanja.

170. Če pa je v tem okviru cilj ustvariti okolje, za katero je manjša verjetnost, da se bo uporabljalo za pranje denarja in financiranje terorizma, in če je sredstvo, izbrano za doseganje tega cilja, povečanje preglednosti v zvezi z dejanskimi lastniki, da se zagotovi večji nadzor civilne družbe nad informacijami, je treba ugotoviti, da je treba za to nujno vzpostaviti javni register dejanskih lastnikov, ki je dostopen tretjim osebam. Te tretje osebe vključujejo med drugim (vendar ne izključno) tisk ali organizacije civilne družbe,(99) in sicer tiste, ki se imenujejo „demokratični pomožni delavci“(100) in katerih temeljna naloga je zagotavljanje nadzora civilne družbe nad dejavnostmi, ki lahko vplivajo na bistvene interese skupnosti.(101) Ugotoviti je treba, da takega cilja ni mogoče doseči z drugimi sredstvi.(102)

171. Vendar je treba v skladu s sodno prakso iz točke 152 teh sklepnih predlogov pri analizi nujnosti zadevnega posega preučiti, ali tega cilja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki se doseže z večjo preglednostjo, ni mogoče doseči tudi na način, ki bi manj omejeval pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot z zagotavljanjem dostopa vsem članom širše javnosti brez nadzora ali utemeljitve. Natančneje, preveriti je treba, ali tega cilja ni mogoče doseči z omejitvijo dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, kot je veljalo pred reformo iz leta 2018, samo na tiste osebe, ki lahko dokažejo upravičen interes za dostop do teh podatkov. Gre za drugo vprašanje, omenjeno v točki 165 teh sklepnih predlogov, v zvezi s pogoji za dostop.

172. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je iz ocene učinkov, ki jo je opravila Komisija(103) in je priložena predlogu Direktive, na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 2018/843,(104) razvidno, da je uporaba merila upravičenega interesa, katerega opredelitev je bila v prvotni različici Direktive 2015/849 prepuščena nacionalni zakonodaji držav članic, privedla do pretiranih omejitev možnosti dostopa do registra dejanskih lastnikov in neenotnih pogojev dostopa do tega registra v Uniji.

173. Natančneje, države članice so poudarile težave pri opredelitvi pojma upravičenega interesa ter pri določanju kategorij oseb in organizacij, ki bi morale biti sposobne dokazati upravičen interes v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Kot je Komisija navedla na obravnavi, je ta težava pri opredelitvi navedenega pojma v nekaterih primerih povzročila pretirano omejitev dostopa do informacij v registru.

174. Zaradi uporabe merila „upravičenega interesa“ je bil zapleten in počasen tudi dostop do registra „znotraj Unije“, to je dostop pooblaščenih subjektov iz drugih držav članic in finančnih obveščevalnih enot iz drugih držav članic. Natančneje, za dostop do registra ene države članice bi morala finančna obveščevalna enota druge države članice zaprositi za dostop enoto zadevne države članice, zaradi česar bi bil postopek lahko veliko bolj zapleten in počasen.

175. V navedeni oceni učinkov je bilo ugotovljeno, da bi po drugi strani popolno odprtje registra z odpravo pogoja predhodnega dokazovanja upravičenega interesa za dostop omogočilo enostavnejši, hitrejši, manj zapleten in skladnejši dostop na ravni Unije.

176. Po mojem mnenju je na podlagi teh premislekov jasno, da je treba, če se želi za dosego cilja preprečevanja iz točk od 140 do 142 in točke 170 teh sklepnih predlogov z zadevnim ukrepom doseči najvišja možna raven preglednosti v zvezi z zadevnimi podatki in čim bolj zmanjšati ovire za dostop do teh podatkov, ki bi lahko ovirale učinkovit in hiter dostop do njih, tako za člane javnosti kot za vse druge osebe ali organizacije, ki so zainteresirane za dostop do njih, torej odpraviti pogoj predhodnega dokazovanja upravičenega interesa za navedeni dostop.(105) Ker je dostop do podatkov o dejanskem lastništvu na splošno ključni dejavnik pri iskanju storilcev kaznivih dejanj,(106) je tako le z navedeno odpravo mogoče zagotoviti, da ne bo ovir za dostop do teh podatkov in da bo dosežena najvišja možna raven preglednosti.

177. Iz tega sledi, da je za dosego navedenega cilja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma s povečanjem preglednosti v zvezi z dejanskimi lastniki gospodarskih in drugih pravnih subjektov nujna odprava zahteve po dokazovanju upravičenega interesa.

178. Po mojem mnenju podobne ugotovitve veljajo tudi za drug element ureditve javnega dostopa, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, in sicer za okoliščino – ki jo je predložitveno sodišče poudarilo v prvi alinei točke (a) in drugi alinei točke (e) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20 – da so informacije o dejanskem lastništvu dostopne, ne da bi lahko posameznik, na katerega se podatki nanašajo, vedel, kdo je imel dostop do osebnih podatkov v zvezi z njim.

179. Kot je namreč Komisija upravičeno navedla, ima lahko zagotovitev dejanskemu lastniku informacije o dostopu do informacij v zvezi z njim, še toliko bolj, če je samodejna, odvračilni učinek na dostop do teh informacij, kar tako spodkopava cilj preprečevanja s povečanjem preglednosti. Kot je bilo poudarjeno na obravnavi, namreč ni mogoče izključiti, da so lahko v nekaterih primerih osebe, ki želijo dostopati do takšnih informacij zaradi preiskovanja kaznivih dejanj, kot na primer novinarji, izpostavljene morebitnim povračilnim ukrepom. Poleg tega bi lahko določitev takega sporočanja posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, ogrozila tudi morebitne preiskovalne dejavnosti, saj bi bil s tem opozorjen. Iz tega sledi, da je ta element ureditve javnega dostopa tudi nujen za doseganje cilja preprečevanja iz točk od 140 do 142 in točke 170 teh sklepnih predlogov.

180. V zvezi s tem je treba še poudariti, da se v skladu s členom 14(5)(c) SUVP določbe o informacijah, ki jih je treba zagotoviti, kadar osebni podatki niso bili pridobljeni od posameznika, na katerega se ti nanašajo, ne uporabljajo zlasti takrat, kadar „je pridobitev ali razkritje izrecno določeno s pravom Unije […] ki velja za upravljavca in s katerim so določeni ustrezni ukrepi za zaščito zakonitih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.“ Ta določba se uporablja prav v primerih, ko pravo Unije določa ureditev javnega dostopa do registra, ki vsebuje določene osebne podatke, če ta ureditev spoštuje načelo sorazmernosti.(107)

181. Ob tem ugotavljam, da se lahko v skladu s členom 30(5a) Direktive 2015/849 države članice odločijo, da omogočijo dostop do informacij, shranjenih v registrih dejanskih lastnikov, če se opravi spletna prijava. Iz uvodne izjave 36 Direktive 2018/843 je razvidno, da se lahko ta spletna prijava predpiše, da bi države članice „lahko identificirale osebe, ki zahtevajo informacije iz registra“. Kot bo podrobneje obravnavano v točkah od 204 do 208 spodaj, bi se lahko naknadno razkritje te identitete izkazalo za potrebno, da se zainteresirani stranki, to je dejanskemu lastniku, omogoči pregon morebitnih zlorab zaradi zlorabe podatkov v zvezi z njim.

iii) Sistem izvzetij iz člena 30(9) Direktive 2015/849

182. Kot sem navedel v točki 76 teh sklepnih predlogov, je mogoče sorazmernost omejitev temeljnih pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 8 Listine, ki izhajajo iz ureditve javnega dostopa do informacij iz registra dejanskih lastnikov iz člena 30(5) Direktive 2015/849, oceniti le ob upoštevanju sistema izvzetij od tega dostopa, vzpostavljenega v odstavku 9 tega člena. Predložitveno sodišče postavlja vprašanje veljavnosti tega sistema izvzetij z vidika navedenih temeljnih pravic v točki (b) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20.

183. V tem členu 30(9) je določeno, da „[d]ržave članice lahko določijo izvzetje glede dostopa iz točk (b) in (c) prvega pododstavka odstavka 5 do vseh ali nekaterih informacij o dejanskem lastništvu, in sicer za vsak primer posebej ter v izjemnih okoliščinah, določenih v nacionalnem pravu, kadar bi takšen dostop dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja ali kadar je dejanski lastnik mladoleten oziroma kako drugače poslovno nesposoben“.

184. Iz uvodne izjave 36 Direktive 2018/843 je razvidno, da so ta izvzetja določena „za cilj zagotavljanja sorazmernega in uravnoteženega pristopa in pravic do zasebnosti ter varstva osebnih podatkov“.(108)

185. V zvezi s tem je treba poudariti, da se zdi, da določba navedenega člena 30(9) državam članicam priznava polje proste presoje, ker je v njej uporabljen izraz „lahko določijo“. Zdi se, da ta izraz državam članicam daje zgolj možnost, da določijo izvzetja v zvezi z dostopom širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu.

186. Vseeno je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da mora biti raven varstva temeljnih pravic iz Listine – ker gre pri prenosu direktive, ki ga izvedejo države članice, vsekakor za položaj iz člena 51 Listine, v katerem države članice izvajajo pravo Unije – pri takem prenosu dosežena ne glede na polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri tem prenosu.(109)

187. Sodišče je iz tega sklepalo, da morajo države članice pri prenosu direktive in zlasti izjem ali omejitev, ki jih ta določa, zagotoviti, da se oprejo na razlago zadnjenavedenih, ki omogoča zagotovitev primernega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom Unije.(110)

188. Iz tega sledi, da morajo organi in sodišča držav članic pri uporabi ukrepov za prenos direktive ne le razlagati nacionalno pravo v skladu s to direktivo, temveč tudi zagotoviti, da se ne opira na tako razlago navedene direktive, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, kot je načelo sorazmernosti.(111)

189. Ta načela, ki izhajajo iz sodne prakse, so v obravnavanem primeru še toliko bolj uporabna, kadar gre za določanje izvzetij od javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu. Čeprav je ta dostop zelo pomemben v okviru preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter je povezan z načelom preglednosti, ki je, kot sem navedel v točkah od 38 do 48 teh sklepnih predlogov, določen na ravni primarnega prava, pa ne izhaja iz temeljnih pravic.

190. Iz zgornjih preudarkov izhaja, da v položaju, kot je ta v obravnavanih zadevah, države članice pri izvajanju ureditve javnega dostopa do informacij iz registra dejanskih lastnikov iz Direktive 2015/849 ne smejo opustiti zagotavljanja varstva temeljnih pravic dejanskih lastnikov, kot je določeno v Listini.

