SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 15. marca 2017(*)
„Predhodno odločanje – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Direktiva 2002/22/ES – Člen 25(2) – Telefonske imeniške storitve in zagotavljanje imenikov – Direktiva 2002/58/ES – Člen 12 – Naročniški imeniki – Dajanje na razpolago osebnih podatkov o naročnikih za namene zagotavljanja javno dostopnih telefonskih imeniških storitev in imenikov – Soglasje naročnika – Razlikovanje glede na državo članico, v kateri se opravljajo storitve zagotavljanja javno dostopnih telefonskih imeniških storitev in imenikov – Načelo prepovedi diskriminacije“
V zadevi C‑536/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve, Nizozemska) z odločbo z dne 3. julija 2015, ki je na Sodišče prispela 13. oktobra 2015, v postopku
Tele2 (Netherlands) BV,
Ziggo BV,
Vodafone Libertel BV
proti
Autoriteit Consument en Markt (ACM),
ob udeležbi
European Directory Assistance NV,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Prechal, sodnica, A. Rosas, sodnik, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: M. Y. Bot,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. oktobra 2016,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Tele2 (Netherlands) BV Q. R. Kroes in M. P. F. Reker, odvetnika,
– za Ziggo BV W. Knibbeler in N. Lorjé, odvetnika,
– za Vodafone Libertel BV H. P. Wiersema, odvetnik,
– za nizozemsko vlado M. de Ree, M. Bulterman in J. Langer, agenti,
– za Evropsko komisijo H. Kranenborg, G. Braun in L. Nicolae, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. novembra 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 25(2) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o univerzalnih storitvah).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbami Tele2 (Netherlands) BV, Ziggo BV in Vodafone Libertel BV, ki imajo sedeže na Nizozemskem, ter Autoriteit Consument en Markt (ACM) (organ za potrošnike in trge) zaradi odločbe, ki jo je ta organ sprejel v okviru spora med temi podjetji in podjetjem European Directory Assistance NV (v nadaljevanju: EDA), ki ima sedež v drugi državi članici, v zvezi z njegovim dajanjem na razpolago podatkov o naročnikih navedenih družb za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, ki se ponujajo v tej državi članici in/ali drugih državah članicah.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o univerzalnih storitvah
3 V uvodnih izjavah 11 in 35 Direktive o univerzalnih storitvah je navedeno:
„(11) […] Direktiva 97/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti v telekomunikacijskem sektorju [(UL 1998, L 24, str. 1)] zagotavlja pravico naročnikov do zasebnosti v zvezi z vključitvijo njihovih osebnih podatkov v javni imenik.
[…]
(35) Zagotavljanje imeniških storitev in imenikov je že odprto za konkurenco. Določbe te direktive dopolnjujejo določbe Direktive 97/66/ES z dajanjem pravice naročnikom do vključitve svojih osebnih podatkov v tiskani ali elektronski imenik. Vsi izvajalci storitev, ki dodeljujejo telefonske številke svojim naročnikom, morajo zagotavljati razpoložljivost ustreznih informacij na pravičen, stroškovno naravnan in nediskriminacijski način.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„V okviru Direktive [Evropskega parlamenta in Sveta] 2002/21/ES [z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367)] ta direktiva obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Cilj je v celotni [Evropski uniji] zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro ter obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu. […]“
5 Poglavje II Direktive o univerzalnih storitvah se nanaša na obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. V tem poglavju člen 5, naslovljen „Imeniške storitve in imeniki“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da:
(a) je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik v obliki, ki jo je odobril ustrezni organ, bodisi v tiskani bodisi v elektronski obliki ali v obeh, in se redno dopolnjuje, vendar vsaj enkrat na leto;
(b) je vsem končnim uporabnikom, vključno z uporabniki javnih plačilnih telefonov, na voljo vsaj ena izčrpna imeniška služba.
2. Imeniki iz odstavka 1 vključujejo vse naročnike javno dostopnih telefonskih storitev ob upoštevanju določb člena 12 Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) [(UL 2002, L 201, str. 37)].
