SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 6. julija 2011(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava besedne znamke Skupnosti TDI – Absolutni razlog za zavrnitev – Opisnost – Neobstoj razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo – Člen 7(1)(c) in (3) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Člena 75 in 76(1) Uredbe št. 207/2009“
V zadevi T‑318/09,
Audi AG s sedežem v Ingolstadtu (Nemčija),
Volkswagen AG s sedežem v Wolfsburgu (Nemčija),
ki ju zastopa P. Kather, odvetnik,
tožeči stranki,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa G. Schneider, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 14. maja 2009 (zadeva R 226/2007-1) glede zahteve za registracijo besednega znaka TDI kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi O. Czúcz (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in K. O’Higgins, sodnik,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 14. avgusta 2009,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. novembra 2009,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. februarja 2010,
na podlagi obravnave z dne 8. decembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeči stranki, družbi Audi AG in Volkswagen AG, sta 22. maja 2003 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložili zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak TDI.
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 12 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Vozila in njihovi sestavni deli“.
4 Z odločbo z dne 1. februarja 2007 je preizkuševalec zahtevo za registracijo za vse prijavljene proizvode zavrnil na podlagi člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009). Menil je tudi, da se člen 7(3) Uredbe št. 40/95 (postal člen 7(3) Uredbe št. 207/2009) ne uporablja, ker usidranost prijavljenega znaka kot znamke v očeh javnosti ni bila dokazana v zadostni meri.
5 Tožeči stranki sta 5. februarja 2007 zoper odločbo preizkuševalca vložili pritožbo.
6 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 14. maja 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil, ker je znak TDI opisen za vse proizvode v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, kakor je Splošno sodišče razsodilo v sodbi z dne 3. decembra 2003 v zadevi Audi proti UUNT (TDI) (T‑16/02, Recueil, str. II‑5167). Poleg tega je odbor za pritožbe glede uporabe člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 presodil, da je treba pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo dokazati v vsej Evropski uniji. Ugotovil je, da tožeči stranki glede znamke TDI tega nista dokazali. Glede Danske, Nizozemske in Irske je menil, da dokumenti, ki so bili vloženi v spis, niso bili zadostni. Kar zadeva druge države članice je odbor za pritožbe navedel, da predloženi dokazi ne dokazujejo usidranosti prijavljene znamke, saj ne potrjujejo, da ta znamka potrošnikom teh držav omogoča prepoznati trgovski izvor zadevnih proizvodov.
Predlogi strank
7 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
8 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
9 Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev člena 7(3) Uredbe št. 207/2009. Drugi se nanaša na člen 7(1)(b) in (c) navedene uredbe. Tretji in četrti pa se nanašata na kršitev členov 76(1) in 75 Uredbe št. 207/20009.
10 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi, nato prvi in nazadnje tretji in četrti tožbeni razlog.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
11 Prvič, tožeči stranki trdita, da je bil znak TDI predmet več nacionalnih registracij in ene mednarodne registracije. To naj bi dokazovalo, da ta znak ni opisen in da ni brez slehernega razlikovalnega učinka.
12 Drugič, tožeči stranki trdita, da je UUNT njuno zahtevo za registracijo presodil drugače kot zahtevi za registracijo podobnih znakov, in sicer znakov CDI in HDI, ki sta ju vložila druga proizvajalca vozil, saj za njuno registracijo ni zahteval izkaza pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo. Sklicujeta se na sklep Sodišča z dne 12. februarja 2009 v združenih zadevah Bild digital (nekdanja Bild.T‑Online.de) (C‑39/08 in C‑43/08, neobjavljena v ZOdl., točka 17) in trdita, da je UUNT dolžan upoštevati že sprejete odločbe glede podobnih zahtev in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu, čeprav ni z omenjenimi odločbami nikakor vezan. Iz izpodbijane odločbe pa naj ne bi izhajalo, da je odbor za pritožbe upošteval odločbe o registraciji znakov CDI in HDI kot znamk Skupnosti.
13 UUNT izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
14 Najprej je treba opozoriti, da je odbor za pritožbe izpodbijano odločbo utemeljil samo na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Zato so trditve strank, ki se nanašajo na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, brezpredmetne.
15 V skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 se kot znamka ne registrirajo „znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“. V skladu z odstavkom 2 tega člena se „[o]dstavek 1 […] uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Skupnosti“.
16 Znaki in podatki, navedeni v členu 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, so znaki, ki pri običajni uporabi z vidika upoštevne javnosti lahko označujejo proizvod ali storitev, za katero se zahteva registracija, bodisi neposredno bodisi z omembo ene od bistvenih značilnosti (sodbi Splošnega sodišča z dne 22. junija 2005 v zadevi Metso Paper Automation proti UUNT (PAPERLAB), T‑19/04, ZOdl., str. II‑2383, točka 24, in z dne 9. junija 2010 v zadevi Hoelzer proti UUNT (SAFELOAD), T‑315/09, neobjavljena v ZOdl., točka 15).