191. Pri prenosu in izvajanju Direktive 2015/849 morajo zato države članice ne glede na polje proste presoje, ki ga zagotavlja ta direktiva, zagotoviti varstvo temeljnih pravic pred vsako nesorazmerno kršitvijo teh pravic. To varstvo torej ni omejeno izključno na nesorazmerna tveganja v sedmih primerih tveganja, izrecno določenih v členu 30(9) Direktive 2015/849, ampak zajema vse temeljne pravice dejanskih lastnikov. Zato je treba v skladu z Listino upoštevati, da imajo države članice ne le možnost, temveč tudi dolžnost odobriti izvzetja, ki omejujejo javni dostop do informacij o dejanskem lastniku, če nesorazmerno kršijo njegove temeljne pravice.

192. Iz tega izhaja, da je treba člen 30(9) Direktive 2015/849 ob upoštevanju Listine in zlasti njenega člena 51(1) razlagati tako, da imajo države članice ne le možnost določitve izvzetij od dostopa širše javnosti do informacij o dejanskih lastnikih gospodarskih in drugih pravnih subjektov iz nacionalnih registrov dejanskih lastnikov, temveč jih morajo določiti in odobriti, če bi ta dostop v izjemnih okoliščinah dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, kot jih določa Listina.

193. Menim, da pri taki razlagi ni nobenega elementa, ki bi vplival na veljavnost določbe člena 30(9) Direktive 2015/849.

iv)    Obstoj zadostnih jamstev pred tveganjem zlorabe

194. Nazadnje, postavljajo se številna vprašanja v zvezi z obstojem zadostnih jamstev v zadevni uredbi, s katero se ureja poseg, za zaščito posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, to je dejanskih lastnikov pred tveganjem zlorabe. Te zahteve, potrebne za zagotavljanje spoštovanja načela sorazmernosti, izhajajo tako iz sodne prakse, povzete v točki 155 teh sklepnih predlogov, kot iz različnih določb SUVP, na katere se predložitveno sodišče sklicuje v okviru tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20.

–       Načelo omejitve namena

195. Na prvem mestu se postavlja vprašanje, ki ga je predložitveno sodišče poudarilo v točki (b) tretjega vprašanja, o spoštovanju načela omejitve namena, izrecno določenega v členu 5(1)(c) SUVP.(112)

196. Zato se postavlja vprašanje, ali je glede na navedeno določbo združljivo z zahtevo po sorazmernosti, da so podatki o dejanskih lastnikih dostopni širši javnosti, ne da bi upravljavec teh podatkov, to je javni organ ali telo, pristojna za vodenje registra, lahko zagotovil, da se ti podatki uporabljajo izključno za to, za kar so bili zbrani, to je v bistvu za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma.(113)

197. V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da mora biti vsaka obdelava osebnih podatkov po eni strani v skladu z načeli v zvezi z obdelavo podatkov iz člena 5 SUVP in da mora po drugi strani ustrezati enemu od pogojev za zakonitost obdelave, ki so našteti v členu 6 navedene uredbe.(114) Kot je že bilo navedeno v točki 119 teh sklepnih predlogov, ti dve določbi uresničujeta zahteve iz člena 8(2) Listine.

198. Če pri obdelavi določenih podatkov sodelujejo različne osebe, Sodišče v skladu s sodno prakso preuči posebne postopke obdelave teh podatkov, da identificira enega ali več ustreznih upravljavcev.(115) Sodišče je v takih okoliščinah razsodilo, da se pojem „upravljavec“ ne nanaša nujno na eno samo telo in se lahko nanaša na več udeleženih akterjev, pri čemer torej za vsakega od njih veljajo določbe, ki se uporabijo na področju varstva podatkov.(116)

199. V obravnavanem primeru sta zagotavljanje zadevnih podatkov širši javnosti od upravljavca registra in dostop širše javnosti do teh podatkov dve plati istega kovanca. Upravljavec registra namreč z razkritjem informacij o dejanskem lastništvu v skladu z obveznostjo iz člena 30(5)(c) Direktive 2015/849 omogoči širši javnosti prost dostop do teh informacij. Kot je razvidno iz ugotovitev iz točk 142 in od 171 do 177 teh sklepnih predlogov, je zakonodajalec Unije menil, da je določitev takšnega prostega dostopa potrebna, da bi prispevala k preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma s povečanjem preglednosti glede dejanskih lastnikov gospodarskih in drugih pravnih subjektov.

200. Vendar, kot je navedeno v točki 89 teh sklepnih predlogov, je tudi člana širše javnosti mogoče šteti za upravljavca v smislu člena 4(2) SUVP od trenutka, ko dostopa do podatkov v registru, in upravljavca nadaljnjih obdelav.(117)

201. Iz tega sledi, da bo moral tudi član širše javnosti ob uporabi zahteve iz točke 197 teh sklepnih predlogov, ko bo sam opravljal morebitna prihodnja dejanja obdelave podatkov, ravnati v skladu z načeli glede kakovosti podatkov iz člena 5 SUVP, za podlago za svoja dejanja obdelave pa bo moral uporabiti enega od primerov iz člena 6(1) SUVP.(118)

202. V tem okviru, prvič, v zvezi z okoliščino, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, da telo, pristojno za vodenje registra, ne more zagotoviti, da se navedeni podatki uporabljajo izključno za to, za kar so bili zbrani, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se za fizično ali pravno osebo ne more šteti, da je upravljavec prejšnjih ali poznejših postopkih v verigi obdelave, za katere ne določa niti namenov niti sredstev.(119)

203. Drugič, iz točke 197 teh sklepnih predlogov izhaja, da vsakršna poznejša uporaba podatkov člana širše javnosti, ki ni v skladu s členom 6 SUVP, ne bo zakonita. Zato bo lahko predmet ukrepov za njeno prenehanje, vključno z zahtevami za odstranitev povezave pri osebi, ki je odgovorna za iskalnik, v skladu s členom 17(1)(d) SUVP.

204. V zvezi s tem ugotavljam tudi, da je iz uvodne izjave 38 Direktive 2018/843 razvidno, da lahko države članice, da bi se preprečila zloraba informacij iz registrov in da bi se uravnotežile pravice dejanskih lastnikov, tudi menijo, da bi bilo primerno informacije o prosilcu ter pravno podlago za njegovo zahtevo dati na voljo dejanskemu lastniku.

205. Vendar pa takšna možnost predpostavlja, da sta javni organ ali telo, pristojna za vodenje registra dejanskih lastnikov, kot je v obravnavanem primeru združenje LBR, seznanjena z identiteto oseb, ki dostopajo do podatkov v njem, kar predpostavlja zahtevo po prijavi, med drugim preko spleta, da bi lahko dostopali do navedenih podatkov, pri čemer tako prijavo le kot možnost določa člen 30(5a) Direktive 2015/849.

206. Čeprav sem v točkah 99 in 104 teh sklepnih predlogov ugotovil, da se v obravnavanem primeru zadevni podatki ne zdijo posebej občutljivi in da je mogoče morebitne škodljive učinke za posameznike, na katere se zadevni posegi nanašajo, šteti za zmerne, ostaja dejstvo, da ni mogoče izključiti tveganja morebitne nezakonite uporabe ali zlorabe teh podatkov.

207. Iz tega sledi, da je za zagotovitev, da imajo posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, zadostna jamstva za učinkovito varovanje pred tveganji zlorab, po mojem mnenju nujno, da imajo javni organi ali telesa, pristojni za vodenje registrov dejanskih lastnikov v državah članicah, možnost biti seznanjeni z identiteto članov širše javnosti, ki dostopajo do teh registrov, in da lahko dajo informacije o teh osebah na voljo dejanskemu lastniku, kadar je to potrebno za zagotovitev spoštovanja temeljnih pravic, med drugim tistih, zagotovljenih v členih 7 in 8 Listine.

208. Iz tega sledi, da po mojem mnenju razlaga Direktive 2015/849 v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi v navedenih členih 7 in 8 Listine, zahteva, da se možnost iz člena 30(5a) Direktive 2015/849, da se omogočanje dostopa do informacij, shranjenih v nacionalnih registrih dejanskih lastnikov, pogojuje s spletno prijavo, obravnava kot obveznost držav članic, da zagotovijo, da so telesa ali javni organi, pristojni za vodenje registrov dejanskih lastnikov, seznanjeni z identiteto oseb, ki dostopajo do registra.(120)

–       Celovitost in zaupnost podatkov

209. Na drugem mestu se postavlja vprašanje, ki ga je predložitveno sodišče izpostavilo v okviru točke (d) tretjega vprašanja v zadevi 601/20 o spoštovanju načela celovitosti in zaupnosti podatkov, kot je določeno v členu 5(1)(b) SUVP.

210. Tako se postavlja vprašanje združljivosti zahteve po sorazmernosti dostopa brez omejitev in brez pogojev, brez zaveze zaupnosti glede osebnih podatkov dejanskih lastnikov, ki so na voljo v registru dejanskih lastnikov, vzpostavljenem v skladu s členom 30 Direktive 2015/849, glede na zahteve, ki izhajajo iz navedene določbe SUVP, ki nalaga, da so podatki obdelani na način, ki zagotavlja ustrezno varnost osebnih podatkov, vključno z varstvom pred nedovoljeno ali nezakonito obdelavo, in s tem zagotavlja celovitost in zaupnost teh podatkov.

211. Načelo celovitosti in zaupnosti zajema tako imenovano načelo „varnosti podatkov“, ki med drugim zahteva, da se izvajajo ustrezni tehnični ali organizacijski ukrepi za preprečevanje škodljivih učinkov na posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. To načelo je povezano in dopolnjeno s členoma 24 in 32 SUVP, ki vsebujeta določbe o odgovornosti upravljavca oziroma varnosti obdelave.

212. V zvezi zlasti s celovitostjo podatkov poudarjam, da je iz uvodne izjave 38 Direktive 2018/843 razvidno, da „bi morali biti na voljo le osebni podatki, ki so posodobljeni in zadevajo resnične dejanske lastnike“. Iz tega sledi, da se razširjajo in so dostopne le pravilne informacije, ki so jih za register sporočili zadevni gospodarski ali drugi pravni subjekti. V skladu s tem, kar je bilo navedeno v točki 202 teh sklepnih predlogov, upravljavec v primeru, kot je obravnavani, ne more biti odgovoren za kakršne koli spremembe ali manipulacije, izvedene med poznejšo obdelavo.

213. Vendar pa morajo države članice zagotoviti, da telo ali javni organ, pristojen za vodenje registra dejanskih lastnikov, vzpostavi zadostne tehnične in organizacijske ukrepe, da prepreči vsakršno nezakonito obdelavo osebnih podatkov, ki jih vsebuje register. Predložitveno sodišče mora preveriti in concreto, ali je to tako v obravnavanem primeru.(121)

v)      Uravnoteženje cilja v splošnem interesu in zadevnih temeljnih pravic

214. Po mojem mnenju je treba uravnotežiti cilj v splošnem interesu ureditve javnega dostopa do registra dejanskih lastnikov, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, in zadevne temeljne pravice, to so pravice, določene v členih 7 in 8 Listine, pri čemer je treba upoštevati vse elemente, ki so bili analizirani v teh sklepnih predlogih.