[…]“
6 Poglavje IV Direktive o univerzalnih storitvah se nanaša na interese in pravice končnih uporabnikov. V tem poglavju člen 25, naslovljen „Telefonske imeniške storitve“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da imajo naročniki javno dostopnih telefonskih storitev pravico do vpisa v javno dostopni imenik iz člena 5(1)(a) in da so njihove informacije na voljo ponudnikom imeniških storitev in/ali imenikov v skladu z odstavkom 2 tega člena.
2. Države članice zagotovijo, da vsa podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom, izpolnijo vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo ustrezne informacije v dogovorjeni obliki in pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminacijskimi pogoji.
[…]
5. Odstavki 1 do 4 se uporabljajo ob upoštevanju zahtev zakonodaje [Unije] o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti ter zlasti člena 12 Direktive [2002/58].“
Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah
7 V uvodni izjavi 39 Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136 (v nadaljevanju: Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), je navedeno:
„(39) Obveznost obveščanja naročnikov o namenu(-ih) javnih imenikov, v katere so vključeni njihovi osebni podatki, mora biti naložena tistemu, ki zbira podatke za tako vključitev. Če se podatki lahko pošljejo tretji osebi ali več tretjim osebam, mora biti naročnik obveščen o tej možnosti in o prejemniku ali kategorijah mogočih prejemnikov. Vsako pošiljanje [bi] moralo biti zavezano pogoju, da se podatki lahko uporabljajo samo za namene[,] za katere so bili zbrani. Če oseba, ki je zbirala podatke pri naročniku, ali katera koli tretja oseba, ki so ji bili podatki poslani, želi uporabljati podatke za dodatni namen, mora ponovno privolitev naročnika pridobiti bodisi prva oseba, ki je zbirala podatke, ali tretja oseba, ki so ji bili podatki poslani.“
8 Člen 1 Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, naslovljen „Področje in cilji“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva določa uskladitev določb držav članic, ki je potrebna za zagotovitev enakovredne ravni varstva temeljnih pravic in svoboščin ter zlasti pravice do zasebnosti in zaupnosti v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij in za zagotovitev prostega pretoka takih podatkov ter elektronske komunikacijske opreme in storitev v [Uniji].“
9 Člen 12 navedene direktive, naslovljen „Naročniški imeniki“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so naročniki brezplačno in pred vključitvijo v imenik obveščeni o namenu(-ih) tiskanega ali elektronskega imenika naročnikov, ki je na voljo javnosti ali je dobavljiv prek imeniških služb in v katerega so lahko vključeni njihovi osebni podatki ter o vseh nadaljnjih možnostih uporabe na podlagi iskalnih funkcij, vključenih v elektronske različice imenika.
2. Države članice zagotovijo, da je naročnikom dana možnost odločanja o vključitvi svojih osebnih podatkov v javni imenik in, če se za to odločijo, odločanja o tem, kateri podatki ustrezajo namenu imenika, kakor ga določi ponudnik imenika, in da preverijo, popravijo ali odstranijo take podatke. Nevključitev v javni imenik naročnikov, preverjanje, popravki ali odstranitev osebnih podatkov iz imenika so brezplačni.
3. Države članice lahko zahtevajo, da se za kateri koli namen javnega imenika, razen za iskanje podatkov o osebah na podlagi njihovega imena in, kjer je potrebno, minimalnega števila drugih identifikatorjev, zahteva dodatna privolitev naročnikov.
[…]“
Nizozemsko pravo
10 Člen 1.1(e) Besluit universele dienstverlening en eindgebruikersbelangen (uredba o univerzalnih storitvah in interesih končnih uporabnikov) z dne 7. maja 2004 (Stb. 2004, št. 203, v nadaljevanju: Bude) določa:
„Standardna imeniška storitev je splošno dostopna imeniška storitev, ki omogoča iskanje po telefonskih številkah izključno na podlagi podatkov o imenu in priimku v povezavi s podatki o naslovu in hišni številki, poštni številki ali kraju bivanja naročnika.“
11 Člen 3.1 Bude določa:
„Ponudnik, ki dodeljuje telefonske številke naročnikom, izpolni vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imenikov in javno dostopnih imeniških storitev da na voljo ustrezne informacije v dogovorjeni obliki in pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminatornimi pogoji.“
12 Člen 3.2 Bude določa:
„1. Ponudnik javnih telefonskih storitev, ki uporabnika pred sklenitvijo ali ob sklenitvi pogodbe zaprosi za navedbo njegovega imena in priimka ter naslova (ulica in hišna številka, poštna številka in kraj), ga zaprosi tudi za soglasje k vključitvi teh vrst osebnih podatkov in dodeljenih telefonskih številk v vsak standardni imenik in vsako datoteko s podatki o naročniku, ki se uporablja za standardno imeniško storitev. Soglasje iz prejšnje povedi se zahteva posebej za vsako vrsto osebnih podatkov.