17 Iz navedenega izhaja, da mora imeti znak, da bi spadal v okvir prepovedi, določene z navedeno določbo, z zadevnimi proizvodi ali storitvami dovolj neposredno in dejansko vez, ki omogoča zadevni javnosti, da takoj in brez pomislekov prepozna opis zadevnih proizvodov in storitev ali ene od njihovih značilnosti (zgoraj v točki 16 navedeni sodbi PAPERLAB, točka 25, in SAFELOAD, točka 16).
18 Splošno sodišče je glede besednega znaka TDI v točki 31 zgoraj v točki 6 navedene sodbe TDI razsodilo, da pomeni okrajšavo za „turbo diesel injection“ ali „turbo direct injection“. Prav tako je menilo, da v zvezi z vozili ta besedni znak označuje njihovo kakovost, saj je opremljenost z motorji „turbo diesel injection“ ali „turbo direct injection“ bistvena značilnost takega vozila. Splošno sodišče je glede sestavnih delov vozila navedlo, da besedni znak TDI opiše njihovo vrsto (zgoraj v točki 6 navedena sodba TDI, točka 34).
19 Poleg tega je Splošno sodišče v isti sodbi razsodilo, da je znak TDI opisen za zadevne proizvode v celotni Uniji. Ker se vozila praviloma prodajajo pod istimi oznakami na celotnem notranjem trgu, med različnimi deli Unije ni razlike glede tega, kako upoštevna javnost razume pomen navedenega znaka in zvezo med tem znakom in proizvodi, navedenimi v prijavi znamke (zgoraj v točki 6 navedena sodba TDI, točka 38).
20 Na eni strani je treba trditev tožečih strank, ki se nanaša na nacionalne registracije in mednarodno registracijo znaka TDI, zavrniti kot brezpredmetno. Zadošča navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso režim znamk Skupnosti samostojen sistem in da se zakonitost odločb odborov za pritožbe presoja izključno na podlagi Uredbe št. 207/2009 (sodbe Splošnega sodišča z dne 3. julija 2003 v zadevi Best Buy Concepts proti UUNT (BEST BUY), T‑122/01, Recueil, str. II‑2235, točka 41; z dne 15. septembra 2005 v zadevi Citicorp proti UUNT (LIVE RICHLY), T‑320/03, ZOdl., str. II‑3411, točka 95, in z dne 12. marca 2008 v zadevi Suez proti UUNT (Delivering the essentials of life), T‑128/07, neobjavljena v ZOdl., točka 32).
21 Na drugi strani je treba preučiti očitek tožečih strank, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja.
22 Prvič, v zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso odbori za pritožbe v skladu z Uredbo št. 207/2009 sprejemajo odločbe glede registracije znaka kot znamke Skupnosti na podlagi izvrševanja omejene pristojnosti, in ne pravice do prostega preudarka. Tako je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati le na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi predhodne prakse odločanja odborov za pritožbe (sodba Sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi BioID proti UUNT, C‑37/03 P, ZOdl., str. I‑7975, točka 47; sodbi Splošnega sodišča z dne 9. oktobra 2002 v zadevi Glaverbel proti UUNT (Površina steklene plošče), T‑36/01, Recueil, str. II‑3887, točka 35, in z dne 14. junija 2007 v zadevi Europig proti UUNT (EUROPIG), T‑207/06, ZOdl., str. II‑1961, točka 40).
23 Drugič, glede trditev tožečih strank, ki se nanašajo na zgoraj v točki 12 navedeni sklep Bild digital (nekdanja Bild.T-Online.de), je treba opozoriti, da je Sodišče glede razlage člena 3 Prve Direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) (UL 1989, L 40, str. 1) v točki 17 navedenega sklepa navedlo, da morajo nacionalni organi, pristojni za registracijo, v okviru preizkusa zahteve za registracijo in če imajo informacije v zvezi s tem upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o podobnih zahtevah, in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba sprejeti odločitev v enakem smislu. Vendar tudi če taka ugotovitev po analogiji velja za preizkus, ki ga opravijo organi UUNT v okviru Uredbe št. 207/2009, je Sodišče tudi odločilo, da zadevni organ nikakor ne more biti vezan z odločbami, ki so že bile sprejete o teh podobnih zahtevah. Poleg tega je Sodišče v točki 18 tega sklepa opozorilo tudi, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem zakonitosti, tako da se podjetja pred pristojnimi organi ne morejo sklicevati na prakso odločanja tega organa, ki je v nasprotju z ustrezno zakonodajo ali ki bi ta organ privedla do sprejetja nezakonite odločbe.
24 Zato se tožeči stranki ne moreta veljavno sklicevati na registracijo drugih znakov kot znamk Skupnosti, da bi dokazali nezakonitost izpodbijane odločbe.