215. Najprej je bilo v točkah od 110 do 118 teh sklepnih predlogov poudarjeno, da so omejitve uresničevanja pravic, ki izhajajo iz te ureditve, v skladu s členom 52 Listine z zakonom določene le glede podatkov iz člena 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849. Iz tega sledi, da se bo uravnoteženje nanašalo le na te podatke in ne na „dodatne informacije“, navedene v točkah od 105 do 107, od 114 do 116, 159 in 165 teh sklepnih predlogov.

216. Drugič, kot je bilo navedeno v okviru analize posegov, zlasti v točkah od 91 do 94 teh sklepnih predlogov, navedena ureditev javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu zagotavlja zelo širok dostop do teh informacij, ne da bi bilo treba zanj dokazati kakršen koli interes. V povezavi z avtomatiziranim dostopom, kot je to v Luksemburgu prost dostop prek spleta, lahko ta ureditev privede do širokega razširjanja zadevnih podatkov o dejanskih lastnikih.

217. Vendar pa menim, da ta ureditev ne privede do nesorazmernega posega v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, in zlasti njihovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov, zagotovljenih s členoma 7 in 8 Listine.

218. Na prvem mestu, kot je namreč razvidno iz točk od 95 do 102 teh sklepnih predlogov – s pridržkom „dodatnih informacij“ – ta ureditev omogoča javni dostop le do precej omejenih osebnih podatkov.(122) Zato lahko ta ureditev sicer privede do obsežnega razširjanja teh podatkov, vendar se lahko zaradi precej omejenega obsega osebnih podatkov, ki so predmet posegov, in njihove ne posebej občutljive narave morebitni škodljivi učinki za posameznike, na katere se zadevni posegi nanašajo, štejejo za zmerne.

219. Na drugem mestu, kot je bilo poudarjeno v točki 91 teh sklepnih predlogov, se ureditev javnega dostopa, vzpostavljena z Direktivo 2015/849, ne nanaša na nedoločeno in nediferencirano števil oseb, ampak zahteva razmerje med temi posamezniki, to je dejanskimi lastniki, in namenom obdelave, to je preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma.

220. V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče že razsodilo, da so fizične osebe, ki se odločijo, da bodo pri gospodarski izmenjavi sodelovale prek družb ali drugih pravnih subjektov, zavezane objaviti podatke v zvezi s svojo identiteto in funkcijami v tej družbi ali interesi v njih zaradi uresničevanja ciljev v splošnem interesu, ki so na neki način povezani s to odločitvijo.(123)

221. Kot je bilo navedeno v točki 79 teh sklepnih predlogov, pravice, določene v členih 7 in 8 Listine, niso absolutne, vendar jih je treba upoštevati glede na njihovo funkcijo v družbi. V tem okviru se mi zdi upravičeno, da se za osebe, ki so se odločile sodelovati v gospodarskih izmenjavah prek gospodarskih ali drugih pravnih subjektov, uvedejo manjše omejitve teh pravic zaradi preprečevanja hudih kaznivih dejanj, kot so pranje denarja, ki so povezane z varnostjo in javnim redom, kot je financiranje terorizma.

222. V zvezi s tem naj dodam, da je res, da se ureditev javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu v splošnem nanaša na vse dejanske lastnike, ne da bi bilo potrebno, da so posamezniki, katerih podatki so razkriti, v položaju, ki bi lahko vsaj posredno sprožil sume pranja denarja ali financiranja terorizma. Torej se uporablja tudi za osebe, za katere ne obstaja noben indic, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da ima njihovo ravnanje povezavo, čeprav posredno ali daljno, s hudimi kaznivimi dejanji.(124)

223. Vendar pa, na tretjem mestu, ureditev dostopa javnosti do informacij o dejanskem lastništvu poleg tega, da ne povzroči resnega posega v temeljne pravice, določene v členih 7 in 8 Listine, v členu 30(9) Direktive 2015/849 določa sistem izvzetij od dostopa širše javnosti do navedenih informacij, ki je omenjen v točki 182 in naslednjih teh sklepnih predlogov. Ta sistem izvzetij je bil izrecno uveden za cilj zagotavljanja sorazmernega in uravnoteženega pristopa ter spoštovanja temeljnih pravic.(125) V celoti prispeva k ravnovesju, ki ga je zakonodajalec Unije vzpostavil med zadevnimi interesi, in pomeni bistveni element ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskih lastnikih, ki omejuje morebitno resno škodo in jih varuje pred morebitno zlorabo njihovih temeljnih pravic.(126)

224. Pristop, sprejet v Direktivi 2015/849, v okviru katerega je v odstavkih 5 in 9 člena 30 te direktive vzpostavljena povezava med, na eni strani, javnim dostopom do informacij o dejanskem lastništvu, in, na drugi strani, sistemom izvzetij, je poleg tega v skladu s sodno prakso Sodišča. Iz te namreč izhaja, da mora pri uravnoteženju med zastavljenim ciljem v splošnem interesu in temeljnimi pravicami, določenimi v členih 7 in 8 Listine, glede na pomembnost cilja v splošnem interesu, ki se želi doseči z omejitvijo teh pravic, v razmerju do zmerne resnosti posega načeloma prevladati potreba po preprečevanju hudih kaznivih dejanj in morebitnega ogrožanja javne varnosti, vendar ni mogoče izključiti, da lahko v posebnih primerih obstajajo zakoniti in nujni razlogi, povezani s posamičnim primerom posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki izjemoma upravičujejo omejitev dostopa do njegovih osebnih podatkov, vnesenih v register.(127)

225. Poleg tega, na četrtem mestu, Direktiva 2015/849 določa uporabo SUVP za obdelavo osebnih podatkov, ki poteka v okviru te ureditve. Zato se za to obdelavo uporabljajo pravila, katerih namen je zagotavljati varnost in varstvo zadevnih podatkov.(128)

226. V tem okviru morajo države članice za omejitev obsega posega in posebej tveganj, čeprav omejenih, ekonomskega profiliranja posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obravnavanih v točki 102 teh sklepnih predlogov, v okviru manevrskega prostora, ki jim ga daje Direktiva 2015/849, vzpostaviti take načine dostopa do zadevnih podatkov in zlasti take načine iskanja v zbirki podatkov, ki sestavlja register, da se čim bolj zmanjša poseg v temeljne pravice dejanskih lastnikov.

227. Nazadnje, kot je razvidno iz ugotovitev, predstavljenih v točkah 207 in 208 teh sklepnih predlogov, je za zagotovitev, da imajo posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, zadostna jamstva za učinkovito varovanje pred tveganjem zlorab, nujno omogočiti dostop do informacij, shranjenih v nacionalnih registrih dejanskih lastnikov, če se opravi prijava, po potrebi prek spleta, tako da imajo telesa ali nacionalni organi, pristojni za vodenje registrov dejanskih lastnikov, možnost biti seznanjeni z identiteto oseb, ki dostopajo do registra, in da lahko informacije o teh osebah dajo na voljo dejanskemu lastniku, če je to potrebno za zagotovitev spoštovanja temeljnih pravic, zlasti tistih, zagotovljenih v členih 7 in 8 Listine.

228. Tako razložene določbe člena 30(5), prvi pododstavek, (5a) in (9) Direktive 2015/849, ki določajo ureditev javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, se ne morejo šteti za neveljavne glede na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov, zagotovljeni v členih 7 oziroma 8 Listine.

229. Nasprotno pa iz mojih preudarkov v točkah od 105 do 107, od 114 do 116, 159 in 165 teh sklepnih predlogov izhaja, da je treba člen 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 po mojem mnenju razglasiti za delno neveljaven, tretji pododstavek te določbe pa razglasiti za neveljaven.

4.      Sklep o veljavnosti ureditve javnega dostopa, vzpostavljene z Direktivo 2015/849

230. Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na prvo vprašanje in na točko (b) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20 po mojem mnenju odgovoriti:

–      člen 30(5), drugi pododstavek, Direktive 2015/849 ni veljaven, ker določa, da se vsem članom širše javnosti dovoli dostop „vsaj“ do tam navedenih podatkov, s čimer je določena možnost, da vsi člani širše javnosti dostopajo do podatkov o dejanskih lastnikih, ki niso podatki, navedeni v tem pododstavku;

–      člen 30(5), tretji pododstavek, Direktive 2015/849 ni veljaven;

–      člen 30(5a) Direktive 2015/849 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine, je treba razlagati tako, da morajo države članice zagotoviti, da so telesa ali nacionalni organi, pristojni za vodenje registra dejanskih lastnikov, seznanjeni z identiteto oseb, ki dostopajo do navedenega registra;

–      člen 30(9) Direktive 2015/849 v povezavi z Listino in zlasti njenim členom 51(1) je treba razlagati tako, da imajo države članice ne le možnost, temveč tudi dolžnost določiti in odobriti izvzetja od dostopa širše javnosti do informacij o dejanskih lastnikih gospodarskih in drugih pravnih subjektov iz nacionalnih registrov dejanskih lastnikov, če bi v izjemnih okoliščinah ta dostop dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, kot jih določa Listina;

–      preučitev prvega vprašanja in točke (b) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20 ni razkrila nobenega drugega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 30(5) in (9) Direktive 2015/849.

C.      Tretje vprašanje v zadevi C‑601/20 o razlagi SUVP

231. Predložitveno sodišče v okviru tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20 postavlja šest (pod)vprašanj, s katerimi želi v bistvu preveriti združljivost ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, vzpostavljene z Direktivo 2015/849, z več določbami SUVP.

232. V zvezi s tem sem najprej v točkah od 63 do 72 teh sklepnih predlogov predstavil razloge, iz katerih menim, da SUVP ne more pomeniti merila zakonitosti za presojo veljavnosti določb direktiv 2015/843 in 2018/849. Pojasnil sem tudi, da pa je treba ti direktivi razlagati v skladu z določbami SUVP, kar je poleg tega v skladu z izrecno določbo člena 41(1) Direktive 2015/843, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2019/2177.

233. Nato menim, da glede na ugotovitve, predstavljene v okviru analize veljavnosti navedene ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu v točkah od 74 do 229 teh sklepnih predlogov, ni treba odgovoriti na točke od (a) do (e) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20. V navedeni analizi je bilo namreč odgovorjeno na vse pomisleke, ki jih je predložitveno sodišče navedlo v okviru teh podvprašanj v zvezi z različnimi določbami SUVP.

234. Iz tega sledi, da je treba preučiti le točko (f) tega tretjega vprašanja. S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje o razmerju med ureditvijo javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu in členi od 44 do 50 SUVP, ki določajo stroge pogoje za prenos osebnih podatkov v tretjo državo, zlasti v povezavi z dejstvom, da so podatki o dejanskem lastniku, vpisani v register dejanskih lastnikov, vedno dostopni vsem članom širše javnosti brez utemeljitve upravičenega interesa in brez omejitev glede lokalizacije te javnosti.

235. V zvezi s tem je treba spomniti, da poglavje V SUVP, ki vsebuje člene od 44 do 55, ureja prenose osebnih podatkov v tretjo državo ali mednarodno organizacijo.