2. Podano soglasje je ustrezna informacija v smislu člena 3.1.
3. Ponudnik javnih telefonskih storitev, ki zaprosi tudi za soglasje za vpis v drug telefonski imenik, ki ni standarden telefonski imenik, ali v datoteko s podatki o naročniku, ki se ne uporablja izključno za standardno imeniško storitev, zagotovi, da način, kako se zaprosi za soglasje iz odstavka 1, in oblika, v kateri se zaprosi, ustrezata vsaj načinu, v skladu s katerim se zaprosi za prvotno soglasje iz tega odstavka, in obliki, v kateri se zaprosi.“
13 Člen 11.6 Telecommunicatiewet (zakon o telekomunikacijah) z dne 19. oktobra 1998 (Stb. 1998, št. 610) določa:
„1. Kdor koli objavi javno dostopen imenik ali zagotovi javno dostopno imeniško storitev v zvezi z naročniki, te naročnike pred vpisom njihovih osebnih podatkov v imenik ali datoteko s podatki o naročniku, ki se uporablja za imeniško storitev, brezplačno obvesti:
(a) o namenih, zaradi katerih se zagotovi imenik in zadevna imeniška storitev, in če gre za elektronsko različico imenika, o možnostih uporabe s funkcijami iskanja, ki jih ta vključuje, ter
(b) o vrstah osebnih podatkov, ki se lahko navedejo v imeniku in zadevni imeniški storitvi, ob upoštevanju namenov, s katerimi so ti objavljeni.
2. Javno dostopni imenik in datoteka s podatki o naročniku, ki se uporablja za imeniško storitev, vsebujeta osebne podatke o naročniku zgolj, če je naročnik s tem soglašal, in se omejujeta na podatke, ki jih je v zvezi s tem posredoval naročnik. Nevpis v imenik ali datoteko s podatki o naročniku, ki se uporablja za imeniško storitev, je brezplačen.
3. Če je namen obdelave osebnih podatkov iz javno dostopnega imenika ali datoteke s podatki o naročniku, ki se uporablja za imeniško storitev, kaj drugega kot možnost iskanja številk v zbirki podatkov, vezanih na ime in podatke, kot so ulica, številka, poštna številka in kraj naročnika, je za vsak tak namen potrebno ločeno soglasje naročnika.
4. Naročnik lahko svoje osebne podatke, navedene v javno dostopnem imeniku ali datoteki s podatki o naročniku, ki se uporablja za imeniško storitev, brezplačno preveri, spremeni ali izbriše.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
14 EDA je družba belgijskega prava, ki ponuja telefonske imeniške storitve in storitve zagotavljanja imenikov, dostopne z belgijskega ozemlja. Ta družba je podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom na Nizozemskem (v nadaljevanju: nizozemska podjetja), zaprosila, naj ji dajo na razpolago podatke o svojih naročnikih. Ker so ta podjetja posredovanje zaprošenih podatkov zavrnila, je družba EDA 18. januarja 2012 predlagala ACM, naj reši spor.