25 Podredno je treba dodati, da tožeči stranki nista dokazali, da obstaja dovolj neposredna in dejanska vez, ki omogoča zadevni javnosti, da znaka HDI in CDI takoj in brez pomislekov prepozna kot opis avtomobilov ali njihovih sestavnih delov ali kot eno od njihovih značilnosti. Nasprotno, Splošno sodišče je razsodilo, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 18, da upoštevna javnost okrajšavo TDI zaznava kot kratico za „turbo diesel injection“ ali „turbo direct injection“ in da zato ta označuje kakovost ali vrsto prijavljenih proizvodov. Tako tožeči stranki nista dokazali, da je njun položaj primerljiv položaju prijaviteljev znamk HDI in CDI. Načelo enakega obravnavanja pa je kršeno le, če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in sodba Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točka 96).
26 Drugi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(3) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
27 Prvič, tožeči stranki trdita, da usidranosti znamke ni treba dokazati v vseh državah članicah. Meni tudi, da je treba načela, ki veljajo za ugled znamke v smislu člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009, prenesti na presojo, ali je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek. Tako naj bi bil dovolj dokaz, da je znamka usidrana na znatnem delu ozemlja Unije. V zvezi s tem se tožeči stranki sklicujeta tudi na sodbo Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi BIC UUNT (Oblika vžigalnika na kresilni kamen) (T‑262/04, ZOdl., str. II‑5959, točka 69) in sodbo Sodišča z dne 6. oktobra 2009 v zadevi PAGO International (C‑301/07, ZOdl., str. I‑9429).
28 Poleg tega tožeči stranki trdita, da je treba v okviru razlage člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 upoštevati tudi to, da presoja, ki temelji na preizkusu po posameznih državah, ni v duhu skupnega trga in ekonomske unije. Trdita, da je treba prej ugotoviti, ali znamka pomembnemu delu prebivalstva Unije omogoča, da zadevne proizvode ali storitve prepoznajo kot proizvode ali storitve, ki izvirajo iz določenega podjetja.
29 Tožeči stranki izpodbijata argument UUNT, do so geografske meje pomembne, ker gre za jezikovne meje. Po njunem mnenju bo znak TDI, ki je sestavljen iz treh črk, enako razumljen v vseh jezikih.
30 Glede trditve UUNT, da sta tožeči stranki glede Danske, Nizozemske in Irske predložili zgolj dokaze, ki se nanašajo na tržne deleže, se tožeči stranki sklicujeta na sodbo Splošnega sodišča z dne 14. septembra 2009 v zadevi Lange Uhren proti UUNT (Geometrična polja na številčnici ročne ure) (T‑152/07, neobjavljena v ZOdl., točka 126). Po njunem mnenju je Splošno sodišče v tej sodbi menilo, da je tržni delež znamke podatek, ki je lahko pomemben pri presoji, ali je ta znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek. S tem se strinjata obe tožeči stranki in menita, da je iz tržnih deležev proizvodov, označenih z znakom TDI, mogoče ugotoviti stopnjo prepoznavnosti navedenega znaka, katerega registracija je bila zahtevana, saj je ta znak vedno vidno nameščen na zadnjem pokrovu vozila. Zato je mogoče neposredno iz tega tržnega deleža ugotoviti „razširjenost“ znaka TDI.
31 Tožeči stranki trdita tudi, da ima registracija znamke TDI v nekaterih državah članicah enako vrednost kot dokaz usidranosti te znamke v teh državah. Pridobitev razlikovalnega učinka znamke z uporabo naj bi bila potrebna le, če znamka ni bila registrirana v skladu z nacionalnim pravom, usklajenim s sistemom Skupnosti. V obravnavanem primeru naj bi na dan vložitve zahteve za registracijo znaka TDI kot znamke Skupnosti prebivalstvo držav, v katerih je bila registrirana znamka TDI, predstavljalo skoraj dve tretjini prebivalstva Unije.
32 Drugič, tožeči stranki se strinjata s presojo odbora za pritožbe, da je stopnja pozornosti povprečnega potrošnika večja ob nakupu vozila. Izpodbijata pa ugotovitev iz točke 28 izpodbijane odločbe, da je stopnja pozornosti upoštevne javnosti drugačna, kadar gre za tehnične podatke. Po njunem mnenju pri zelo dragih in tehnološko visoko razvitih proizvodih potrošnik posebej natančno preuči vse informacije, vključno z znamko vozila.
33 Tretjič, tožeči strani trdita, da sta v postopku pred preizkuševalcem temu predložili podatke, ki dokazujejo, da so ob vložitvi zahteve za registracijo njuna vozila, na katerih je vidno nameščen znak TDI, predstavljala velik tržni delež na avtomobilskem trgu Unije in promet, ustvarjen s prodajo teh vozil. Poleg tega trdita, da to, da ima vsako vozilo znak TDI, ki je vidno nameščen na zadnjem pokrovu, pomeni mobilno oglaševalsko podporo, zaradi česar so sporočeni podatki še toliko pomembnejši. Poleg tega menita, da je prepoznavnost prijavljene znamke sorazmerna prometu in pomeni pomemben kazalec za presojo usidranosti te znamke. Nazadnje se sklicujeta na reklamno gradivo in izjave avtomobilskih klubov, ki sta jih predložili v postopku pred preizkuševalcem.