236. V tem okviru, kot sta ugotovili Komisija in finska vlada, člen 49 SUVP – zaradi nesprejetja sklepa o ustreznosti v skladu s členom 45(3) SUVP ali ustreznih zaščitnih ukrepov v skladu s členom 46 SUVP – določa nekaj izvzetij v zvezi s posebnimi primeri, v katerih se lahko izvede prenos ali niz prenosov osebnih podatkov v tretjo državo.

237. Zlasti člen 49(1)(g) SUVP posebej ureja prenose iz registra, ki so po pravu Unije ali pravu držav članic namenjeni zagotavljanju informacij javnosti.

238. Iz te določbe in odstavka 2 tega člena v povezavi z uvodno izjavo 111 SUVP je razvidno, da se to izvzetje uporablja, kadar se, prvič, prenos opravi iz registra, ki je po pravu države članice Unije namenjen zagotavljanju informacij javnosti (in je na voljo za vpogled bodisi javnosti na splošno bodisi kateri koli osebi, ki lahko izkaže upravičen interes); drugič, prenos se lahko opravi le, če so izpolnjeni pogoji za vpogled, določeni s pravom Unije ali pravom države članice; in tretjič, prenos ne more vključevati vseh osebnih podatkov ali celih vrst osebnih podatkov, ki jih vsebuje register.

239. V zvezi s tem ugotavljam, kot je upravičeno navedla Komisija, da se člen 49(1)(g) in (2) SUVP uporabljata posebej za prenos „iz“ javnega registra. Vendar pa dejstvo, da je register javen, samo po sebi še ne pomeni prenosa.

240. Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na točko (f) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20 odgovoriti, da je treba določbe poglavja V SUVP razlagati tako, da ne nasprotujejo registru, ki je delno dostopen javnosti, brez obveznosti dokazovanja upravičenega interesa in brez omejitev glede lokalizacije javnosti. Vendar pa se lahko prenos iz tega registra v skladu s členom 49(1)(g) SUVP opravi le, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za vpogled v register in če ta vpogled ne vključuje celotnega registra.

D.      Razlaga člena 30(9) Direktive 2015/849 (prvo, drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑37/20 in točka (a) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20)

241. Predložitveno sodišče v okviru vprašanj v zadevi C‑37/20 in točke (a) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20 Sodišče sprašuje o razlagi člena 30(9) Direktive 2015/849, ki določa ureditev izvzetij od dostopa širše javnosti do informacij, vsebovanih v registru dejanskih lastnikov.

242. Ta sistem in to določbo sem že preučil v točkah od 182 do 193 teh sklepnih predlogov. Kljub temu je treba na podlagi preudarkov iz teh točk analizirati posebna vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.

1.      Pojem „izjemne okoliščine“ (prvo vprašanje v zadevi C‑37/20)

243. Prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑37/20 se nanaša na pojem „izjemne okoliščine“, kot je določen v členu 30(9) Direktive 2015/849. To vprašanje je razdeljeno na dva dela.

244. Predložitveno sodišče v prvem delu v bistvu sprašuje, ali je treba navedeno določbo razlagati tako, da lahko država članica v svojem nacionalnem pravu pojem „izjemne okoliščine“ iz te določbe opredeli zgolj kot enakovreden „nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja“, to je pojem, ki je na podlagi navedene določbe vsekakor že pogoj za uporabo izvzetij, s katerimi se omeji dostop širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu. Predložitveno sodišče se v drugem delu v bistvu sprašuje o svojih pristojnostih in merilih, ki bi jih moralo uporabiti za določitev vsebine pojma „izjemne okoliščine“, če nacionalni zakon o prenosu tega pojma ni opredelil drugače kot s sklicevanjem na okoliščine, ki so že izrecno navedene v členu 30(9) Direktive 2015/849.

245. V zvezi s tem poudarjam, najprej, da izrecno sklicevanje na nacionalno pravo, vsebovano v členu 30(9) Direktive 2015/849, za opredelitev izjemnih okoliščin, ki utemeljujejo določitev izvzetij, s katerimi se omejuje dostop širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu, kaže na namen zakonodajalca Unije, da državam članicam pusti polje proste presoje glede opredelitve teh izjemnih okoliščin.

246. Kot pa je bilo navedeno v točkah 186 in naslednjih teh sklepnih predlogov, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo države članice ne glede na polje proste presoje, ki ga imajo pri prenosu neke direktive, zagotoviti varstvo temeljnih pravic pred vsako nesorazmerno kršitvijo.

247. Iz navedenih točk sledi tudi, da je treba člen 30(9) Direktive 2015/849 v povezavi s členom 51(1) Listine razlagati tako, da imajo države članice dolžnost odobriti izvzetja od dostopa širše javnosti do informacij o dejanskih lastnikih gospodarskih in drugih pravnih subjektov iz nacionalnih registrov dejanskih lastnikov, če bi v izjemnih okoliščinah ta dostop dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, kot jih določa Listina.

248. Dolžnost varstva, naložena državam članicam, torej ni omejena izključno na nesorazmerna tveganja v sedmih primerih tveganja, izrecno določenih v navedenem členu 30(9), ampak zajema nesorazmerna tveganja kršitve vseh temeljnih pravic dejanskih lastnikov.

249. V teh okoliščinah menim, da je treba člen 30(9) Direktive 2015/849 razlagati tako, da morajo države članice v svojem nacionalnem pravu določiti položaje, ki pomenijo „izjemne okoliščine“ v skladu s to določbo. Ker ta ne vsebuje dodatne zahteve, v kateri bi bilo navedeno, v kakšni obliki morajo države članice določiti ta pojem, državi članici nič ne preprečuje, da, kot je to storilo Veliko vojvodstvo Luksemburg, določi „izjemne okoliščine“ zgolj s sklicevanjem na primere, že navedene v tej določbi, vendar le če prenos te direktive v nacionalno pravo omogoča varstvo dejanskih lastnikov pred nesorazmernimi kršitvami njihovih temeljnih pravic.

250. Kot je bilo navedeno v točki 188 teh sklepnih predlogov, mora nacionalno sodišče nacionalno pravo razlagati v skladu z Direktivo 2015/849, poleg tega pa mora zagotoviti, da se ne opira na razlago te direktive, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami. Iz tega sledi, da se mora to sodišče opreti na razlago določb te direktive, ki dovoljuje izvzetja in je ob spoštovanju njihovega besedila in ob ohranitvi njihovega polnega učinka povsem v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino.(129)

251. Kot je Komisija upravičeno navedla, se lahko za to od nacionalnega sodišča zahteva, da samo konkretno določi naravo in obseg izjemnih okoliščin, ki dovoljujejo izvzetje od dostopa širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu, vendar le če je to potrebno za celovito varstvo temeljnih pravic dejanskih lastnikov.

252. V zvezi s to določitvijo, ki jo mora nacionalno sodišče po potrebi opraviti, da bi Direktivo 2015/849 razložilo v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino, poudarjam, prvič, da mora pri navedeni določitvi upoštevati to, da je treba „izjemnost“ okoliščin, kot izhaja iz člena 30(9) te direktive, podrobno ocenjevati za vsak primer posebej.

253. Drugič, pri tej presoji mora sodišče upoštevati okoliščino, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča – ker določba člena 30(9) Direktive 2015/849 določa izjemo od splošnega pravila, in sicer pravila, da je treba zagotoviti javni dostop do informacij o dejanskem lastništvu – to izjemo načeloma razlagati ozko.(130)

254. Tretjič, pri navedeni določitvi mora nacionalno sodišče upoštevati dejstvo, da uporaba izraza „izjemne“ pove, da morajo biti okoliščine, ki lahko upravičijo izvzetje, neobičajne in morajo povzročiti nesorazmerno tveganje kršitve temeljnih pravic.(131) V tem okviru je izrecna navedba v zadevni določbi o tveganjih v zvezi s pravicami do zasebnega življenja, osebne celovitosti in varnosti, varovane s členi 2, 3 oziroma 6 Listine, referenca za določitev visoke stopnje resnosti kršitve temeljnih pravic, ki lahko upraviči izvzetje.

2.      Pojem „tveganje“ (drugo vprašanje v zadevi C‑37/20)

255. Drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑37/20 se nanaša na pojem „tveganje“, kot je določen v členu 30(9) Direktive 2015/849. Razdeljeno je na tri dele.

256. Predložitveno sodišče v prvem delu tega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 30(9) Direktive 2015/849 razlagati tako, da je obstoj „nesorazmernega tveganja“ samostojen razlog, ki upravičuje izvzetje od javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, ali pa je alternativno, zahteva, da je tveganje nesorazmerno, pogoj, ki se uporablja za posebna tveganja, navedena v tej določbi, in sicer tveganje prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja.

257. Razlog za to vprašanje je okoliščina, ki jo je poudarilo predložitveno sodišče, da obstaja razlika v besedilu med različnimi jezikovnimi različicami člena 30(9) Direktive 2015/849 in tudi razlika v nekaterih jezikovnih različicah med besedilom te določbe in formulacijo uvodne izjave 36 Direktive 2018/843, ki pojasnjuje in utemeljuje spremenjeno različico Direktive 2015/849.(132)

258. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami besedila zakonodaje Unije pojavijo razhajanja, je treba zadevno določbo razlagati glede na sobesedilo in cilj ureditve, katere del je.(133)

259. V zvezi s tem pa iz preudarkov v točkah od 185 do 192 teh sklepnih predlogov izhaja, da izvzetje od javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu lahko upraviči ne le obstoj nesorazmernega tveganja v okviru sedmih primerov tveganja, izrecno določenih v členu 30(9) Direktive 2015/849, temveč tudi vsako nesorazmerno tveganje kršitve temeljne pravice dejanskega lastnika v izjemnih okoliščinah.

260. Glede, natančneje, presoje za ugotovitev obstoja takega nesorazmernega tveganja kršitve temeljnih pravic dejanskega lastnika je treba navesti, da jo je treba izvesti za vsak primer posebej. Ta presoja mora vključevati podrobno oceno izjemnih okoliščin in temeljiti na analizi vseh upoštevnih elementov konkretnega primera.

261. Predložitveno sodišče v drugem delu tega drugega vprašanja v zadevi C‑37/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 30(9) Direktive 2015/849 razlagati tako, da je treba ugotoviti obstoj tveganja ali njegovo nesorazmernost, ki pogojuje omejitev dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, ob upoštevanju zgolj povezav zadevnega dejanskega lastnika s pravno osebo, v zvezi s katero je ta konkretno zaprosil za omejitev javnega dostopa do informacij, ali ob upoštevanju tudi povezav med tem dejanskim lastnikom in drugimi pravnimi osebami. V tem zadnjenavedenem primeru želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba upoštevati le status dejanskega lastnika ali pa kakršne koli povezave z drugimi pravnimi osebami. V tem primeru želi predložitveno sodišče tudi izvedeti, ali narava povezave vpliva na presojo obstoja in obsega tveganja.

