SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)

z dne 29. aprila 2004(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazum – Trg grafitnih elektrod – Določanje cen in razdelitev trgov – Izračun zneska glob – Kumuliranje kazni – Smernice o načinu določanja glob – Uporaba – Teža in trajanje kršitve – Obteževalne okoliščine – Olajševalne okoliščine – Plačilna zmožnost – Sodelovanje v upravnem postopku – Način plačila“

V združenih zadevah T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01,

Tokai Carbon Co. Ltd, s sedežem v Tokiu (Japonska), ki so jo najprej zastopali G. Van Gerven, T. Franchoo in M. De Grave, nato Van Gerven in T. Franchoo, odvetniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

SGL Carbon AG, s sedežem v Wiesbadnu (Nemčija), ki jo zastopajo M. Klusmann, F. Wiemer in C. Canenbley, odvetniki,

Nippon Carbon Co. Ltd, s sedežem v Tokiu (Japonska), ki jo zastopa H. Gilliams, odvetnik,

Showa Denko KK, s sedežem v Tokiu (Japonska), ki jo zastopajo M. Dolmans, P. Werdmuller, odvetnika, in J. Temple-Lang, solicitor,

GrafTech International Ltd, prej UCAR International Inc., s sedežem v Wilmingtonu, Delaware (Združene države), ki jo zastopata K. Lasok, QC, in B. Hartnett, barrister, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

SEC Corp., s sedežem v Amagasakiju, Hyogo (Japonska), ki jo zastopa K. Platteau, odvetnik,

The Carbide/Graphite Group Inc., s sedežem v Pittsburghu (Združene države), ki sta jo najprej zastopala M. Seimetz in J. Brücher, nato P. Grund, odvetniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeče stranke,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo W. Mölls in P. Hellström ter, v zadevi T-246/01, W. Wils, zastopniki, v zadevi T-239/01 skupaj s H.-J. Freundom, odvetnik, ter v zadevah T-244/01, T-246/01, T-251/01 in T-252/01 skupaj z J. Flynnom in C. Kilroy, barristers, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

zaradi predlogov za razglasitev popolne ali delne ničnosti Odločbe Komisije 2002/271/ES z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP – Zadeva COMP/E-1/36.490 – Grafitne elektrode (UL 2002, L 100, str. 1),

SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),

v sestavi N. J. Forwood, predsednik, J. Pirrung in A. W. H. Meij, sodnika,

sodni tajnik: J. Plingers, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. julija 2003

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje in postopek

1        Komisija je z Odločbo 2002/271/ES z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP – Zadeva COMP/E-1/36.490 – Grafitne elektrode (UL 2002, L 100, str. 1, v nadaljevanju: Odločba) ugotovila, da so bila različna podjetja udeležena pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj v smislu člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP) v sektorju grafitnih elektrod.

2        Grafitne elektrode se uporabljajo zlasti pri proizvodnji jekla v elektroobločnih pečeh. Pri izdelavi jekla s temi pečmi gre pravzaprav za postopek recikliranja, s katerim se odpadki jekla predelajo v novo jeklo, v nasprotju s tradicionalnim postopkom proizvodnje iz železove rude v talilnih pečeh s kisikom. V običajnih elektroobločnih pečeh za taljenje starega železa se uporablja devet elektrod, ki so zbrane v kolonah po tri. Elektroda se zaradi intenzivnosti postopka talitve izrabi v približno osmih urah. Izdelava elektrode traja približno dva meseca. Grafitnih elektrod v tem proizvodnem postopku ni mogoče zamenjati z drugim proizvodom.

3        Povpraševanje po grafitnih elektrodah je neposredno vezano na proizvodnjo jekla v elektroobločnih pečeh. Glavne odjemalke so jeklarne, ki predstavljajo približno 85 % povpraševanja. V letu 1998 je svetovna proizvodnja surovega jekla znašala 800 milijonov ton, od katerih je bilo 280 milijonov proizvedenih v elektroobločnih pečeh. V zadnjih dvajsetih letih se je proizvodnja v elektroobločnih pečeh povečala (35 % svetovne proizvodnje leta 1998 v primerjavi z 18 % pred dvajsetimi leti).

4        Cena grafitnih elektrod je določena v nacionalni valuti na tono. Leta 1998 je bila cena 5600 nemških mark (DEM) (približno 2863 EUR) na tono. Cena za velike elektrode je višja za od 15 do 30 %.

5        V osemdesetih letih je tehnološki napredek omogočil občutno zmanjšanje porabe elektrod na tono proizvedenega jekla. Poleg tega je v jeklarski industriji v tem obdobju potekalo pomembno prestrukturiranje. Upad povpraševanja po elektrodah je pripeljal do prestrukturiranja svetovne industrije elektrod. Več tovarn se je zaprlo.

6        Leta 2001 je evropski trg grafitnih elektrod oskrbovalo devet zahodnih proizvajalcev: SGL Carbon AG (v nadaljevanju: SGL) s sedežem v Nemčiji in UCAR International Inc. (v nadaljevanju: UCAR) s sedežem v Združenih državah, ki sta skupaj pokrivala […](1) povpraševanja, dva manjša evropska proizvajalca, to sta VAW Aluminium AG (v nadaljevanju: VAW) in Conradty, s sedežem v Nemčiji, sta imela skupaj približno […] % trga. Družba Carbide/Graphite Group Inc. (v nadaljevanju: C/G) s približno 7-odstotnim deležem je evropski trg oskrbovala iz Združenih držav. Japonski proizvajalci Showa Denko KK (v nadaljevanju: SDK), Tokai Carbon Co. Ltd. (v nadaljevanju: Tokai), Nippon Carbon Co. Ltd. (v nadaljevanju: Nippon) in SEC Corp. (v nadaljevanju: SEC) so skupaj imeli od 3 do 4 % evropskega trga.

7        Uradniki Komisije so na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962 Prva Uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204) 5. junija 1997 opravili sočasne in nenapovedane preglede v prostorih družb SGL, Conradty in VAW v Nemčiji ter UCAR v Franciji.

8        Istega dne so agenti zveznega preiskovalnega urada (FBI) v Združenih državah izvedli preiskave v poslovnih prostorih več proizvajalcev. Na podlagi teh preiskav so bili uvedeni kazenski postopki zoper družbe SGL, SDK, Tokai in UCAR zaradi nedovoljenega omejevalnega sporazuma. Vsi obtoženi so priznali krivdo za očitana dejanja in privolili v plačilo globe, določene na 135 milijonov ameriških dolarjev (USD) za SGL, 110 milijonov USD za UCAR, 32,5 milijona USD za SDK in 6 milijonov USD za Tokai, medtem ko je bila družba C/G deležna amnestije. Kasneje sta tudi družbi SEC in Nippon priznali krivdo ter privolili v plačilo globe, določene na 4,8 milijona za SEC in 2,5 milijona USD za Nippon.

9        Januarja 2000 je bila v Združenih državah obdolžena kaznivega dejanja tudi japonska družba Mitsubishi Corp., ki je imela v obdobju 1991–1995 v lasti 50 % kapitala družbe UCAR. Družba Mitsubishi je bila februarja 2001 obsojena zaradi spodbujanja in podpiranja nedovoljenega omejevalnega sporazuma med proizvajalci grafitnih elektrod. Naložena ji je bila globa v višini 134 milijonov USD.

10      V imenu skupine odjemalcev so bile v Združenih državah proti družbam SGL, UCAR, C/G in SDK vložene civilne tožbe za povračilo trojne škode (triple damages).

11      V Kanadi je bila družbi UCAR marca 1999 naložena globa v višini 11 milijonov kanadskih dolarjev (CAD) zaradi kršitve kanadskega zakona o konkurenci. Julija 2000 je družba SGL priznala krivdo in privolila v plačilo globe v višini 12,5 milijona CAD zaradi enake kršitve. Kanadski proizvajalci jekla so junija 1998 proti družbam SGL, UCAR, C/G in SDK vložili civilne tožbe zaradi nedovoljenega omejevalnega sporazuma.

12      Komisija je 24. januarja 2000 zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Upravni postopek se je 18. julija 2001 končal z izdajo Odločbe, s katero se tožečim podjetjem in družbi VAW očita, da so na svetovni ravni določali cene in si razdelili nacionalne in regionalne trge za zadevni proizvod v skladu z načelom „domači proizvajalec“: družba UCAR je bila odgovorna za Združene države in določene dele Evrope, družba SGL pa za preostalo Evropo; družbe SDK, Tokai, Nippon in SEC so bile odgovorne za Japonsko in nekatere dele Daljnega vzhoda, medtem ko je družba C/G, ki je delovala na ameriškem in evropskem trgu, predvsem sledila cenam, ki sta jih določili družbi UCAR in SGL.

13      V skladu s podatki iz Odločbe so za omejevalni sporazum veljala naslednja temeljna načela:

–        cene grafitnih elektrod je treba določiti na svetovni ravni;

–        sklepe o oblikovanju cen vsake družbe morajo sprejeti izključno predsednik ali generalni direktorji;

–        „domači proizvajalec“ mora določiti tržno ceno na svojem „ozemlju“ in preostali proizvajalci ji bodo „sledili“;

–        cene na „nedomačih“ trgih, to je trgih, kjer ni nobenega „domačega“ proizvajalca, se bodo določale soglasno;

–        „nedomači“ proizvajalci ne smejo agresivno konkurirati in se morajo umakniti z „domačih“ trgov preostalih proizvajalcev;

–        zmogljivost se ne sme povečati (japonski proizvajalci naj bi zmanjšali svojo zmogljivost);

–        ne sme priti do nikakršnega prenosa tehnologije zunaj kroga proizvajalcev, ki sodelujejo pri kartelu.

14      V Odločbi je dalje ugotovljeno, da so se navedena temeljna načela uresničevala na sestankih kartela, ki so potekali na več ravneh: sestanki „najvišjih vodilnih“, „delovni“ sestanki, sestanki skupine evropskih proizvajalcev (brez japonskih proizvajalcev), nacionalni ali regionalni sestanki, namenjeni posebnim trgom, in dvostranski stiki med podjetji.

15      Glede trajanja omejevalnega sporazuma je v členu 1 izreka Odločbe določeno, da se je kršitev začela maja 1992 za vsa vpletena podjetja, razen za družbo C/G, ki naj bi pri sporazumu začela sodelovati januarja 1993. Za konec kršitve so bili ugotovljeni naslednji datumi: marec 1998 za SGL in UCAR, februar 1998 za Tokai, Nippon in SEC, april 1997 za SDK, konec leta 1996 za VAW in november 1996 za C/G.

16      Komisija je na podlagi dejanskih ugotovitev in pravne presoje, izvedenih v Odločbi, zadevnim podjetjem naložila globe, ki jih je določila v skladu z metodologijo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) ter Obvestilu o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

17      Člen 3 izreka Odločbe določa naslednje globe:

SGL: 80,2 milijona EUR;

UCAR: 50,4 milijona EUR;

VAW: 11,6 milijona EUR;

SDK: 17,4 milijona EUR;

Tokai: 24,5 milijona EUR;

Nippon: 12,2 milijona EUR;

SEC: 12,2 milijona EUR;

C/G: 10,3 milijona EUR.

18      Člen 4 izreka zadevnim podjetjem nalaga, naj globe plačajo v treh mesecih od dneva vročitve Odločbe, v nasprotnem primeru morajo plačati 8,04-odstotne obresti.

19      Odločba je bila različnim tožečim strankam vročena med 24. in 30. julijem 2001.

20      Poslana je bila s spremnim dopisom z dne 23. julija 2001, v katerem so bili navedeni znesek naložene globe in pogoji plačila (v nadaljevanju: julijski dopis). V dopisu je bilo navedeno, da bo Komisija po izteku roka za plačilo, navedenega v Odločbi, začela postopek izterjave zadevnega zneska; vendar se ne bo začel izvajati noben izvedbeni ukrep, če bi bila pri Sodišču prve stopnje vložena tožba, pod pogojem, da bodo plačane obresti po 6,04-odstotni obrestni meri in pridobljena bančna garancija.

21      Julijski dopis je bil družbi SGL vročen 24. julija, družbi UCAR pa 26. julija 2001. Komisija je na pripombe, ki jih je družba UCAR navedla v zvezi s plačilnimi pogoji, odgovorila z dopisom z dne 9. avgusta 2001 (v nadaljevanju: avgustovski dopis), v katerem je zavrnila, po eni strani, predlog za plačilo, ki se ne nanaša na celotni znesek globe in ne upošteva dolgovanih obresti, ter, po drugi strani, zastavo sredstev družbe UCAR, s katero bi ta zagotovila plačilo globe. Avgustovski dopis je bil družbi UCAR vročen 10. avgusta 2001.

22      V teh okoliščinah so podjetja, na katera je bila naslovljena Odločba, razen družbe VAW, v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje od 1. do 9. oktobra 2001 ločeno vložila te tožbe.

23      Na podlagi poročila sodnika poročevalca se je Sodišče prve stopnje (drugi senat) odločilo, da začne ustni postopek in strankam postavi nekatera vprašanja. Stranke so nanje odgovorile v določenem roku. Predsednik drugega senata je nato s sklepom z dne 5. junija 2003 v skladu s členom 50 Poslovnika Sodišča prve stopnje združil sedem zadev za namene ustnega postopka in izdaje sodbe, pri čemer so stranke prej glede tega predložile svoja stališča. Poleg tega je odločil, da se bodo nekateri dokumenti v spisih obravnavali zaupno. Stranke, razen družbe C/G, ki se obravnave ni udeležila, so na obravnavi 3. julija 2003 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje.

24      Družba GrafTech International Ltd (prej UCAR) je 26. septembra 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila predlog za odložitev izvršitve Odločbe in izdajo začasnih odredb v zvezi z načinom plačila globe, ki ji je bila naložena, določenim v julijskem in avgustovskem dopisu (zadeva T-246/01 R). Predsednik Sodišča prve stopnje je po tem, ko je družba GrafTech umaknila predlog za izdajo začasne odredbe, s sklepom z dne 24. marca 2004 sklenil izbrisati zadevo T-246/01 R iz vpisnika Sodišča prve stopnje in družbi GrafTech naložil plačilo stroškov postopka v tej zadevi.

 Predlogi strank

25      Družba Tokai (T-236/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za ničnega člen 3 (in po potrebi člen 4) Odločbe v delu, v katerem ji je naložena globa v višini 24,5 milijona EUR, ali, podredno, močno zmanjša znesek globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

26      Družba SGL (T-239/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za nično Odločbo v delu, ki se nanaša nanjo;

–        podredno, ustrezno zmanjša znesek naložene globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

27      Družba Nippon (T-244/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za ničnega člen 1 Odločbe v delu, v katerem je ugotovljeno, da je sodelovala pri kršitvi člena 81 ES in člena 53(1) Sporazuma EGP v obdobju od maja 1992 do marca 1993;

–        razglasi za ničnega člen 3 Odločbe v delu, v katerem ji je naložena globa v višini 12,2 milijona EUR;

–        podredno, močno zmanjša znesek globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

28      Družba SDK (T-245/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za ničnega člen 3(d) Odločbe;

–        podredno, zmanjša znesek globe na 2,95 milijona EUR ali na kateri koli drug znesek, ki se bo Sodišču prve stopnje zdel razumen;

–        na podlagi člena 65(b) Poslovnika pozove Komisijo, naj predloži vse dokumente, v katerih je prikazan izračun naložene globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

29      Družba UCAR (T-246/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        odredi pripravljalne ukrepe, ki se bodo izkazali za potrebne;

–        razglasi za ničnega člen 3 Odločbe v delu, v katerem ji je naložena globa, ali, podredno, zmanjša znesek globe;

–        razglasi za ničnega člen 4 Odločbe v delu, ki jo zadeva, ali, podredno, spremeni plačilne pogoje za dolgovano globo v skladu z določbami priloge 50 k tožbi;

–        razglasi za ničnega julijski dopis ali, podredno, spremeni v njem navedene pogoje v skladu z določbami priloge 50 k tožbi;

–        razglasi za ničnega avgustovski dopis ali, podredno, spremeni v njem navedene pogoje v skladu z določbami priloge 50 k tožbi;

–        odredi vse druge ukrepe, ki bi se lahko izkazali za pravične;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

30      Družba SEC (T-251/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za ničnega člen 3 Odločbe v delu, v katerem ji je naložena globa v višini 12,2 milijona EUR;

–        podredno, močno zmanjša znesek globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

31      Družba C/G (T-252/01) Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razglasi za nično Odločbo v delu, v katerem ji je naložena globa;

–        podredno, zmanjša znesek globe, ki ji je bila naložena;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Komisija v zadevah T-236/01, T-239/01, T-245/01, T-251/01 in T-252/01 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

33      Komisija v zadevah T-244/01 in T-246/01 Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        poveča znesek globe;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

34      Tožeče stranke želijo v večini zadev v bistvu doseči le odpravo naloženih glob ali zmanjšanje njihovega zneska ter trdijo, da Komisija ni upoštevala glob, ki so že bile naložene v drugih državah, in da je napačno uporabila Smernice in obvestilo o ugodni obravnavi, vendar ne izpodbijajo resničnosti dejstev, ugotovljenih v Odločbi. Vendar pa je predmet nekaterih tožb poleg tega tudi razglasitev ničnosti celotne Odločbe, temeljijo pa na tožbenih razlogih, ki se nanašajo na nezakonitost celotne Odločbe, in/ali na tožbenih razlogih, ki se nanašajo na napake, ki jih je Komisija storila pri ugotavljanju protipravnih dejanj. Nazadnje, v dveh zadevah se izpodbija način plačila naloženih glob.

35      Tako je treba najprej preučiti predloge, katerih predmet je razglasitev ničnosti celotne Odločbe ali nekaterih dejanskih ugotovitev, navedenih v tej odločbi. Nato bodo preučeni predlogi za razglasitev ničnosti člena 3 Odločbe ali zmanjšanje glob, določenih na podlagi Smernic in obvestila o ugodni obravnavi. Nazadnje bodo preučeni očitki glede načina plačila glob.

 A – Predlogi za razglasitev ničnosti celotne Odločbe ali nekaterih dejanskih ugotovitev

 1. Predlogi za razglasitev ničnosti celotne Odločbe

 a) Zadeva T-239/01

36      Družba SGL je edina tožeča stranka, ki uradno in primarno predlaga razglasitev ničnosti celotne Odločbe v delu, ki se nanaša nanjo. Tožbeni razlogi, navedeni v utemeljitev tega predloga, se nanašajo na več kršitev postopka.

 Zatrjevana zavrnitev popolnega dostopa do spisa

37      Družba SGL Komisiji očita, da ji je zavrnila dostop do svojih internih dokumentov ter ji ni poslala nobenega seznama in nezaupnega povzetka navedenih dokumentov oziroma dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti ali zaupne elemente. Zaradi te kršitve njene pravice do obrambe naj ne bi mogla imeti pregleda nad vsemi stiki, ki jih je Komisija imela z drugimi zadevnimi podjetji v okviru njihovega sodelovanja. Zato naj bi bilo treba Odločbo razglasiti za nično.

38      Sodišče prve stopnje v zvezi s tem opozarja, da je Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso, da bi zadevnim družbam omogočila učinkovito obrambo zoper očitke, navedene zoper njih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, tem dolžna omogočiti dostop do celotnega preiskovalnega spisa, razen do dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti drugih družb ali druge zaupne informacije, in internih dokumentov Komisije (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 170 in navedena sodna praksa).

39      V zvezi s trditvijo družbe SGL pred Sodiščem prve stopnje, da bi ji Komisija morala poslati vsaj seznam ali nezaupni povzetek svojih dokumentov s tajnimi ali zaupnimi elementi, je treba ugotoviti, da tožeča stranka v upravnem postopku tega ni zahtevala. Družba SGL se v dopisu z dne 9. marca 2000 in v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 4. aprila 2000 sklicuje le na interne dokumente Komisije, v dopisu z dne 9. marca pa je celo priznala, da ji je Komisija poslala seznam dokumentov, do katerih lahko ima dostop. Komisija v teh okoliščinah ni bila dolžna na svojo pobudo omogočiti dostopa do zadevnih seznamov in povzetkov (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II-491, v nadaljevanju: sodba Ciment, točka 383).

40      Kar zadeva zahtevo za dostop do internih dokumentov, do katerih Komisiji ni treba omogočiti dostopa (zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 170), je treba opozoriti, da je ta omejitev dostopa utemeljena s potrebo po zagotavljanju uspešnega delovanja Komisije na področju pregona kršitev pravil o konkurenci iz Pogodbe; dostop do internih dokumentov je treba omogočiti le, če to zahtevajo izjemne okoliščine obravnavane zadeve in če obstajajo resni indici, ki jih mora predložiti zadevna stranka, in to tako pred sodiščem Skupnosti kot v upravnem postopku pred Komisijo (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Ciment, točka 420 in navedena sodna praksa). Družba SGL pa je na splošno trdila, da bi lahko bilo iz internih dokumentov Komisije razvidno, da je bila pri presoji sodelovanja obravnavana manj ugodno kot druga podjetja, vendar ni predložila resnih indicev o okoliščinah, zaradi katerih bi morala imeti dostop do zadevnih dokumentov.

41      Poleg tega je Komisija poudarila, česar družba SGL ni izpodbijala, da dokumenti o sodelovanju podjetij niso del njenega internega spisa, temveč so v preiskovalnem spisu, do katerega so podjetja imela dostop. Nazadnje, kot izhaja iz več očitkov zoper izračun njene globe (glej točko 384 in naslednje), je družba SGL dejansko primerjala svoje sodelovanje s sodelovanjem drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, kar potrjuje trditev Komisije.

42      V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da družbi SGL ni razkrila svojih internih dokumentov in da ji ni poslala seznama ali nezaupnih povzetkov navedenih dokumentov.

43      Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Zatrjevana nedokončnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

44      Družba SGL trdi, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. januarja 2000 ni bilo dokončno. Čeprav je Komisija v dopisu z dne 4. maja 2000 ugotovila, da odgovori nekaterih podjetij na to obvestilo vsebujejo netočnosti in protislovja, naj ga ne bi zamenjala pred sprejetjem Odločbe. Družba SGL naj torej ne bi mogla uveljaviti svoje pravice do izjave o dokončnem rezultatu preiskave.

45      Sodišče prve stopnje v zvezi s tem opozarja, da Komisiji nobena določba ne prepoveduje, da bi zadevnim strankam po tem, ko jim je poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, poslala nove listine, za katere meni, da podpirajo njeno trditev, če da podjetjem potreben čas za predložitev stališča do tega (glej zgoraj v točki 38 navedeno sodbo LR AF 1998 proti Komisiji, točka 190 in navedena sodna praksa).

46      Komisija v obravnavani zadevi priznava, da so nekateri odgovori na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovali protislovja ali obtoževanja drugih podjetij. Zato naj bi omogočila dostop do nezaupne različice teh odgovorov in podjetjem omogočila, da predložijo pripombe o tem na zaslišanju 25. maja 2000. Vendar naj iz teh odgovorov ne bi izpeljala nobenih obremenilnih sklepnih ugotovitev.

47      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zainteresiranim osebam omogočiti, da se dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih Komisija očita, ta zahteva pa se spoštuje, če končna odločba ne bremeni zadevnih podjetij za kršitve, ki so drugačne od tistih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in upošteva le dejstva, o katerih so se stranke imele priložnost izreči (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T-213/00, Recueil, str. II-913, v nadaljevanju: sodba FETTCSA, točka 109). Vendar v tej zadevi družbi SGL ni nič preprečevalo, da primerja obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z besedilom Odločbe, da bi tako preverila, ali se je Komisija oprla na nove očitke, ki niso bili navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in o katerih se družba SGL ni mogla izreči pred sprejetjem Odločbe. Vendar družba SGL ne navaja nobene take razlike med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in Odločbo.

48      V vsakem primeru je dovolj, da Komisija podjetjem omogoči, da se izrečejo konkretno o pripombah, navedenih v zvezi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah. Družba SGL v obravnavani zadevi Komisiji ne očita, da je kršila njeno pravico do izjave o točno tem vprašanju. Pritožuje se samo nad tem, da je Komisija dovolila le ustne pripombe, ne da bi dokazala, da bi ji le pisne pripombe omogočile, da učinkovito zagovarja svoje stališče.

49      Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Zatrjevana nezakonitost poročila pooblaščenca za zaslišanje

50      Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pooblaščenec za zaslišanje 28. maja 2001 na podlagi člena 15 Sklepa Komisije 2001/462/ES, ESPJ z dne 23. maja 2001 o mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (UL L 162, str. 21) predložil končno poročilo, v katerem je navedel:

„Predlog odločbe ne zahteva posebnih pripomb v zvezi s pravico do izjave. Zadevna podjetja niso navedla nobenega postopkovnega problema. Predlog odločbe ne vsebuje nobenega očitka, glede katerega zadevna podjetja ne bi mogla predhodno izraziti svojega stališča.“

51      Družba SGL v zvezi s tem trdi, da je pooblaščenec za zaslišanje napačno ugotovil, da ni navedla nobenega postopkovnega problema. V sami Odločbi naj bi bilo priznano, da se je SGL pritoževala zaradi nepopolnega dostopa do spisa. Pooblaščenec za zaslišanje naj bi kršil člen 8 Sklepa 2001/462, ker naj se ne bi izrekel o zahtevi za dostop do spisa, ki jo je družba SGL izrazila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Njegovo končno poročilo naj bi torej vsebovalo napake, ki naj bi lahko v škodo družbe SGL vplivale na rezultat razprave kolegija članov Komisije. Pooblaščenec za zaslišanje naj tudi ne bi obravnaval vprašanja odgovorov nekaterih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so vsebovali protislovja in obtoževanja, o katerih se je SGL lahko izrekla le ustno na zaslišanju. Čeprav je SGL opozorila na to ravnanje, naj ta kršitev postopka ne bi bila navedena v poročilu pooblaščenca za zaslišanje.

52      Sodišče prve stopnje opozarja, da mora Komisija v skladu s točkami 2, 3 in 8 obrazložitve Sklepa 2001/462 zagotoviti, da je osebam, na katere se nanaša postopek o konkurenci, pravica do izjave zajamčena ves čas postopka; vodenje upravnih postopkov mora zaupati neodvisni osebi, ki mora s svojo neoporečnostjo prispevati k objektivnosti, preglednosti in učinkovitosti teh postopkov. Pooblaščenec za zaslišanje v skladu s členoma 15 in 16(1) navedenega sklepa pripravi končno poročilo o spoštovanju pravice do izjave, ki bo tudi upoštevalo, ali predlog odločbe obravnava samo pritožbene točke, v zvezi s katerimi so stranke dobile priložnost podati svoja stališča, in ki se priloži predlogu odločbe, predloženega Komisiji, za zagotovitev, da je ta pri sprejetju odločbe o posameznem primeru v celoti seznanjena z vsemi pomembnimi podatki glede poteka postopka in spoštovanja pravice do izjave.