34 Poleg tega se tožeči stranki sklicujeta na izjavi konkurentov, da ne uporabljajo znaka TDI in da se ta povezuje s tožečima strankama. Kar zadeva nekatere proizvajalce avtomobilov tožeči stranki trdita, da ti proizvajalci kupujejo njune motorje, da sta jim dovolili uporabo znamke TDI za promocijo teh motorjev in da eden od njih pred letom 2009 ni prodajal vozil z dizelskim motorjem.
35 Poleg tega po mnenju tožečih strank to, da konkurenti uporabljajo različne okrajšave za poimenovanje svojih vozil z dizelskim motorjem, pri potrošnikih krepi prepričanje, da je okrajšava TDI oznaka tožeče stranke za njena vozila z dizelskim motorjem.
36 Četrtič, tožeči stranki odboru za pritožbe očitata, da je štel, da tožeči stranki znaka TDI na trgu ne uporabljata kot znamko, ampak kot „opisno kratico“. Trdita, da v skladu s sodno prakso uporaba znaka kot znamke ne pomeni, da mora biti znak uporabljen sam. Prav tako je upoštevana uporaba navedenega znaka v povezavi z drugimi znaki. Tožeči stranki v obravnavani zadevi trdita, da sta dokazali uporabo znaka TDI v povezavi z drugimi znamkami.
37 Tožeči stranki izpodbijata stališče odbora za pritožbe, da je treba dokazati, da zadevna javnost navedeni znak zaznava kot znamko. Trdita, da zadostuje dokazati, da zadevna javnost dejansko zaznava proizvod ali storitev, označen z eno samo znamko, za katero je zahtevana registracija, kot da izvira iz določenega podjetja. Tožeči stranki odboru za pritožbe očitata, da je njegovo sklepanje krožno, ker trdi, da je znak TDI opisna označba, in da ga zato zadevna javnost ne povezuje z določenim podjetjem. Tako sklepanje bi pomenilo, da znak, ki je sam po sebi opisen, ne bi nikoli mogel pridobiti razlikovalnega učinka z uporabo, ker ga upoštevna javnost ne bi mogla zaznati kot označbo trgovskega izvora proizvodov ali storitev, na katere je nameščen. Tak pristop naj bi členu 7(3) Uredbe št. 207/2009 odvzel pomen. V zvezi s tem se sklicujeta na sodbo Sodišča z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips (C‑299/99, Recueil, str. I‑5475, točka 40). Poleg tega je pojem usidranosti znamke namenjen ravno nadomestitvi „domnevnega primanjkljaja, ki se očita opisni označbi“.
38 UUNT izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
39 Opozoriti je treba, da na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 absolutni razlogi za zavrnitev iz člena 7(1), od (b) do (d), te uredbe ne nasprotujejo registraciji znamke, če je ta z uporabo pridobila razlikovalni učinek za proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija.
40 Člen 7(3) Uredbe št. 207/2009 ne predvideva avtonomne pravice za registracijo znamke. Je izjema razlogom za zavrnitev, omenjenim v členu 7(1), od (b) do (d), te uredbe. Njegov obseg je treba tako razlagati v odnosu do teh razlogov za zavrnitev (zgoraj v točki 30 navedena sodba Geometrična polja na številčnici ročne ure, točka 121; glej po analogiji tudi sodbo Sodišča z dne 7. septembra 2006 v zadevi Bovemij Verzekeringen, C‑108/05, ZOdl., str. I‑7605, točka 21).
41 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da pridobitev razlikovalnega učinka znamke z uporabo zahteva, da zaradi znamke vsaj pomemben del upoštevne javnosti zadevne proizvode ali storitve dojema, kot da izvirajo iz določenega podjetja (sodba Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Eurocermex proti UUNT (Oblika pivske steklenice), T‑399/02, Recueil, str. II‑1391, točka 42, in zgoraj v točki 30 navedena sodba Geometrična polja na številčnici ročne ure, točka 122).
42 Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 4. maja 1999 v združenih zadevah Windsurfing Chiemsee (C‑108/97 in C‑109/97, Recueil, str. I‑2779, točka 49) razsodilo, da mora za ugotovitev, ali je znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, pristojni organ v celoti presoditi dejavnike, ki lahko izkažejo, da je znamka pridobila potrebne lastnosti, da se zadevni proizvod zaradi nje zaznava, kot da izvira iz določenega podjetja, in da se torej ta proizvod razlikuje od proizvodov in storitev drugih podjetij.
43 V zvezi s tem je treba upoštevati zlasti tržni delež, ki ga ima znamka, intenzivnost, geografski obseg in trajanje uporabe te znamke, pomembnost naložb, ki jih podjetje opravi za uveljavljanje znamke, ter delež upoštevne javnosti, ki na podlagi znamke prepozna, da proizvodi izvirajo iz določenega podjetja, pojasnila gospodarskih in industrijskih zbornic ali drugih poklicnih združenj ter javnomnenjske raziskave (glej zgoraj v točki 41 navedeno sodbo Oblika pivske steklenice, točka 44 in navedena sodna praksa).