262. V zvezi s tem poudarjam, da v Direktivi 2015/849 ni jasnih navedb o teh vprašanjih. Kot pa je bilo poudarjeno v točki 260 teh sklepnih predlogov, je treba presojo za ugotavljanje obstoja nesorazmernega tveganja kršitve temeljnih pravic dejanskega lastnika opraviti za vsak primer posebej, tako da se ocenijo izjemne okoliščine in zagotovi ustrezno varstvo dejanskega lastnika pred nesorazmernimi kršitvami njegovih temeljnih pravic.

263. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da je treba v nekaterih primerih, da bi se zagotovilo tako ustrezno varstvo, nujno upoštevati ne samo povezavo med dejanskim lastnikom in pravno osebo, ki je predmet prošnje za posebno izvzetje, ampak tudi povezavo tega dejanskega lastnika z drugimi pravnimi osebami.

264. V zvezi s tem se vseeno, prvič, strinjam s stališčem Komisije, da bi morale biti zadevne povezave – ker gre za presojo tveganj za osebo kot dejanskega lastnika ene ali več pravnih oseb – neločljivo povezane s statusom dejanskega lastnika teh pravnih oseb, tako da pri presoji načeloma ni mogoče upoštevati kakršnih koli drugih povezav.

265. Drugič, dejanski lastnik ali pravna oseba, ki zaprosi za odobritev izvzetja od javnega dostopa do informacij, mora dokazati, da so povezave dejanskega lastnika s pravnimi osebami, ki niso osebe, za katere je zaprosil za izvzetje, upoštevni element za presojo nesorazmernega tveganja kršitve njegovih temeljnih pravic in da te povezave utemeljujejo ali podpirajo obstoj takega nesorazmernega tveganja ali njegovo nesorazmernost. Taka razdelitev dokaznega bremena,(134) ki prosilcu nalaga, da dokaže obstoj in upoštevnost navedenih povezav za odobritev izvzetja, je bistvena, da se, kot predvideva avstrijska vlada, prepreči, da bi morali pristojni organi držav članic po uradni dolžnosti opraviti preobsežne preiskave, da bi lahko izključili obstoj nesorazmernega tveganja kršitve temeljnih pravic dejanskih lastnikov.

266. Predložitveno sodišče v tretjem delu drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 30(9) Direktive 2015/849 razlagati tako, da se lahko izvzetje od javnega dostopa o informacij o dejanskem lastništvu odobri, kadar so te informacije zlahka dostopne tretjim osebam po drugih poteh informiranja.

267. V zvezi s tem menim, tako kot Komisija in avstrijska vlada ter kot je že bilo poudarjeno v točkah 260 in 262 teh sklepnih predlogov, da Direktiva 2015/849 državam članicam nalaga, da morajo zagotoviti, da se izvzetja od javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu odobrijo na podlagi podrobne ocene izjemnosti okoliščin in ob sklicevanju na tveganja, ki izhajajo iz razkritja teh informacij, zato je treba člen 30(9) te direktive razlagati tako, da implicitno izključuje možnost, da se tako izvzetje odobri, kadar so navedene informacije zlahka dostopne tretjim osebam po drugih poteh informiranja.

3.      Zahteve v zvezi z dokazovanjem nesorazmernega tveganja (točka (a) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20)

268. Predložitveno sodišče v točki (a) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20 v bistvu sprašuje o zahtevah v zvezi z dokazom o nesorazmernem tveganju in izjemnih okoliščinah, ki ga je treba predložiti za utemeljitev izvzetja v skladu s členom 30(9) Direktive 2015/849.

269. Na prvem mestu, glede dokaznega bremena ni sporno, da ga nosi dejanski lastnik. Ta mora javnemu organu ali telesu, pristojnem za vodenje registra, dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izvzetje v skladu s členom 30(9) navedene direktive. S tega vidika od navedenega javnega organa ali telesa ni mogoče zahtevati, naj izvede lastne preiskovalne dejavnosti v morebiti tako celovitem obsegu, da se ugotovi obstoj izjemnih okoliščin in nesorazmernega tveganja. Javni organi ali telesa se morajo opreti na dokaze, ki jih dejanski lastnik predloži v utemeljitev svoje prošnje za uporabo izvzetja.

270. Na drugem mestu, glede dokaznega standarda menim, da mora dejanski lastnik dokazati obstoj nesorazmernega tveganja kršitve svojih temeljnih pravic in izjemnih okoliščin z zadostno stopnjo verjetnosti.

271. S tega vidika zgolj obstoj malo verjetnega ali hipotetičnega tveganja za kršitev ne more biti zadosten. Tako dojemanje nesorazmernega tveganja tudi ne more biti subjektivno, temveč mora temeljiti na konkretnih, resničnih in dejanskih objektivnih elementih. Za to mora dejanski lastnik predložiti konkretna, natančna in vsebinska pojasnila o grožnjah kršitve njegovih temeljnih pravic in izjemnih okoliščinah.

4.      Merilo „nesorazmernosti“ (tretje vprašanje v zadevi C‑37/20)

272. Predložitveno sodišče se v okviru tretjega vprašanja v zadevi C‑37/20 sprašuje o merilu „nesorazmernosti“ tveganja, ki utemeljuje omejitev dostopa do informacij, kot je določeno v členu 30(9) Direktive 2015/843.

273. Predložitveno sodišče se sprašuje, katere razhajajoče interese je treba upoštevati pri presoji obstoja nesorazmernega tveganja za dejanskega lastnika, ki v skladu s členom 30(9) Direktive 2015/849 utemeljuje izvzetje od javnega dostopa do informacij o njem. Meni, da se to merilo na splošno nanaša na vzpostavitev ravnovesja dveh interesov, ki ju je treba enako zaščititi, in se torej sprašuje, katere navzkrižne interese je treba uskladiti v okviru njegove uporabe. Po mnenju tega sodišča se zdi, da si nasprotujeta, prvič, cilj preglednosti iz Direktive 2015/849, in drugič, cilj varstva telesne, duševne in premoženjske celovitosti dejanskega lastnika, ki se doseže s prizadevanjem za preprečevanje splošnega tveganja in/ali posebnih tveganj, navedenih v členu 30(9) te direktive. Vendar pa sta v uvodni izjavi 36 Direktive 2018/843 navedeni tudi pravica do spoštovanja zasebnega življenja in pravica do varstva osebnih podatkov.

274. V zvezi s tem je bilo v točkah 138 in naslednjih teh sklepnih predlogov navedeno, da je cilj preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma s povečanjem preglednosti glede dejanskih lastnikov gospodarskih in drugih pravnih subjektov primarni cilj ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu, ki je bila vzpostavljena zaradi sprememb, uvedenih z Direktivo 2018/843. Vendar pa ta cilj ne izhaja neposredno iz temeljnih pravic. Ugotovljeno je bilo tudi, da je namen izvzetij od načela javnega dostopa javnosti do teh informacij iz člena 30(9) Direktive 2015/849, ki jih je kot take treba razlagati ozko, najti primerno ravnovesje med tem načelom, ki je, kot je navedeno v točkah od 38 do 48, 144 in 189 teh sklepnih predlogov, povezano z zahtevami na ravni primarnega prava in spoštovanjem temeljnih pravic dejanskih lastnikov, kot namreč izrecno izhaja iz uvodne izjave 34 Direktive 2018/843. Poleg tega, kot izhaja iz načel sodne prakse, navedenih v točkah 188 in 250 teh sklepnih predlogov, razlaga Direktive 2015/849 ne sme biti v nasprotju s temeljnimi pravicami, določenimi z Listino.

275. Zdi se mi, da je v tem okviru ustrezneje analizo omejiti in se sklicevati na obstoj izvzetij od splošnega načela javnega dostopa, katerih namen je preprečiti kršitve temeljnih pravic dejanskega lastnika, ki lahko v izjemnih okoliščinah izhajajo iz tega dostopa, kot pa sklicevati se na vzpostavitev ravnovesja med „razhajajočimi interesi“, kot je to storilo predložitveno sodišče. V teh okoliščinah je naloga nacionalnih organov, pristojnih za presojo prošnje za odobritev izvzetja, da preverijo obstoj izjemnih okoliščin, ki bi dejanskega lastnika izpostavile nesorazmernemu tveganju kršitve ene ali več temeljnih pravic, določenih z Listino.

276. Razlogi, ki utemeljujejo javni dostop do informacij o dejanskem lastništvu, pa so pojasnjeni v uvodnih izjavah 30 in 31 Direktive 2018/843 in so bili navedeni v točkah od 139 do 142 teh sklepnih predlogov. Med drugim se nanašajo na, prvič, možnost, da ima civilna družba boljši nadzor nad informacijami, kar prispeva k ohranjanju zaupanja v neoporečnost poslovnih transakcij in finančnega sistema, drugič, prispevek k boju proti zlorabi pravnih subjektov in drugih pravnih ureditev za pranje denarja in financiranje terorizma, in tretjič, omogočanje pravočasne in učinkovite dostopnosti informacij finančnim institucijam ter pristojnim organom, ki sodelujejo v boju proti tem kršitvam.

277. Poleg tega sem v točkah 220 in 221 teh sklepnih predlogov že navedel, da se zdi, da je, tako kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, utemeljeno, da so fizične osebe, ki se odločijo, da bodo pri gospodarski izmenjavi sodelovale kot dejanski lastniki gospodarskih ali drugih pravnih subjektov, zavezane dati na voljo in omogočiti dostop do nekaterih informacij, ki omogočajo njihovo identifikacijo kot dejanskih lastnikov teh pravnih subjektov, sploh ker se te obveznosti zavedajo, ko se odločijo za tako dejavnost.(135)

278. V zvezi s presojo, ki jo je treba opraviti pri uporabi člena 30(9) Direktive 2015/849, iz zgoraj navedenega sicer izhaja, da mora pri tehtanju, ki ga je treba opraviti v okviru te določbe, kot splošno načelo prevladati potreba po zaščiti interesa javnosti, da ima dostop do informacij o dejanskem lastništvu, vendar pa je izrecno določeno, da lahko pride do posebnih položajev, v katerih je iz zakonitih in nujnih razlogov, povezanih s konkretnim primerom zadevne osebe, izjemoma upravičeno, da je javni dostop do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanjo, omejen, da se prepreči njena izpostavljenost nesorazmernemu tveganju kršitve njenih temeljnih pravic.(136)

279. Glede na vse zgornje preudarke menim, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da je treba pri presoji obstoja nesorazmernega tveganja za dejanskega lastnika, ki v skladu s členom 30(9) Direktive 2015/849 utemeljuje izvzetje od javnega dostopa do informacij v zvezi z njim, upoštevati, prvič, posebna tveganja, navedena v tej določbi, in temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti pravico do zasebnega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov, ki sta varovani s členoma 7 oziroma 8 Listine, in, drugič, javni interes in interes družbe kot celote, da identificira dejanske lastnike za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma.