15 ACM je kot nacionalni regulativni organ z odločbami z dne 5. junija 2013 odločil o predlogu družbe EDA, pri čemer je sprejel naslednje ukrepe. Prvič, družba EDA se lahko sklicuje na člen 3.1 Bude, ker številke, ki so ji dane na voljo, in z njimi povezane informacije za trženje standardnih imeniških storitev. Drugič, nizozemska podjetja morajo dati družbi EDA na razpolago osnovne podatke o svojih naročnikih (imena, naslovi, telefonske številke) pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminatornimi pogoji. Tretjič, nizozemska podjetja morajo v primernem roku zagotoviti, da je soglasje, ki ga zahtevajo od svojih naročnikov ob sklenitvi pogodb za vpis njihovih podatkov v vsak standarden imenik in vsako datoteko s podatki o naročniku, ki se uporablja za imeniško storitev, v skladu z določbami člena 3.2 Bude.
16 Nizozemska podjetja so zoper odločbe ACM vložila tožbo pri College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve, Nizozemska).
17 Predložitveno sodišče, prvič, navaja, da je treba glede na to, da je bil s členom 3.1 Bude člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah prenesen v nizozemsko pravo, določiti obseg zadnjenavedenega člena za odgovor na vprašanje, glede katerega imata stranki različni stališči, in sicer ali navedeni člen 3.1 nizozemskim podjetjem nalaga, da družbi EDA dajo na razpolago podatke o svojih naročnikih, čeprav družba EDA nima sedeža na Nizozemskem.
18 V zvezi s tem ugotavlja, da se razlaga člena 25(2) navedene direktive, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 5. maja 2011, Deutsche Telekom (C‑543/09, EU:C:2011:279), ne nanaša na čezmejno dajanje na razpolago podatkov o naročnikih in da je zato ni mogoče uporabiti za odgovor na vprašanje, ali je treba to določbo razlagati tako, da mora podjetje dati podatke o naročnikih na razpolago ponudniku imeniških storitev in imenikov, ki ima sedež v drugi državi članici.
19 Drugič, predložitveno sodišče v zvezi s pridobitvijo soglasja naročnika poudarja, da člen 3.2 Bude določa, da ponudnik to soglasje pridobi za vključitev osebnih podatkov in telefonskih številk, katerih uporabo je odobril, v vsak standarden imenik in vsako datoteko s podatki o naročniku, ki se uporablja za standardno imeniško storitev. Navaja, da je v skladu s pojasnili k členu 3.2 Bude „namen te določbe preprečiti, da bi moral vsak ponudnik splošno dostopnih imenikov in imeniških storitev za standardno vključitev pridobiti soglasje vsakega posameznega naročnika“.
20 Predložitveno sodišče ugotavlja, da imata stranki iz postopka v glavni stvari nasprotujoča si stališča po eni strani glede tega, ali člen 3.2 Bude omogoča, da se soglasje naročnikov za uporabo njihovih osebnih podatkov pridobi ločeno glede na to, ali so ti podatki namenjeni nizozemskim ponudnikom ali tujim ponudnikom imeniških storitev in/ali imenikov, in po drugi strani glede tega, ali je treba naročnikom dati na izbiro, da svoje soglasje dajo ali ne glede na državo, v kateri podjetje, ki zahteva informacije, opravlja svoje storitve. V zvezi s tem meni, da se v bistvu postavlja vprašanje, kako v okviru navedene prošnje za soglasje uravnotežiti spoštovanje načela prepovedi diskriminacije in varstvo zasebnosti.
21 V teh okoliščinah je College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da zahteve pomenijo tudi zahtevo podjetja s sedežem v drugi državi članici, ki zaproša za informacije zaradi zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, ki se ponujajo v tej državi članici in/ali drugih državah članicah?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali sme ponudnik, ki dodeljuje telefonske številke naročnikom in je na podlagi nacionalne določbe dolžan zaprositi naročnike za soglasje za [uporabo njihovih podatkov] v standardnih imenikih in pri standardnih imeniških storitvah, ob upoštevanju načela prepovedi diskriminacije pri prošnji za soglasje različno obravnavati podjetja, ki zaprosijo za informacije v smislu člena 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah, glede na to, v kateri državi članici ponujajo imenike in imeniške storitve?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
22 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da pojem „zahteve“ iz tega člena zajema tudi zahtevo podjetja s sedežem v državi članici – ki ni država članica, v kateri imajo sedeže podjetja, ki naročnikom dodeljujejo telefonske številke – ki zaprosi za ustrezne informacije, s katerimi razpolagajo navedena podjetja, za zagotavljanje javno dostopnih telefonskih imeniških storitev in imenikov v tej državi članici in/ali drugih državah članicah.