44 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe na podlagi zgoraj v točki 6 navedene sodbe TDI presodil, da ker je znak TDI sestavljen iz začetnic besed, vsebovanih v izrazu „turbo direct injection“ ali izrazu „turbo diesel injection“, obstaja absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v celotni Uniji in da bi zato morala znamka TDI na datum vložitve zahteve za registracijo, to je 22. maja 2003, pridobiti razlikovalni učinek z uporabo v vsaki od petnajstih držav članic Unije (točki 32 in 33 izpodbijane odločbe). Po mnenju odbora za pritožbe pa tožeči stranki nista dokazali usidranosti znamke z uporabo na Danskem, Nizozemskem in Irskem (točka 40 izpodbijane odločbe). Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da se znak TDI ni uporabljal kot znamka, ampak zgolj kot opisna označba, torej s to uporabo ni mogel pridobiti razlikovalnega učinka (točki 41 in 44 izpodbijane odločbe).
45 Na eni strani tožeči stranki izpodbijata trditev odbora za pritožbe, da je treba usidranost znamke dokazati za vsako državo članico Unije. Menita, da zadostuje dokaz te usidranosti na znatnem delu ozemlja Unije.
46 V skladu s sodno prakso je mogoče znamko registrirati na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 le, če je predložen dokaz, da je z uporabo pridobila razlikovalni učinek v delu Unije, v katerem ni imela takega učinka ab initio. Ta del Unije, naveden v drugem odstavku istega člena, je lahko v nekaterih primerih tudi ena sama država članica (sodba Sodišča z dne 22. junija 2006 v zadevi Storck proti UUNT, C‑25/05 P, ZOdl., str. I‑5719, točka 83).
47 Da bi bilo znamko mogoče registrirati na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009, mora torej pridobiti razlikovalni učinek z uporabo v vseh državah članicah Unije, v katerih prijavljena znamka ab initio ni imela razlikovalnega učinka (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Glaverbel proti UUNT (Vzorec na površini stekla), T‑141/06, neobjavljena v ZOdl., točka 38). Poleg tega predloženi dokazi v zvezi z nekaterimi državami članicami ne morejo dokazovati, da je znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo v drugih državah članicah Unije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Vzorec na površini stekla, točka 39).
48 Iz tega sledi, da ker je znak TDI sam po sebi opisen v vsej Uniji, je treba v obravnavani zadevi pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo dokazati za vsako državo članico Unije.
49 Trditve tožeče stranke te ugotovitve ne morejo ovreči.
50 Prvič, glede trditev, ki se nanašajo na zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Oblika vžigalnika na kresilni kamen, iz točke 68 in naslednjih navedene sodbe izhaja, da se Splošno sodišče ni želelo izreči o načelih, ki jih je treba uporabiti pri opredelitvi upoštevnega ozemlja za namen pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo, ampak se je omejilo zgolj na ugotovitev, da je v navedeni zadevi „[treba] [dokaz uporabe] predložiti za znaten del Skupnosti“. Poleg tega je Splošno sodišče v navedeni zadevi prav tako razsodilo, da dokazi, ki naj bi dokazali usidranost prijavljene tridimenzionalne znamke, niso bili zadostni, tako da za rešitev spora ni bilo treba ugotoviti, ali neobstoj dokazov glede pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo v nekaterih državah članicah predstavlja oviro za registracijo na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009.
51 Zato se tožeči stranki ne moreta sklicevati na zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Oblika vžigalnika na kresilni kamen, da bi ovrgli odločitev odbora za pritožbe, ki je v skladu z sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 45.
52 Drugič, tožeči stranki trdita, da bi moral odbor za pritožbe uporabiti isto merilo kot pri ugotavljanju obstoja ugleda znamke v smislu člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 in ugotoviti, da zadostuje dokaz o pridobitvi razlikovalnega učinka na znatnem delu Unije.
53 Opozoriti je treba, da ima na podlagi člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 imetnik znamke Skupnosti pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo kateri koli znak, enak ali podoben tej blagovni znamki Skupnosti za blago ali storitve, ki niso podobni tistim, za katere je ta znamka registrirana, če ima ta ugled v Uniji in če uporaba tega znaka brez upravičenega razloga izkorišča ali škoduje razlikovalnemu učinku ali ugledu navedene znamke Skupnosti.
54 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeči stranki ne moreta utemeljeno izpodbijati odločitve odbora za pritožbe – ki je v skladu s posebno sodno prakso, ki se nanaša na pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 – s sklicevanjem na sodno prakso, ki se nanaša na neko drugo določbo te uredbe.
55 Zlasti glede na različno logiko uporabe člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ki se nanaša na ugled, in člena 7(3) te uredbe, ki se nanaša na pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo, ter njuno mesto v sistematiki te uredbe, ni mogoče uporabiti enakega preizkusa glede upoštevnega ozemlja v okviru uporabe teh dveh določb.