IV.    Predlog

280. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg) v zadevah C‑37/20 in C‑601/20, odgovori:

1.      Člen 30(5), drugi pododstavek, Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018, ni veljaven, ker določa, da se vsem članom širše javnosti dovoli dostop „vsaj“ do tam navedenih podatkov, s čimer je določena možnost, da vsi člani širše javnosti dostopajo do podatkov o dejanskih lastnikih, ki niso podatki, navedeni v tem pododstavku.

2.      Člen 30(5), tretji pododstavek, Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843, ni veljaven.

3.      Člen 30(5a) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843, v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da morajo države članice zagotoviti, da so telesa ali organi, pristojni za vodenje registra dejanskih lastnikov, seznanjeni z identiteto oseb, ki dostopajo do navedenega registra.

4.      Člen 30(9) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843, v povezavi z Listino o temeljnih pravicah in zlasti njenim členom 51(1), razlagan tako, da imajo države članice ne le možnost, temveč tudi dolžnost določitve in odobritve izvzetij od dostopa širše javnosti do informacij o dejanskih lastnikih gospodarskih in drugih pravnih subjektov iz nacionalnih registrov dejanskih lastnikov, če bi ta dostop v izjemnih okoliščinah dejanskega lastnika izpostavil nesorazmernemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, kot jih določa Listina, je veljaven.

5.      Preučitev prvega vprašanja in točke (b) drugega vprašanja v zadevi C‑601/20 ni razkrila nobenega drugega dejavnika, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 30(5) in (9) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843.

6.      Določbe poglavja V Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo registru, ki je delno dostopen javnosti, brez obveznosti dokazovanja upravičenega interesa in brez omejitev glede lokalizacije javnosti. Vendar se prenos iz tega registra v skladu s členom 49(1)(g) te uredbe lahko opravi le, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za vpogled v register in če se ta vpogled ne nanaša na celoten register.

7.      Člen 30(9) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843, je treba razlagati tako, da morajo države članice v svojem nacionalnem pravu določiti položaje, ki pomenijo „izjemne okoliščine“ v skladu s to določbo. Ker ta ne vsebuje dodatne zahteve, v kateri bi bilo navedeno, v kakšni obliki morajo države članice določiti ta pojem, državi članici nič ne preprečuje, da določi „izjemne okoliščine“ zgolj s sklicevanjem na primere, že navedene v navedeni določbi, vendar le če prenos te direktive v nacionalno pravo omogoča varstvo temeljnih pravic dejanskih lastnikov pred nesorazmernimi kršitvami njihovih temeljnih pravic. Za to se lahko od nacionalnega sodišča zahteva, da samo konkretno določi naravo in obseg izjemnih okoliščin, ki dovoljujejo izvzetje od dostopa širše javnosti do informacij o dejanskem lastništvu, vendar le, če je to potrebno za celovito varstvo temeljnih pravic dejanskih lastnikov. Pri tej določitvi je treba upoštevati, prvič, da je treba „izjemnost“ okoliščin podrobno ocenjevati za vsak primer posebej; drugič, ker gre za izjemo od splošnega pravila, je treba zadevno določbo načeloma razlagati ozko, in tretjič, da morajo biti okoliščine, ki lahko upravičijo uporabo izjeme, neobičajne in morajo povzročiti nesorazmerno tveganje kršitve temeljnih pravic.

8.      Člen 30(9) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843, je treba razlagati tako, da je zahteva po nesorazmernosti tveganja pogoj, ki se nanaša na posebna tveganja, navedena v tej določbi, to je tveganje prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja, in tudi na vse kršitve temeljnih pravic dejanskega lastnika, ki utemeljuje izvzetje od javnega dostopa do informacij o njem. Pri ugotavljanju obstoja takega tveganja in njegove nesorazmernosti se lahko po potrebi upoštevajo povezave zadevnega dejanskega lastnika z gospodarskimi in drugimi pravnimi osebami ter skladi in podobnimi pravnimi ureditvami, s strukturo ali funkcijo, podobno skladom, v vlogi dejanskega lastnika teh oseb, ki niso osebe, v zvezi s katerimi se zaprosi izvzetje od javnega dostopa do informacij v zvezi z njim. Vendar pa mora dejanski lastnik ali subjekt, ki zaprosi za upravičenost do izvzetja od javnega dostopa do informacij, dokazati, da so te povezave upoštevni element, ki utemeljuje ali dokazuje obstoj nesorazmernega tveganja kršitve temeljnih pravic zadevnega dejanskega lastnika. Navedeni člen 30(9) izključuje možnost, da se izvzetje od javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu odobri, kadar so te informacije zlahka dostopne tretjim osebam po drugih poteh informiranja.

9.      Zainteresirani dejanski lastnik mora predložiti dokaz o nesorazmernem tveganju in izjemnih okoliščinah, ki lahko utemeljijo izvzetja v skladu s členom 30(9) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843. Za to mora dejanski lastnik dokazati obstoj nesorazmernega tveganja kršitve svojih temeljnih pravic in izjemnih okoliščin z zadostno stopnjo verjetnosti ter predložiti konkretna, natančna in vsebinska pojasnila o grožnjah kršitve njegovih temeljnih pravic in izjemnih okoliščinah.

10.      Pri presoji obstoja nesorazmernega tveganja za dejanskega lastnika, ki v skladu s členom 30(9) Direktive 2015/849, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2018/843, utemeljuje izvzetje od javnega dostopa do informacij v zvezi z njim, je treba upoštevati, prvič, posebna tveganja, navedena v tej določbi, in temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti pravico do zasebnega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov, ki sta varovani s členoma 7 oziroma 8 Listine o temeljnih pravicah, in drugič, javni interes in interes družbe kot celoti, da identificira dejanske lastnike za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73).

3      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2015/849 (UL 2018, L 156, str. 43).

4      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1; v nadaljevanju: SUVP).

5      Člen 3, drugi odstavek, točka 6(i), določa da je: „[i]metništvo 25 % in ene delnice ali 25 % ali večodstotni lastniški delež v stranki, ki je v lasti fizične osebe, […]. znak neposrednega lastništva. Imetništvo 25 % in ene delnice ali 25 % ali večodstotni lastniški delež v stranki, ki je v lasti gospodarskega subjekta, ki je pod nadzorom ene ali več fizičnih oseb, ali več gospodarskih subjektov, ki so pod nadzorom iste fizične osebe oziroma oseb, je znak posrednega lastništva“.

6      S členom 1(15) Direktive 2018/843 se spremenijo oziroma nadomestijo odstavki od 1 do 7, 9 in 10 prvotne različice člena 30 Direktive 2015/849 ter se tudi vstavi odstavek 5a.

7      Ta člen je bil spremenjen z Direktivo (EU) 2019/2177 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2019 o spremembi Direktive 2009/138/ES o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov in Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma (UL 2019, L 334, str. 155).

8      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da pred predsednikom senata za trgovinske zadeve poteka postopek glede odločb o zavrnitvi v zvezi z drugimi gospodarskimi družbami.

9      Bobbio, N., Il futuro della democrazia, Einaudi, Torino, str. 76.

10      Glej tudi člen 298(1) PDEU in člen 42 Listine.

11      V zvezi s tem glej uvodno izjavo 2 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o javnem dostopu do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) in sodbo z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija (C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 75 in navedena sodna praksa).

12      Sodba z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert (C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662, točka 68). Glej v zvezi s tem tudi sklepne predloge generalne pravobranilke E. Sharpston v teh zadevah (EU:C:2010:353, točka 66 in navedena sodna praksa).

13      Glej sodbo z dne 18. julija 2017, Komisija/Breyer (C‑213/15 P, EU:C:2017:563, točka 50 in navedena sodna praksa).

14      Glej zlasti točko 75 sodbe z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert (C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662).

15      Sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev) (C‑78/18, EU:C:2020:476).

16      Glej sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev) (C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 79).

17      V zvezi s tem glej sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Richarda de la Toura v zadevi Ecotex BULGARIA (C‑544/19, EU:C:2020:931, točka 46).

18      Glej uvodno izjavo 1 Direktive 2018/843.

19      Države članice lahko za to uporabljajo osrednjo zbirko podatkov za zbiranje informacij o dejanskem lastništvu ali poslovni register ali kateri koli drug osrednji register.

20      Posebna pravila v zvezi z informacijami o dejanskem lastništvu skladov in podobnih pravnih ureditev s strukturo ali funkcijo, podobno skladom, so določena v členu 31 Direktive 2015/849.

21      V uvodni izjavi 30 Direktive 2018/843 je navedeno, da „[j]avni dostop do informacij o dejanskem lastništvu omogoča civilni družbi, vključno s tiskom in organizacijami civilne družbe, boljši nadzor nad informacijami in prispeva k ohranjanju zaupanja v neoporečnost poslovnih transakcij in finančnega sistema. Prispeva lahko h krepitvi boja proti zlorabi gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter pravnih ureditev za namene pranja denarja ali financiranja terorizma tako, da prispeva k preiskavam in učinkuje na ugled subjektov, saj se bo vsakdo, ki bi lahko z njimi sklepal transakcije, zavedal identitete dejanskih lastnikov. Prav tako finančnim institucijam ter pristojnim organom, vključno z organi tretjih držav, ki sodelujejo v boju proti takim kršitvam, omogoča pravočasno in učinkovito dostopnost informacij. Dostop do teh informacij bi pomagal tudi pri preiskavah o pranju denarja, povezanih predhodnih kaznivih dejanjih in financiranju terorizma“.

22      V uvodni izjavi 31 Direktive 2018/843 je navedeno, da je „[z]aupanje vlagateljev in širše javnosti v finančne trge […] v veliki meri odvisno od obstoja zanesljive ureditve za razkritje dokumentov, ki zagotavlja preglednost informacij o dejanskem lastništvu in nadzornih strukturah družb. To še posebej drži za sisteme upravljanja družb, za katere je značilno koncentrirano lastništvo, kakršno je to, ki obstaja v Uniji. Po eni strani lahko veliki vlagatelji z znatnim deležem glasovalnih pravic in denarnih tokov spodbudijo dolgoročno rast in uspešnost družb. Po drugi strani pa imajo lahko obvladujoči dejanski lastniki z velikimi glasovalnimi skupinami spodbude, da preusmerijo poslovno premoženje ter priložnosti v osebno korist na škodo manjšinskih vlagateljev. Potencialno povečanje zaupanja v finančne trge bi bilo treba obravnavati kot pozitivni stranski učinek in ne kot namen povečane preglednosti, kar pomeni ustvariti okolje, za katerega je manjša verjetnost, da se bo uporabljalo za pranje denarja in financiranje terorizma“.