53      Kot izhaja iz zgoraj navedenih določb, naloga pooblaščenca za zaslišanje ni zbrati vse očitke v zvezi s postopkom, ki so jih zainteresirane osebe navedle v upravnem postopku. Kolegiju članov Komisije mora sporočiti le upoštevne očitke za presojo zakonitosti poteka upravnega postopka. Kot je bilo navedeno zgoraj, pa sta oba tožbena razloga, ki ju je družba SGL navedla v zvezi z dostopom do internih dokumentov Komisije in z vprašanjem odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, neutemeljena. Zato ni bilo potrebno, da bi pooblaščenec za zaslišanje kot objektivni in neodvisni svetovalec kolegiju članov Komisije sporočil ta neupoštevna očitka.

54      Zato tudi tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

55      Iz tega sledi, da ni mogoče ugoditi nobenemu od tožbenih razlogov, na podlagi katerih družba SGL trdi, da so bila pri sprejetju Odločbe kršena pravila postopka.

 b) Zadeva T-246/01

56      Ne da bi družba UCAR predložila formalni predlog za razglasitev ničnosti celotne Odločbe, v tožbi trdi, da bi bilo treba Odločbo „razglasiti za nično v celoti ali deloma“. Namreč, Komisija naj bi s tem, ko ni preučila vloge njenih matičnih družb Mitsubishi in Union Carbide v obdobju 1992–1995 pri nastanku omejevalnega sporazuma in v začetnem obdobju njegovega delovanja, kršila svojo obveznost, da izvede nepristransko preiskavo, in njeno pravico do obrambe. Družba UCAR je v repliki vseeno pojasnila, da ne želi razglasitve ničnosti celotne Odločbe zaradi bistvene kršitve postopka, temveč želi odpravo ali zmanjšanje zneska globe, ki ji je bil naložen v členu 3 Odločbe. Po navedbah družbe UCAR je bil zgoraj navedeni odlomek iz njene tožbe predstavljen le v zadnjenavedenem kontekstu.

57      Sodišče prve stopnje iz tega sklepa, da namen tožbe, ki jo je vložila družba UCAR, ni razglasitev ničnosti celotne Odločbe. Očitek, ki se nanaša na to, da Komisija ni upoštevala vloge družb Mitsubishi in Union Carbide pri udeležbi družbe UCAR pri spornem omejevalnem sporazumu, bo torej preučen v okviru tožbenih razlogov, ki jih je družba UCAR navedla zoper izračun zneska globe, ki ji je bil naložen.

 2. Predlogi za razglasitev delne ničnosti člena 1 Odločbe in nekaterih dejanskih ugotovitev, navedenih v tej odločbi

 a) Tožbeni razlog v zadevi T-239/01, ki se nanaša na napačno ugotovitev glede izvajanja osrednjega nadzornega sistema

58      Družba SGL v okviru skupine tožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačen izračun njene globe, Komisiji očita, da jo je diskriminirala v primerjavi z družbo SDK, s tem ko je zmanjšala globo, naloženo temu podjetju, ker ji je razkrilo obstoj in delovanje osrednjega nadzornega sistema (Central Monitoring System, v nadaljevanju: CMS), vzpostavljenega v okviru tega omejevalnega sporazuma. SGL trdi, da se ta sistem ni nikoli uporabljal. Komisijo naj bi o tem obvestila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

59      Sodišče prve stopnje glede tega ugotavlja, da SGL v tožbi trdi, da v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno ni izpodbijala dejstev, kot jih je predstavila Komisija. Vendar je v tem odgovoru popravila nekaj dejanskih ugotovitev in tako v zvezi s CMS razkrila, da „osrednji nadzorni sistem ni bil […] nikoli vzpostavljen“.

60      Sodišče prve stopnje opozarja, da je Komisija v Odločbi kljub odgovoru družbe SGL v zvezi s tem sklepala, da ugotovljena kršitev obsega predvsem vzpostavitev mehanizma za nadzor in izvajanje kartelnih sporazumov (točka 2 obrazložitve). Opisala je podrobnosti CMS (točke 72, 73, 91 in 92 obrazložitve) ter opozorila, da trditev družbe SGL izpodbijajo listinski dokazi in izjave drugih proizvajalcev, kot sta Tokai in UCAR. Komisija se v odgovoru na tožbo sklicuje na te odlomke Odločbe, medtem ko SGL v repliki le vztraja, da CMS ni bil vzpostavljen.

61      V okoliščinah obravnavane zadeve to, da se je družba SGL omejila le na splošno ponavljanje nepodprte trditve o nevzpostavitvi CMS, ni dovolj za učinkovito izpodbijanje nasprotnih dejanskih ugotovitev, navedenih v Odločbi.

62      Tožbenega razloga, s katerim se izpodbijajo dejanske ugotovitve v zvezi z izvajanjem CMS, torej ni mogoče sprejeti.

 b) Tožbeni razlog v zadevi T-236/01, ki se nanaša na napačno ugotovitev, da se je omejevalni sporazum izvajal na svetovni ravni

63      Družba Tokai v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da se je Komisija napačno oprla na njen svetovni promet, trdi, da geografski trg grafitnih elektrod ni bil svetoven. Vsekakor naj Komisija ne bi primerno analizirala zadevnega geografskega trga. Komisija naj bi namreč v odločbi z dne 4. januarja 1991 (Mitsubishi/UCAR, IVM024), ki jo je sprejela na podlagi Uredbe o nadzoru koncentracij podjetij, ugotovila, da je trg grafitnih elektrod trg Skupnosti.

64      Sodišče prve stopnje v zvezi s tem opozarja na izrecno izjavo same družbe Tokai v tožbi, da namen te tožbe ni izpodbijati resničnosti dejstev, navedenih v Odločbi. Dejanske ugotovitve, da je z omejevalnim sporazumom nastal kartel na svetovnem trgu grafitnih elektrod, pa so navedene v Odločbi (glej na primer točke od 14 do 18, 46, 47, 49, 51, 71, 72 in 73 obrazložitve) in tudi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (točke 33, 34, 35, 37, 39, 59, 60 in 61). Iz tega sledi, da je bilo samo bistvo omejevalnega sporazuma – po ugotovitvah Komisije – strukturirati sektor grafitnih elektrod v svetu po sistemu treh „stebrov“: SGL je zastopala Evropo, UCAR Združene države, SDK, Tokai, Nippon in SEC pa Japonsko (točka 47 obrazložitve Odločbe). Poleg tega je bilo med glavnimi načeli omejevalnega sporazuma, ki jih je ugotovila Komisija, načelo „domačega proizvajalca“, ki je moral določiti cene na svojem ozemlju, medtem ko so mu drugi proizvajalci sledili (glej točki 12 in 13 zgoraj), pri čemer je bilo določeno, da so se morali „nedomači“ proizvajalci umakniti z „domačih“ trgov drugih proizvajalcev (točka 50 obrazložitve Odločbe). Nazadnje, Komisija je navedla primer ameriške družbe C/G, ki je uspela – čeprav ni imela nobenega proizvodnega obrata zunaj Združenih držav – dobiti približno 7-odstotni tržni delež v Evropi in prodati skoraj tretjino proizvodnje v EGP (točke 16, 30 in 85 obrazložitve Odločbe), kar je po mnenju Komisije razkrivalo obstoj trga na svetovni ravni in dokazovalo, da je bil celo „nedomači“ proizvajalec sposoben zmotiti delovanje omejevalnega sporazuma.

65      Ta tožbeni razlog je očitno nezdružljiv s tem, da je družba Tokai priznala podrobnosti o dejanskem stanju, ki so bile predstavljene zgoraj in jih ni učinkovito izpodbijala niti v upravnem postopku niti pred Sodiščem prve stopnje. Če ta tožbeni razlog postavimo v okvir drugih tožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačen izračun glob, zadeva predvsem presojo dejanskega vpliva ravnanja družbe Tokai na konkurenco v EGP, ki jo je opravila Komisija. Tokai namreč v okviru teh tožbenih razlogov poudarja predvsem svojo nedejavnost in neobstoj gospodarskega interesa za prodajo zadevnega proizvoda na evropskem trgu. Pri tožbenem razlogu gre torej dejansko za očitek Komisiji, da pri določanju višine globe, ki jo je naložila družbi Tokai, ni upoštevala njene popolnoma pasivne vloge.

66      Te ugotovitve ne izpodbija sklicevanje družbe Tokai na odločbo z dne 4. januarja 1991 (Mitsubishi/UCAR, IVM024), v kateri je Komisija v zvezi s koncentracijo podjetij ugotovila, da je trg grafitnih elektrod trg Skupnosti. Glede tega je dovolj opozoriti, da je bila ta odločba sprejeta v okoliščinah, ki se razlikujejo od okoliščin v obravnavani zadevi, ter da je bila sprejeta pred preiskavo Komisije v obravnavani zadevi in pred obdobjem kršitve, ugotovljenim v Odločbi. Prav odkritje iz leta 1997, da obstaja kartel, pri katerem je bila udeležena družba Tokai, je Komisiji omogočilo ugotoviti, da so si člani kartela razdelili trg grafitnih elektrod na svetovni ravni. Sklicevanje na odločbo iz leta 1991 je torej nepomembno.

67      Zato tožbenega razloga, s katerim se izpodbijajo dejanske ugotovitve v zvezi s svetovno razsežnostjo trga grafitnih elektrod, ni mogoče sprejeti.

 c) Tožbeni razlog v zadevi T-239/01, ki se nanaša na neupoštevanje trajanja kršitve

68      Družba SGL v okviru skupine tožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačen izračun njene globe, Komisiji očita, prvič, da je brez vsakega dokaza ugotovila predolgo trajanje njene udeležbe pri kršitvi: Komisija naj bi napačno ugotovila, da je SGL nadaljevala kršitev po pregledih, opravljenih junija 1997, in to do februarja/marca 1998. Zato naj bi bila določitev njene globe napačna, ker vsebuje povečanje za to obdobje. Poleg tega naj bi Komisija domnevno nadaljevanje kršitve po pregledih nepravilno obravnavala kot obteževalno okoliščino v škodo družbe SGL. SGL v tem okviru trdi, da se sestanki, ki so v spornem obdobju potekali v okviru omejevalnega sporazuma, niso nanašali na evropski trg, temveč le na azijske trge, o čemer je Komisijo obvestila že v upravnem postopku. Dokazi, ki jih je Komisija navedla v podporo svoji trditvi, naj ne bi bili zanesljivi.

69      Drugič, SGL izpodbija napačno ugotovitev v točki 57 obrazložitve Odločbe, da se je evropska skupina kartela še srečevala od leta „1999“. Meni, da ni mogoče izključiti, da je ta napaka negativno vplivala na določitev zneska njene globe. Poleg tega naj bi Komisija v točki 124 obrazložitve Odločbe trdila, da obstajajo indici, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se leta 2001 kršitev še vedno ni končala. SGL predlaga Sodišču prve stopnje, naj z ukrepom procesnega vodstva preveri, ali je bila napačna letnica 1999 sporočena kolegiju članov Komisije za namene sprejetja Odločbe.

70      Kar zadeva prvi del tožbenega razloga, ki ga navaja SGL, je treba opozoriti na kronologijo in točno vsebino pripomb, ki jih je SGL navedla v odgovor na ugotovitve Komisije.

71      Prvič, družba SGL je v dopisu z dne 8. junija 1999, s katerim je odgovorila na zahtevo Komisije za informacije, izjavila, da so največji proizvajalci grafitnih elektrod, med katerimi sta SGL in UCAR, usklajevali svoje ravnanje na področju konkurence od leta 1992 „do leta 1998“. Nato je naštela sestanke, ki so potekali v okviru omejevalnega sporazuma. Glede sestankov po juniju 1997 je vsakič v enem stavku omenila sestanek julija 1997 v Maleziji, sestanek novembra 1997 v Hongkongu in sestanek februarja 1998 v Bangkoku ter navedla, da so bila predmet teh sestankov azijska vprašanja.

72      Drugič, Komisija je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. januarja 2000 ugotovila, da je kršitev, ki se očita družbi SGL, trajala do marca 1998, pri tem pa navedla, po eni strani, da se je na sestankih v Hongkongu in Bangkoku obravnavala posodobitev preglednic CMS o obsegu prodaje za vse regije in vse trge, ter, po drugi strani, da sta družbi SGL in UCAR obvestili japonske udeležence omejevalnega sporazuma o novih cenah, ki so se uporabljale v Evropi (točki 78 in 79). Glede na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je med družbama SGL in UCAR poleg tega prihajalo do dvostranskih stikov vsaj do marca 1998 (točka 80). Večina teh ugotovitev je temeljila na izjavi nekdanjega direktorja prodaje za Evropo v družbi UCAR, g. […]. Nazadnje, obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebuje obsežen seznam priloženih dokumentov, ki so bili uporabljeni kot dokazi, med njimi izjavo g. […].

73      Tretjič, potem ko je družba SGL v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 4. aprila 2000 najprej potrdila, da dejstev, ki so bila vzrok za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, načeloma („grundsätzlich“) ne izpodbija, se je omejila na sklicevanje na dopis z dne 8. junija 1999, nič pa ni navedla o novih ugotovitvah in listinskih dokazih o spornem obdobju kršitve, kot so bili navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Predvsem ni izpodbijala izjave g. […], čeprav je imela dostop do nje.

74      Družba SGL pred Sodiščem prve stopnje ni dodala nič bistvenega k svojim trditvam, navedenim v predhodnem postopku. Trdila je le, da bi bilo treba vrednost izjave g. […] zelo relativizirati glede na okoliščine, ki so vplivale na njeno sestavo. Ta opomba se nanaša na dejstvo, o katerem je poročala Komisija, da je družba UCAR, potem ko je odpustila g. […], vsako sporazumno rešitev spora zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je ta začel, pogojevala s tem, da sprejme sodelovanje s Komisijo v njeni preiskavi.

75      Vendar besedilo dodatne izjave (supplemental statement) g. […], na katero se je Komisija posebej oprla, ne vsebuje ničesar, kar bi lahko utemeljevalo sume, ki jih je navedla družba SGL: dejstva, ki jih omenja, so konkretna in ne vsebujejo protislovij; g. […] navaja imena več predstavnikov drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, med drugim g. […] iz družbe SGL in g. […] iz družbe UCAR, tako da bi bilo resničnost njegovih izjav mogoče preveriti z zaslišanjem teh oseb kot prič. Vendar SGL ni zahtevala, naj jih povabijo; prav tako Komisiji v upravnem postopku ni predložila nasprotnih izjav, na primer, nekdanjega direktorja prodaje, g. […]. Nazadnje, iz izjave g. […], ki je bila na zahtevo družbe UCAR tudi poslana Komisiji, izhaja, da namen njegovih izjav nikakor ni bil razbremeniti družbo UCAR v škodo drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, da bi dosegel ugodno rešitev spora s to družbo. G. […] namreč navaja, da so njegovi nadrejeni v podjetju vedeli za njegova protipravna dejanja in jih odobrili.

76      Iz tega sledi, da družbi SGL ni uspelo pravno zadostno dokazati, da so dejanske ugotovitve Komisije v zvezi z udeležbo te družbe pri kršitvi v obdobju od junija 1997 do marca 1998 (točke od 91 do 93 obrazložitve Odločbe) napačne. Zato prvega dela tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

77      Komisija je glede drugega dela, usmerjenega zoper točko 57 obrazložitve Odločbe, priznala, da je stavek v vročeni nemški različici Odločbe, da so sestanki evropske skupine kartela trajali „od leta 1999“, tipkarska napaka. Očitnost te napake je, po eni strani, razvidna iz primerjave z angleško različico Odločbe, ki je drugo verodostojno besedilo (poleg nemškega) in v katerem je pravilno navedena letnica „1992“. Po drugi strani je nemška različica točke 57 obrazložitve (z napačno letnico 1999) sama po sebi nerazumljiva: po navedbah družbe UCAR so se zadevni sestanki namreč končali „po približno enem letu“ (to je leta 2000, če sledimo logiki napačnega besedila), saj so evropski proizvajalci – še vedno po navedbah UCAR – menili, da se leta „1993“ ni več treba srečevati. Ta stavek je očitno smiseln le, če je referenčno leto 1992.

78      Nazadnje in predvsem, v členu 1 ter točkah 3, 114 in 155 obrazložitve Odločbe je jasno naveden marec 1998 kot konec kršitve, ki jo je storila družba SGL. Ta ugotovitev ni ovržena s točko 124 obrazložitve Odločbe, v kateri je navedeno, da se kršitev morda celo ni končala niti leta 2001. Ta odlomek, ki nikakor ne spreminja dejanskih ugotovitev v zvezi s trajanjem kršitve, namreč le upravičuje člen 2 izreka Odločbe, v katerem je zadevnim podjetjem – iz previdnosti – odrejeno, da takoj končajo obravnavane kršitve, če tega še niso storila.

79      Tipkarska napaka zaradi očitnosti ni mogla škoditi interesom družbe SGL v zvezi z določitvijo njene globe: v poglavju z naslovom „Trajanje kršitve“ v delu Odločbe o določitvi glob je naveden mesec „februar/marec 1998“ kot konec kršitve, ki so jo storile družbe SGL, UCAR, Tokai, Nippon in SEC (točka 155 obrazložitve).

80      Zato taka napaka ne more upravičiti razglasitve ničnosti dejanskih ugotovitev glede trajanja kršitve, ki jo je storila družba SGL. V teh okoliščinah ni treba sprejeti ukrepa procesnega vodstva, ki ga je predlagala SGL.

81      Torej ni mogoče sprejeti nobenega od delov tožbenega razloga, ki ga navaja družba SGL.

d) Tožbena razloga v zadevi T-244/01, ki se nanašajo na bistveno kršitev postopka zaradi neobstoja zadostnih dokazov o udeležbi družbe Nippon pri kršitvi v obdobju od maja 1992 do marca 1993 in na pomanjkljivo obrazložitev tega

 Trditve strank

82      Družba Nippon v utemeljitev predloga za razglasitev delne ničnosti člena 1 Odločbe trdi, da dokazno breme nosi Komisija, kadar sprejme odločbo, s katero podjetje obtoži kršitve določb prava Skupnosti. V obravnavani zadevi naj ugotovitev v Odločbi, da je družba Nippon sodelovala pri kršitvi od maja 1992 do marca 1993, ne bi bila podprta z zadostnimi in prepričljivimi dokazi. Trditev Komisije, da se je Nippon udeleževala sestankov v tem obdobju, naj namreč ne bi bila dokazana. Obtožba Komisije naj bi v celoti temeljila na izjavah, ki so jih nekateri konkurenti družbe Nippon (SDK, UCAR in SGL) podali le zato, da bi se zanje uporabilo obvestilo o ugodni obravnavi. Komisija naj v teh okoliščinah ne bi imela pravice pripisati kakršno koli dokazno vrednost tem izjavam, katerih zanesljivost je omejena.

83      Družba Nippon o prvem sestanku „najvišjih vodilnih“ v Londonu 21. maja 1992 trdi, da ugotovitev v Odločbi, da je družba Tokai zastopala interese tožeče stranke, ni podprta z nobenim dokazom. Sodišče prve stopnje naj bi v sodbi Ciment (navedena v točki 39 zgoraj, točke od 2773 do 2782) razsodilo, da ker Komisija ni dokazala, da je stranka dala navodila, da bi bila zastopana na sestanku, ni upravičeno sklepala, da je bila ta stranka dejansko navzoča ali zastopana in da je pristopila k sporazumu, sklenjenem na tem sestanku. Po mnenju tožeče stranke je tako sklepanje potrebno tudi v tej zadevi. Komisija naj zlasti ne bi predložila dokaza, da je tožeča stranka dejansko dala navodila družbi Tokai, naj jo zastopa na tem sestanku.

84      Ker se Komisija sklicuje na izjavo družbe SDK o sestanku, ki je očitno potekal v okviru uvodnih stikov pred sestankom 21. maja 1992, družba Nippon ne more razumeti, kako bi sklicevanje na sestanek, ki je bil pred nastankom kartela, morda lahko dokazovalo njeno trditev. Izjava družbe SGL naj bi bila splošna in brez najmanjših odtenkov ter naj bi pomenila splošno priznanje te družbe o njeni udeležbi pri zatrjevani kršitvi v letih 1992–1998. Te izjave naj ne bi bilo mogoče razlagati, kot da se nanaša na udeležbo družbe Nippon na različnih sestankih, ki so se odvijali v spornem obdobju. Prav tako naj v njej ne bi bilo navedeno, da je interese tožeče stranke zastopala družba Tokai.

85      Nippon dodaja, da nenatančne izjave družbe UCAR, da so se navedenega sestanka udeležili „nekateri japonski konkurenti“ in „več japonskih konkurentov“, ne morejo biti podlaga za trditev Komisije, da je prav družbo Nippon zastopalo posebno podjetje, ki se je udeležilo tega sestanka.

86      Družba Nippon o „delovnih“ sestankih 25. maja in 19. septembra 1992 trdi, da ugotovitve Komisije o njeni navzočnosti na teh sestankih v celoti temeljijo na nenatančnih in nedoslednih izjavah konkurentov tožeče stranke. Komisija naj v Odločbi ne bi navedla nobenega stvarnega ali listinskega dokaza o tem.

87      Kar zadeva posebej sestanek v Zürichu 25. maja 1992, naj bi domnevna navzočnost družbe Nippon temeljila na eni sami izjavi družbe SDK, ki trdi, da so se sestanka udeležili „predstavniki družbe Nippon“, ne da bi navedla, kdo jo je ob tej priložnosti dejansko zastopal. Nasprotno pa naj bi družba SDK v izjavah o drugih družbah podrobno navedla te podatke. Kar pa zadeva izjavo družbe UCAR, naj ta sploh ne bi omenjala sestanka v Zürichu. V izjavi družbe SGL naj ne bi bila omenjena navzočnost družbe Nippon na tem sestanku.

88      Kar zadeva sestanek v Luganu 19. septembra 1992, naj bi domnevna navzočnost družbe Nippon znova v celoti temeljila na eni sami izjavi družbe SGL. Ta izjava naj bi bila v nasprotju z izjavama družb SDK in UCAR, ki ne omenjata sestanka v Luganu.

89      Glede trditve v Odločbi, da obračuni potnih stroškov, ki jih je predložila družba Nippon, dokazujejo njeno navzočnost na zadevnih sestankih (točka 48 obrazložitve), ta opozarja, da je Komisiji te obračune izročila na podlagi uradne zahteve za informacije na podlagi člena 11 Uredbe št. 17. Vendar naj Komisija ne bi imela pristojnosti za zbiranje informacij zunaj ozemlja Skupnosti. Zato naj bi bile te informacije zbrane nezakonito in jih naj ne bi bilo mogoče uporabiti kot dokaz udeležbe družbe Nippon pri domnevni kršitvi. Vsekakor naj zahteva, ki je bila v obravnavani zadevi naslovljena na Nippon, ne bi ustrezala zahtevam iz Uredbe št. 17, ker Komisija ni omenila kazni, predvidenih v členu 15(1)(b), kot se zahteva v členu 11(3) Uredbe št. 17. Nazadnje, zadevni obračuni potnih stroškov naj ne bi dokazovali udeležbe družbe Nippon na sestankih, ki so potekali od maja 1992 do marca 1993.

90      Družba Nippon trdi, da v korespondenci s Komisijo ni nikoli priznala, da bi se udeležila katerega od sestankov, organiziranih v obdobju od maja 1992 do marca 1993. Glede tega poudarja, da je treba njena dopisa z dne 30. marca in 17. maja 2000 v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah razumeti z vidika njenega dopisa z dne 18. decembra 1998.

91      Družba Nippon je v zadnjenavedenem dopisu odgovorila na zahtevo Komisije, ki je želela izvedeti, ali se je udeležila sestankov, organiziranih v okviru omejevalnega sporazuma. Odgovor naj bi bil jasen in podroben za vsako od obdobij, ki jih je navedla Komisija. Vendar naj družba Nippon ne bi navedla niti enega sestanka v obdobju od maja 1992 do marca 1993, čeprav je Komisija izrecno spraševala o tem obdobju.

92      Družba Nippon potrjuje, da je v dopisu z dne 30. marca 2000 priznala, da so se člani njene uprave ali zaposleni „večkrat“ udeležili mednarodnih sestankov konkurentov, ter izjavila, da ne bo izpodbijala svoje udeležbe na teh sestankih. Vendar te splošne izjave ni mogoče razlagati kot priznanje, da se je Nippon udeležila vseh sestankov, zlasti tistih, ki so potekali prav v obdobju od maja 1992 do marca 1993.

93      Družba Nippon naj bi v naslednjem dopisu z dne 17. maja 2000 pojasnila, da „v glavnem“ ne izpodbija dejstev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta dopis naj ne bi pomenil, da se je udeležila vseh sestankov. Nasprotno, izrecno naj bi se sklicevala na svoj dopis z dne 18. decembra 1998, in torej ponavila, da se je udeležila le nekaj sestankov.

94      Nippon dodaja, da Odločba glede tega ni ustrezno obrazložena. Namreč, tudi če bi domnevali, da je bila njena udeležba v tem obdobju dokazana, naj Komisija ne bi navedla razloga, zakaj je povečanje osnovnega zneska globe utemeljeno, ob upoštevanju dejstva, da je bila globa, naložena tožeči stranki, povečana tudi zaradi domnevnega nadaljevanja kršitve po preiskavi, ki jo je opravila Komisija. Odločba naj ne bi vsebovala obrazložitve tega dvojnega povečanja.

95      Kar zadeva predlog Komisije, naj Sodišče prve stopnje poveča znesek globe, naložene tožeči stranki, slednja meni, da je ta predlog neustrezen in neutemeljen.

96      Komisija poudarja, da družba Nippon pred vložitvijo tožbe pri Sodišču prve stopnje ni nikoli zanikala svoje udeležbe na sestankih, organiziranih od maja 1992 do marca 1993. Nasprotno, Nippon naj bi se sklicevala na svoje neizpodbijanje dejstev, na katere je Komisija oprla svoje trditve, da bi dosegla zmanjšanje globe v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi. V vsakem primeru naj bi udeležbo družbe Nippon na zadevnih sestankih dokazovale izjave družb SDK in SGL.

97      Komisija priznava, da nima na voljo obračunov potnih stroškov družbe Nippon za sporno obdobje. Vendar naj glede na zgoraj navedene dokaze ti obračuni ne bi bili potrebni.