56 Člen 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 varuje legitimne interese imetnikov, katerih znamka je zaradi njihovih tržnih in oglaševalskih prizadevanj dosegla ugled. Tako je mogoče z uporabo znamke s strani drugega gospodarskega subjekta nepošteno izkoriščati ali škodovati znamki, ki ima ugled, tudi če je znamka morebiti znana le pomembnemu delu upoštevne javnosti v eni sami državi članici.
57 Nasprotno pa je v okviru uporabe člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 treba upoštevati dejstvo, da ta določba pomeni izjemo od prepovedi registracije med drugim opisnega znaka kot znamke Skupnosti in da se v skladu z drugim odstavkom te določbe ta prepoved uporabi tudi, če razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije. Če bi se sprejela razlaga, ki jo predlagata tožeči stranki, pa bi to pomenilo, da je mogoče opisno znamko registrirati na podlagi pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo v znatnem delu Unije. Zato je razlaga, ki jo predlagata tožeči stranki, v nasprotju z besedilom Uredbe št. 207/2009.
58 Zato je treba zavrniti trditev tožečih strank, s katero odboru za pritožbe očitata, da upoštevnega ozemlja za dokazovanje pridobitve razlikovalnega učinka z uporabo ni razlagal enako, kot je Sodišče razsodilo v sodbah, ki se nanašajo na dokazovanje obstoja ugleda v smislu člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009.
59 Tretjič, tožeči stranki ne moreta utemeljeno trditi, da so zaradi vzpostavitve enotnega gospodarskega prostora Unije geografske meje izgubile pomen.
60 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 40 zgoraj v točki 47 navedene sodbe Vzorec na površini stekla menilo, da:
„[trditve] – v skladu s katero je pristop, po katerem je treba prešteti število držav, iz katerih izvirajo dokazi, v nasprotju z nujnostjo, da se [Unija] obravnava kot enoten trg – ni mogoče sprejeti. V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe [št. 207/2009] v povezavi z drugim odstavkom tega člena je namreč treba zavrniti registracijo znamke, če je brez slehernega razlikovalnega učinka v delu [Unije], del [Unije] iz drugega odstavka tega člena pa je eventualno lahko sestavljen samo iz ene države članice […]. Torej je odbor za pritožbe dokaze glede razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, upravičeno preučil ločeno za vsako državo članico.“
61 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da ker je znak opisen v celotni Uniji, bi morali tožeči stranki ob vložitvi zahteve za registracijo predložiti dokaze o pridobitvi razlikovalnega učinka z uporabo v vsaki od petnajstih držav članic Unije.
62 Na drugi strani tožeči stranki trdita, da sta, v nasprotju s presojo odbora za pritožbe, predložili dokaz o pridobitvi razlikovalnega učinka z uporabo v vsaki državi članici, vključno z Irsko, Dansko in Nizozemsko.
63 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je edini upoštevni dokaz, ki sta ga tožeči stranki predložili glede teh treh držav, dokaz o tržnem deležu, ki ga imata v njih.
64 Okoliščine, v katerih je mogoče šteti, da je pogoj za pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo izpolnjen, pa ne morejo biti ugotovljene izključno na podlagi sklicevanja na splošne in abstraktne podatke, kot so določeni odstotki (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Vzorec na površini stekla, točka 32 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Powerserv Personalservice proti UUNT – Manpower (MANPOWER), T‑405/05, ZOdl., str. II‑2883, točka 131).
65 Zlasti podatki o tržnem deležu kot taki ne dokazujejo, da javnost, ki so ji namenjeni zadevni proizvodi, opisni znak dojema kot označbo trgovskega izvora (glej po analogiji s predložitvijo podatkov glede obsega prodaje in reklamnega gradiva zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Vzorec na površini stekla, točka 41). Poleg tega tožeči stranki za zgoraj omenjene države članice nista za vsak primer posebej predložili vseh podatkov, zlasti glede intenzivnosti, geografskega obsega in trajanja uporabe ali pomembnosti njihovih naložb za uveljavljanje znamke TDI.
66 Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da ni zadostnih dokazov o pridobitvi razlikovalnega učinka z uporabo na Irskem, Danskem in Nizozemskem.
67 Ker bi tožeči stranki morali predložiti dokaze o pridobitvi razlikovalnega učinka z uporabo v vsaki od petnajstih držav članic Unije (glej ugotovitev v točki 61 zgoraj), neobstoj zadostnih dokazov glede teh treh držav članic sam po sebi zadošča za potrditev odločitve odbora za pritožbe, da zavrne zahtevo za registracijo.
68 Zato ni treba preučiti utemeljenosti trditev tožečih strank, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijane odločbe glede neobstoja uporabe znaka TDI kot znamke.