23      V uvodni izjavi 32 Direktive 2018/843 je navedeno, da je „[z]aupanje vlagateljev in širše javnosti v finančne trge […] v veliki meri odvisno od obstoja zanesljive ureditve za razkritje dokumentov, ki zagotavlja preglednost dejanskega lastništva in nadzornih struktur gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter nekaterih vrst skladov in podobnih pravnih ureditev. Države članice bi zato morale na dovolj dosleden in usklajen način omogočiti dostop do informacij o dejanskem lastništvu z določitvijo jasnih pravil za dostop javnosti do njih, tako da lahko tretje strani po vsej Uniji preverijo, kdo so dejanski lastniki gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter nekaterih vrst skladov in podobnih pravnih ureditev.“

24      V uvodni izjavi 33 Direktive 2018/843 je navedeno, da bi morale „[d]ržave članice […] zato omogočiti dostop do informacij o dejanskem lastništvu gospodarskih in drugih pravnih subjektov prek osrednjih registrov, kjer se hranijo informacije o dejanskem lastništvu, na dovolj dosleden in usklajen način z določitvijo jasnega pravila javnega dostopa, da lahko tretje osebe po vsej Uniji preverijo, kdo so dejanski lastniki gospodarskih in drugih pravnih subjektov“.

25      Glej uvodno izjavo 31 Direktive 2018/843, povzeto v opombi 23 teh sklepnih predlogov, zlasti zadnji stavek.

26      Prav tam.

27      V uvodni izjavi 34 Direktive 2018/843 je navedeno, da bi si bilo treba „[v] vseh primerih, tako glede gospodarskih in drugih pravnih subjektov kot tudi skladov in podobnih pravnih ureditev, […] prizadevati za primerno ravnovesje, zlasti med splošnim javnim interesom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter temeljnimi pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki“.

28      V uvodni izjavi 36 Direktive 2018/843 je navedeno, da bi morale „[p]oleg tega […] za cilj zagotavljanja sorazmernega in uravnoteženega pristopa in pravic do zasebnosti ter varstva osebnih podatkov države članice imeti možnost, da določijo izvzetja od razkrivanja in dostopa do informacij o dejanskem lastništvu prek registrov za primere izjemnih okoliščin, kadar bi te informacije dejanskega lastnika izpostavile nesorazmernemu tveganju prevar, ugrabitve, izsiljevanja, zlorabe položaja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja. Države članice bi morale tudi imeti možnost zahtevati spletno registracijo, da bi lahko identificirale osebe, ki zahtevajo informacije iz registra, ter plačilo pristojbine za dostop do informacij v registru“.

29      Glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob (C‑404/10 P, EU:C:2012:393, točka 110). Glej tudi sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Bavarian Lager (C‑28/08 P, EU:C:2010:378, točka 56).

30      Za obdelavo osebnih podatkov namreč „velja“ SUVP in ne direktiva. Poleg tega ugotavljam, da je bil izraz „velja“ uporabljen tudi v prvotni različici člena 41, kar se tiče Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355).

31      Prav tako med direktivo SUVP in zgoraj omenjenima direktivam ni razmerja lex generalis – lex specialis, v nasprotju z razmerjem med SUVP in drugimi direktivami (glej med drugim uvodno izjavo 173 in člen 95 SUVP).

32      Glej v tem smislu s sklicevanjem med drugim na člena 6 in 7 Direktive 95/46, ki ustrezata členoma 5 in 6 SUVP, sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 40). Za najnovejšo analizo obsega SUVP glej sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Richarda de la Toura v zadevi Facebook Ireland (C‑319/20, EU:C:2021:979, točke od 50 do 52).

33      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020 Facebook Ireland in Schrems (C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 170 in navedena sodna praksa).

34      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020 Facebook Ireland in Schrems (C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 172 in navedena sodna praksa).

35      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 122).

36      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in  C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 124 in navedena sodna praksa).

37      Glej sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev) (C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 122 in navedena sodna praksa).

38      Pri določitvi teže posega je treba upoštevati razmerje, ki ga sodna praksa priznava v okviru presoje spoštovanja načela sorazmernosti, med težo posega, s katerem se omejuje navedene pravice, in pomembnostjo cilja v splošnem interesu, ki se s to omejitvijo uresničuje in upravičuje. V zvezi s tem glej med drugim sodbi z dne 2. oktobra 2018 Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788, točka 55, in z dne 2. marca 2021 Prokuratuur (Pogoji dostopa do podatkov v zvezi z elektronskimi komunikacijami) (C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 32 in navedena sodna praksa). Za več podrobnosti glej sodno prakso, navedeno v točkah 152 in 153 teh sklepnih predlogov.

39      Glej med drugim mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 122 in navedena sodna praksa).

40      Glej po analogiji sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 34). V zvezi s tem glej tudi opredelitev pojma „osebni podatki“ iz člena 4(1) SUVP.

41      Sodba z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 34 in navedena sodna praksa).

42      Sodba z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 115 in navedena sodna praksa).

43      Glej po analogiji sodbo z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert (C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662, točka 58).

44      Glej v tem smislu mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 126 in navedena sodna praksa).

45      Poleg tega je v členu 4, točka 2, SUVP obdelava med drugim opredeljena kot „razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa“ do podatkov.

46      Glej v tem smislu sodbi z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 35), in z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 101).

47      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 101), ki pa se nanaša na podatke iz kategorije podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški in s tem na posebne varnostne ukrepe na podlagi člena 10 SUVP.

48      Glej po analogiji sodbo z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788, točka 51). Glej tudi sodbo z dne 16. julija 2020 Facebook Ireland in Schrems (C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 171 in navedena sodna praksa).

49      V smislu člena 4, točka 7, SUVP. V tem smislu glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi SS (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene) (C‑175/20, EU:C:2021:690, točka 45).

50      Za analizo primera, v katerem je bilo število oseb, na katere se lahko poseg nanaša, omejeno, glej sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:300, točka 34).

51      O cilju v splošnem interesu ureditve javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu glej podrobneje točko 137 in naslednje teh sklepnih predlogov.

52      Sodišče je že večkrat obravnavalo primere razkritja osebnih podatkov javnosti. Poleg že navedenih sodb z dne 9. novembra 2010, Volker und Markus Schecke in Eifert (C‑92/09 in C‑93/09, EU:C:2010:662); z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197), in z dne 22. junija 2021 Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504), se obravnava podobna zadeva, o kateri še ni bilo odločeno (C‑184/20, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija), v zvezi z nacionalno zakonodajo, ki določa objavo na spletu osebnih podatkov iz izjav o interesih za preprečevanje nasprotij interesov in korupcije v javnem sektorju (glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v tej zadevi (EU:C:2021:991).

53      V zvezi s trem glej moje sklepne predloge v zadevi Prokuratuur (Pogoji dostopa do podatkov v zvezi z elektronskimi komunikacijami) (C‑746/18, EU:C:2020:18, točka 79).

54      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:300, točka 35).

55      Glej v zvezi s tem ugotovitve iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca P. Cruza Vilallóna v združenih zadevah Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2013:845, točke 64, 65 in 74).

56      Glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788, točka 60, zadnji del).

57      Glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788, točka 60, zadnji del).

58      V zvezi s tem naj spomnim, da člen 9 SUVP določa, da sta prepovedani obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genskih podatkov, biometričnih podatkov zaradi edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravjem ali podatkov v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

59      To vprašanje je analizirano v točkah 114 in naslednjih teh sklepnih predlogov.

60      Glej med drugim sodbe z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems (C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 175); z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers (C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 86 in navedena sodna praksa), in z dne 6. oktobra 2020 Privacy International (C‑623/17, EU:C:2020:790, točka 65).

61      Glej med drugim sodbi ESČP z dne 8. junija 2006, Lupsa proti Romuniji (ECLI:CE:ECHR:2006:0608JUD001033704, točki 32 in 33), in z dne 15. decembra 2020, Piskìn proti Turčiji (ECLI:CE:ECHR:2020:1215JUD00333991, točka 206). Glede nujnosti, da se izrazu „določeno z zakonom“ iz člena 52(1) Listine prizna enak pomen, kot ga je razložilo Evropsko sodišče za človekove pravice, glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi WebMindLicenses (C‑419/14, EU:C:2015:606, točke od 134 do 143).

62      Glej sodbo z dne 17. decembra 2015 WebMindLicenses (C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 81).

63      Zahteva po preglednosti obdelave osebnih podatkov je izrecno določena v členu 5(1)(a) SUVP, predložitveno sodišče pa jo navaja v okviru točke (a) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20.

64      Glej v tem smislu mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 160).

65      Kot tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti. V zvezi s tem vidikom glej točko 165 spodaj.

66      Glej a contrario sodbo z dne 3. decembra 2019, Češka republika/Parlament in Svet (C‑482/17, EU:C:2019:1035, točka 135).

67      Podoben položaj je v zadevi Ligue des droits humains (C‑817/19), o kateri bodo kmalu predstavljeni moji sklepni predlogi.

68      Glej uvodno izjavo 40 SUVP.

69      Predložitveno sodišče je zahtevo po zakonitosti obdelave osebnih podatkov v skladu s členom 5(1)(a) SUVP navedlo v okviru točke (a) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20.

70      Glej med drugim sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 99 in navedena sodna praksa).

71      Glej po analogiji z vidika organa, pristojnega za vodenje registra družb, sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 42).

72      Glej v zvezi s tem tudi sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 99, zadnji stavek).

73      V zvezi s tem glej podrobneje točko 137 in naslednje teh sklepnih predlogov.

74      Glej v tem smislu izrecno sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točki 103 in 104). Prav tako se je zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197), nanašala na dostop tretjih oseb do registra, ki vsebuje osebne podatke.

75      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi Facebook Ireland in Schrems (C‑311/18, EU:C:2019:1145, točka 272).

76      Za poglobljeno analizo vprašanja spoštovanja bistvene vsebine pravic, določenih v členih 7 in 8 Listine, napotujem na svoje sklepne predloge v zadevi Ligue des droits humains (C‑817/19), ki bodo predstavljeni kmalu.

77      Glej v tem smislu mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 150).

78      Glej v tem smislu mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 150).

79      Te uvodne izjave so povzete v opombah od 21 do 24 in točkah 161, 181, 184, 204 in 212 teh sklepnih predlogov.

80      Glej uvodno izjavo 31 Direktive 2018/843, zlasti zadnji stavek, povzet v opombi 23 teh sklepnih predlogov.

81      Glej uvodno izjavo 4, zadnji del, Direktive 2018/843.

82      Ta cilj je namreč del mednarodnega razvoja za povečanje splošne preglednosti gospodarskega in finančnega okolja. Glej predlog Komisije, na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 2018/843 (COM(2016) 450 final, str. 4). Glej tudi uvodno izjavo 4 Direktive 2018/843.

83      Glej v tem smislu sodbi z dne 25. aprila 2013, Jyske Bank Gibraltar (C‑212/11, EU:C:2013:270, točki 62 in 64 ter navedena sodna praksa), in z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos (C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 102). V zvezi z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma glej tudi sodbo z dne 31. maja 2018 Zheng (C‑190/17, EU:C:2018:357, točka 38).

84      Glej sodbi z dne 25. aprila 2013, Jyske Bank Gibraltar (C‑212/11, EU:C:2013:270, točka 64), in z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos (C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 102).

85      Glej sodbe z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788, točki 56 in 57); z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 140), in z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji dostopa do podatkov v zvezi z elektronskimi komunikacijami) (C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 35). Glej tudi mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 149).