98      Nazadnje, Komisija predlaga Sodišču prve stopnje, naj v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti poveča globo, naloženo družbi Nippon. V nasprotju z njenim odgovorom na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah naj bi družba Nippon namreč zdaj izpodbijala ugotovitve o trajanju svoje udeležbe. Po mnenju Komisije bi moralo biti povečanje globe vsaj enako zmanjšanju za 10 %, odobrenemu družbi Nippon v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi.

 Presoja Sodišča prve stopnje

99      Uvodoma je treba opozoriti, da je Komisija v Odločbi (točka 113 obrazložitve) svojo presojo z vidika pravil o konkurenci in trajanje, ki ga je upoštevala za izračun glob, omejila na obdobje, ki se je začelo maja 1992, ko je bil prvi sestanek „najvišjih vodilnih“ v Londonu, na katerem so bila sprejeta osnovna načela za kartelizacijo trga. Po mnenju Komisije dejstvo, da se družba Nippon ni udeležila tega sestanka, ni pomembno, ker jo je zastopala družba Tokai in se je sama udeležila prvega „delovnega“ sestanka, ki je bil štiri dni pozneje.

100    Za presojo obsega tega tožbenega razloga z vidika te ugotovitve je treba znova opozoriti na kronologijo različnih faz upravnega postopka in analizirati vsebino, po eni strani, dokumentov, ki jih je predložila Komisija, in, po drugi strani, izjav družbe Nippon.

101    Glede tega je treba opozoriti, prvič, da je družba Nippon v dopisu z dne 18. decembra 1998, s katerim je odgovorila na zahtevo Komisije za informacije, navedla informacije o potovanjih generalnega direktorja, g. […], in nekaterih drugih vodstvenih delavcev. Res je, da v tem dopisu ni omenjeno nobeno potovanje v spornem obdobju.

102    Drugič, v točkah 36, 37, 39, 40 in 101 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 24. januarja 2000, v katerih se Komisija sklicuje na izjave družb SGL, SDK in UCAR, je navedeno, da:

–        so se prvega sestanka „najvišjih vodilnih“ 21. maja 1992 v Londonu udeležile družbe SGL, UCAR, Mitsubishi, SDK in Tokai, „slednja pa je zastopala tudi interese družb Nippon in SEC“, ter da so bila na tem sestanku določena osnovna pravila omejevalnega sporazuma;

–        je temu sestanku skoraj takoj sledil „delovni sestanek“ v Zürichu 25. maja 1992, ki so se ga udeležili predstavniki vseh podjetij, na katera je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, skupaj z družbo Nippon, ter na katerem so svetovni trg grafitnih elektrod preučili po regijah (Daljni vzhod, Bližnji vzhod in Afrika, Zahodna Evropa, Vzhodna Evropa, Latinska Amerika in Severna Amerika) in dodelili tržne deleže;

–        družbi Nippon in SEC ne moreta trditi, da nista bili navzoči na sestanku 21. maja 1992, ker ju je obe zastopala družba Tokai in ker sta se sami udeležili prvega „delovnega“ sestanka, ki je bil štiri dni pozneje;

–        je bil drugi „delovni“ sestanek v Luganu 19. septembra 1992 „v navzočnosti japonskih proizvajalcev“, na katerem so, po eni strani, te proizvajalce obvestili o najnižjih cenah za evropski trg ter, po drugi strani, določili količine in kvote za vsako regijo.

103    Tretjič, odgovor družbe Nippon na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je bil sestavljen 30. marca 2000, ne da bi ta družba pregledala preiskovalni spis Komisije, čeprav je ta od 14. do 23. februarja 2000 omogočila dostop do njega (točka 38 obrazložitve Odločbe); družba Nippon se prav tako ni udeležila zaslišanja, ki ga je Komisija organizirala 25. maja 2000 (točka 40 obrazložitve Odločbe). Nippon v tem odgovoru priznava, da so se njeni predstavniki „večkrat“ udeležili mednarodnih sestankov konkurentov, in izjavlja, da se, „kar zadeva začetno fazo [omejevalnega sporazuma]“, ni udeležila vsakega sestanka, čeprav je bila povabljena. Nato „glede na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah“ poudarja, da „z vidika dejstev ne zanika svoje udeležbe na sestankih“ in da ponuja, da bo s Komisijo sodelovala, kolikor bo mogoče.

104    Četrtič, družba Nippon v naslednjem dopisu z dne 17. maja 2000, v katerem predlaga uporabo obvestila o ugodni obravnavi, ob sklicevanju na točko 6 odgovora z dne 30. marca 2000 opozarja, da „v glavnem ne zanika resničnosti dejstev, ugotovljenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah“. Kot primer popolnega sodelovanja s Komisijo navaja predvsem svoj dopis z dne 18. decembra 1998 in opozarja, da so v njem navedeni vsi sestanki, ki so se jih udeležili njeni predstavniki. Nazadnje, izrecno navaja, da je s kršitvijo prenehala po februarju 1998.

105    Zgoraj navedeni listinski dokazi ne morejo podpreti trditve družbe Nippon. Namreč, čeprav je res, da ta na lastno pobudo (dopis z dne 18. decembra 1998) ni potrdila, da se je udeležila sestankov, organiziranih v upoštevnem obdobju, je poznejše obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovalo zelo konkretne navedbe glede njene udeležbe na teh sestankih in glede tega, da jo je na njih zastopala družba Tokai, poleg tega pa je natančneje navedeno, da so na teh sestankih razpravljali o vprašanjih, ključnih za delovanje kartela. Te navedbe so temeljile na izjavah drugih podjetij in ne na izjavah družbe Nippon. Ta bi torej iz branja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah morala razumno sklepati, da je Komisija tem izjavam pripisala več pomena in verodostojnosti kot dopisu družbe Nippon z dne 18. decembra 1998.

106    Če družba Nippon v teh okoliščinah ni sprejela niti trditev o svoji udeležbi ali zastopanosti na sestankih, organiziranih v upoštevnem obdobju, kot so navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, niti pomena in dokazne vrednosti izjav družb SGL, SDK in UCAR, na katere je Komisija oprla svoje trditve, bi jih morala izpodbijati v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Le tako konkretno izpodbijanje že v tej fazi upravnega postopka bi Komisiji omogočilo, da opravi temeljitejšo preiskavo in poskusi predložiti dodatne dokaze.

107    Vendar dopisa družbe Nippon z dne 30. marca in 17. maja 2000 ne vsebujeta nobenega izpodbijanja zgoraj navedenih trditev in izjav. Nasprotno, Nippon v upanju, da bo dosegla zmanjšanje globe, poudarja svojo željo po sodelovanju in izjavlja, da ne izpodbija resničnosti dejstev, ugotovljenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Edina konkretna pripomba o trajanju kršitve se nanaša na končno fazo, in sicer na prenehanje vseh protipravnih dejavnosti po februarju 1998. V teh okoliščinah si je lahko Komisija neizpodbijanje ugotovitev glede prvih desetih mesecev kršitve – skupaj z dejstvom, da Nippon ni pregledala preiskovalnega spisa Komisije in da ni bila navzoča na zaslišanju, ki ga je ta organizirala – razumno razlagala tako, da ji je družba Nippon v okviru sodelovanja, ki ga je ponudila, nameravala olajšati delo pri ugotavljanju trajanja kršitve, s tem ko je sprejela ugotovitve o začetku kršitve in navedla pojasnila le o njenem koncu.

108    V zvezi z vprašanjem, ali lahko družba Nippon prekliče to sodelovanje in pred Sodiščem prve stopnje trdi, da od maja 1992 do marca 1993 ni sodelovala pri kršitvi, je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s sodno prakso Sodišča dokazati dejansko stanje, če ga obdolženo podjetje izrecno ne prizna, pri čemer lahko podjetje v primernem trenutku in zlasti v okviru postopka pred sodiščem uporabi vsa obrambna sredstva, ki se mu bodo zdela primerna (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C-297/98 P, Recueil, str. I-10101, točka 37). Iz tega je mogoče a contrario sklepati, da to ne velja v primeru, ko zadevno podjetje izrecno, jasno in natančno prizna dejstva: če je podjetje v upravnem postopku izrecno priznalo resničnost dejstev, ki mu jih Komisija očita v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, je treba torej ta dejstva šteti za dokazana, saj jih podjetje načeloma ne more več izpodbijati v postopku pred Sodiščem prve stopnje.

109    Vendar v obravnavani zadevi Komisija o sodelovanju družbe Nippon pri spornem omejevalnem sporazumu od maja 1992 do marca 1993 ni sklepala iz jasne in natančne izjave te družbe, ki bi se izrecno nanašala na to obdobje, temveč iz skupka elementov, kot so njeno objektivno vedênje do Komisije v upravnem postopku in njene precej splošne izjave o neizpodbijanju teh dejstev. Družbi Nippon v teh okoliščinah ni mogoče preprečiti, da bi pred Sodiščem prve stopnje trdila, da je Komisija ta skupek dejstev napačno razlagala kot dokaz njenega sodelovanja v zgoraj navedenem obdobju.

110    Vendar to pozno izpodbijanje ne more uspeti v temelju. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, je Komisija namreč upravičeno sklepala, da družba Nippon, ki je bila soočena z dokazi, predstavljenimi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ni izpodbijala svoje udeležbe pri omejevalnem sporazumu v upoštevnem obdobju. Komisija je zato lahko pred Sodiščem prve stopnje opozorila le na, po eni strani, ravnanje te družbe v upravnem postopku in, po drugi strani, na navedene dokaze, ki obsegajo predvsem izjave družb SGL, SDK in UCAR. S temi izjavami, ki jih je Komisija v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje predložila v povzetku, je mogoče pravno zadostno dokazati sodelovanje družbe Nippon pri omejevalnem sporazumu v upoštevnem obdobju.

111    Iz tega sledi, da Komisiji pred Sodiščem prve stopnje ni bilo treba znova predložiti dokazov in se izreči o trditvah, ki jih je družba Nippon prvič navedla pred Sodiščem prve stopnje, da bi omajala zgoraj navedene dokaze. Zlasti trditve družbe Nippon o njenih obračunih potnih stroškov je bilo mogoče šteti za neupoštevne. Naloga Komisije, ki je dokazati protipravna dejanja – to nalogo pa je v upravnem postopku družba Nippon olajšala s svojim ravnanjem in izjavami –, torej objektivno ni bila otežena zaradi poznejšega izpodbijanja družbe Nippon pred Sodiščem prve stopnje.

112    Vendar ni mogoče zanemariti, da je morala Komisija v nasprotju z vsemi pričakovanji, ki jih je razumno lahko oprla na objektivno sodelovanje družbe Nippon v upravnem postopku, pripraviti in pred Sodiščem prve stopnje predstaviti obrambo zoper izpodbijanje protipravnih dejanj, za katera je upravičeno menila, da jih družba Nippon ne bo več izpodbijala. V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da mora uporabiti neomejeno pristojnost, ki mu je dodeljena na podlagi člena 17 Uredbe št. 17, tako da globo, naloženo družbi Nippon, poveča za 2 odstotni točki (glej točko 457 spodaj).

113    Ta ugotovitev ni v nasprotju s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2002 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (T-354/94, Recueil, str. II-843, točka 85). Sodišče prve stopnje je v tej sodbi, potem ko mu je Sodišče po pritožbi zadevo vrnilo v odločanje, razsodilo, da je tveganje, da podjetje, katerega znesek globe je bil v zameno za njegovo sodelovanje zmanjšan, pozneje vloži tožbo za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bilo kaznovano za kršitev pravil o konkurenci, in uspe pred Sodiščem prve stopnje ali Sodiščem, običajna posledica izvajanja pravnih sredstev, predvidenih v Pogodbi; zato sámo dejstvo, da je to podjetje uspelo v sodnem postopku, ne more upravičiti nove presoje obsega zmanjšanja, ki mu je bilo odobreno. Glede tega je treba poudariti, da se Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 14. maja 1998 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (T-354/94, Recueil, str. II-2111), zoper katero je bila vložena pritožba, ni izreklo o tem, ali je zmanjšanje globe, odobreno zaradi sodelovanja podjetja, ustrezno ali ne, ter da tudi Sodišče v sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (C-286/98 P, Recueil, str. I-9925), s katero je bila navedena sodba Sodišča prve stopnje delno razveljavljena, ni obravnavalo vprašanja navedenega zmanjšanja globe. Ob upoštevanju tega posebnega procesnega položaja se dejstvo, da je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi z dne 28. februarja 2002 zavrnilo „novo presojo obsega [odobrenega] zmanjšanja“, ne sme razlagati tako, da ne sme Sodišče prve stopnje v nobenem primeru v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti povečati zneska globe, naložene podjetju, ki po tem, ko mu je bilo odobreno zmanjšanje globe, ker v upravnem postopku ni izpodbijalo resničnosti dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, prvič izpodbija resničnost istih dejstev pred Sodiščem prve stopnje.

114    Glede trditve družbe Nippon, da Komisija v točki 48 obrazložitve Odločbe napačno trdi, da njeni obračuni potnih stroškov dokazujejo njeno udeležbo na sestankih „najvišjih vodilnih“ in „delovnih“ sestankih, je dovolj opozoriti na besedilo navedene točke obrazložitve, po katerem so udeležbo predstavnikov družb Tokai, Nippon in SEC na navedenih sestankih „te družbe priznale oziroma jo dokazujejo njihovi obračuni potnih stroškov“. Glede na to, da je Nippon objektivno priznala, da je pri omejevalnem sporazumu sodelovala v celotnem obdobju njegovega trajanja, tega odlomka ni mogoče razlagati tako, da je Komisija želela sodelovanje družbe Nippon pri kršitvi prav v obdobju od maja 1992 do marca 1993 opreti le na obračune potnih stroškov te družbe.

115    Nazadnje, očitek, ki se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev, ni podan niti zoper celotno odločbo niti zoper dejansko ugotovitev v zvezi z zgoraj navedenim obdobjem udeležbe. Nanaša se le na 55-odstotno povečanje osnovnega zneska globe, naložene družbi Nippon. Tudi če bi domnevali, da je ta očitek utemeljen, zato ne bi povzročil razglasitve ničnosti celotne odločbe ali zadevne dejanske ugotovitve, temveč le preoblikovanje Odločbe v delu, ki določa povečanje za 55 %.

116    Iz zgornjega izhaja, da ni mogoče sprejeti tožbenih razlogov, ki se nanašata na bistveno kršitev postopka zaradi neobstoja zadostnih dokazov o udeležbi družbe Nippon pri kršitvi v obdobju od maja 1992 do marca 1993 in na pomanjkljivo obrazložitev.

117    Preučitev prve skupine tožbenih razlogov je pokazala, da noben element, ki so ga navedle tožeče stranke, ne upravičuje niti razglasitve ničnosti celotne odločbe niti razglasitve ničnosti dejanskih ugotovitev v tej odločbi. Zato je treba vse predloge za popolno razglasitev ničnosti Odločbe ali delno razglasitev ničnosti člena 1 te odločbe zavrniti.

118    Pri poznejši preučitvi predlogov in tožbenih razlogov v zvezi z določitvijo glob se bodo zato upoštevale vse navedene dejanske ugotovitve.

 B – Predlogi za razglasitev ničnosti člena 3 Odločbe ali za zmanjšanje naloženih glob

 1. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi kumuliranja kazni in obveznosti Komisije, da upošteva predhodno naložene kazni, ter na pomanjkljivo obrazložitev tega

 a) Trditve strank

119    Vse tožeče stranke, razen družbe C/G, trdijo, da je Komisija, s tem ko ni od glob, naloženih z Odločbo, odbila zneska glob, že naloženih v Združenih državah in Kanadi, in znesek kaznovalne odškodnine, že plačane v teh državah, kršila pravilo o prepovedi kumuliranja kazni za isto kršitev. To pravilo naj bi temeljilo na načelih pravičnosti in sorazmernosti, uveljavljenih v ustavnem pravu Skupnosti; potrjeno naj bi bilo s členom 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL 2000, C 364, str. 1), ter členoma 54 in 58 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19), podpisane 19. junija 1990 v Schengenu (Luksemburg). Načelo ne bis in idem naj bi bilo potrjeno tudi v členu 4 Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), podpisani v Rimu 4. novembra 1950, kot je razložen predvsem v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 29. maja 2001 v zadevi Fischer proti Avstriji.

120    Kot naj bi izhajalo iz sodbe Sodišča z dne 14. decembra 1972 v zadevi Boehringer proti Komisiji (7/72, Recueil, str. 1281), naj bi Komisija morala odbiti kazen, ki so jo naložili organi tretje države, če so dejanja, ki jih tožečemu podjetju očitajo Komisija na eni strani in ti organi na drugi strani, istovetna. Tako naj bi bilo prav v obravnavani zadevi, ker je omejevalni sporazum, ki so ga kaznovali ameriški in kanadski organi, v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izrečena navedena sodba z dne 14. decembra 1972, z vidika predmeta, kraja in trajanja enak omejevalnemu sporazumu, ki ga je kaznovala Komisija.

121    Poleg tega naj bi bile z neupoštevanjem načela odbitja kršene sodba Sodišča z dne 13. februarja 1969 v zadevi Walt Wilhelm in drugi (14/68, Recueil, str. 1, točka 11) ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Sotralentz proti Komisiji (T-149/89, Recueil, str. II-1127, točka 29) in z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 96), v skladu s katerimi splošna zahteva po pravičnosti pomeni, da mora Komisija pri določitvi zneska globe upoštevati kazni, ki so bile istemu podjetju za isto dejanje že naložene.

122    V tem okviru družba SGL izpodbija oceno v Odločbi, da naj bi se pri globah, naloženih v Združenih državah in Kanadi, upoštevali le protikonkurenčni učinki omejevalnega sporazuma, ki so v pristojnosti teh sodišč (točki 179 in 180 obrazložitve Odločbe). Da bi SGL dokazala, da so bila v Združenih državah in Evropi kaznovana ista dejanja, se sklicuje na ugotovitve v Odločbi. Tako naj bi točke 14, 17, 18, od 71 do 73, 106 in 149 obrazložitve te odločbe dokazovale, da je Komisija vseskozi priznavala, da so kršitve vključevale sporazume na svetovni ravni, ki so temeljili na splošnem načrtu in pri katerih so bila udeležena zadevna podjetja. Komisija naj ne bi trdila, da so dejanja, za katera je naložila globe, dogodki, ki niso povezani z dejanji, že kaznovanimi v Združenih državah. Kar zadeva vsebinski očitek, na katerega se sklicuje kazen, ki je bila tožeči stranki naložena v Združenih državah, je iz sporazuma o poravnavi (plea agreement), potrjenem pred sodiščem, razvidno, da so se sporazumi o zadevnih cenah in kvotah sklepali „v Združenih državah in drugje“, in to od leta 1992 do junija 1997.

123    Družba SGL dodaja, da kazenska sankcija, ki ji je bila v Združenih državah naložena v višini 135 milijonov USD, že presega zgornjo mejo kazni (10 % svetovnega prometa), določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17. Komisija naj ji zato ne bi mogla naložiti dodatne kazni v višini 80,2 milijona EUR.

124    Družba SGL poleg tega poudarja, da Komisija, s tem ko ni odbila kazni, ki so bile že naložene v drugih državah, ni upoštevala napovedi nekdanjega generalnega direktorja Generalnega direktorata za konkurenco Alexandra Schauba, ki je na sestanku 1. decembra 1998 obljubil, da bo Komisija pri izračunu globe upoštevala kazni, naložene v Združenih državah.

125    Tožeče stranke poleg tega menijo, da je Komisija kršila načelo prepovedi kumuliranja kazni, s tem ko je upoštevala njihov svetovni promet, ki vključuje promet, ustvarjen v Združenih državah in Kanadi. Ta promet naj bi namreč pri določitvi glob upoštevali že ameriški in kanadski organi. Da bi se izognili dvojnemu kaznovanju, bi Komisija po mnenju tožečih strank torej morala upoštevati le del prometa, ustvarjenega s prodajo grafitnih elektrod v Evropi.

126    Dodajajo, da Komisija ni upoštevala odvračilnega učinka že naloženih glob. Komisija naj namreč pri določitvi višine glob ne bi upoštevala dejstva, da so bile tožeče stranke v tretjih državah že obsojene na plačilo glob in odškodnine v višini, ki je zadostna za odvrnitev od tega, da bi storile novo kršitev konkurenčnega prava. Tožeče stranke naj bi bile zato dovolj kaznovane.

127    Nazadnje, družbi Tokai in Nippon Komisiji očitata, da v Odločbi tega ni zadostno obrazložila. Po eni strani Komisija naj ne bi odgovorila na trditev družbe Tokai o načelu ne bis in idem, ki je bila predstavljena v njenem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in s katero je bila poudarjena potreba po ustrezni „krajevni umeščenosti“ za izračun globe. Po drugi strani naj bi bila po mnenju družbe Nippon obveznost obrazložitve v obravnavani zadevi posebno pomembna, ker je Komisija naložila globe, izračunane na podlagi svetovnega prometa, pri čemer je ta metoda nova faza v praksi odločanja Komisije.

128    Komisija v bistvu trdi, da so z globami, ki so jih naložili organi tretjih držav, kaznovane le kršitve njihovega nacionalnega konkurenčnega prava in da ti organi niso pristojni za kaznovanje kršitev konkurenčnega prava Skupnosti. Okoliščina, da so morali različni organi preučiti ista dejanja, naj ne bi bila upoštevna, saj lahko isto dejanje pomeni kršitev z vidika več pravnih redov.

129    Kar zadeva odvračilnost glob, Komisija opozarja, da je glavno merilo pri izračunu globe teža kršitve. Iz ničesar naj ne bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo treba globe zmanjšati, ker naj bi bile tožeče stranke že dovolj odvrnjene s kaznimi, ki so jim jih naložili drugi organi. Tožeče stranke naj bi bile kaznovane, ker niso upoštevale skupnostnih pravil o konkurenci in so kršitev storile v Evropi. Da bi se dosegel želeni odvračilni učinek, naj bi bilo ta pravila o konkurenci treba jemati tako resno kot pravila na drugih območjih pristojnosti.

 b) Presoja Sodišča prve stopnje

130    Iz sodne prakse izhaja, da je načelo ne bis in idem, ki je potrjeno tudi v členu 4 Protokola št. 7 k EKČP, splošno načelo prava Skupnosti, katerega upoštevanje zagotavlja sodišče (sodbi Sodišča z dne 5. maja 1966 v združenih zadevah Gutmann proti Komisiji ESAE, 18/65 in 35/65, Recueil, str. 149, 172, in z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, v nadaljevanju: sodba LVM, točka 59, ter zgoraj v točki 120 navedena sodba Boehringer proti Komisiji, točka 3).

131    Na področju konkurenčnega prava Skupnosti to načelo prepoveduje, da bi Komisija podjetje še enkrat kaznovala ali preganjala zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je že bilo kaznovano ali za katero je bilo v prejšnji odločbi Komisije, ki je ni več mogoče izpodbijati, ugotovljeno, da zanj podjetje ni odgovorno.

132    Sodna praksa je vendarle priznala možnost kumuliranja kazni, skupnostne in nacionalne, zaradi obstoja dveh vzporednih postopkov, ki zasledujeta različne cilje, katerih dopustnost izhaja iz posebnega sistema razdelitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami na področju omejevalnih sporazumov. Vendar mora Komisija v skladu s splošno zahtevo po pravičnosti pri določitvi globe upoštevati kazni, ki naj bi bile istemu podjetju že naložene za ista dejstva, če gre za kazni, naložene za kršitve prava omejevalnih sporazumov države članice, ki so bile torej storjene na ozemlju Skupnosti (zgoraj v točki 121 navedena sodba Walt Wilhelm in drugi, točka 11, zgoraj v točki 120 navedena sodba Boehringer proti Komisiji, točka 3; sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfileurope proti Komisiji, T-141/89, Recueil, str. II-791, točka 191, in zgoraj v točki 121 navedena sodba Sotralentz proti Komisiji, točka 29).

133    Glede trditev tožečih strank, da je Komisija s tem, ko jim je naložila globo zaradi udeležbe pri omejevalnem sporazumu, ki so ga sankcionirali že ameriški in kanadski organi, kršila načelo ne bis in idem, v skladu s katerim isti osebi za isto kršitev ni mogoče naložiti še ene kazni, je treba opozoriti, da je sodišče Skupnosti priznalo, da je podjetje lahko veljavno predmet dveh vzporednih postopkov za isto kršitev in torej dvojne kazni, ene, ki jo naloži pristojni organ zadevne države članice, in druge, ki jo naloži organ Skupnosti. Ta možnost kumuliranja kazni je upravičena, če navedena postopka zasledujeta različne cilje (zgoraj v točki 121 navedena sodba Walt Wilhelm in drugi, točka 11; zgoraj v točki 132 navedena sodba Tréfileurope proti Komisiji, točka 191, in zgoraj v točki 121 navedena sodba Sotralentz proti Komisiji, točka 29).

134    V teh okoliščinah načela ne bis in idem v obravnavani zadevi še toliko bolj ni mogoče uporabiti, ker uvedeni postopki in kazni, ki so jih naložili Komisija na eni strani ter ameriški in kanadski organi na drugi strani, očitno ne zasledujejo istih ciljev. Če gre v prvem primeru za ohranjanje neizkrivljene konkurence na ozemlju Evropske unije ali v EGP, gre v drugem primeru za varovanje ameriškega ali kanadskega trga (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi Buchler proti Komisiji, 44/69, Recueil, str. 733, točki 52 in 53). Uporaba načela ne bis in idem ni odvisna le od istovetnosti kršitev in kaznovanih oseb, temveč tudi od enotnosti varovane pravne dobrine (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Ruiza-Jaraboja Colomerja, predstavljeni 11. februarja 2003 v zadevi Italcementi proti Komisiji, C-213/00 P, še neobjavljena v Recueil, točka 89).

135    To ugotovitev potrjuje obseg načela prepovedi kumuliranja kazni, kot je potrjeno v členu 4 Protokola št. 7 k EKČP. Iz besedila tega člena izhaja, da je učinek tega člena samo to, da pravosodnim organom iste države prepoveduje, da bi kazensko preganjali ali kaznovali osebo za kaznivo dejanjo, za katero je ta v tej državi že bila oproščena ali obsojena. Vendar pa načelo ne bis in idem ne prepoveduje večkratnega pregona ali kaznovanja zaradi istega kaznivega dejanja v dveh ali več različnih državah. Zato sodba Fischer proti Avstriji, na katero se sklicuje družba SGL, ni upoštevna za obravnavani spor, ker je bila izrečena na podlagi člena 4 Protokola št. 7 k EKČP in se nanaša na dve obsodbi, izrečeni v isti državi.