69 Podredno pa je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe v točki 53 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da ni mogoče ugotoviti uporabe znaka TDI kot znamke, saj se ta znak bodisi uporablja neposredno opisno bodisi ga na reklamnem gradivu spremljajo druge znamke tožeče stranke, ki imajo razlikovalni učinek.
70 Kar zadeva pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo, mora v skladu s sodno prakso zaznavanje upoštevne javnosti proizvodov ali storitev, kot da izvirajo iz določenega podjetja, nastati zaradi uporabe znamke kot znamke. Izraz „uporaba znamke kot znamke“ je treba torej razumeti, kot da se nanaša samo na uporabo znamke z namenom, da upoštevna javnost proizvode ali storitve zazna, kot da izvirajo iz določenega podjetja (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 7. julija 2005 v zadevi Nestlé, C‑353/03, ZOdl., str. I‑6135, točki 26 in 29).
71 V nasprotju s trditvami tožečih strank odbor za pritožbe ni ugotovil neobstoja uporabe kot znamke na podlagi krožnega sklepanja ob predpostavki, da znaka ni mogoče uporabiti kot znamko, ker je opisen.
72 V točkah od 45 do 52 obrazložitve izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe namreč analiziral več reklamnega gradiva, ki sta ga predložili tožeči stranki. Poleg tega, kot je pravilno presodil odbor za pritožbe, to reklamno gradivo upoštevni javnosti jasno daje vtis, da se znak TDI ne uporablja za prepoznavo trgovskega izvora zadevnih proizvodov, ampak za opis lastnosti, ki jih imajo ti avtomobili, in sicer da so opremljeni z dizelskim motorjem z direktnim vbrizgavanjem.
73 Poleg tega v reklamnem gradivu, ki sta ga predložili tožeči stranki in ki je v upravnem spisu, znak TDI vedno spremlja neka druga znamka, katere imetnici sta tožeči stranki, kot so znamke Audi, VW ali Volkswagen. Splošno sodišče pa je že večkrat razsodilo, da reklamno gradivo, v katerem je znak brez svojstvenega razlikovalnega učinka, ki ga vedno spremljajo neke druge znamke, ki pa imajo tak učinek, ne pomeni dokaza, da javnost prijavljeni znak prepoznava kot znamko, ki označuje trgovski izvor proizvodov (zgoraj v točki 41 navedena sodba Oblika pivske steklenice, točka 51, in zgoraj v točki 27 navedena sodba Oblika vžigalnika na kresilni kamen, točka 77). Vsekakor je odbor za pritožbe z navajanjem spletne strani – v skladu s katero španska javnost znak TDI prepoznava kot okrajšavo, ki se nanaša na vrsto dizelskega motorja z direktnim vbrizgavanjem, ne glede na proizvajalca avtomobila – dokazal, da kljub vsem oglaševalskim prizadevanjem tožečih strank v Španiji, upoštevna javnost tega znaka ne dojema kot označbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov, ampak kot opisen in generičen izraz.
74 Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 76(1) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
75 Tožeči stranki trdita, da preizkuševalec ni odgovoril na njune zahteve za sestanek, na katerem bi se razpravljalo o nujnosti in obsegu javnomnenjske raziskave, ki naj bi za zadevne proizvode dokazala, da je znamka TDI z uporabo pridobila razlikovalni učinek. Trdita, da sta ta sestanek želeli, ker raziskave povzročijo precejšnje stroške in ker bi v primeru nesoglasja glede parametrov raziskave imeli nepotrebno delo, ki ne olajša niti njunega dela niti dela UUNT. Poleg tega bi ju moral UUNT ob upoštevanju načela preverjanja dejstev po uradni dolžnosti kontaktirati glede parametrov take raziskave. Ker takega posvetovanja ni bilo, naj bi UUNT kršil člen 76(1) Uredbe št. 207/2009.
76 Poleg tega tožeči stranki kritizirata stališče odbora za pritožbe iz točke 55 izpodbijane odločbe, po katerem je v bistvu obžalovanja vredno to, da preizkuševalec ni pristal na zahtevo za posvetovanje glede pogojev raziskav, vendar to prijaviteljev ne razbremeni tveganja, da dokazi še vedno ne bi bili zadostni, če taka raziskava ne bi bila predložena. V skladu z načelom preverjanja dejstev po uradni dolžnosti naj bi UUNT moral odgovoriti na „zahtevo po usmeritvah“, da bi prijavitelju dal možnost, da svoji javnomnenjski raziskavi takoj da take značilnosti, da bo zanj sprejemljiva. Nazadnje tožeči stranki menita, da če odbor za pritožbe ugotovi napako pri presoji preizkuševalca, kot je to ugotovil v obravnavani zadevi z uporabo izraza „obžalovanja vredno“, lahko izvrši svoja pooblastila in popravi to napako.