86      Glej med drugim sodbo z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238, točka 46 in navedena sodna praksa).

87      To je poleg tega poudarjeno v uvodni izjavi 4 Direktive 2018/843, v kateri je navedeno, da je „[p]reprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma […] lahko učinkovito le, če okolje ni naklonjeno storilcem kaznivih dejanj, ki iščejo zatočišče za svoje finance prek nepreglednih struktur“.

88      Glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 140) in sodbo z dne 6. oktobra 2020 La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 130 in navedena sodna praksa).

89      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točki 109 in 110). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi Vyriausioji tarnybinės etikos komisija (C‑184/20, EU:C:2021:991, točka 54).

90      Glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 140) in sodbo z dne 6. oktobra 2020 La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 130 in navedena sodna praksa).

91      Glej v tem smislu sodbe z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788, točka 55 in navedena sodna praksa); z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 131), in z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji dostopa do podatkov v zvezi z elektronskimi komunikacijami) (C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 32).

92      Glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 141) in sodbo z dne 6. oktobra 2020 La Quadrature du Net in drugi (C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 132).

93      Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238, točka 57). O zahtevi, da so vrste podatkov, na katere se nanaša ukrep za dostop, omejene na tisto, kar je nujno za doseganje zastavljenega cilja, glej nazadnje sodbo z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah) (C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 38).

94      Glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2019, Asociaţia de Proprietari bloc M5A‑ScaraA (C‑708/18, EU:C:2019:1064, točka 48). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi Vyriausioji tarnybinės etikos komisija (C‑184/20, EU:C:2021:991, točka 64).

95      Glej v tem smislu med drugim mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 154).

96      V uvodni izjavi 34 Direktive 2018/843 je navedeno tudi, da „[V] zvezi z informacijami o dejanskih lastnikih lahko države članice določijo, da se v centralni register vključijo informacije o državljanstvu, zlasti za dejanske lastnike, ki so tujci. Da bi se olajšali postopki registracije in ker bo velika večina dejanskih lastnikov državljanov države, ki vzdržuje osrednji register, lahko države članice, kjer ni navedena država, domnevajo, da je dejanski lastnik njihov državljan“.

97      V zvezi s tem ugotavljam, da ima predložitveno sodišče v točki (c) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20 pomisleke glede dejstva, da je v luksemburški zakonodaji, ob uporabi manevrskega prostora, ki ga državam članicam dovoljuje ta člen 30(5), tretji pododstavek, dodan celoten datuma rojstva z dnem in krajem rojstva dejanskega lastnika. Družba Sovim je v svojih stališčih izpodbijala tudi potrebnost teh podatkov.

98      Glej opombe od 22 do 25 teh sklepnih predlogov.

99      Glej uvodne izjave od 30 do 32 Direktive 2018/843, povzete v opombah od 22 do 24 teh sklepnih predlogov.

100      V tem smislu glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi Vyriausioji tarnybinės etikos komisija (C‑184/20, EU:C:2021:991, opomba 49).

101      Glej v zvezi s tem točko 48 teh sklepnih predlogov.

102      Menim, da tega cilja preprečevanja ne morejo doseči izključno javni organi, pristojni za odkrivanje in pregon zadevnih kaznivih dejanj. Ne strinjam se torej z napotilom na točko 88 sodbe z dne 20. maja 2003,Österreichischer Rundfunk in drugi (C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294), ki ga je v zvezi s tem na obravnavi predlagal Evropski nadzornik za varstvo podatkov.

103      Dokument SWD(2016) 223 final z dne 5. julija 2016 (glej zlasti str. od 99 do 104).

104      Dokument COM(2016) 450 final z dne 5. julija 2016.

105      Druga možnost, za katero se zdi, da ni bila obravnavana (ali pa vsaj iz razpoložljivih dokumentov ni razvidna), bi bila opredelitev pojma „upravičenega interesa“ na ravni prava Unije, ki bi upravičil dostop do registra. Razen težav pri opredelitvi tega pojma in vedno prisotnega tveganja, da lahko javni organi ali telesa, pristojni za register, isti pojem v različnih državah članicah različno razlagajo ali uporabljajo, pa je jasno, da je vsakršno izkazovanje interesa za dostop do registra ovira za ta dostop in torej lahko zmanjša hitrost in učinkovitost dostopa do informacij.

106      V uvodni izjavi 25 Direktive 2018/843 je navedeno, da je „[p]otreba po natančnih in posodobljenih informacijah o dejanskem lastniku […] eden ključnih dejavnikov pri iskanju storilcev kaznivih dejanj, ki bi svojo identiteto sicer lahko skrili za poslovno strukturo“.

107      Sklicevanje na to določbo je po mojem mnenju odgovor na trditve, ki jih je družba Sovim navedla v stališčih glede nezdružljivosti zadevne ureditve javnega dostopa z zahtevami iz člena 14 SUVP, ki naj bi izhajale iz obveznosti preglednosti, navedene v členu 5(1) te uredbe.

108      Glej opombo 29 teh sklepnih predlogov.

109      Glej sodbe z dne 29. julija 2019, Pelham in drugi (C‑476/17, EU:C:2019:624, točka 79); z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 20), in z dne 15. aprila 2021, Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi (C‑798/18 in C‑799/18, EU:C:2021:280, točka 31).

110      Glej v zvezi z izjemami in omejitvami iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230) sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 38 in navedena sodna praksa).

111      Glej sodbi z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 52 in navedena sodna praksa), in z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien (C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 46 in navedena sodna praksa).

112      Enako vprašanje je postavljeno glede člena 25(2) SUVP v tretji alinei točke (e) tega tretjega vprašanja.

113      Predložitveno sodišče v točki (b) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20 tudi poudarja, da splošna javnost ni organ, odgovoren za zagotovitev spoštovanja boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. V zvezi s tem napotujem na svoje ugotovitve iz točke 169 teh sklepnih predlogov.

114      Glej med drugim sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 96 in navedena sodna praksa). Glej po analogiji tudi sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 41).

115      V tem smislu glej točko 44 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi SS (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene) (C‑175/20, EU:C:2021:690), ki se nanaša na sodbo z dne 29. julija 2019, Fashion ID (C‑40/17, EU:C:2019:629, zlasti točke od 72 do 74).

116      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi SS (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene) (C‑175/20, EU:C:2021:690, točka 44), ki se nanaša na sodbo z dne 29. julija 2019, Fashion ID (C‑40/17, EU:C:2019:629, zlasti točke od 72 do 74). V zvezi s tem glej tudi sodbo z dne 10. julija 2018, Jehovan todistajat (C‑25/17, EU:C:2018:551, točka 65).

117      V tem smislu glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi SS (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene) (C‑175/20, EU:C:2021:690, točka 45 in navedena sodna praksa).

118      V tem smislu glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi SS (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene) (C‑175/20, EU:C:2021:690, točka 45 in navedena sodna praksa).

119      Sodba z dne 29. julija 2019, Fashion ID (C‑40/17, EU:C:2019:629, zlati točke od 72 do 74). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi SS (Obdelava osebnih podatkov za davčne namene) (C‑175/20, EU:C:2021:690, točka 44).

120      Menim, da zaradi tega odgovora ni treba odgovoriti na prvo alineo točke (c) tretjega vprašanja v zadevi C‑601/20.

121      V zvezi s tem ugotavljam, da je družba Sovim v svojih stališčih navedla, da naj bi nedavni primeri člankov, objavljenih v tisku, opozorili na varnostne pomanjkljivosti, povezane z neobstojem ustreznih tehničnih in organizacijskih ukrepov, ki bi jih moralo sprejeti združenje LBR. Te pomanjkljivosti naj bi omogočale nezakonite obdelave podatkov, vsebovanih v registru dejanskih lastnikov v Luksemburgu. V zbirki registra podatkov naj bil izveden priklic, ki bi omogočal iskanje v tej zbirki ne le na podlagi imena družbe, temveč tudi na podlagi imen dejanskih lastnikov.

122      Glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 58).

123      Glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 59).

124      Družba Sovim je to okoliščino poudarila s sklicevanjem po analogiji na sodbo z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238, glej zlasti točko 58).

125      Glej uvodno izjavo 36 Direktive 2018/843, povzeto v opombi 29 teh sklepnih predlogov.

126      Po tem elementu se obravnavani primer bistveno razlikuje od stanja, ki ga je Sodišče analiziralo v sodbi z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238).

127      Glej v tem smislu po analogiji sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 59).

128      Obravnavani primer se tudi po tem elementu bistveno razlikuje od stanja, ki ga je Sodišče analiziralo v sodbi z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238).

129      Glej sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 59).

130      Glej sodbi z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 53), in z dne 17. januarja 2013, Komisija/Španija (C‑360/11, EU:C:2013:17, točka 18 in navedena sodna praksa).

131      Glede merila „nesorazmerje“ glej tudi odgovor na tretje vprašanje iz zadeve C‑37/20 v teh sklepnih predlogih.

132      Tako se v nekaterih jezikovnih različicah, kot so francoska, španska in angleška, spremenjeno besedilo člena 30(9) Direktive 2015/849 nanaša na položaj, v katerem bi takšen dostop dejanskega lastnika izpostavil „à un risque disproportionné, à un risque de fraude, d’enlèvement, de chantage, d’extorsion de fonds, de harcèlement, de violence ou d’intimidation“ (nesorazmernemu tveganju, tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja), medtem ko se uvodna izjava 36 Direktive 2018/843 nanaša na izpostavljenost dejanskega lastnika „à un risque disproportionné de fraude, d’enlèvement, de chantage, d’extorsion de fonds, de harcèlement, de violence ou d’intimidation“ („nesorazmernemu tveganju prevare, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja“). V teh različnih jezikovnih različicah besedilo določbe potrjuje stališče, da je „nesorazmerno tveganje“ primer samostojnega tveganja glede na drugih sedem naštetih vrst tveganj, medtem ko se, nasprotno, zdi, da iz uvodne izjave izhaja, da je zahteva nesorazmernosti pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se lahko ob izpostavljenosti tem sedmim vrstam tveganj upraviči izvzetje od javnega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu (Komisija v svojih stališčih trdi, da v to skupino jezikovnih različic spadajo tudi češka, danska, hrvaška, nizozemska, poljska, portugalska, romunska in švedska jezikovna različica). V drugih jezikovnih različicah, vključno z nemško in italijansko, te razlike ni (Komisija v svojih stališčih trdi, da v to skupino jezikovnih različic spadajo tudi grška, madžarska, slovaška in slovenska jezikovna različica).

133      Glej med drugim sodbo z dne 23. januarja 2020, Bundesagentur für Arbeit (C‑29/19, točka 48 in navedena sodna praksa).

134      Za zahteve v zvezi z dokazovanjem glej tudi odgovor na točko (a) drugega vprašanja iz zadeve C‑601/20 v teh sklepnih predlogih.

135      Glej po analogiji sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 59).

136      Glej v tem smislu po analogiji sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 60).