136    Treba je tudi poudariti, da se tožeče stranke niso sklicevale na nobeno konvencijo ali pravilo mednarodnega javnega prava, ki bi organom ali sodiščem različnih držav članic prepovedovalo, da bi osebo preganjali in obsodili zaradi istih dejanj. Taka prepoved bi torej zdaj lahko izhajala le iz zelo tesnega mednarodnega sodelovanja, ki bi privedlo do sprejetja skupnih pravil, kakršna so določena v zgoraj navedeni konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma. V tem oziru se tožeče stranke ne sklicujejo na obstoj konvencije, ki bi zavezovala Skupnost in tretje države, kot so Združene države in Kanada, ter določala tako prepoved.

137    Res je, da člen 50 zgoraj navedene Listine o temeljnih pravicah določa, da nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Vendar je treba ugotoviti, da se ta akt lahko uporablja le na ozemlju Unije in da se obseg pravice, opredeljene v členu 50, izrecno omejuje na primere, ko je zadevna oprostilna ali obsodilna sodba izrečena znotraj tega ozemlja.

138    Iz tega sledi, da ker se tožeče stranke sklicujejo na kršitev načela ne bis in idem, ker je bil zadevni omejevalni sporazum razlog za obsodbe tudi zunaj ozemlja Skupnosti oziroma ker je Komisija v Odločbi upoštevala njihov celotni promet, ki obsega promet, ustvarjen v Združenih državah in Kanadi, ki so ga za določitev glob upoštevali že ameriški in kanadski organi, tega očitka ni mogoče sprejeti.

139    Glede trditve tožečih strank, da Komisija ni upoštevala zgoraj v točki 120 navedene sodbe Boehringer proti Komisiji, v skladu s katero naj bi Komisija morala odbiti kazen, ki so jo naložili organi tretje države, če so dejanja, ki jih tožečemu podjetju očitajo Komisija po eni strani in ti organi po drugi strani, istovetna, je treba opozoriti, da je Sodišče v tej sodbi navedlo (točka 3):

„[…] o vprašanju, ali je lahko Komisija zavezana tudi odbiti kazen, ki so jo naložili organi tretje države, je treba odločiti le, če so dejanja, ki jih v obravnavanem primeru tožeči stranki očitajo Komisija po eni strani in ameriški organi po drugi, istovetna.“

140    Iz tega odlomka očitno izhaja, da Sodišče nikakor ni odločilo o vprašanju, ali mora Komisija odbiti kazen, ki so jo naložili organi tretje države, če so dejanja, ki jih podjetju očitajo ta institucija in navedeni organi, istovetna, temveč se je omejilo na to, da je istovetnost dejanj, ki jih očitajo Komisija in organi tretje države, določilo kot predpogoj za odločanje o tem.

141    Poleg tega je Sodišče ob upoštevanju posebnega položaja, ki je posledica tesne medsebojne odvisnosti med nacionalnimi trgi držav članic in skupnim trgom, ter posebnega sistema razdelitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami na področju omejevalnih sporazumov na istem ozemlju, to je ozemlju skupnega trga, in ob tem, da je priznalo možnost dvojnega pregona, ob upoštevanju morebitne dvojne kazni, ki izhaja iz tega, presodilo, da se mora v skladu z zahtevo po pravičnosti upoštevati prva odločba o naložitvi kazni (zgoraj v točki 121 navedena sodba Walt Wilhelm in drugi, točka 11, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mayrasa k zgoraj v točki 120 navedeni sodbi Boehringer proti Komisiji, Recueil, str. 1293, od 1301 do 1303).

142    Okoliščine obravnavane zadeve so očitno drugačne. Ker tožeče stranke ne navajajo izrecne določbe konvencije, na podlagi katere bi morala Komisija pri določanju zneska globe upoštevati kazni, ki so jih podjetju za isto ravnanje že naložili organi ali sodišča tretjih držav, kakršni sta Združene države in Kanada, Komisiji ne morejo utemeljeno očitati, da naj v obravnavani zadevi ne bi izpolnila te zatrjevane obveznosti.

143    V vsakem primeru, tudi če bi se lahko iz zgoraj v točki 120 navedene sodbe Boehringer proti Komisiji po nasprotnem razlogovanju sklepalo, da mora Komisija odbiti kazen, ki jo naložijo organi tretje države, če so dejanja, ki jih zadevnemu podjetju očitajo Komisija po eni strani in ti organi po drugi strani, istovetna, je treba poudariti, da čeprav je bilo v sodbi, ki je bila zoper družbo SGL izdana v Združenih državah, navedeno, da je bil namen omejevalnega sporazuma glede grafitnih elektrod omejevanje proizvodnje in povečanje cen teh proizvodov v „Združenih državah in drugje“, nikakor ni bilo dokazano, da bi se kazen, naložena v Združenih državah, nanašala na izvajanja ali učinke omejevalnega sporazuma zunaj te države (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Boehringer proti Komisiji, točka 6) in zlasti v EGP, kar bi bil poleg tega očiten poseg v ozemeljsko pristojnost Komisije. Ta ugotovitev velja tudi za sodbo, izdano v Kanadi.

144    Glede odvračilnega učinka že naloženih glob je treba poudariti, da je v skladu s sodno prakso pooblastilo Komisije, da podjetjem, ki so namerno ali iz malomarnosti kršila določbe člena 81(1) ES ali člena 82 ES, naloži globe, eno od sredstev, podeljenih Komisiji, da lahko opravlja nalogo nadzora, ki ji jo je poverilo pravo Skupnosti. Ta naloga vključuje dolžnost sledenja splošni politiki, katere namen je, da se na področju konkurence uporabljajo načela, ki jih določa Pogodba, in da se v to usmeri delovanje podjetij (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 105).

145    Iz tega izhaja, da Komisija lahko odloča o višini glob, da bi okrepila njihov odvračilen učinek, kadar so zaradi dobička, ki ga nekatera zainteresirana podjetja lahko pri tem pridobijo, določene kršitve še vedno dokaj pogoste, čeprav je bila njihova nezakonitost ugotovljena že od začetka politike Skupnosti na področju konkurence (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 108).

146    Tožeče stranke ne morejo upravičeno trditi, da v njihovem primeru odvračilni učinek ni potreben, ker so jih sodišča tretjih držav že obsodila za ista dejanja. Ta trditev tožečih strank se namreč dejansko ujema s trditvijo o kršitvi načela prepovedi kumuliranja kazni, ki je bila zavrnjena zgoraj.

147    Poleg tega iz zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da je namen odvračanja, ki mu ima Komisija pravico slediti pri določitvi zneska globe, zagotoviti, da bodo podjetja upoštevala pravila o konkurenci, ki so za izvajanje njihovih dejavnosti znotraj Skupnosti ali EGP določena s Pogodbo. Zato odvračilnega učinka globe, naložene zaradi kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, ni mogoče določiti niti samo glede na poseben položaj kaznovanega podjetja niti glede na to, ali to podjetje upošteva pravila o konkurenci, določena v tretjih državah zunaj EGP.

148    Komisija je torej družbi SGL lahko naložila globo na ravni, ki je dovolj odvračilna, v mejah, določenih v členu 15(2) Uredbe št. 17, ne da bi pri določitvi teh mej morala upoštevati ameriške in kanadske kazni.

149    Kar zadeva tožbeni razlog, ki se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev, je dovolj opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso iz obrazložitve akta jasno in nedvoumno razvidno sklepanje institucije, ki je avtor akta, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice, in da lahko sodišče Skupnosti opravi nadzor (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. oktobra 1999 v zadevi Swedish Match Philippines proti Svetu, T-171/97, Recueil, str. II-3241, točka 82 in navedena sodna praksa, in z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah UK Coal proti Komisiji, T-12/99 in T-63/99, Recueil, str. II-2153, točka 196).

150    Komisija pa je v obravnavani zadevi v točkah od 179 do 183 obrazložitve Odločbe izrecno zavrnila trditev, ki jo je družba SGL predstavila v upravnem postopku, da bi se zanjo uporabilo načelo ne bis in idem. Komisija je tako navedla, da se po njenem mnenju to načelo ne uporablja za kazni, ki so jih naložili ameriški in kanadski organi. Tudi če bi domnevali, da se Komisija v teh točkah ni izrekla o posebni trditvi, ki jo je navedla družba Tokai (glej točko 127 zgoraj), in da je bil očitek Komisije dejansko nova faza v njeni praksi odločanja, ni tožečim strankam nič preprečevalo, da bi učinkovito zagotovile obrambo svojih interesov pred Sodiščem prve stopnje, tako da bi navedle vse tožbene razloge in trditve, ki bi se jim zdeli upoštevni za izpodbijanje trditve Komisije. Poleg tega je Sodišče prve stopnje lahko izvedlo sodni nadzor in odločalo o različnih vidikih načela ne bis in idem.

151    Iz zgornjega izhaja, da ni mogoče sprejeti tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi kumuliranja kazni in obveznosti Komisije, da upošteva predhodno naložene kazni, ter na pomanjkljivo obrazložitev tega vprašanja.

152    Kar zadeva poseben očitek, ki ga je navedla družba SGL, da ji je pristojni generalni direktor Komisije obljubil, da se bodo ameriške kazni odbile od globe, ki jo bo naložila Komisija, se tožeča stranka sklicuje na načelo varstva zaupanja v pravo. Na to načelo se lahko sklicuje vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da je uprava Skupnosti pri njem vzbudila utemeljena pričakovanja (sodbi Sodišča z dne 11. marca 1987 v zadevi Van den Bergh en Jurgens proti Komisiji, 265/85, Recueil, str. 1155, točka 44, in z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji, C-152/88, Recueil, str. I-2477, točka 26), pri čemer se na kršitev tega načela ne more sklicevati nihče, ki mu uprava ni dala natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil iz pooblaščenih in zanesljivih virov (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1999 v zadevi Forvass proti Komisiji, T-203/97, RecFP, str. I-A-129 in II-705, točka 70 in navedena sodna praksa, in z dne 18. januarja 2000 v zadevi Mehibas Dordtselaan proti Komisiji, T-290/97, Recueil, str. II-15, točka 59).

153    Glede tega je dovolj opozoriti, da je Odločbo v skladu z načelom kolegialnosti, potrjenim v členu 1 Poslovnika Komisije z dne 29. novembra 2000 (UL L 308, str. 26), sprejel kolegij članov Komisije, ne pa generalni direktor (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T-31/99, Recueil, str. II-1881, točka 104). Poleg tega družba SGL ni mogla razumno pričakovati, da bi lahko bila odločba, s katero ji je bila naložena globa za kaznovanje njene udeležbe pri omejevalnem sporazumu, ki se je izvajal na svetovni ravni na trgu grafitnih elektrod, kot „upravljalni ali administrativni ukrep“ v smislu člena 14 Poslovnika predmet prenosa pooblastil na generalnega direktorja, pristojnega za konkurenco. Zato generalni direktor nikakor ni mogel dati družbi SGL „natančnih zagotovil iz pooblaščenega in zanesljivega vira“ glede odbitja kazni, ki so ji bile naložene v Združenih državah in Kanadi, saj je njegova pristojnost omejena na predložitev predlogov kolegiju, ki jih lahko ta sprejme ali zavrne.

154    Poleg tega se zdi, da je družba SGL sama dvomila o natančnosti zagotovil, ki naj bi jih A. Schaub dal 1. decembra 1998. V odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 4. aprila 2000 se SGL namreč ne sklicuje na navedena zagotovila, temveč, nasprotno, Komisiji očita, da ni razkrila, ali in v kolikšnem obsegu bo z vidika načela ne bis in idem upoštevala kazni, že naložene v Združenih državah. SGL vsekakor ni trdila, da jo je sporna obljuba A. Schauba spodbudila k sodelovanju s Komisijo in k priznanju resničnosti očitanih dejanj.

155    Iz tega sledi, da očitka, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo v zvezi z odbitjem kazni, naložene družbi SGL v Združenih državah, ni mogoče sprejeti.

 2. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na neupoštevanje Smernic, nezakonitost teh smernic in pomanjkljivo obrazložitev glede tega

 a) Uvodne ugotovitve o pravnem okviru, v katerega spadajo globe, naložene tožečim strankam

156    V skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 lahko „Komisija […] podjetjem […] z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 [EUR] ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti […] kršijo člen [81](1) […] Pogodbe“. V isti določbi je določeno, da se „[p]ri določanju višine globe […] upoštevata teža in trajanje kršitve“.

157    Ta določba daje Komisiji diskrecijsko pravico pri določanju glob (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji, T-229/94, Recueil, str. II-1689, točka 127), katere izvrševanje je zlasti odvisno od njene splošne politike na področju konkurence (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 105 in 109). V tem okviru je Komisija za zagotovitev preglednosti in objektivnosti odločb na področju glob leta 1998 sprejela Smernice. Gre za akt, ki je namenjen pojasnitvi – ob spoštovanju hierarhično višjih pravnih aktov – meril, ki jih Komisija namerava uporabljati v okviru izvrševanja svoje diskrecijske pravice, in katerega posledica je samoomejevanje te pravice (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaams Gewest proti Komisiji, T-214/95, Recueil, str. II-717, točka 89), saj se mora Komisija podrejati pravilom, ki si jih je sama določila (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T-380/94, Recueil, str. II-2169, točka 57).

158    Glede na točke od 126 do 144 obrazložitve Odločbe je Komisija v obravnavani zadevi naložila globe vsem tožečim strankam zaradi ugotovljene kršitve člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP. Iz teh točk obrazložitve izhaja, da so bile globe naložene na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in da je Komisija – čeprav se v Odločbi ne sklicuje izrecno na Smernice – znesek glob določila po metodi, opredeljeni v Smernicah.

159    Komisija na podlagi te metode za izhodišče izračuna višine glob, ki jih je treba naložiti zadevnim podjetjem, vzame osnovni znesek, določen glede na težo kršitve. Pri presoji teže kršitve je treba upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga (točka 1(A), prvi odstavek). V tem okviru so kršitve razvrščene v tri kategorije, in sicer ,,manjše kršitve“, za katere so mogoče globe v višini od 1000 do 1 milijona EUR, ,,resne kršitve“, za katere so mogoče globe v višini od 1 milijona do 20 milijonov EUR, ter ,,zelo resne kršitve“, za katere so mogoče globe v višini nad 20 milijonov EUR (točka 1(A), drugi odstavek, od prve do tretje alinee). Znotraj vsake izmed teh kategorij predlagana lestvica višin glob omogoča uporabo različnega obravnavanja podjetij v skladu z naravo storjenih kršitev (točka 1(A), tretji odstavek). Poleg tega je treba upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom, in določiti kazen na ravni, ki naj zagotavlja, da ima dovolj odvračilen učinek (točka 1(A), četrti odstavek).

160    Znotraj vsake od treh tako opredeljenih kategorij kršitev je lahko po mnenju Komisije v nekaterih primerih treba uporabiti ponderje za določene zneske, da bi upoštevali specifično težo in torej dejanski vpliv kršitve vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste, ter tako prilagoditi izhodišče osnovnega zneska glede na značilnosti vsakega podjetja (točka 1(A), šesti odstavek).

161    Kar zadeva trajanje kršitve, Smernice razlikujejo med kratkotrajnimi kršitvami (na splošno manj kot eno leto), za katere se znesek, določen glede na težo, ne bi smel povečati, srednje trajnimi kršitvami (na splošno od enega do petih let), za katere se lahko ta znesek poveča do 50 %, in dolgotrajnimi kršitvami (na splošno več kot pet let), za katere se lahko ta znesek poveča za 10 % letno (točka 1(B), prvi odstavek, od prve do tretje alinee).

162    Nato je v Smernicah kot primer naveden seznam obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je mogoče upoštevati za povečanje ali zmanjšanje osnovnega zneska.

163    Nazadnje, v Smernicah je določeno, da končni znesek, ki se izračunava po tej metodi (osnovni znesek, povečan ali zmanjšan na podlagi odstotka), v nobenem primeru ne sme preseči 10 % svetovnega prometa podjetij, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17 (točka 5(a)). Poleg tega je v Smernicah določeno, da je treba glede na okoliščine, potem ko so bili izvedeni zgoraj opisani izračuni, upoštevati določene objektivne dejavnike, kot je poseben ekonomski vidik, kakršne koli ekonomske ali finančne koristi, ki jih pridobijo kršitelji, posebne značilnosti udeleženih podjetij in, v posebnem socialnem okviru, njihova dejanska zmožnost, da znesek plačajo, in globe prilagoditi v skladu s tem (točka 5(b)).

164    V tem okviru je treba presoditi, ali so globe, naložene v členu 3 Odločbe, kot trdijo tožeče stranke, čezmerne in so bile določene na podlagi napačne metodologije.

165    Glede tega je treba opozoriti, da čeprav ima Komisija diskrecijsko pravico pri določanju zneska vsake globe, ne da bi morala uporabiti natančno matematično formulo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji, T-150/89, Recueil, str. II-1165, točka 59), ima Sodišče prve stopnje na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 v primeru tožb zoper odločbe, s katerimi je Komisija določila globo, neomejeno pristojnost v smislu člena 229 ES in lahko tako naloženo globo razveljavi, zniža ali zviša. V tem okviru je z njegovo presojo sorazmernosti globe, ne glede na morebitne očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija, mogoče utemeljiti predložitev in upoštevanje dodatnih informacij, ki v Odločbi Komisije niso navedene (zgoraj v točki 108 navedena sodba SCA Holding, točka 55).

 b) Izhodiščni zneski, določeni v Odločbi glede na težo kršitve

 Povzetek Odločbe

166    Komisija je v točkah od 129 do 154 obrazložitve Odločbe določila izhodiščni znesek vsake globe glede na težo kršitve. Pri tem je upoštevala:

–        naravo kršitve (razdelitev trgov in določanje cen v pomembnem sektorju industrije), pri čemer je menila, da gre za zelo resno kršitev člena 81(1) ES in člena 53(1) Pogodbe EGP;

–        dejanski vpliv kršitve na trg grafitnih elektrod v EGP, pri čemer je menila, da cene niso bile le dogovorjene, temveč so bile tudi napovedane in so se uporabljale, ter pojasnila, da so uporabljane cene (zlasti zvišanja cen) v glavnem sledile cenam, ki jih je kartel določal šest let;

–        velikost zadevnega geografskega trga, pri čemer je opozorila, da je kartel pokrival celoten skupni trg in nato, po njegovi uvedbi, celoten EGP.

167    Komisija je ob upoštevanju teh dejavnikov menila, da so zadevna podjetja storila „zelo resno kršitev“.

168    Nato, da bi upoštevala dejansko gospodarsko zmožnost vsakega podjetja, da povzroči veliko škodo za konkurenco, in glede na velike razlike v velikosti med zadevnimi podjetji je Komisija uporabila različno obravnavo. V ta namen je zadevna podjetja razdelila v tri kategorije, pri čemer se je oprla na svetovni promet, ki ga je vsako podjetje ustvarilo s prodajo zadevnega proizvoda. Primerjava je temeljila na podatkih o prometu od zadevnega proizvoda v zadnjem letu kršitve, namreč letu 1998, ti podatki pa izhajajo iz razpredelnice v točki 30 obrazložitve Odločbe:

Družba

Družba

Svetovni promet od grafitnih elektrod (1998, v milijonih EUR) + svetovni tržni delež grafitnih elektrod (1992–1998)

Svetovni promet od grafitnih elektrod (1998, v milijonih EUR) + svetovni tržni delež grafitnih elektrod (1992–1998)

Promet v EGP od grafitnih elektrod (1998) + tržni delež grafitnih elektrod v EGP (1992–1998)

Promet v EGP od grafitnih elektrod (1998) + tržni delež grafitnih elektrod v EGP (1992–1998)

Skupni svetovni promet (2000, v milijonih EUR)

Skupni svetovni promet (2000, v milijonih EUR)

SGL

SGL

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

1262

1262

UCAR

UCAR

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

841

841

VAW

VAW

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

3693

3693

C/G

C/G

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

225

225

SDK

SDK

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

7508

7508

Tokai

Tokai

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

652

652

SEC

SEC

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

155

155

Nippon

Nippon

[…]

[…]

[… %]

[… %]

[…]

[…]

[… %]

[… %]

189

189

169    Glede na podatke v tej razpredelnici sta bili družbi SGL in UCAR kot glavni proizvajalki grafitnih elektrod na svetovni ravni in ravni EGP razvrščeni v prvo kategorijo (izhodiščni znesek 40 milijonov EUR). Družbe C/G, SDK in Tokai s precej manjšimi tržnimi deleži na svetovni ravni (od 5 do 10 %) so bile razvrščene v drugo kategorijo (izhodiščni znesek 16 milijonov EUR). Družbe VAW, SEC in Nippon, katerih svetovni tržni deleži so bili manjši od 5 %, so bile razvrščene v tretjo kategorijo (izhodiščni znesek 8 milijonov EUR).

170    Nazadnje, Komisija je zaradi upoštevanja velikosti in celotnih sredstev družb VAW in SDK za izhodiščni znesek za družbo VAW uporabila količnik 1,25, tako da je znesek dosegel 10 milijonov EUR, za družbo SDK – ki jo je štela za daleč največje podjetje, na katero se nanaša Odločba – pa količnik 2,5, tako da je znesek dosegel 40 milijonov EUR.

 Trditve strank

171    Družba SGL nasprotuje uporabi Smernic in trdi, da v njih določena metoda izračuna v celoti odstopa od prejšnjega pristopa, saj ne upošteva sorazmernosti s prometom. Le kazen, ki bi bila sorazmerna s celotnim prometom, naj bi bila združljiva s členom 15 Uredbe št. 17. Povedano drugače, podjetja, kot je SGL, ki ustvarijo promet predvsem s prodajo zadevnega proizvoda, naj bi bila v slabšem položaju kot podjetja, ki večji del prometa ustvarijo z drugimi proizvodi.

172    Družba UCAR pa Komisiji očita, da je kot merilo relativnega pomena zadevnih podjetij upoštevala svetovni promet. S to metodo naj bi bila kaznovana ameriška družba UCAR, ker se je raven njenih gospodarskih dejavnosti v Združenih državah nujno odražala v njenem svetovnem prometu.

173    Družba SGL nato graja nepreglednost in pomanjkljivo obrazložitev določitve treh kategorij, v katere so bila razvrščena zadevna podjetja, zlasti določitve zneskov in meril za razvrstitev. Tako določeni zneski naj bi bili samovoljni, saj iz Odločbe ni mogoče ugotoviti, ali se je Komisija oprla na celotni promet zadevnih podjetij ali na promet, ki so ga ustvarila z zadevnim proizvodom. Poleg tega naj bi bil zelo visok izhodiščni znesek 40 milijonov EUR, določen za družbo SGL glede na težo kršitve, nezdružljiv s prejšnjo prakso odločanja Komisije.

174    Komisija naj tudi ne bi dokazala, da je omejevalni sporazum v resnici povzročil dejansko zvišanje cen. Komisija naj ne bi upoštevala, da obstaja druga razlaga za zvišanje cen v obdobju 1992–1996: med strukturno krizo na začetku 90. let naj bi bile cene močno nižje od stroškov; poznejša zvišanja naj bi torej bila potrebna za preživetje sektorja in financiranje izboljšanja kakovosti. Poleg tega naj bi Komisija sama priznala (točka 139 obrazložitve Odločbe), da je težko vedeti, ali in koliko bi bile cene drugačne, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma.

175    Družba SGL dodaja, da je Komisija visoke izhodiščne zneske utemeljila le z nujnostjo zagotoviti „odvračilen učinek“ (točke 146, 148 in 152 obrazložitve Odločbe). Zato naj ne bi upoštevala dejstva, da načelo pravičnosti zahteva, da se upoštevajo tudi okoliščine, značilne za vsako podjetje, kot so vidiki specialne prevencije in sorazmernosti.

176    Štiri japonske tožeče stranke in družba C/G, za katere EGP ni bil „domači trg“, trdijo, da bi se Komisija morala opreti na promet in tržne deleže v EGP, namesto da je nesorazmeren pomen pripisala svetovnemu prometu in svetovnim tržnim deležem za zadevni proizvod. Samo s tako metodo naj bi se, po eni strani, upoštevala omejena ozemeljska pristojnost Komisije in, po drugi strani, omogočilo ugotoviti dejansko zmožnost vsakega podjetja, da resno škodi konkurenci v EGP.

177    Tržni deleži družb Tokai [... %], Nippon [… %], SDK [... %], SEC [... %] in C/G [... %] v EGP naj ne bi bili pomembni v primerjavi s tržnima deležema družb SGL in UCAR, njihovo sodelovanje v evropskih dejavnostih kartela pa naj bi bilo le pasivno. V tem okviru so naredile številne primerjave med izhodiščnimi, osnovnimi in končnimi zneski svojih glob z ustreznimi številkami vodij SGL in UCAR ter med različnimi podatki o prometu zadevnih podjetij, da bi dokazale čezmernost svojih kazni glede na svojo gospodarsko navzočnost v EGP. Poleg tega metodo izračuna, ki jo je uporabila Komisija, primerjajo z domnevno pravičnejšo metodo, ki so jo uporabili ameriški organi.

178    Pojasnjujejo, da njihova obrobna in pasivna navzočnost na trgu EGP nikakor ni posledica učinkov omejevalnega sporazuma, temveč je posledica samostojnih odločitev, ki so jih dolgo pred začetkom obdobja kršitve sprejele v svojem lastnem gospodarskem interesu. Komisiji naj ne bi uspelo dokazati, da so se vzdržale prodaje zadevnega proizvoda v EGP prav zaradi omejevalnega sporazuma. Predvsem naj ne bi dokazala, da bi bili njihovi tržni deleži ali prodaja v EGP precej večji, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma.

179    Družbe Tokai, Nippon, SEC in C/G dodajajo, da tudi če se sprejme logika Komisije in se njihovi izhodiščni zneski določijo glede na svetovni promet, ki so ga z zadevnim proizvodom ustvarile leta 1998, sta z njihovo razvrstitvijo v tri zgoraj navedene kategorije, ki jo je opravila Komisija, in ustrezno določitvijo zneskov (40 milijonov, 16 milijonov in 8 milijonov) kršeni načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja. Njihov izhodiščni znesek naj bi bil namreč sorazmerno, to je glede na svetovni promet in svetovne tržne deleže, veliko večji od izhodiščnega zneska družb SGL, UCAR in SDK.

180    Družba C/G glede svoje individualne udeležbe pri kršitvi pojasnjuje še, da se njen položaj v več točkah razlikuje od položaja drugih udeležencev omejevalnega sporazuma. V zvezi s tem se sklicuje na svojo obrobno vlogo in več dejavnikov, na podlagi katerih sklepa, da njenega ravnanja ni bilo mogoče opredeliti kot „zelo resnega“.