77 UUNT izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
78 V skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009 „[UUNT v postopku] preveri dejstva po uradni dolžnosti“.
79 Tožeči stranki UUNT očitata dejstvo, da preizkuševalec ni odgovoril na njune zahteve za sestanek, na katerem bi se razpravljalo o nujnosti in obsegu javnomnenjske raziskave, ki naj bi za zadevne proizvode dokazala, da je znamka TDI z uporabo pridobila razlikovalni učinek. Tudi odbor za pritožbe bi moral upoštevati neobstoj raziskave, ko je zavrnil pritožbo tožečih strank, tako da naj bi to, da preizkuševalec ni odgovoril, vplivalo na veljavnost izpodbijane odločbe.
80 Ugotoviti je treba, da ta tožbeni razlog nima dejanske podlage.
81 Preizkuševalec je namreč z dopisom z dne 20. oktobra 2004 na podlagi pravila 11(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, str. 1) tožeči stranki obvestil, da znak TDI ne izpolnjuje pogojev za registracijo. Preizkuševalec je v tem dopisu navedel, da je „javnomnenjska raziskava v postopkih preizkusa, ki vključujejo usidranost [znamke], skoraj vedno nujno potrebna“.
82 V odgovor na sporočilo o razlogih za zavrnitev sta tožeči stranki z dopisom z dne 20. januarja 2005 predlagali, da bi njun svetovalec „izkoristil naslednje poslovno potovanje v Španijo, da bi se s preizkuševalci UUNT dogovoril za sestanek, na katerem bi lahko neposredno razpravljali o postopku; izkušnje kažejo, da je neposredna izmenjava mnenj glede nadaljevanja postopka učinkovitejša in bolj ekonomična kot dolga pisanja“.
83 Dopis z dne 20. januarja 2005 pa ne omenja nobene ponudbe za pripravo javnomnenjske raziskave, o vsebini katere bi se lahko s preizkuševalcem razpravljalo na „poslovnem sestanku“, v tem dopisu pa tožeči stranki omenjata „predvidoma zelo majhno korist“ javnomnenjskih raziskav na evropski ravni in trdita, da je mogoče v skladu s prakso UUNT in sodišč Unije javnomnenjske raziskave opustiti.
84 Zato je treba ugotoviti, da je preizkuševalec jasno navedel, da so bile javnomnenjske raziskave „skoraj vedno nujno potrebne“ za dokaz usidranosti znamke. Iz dopisa tožečih strank z dne 20. januarja 2005 pa ne izhaja, da sta ponudili pripravo javnomnenjskih raziskav ali da sta želeli natančneje določiti njihov obseg, pred njihovo izvedbo, še toliko bolj, ker sta izrazili mnenje, da je mogoče v skladu s prakso UUNT in sodno prakso javnomnenjske raziskave opustiti.
85 V teh okoliščinah tožeči stranki ne moreta utemeljeno trditi, da to, da v obravnavanem primeru ni bilo poslovnega sestanka s svetovalcem tožečih strank, da bi se natančno določila vsebina javnomnenjskih raziskav, ki bi jih bilo treba izvesti, pomeni kakršno koli nezakonitost, ki lahko vpliva na veljavnost izpodbijane odločbe.
86 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 75 Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
87 Po mnenju tožečih strank izpodbijana odločba v bistvu temelji na stališču odbora za pritožbe, v skladu s katerim pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo ni bila možna, ker je znamka opisna. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem menil, da je bila potrebna javnomnenjska raziskava (točka 54 izpodbijane odločbe).
88 Tožeči stranki tudi trdita, da ju odbor za pritožbe ni obvestil, da se glede tega pridružuje mnenju preizkuševalca. Glede na njun dokazni predlog bi ju moral odbor za pritožbe obvestiti, da je tudi po njegovem mnenju pridobitev razlikovalnega učinka mogoče dokazati le z javnomnenjsko raziskavo. Odbor za pritožbe pa je sprejel izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem vsaj malo nakazal na nujnost predložitve javnomnenjske raziskave.
89 UUNT izpodbija trditve tožečih strank.
Presoja Splošnega sodišča
90 V skladu s členom 75 Uredbe št. 207/2009 se v odločbah UUNT navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo, te odločbe pa lahko temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.
91 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da argumentacija tožečih strank temelji na napačni predpostavki, da je obstajal dokazni predlog, ki se je nanašal na izvedbo javnomnenjskih raziskav. Kot je bilo ugotovljeno v točki 84 zgoraj, pa iz dopisa z dne 20. januarja 2005 ne izhaja, da sta tožeči stranki ponudili, da izvedeta javnomnenjske raziskave, ali da sta pred njihovo izvedbo želeli natančneje določiti njihov obseg.
92 Poleg tega je treba opozoriti, da tožeči stranki ne omenjata nobenega pravnega pravila, ki bi odbor za pritožbe obvezoval, da ju pred sprejetjem izpodbijane odločbe obvesti, da namerava upoštevati neobstoj dokaza – in sicer javnomnenjskih raziskav – katerega pomen je poudaril že preizkuševalec.
93 Zato je treba četrti tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
94 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeči stranki nista uspeli, zato se jima v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo njunih stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbama Audi AG in Volkswagen AG se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. julija 2011.
Podpisi