23 Člen 25 Direktive o univerzalnih storitvah spada pod poglavje IV te direktive, namenjeno interesom in pravicam končnih uporabnikov. V skladu z odstavkom 1 te določbe države članice zagotovijo, da imajo naročniki javno dostopnih telefonskih storitev pravico do vpisa v javno dostopni imenik iz člena 5(1)(a) navedene direktive in da so njihove informacije na voljo ponudnikom imeniških storitev in/ali imenikov v skladu s členom 25(2) te direktive.
24 Glede dajanja na voljo informacij o naročnikih ponudnikom imeniških storitev in/ali imenikov je iz besedila navedenega člena 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah razvidno, da ta določba zajema vse primerne zahteve dajanja na razpolago za namene zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov. Poleg tega ta določba zahteva, da je navedeno dajanje na razpolago izvedeno pod nediskriminatornimi pogoji.
25 Iz tega besedila je torej razvidno, da ta določba ne določa nobenega razlikovanja na podlagi tega, ali zahtevo za dajanje na razpolago podatkov o naročnikih vloži podjetje s sedežem v državi članici, v kateri ima sedež tudi podjetje, na katero je ta zahteva naslovljena, ali podjetje s sedežem v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima sedež podjetje, na katero je navedena zahteva naslovljena.
26 Neobstoj takega razlikovanja je v skladu s ciljem, ki mu sledi Direktiva o univerzalnih storitvah, namen katere je v skladu z njenim členom 1(1) zlasti, da se v celotni Uniji zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro ter obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov niso zadovoljivo izpolnjene na trgu, in s specifičnim ciljem iz člena 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah, da se zlasti zagotovi spoštovanje obveznosti univerzalne storitve iz člena 5(1) navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2011, Deutsche Telekom, C‑543/09, EU:C:2011:279, točka 35).
27 V zvezi s tem je Sodišče v točki 36 sodbe z dne 5. maja 2011, Deutsche Telekom (C‑543/09, EU:C:2011:279), ob sklicevanju na uvodno izjavo 35 Direktive o univerzalnih storitvah že presodilo, da na konkurenčnem trgu obveznost podjetij, ki dodeljujejo telefonske številke, da posredujejo podatke o svojih naročnikih v skladu s členom 25(2) te direktive, načeloma omogoča ne le podjetju, ki je bilo določeno za zagotavljanje spoštovanja obveznosti univerzalne storitve iz člena 5(1) navedene direktive, temveč tudi vsakemu ponudniku telefonskih storitev, da oblikuje izčrpno zbirko podatkov in da razvije dejavnosti na trgu zagotavljanja imeniških storitev in imenikov. V zvezi s tem zadošča, da zadevni ponudnik od vsakega podjetja, ki dodeljuje telefonske številke, zahteva, naj mu posreduje ustrezne podatke o svojih naročnikih.
28 Razlaga člena 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah, v skladu s katero naj bi se ta določba nanašala zgolj na primerne zahteve podjetij s sedežem v državi članici, v kateri imajo sedež tudi podjetja, ki naročnikom dodeljujejo telefonske številke, bi bila v nasprotju s ciljem, da se v celotni Uniji končnim uporabnikom zagotovi razpoložljivost kakovostnih storitev z učinkovito konkurenco, in zlasti s ciljem spoštovanja obveznosti univerzalne storitve iz člena 5(1) Direktive o univerzalnih storitvah, ki vključuje, da se da končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik.
29 Dalje, kot je bilo navedeno v točki 24 te sodbe, člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah zahteva, da države članice zagotovijo, da podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom, izpolnijo vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo ustrezne informacije pod nediskriminatornimi pogoji. Zavrnitev podjetij, ki naročnikom na Nizozemskem dodeljujejo telefonske številke, da prosilcem dajo na razpolago podatke o svojih naročnikih, zgolj zato, ker je sedež teh prosilcev v drugi državi članici, ne bi bila združljiva s to zahtevo.