181    Družba SDK Komisiji očita, da je umetno napihnila njeno globo, s tem ko je dodatno uporabila odvračilni faktor 2,5, zaradi česar se je njen izhodiščni znesek povečal za 24 milijonov EUR. Tak faktor naj ne bi bil uporabljen niti za vodje kartela niti za člane tega kartela z večjimi tržnimi deleži v EGP niti za tiste člane, ki so ovirali preiskavo Komisije in nadaljevali kršitev celo po tej preiskavi. Šlo naj bi torej za diskriminatorno in nesorazmerno dvojno kaznovanje le družbe SDK, medtem ko se je za družbo VAW uporabil le multiplikator 1,25, na podlagi katerega se je znesek za to družbo povečal le za 2 milijona EUR.

182    Ker Komisija navaja velikost družbe SDK in njena celotna sredstva (točke od 152 do 154 obrazložitve Odločbe), se ta sklicuje na ekonomsko izvedensko poročilo, da bi dokazala, da gospodarska moč ni odvisna od velikosti same po sebi. Po eni strani naj velike družbe z majhnimi tržnimi deleži na upoštevnem trgu, kot je SDK, ne bi imele nobene dodatne moči zaradi navzočnosti na drugih trgih, ki niso povezani z upoštevnim trgom. Po drugi strani naj velikega konglomerata s slabim finančnim položajem prav tako ne bi bilo mogoče obravnavati kot gospodarsko močnega le zaradi njegove velikosti. Podjetje z omejenim tržnim deležem, povezanim z zadevnim proizvodom, naj prav tako ne bi imelo koristi od omejevalnega sporazuma, ker prodaja tudi proizvode, ki niso povezani z omejevalnim sporazumom in na katere ta torej ne vpliva. Tudi če je treba uporabiti odvračilni faktor, naj bi moral biti ta v vsakem primeru odvisen od položaja na trgu EGP, kjer ima družba SDK le obroben položaj, ter naj bi moral upoštevati le verjetnost odkritja omejevalnega sporazuma in pričakovane dobičke udeležencev tega sporazuma.

183    Po mnenju SDK je uporaba multiplikatorja 2,5 tudi nezdružljiva z več prejšnjimi odločbami Komisije. Ta naj bi torej različne zadeve obravnavala nedosledno. Nazadnje, pravica do obrambe družbe SDK naj bi bila kršena, ker se ni izjavila glede razlogov in meril za izbiro multiplikatorja 2,5.

184    Vse japonske tožeče stranke trdijo, da Komisija ni zadostno obrazložila različnih zgoraj povzetih vidikov.

185    Po mnenju Komisije iz razlogov, navedenih v Odločbi, in iz sodne prakse izhaja, da noben od tožbenih razlogov ni utemeljen.

186    Zlasti kar zadeva razvrstitev podjetij v tri kategorije in določitev izhodiščnih zneskov, Komisija zanika, da se je oprla izključno na svetovni promet, ustvarjen s prodajo zadevnega proizvoda. Izhodišče za izračun glob naj bi bila teža kršitve (narava in vpliv ter velikost zadevnega geografskega trga). Promet in tržne deleže na svetovni ravni naj bi uporabila le kot podlago za določitev relativnega pomena podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, v EGP. Pristop Komisije naj bi torej temeljil na upoštevanju številnih dejavnikov in naj nikakor ne bi bil le izračun na podlagi prometa.

187    Komisija v zvezi z multiplikatorjem 2,5, ki ga je uporabila za izhodiščni znesek za družbo SDK, izpodbija trditev, da naj bi bil namen te uskladitve v dodatnem odvračilnem učinku. Nasprotno, s tem uskladitvenim faktorjem naj bi le priznala, da različna finančna sredstva zahtevajo različne globe, če naj bi te imele enakovreden odvračilni učinek. To naj bi zahtevalo različno obravnavo udeležencev omejevalnega sporazuma. Pri velikih konglomeratih, kot je konglomerat, katerega del je družba SDK, naj ne bi bilo dovolj upoštevati prometa na trgu, kjer je bila kršitev storjena.

188    Komisija glede točne številke 2,5 trdi, da ta ni temeljila na svetovnem prometu skupine, katere član je bila tožeča stranka. Šlo naj bi predvsem za bruto prilagoditev ob upoštevanju velikosti družbe SDK in njenih celotnih sredstev, saj je bila daleč največje podjetje, na katero se nanaša Odločba.

 Presoja Sodišča prve stopnje

–        Uporaba Smernic za določitev prometa, ki ga je treba upoštevati

189    V zvezi s trditvijo družbe SGL, da so Smernice nezdružljive s prejšnjo prakso odločanja Komisije, ki naj bi temeljila na celotnem prometu, je treba pojasniti, da so kazni, ki jih Komisija lahko naloži za kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, opredeljene v členu 15 Uredbe št. 17, ki je bila sprejeta pred datumom kršitve. Kot izhaja iz točk od 159 do 164 zgoraj, splošna metoda za izračun zneska glob, določena v Smernicah, temelji na dveh merilih, navedenih v členu 15(2) Uredbe št. 17, in sicer na teži in trajanju kršitve, ter upošteva najvišjo mejo glede na promet vsakega podjetja, določeno v isti določbi (zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 231).

190    Zato Smernice ne presegajo pravnega okvira kazni, kot je opredeljen v tej določbi (zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 232).

191    Sprememba, ki jo Smernice pomenijo v primerjavi s prejšnjo upravno prakso Komisije, ni sprememba pravnega okvira za določitev zneska glob, ki se lahko naložijo, ki bi bila v nasprotju s splošnim načelom prepovedi retroaktivne veljave zakonov ali splošnim načelom pravne varnosti. Po eni strani, prejšnja praksa Komisije se namreč kot taka ne uporablja kot pravni okvir za globe na področju konkurence, ker je ta opredeljen le v Uredbi št. 17. Po drugi strani, glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija na podlagi Uredbe št. 17, uvedbe nove metode določanja glob, ki lahko povzroči povečanje splošne ravni glob, ni mogoče šteti za retroaktivno poostritev glob, kot so določene v členu 15(2) Uredbe št. 17 (zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točke od 233 do 235).

192    Poleg tega dejstvo, da je Komisija v preteklosti za nekatere vrste kršitev nalagala globe v določeni višini, ne pomeni, da te višine ne more zvišati v okviru meja, navedenih v Uredbi št. 17, če je to potrebno zaradi izvajanja konkurenčne politike Skupnosti (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française proti Komisiji, točka 109). Učinkovita uporaba skupnostnih pravil o konkurenci nasprotno zahteva, da lahko Komisija višino glob kadar koli prilagodi potrebam te politike (zgoraj navedena sodba Musique diffusion française proti Komisiji, točka 109, in zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točki 236 in 237).

193    Iz tega sledi, da očitka, ki se nanaša na neuporabljivost Smernic, ni mogoče sprejeti.

194    Zato sklicevanje štirih japonskih tožečih strank in družbe C/G na domnevno pravičnejše ameriške metode izračuna ni upoštevno, ker je lahko Komisija legitimno uporabila metodo izračuna, določeno v Smernicah.

–        Promet, ki ga je Komisija uporabila za določitev izhodiščnega zneska

195    Glede očitka Komisiji, da različnih izhodiščnih zneskov ni določila bodisi na podlagi prometa od prodaje grafitnih elektrod v EGP bodisi na podlagi celotnega prometa od vseh proizvodov skupaj, je treba opozoriti, prvič, da edino izrecno sklicevanje na promet v členu 15(2) Uredbe št. 17 zadeva zgornjo mejo, ki je znesek globe ne sme preseči, in, drugič, da se ta meja razume, kot da se nanaša na celotni promet (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française proti Komisiji, točka 119). Komisija lahko ob upoštevanju te meje načeloma določi globo na podlagi prometa po svoji izbiri, glede na geografsko območje in zadevne proizvode (zgoraj v točki 39 navedena sodba Ciment, točka 5023), ne da bi morala uporabiti prav celotni promet ali promet, ustvarjen na zadevnem geografskem trgu ali trgu zadevnih proizvodov. Nazadnje, čeprav Smernice ne določajo izračuna glob glede na določen promet, pa tudi ne nasprotujejo temu, da bi se tak promet upošteval, pod pogojem, da ni pri izbiri Komisije prišlo do očitne napake pri presoji.

196    V nasprotju s trditvijo družbe SGL v obravnavani zadevi iz točk od 149 do 151 obrazložitve Odločbe očitno izhaja, da je Komisija izbrala svetovni promet, ustvarjen s prodajo zadevnega proizvoda, da bi ob upoštevanju zelo različnih velikosti udeležencev omejevalnega sporazuma v obliki izhodiščnega zneska izrazila naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg in obseg geografskega trga.

197    Glede na naravo omejevalnega sporazuma je Komisija upravičeno uporabila ta promet, ne da bi storila napako pri presoji, saj je omogočal upoštevanje „dejansk[e] gospodarsk[e] zmožnost[i] kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom“, v smislu točke 1(A), četrti odstavek, Smernic.

198    Glede na ugotovitve v Odločbi je imel omejevalni sporazum svetovno razsežnost in je poleg določanja cen vključeval razdelitev trgov po načelu „domačega proizvajalca“: namesto da bi proizvajalci, ki niso bili iz EGP, izvajali agresivno konkurenco na trgu EGP, so se nazadnje morali umakniti s tega trga, ki ni bil „njihov domači trg“ (glej točki 64 in 67 zgoraj). Če bi Komisija izhodiščni znesek za družbe Tokai, SDK, Nippon, SEC in C/G izračunala na podlagi njihovega majhnega prometa od zadevnega proizvoda v EGP, bi jih nagradila za to, da so upoštevale eno temeljnih načel omejevalnega sporazuma in sprejele, da ne bodo konkurirale na trgu EGP, čeprav je njihovo ravnanje v skladu s tem načelom omejevalnega sporazuma „domačim“ proizvajalcem v Evropi, in sicer zlasti družbama SGL in UCAR, omogočilo, da so enostransko določali cene v EGP. Japonske tožeče stranke in družba C/G so s tem ovirale konkurenco na trgu EGP, in to ne glede na njihov dejanski promet, ustvarjen na tem trgu.

199    Glede tega je treba pojasniti, da je svetovni omejevalni sporazum, ugotovljen v Odločbi, škodil potrošnikom v EGP, ker sta zlasti družbi SGL in UCAR lahko povečali svoje cene v EGP, ne da bi ju ogrožale japonske tožeče stranke in družba C/G, ki so lahko v skladu z načelom vzajemnosti na svetovni ravni enako ravnale na svojih trgih, in sicer na Japonskem in Daljnem vzhodu po eni strani in v Združenih državah po drugi strani. Ker je bil eden od ciljev omejevalnega sporazuma preprečiti konkurenčnim silam „nedomačih“ proizvajalcev, da bi se razširile v EGP, je bila udeležba teh proizvajalcev nujna za dobro delovanje omejevalnega sporazuma v celoti, to je na drugih regionalnih trgih po svetu. Zato je dejanski vpliv, ki ga je v EGP imela kršitev, ki so jo storili vsi udeleženci omejevalnega sporazuma, skupaj s tožečimi strankami, za katere EGP ni bil „domači trg“, vključeval njihov prispevek k celotni učinkovitosti omejevalnega sporazuma, saj je bil vsak od treh „stebrov“ – Združene države, EGP in Daljni vzhod/Japonska – bistven za učinkovito delovanje omejevalnega sporazuma na svetovni ravni.

200    Treba je dodati, da dejstvo, da ima Komisija le pristojnost za kaznovanje, omejeno na ozemlje EGP, ne nasprotuje temu, da upošteva svetovni promet, ustvarjen s prodajo zadevnega proizvoda, da bi ocenila gospodarsko zmožnost udeležencev omejevalnega sporazuma, da škodijo konkurenci v EGP. Komisija lahko to oceno izvede na enak način, kot v skladu s členom 15 Uredbe št. 17 in s tem povezano sodno prakso upošteva finančno sposobnost kaznovanega podjetja, in sicer tako, da se opre na njegov celotni svetovni promet.

201    Res je, da ustaljena sodna praksa nasprotuje temu, da bi se enemu ali drugemu prometu pripisal nesorazmeren pomen glede na druge elemente presoje, tako da določitev ustreznega zneska globe ne more biti rezultat preprostega izračuna, ki bi temeljil na celotnem prometu, zlasti kadar zadevno blago pomeni le majhen del tega prometa (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 120 in 121, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1994 v zadevi Parker Pen proti Komisiji, T-77/92, Recueil, str. II-549, točka 94). Sodišče prve stopnje je tako v zgoraj navedeni sodbi Parker Pen proti Komisiji sprejelo tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti, ker Komisija ni upoštevala dejstva, da je bil promet, ustvarjen s proizvodi, na katere se je nanašala kršitev, razmeroma majhen v primerjavi s prometom od celotne prodaje zadevnega podjetja.

202    Štiri japonske tožeče stranke in družba C/G se sklicujejo na to sodno prakso, ko se sklicujejo na svojo majhno navzočnost v EGP. Vendar rešitev, ki jo je Sodišče prve stopnje sprejelo v zgoraj v točki 201 navedeni sodbi Parker Pen proti Komisiji, zadeva določitev končnega zneska globe, ne pa – kot v obravnavani zadevi – izhodiščnega zneska, določenega glede na težo kršitve. Komisija v obravnavani zadevi končnega zneska glob nikakor ni oprla le na celotni promet, temveč je poleg prometa upoštevala vrsto drugih dejavnikov, pri izhodiščnem znesku pa ni upoštevala ravno celotnega prometa. Navedena sodna praksa je torej neupoštevna (glej v tem smislu zgoraj v točki 153 navedeno sodbo ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, točka 156).

203    Glede nadaljnje trditve družbe C/G, da njene udeležbe pri kršitvi ni mogoče opredeliti kot „zelo resne“ zaradi posebnosti njenega položaja v EGP, je dovolj opozoriti, da so posebni podatki o danem podjetju seveda lahko obteževalne ali olajševalne okoliščine (točki 2 in 3 Smernic) in da lahko upravičijo končno prilagoditev globe (točka 5(b) Smernic). Vendar kadar se Komisija opre na vpliv kršitve, da bi ocenila njeno težo, se v skladu s točko 1(A), prvi in drugi odstavek, Smernic pri tem upoštevajo učinki, ki izhajajo iz celotne kršitve, pri kateri so sodelovala vsa podjetja (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Participazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točke od 150 do 152), tako da posamezno ravnanje ali podatki o posameznem podjetju pri tem niso upoštevni. Posebni elementi, ki jih je navedla družba C/G, v teh okoliščinah torej niso upoštevni.

204    Iz tega sledi, da tožbenih razlogov, ki se nanašajo na neupoštevanje prometa, ki bi ga bilo treba uporabiti za določitev izhodiščnega zneska, ni mogoče sprejeti.

–        Dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na zvišanja cen in tržne deleže nekaterih udeležencev omejevalnega sporazuma

205    Glede trditve japonskih tožečih strank in družbe C/G, da njihovo protipravno ravnanje ni imelo „dejanskega vpliva“ v EGP v smislu člena 1(A), predzadnji odstavek, Smernic, zato ker so prodaje zadevnega proizvoda temeljile na podlagi samostojnih odločitev, sprejetih pred omejevalnim sporazumom, je treba opozoriti, da ta trditev ne upošteva, prvič, same narave omejevalnega sporazuma o razdelitvi trgov na svetovni ravni in, drugič, dejstva, da tožeče stranke niso ustrezno izpodbijale dejanskih ugotovitev Komisije.

206    Tožeče stranke so namreč sprejele glavni načeli omejevalnega sporazuma, da se morajo cene zadevnega proizvoda določati na svetovni ravni in da se morajo „nedomači“ proizvajalci umakniti s trgov, rezerviranih za „domače“ proizvajalce (točka 50 obrazložitve Odločbe). Poleg tega je Komisija ugotovila, da sta se ti glavni načeli uresničevali na različnih sestankih kartela (točke od 51 do 93 obrazložitve Odločbe), ne da bi zgoraj navedene tožeče stranke primerno izpodbijale te ugotovitve.

207    Konkretni vpliv protipravnega ravnanja vsakega podjetja na trg in konkurenco je treba v skladu s točko 1(a), prvi odstavek, Smernic upoštevati, „kjer se to lahko meri“. V obravnavani zadevi naj bi neagresivno ravnanje petih zgoraj navedenih tožečih strank v EGP natančno ustrezalo načelom in dobremu delovanju omejevalnega sporazuma. Torej se težko „meri“, koliko konkretni vpliv kršitve, ki so jo storile tožeče stranke, in sicer njihova neagresivnost na trgu EGP, presega popolnoma pogodbeno raven, in sicer njihovo zavezo, da bodo ostale nedejavne.

208    Za učinkovito izpodbijanje konkretnega vpliva kršitve tudi ni dovolj sklicevati se na „alternativne razlage“ za ravnanje v skladu s protipravnimi dogovori, in sicer na samostojne odločitve, domnevno sprejete v gospodarskem interesu podjetij. Koncept „alternativnih razlag“ se namreč lahko uporablja le za izključitev obstoja usklajenega ravnanja, kadar je vzporedno in nedejavno ravnanje mogoče pojasniti z drugimi verjetnimi razlogi in ne z dogovarjanjem zadevnih podjetij (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T-30/91, Recueil, str. II-1775, točka 75 in navedena sodna praksa Sodišča). V obravnavani zadevi protipravno ravnanje petih zgoraj navedenih tožečih strank ni le vzporedno ravnanje, temveč ustreza prav tajnim dogovorom, katerih obstoja in vsebine navedene tožeče stranke niso izpodbijale.

209    Poleg tega je bil cilj omejevalnega sporazuma, kot je Komisija upravičeno poudarila, zagotoviti stabilnost svetovnega trga, tako da bi se omogočila dogovorjena zvišanja cen. Pet zgoraj navedenih tožečih strank je s tem, ko je sprejelo, da se bodo vzdržale nastopa na trgu EGP, zelo pripomoglo k stabilnosti svetovnega trga, kar je zelo škodilo konkurenci v EGP. Družbi SGL in UCAR sta v zameno za zaščito teh tožečih strank na njihovih „domačih“ trgih dobili njihovo obljubo, da bodo ostale zunaj EGP. Če bi bila ta obljuba brez vrednosti, tem tožečim strankam ne bi bilo treba sodelovati pri omejevalnem sporazumu.

210    Nazadnje, glede na ugotovitve v Odločbi zadevni omejevalni sporazum ni bil evropski omejevalni sporazum, pri katerem bi sodelovalo nekaj ameriških in japonskih udeležencev, temveč je šlo za omejevalni sporazum na svetovni ravni. Za preprečitev tveganja motenj dobrega delovanja omejevalnega sporazuma se je vsaka stranka zavezala, da bo upoštevala tržne deleže, pridobljene na svetovni ravni, kljub morebitnim prihodnjim gibanjem in razvoju, ter da bo tako zagotovila redna zvišanja cen v vsaki svetovni regiji, ki bi lahko, če ne bi bilo načela „domačega“ proizvajalca, spodbudila dostop „nedomačih“ proizvajalcev do regij, za katere je značilna navzočnost „domačih“ proizvajalcev.

211    Sklicevanje tožečih strank na samostojne odločitve, da se bodo osredotočile na svoj „domači“ trg, ki so jih sprejele v svojem gospodarskem interesu, je torej neupoštevno. Okoliščine, ki so vplivale na take odločitve, se namreč lahko kadar koli spremenijo, tako da zaveza ostati zunaj neke regije, ki v nekem danem trenutku ni bila v gospodarskem interesu, ohranja svojo vrednost. Poleg tega, čeprav si je vedno težko predstavljati, kakšen bi bil razvoj na danem trgu, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma, ki deluje na tem trgu, so take napovedi še posebej težavne pri razdelitvi trgov po načelu „domačega“ proizvajalca, ki udeležence omejevalnega sporazuma zavezuje, da so v nekaterih geografskih regijah nedejavni.

212    V vsakem primeru ni dovolj, da se v takem primeru vprašamo o tržnih deležih, ki bi jih lahko „nedomači“ proizvajalci, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma, razumno pridobili na trgu, rezerviranem za drugega udeleženca omejevalnega sporazuma. Ni namreč mogoče izključiti, da bi „domači“ proizvajalec brez varnosti, zagotovljene z omejevalnim sporazumom, ob sami grožnji dostopa drugih proizvajalcev na ta trg uporabljal dovolj nizke cene, da bi se ti drugi proizvajalci odločili ostati zunaj zadevnega trga, ne da bi na njem pridobili kakršen koli tržni delež. V takem primeru bi svobodna konkurenca koristila potrošnikom z vidika znižanja cen, tržni deleži pa se pri tem ne bi spremenili.

213    Komisija je torej upravičeno menila, da je nedejavnost zadevnih petih tožečih strank v EGP dejanska posledica omejevalnega sporazuma, tako da so tudi te tožeče stranke sodelovale pri „zelo resni kršitvi“.

214    Enako velja za zvišanja cen, ki so se zaradi omejevalnega sporazuma pojavila v letih 1992–1996. V zvezi s tem je glede sklicevanja družbe SGL na „alternativne razlage“ dovolj znova opozoriti, da se obravnavana zadeva ne nanaša na primer navadnega „vzporednega ravnanja“. Poleg tega so v točkah 136 in 137 obrazložitve Odločbe povzete dejanske ugotovitve Komisije v zvezi z določanjem ciljnih cen in dejanskimi zvišanji cen na podlagi glavnega načela omejevalnega sporazuma, po katerem so bile cene grafitnih elektrod določene na svetovni ravni (točke 50 in od 61 do 70 obrazložitve Odločbe). Iz tega sledi, da so bile cene, dogovorjene na sestankih kartela, postopno naložene kupcem in so se v obdobju 1992–1996 zvišale za skoraj 50 %. Družba SGL teh konkretnih in podrobnih ugotovitev ni izpodbijala. Komisiji je torej uspelo dokazati povezavo med zvišanjem cen in izvajanjem protipravnih dogovorov s strani osmih udeležencev omejevalnega sporazuma, ki so nadzirali skoraj 90 % svetovnega trga grafitnih elektrod (točka 135 obrazložitve Odločbe) ter so se uspeli od pet do šest let dogovarjati o cenah (točka 3 obrazložitve Odločbe), razdeliti trge in sprejeti vrsto s tem povezanih ukrepov (točka 2 obrazložitve Odločbe).

215    Iz tega sledi, da tožbenih razlogov, ki se nanašajo na dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na zvišanja cen in tržne deleže nekaterih udeležencev omejevalnega sporazuma, ni mogoče sprejeti.

–        Razvrstitev udeležencev omejevalnega sporazuma v tri kategorije in določitev njihovih izhodiščnih zneskov

216    Glede očitka, ki se nanaša na poljubnost in čezmernost izhodiščnih zneskov in zlasti zneska 40 milijonov EUR, določenega za družbo SGL, ker naj bi bil ta visok znesek nezdružljiv s prejšnjo prakso odločanja Komisije, je dovolj opozoriti, da ima Komisija diskrecijsko pravico pri določanju višine glob, da bi ravnanje podjetij usmerila k upoštevanju pravil o konkurenci (zgoraj v točki 157 navedena sodba Deutsche Bahn proti Komisiji, točka 127). Dejstvo, da je Komisija v preteklosti za nekatere vrste kršitev nalagala globe v določeni višini, ne pomeni, da te višine ne more kadar koli zvišati zaradi zagotovitve izvajanja konkurenčne politike Skupnosti (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française proti Komisiji, točka 109) in okrepitve odvračilnega učinka glob (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 179) (glej točki 191 in 192 zgoraj). Iz tega sledi, da očitka, ki se nanaša na spremembo prakse v zvezi z višino osnovnih zneskov, ni mogoče sprejeti.

217    Glede razvrstitve udeležencev omejevalnega sporazuma v več kategorij, kar je vodilo do določitve pavšalnega izhodiščnega zneska za podjetja v isti kategoriji, je treba opozoriti, da takega pristopa Komisije, čeprav pomeni neupoštevanje različnih velikosti podjetij v isti kategoriji, načeloma ni mogoče grajati. Komisiji namreč pri določanju višine glob ni treba zagotoviti – če se globe naložijo več podjetjem, udeleženim pri isti kršitvi –, da končni zneski glob odražajo vsakršno razlikovanje zadevnih podjetij glede na njihov celotni promet (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točka 385 in navedena sodna praksa).

218    Komisija torej ni napačno ugotovila dejanskega stanja ali napačno uporabila prava, ko je pri določanju teže kršitve tožeče stranke razvrstila v kategorije.

219    To ne spremeni dejstva, da je pri taki razvrstitvi v kategorije treba upoštevati načelo enakega obravnavanja, po katerem je prepovedano primerljive položaje obravnavati različno in različne položaje enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točka 406). Upoštevaje to, je v točki 1(A), šesti odstavek, Smernic določeno, da „znatno“ neskladje med velikostjo podjetij, ki storijo kršitev iste vrste, predvsem upravičuje razlikovanje pri presoji teže kršitve. Poleg tega mora biti znesek globe v skladu s sodno prakso vsaj v sorazmerju z elementi, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T-202/98, T-204/98 in T-207/98, Recueil, str. II-2035, točka 106).

220    Zato, kadar Komisija zadevna podjetja razvrsti v kategorije zaradi določanja višine glob, mora biti določitev pragov za vsako od tako opredeljenih kategorij koherentna in objektivno utemeljena (zgoraj v točki 47 navedena sodba FETTCSA, točka 416, in zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 298).

221    Glede tega je treba ugotoviti, da se je Komisija, ki je v uvodu k Smernicam navedla, da mora diskrecijska pravica, s katero razpolaga pri določanju višine glob, upoštevati „skladno in nediskrimatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence“, zavezala, da bo sledila tem načelom pri določanju višine glob za kršitev pravil o konkurenci.

222    Zato je treba preučiti, ali je v obravnavani zadevi določitev pragov, ki ločujejo tri kategorije, ki jih je Komisija opredelila na podlagi razpredelnice iz točke 30 obrazložitve Odločbe (glej točko 168 zgoraj), koherentna in objektivno utemeljena.