30 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da pojem „zahteve“ iz tega člena zajema tudi zahtevo podjetja s sedežem v državi članici, ki ni država članica – v kateri imajo sedeže podjetja, ki naročnikom dodeljujejo telefonske številke – ki zaprosi za ustrezne informacije, s katerimi razpolagajo navedena podjetja, za zagotavljanje javno dostopnih telefonskih imeniških storitev in imenikov v tej državi članici in/ali drugih državah članicah.
Drugo vprašanje
31 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da nasprotuje temu, da podjetje, ki naročnikom dodeljuje telefonske številke in ki mora v skladu z nacionalno zakonodajo pridobiti soglasje naročnikov za uporabo njihovih podatkov za zagotavljanje imeniških storitev in imenikov, prošnjo za soglasje oblikuje tako, da navedeni uporabniki soglasje za to uporabo dajo ločeno glede na državo članico, v kateri podjetja, ki lahko zahtevajo informacije iz tega člena, opravljajo svoje storitve.
32 V skladu s členom 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah morajo države članice zagotoviti, da vsa podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom, izpolnijo vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo ustrezne informacije v dogovorjeni obliki in pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminatornimi pogoji. Dalje, iz člena 25(5) te direktive je razvidno, da se odstavek 2 navedenega člena uporablja „ob upoštevanju zahtev zakonodaje [Unije] o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti ter zlasti člena 12 [Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah]“.
33 Iz navedenega izhaja, da je treba za odgovor na drugo vprašanje preučiti tudi, ali člen 12(2) te zadnjenavedene direktive posredovanje osebnih podatkov naročnika, ki ga opravi podjetje, ki naročnikom dodeljuje telefonske številke, za drugo podjetje, katerega dejavnost je zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov v državi članici, v kateri ta naročnik nima stalnega prebivališča, pogojuje z naročnikovim ločenim in posebnim soglasjem.
34 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v točki 67 sodbe z dne 5. maja 2011, Deutsche Telekom (C‑543/09, EU:C:2011:279), presodilo, da je treba člen 12 navedene direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki določa, da je podjetje, ki izdaja javne imenike, dolžno posredovati osebne podatke o naročnikih drugih ponudnikov telefonskih storitev, s katerimi razpolaga, drugemu podjetju, katerega dejavnost je objava tiskanega ali elektronskega imenika oziroma omogočanje dostopa do teh imenikov prek imeniških storitev, ne da bi bilo to posredovanje pogojeno z novo privolitvijo naročnikov. Vendar morajo biti ti naročniki pred prvim vpisom svojih podatkov v javni imenik obveščeni o namenu tega imenika in o tem, da so lahko ti podatki posredovani drugemu ponudniku telefonskih storitev, pri čemer je treba zagotoviti, da se bodo ti podatki po tem, ko bodo posredovani, uporabljali samo za namene, za katere so bili zbrani ob prvi objavi.
35 Sodišče je do tega sklepa prišlo na podlagi uvodne izjave 39 in besedila člena 12(2) in (3) Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ter ugotovitve, da če je podjetje, ki je naročniku dodelilo telefonsko številko, tega naročnika obvestilo o možnosti posredovanja njegovih osebnih podatkov drugemu podjetju zaradi objave teh podatkov v javnem imeniku in je ta privolil v objavo teh podatkov v takem imeniku, naročniku ni treba ponovno privoliti v posredovanje teh podatkov drugemu podjetju, ki namerava izdati tiskani ali elektronski imenik oziroma namerava omogočiti dostop do teh imenikov prek imeniških storitev, če se zagotovi, da zadevni podatki ne bodo uporabljeni za druge namene kot za tiste, za katere so bili zbrani ob prvi objavi. Privolitev, ki jo je na podlagi člena 12(2) te direktive dal pravilno obveščeni naročnik, kar zadeva objavo njegovih osebnih podatkov v javnem imeniku, se namreč nanaša na namen te objave in torej zajema vsako poznejšo obdelavo teh podatkov, ki jo opravijo druga podjetja, ki delujejo na trgu javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, če je namen te obdelave podatkov enak. Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da na podlagi besedila člena 12(2) Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah namreč ni mogoče šteti, da ima naročnik pravico do izbire nekaterih ponudnikov javno dostopnih imeniških storitev in imenikov (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2011, Deutsche Telekom, C‑543/09, EU:C:2011:279, točke od 62 do 65).