223    Glede tega je treba ugotoviti, da iz točk od 148 do 151 obrazložitve Odločbe očitno izhaja, da se je Komisija za oblikovanje treh kategorij in določitev različnih izhodiščnih zneskov oprla na eno samo merilo, in sicer na promet in konkretne tržne deleže, ki so jih udeleženci omejevalnega sporazuma ustvarili s prodajo zadevnega proizvoda na svetovnem trgu. Komisija se je v ta namen sklicevala na promet za leto 1998 in gibanje tržnih deležev v obdobju 1992–1998, kot sta prikazana v zgoraj navedeni razpredelnici. Poleg tega je razvidno, da je uporabljena matematična metoda obsegala izvajanje po segmentih po približno […] % tržnih deležev, vsak segment pa je ustrezal znesku približno 8 milijonov EUR. Tako je bil za družbi SGL in UCAR s približno […]-odstotnim tržnim deležem določen izhodiščni znesek […] 40 milijonov za vsako. Za družbe VAW, SEC in Nippon, katerih tržni delež ni dosegal 5 %, je bil določen znesek 8 milijonov za vsako, medtem ko je bil za družbe SDK, C/G in Tokai, ki so imele tržne deleže od 5 do 10 %, določen znesek 16 milijonov za vsako.

224    Kar zadeva izhodišče te metode, in sicer izbiro segmentov po 8 milijonov EUR, da bi prišli do točnega največjega zneska 40 milijonov EUR, ki se je uporabil za družbi SGL in UCAR, je res, da Komisija ni nikjer v Odločbi navedla, zakaj je za podjetji, razvrščeni v prvo kategorijo, izbrala točno številko 40 milijonov EUR. Vendar te izbire Komisije ni mogoče opredeliti kot samovoljne, poleg tega ne presega meja diskrecijske pravice, ki jo ima na tem področju.

225    Namreč, na podlagi Smernic je mogoče za „zelo resne“ kršitve določiti znesek, ki presega 20 milijonov EUR. Horizontalni omejevalni sporazumi na področju cen so se vedno šteli za najresnejše kršitve konkurenčnega prava Skupnosti in jih je torej mogoče same po sebi opredeliti za „zelo resne“ (zgoraj v točki 47 navedena sodba FETTCSA, točka 262). To torej dvakratno velja za omejevalni sporazum, obravnavan v tej zadevi, saj gre za kartel tako na področju cen kot razdelitve trgov, ki je zadeval celotno ozemlje skupnega trga in EGP.

226    Treba je dodati, da upoštevni promet za družbi SGL in UCAR znaša [...] milijonov oziroma [...] milijonov EUR, njuna tržna deleža pa sta nihala od [...] do [...] % oziroma od [...] do [...] %. Komisija je torej upravičeno menila, da je treba ti podjetji razvrstiti v isto kategorijo, ki ustreza povprečnemu prometu […] milijonov EUR in povprečnemu približno […]-odstotnemu tržnemu deležu.

227    Ker je tako ugotovljena zakonitost prve kategorije in z njo povezanega izhodiščnega zneska, je treba preučiti, ali je bila koherentno in objektivno utemeljeno določena druga kategorija, v kateri so družbe SDK, C/G in Tokai. Glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija z matematično metodo, ki jo je uporabila, dosegla skladen rezultat, kar zadeva družbo SDK, katere upoštevni promet in tržni delež sta […] milijonov EUR in približno […] %. Razmerje med družbo SDK po eni strani in kategorijo, v kateri sta družbi SGL in UCAR, po drugi strani, je torej mogoče približno izraziti z 1 : 2,5, kar upravičuje določitev izhodiščnega zneska 16 milijonov EUR za družbo SDK (40 : 2,5).

228    Nasprotno, dejstvo, da je Komisija v isto kategorijo razvrstila družbi SDK in Tokai, čeprav sta bila promet in tržni delež zadnjenavedene […] milijonov EUR in približno […] %, torej polovico upoštevnih podatkov za družbo SDK, presega meje tega, kar je mogoče sprejeti z vidika načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, in to še toliko bolj, ker je razlika v velikosti med družbama Tokai in SDK, ki spadata v isto kategorijo, večja kot med družbama Tokai in Nippon (promet: […] milijonov EUR, tržni delež: približno […] %), ki spadata v različni kategoriji. V nasprotju s trditvijo Komisije take razvrstitve ni mogoče šteti za koherentno (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točke 415, 422 in 426).

229    Pri preverjanju, ali je pristop Komisije mogoče objektivno utemeljiti, je treba opozoriti, da se je Komisija v Odločbi, potem ko se je sklicevala na svetovni promet, ki ga je vsako podjetje ustvarilo s prodajo zadevnega proizvoda leta 1998, in tržne deleže na svetovni ravni (točki 149 in 150 obrazložitve), omejila na navedbo, da „družbe C/G, SDK in Tokai, katerih tržni deleži na svetovni ravni (od 5 do 10 %) so bili precej manjši [kot tržna deleža družb SGL in UCAR], spadajo v drugo kategorijo“ (točka 150 obrazložitve). Vendar v tem odlomku ni naveden noben poseben razlog, zaradi katerega bi lahko Komisija kljub zgoraj navedenim razmerjem v velikosti družbo Tokai povezala prav z družbo SDK in ne z družbo Nippon.

230    Komisija pred Sodiščem prve stopnje trdi, da je pri določitvi treh kategorij in različnih izhodiščnih zneskov bolj upoštevala velikostne rede kot matematične formule, saj globa ne sme biti sorazmerna s prometom danega podjetja, temveč s težo in trajanjem kršitve. V vsakem primeru naj bi omejevalni sporazum v celoti imel velik vpliv v EGP, tako da je lahko k temu bistveno prispeval celo udeleženec s skromnim tržnim deležem. Tržni delež in promet naj torej ne bi nujno odražala celotnega obsega vpliva vsakega udeleženca omejevalnega sporazuma na konkurenco. Nazadnje, Komisiji naj ne bi bilo treba razlikovati med podjetji na podlagi njihovega prometa; zato ji, če to dela, naj ne bi bilo mogoče očitati, da ni upoštevala strogega razmerja med prometi teh podjetij.

231    Te trditve ni mogoče sprejeti. Ker se je namreč Komisija odločila, da v obravnavani zadevi uporabi metodo razlikovanja, določeno v Smernicah, je bila dolžna ravnati v skladu z njo, sicer bi morala posebej pojasniti razloge, ki bi morebiti upravičevali odstopanje v določeni točki (zgoraj v točki 47 navedena sodba FETTCSA, točka 271). Ker so bili udeleženci omejevalnega sporazuma v skladu z Odločbo v kategorije razvrščeni le na podlagi prometa in tržnih deležev, Komisija pred Sodiščem prve stopnje ne more prepričljivo odstopiti od svoje metode razlikovanja in trditi, da gre pri tem le za precej nedoločene velikostne rede in da niti tržni delež niti promet ne odražata nujno vpliva vsakega podjetja na konkurenco. Poleg tega Odločba ne vsebuje nobenega konkretnega elementa, ki bi pojasnjeval, zakaj bi zadnjenavedena trditev upravičevala povezavo družbe Tokai prav z družbo SDK in ne z družbo Nippon.

232    Čeprav je res, da lahko Komisija upošteva številne dejavnike za določitev končnega zneska globe in da ji za to ni treba uporabiti matematičnih formul, to ne spremeni dejstva, da mora, če se ji je v določeni fazi tega določanja zdelo primerno in pravično uporabiti številčne elemente izračuna, svojo metodo uporabiti pravilno, koherentno in zlasti nediskriminatorno. Potem ko se je prostovoljno odločila, da uporabi tako matematično metodo, jo pravila te metode zavezujejo v zvezi z vsemi udeleženci istega omejevalnega sporazuma, razen če navede izrecno utemeljitev.

233    Iz zgornjega izhaja, da razvrstitve družbe Tokai v isto kategorijo kot družbo SDK ni mogoče ohraniti. Sodišče prve stopnje v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je seveda treba slediti splošni logiki Komisije in ohraniti razvrstitev udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije. Vendar je treba razpustiti drugo kategorijo ter, prvič, družbi SDK in Tokai razvrstiti v različni kategoriji, pri čemer se za SDK ohrani izhodiščni znesek 16 milijonov EUR, ki ga je določila Komisija, medtem ko se za Tokai določi izhodiščni znesek 8 milijonov EUR.

234    Zato se ni več treba izreči o dveh dodatnih tožbenih razlogih, ki ju je navedla družba Tokai, da bi bil zanjo določen izhodiščni znesek 8 milijonov EUR, ter ki se nanašata na to, da Komisija ni predložila nobenega veljavnega podatka o velikosti zadevnega trga in da ni upoštevala, da je tržni delež družbe Tokai malo pod pragom 5 %.

235    Sodišče prve stopnje še vedno v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, drugič, da je družba C/G s prometom […] milijonov EUR in približno […]-odstotnim tržnim deležem tako blizu družbi Tokai glede na velikost na upoštevnem svetovnem trgu, da jo je treba razvrstiti v isto kategorijo kot zadnjenavedeno družbo. Zato bo tudi izhodiščni znesek za družbo C/G 8 milijonov EUR.

236    Nekdanja tretja kategorija, v kateri so družbe Nippon, SEC in VAW, se zdi dovolj koherentna z vidika razlike v velikosti med tremi zadevnimi podjetji in v primerjavi s podjetji v naslednji kategoriji (Tokai in C/G). Torej je treba to kategorijo najmanjših podjetij ohraniti kot tako.

237    Vendar povprečni promet ([…] milijonov EUR) in povprečni tržni delež (približno […] %) te kategorije dosegata le polovico ustreznih povprečnih podatkov za naslednjo kategorijo, v kateri sta družbi Tokai in C/G, ter desetino podatkov za prvo kategorijo, v kateri sta družbi SGL in UCAR. Sodišče prve stopnje zato v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba izhodiščni znesek za vsako od tožečih strank, in sicer za družbi Nippon in SEC, določiti na 4 milijone EUR.

–        „Odvračilni faktor“, uporabljen v Odločbi

238    Najprej je treba opozoriti, da očitek družbe SGL, da je Komisija, namesto da bi upoštevala posebne okoliščine podjetja, želela le doseči odvračilni učinek, nima dejanske podlage. Komisija je namreč dovolj odvračilno raven izhodiščnih zneskov omenila le ob obrazložitvi splošnih pravil izračuna (točki 146 in 148 obrazložitve Odločbe). Konkretna prilagoditev teh zneskov, da bi imeli poseben odvračilni učinek, je bila izvedena le v zvezi z družbama VAW in SDK (točke od 152 do 154 obrazložitve Odločbe), medtem ko za družbo SGL ne.

239    Glede očitka, ki ga je navedla družba SDK, je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija pri izračunu globe za neko podjetje upošteva zlasti njegovo velikost in gospodarsko moč (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 120, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T-48/98, Recueil, str. II-3859, točki 89 in 90). Poleg tega je sodna praksa priznala, da je za oceno finančne sposobnosti udeležencev omejevalnega sporazuma upošteven celotni promet (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C-291/98 P, Recueil, str. I-9991, točki 85 in 86), Sodišče prve stopnje pa je v sodbi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji (navedena v točki 153 zgoraj, točke 154, 155 in od 162 do 167) celo priznalo zakonitost načela multiplikatorja ravno v višini 2,5 in poudarilo, da lahko Komisija upošteva dovolj odvračilni učinek naložene globe.

240    V teh okoliščinah očitka, ki se nanaša na kršitev pravice družbe SDK do obrambe, ni mogoče sprejeti. Komisija je namreč v točki 110 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah pojasnila, da namerava „določiti globe na dovolj visoki ravni, da bodo imele odvračilni učinek“. Družbi SDK sta bila očitno znana besedilo člena 15(2) Uredbe št. 17 in njen velik celotni promet. Poleg tega bi lahko SDK iz Odločbe Komisije 1999/60/ES z dne 21. oktobra 1998 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/35.691/E-4 – Predizolirane cevi (UL 1999, L 24, str. 1, v nadaljevanju: odločba o predizoliranih ceveh)), v kateri je bil za družbo Asea Brown Boveri uporabljen ravno multiplikator v višini 2,5, sklepala, da ni izključeno, da bo Komisija tudi zanjo uporabila tak multiplikator. Družbi SDK torej ni nič preprečevalo, da bi se v upravnem postopku sklicevala na svojo velikost in finančna sredstva ter se opredelila o odvračilnem učinku kazni, ki ji jo bo naložila Komisija.

241    Glede na sodno prakso, navedeno v točki 239 zgoraj, je Komisija torej lahko upravičeno menila, da bo družba SDK zaradi svojega ogromnega celotnega prometa v primerjavi s prometom drugih udeležencev omejevalnega sporazuma laže mobilizirala potrebna sredstva za plačilo globe, kar je upravičevalo uporabo multiplikatorja, da bi globa imela dovolj odvračilni učinek. Nobene od nasprotnih trditev družbe SDK ni mogoče sprejeti.

242    Namreč, prvič, čeprav je res, da samo velikost podjetja ni samodejno sinonim za njegovo finančno moč, ta splošna ugotovitev ni upoštevna v obravnavani zadevi, ker se SDK v nasprotju z drugimi tožečimi strankami ni sklicevala na svojo finančno nezmožnost plačati naloženo globo. Drugič, s tem ko SDK trdi, da je lahko namen pravične globe le nadomestiti škodo, povzročeno svobodni konkurenci, ter da je treba zato oceniti verjetnost odkritja omejevalnega sporazuma in dobiček, ki so ga pričakovali udeleženci tega sporazuma, navaja hipotetične in preveč negotove dejavnike za ocenitev dejanskih finančnih sredstev podjetja.

243    V vsakem primeru s to trditvijo družbe SDK ni mogoče ovreči pravila, da se lahko kršitev, ki jo stori podjetje z velikimi finančnimi sredstvi, načeloma kaznuje s sorazmerno večjo globo kot ista kršitev, ki jo stori podjetje, ki nima takih sredstev. Nazadnje, glede sklicevanja na druga podjetja, ki naj bi bila kaznovana manj strogo, čeprav so bila v primerljivem položaju kot SDK, je dovolj opozoriti, da Komisiji ni treba ohranjati obstoječe prakse pri določanju višine glob, pod pogojem, da se upošteva najvišja meja iz člena 15(2) Uredbe št. 17.

244    Ker je možnost uporabe multiplikatorja za družbo SDK tako priznana, je treba preučiti, ali je številka 2,5 združljiva z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja.

245    Glede tega je treba ugotoviti, da je edina navezna okoliščina v Odločbi, na podlagi katere je mogoče preučiti utemeljenost številke 2,5, uporabljene za družbo SDK, njena primerjava s številko 1,25, uporabljeno za družbo VAW, in to ob upoštevanju številk in obrazložitve iz točk 30 in od 152 do 154 obrazložitve Odločbe (glej točki 168 in 170 zgoraj).

246    Iz navedenih številk in obrazložitve izhaja, da se je Komisiji v primeru družbe VAW zdelo pravično povečati izhodiščni znesek „zaradi upoštevanja velikosti in celotnih sredstev“ podjetja. Ker pa sta bila promet in tržni delež od prodaje proizvoda na svetovni ravni v letih 1992–1998 uporabljena za razlikovanje udeležencev omejevalnega sporazuma v okviru teže kršitve, številke v zvezi s trgom EGP pa v tem okviru niso upoštevne, je edini element, ki lahko upraviči to ugotovitev glede družbe VAW, njen celotni svetovni promet, ustvarjen leta 2000, ki je trikrat večji od prometa družbe SGL, kot izhaja iz razpredelnice iz točke 30 obrazložitve Odločbe. Glede faktorja 1,25 za družbo VAW, pa je očitno, da je učinek množitve z 1 popolnoma nevtralen, saj edini dejanski multiplikacijski učinek ustvarja številka 0,25, dodana številki 1.

247    V Odločbi je v zvezi s položajem družbe SDK navedeno, da je „daleč največja med zadevnimi podjetji“, zaradi česar bi bilo treba njen izhodiščni znesek povečati za multiplikator 2,5 (točka 154 obrazložitve). Edini element, ki upravičuje ta opis družbe SDK, je njen celotni svetovni promet iz leta 2000, ki je dvakrat večji od prometa družbe VAW in šestkrat večji od prometa družbe SGL. V skladu z logiko, ki jo je Komisija sama uporabila v primeru družbe VAW, je bilo torej treba za izhodiščni znesek družbe SDK uporabiti dvakratnik dejanskega povečanja, uporabljenega za družbo VAW, zato da bi se upoštevalo to, da je družba SDK dvakrat večja in da ima dvakrat večja celotna sredstva. Vendar je edini multiplikator, ki izpolnjuje to merilo, 0,5 (2 x 0,25), dodan številki 1.

248    Z nobeno od nasprotnih trditev, ki jih je navedla Komisija, ni mogoče ovreči te ugotovitve. Prvič, Odločba, razen ugotovitev, ki se nanašajo na velikost in celotna sredstva podjetja, ne vsebuje nobene druge ugotovitve, ki bi upravičevala uporabo multiplikatorja, večjega od 1,5, za družbo SDK. Zlasti v njej ni pojasnjeno, zakaj bi okoliščine zadeve upravičevale uporabo šestkrat večjega multiplikatorja za SDK kot za VAW, čeprav je njen promet, upošteven za to operacijo, le dvakrat večji od prometa družbe VAW. Ker je Komisija pred Sodiščem prve stopnje izjavila, da se ni oprla na točen promet družbe SDK, temveč je izvedla le grobo prilagoditev, da bi dala določeno usmeritev, je dovolj ugotoviti, da to utemeljitev izpodbijajo številke in obrazložitev v zvezi s tem iz Odločbe. Komisija pred Sodiščem prve stopnje torej ne more odstopiti od tega (glej točko 232 zgoraj). V vsakem primeru s to utemeljitvijo ni mogoče upravičiti uporabe multiplikatorja 2,5.

249    Ob upoštevanju zgornjega Sodišče prve stopnje v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba za izhodiščni znesek, določen za družbo SDK, uporabiti količnik 1,5, tako da se doseže znesek 24 milijonov EUR.

–        Obrazložitev Odločbe

250    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev individualne odločbe jasno in nedvoumno izražati utemeljitev institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvrši nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine primera. Ne zahteva pa se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, saj je treba vprašanje, ali je obrazložitev akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne le glede na besedilo zadevnega akta, ampak tudi glede na okoliščine, v katerih je bil ta akt izdan (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 63).

251    Ob upoštevanju podatkov, ki so bili v točkah od 129 do 154 obrazložitve Odločbe navedeni v zvezi z določitvijo glob na podlagi teže kršitve, Smernic ter sodne prakse in prakse odločanja na tem področju, o katerih so stranke razpravljale pred Sodiščem prve stopnje, je treba ugotoviti, da je bilo tožečim strankam popolnoma omogočeno uveljavljati številne tožbene razloge, ki se nanašajo na materialno nezakonitost, kar zadeva elemente izračuna v zvezi s težo kršitve. Čeprav trdijo, da eden ali drug od teh elementov ni zadostno obrazložen, hkrati grajajo napačnost ali poljubnost tega elementa in navajajo podatke, ki bi jih Komisija po njihovem mnenju morala upoštevati. V teh okoliščinah tožeče stranke niso bile v položaju, ko bi zaradi neizčrpne obrazložitve Komisije ostale brez ustreznega sodnega varstva (glej v tem smislu zgoraj v točki 149 navedeno sodbo UK Coal proti Komisiji, točka 206).

252    V vsakem primeru je Sodišče razsodilo, da Komisija izpolni obveznost obrazložitve, če v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo kršitve, ne da bi morala v njej navesti podrobnejšo obrazložitev ali številčne elemente v zvezi z metodo izračuna globe (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C-279/98 P, Recueil, str. I-9693, točke od 38 do 47, in zgoraj v točki 239 navedena sodba Sarrió proti Komisiji, točki 76 in 80).

253    Iz tega sledi, da tožbenih razlogov, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev, ni mogoče sprejeti.

254    Iz zgornjega sledi, da tožbenih razlogov, ki sta jih navedli družbi SGL in UCAR, ni mogoče sprejeti, medtem ko bodo izhodiščni zneski za druge tožeče stranke določeni tako: za družbi Tokai in C/G na 8 milijonov EUR za vsako, za družbi SEC in Nippon na 4 milijone EUR za vsako ter za družbo SDK na 24 milijonov EUR.

 c) Osnovni zneski, določeni v Odločbi glede na trajanje kršitve

 Povzetek Odločbe

255    Komisija je v točkah od 155 do 157 obrazložitve Odločbe ugotovila, da so družbe SGL, UCAR, Tokai, Nippon in SEC kršile člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP od maja 1992 do februarja/marca 1998. Ker je bila njihova kršitev dolgotrajna, saj je trajala pet let in od devet do deset mesecev, so se njihovi izhodiščni zneski, izračunani na podlagi teže kršitve, povečali za 55 %. Po mnenju Komisije sta družbi SDK in VAW storili srednje trajno kršitev, ki je trajala štiri leta in od sedem do enajst mesecev, zato sta se njuna izhodiščna zneska povečala za 45 %. Ker je družba C/G storila kratkotrajno kršitev, ki je trajala tri leta in deset mesecev, se je njen izhodiščni znesek povečal za 35 %.

 Zadeva T-239/01

256    Družba SGL trdi, da je povečanje njenega izhodiščnega zneska za 55 %, ker je njena kršitev trajala pet let in deset mesecev, v nasprotju z odločbo o predizoliranih ceveh (navedena v točki 240 zgoraj), v kateri je Komisija za kršitev, ki je trajala pet let, uporabila le 40-odstotno povečanje.

257    Družba SGL dodaja, da omejevalni sporazumi o kvotah, ki so v Smernicah opredeljeni kot „zelo resne“ kršitve, pogosto trajajo več let. Ta značilna dolgotrajnost naj bi bila neločljivo povezana s tovrstnimi kršitvami. Zato omejevalnega sporazuma o kvotah, ki je zaradi same narave dolgotrajen, v zvezi z njegovim trajanjem naj ne bi bilo mogoče obravnavati enako kot kršitev, na primer zlorabo prevladujočega položaja, ki je sama po sebi „zelo resna“ že, če traja krajši čas. Trajanje omejevalnega sporazuma o kvotah naj bi bilo torej mogoče upravičeno upoštevati le, kadar močno presega trajanje, ki je značilno za tako vrsto kršitve. Družba SGL glede tega izpodbija zakonitost Smernic, ker je v njih trajanje kršitve obravnavano enako ne glede na naravo kršitve.

258    Sodišče prve stopnje glede tega najprej opozarja, da je bilo zgoraj ugotovljeno, da tožbenega razloga, ki ga je družba SGL uveljavljala zoper dejanske ugotovitve Komisije v zvezi s trajanjem kršitve, ni mogoče sprejeti (točke od 71 do 77).

259    Glede ugovora nezakonitosti, uveljavljanega v tem okviru, je treba opozoriti, da je v členu 15(2) Uredbe št. 17 izrecno določeno, da je treba pri določanju globe upoštevati „težo in trajanje kršitve“. Tudi če bi domnevali, da so omejevalni sporazumi o kvotah po svojem bistvu zasnovani zato, da trajajo, Komisiji z vidika te določbe ni mogoče prepovedati, da v vsakem posameznem primeru upošteva njihovo dejansko trajanje. Dovolj je pomisliti na omejevalne sporazume, ki jih kljub načrtovanemu dolgemu trajanju Komisija odkrije ali jih po kratkem obdobju dejanskega delovanja prijavi udeleženec. Njihov škodljivi učinek je nujno manjši, kot če bi dejansko dolgo delovali. Zato je treba vedno razlikovati med trajanjem kršitve in njeno težo, kot izhaja iz njene narave (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točka 283).

260    Komisiji je bilo torej dovoljeno v točki 1(B), tretji odstavek, Smernic navesti, da povečanje globe za dolgotrajne kršitve predstavlja znatno krepitev prejšnje prakse z namenom nalaganja učinkovitih sankcij za omejitve, „ki so v daljšem obdobju imele škodljiv vpliv“ na potrošnike.

261    Zato ni nič nasprotovalo temu, da je Komisija upoštevala Smernice in je za kršitev, ki je trajala pet let in devet mesecev, za 55 % povečala izhodiščni znesek, izračunan v primeru družbe SGL.

262    Tega sklepanja ne postavlja pod vprašaj odločba Komisije o predizoliranih ceveh, v kateri je Komisija uporabila le 40-odstotno povečanje za petletno trajanje kršitve. V tej zadevi je namreč šlo za posebno tehtanje, ki je bilo izrecno utemeljeno s posebnimi okoliščinami zadeve: na začetku obdobja kršitve so bili tajni dogovori nepopolni ali so imeli omejen učinek; nato so bili začasno prekinjeni v določenem obdobju in so dobili najbolj izpopolnjeno obliko šele po več letih (točka 170 obrazložitve odločbe o predizoliranih ceveh). Za položaj družbe SGL niso značilne take posebne okoliščine.

263    Iz tega sledi, da tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno upoštevanje trajanja kršitve, ugotovljenega v primeru družbe SGL, ni mogoče sprejeti.

 Zadeva T-246/01

–        Trditve strank

264    Družba UCAR glede končnega obdobja delovanja kartela trdi, da je po nenapovedanih pregledih, ki jih je Komisija opravila junija 1997, sama predložila dokaze o svoji udeležbi pri kršitvi, in sicer zlasti dokaze, na podlagi katerih je Komisija lahko ugotovila, da so bili sestanki kartela novembra 1997 in 13. februarja 1998 ter da so dvostranski stiki trajali do marca 1998. Komisija naj v skladu z osnutkom novega obvestila o ugodni obravnavi, objavljenim leta 2001, ne bi mogla uporabiti teh informacij za povečanje njene globe za 55 %. Komisija naj bi v tem predlogu namreč predlagala, da če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki neposredno vplivajo na težo in trajanje domnevne kršitve, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo. To naj bi bil ustrezen pristop, ki bi ga Komisija morala uporabiti. V vsakem primeru naj bi ga Sodišče prve stopnje lahko upoštevalo na podlagi svoje neomejene pristojnosti.

265    Družba UCAR iz tega sklepa, da se dokazi o njeni udeležbi pri omejevalnem sporazumu po sestanku aprila 1997 ne bi smeli upoštevati, s čimer bi se trajanje njene kršitve skrajšalo na štiri leta in enajst mesecev. Njen izhodiščni znesek bi se torej moral zaradi trajanja povečati za največ 45 %.

266    Družba UCAR glede začetnega obdobja omejevalnega sporazuma (1992–1995) poudarja, da bi morala Komisija globo naložiti njenima matičnima družbama v tistem obdobju, in sicer družbama Mitsubishi in Union Carbide, ne pa družbi UCAR. Ti družbi naj bi namreč imeli nadzor nad družbo UCAR ter pomembno vlogo, saj naj bi navezali prve stike med konkurenti in olajšali udeležbo družbe UCAR pri omejevalnem sporazumu. Družba UCAR pojasnjuje, da sta jo s pravnega vidika družbi Mitsubishi in Union Carbide nadzirali do leta 1995. V okviru dokapitalizacije januarja 1995 naj bi jo družbi Mitsubishi in Union Carbide dobesedno „oskubili“ in povzročili njeno zadolženost. Vendar naj ne bi Komisija nikoli raziskala vloge družb Mitsubishi in Union Carbide. Poleg tega naj v Odločbi ne bi bilo nobene obrazložitve vprašanja nadzora, ki naj bi ga družbi Mitsubishi in Union Carbide v spornem obdobju izvajali nad družbo UCAR.

267    Družba UCAR dodaja, da bi morala Komisija upoštevati še, da si je njen upravni odbor od datuma nenapovedanih pregledov dejavno prizadeval s sistematično in intenzivno notranjo preiskavo odkriti in ustaviti vse nezakonite stike s konkurenti.

268    Komisija glede končnega obdobja omejevalnega sporazuma poudarja, da njena nova politika na področju sodelovanja ob sprejetju Odločbe še ni bila sprejeta. Družba UCAR naj zato ne bi mogla legitimnega pričakovanja opreti na to, da bo Komisija uporabila tako politiko. Dejstvo, da se Komisija zaveda, da bi se njena politika o sodelovanju lahko spremenila ali izboljšala, ji naj ne bi prepovedovalo, da medtem uporablja veljavne določbe. Komisija naj torej pred uradnim sprejetjem predloga revidiranega obvestila, na katerega se sklicuje družba UCAR, ne bi bila prisiljena upoštevati tega predloga.

269    Vprašanja, ki jih je družba UCAR postavila o vlogi družb Mitsubishi in Union Carbide, naj ne bi bila navedena niti v njenem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niti nikoli v postopku, začetem pred Komisijo. Do vložitve tožbe naj bi ravnala tako, kot da v celoti priznava, da je kršila pravila o konkurenci in da si zasluži globo; naj ne bi trdila, da ne bi smela biti kaznovana za kršitev, storjeno pred letom 1995, ker naj bi bilo treba njeno ravnanje pripisati družbama Mitsubishi in Union Carbide.

270    Celo v dopisu, ki ga je družba UCAR poslala Komisiji 23. februarja 2001 in ki mu je priložila poročilo o postopku zoper družbo Mitsubishi v Združenih državah, naj ne bi navedla nobene od trditev, ki jih je predstavila pred Sodiščem prve stopnje. Zato naj ne bi niti takrat, pa čeprav je imela vse upoštevne dokaze, trdila, da je vloga družbe Mitsubishi kakor koli vplivala na dejstva, ugotovljena glede njene udeležbe pri kršitvi. Dopis naj bi bil omejen predvsem na vprašanje dejanske plačilne zmožnosti družbe UCAR.

271    Družba UCAR naj ne bi glede družbe Union Carbide nikoli trdila, da je bila ta družba neposredno udeležena pri kršitvi. Družbe Union Carbide naj ne bi niti pred Sodiščem prve stopnje jasno vpletla, razen kar zadeva finančne ugodnosti, ki naj bi jih ta družba domnevno imela zaradi omejevalnega sporazuma.

272    Komisija torej meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti na področju glob globo, naloženo družbi UCAR, povečati zaradi te spremembe stališča, ki se Komisiji zdi nesprejemljiva za podjetje, ki je bilo deležno precejšnjega zmanjšanja globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, ker ni izpodbijalo trditev Komisije.

–        Presoja Sodišča prve stopnje

273    Očitek, ki se nanaša na končno obdobje omejevalnega sporazuma, temelji izključno na predlogu novega obvestila o ugodni obravnavi, ki ob sprejetju Odločbe (18. julij 2001) niti ni bil objavljen v Uradnem listu; ta predlog je bil namreč objavljen šele v Uradnem listu z dne 21. julija 2001 (UL C 205, str. 18). Novo „obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov“, v katerega točki 23, zadnji odstavek, je bil potrjen predlog, na katerega se sklicuje družba UCAR, pa je bilo objavljeno šele v Uradnem listu z dne 19. februarja 2002 (UL C 45, str. 3) in v skladu s točko 28 nadomešča prejšnje obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996 šele od 14. februarja 2002. V teh okoliščinah je očitno, da Komisija ni storila nobene napake, ko v okviru Odločbe ni uporabila nove politike na področju sodelovanja, na katero se sklicuje družba UCAR.

274    Glede trditve družbe UCAR, da Sodišču prve stopnje nič ne preprečuje, da kot izraz načela pravičnosti upošteva novo obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002, je treba ugotoviti, da bi ga Sodišče prve stopnje v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti dejansko lahko upoštevalo kot dodatno informacijo, ki ni bila navedena v Odločbi (zgoraj v točki 108 navedena sodba z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, točka 55). V okoliščinah obravnavane zadeve Sodišče prve stopnje vseeno meni, da ni primerno, da bi svojo pristojnosti izvajal tako, da bi zmanjšal stopnjo, uporabljeno za družbo UCAR na podlagi trajanja njene udeležbe pri kršitvi.

275    Iz odgovorov na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje in razprave na obravnavi je namreč razvidno, da med strankami ni sporno, da dokazi, ki jih je družba UCAR kot prva predložila Komisiji, pokrivajo le obdobje od sredine novembra 1997 do marca 1998. Čeprav bi bilo trajanje udeležbe družbe UCAR pri kršitvi skrajšano na obdobje od maja 1992 do sredine novembra 1997, bi bilo to še vedno sodelovanje pri dolgotrajni kršitvi, ki je trajala pet let in pol in za katero je v točki 1(B), prvi odstavek, Smernic dovoljeno določiti dodaten znesek na podlagi stopnje 55 %. Poleg tega je Komisija že upoštevala vse dokaze, ki jih je predložila družba UCAR in na podlagi katerih je lahko ugotovila „nekatere pomembne vidike zadeve“, ter ji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi dodelila zmanjšanje globe za 40 % (točke od 200 do 202 obrazložitve Odločbe), kar je – poleg zmanjšanja za 70 %, odobrenega družbi SDK zaradi predložitve prvih dokazov o celotnem omejevalnem sporazumu (točka 217 obrazložitve Odločbe) – drugo največje zmanjšanje iz tega naslova.

276    Načelo pravičnosti torej za končno obdobje omejevalnega sporazuma ne zahteva nobenega popravka stopnje 55 %, uporabljene za družbo UCAR zaradi trajanja njene udeležbe pri kršitvi.

277    Glede ukrepov, ki jih je upravni odbor družbe UCAR sprejel po pregledih Komisije z namenom prenehanja s kršitvijo, je dovolj opozoriti, da prizadevanja za prenehanje kršitve ni mogoče samodejno enačiti z dokončnim prenehanjem te kršitve. Dejstvo je, da družba UCAR ni izpodbijala ugotovitve Komisije, da je pri omejevalnem sporazumu sodelovala leta 1997 in tudi leta 1998. Pristojnost Komisije za kaznovanje podjetja, ki je storilo kršitev, predpostavlja le protipravno ravnanje osebe, ki je običajno pooblaščena, da ravna za račun podjetja (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 97). Ravnanje upravnega odbora družbe UCAR torej ni pomembno za upoštevanje trajanja kršitve.

278    Kar zadeva očitek glede začetnega obdobja omejevalnega sporazuma (1992–1995), ko je bila družba UCAR pod nadzorom družb Mitsubishi in Union Carbide, ni sporno, da je družba UCAR kot „UCAR International Inc.“ sodelovala pri spornem omejevalnem sporazumu od maja 1992 do marca 1998. Komisija je globo za to kršitev naložila družbi UCAR International Inc., ne pa fizičnim ali pravnim osebam, ki so domnevno vplivale nanjo. Zato ji ni bilo treba upoštevati sprememb, do katerih je v obdobju kršitve morebiti prišlo v sestavi pravnih ali gospodarskih lastnikov družbe.

279    Okoliščina, da je družba UCAR morda tvorila gospodarsko enoto z družbo Mitsubishi in/ali Union Carbide, tako da ni mogla sprejemati samostojnih odločitev, kar Komisija izpodbija, ne igra nobene vloge. Ta okoliščina bi lahko bila upoštevna le v primeru, ko bi Komisija uporabila svojo pristojnost za kaznovanje matične družbe družbe UCAR zaradi ravnanja zadnjenavedene družbe, kot je sicer to storila – ob sklicevanju na sodbo z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (navedena v točki 113 zgoraj, točke od 26 do 29) – v primeru družbe VAW (točke od 117 do 123 obrazložitve Odločbe). V obravnavani zadevi pa nasprotno ne gre za vprašanje, ali bi bilo mogoče ravnanje družbe UCAR pripisati komu drugemu (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T-45/98 in T-47/98, Recueil, str. II-3757, v nadaljevanju: sodba Krupp, točka 189), ker se je Komisija odločila, da bo upoštevala le družbo UCAR.

280    Obravnavana zadeva se tudi ne nanaša na vprašanja, ki se lahko postavljajo zaradi gospodarskega nasledstva pri nadzoru podjetja, kadar je treba določiti, kdo odgovarja za ravnanja podjetja, in sicer prenositelj ali pridobitelj (zgoraj v točki 113 navedena sodba Sodišča prve stopnje, izrečena po pritožbi in vrnitvi v ponovno odločanje v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, točki 60 in 70; sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T-9/99, Recueil, str. II-1487, točke od 101 do 108). Čeprav je namreč res, da se uporaba pravila iz sodne prakse, da „mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila v obdobju kršitve, načeloma zanjo odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje podjetja odgovorna druga oseba“ (zgoraj navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 103), v nekaterih okoliščinah lahko izkaže za težavno, je Komisija v tej zadevi kaznovala le podjetje UCAR ter ji torej ni bilo treba preučiti vprašanj o poslovodenju in nadzoru te družbe.

281    V vsakem primeru je treba zgoraj navedeno pravilo iz sodne prakse razlagati tako, da podjetje – to je gospodarsko enoto, ki vključuje osebne, opredmetene in neopredmetene elemente (sodba Sodišča z dne 13. julija 1962 v zadevi Mannesmann proti Visoki oblasti, 19/61, Recueil, str. 675, 705 in 706) – vodijo organi, določeni v njegovem statutu, in vsaka odločba, s katero mu je naložena globa, je lahko naslovljena na vodstvo tega podjetja, kot je določeno v tem statutu (upravni odbor, vodstveni odbor, predsednik, poslovodja itd.), čeprav finančne posledice nazadnje nosijo njegovi lastniki. To pravilo se ne bi upoštevalo, če bi se od Komisije, ki bi obravnavala protipravno ravnanje podjetja, zahtevalo, naj vedno preveri, kdo je lastnik, ki ima odločilen vpliv na podjetje, in bi lahko kaznovala samo tega.

282    Glede trditve družbe UCAR, da sta jo „oskubili“ nekdanji lastnici, družbi Mitsubishi in Union Carbide, ki sta jo spodbudili k oblikovanju kartela, zaradi katerega je zdaj kaznovana, je Komisija upravičeno navedla, da je treba rešitev za ta spor poiskati v odnosih med družbama Mitsubishi in Union Carbide po eni strani ter družbo UCAR in njenimi sedanjimi lastniki po drugi strani, ne pa na ravni uporabe konkurenčnega prava s strani Komisije. Tudi če sta družbi Mitsubishi in Union Carbide resnično uporabili družbo UCAR kot instrument za ustvarjanje dobička z ravnanji spornega kartela, je Komisija upravičeno naložila globo le temu instrumentu, medtem ko lahko družba UCAR in/ali njeni lastniki vložijo odškodninsko tožbo proti družbama Mitsubishi in Union Carbide. Poleg tega je družba UCAR v Združenih državah dejansko vložila tožbo proti družbama Mitsubishi in Union Carbide zaradi povrnitve sredstev, ki so ji bila domnevno odvzeta (točka 42 obrazložitve Odločbe).

283    Glede trditve družbe UCAR, da bi Komisija morala preučiti vlogo, ki sta jo pri nastanku kartela imeli družbi Mitsubishi in Union Carbide, je dovolj opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, celo ob predpostavki, da je bil položaj drugega gospodarskega subjekta, na katerega Odločba ni bila naslovljena, podoben položaju družbe UCAR, na podlagi take ugotovitve ni mogoče ne upoštevati kršitve, ki se očita družbi UCAR, če je bila ta kršitev pravilno dokazana na podlagi listinskih dokazov. Ker je družba UCAR kršila člen 81 ES, ne more uiti vsakršni kazni, ker drugim gospodarskim subjektom, kot sta družbi Mitsubishi in Union Carbide in o katerih položaju Sodišče prve stopnje, kot v obravnavanem primeru, ne odloča, ni bila naložena globa (sodba Sodišča z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C-89/85, C-104/85, C-114/85, C-116/85, C-117/85 in od C-125/85 do C-129/85, Recueil str. I-1307, točki 146 in 197, zgoraj v točki 239 navedena sodba Acerinox proti Komisiji, točki 156 in 157, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi KE KELIT proti Komisiji, T-17/99, Recueil, str. II-1647, točka 101).

284    V teh okoliščinah dejstvo, da je bila družba Mitsubishi februarja 2001 v Združenih državah obsojena zaradi spodbujanja in podpiranja omejevalnega sporazuma med proizvajalci grafitnih elektrod ter ji je bila naložena globa v višini 134 milijonov USD (točka 42 obrazložitve Odločbe), ni pomembno za preučitev izračuna globe družbi UCAR. Prav tako ni treba preučiti, ali je bila Komisija pravočasno obveščena o vpletenosti družb Mitsubishi in Union Carbide v omejevalni sporazum ter ali sta ti družbi dejansko nadzirali družbo UCAR.

285    Nazadnje, ker je bila Komisija upravičena kaznovati podjetje, ki je bilo neposredno udeleženo pri zadevni kršitvi, in sicer družbo UCAR, ji te odločitve ni bilo treba utemeljiti z navedbo razlogov, zakaj ni kaznovala družb Mitsubishi in Union Carbide. Zato Komisija ni kršila obveznosti obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 253 ES.

286    Nasprotno pa ni treba ugoditi predlogu Komisije za povečanje globe, naložene družbi UCAR.

287    Iz zgornjega namreč izhaja, da Komisiji pred Sodiščem prve stopnje ni bilo treba predložiti novih dokazov glede trajanja udeležbe družbe UCAR pri kršitvi, ugotovljeni v Odločbi. V odgovoru na tožbeni razlog, ki se nanaša na vlogo družb Mitsubishi in Union Carbide v obdobju 1992–1995, je lahko predložila le zgoraj predstavljene pravne argumente.

288    Poleg tega je družba UCAR že februarja in aprila 2001, torej pred sprejetjem Odločbe, Komisiji poslala dokaze o udeležbi zlasti družbe Mitsubishi pri omejevalnem sporazumu, ki ga je preiskovala Komisija. V Odločbi je navedena tudi trditev družbe UCAR, da sta njeni nekdanji matični družbi Mitsubishi in Union Carbide imeli koristi od omejevalnega sporazuma (točka 204 obrazložitve). V teh okoliščinah ni mogoče trditi, da je družba UCAR šele pred Sodiščem prve stopnje prvič izpodbijala resničnost dejstev o trajanju svoje udeležbe pri kršitvi v smislu točke E(4), drugi pododstavek, obvestila o ugodni obravnavi. Družba UCAR je nasprotno znova pravno opredelila listinske dokaze, ki jih je Komisiji dala na voljo že v upravnem postopku.

289    Iz zgornjega izhaja, da tožbenih razlogov, ki sta jih navedli družbi SGL in UCAR, ni mogoče sprejeti.

290    Glede drugih tožečih strank, katerih izhodiščni zneski, določeni na podlagi teže kršitve, so se zmanjšali, Sodišče prve stopnje ne vidi nobenega razloga, da bi odstopalo od stopenj, ki jih je Komisija uporabila iz naslova trajanja njihove udeležbe pri kršitvi. Zato se osnovni zneski, določeni v točki 158 obrazložitve Odločbe, popravijo tako: Tokai = 12,4; Nippon = 6,2; SEC = 6,2; SDK = 34,8; C/G = 10,8.

 d) Obteževalne okoliščine

 Povzetek Odločbe

291    Komisija je v primerih družb SGL, UCAR, Tokai, SEC in Nippon menila, da je teža kršitve večja, ker so s to očitno in nesporno kršitvijo nadaljevale po pregledih, ki jih je opravila Komisija. V primeru družb SGL in UCAR se je upoštevala še ena obteževalna okoliščina, in sicer da sta bili vodji in pobudnici kartela. Nazadnje, Komisija je kot obteževalno okoliščino opredelila poskus družbe SGL, da bi ovirala postopek Komisije, ko je druga podjetja opozorila na bližajoče se preglede. Komisija je torej osnovni znesek za SGL povečala za 85 %, za UCAR za 60 % ter za Tokai, SEC in Nippon za 10 % (točke 160, 164, 187, 192, 209 in 210 obrazložitve Odločbe).

 Zadevi T-244/01 in T-251/01

292    Družbi Nippon in SEC Komisiji očitata, da je za 10 % povečala njuno globo zaradi njunega domnevnega nadaljevanja kršitve po pregledih, opravljenih junija 1997. Vendar naj bi Komisija v dopisu z dne 15. decembra 1997, naslovljenem na japonske proizvajalce, izjavila, da njih zadevni omejevalni sporazum ne zadeva neposredno. Komisija naj bi jim šele dve leti pozneje, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, sporočila svoje sume o njihovi morebitni vpletenosti v omejevalni sporazum. Družbi Nippon in SEC naj bi torej legitimno pričakovali, da ne bosta kaznovani za obdobje po pregledih, opravljenih junija 1997, saj Komisija ne more trditi, da bi morali prenehati kršitev po pregledih, ki ju niso zadevali. Ti družbi poleg tega grajata pomanjkljivo obrazložitev, ker naj Odločba ne bi vsebovala ničesar o vprašanju njunega legitimnega pričakovanja.

293    Družba SEC dodaja, da povečanje njenega izhodiščnega zneska za 55 % zaradi trajanja kršitve že pokriva obdobje po navedenih pregledih. Z dodatnim 10-odstotnim povečanjem naj bi bila torej dvakrat kaznovana za udeležbo pri kršitvi v tem obdobju.

294    Sodišče prve stopnje glede tega opozarja, da ni sporno, da sta družbi Nippon in SEC sodelovali pri kršitvi do februarja 1998. V zgoraj navedenem dopisu z dne 15. decembra 1997 sta bili obveščeni, da Komisija preiskuje omejevalni sporazum, ne da bi bila takrat seznanjena s tem, da sta pri njem neposredno sodelovali tudi onidve. Za zadevni dopis torej nikakor ni mogoče šteti, da je pri družbah Nippon in SEC vzbudil utemeljeno pričakovanje, še manj pa jima dal natančna zagotovila, da ne bosta kaznovani (glej točko 152 zgoraj). Nasprotno, družbi Nippon in SEC bi morali pričakovati, da ju bo Komisija, ko bo njuna vpletenost v kartel odkrita, kaznovala za udeležbo pri kršitvi, predvsem ob upoštevanju dejstva, da kršitve nista končali, ko sta bili opozorjeni, da Komisija preiskuje omejevalni sporazum.

295    Prav tako ne gre za dvojno kaznovanje družbe SEC za zadevno obdobje. Povečanje za 55 % se nanaša le na trajanje zadevne kršitve, medtem ko je namen 10-odstotnega povečanja kaznovati dodatno protipravno prizadevanje družbe SEC, da nadaljuje kršitev, čeprav je bila obveščena, da je Komisija začela ciljno usmerjeno preiskavo prav o tej kršitvi.

296    V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da v Odločbi ni navedla posebne obrazložitve vprašanja morebitnega legitimnega pričakovanja družb Nippon in SEC, zlasti ker ta nenavedba obrazložitve v Odločbi tožečima strankama ni preprečila, da o tem ne bi predstavili trditev.

297    Zato tožbenih razlogov, ki sta jih navedli družbi Nippon in SEC, ni mogoče sprejeti.

 Zadevi T-239/01 in T-246/01

298    Družba UCAR trdi, da je Komisija nadaljevanje kršitve po pregledih, ki jih je opravila junija 1997, napačno štela za obteževalno okoliščino, ker si je upravni odbor te družbe močno prizadeval končati vsakršno tajno dejavnost. Poleg tega ji Komisija naj ne bi smela pripisati odgovornosti za nastanek in izvajanje omejevalnega sporazuma, ker sta bila dejanska pobudnika omejevalnega sporazuma družbi Mitsubishi in Union Carbide. Nazadnje, družba SGL naj bi bila edini pravi vodja kartela. Komisija se pri tem, ko poskuša to vlogo pripisati tudi družbi UCAR, naj ne bi imela pravice opreti na dogodke pred začetkom spornega obdobja, in sicer pred majem 1992.

299    Družba SGL poudarja, da je 85-odstotno povečanje njenega osnovnega zneska iz naslova obteževalnih okoliščin popolnoma nesorazmerno in nezdružljivo s prejšnjo prakso odločanja Komisije, ki ni nikoli uporabila takega čezmernega povečanja. Pojasnjuje, prvič, da ni bilo mogoče nobeno povečanje zaradi domnevnega nadaljevanja kršitve po pregledih junija 1997, saj Komisija ni predložila nobenega zadostnega dokaza o tem. Drugič, tega, da je družba SGL druge udeležence omejevalnega sporazuma opozorila na bližajoče se preglede, nikakor ni mogoče kaznovati s povečanjem globe. V členu 15 Uredbe št. 17 naj bi bilo namreč dovoljeno, da se globe naložijo le za kršitev členov 81 ES in 82 ES ali za neupoštevanje enega od pogojev in obveznosti, naloženih v skladu s členom 8 Uredbe št. 17. Pri zadevnih opozorilih pa naj ne bi šlo za take kršitve zakonodaje.

300    Teh opozoril naj tudi ne bi pokrivale Smernice, katerih točka 2, druga alinea, določa povečanje le za poskuse oviranja „pri izvajanju […] preiskav“. Ta opozorila pa naj bi bila poslana pred začetkom preiskave. V vsakem primeru naj bi bila družba SGL v primerjavi z družbo UCAR diskriminirana. Ta naj bi namreč celo uničila obremenilne dokumente, ne da bi jo Komisija kaznovala iz naslova obteževalne okoliščine. Po mnenju SGL je tako uničenje dokumentov resnejše kot ustna opozorila pred morebitnimi pregledi.

301    Sodišče prve stopnje glede tega opozarja, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso, če kršitev stori več podjetij, pri določitvi glob ugotoviti njihovo posamično vlogo pri kršitvi med trajanjem njihovega sodelovanja pri njej (zgoraj v točki 203 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 150, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji, T-6/89, Recueil, str. II-1623, točka 264). Iz tega zlasti izhaja, da je treba vlogo „vodje“, ki jo ima v okviru kartela eno ali več podjetij, upoštevati pri izračunu globe, saj morajo podjetja, če so imela tako vlogo, zato v primerjavi z drugimi podjetji nositi posebno odgovornost (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Finnboard proti Komisiji, C-298/98 P, Recueil, str. I-10157, točka 45).

302    V skladu s temi načeli so v točki 2 Smernic z naslovom „Obteževalne okoliščine“ primeroma naštete okoliščine, zaradi katerih se lahko poveča osnovni znesek globe, med njimi pa je „vloga vodje ali pobudnika kršitve“.

303    V obravnavani zadevi sta družbi SGL in UCAR že v upravnem postopku druga drugi očitali, da sta vodji in pobudnici omejevalnega sporazuma (točka 161 in 188 obrazložitve Odločbe). Vendar se zdi, da je Komisija v Odločbi pravno zadostno dokazala, da sta bili družbi SGL in UCAR bolj ali manj enakovredno skupni gonilni sili kartela, ki sta od prvih stikov leta 1991 zasnovali njegova temeljna načela in organizirali prve sestanke „najvišjih vodilnih“ maja 1992 (točke od 44 do 51 obrazložitve Odločbe).

304    V tem okviru naj ne bi Komisiji nič preprečevalo, da upošteva pripravljalne faze za pravo oblikovanje omejevalnega sporazuma, da bi ugotovila gospodarski položaj, ki je obstajal pred nastankom tega sporazuma in je pojasnjeval njegov nastanek, ali da bi ugotovila in ocenila, kakšne vloge so udeleženci omejevalnega sporazuma imeli pri zasnovi, oblikovanju in izvajanju tega sporazuma. Poleg tega lahko Komisija na enak način upošteva fazo po obdobju kršitve v pravem pomenu besede, da bi v okviru obvestila o ugodni obravnavi in morebitnih olajševalnih okoliščin ocenila dejansko sodelovanje podjetij pri prijavi njihovega omejevalnega sporazuma.

305    V skladu z ugotovitvami Komisije se je skupno vodenje kartela s strani družb SGL in UCAR razkrilo tudi pri določanju cen v EGP, to je na njunem „domačem“ trgu, ker je družba SGL prevzela pobudo za zvišanja cen v Skandinaviji in Nemčiji, družba UCAR pa je isto storila v Franciji in Združenem kraljestvu, medtem ko sta se obe od primera do primera odločali, katera bo dala pobudo v Italiji in Španiji (točki 62 in 66 obrazložitve Odločbe).

306    Teh ugotovitev nista učinkovito izpodbijali niti UCAR niti SGL.

307    Družba UCAR ponavlja trditve, ki temeljijo na vlogi družb Mitsubishi in Union Carbide, ter navaja, da sta bili v resnici ti družbi pobudnici – in do leta 1995 vodji – kartela. Glede tega je dovolj opozoriti, da Mitsubishi in Union Carbide nista med podjetji, katerih udeležbo pri omejevalnem sporazumu je Komisija ugotovila in kaznovala, ter da ne sodelujeta v s tem povezanih sporih pred Sodiščem prve stopnje. S sklicevanjem na družbi Mitsubishi in Union Carbide torej ni mogoče ovreči presoje, da sta bili družbi SGL in UCAR med udeleženci omejevalnega sporazuma, ki jih je ugotovila Komisija, pobudnici in vodji.

308    Kar zadeva sklicevanje družbe UCAR na prizadevanje njenega upravnega odbora, da bi se kršitev končala, je prav tako dovolj napotiti na to, kar je bilo navedeno zgoraj glede trajanja kršitve: njegovo prizadevanje ni moglo preprečiti, da ne bi družba UCAR, ki so jo zastopale osebe, pooblaščene za delovanje za račun podjetja, dejansko nadaljevala kršitev po pregledih, opravljenih junija 1997.