36 Sodišče je dodalo, da če je naročnik privolil v posredovanje svojih osebnih podatkov nekemu podjetju zaradi njihove objave v javnem imeniku tega podjetja, potem s posredovanjem teh podatkov drugemu podjetju, ki namerava objaviti javni imenik, ne da bi ta naročnik še enkrat privolil v to, ne more biti kršeno samo bistvo pravice do varstva osebnih podatkov, kot je določena v členu 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2011, Deutsche Telekom, C‑543/09, EU:C:2011:279, točka 66).
37 Iz teh preudarkov izhaja, da je namen prve objave osebnih podatkov naročnika, za katero je ta dal soglasje, odločilen za presojo obsega tega soglasja. V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 12(3) Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah določa, da države članice lahko zahtevajo, da se lahko za kateri koli namen javnega imenika razen za iskanje podatkov o osebah na podlagi njihovega imena, in kjer je potrebno, minimalnega števila drugih identifikatorjev zahteva dodatna privolitev naročnikov.
38 Poleg tega je treba ugotoviti, da podjetje, ki zagotavlja javno dostopne imeniške storitve in imenike, ne glede na kraj sedeža v Uniji deluje v regulativnem okviru, ki je v znatno harmoniziran in s katerim je mogoče v celotni Uniji zagotoviti enako izpolnjevanje zahtev v zvezi z varstvom osebnih podatkov naročnikov, kot izhaja predvsem iz člena 25(5) Direktive o univerzalnih storitvah ter členov 1(1) in 12 Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.
39 V teh okoliščinah, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov, ni potrebno različno obravnavanje na podlagi tega, ali ima podjetje, ki zahteva prenos osebnih podatkov naročnikov, sedež v državi članici teh naročnikov ali v drugi državi članici, če to podjetje te podatke pridobi za namene, ki so enaki tistim, za katere so bili zbrani v zvezi z njihovo prvo objavo, in če je ta prenos torej pokrit s soglasjem, ki so ga dali ti naročniki.
40 Zato glede na te preudarke in na preudarke, navedene v točkah od 23 do 30 te sodbe, podjetju, ki svojim naročnikom dodeljuje številke, prošnje za soglasje, ki jo naslovi na naročnika, ni treba oblikovati tako, da ta naročnik to soglasje da ločeno glede na državo članico, v katero se njegovi podatki lahko posredujejo.
41 Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25(2) Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da nasprotuje temu, da podjetje, ki naročnikom dodeljuje telefonske številke in ki mora v skladu z nacionalno zakonodajo pridobiti soglasje naročnikov za uporabo njihovih podatkov za zagotavljanje imeniških storitev in imenikov, prošnjo za soglasje oblikuje tako, da navedeni naročniki soglasje za to uporabo dajo ločeno glede na državo članico, v kateri podjetja, ki lahko zahtevajo informacije iz tega člena, opravljajo svoje storitve.
Stroški
42 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 25(2) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, je treba razlagati tako, da pojem „zahteve“ iz tega člena zajema tudi zahtevo podjetja s sedežem v državi članici – ki ni država članica, v kateri imajo sedeže podjetja, ki naročnikom dodeljujejo telefonske številke – ki zaprosi za ustrezne informacije, s katerimi razpolagajo navedena podjetja, za zagotavljanje javno dostopnih telefonskih imeniških storitev in imenikov v tej državi članici in/ali drugih državah članicah.
2. Člen 25(2) Direktive 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da podjetje, ki naročnikom dodeljuje telefonske številke in ki mora v skladu z nacionalno zakonodajo pridobiti soglasje naročnikov za uporabo njihovih podatkov za zagotavljanje imeniških storitev in imenikov, prošnjo za soglasje oblikuje tako, da navedeni naročniki soglasje za to uporabo dajo ločeno glede na državo članico, v kateri podjetja, ki lahko zahtevajo informacije iz tega člena, opravljajo svoje storitve.
Podpisi