309    S trditvijo družbe SGL, da naj bi bilo 85-odstotno povečanje čezmerno in večje od tistega, ki ga je Komisija navadno uporabljala v prejšnjih odločbah, ni mogoče dokazati kršitve načel sorazmernosti in enakega obravnavanja. Glede tega je dovolj opozoriti, da ima Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso diskrecijsko pravico pri določanju zneska vsake globe, ne da bi morala za to uporabiti natančno matematično formulo (zgoraj v točki 165 navedena sodba Martinelli proti Komisiji, točka 59). Dejstvo, da je bila vloga pobudnika, ki jo je neka družba imela v drugih zadevah, kaznovana z dano stopnjo povečanja, torej ne pomeni, da te stopnje v prihodnosti ni več mogoče preseči ne glede na okoliščine zadeve (zgoraj v točki 144 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 106 in 109).

310    Celo z vidika neomejene pristojnosti Sodišča prve stopnje se ne zdi nesorazmerno ali diskriminatorno za družbo SGL uporabiti 50-odstotno povečanje zaradi njene vloge vodje (enako kot 50-odstotno povečanje za družbo UCAR), 10-odstotno povečanje zaradi nadaljevanja kršitve po juniju 1997 (enako kot 10-odstotno povečanje za družbe UCAR, SEC, Nippon in Tokai) in 25-odstotno povečanje, ker je druge udeležence omejevalnega sporazuma opozorila na bližajoče se preglede Komisije.

311    Glede zadnjih dveh točk je treba opozoriti, da je bilo ugotovljeno, da tožbenega razloga, ki ga je družba SGL navedla zoper dejanske ugotovitve Komisije glede trajanja njene udeležbe pri omejevalnem sporazumu, zlasti glede nadaljevanja kršitve po pregledih, ni mogoče sprejeti (glej točke od 70 do 76 zgoraj). Komisija je torej upravičeno uporabila 10-odstotno povečanje zaradi nadaljevanja kršitve.

312    Dejstvo, da je družba SGL druga podjetja opozorila na bližajoče se preglede, je bilo tudi upravičeno mogoče opredeliti kot obteževalno okoliščino (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji, T-334/94, Recueil, str. II-1439, točka 320). V nasprotju s trditvami družbe SGL to ni bila posebna in avtonomna kršitev, ki naj ne bi bila predvidena v Pogodbi in Uredbi št. 17, pač pa ravnanje, ki je prispevalo k teži osnovne kršitve. Družba SGL je s temi opozorili, naslovljenimi na druge udeležence omejevalnega sporazuma, namreč želela prikriti obstoj tega sporazuma in ohraniti njegovo izvajanje, kar ji je sicer uspevalo do marca 1998.

313    V tem okviru je sklicevanje družbe SGL na člen 15(1)(c) Uredbe št. 17 – na podlagi katerega sklepa, da je zakonodajalec Skupnosti želel kaznovati le oviranje pregledov, ki jih je Komisija že začela, ne pa ravnanj pred njeno preiskavo – neupoštevno. Zgoraj navedena določba se namreč nanaša na navedeno oviranje kot na avtonomne kršitve, neodvisne od morebitnega obstoja kartela, kar pa sicer pojasnjuje razmeroma prizanesljivo kazen v višini od 100 do 5000 EUR, predvideno za tako kršitev. V obravnavani zadevi pa je bil, nasprotno, namen opozoril družbe SGL zagotoviti nadaljevanje kartela, za katerega ni sporno, da je pri njem šlo za očitno in nesporno kršitev konkurenčnega prava Skupnosti.

314    Upoštevanje navedenih opozoril kot obteževalne okoliščine tudi ni v nasprotju s točko 2 Smernic. Že iz samega besedila („kot so“ in „drugo“) je namreč razvidno, da so naštete obteževalne okoliščine navedene le primeroma.

315    Nazadnje, sklicevanje družbe SGL na načelo enakega obravnavanja v primerjavi z družbo UCAR – katere uničenje njenih obremenilnih dokumentov se ni upoštevalo kot obteževalna okoliščina – ne more spremeniti opredelitve zgoraj navedenih opozoril kot obteževalne okoliščine. Ker so bila ta opozorila naslovljena na druga podjetja, so presegala popolnoma notranje področje družbe SGL, njihov namen pa je bil onemogočiti celotno preiskavo Komisije, da bi se zagotovilo podaljšanje izvajanja omejevalnega sporazuma, medtem ko je družba UCAR uničila svoje dokumente, da bi preprečila odkritje svoje udeležbe pri omejevalnem sporazumu. Gre za dve različni ravnanji, zaradi česar Komisiji ni mogoče očitati, da je primerljiva položaja obravnavala različno.

316    Poleg tega, tudi če bi Komisija nepravilno ugodneje obravnavala družbo UCAR, s tem ko ne bi povečala njene globe, to ne bi vplivalo na obteževalno naravo ravnanja družbe SGL. Družba SGL pa ne more upravičeno zahtevati povečanja globe, naložene družbi UCAR, niti se v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, do katere je prišlo v korist družbe UCAR (glej v tem smislu zgoraj v točki 216 navedeno sodbo z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, točka 160).

317    Družba SGL je na obravnavi še trdila, da dejstva, da je druga podjetja opozorila na zadevne bližajoče se preglede, ni mogoče opredeliti kot obteževalno okoliščino, ker so ta opozorila prišla od same Komisije. Družba SGL se tako sklicuje na to, da je družba UCAR razkrila uhajanje informacij iz služb Komisije, katere poimensko navedeni uradnik naj bi družbo SGL obvestil o bližajočih se nenapovedanih pregledih v prostorih udeležencev omejevalnega sporazuma. Glede tega je očitno, da tudi če so bile te informacije dejansko posredovane, jih nikakor ni mogoče pripisati Komisiji kot izraz njene uradne politike na področju konkurence. Šlo je za nezakonita ravnanja uslužbenca, katerih namen je bil podpreti delovanje kartela. Zato se družba SGL ne more upravičeno sklicevati na ta ravnanja, da bi zmanjšala težo svojega ravnanja.

318    Ker ni mogoče sprejeti nobenega tožbenega razloga, ki so ga navedle družbe Nippon, SEC, UCAR in SGL, se ohranijo stopnje, ki jih je Komisija uporabila za osnovne zneske za te tožeče stranke.

319    Glede tožečih strank, katerih zneski so bili spremenjeni zaradi trajanja kršitve, je treba zaradi upoštevanja obteževalnih okoliščin, ki jih je ugotovila Komisija, določiti naslednje zneske: Tokai = 13,64; Nippon = 6,82; SEC = 6,82.

 e) Olajševalne okoliščine

 Povzetek Odločbe

320    Komisija je menila, da v primerih družb SGL, UCAR, Tokai, SEC, Nippon in SDK nobena olajševalna okoliščina ne utemeljuje zmanjšanja osnovnega zneska. Nasprotno pa je v primeru družbe C/G uporabila 40-odstotno zmanjšanje zaradi izključno pasivne vloge podjetja in njegovega delnega neizvajanja protipravnih dogovorov (točke 165, 166, od 193 do 198, od 211 do 215 in od 234 do 238 obrazložitve Odločbe).

 Zadeve T-236/01, T-239/01, T-244/01, T-246/01, T-251/01 in T-252/01

–        Trditve strank

321    Družba C/G meni, da bi morala biti upravičena do precej večjega zmanjšanja kot samo do 40-odstotnega, ki ga je odobrila Komisija. Poudarja, da je imela pri omejevalnem sporazumu obrobno in pasivno vlogo. Imela naj bi le dvostranske stike z družbo SGL ter naj ne bi bila povabljena niti na sestanke „najvišjih vodilnih“ in „delovne“ sestanke niti na lokalne sestanke; nihče naj je ne bi niti obvestil, da ti sestanki so. Noben drug udeleženec omejevalnega sporazuma naj je ne bi navedel kot udeleženko pri kršitvi. Poleg tega naj ne bi sodelovala niti pri osrednjem nadzornem sistemu, ustvarjenem za izvajanje omejevalnega sporazuma, niti pri sistemu psevdonimov, izdelanem za prikritje identitete udeležencev omejevalnega sporazuma. Določitev njenih cen naj ne bi bila – v nasprotju z enim od načel omejevalnega sporazuma – rezervirana za najvišje vodilne v podjetju. Nadalje, ravnala naj bi popolnoma v nasprotju z drugim temeljnim načelom omejevalnega sporazuma, s tem ko je povečala proizvodno zmogljivost in prodajo na trgu EGP.

322    Družba C/G poleg tega trdi, da je leta 1994 kitajskemu proizvajalcu prodala svojo proizvodno tehnologijo za 4 milijone USD. Ta prenos tehnologije, ki je bil v nasprotju z interesi kartela, naj bi povzročil táko zaskrbljenost v družbi SGL, da se je ta pritožila družbi C/G. Nazadnje, na lastno pobudo naj bi prekinila povezave s kartelom, preden je Komisija začela preiskavo. Družba C/G dodaja, da je ravnala pod gospodarskim pritiskom, ki ga je povzročil njen posebni položaj proizvajalca, odvisnega od drugih članov kartela, in se poleg tega sklicuje na strukturne presežne zmogljivosti industrije grafitnih elektrod v 70. in 80. letih, ki so vodile do velikih znižanj cen.

323    Družba SGL glede te zadnje točke pojasnjuje, da je strukturna kriza v sektorju grafitnih elektrod primerljiva s krizo v sektorju jekla na začetku 90. let, ki je enako vplivala na proizvajalce jekla in proizvajalce grafitnih elektrod. Komisija naj bi v odločbi o brezšivnih jeklenih ceveh z dne 8. decembra 1999 in v odločbi o dodatni dajatvi na zlitine z dne 21. januarja 1998 to krizo opredelila kot olajševalno okoliščino. Te opredelitve v obravnavani zadevi naj ne bi bilo mogoče zavrniti, ker gre za isto gospodarsko krizo.

324    Tudi družba UCAR se sklicuje na porazen gospodarski položaj v sektorju ter opozarja, da sta tako Komisija v prejšnji praksi odločanja kot Sodišče prve stopnje menila, da je tak položaj lahko olajševalna okoliščina. UCAR poleg tega meni, da bi bilo njeno zgledno notranjo preiskavo, katere namen je bil odkriti in čim prej končati kršitev, treba priznati kot olajševalno okoliščino. Družba C/G v tem okviru omenja vzpostavitev programa za uskladitev njene poslovne politike s konkurenčnim pravom.

325    Družba UCAR dodaja, da od zadevnega omejevalnega sporazuma ni imela nobene finančne koristi, ker sta družbi Mitsubishi in Union Carbide „pobrali“ ves dobiček, ustvarjen v okviru tega sporazuma. Poleg tega naj bi Komisija morala upoštevati velike zneske, ki jih je UCAR plačala svojim strankam v Združenih državah kot odškodnino za umetno zvišane cene v obdobju kršitve.

326    Družbe Nippon, SEC in Tokai poudarjajo svojo pasivno vlogo pri omejevalnem sporazumu. Nippon opozarja, da se ni udeležila prvih sestankov kartela, na katerih so bila določena temeljna načela razdelitve trgov; celo na drugih sestankih, ki se jih je dejansko udeležila, naj bi ostala popolnoma pasivna. Družba SEC poudarja, da se sama ni nikoli udeležila sestanka „najvišjih vodilnih“; na tej ravni naj bi jo le dvakrat zastopala družba Tokai. Poleg tega naj bi Komisija kot dejavno opredelila le vlogo družb Tokai in SDK, ne pa vloge družbe SEC (točka 212 obrazložitve Odločbe). Še več, v posamičnem primeru družbe SEC, najmanjšega japonskega podjetja, naj ne bi obstajala nobena vzročna zveza med svetovnim omejevalnim sporazumom in nedelovanjem v EGP. Družba Tokai trdi, da ni bila nikoli dejavno vpletena v tajne dogovore o evropskem trgu in da se ni udeležila nobenega sestanka evropske skupine. Na sestankih „najvišjih vodilnih“ in „delovnih“ sestankih, ki se jih je udeležila, naj ne bi bil sklenjen noben dogovor o evropskih cenah.

327    Družbi Nippon in Tokai predvsem menita, da bi ju Komisija morala obravnavati enako kot družbo C/G, ker enako kot ta družba nista zmanjšali prodaje v EGP in sta se torej vzdržali tega, da bi v celoti izvajali kartelne dogovore.

328    Nazadnje, družbe Nippon, SEC in Tokai Komisiji očitajo, da v Odločbi ni pojasnila, zakaj jim ni odobrila nobene olajševalne okoliščine. Tako naj bi kršila člen 253 ES.

329    Komisija nasprotuje vsem tožbenim razlogom in trditvam, ki so jih navedle tožeče stranke.

–        Presoja Sodišča prve stopnje

330    Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s členom 3, prva alinea, Smernic „izključno pasivna ali ,sledi mojemu vodji‘ vloga“ podjetja pri kršitvi, če je dokazana, lahko olajševalna okoliščina.

331    Glede tega iz sodne prakse izhaja, da se lahko med dejavniki, ki kažejo na pasivno vlogo podjetja v okviru omejevalnega sporazuma, upoštevata njegova, v primerjavi z običajnimi udeleženci omejevalnega sporazuma znatno bolj neredna udeležba na sestankih (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T-311/94, Recueil, str. II-1129, točka 343) in obstoj izrecnih izjav, ki so jih o tem dali predstavniki tretjih podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Weig proti Komisiji, T-317/94, Recueil, str. II-1235, točka 264). V vsakem primeru je treba upoštevati vse upoštevne okoliščine zadeve.

332    Kar zadeva ravnanje družbe C/G, Odločba izpolnjuje ta merila. Kot izhaja iz točk od 81 do 86 in od 234 do 238 obrazložitve te odločbe, je Komisija zadostno presodila in s 40-odstotnim zmanjšanjem globe nagradila pasivno vlogo družbe C/G v okviru omejevalnega sporazuma, ne da bi ji morala odobriti višjo stopnjo zmanjšanja. Namreč, glede na ugotovitve Komisije je družba C/G – čeprav se ni udeleževala sestankov „najvišjih vodilnih“ in „delovnih“ sestankov – vseeno imela dvostranske stike z drugimi člani kartela in uporabljala informacije, ki jih je od njih dobila o odločitvah, ki so jih „domači proizvajalci“ sprejeli na področju določanja cen v okviru omejevalnega sporazuma. Poleg tega je družba C/G v tožbi izrecno izjavila, da ne izpodbija niti obstoja omejevalnega sporazuma niti svoje udeležbe pri njem. Te ugotovitve ne more ovreči okoliščina, da cene družbe C/G niso bile določene na njeni najvišji hierarhični ravni; glede na pasivno in „sledi mojemu vodji“ vlogo te družbe, hierarhična raven, po kateri so bile izračunane njene cene, ki so le sledile cenam, ki so jih določili drugi člani kartela, ni upoštevna.

333    Kar pa zadeva vlogo družb Tokai, SEC in Nippon, je Komisija lahko upravičeno razlikovala med njihovo vlogo in vlogo družbe C/G, ker so se ti japonski proizvajalci dejansko udeležili številnih sestankov „najvišjih vodilnih“ in „delovnih“ sestankov (točke od 49 do 56 obrazložitve Odločbe). Družbi SEC in Tokai nista izpodbijali dejanskih ugotovitev Komisije glede te udeležbe, medtem ko so bili ugovori družbe Nippon zoper ugotovitve glede obdobja od maja 1992 do marca 1993 zavrnjeni (glej točke od 100 do 116 zgoraj). Če se je podjetje, čeprav ni imelo dejavne vloge, udeležilo enega ali več sestankov s protikonkurenčnim ciljem, je treba šteti, da je sodelovalo pri omejevalnem sporazumu, razen če dokaže, da se je odkrito oddaljilo od protipravnega usklajevanja (zgoraj v točki 39 navedena sodba Ciment, točka 3199 in navedena sodna praksa). Družbe Tokai, SEC in Nippon ne trdijo, da so odkrito nasprotovale oblikovanju in izvajanju spornega kartela.

334    Na primer, na „delovnem“ sestanku v Zürichu je bil svetovni trg grafita preučen po posameznih regijah, skupaj z Daljnim vzhodom, pri čemer so bili tudi japonskim proizvajalcem dodeljeni tržni deleži. Na sestanku na Dunaju so udeleženci znova izmenjali informacije o trgu grafitnih elektrod po posameznih regijah (točke 51, 53 in 71 obrazložitve Odločbe).

335    Nepasivnosti ravnanja družb SEC in Nippon ne postavlja pod vprašaj dejstvo, da ju je na enem ali dveh sestankih zastopala družba Tokai: daleč od tega, da bi odkrito nasprotovali takemu „vsiljivemu vmešavanju“ v njuno poslovno politiko, sta sprejeli to zastopanje in izrazili svoj pristop k omejevalnemu sporazumu, s tem ko so se njuni zaposleni udeležili drugih sestankov, ki so zadevali njune interese, kar očitno ni veljalo za sestanke evropske skupine, ki so jo sestavljali „domači“ proizvajalci, odgovorni za EGP, zaradi česar je bilo dovolj obvestiti japonske člane kartela o evropskih cenah, določenih na teh sestankih. Glede na svetovno razsežnost kartela, v okviru katerega so se japonski proizvajalci osredotočili na svoj „domači“ trg v Aziji, je Komisija torej upravičeno lahko sklepala, da niso imeli pasivne vloge pri kršitvi. V teh okoliščinah ji v Odločbi ni bilo treba pojasniti, zakaj jim iz tega naslova ni odobrila nobene olajševalne okoliščine.

336    V nasprotju z očitkom, ki se nanaša na nezadostno zmanjšanje globe, naložene družbi C/G, zaradi njenega delnega neizvajanja protipravnih dogovorov, je Komisija zadostno upoštevala, da je družba C/G povečala prodajo na trgu EGP in tako kršila osnovno načelo kartela, ki je bilo omejiti prodajo na „nedomačih“ trgih (točka 235 obrazložitve Odločbe). Zato ji ni bilo treba dodatno upoštevati povečanja proizvodne zmogljivosti družbe C/G. Komisija je namreč, prvič, v odgovoru na tožbo izjavila – ne da bi ji družba C/G nasprotovala v repliki –, da je proizvodna zmogljivost te družbe v glavnem ostala nespremenjena v obdobju kršitve, ki ga je ugotovila v zvezi s to družbo (1993–1996). Drugič, lahko se oceni, da povečanje prodaje v Evropi zadostno odraža, kar zadeva trg EGP, vsako morebitno povečanje proizvodne zmogljivosti.

337    V tem okviru se družbi Nippon in Tokai sklicujeta na načelo enakega obravnavanja in trdita, da sta v enakem položaju kot družba C/G, ki je bila „nagrajena“ za povečanje obsega prodaje v EGP.

338    Trditev družbe Nippon je treba zavrniti, ker tožeča stranka zgolj trdi, da „ni zmanjšala obsega svoje prodaje znotraj EGP“, ne da bi predložila kakršen koli številčni dokaz. Komisija pa je lahko upravičeno razlikovala med nepodprto trditvijo družbe Nippon, da je ohranila obseg prodaje, in neizpodbijanim dejstvom, da je družba C/G med letoma 1993 in 1996 več kot podvojila prodajo.

339    Kar zadeva primer družbe Tokai, ki trdi, da se je leta 1996 uveljavila na nemškem trgu, to je na enem od „domačih“ trgov družb SGL in UCAR, ter med letoma 1992 in 1997 početverila prodajo v EGP (z 200 ton leta 1992 na 900 ton leta 1997), je treba ugotoviti, da je Tokai v nasprotju z družbo C/G pridobila le zelo majhen tržni delež v EGP, in sicer manj kot 2-odstoten, medtem ko je C/G imela skoraj 8-odstoten tržni delež. V teh okoliščinah je lahko Komisija – ne da bi storila napako pri presoji in kršila načelo enakega obravnavanja – upravičeno štela, da čeprav družba Tokai ni izvajala protipravnih dogovorov, je to neizvajanje ostalo pod pragom razumne učinkovitosti v smislu točke 3, druga alinea, Smernic. Sodišče prve stopnje meni, da ni treba spremeniti te presoje, in to niti v okviru izvajanja njegove neomejene pristojnosti.

340    Isto velja za trditev družbe C/G, da je leta 1994 svojo proizvodno tehnologijo za 4 milijone USD prodala kitajskemu proizvajalcu, in to v nasprotju z enim glavnih načel kartela (točka 50, zadnja alinea, obrazložitve Odločbe). Namreč, družba C/G v upravnem postopku ni razkrila podrobnosti tega prenosa tehnologije – njena izjava z dne 11. oktobra 1999 in odgovor z dne 6. aprila 2000 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebujeta le po en stavek o tem –, tako da Komisija ni storila napake, ko tega ni upoštevala v Odločbi. Sodišče prve stopnje ne vidi razloga za spremembo presoje Komisije, niti v okviru izvajanja njegove neomejene pristojnosti, in to toliko manj, ker načrtovana tovarna na Kitajskem ni bila nikoli zgrajena.

341    Nazadnje, dejstvo, da je družba C/G prostovoljno končala kršitev pred začetkom preiskave Komisije, se je zadostno upoštevalo pri izračunu trajanja obdobja kršitve, ugotovljenega v zvezi s to družbo (točka 157 obrazložitve Odločbe). Družba C/G se namreč ne more sklicevati na tretjo alineo točke 3 Smernic, ker pobuda za prenehanje njenega protikonkurenčnega ravnanja niso bili posegi Komisije.

342    Tudi druge trditve, katerih namen je zmanjšanje glob zaradi olajševalnih okoliščin, je treba zavrniti.

343    Prvič, dejstvo, da sta družbi C/G in UCAR po preiskavi, ki jo je začela Komisija, vzpostavili program za uskladitev s pravili o konkurenci in začeli notranjo preiskavo, katere namen je bil končati kršitev, nikakor ne spreminja resničnosti ugotovljene kršitve. Zato sámo dejstvo, da je Komisija v nekaterih primerih v prejšnji praksi odločanja take ukrepe upoštevala kot olajševalne okoliščine, ne pomeni, da mora enako ravnati v vsakem primeru (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II-1711, točka 357, in z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T-352/94, Recueil, str. II-1989, točki 417 in 419). To še toliko bolj velja, kadar je zadevna kršitev enako kot v tej zadevi očitna kršitev člena 81(1), (a) in (c) ES. Poleg tega je Komisija to, da je notranja preiskava družbe UCAR spodbujala njeno sodelovanje s Komisijo, upoštevala tako, da je odobrila 40-odstotno zmanjšanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

344    Drugič, kar zadeva trditev družbe C/G, da se je nanjo izvajal gospodarski pritisk, se edino pojasnilo, ki ga je tožeča stranka navedla glede tega, nanaša na stike, ki jih je z družbo SGL imela leta 1996 (točka 82 obrazložitve Odločbe), to je po vzpostavitvi omejevalnega sporazuma. Torej je dovolj opozoriti, da se je družba C/G svobodno odločila ravnati v skladu z odločitvami udeležencev omejevalnega sporazuma na področju cen. Ni trdila, da so se nanjo izvajali pritiski, da bi pristopila k omejevalnemu sporazumu; poleg tega pa bi lahko, tudi če bi bilo tako, o tem obvestila pristojne organe, namesto da je pristopila k temu sporazumu. Trditve torej ni mogoče sprejeti.

345    Tretjič, isto velja za sklicevanje družb C/G, SGL in UCAR na strukturno krizo v sektorju grafitnih elektrod. Glede tega je dovolj opozoriti, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 20. marca 2002 v zadevi Lögstör Rör proti Komisiji (T-16/99, Recueil, str. II-1633, točki 319 in 320), izdani v zadevi predizolirane cevi, razsodilo, da Komisiji ni treba slabo finančno stanje v zadevnem sektorju šteti za olajševalno okoliščino. Sodišče prve stopnje je tudi potrdilo, da Komisija zato, ker je v prejšnjih zadevah ekonomsko stanje v sektorju upoštevala kot olajševalno okoliščino, ni dolžna nujno nadaljevati te prakse (sodba Sodišče prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi ICI proti Komisiji, T-13/89, Recueil, str. II-1021, točka 372). Namreč, kot je Komisija upravičeno poudarila, karteli na splošno nastanejo takrat, ko je sektor v težavah. Če bi sledili utemeljevanju tožečih strank, bi se morala globa redno zmanjšati v skoraj vseh primerih. Torej ni treba še naprej preverjati, ali je dejansko stanje v obravnavani zadevi v resnici primerljivo z dejanskim stanjem iz drugih odločb, v katerih so se strukturne krize štele za olajševalne okoliščine.

346    Četrtič in podredno, trditev družbe SGL o obstoju krize, ki naj bi zaradi krize v industriji jeklenih cevi vplivala predvsem na proizvajalce grafitnih elektrod, ni prepričljiva. Komisija je glede tega poudarila, ne da bi se to izpodbijalo, da se je obseg jekla, proizvedenega v elektroobločnih pečeh, s 196 milijonov ton leta 1987 povečal na 270 milijonov ton leta 1997 (točka 9 obrazložitve Odločbe). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da morebiten upad svetovne proizvodnje jekla ni v prvi vrsti zadeval proizvodnje električnih jeklarn, temveč proizvodnjo tradicionalnih jeklarn (točke 4, 5, 9 in 10 obrazložitve Odločbe).

347    Petič, kar zadeva ekonomsko korist, ki naj bi jo od omejevalnega sporazuma imeli le družbi Mitsubishi in Union Carbide, ne pa družba UCAR, dejstvo, da podjetje ni imelo koristi od kršitve, ne more biti olajševalna okoliščina, saj bi naložena globa sicer izgubila svoj odvračalni učinek (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točke od 340 do 342 in navedena sodna praksa). Tak neobstoj ekonomske koristi nikakor ne omejuje teže storjene kršitve. Poleg tega, če UCAR kritizira dejanja družb Mitsubishi in Union Carbide, mora začeti postopek proti tema družbama, da bi uveljavila svoje pravice, kot je to že storila, ko je v Združenih državah vložila tožbo.

348    Nazadnje, družba UCAR se sklicuje na civilnopravne poravnave, sklenjene v Združenih državah in Kanadi, vendar tudi te ne spremenijo ničesar na teži storjene kršitve ter jih torej ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine. Čeprav je Komisija v odločbi o predizoliranih ceveh upoštevala odškodnino, plačano konkurentu, katerega izločitev iz trga Skupnosti je bila eden glavnih ciljev omejevalnega sporazuma, je ta konkurent imel sedež v Skupnosti in je bil torej med gospodarskimi subjekti, zaščitenimi s konkurenčnim pravom Skupnosti. Zaradi te okoliščine ni treba, da Komisija v korist družbe UCAR upošteva odškodnino, ki jo je ta plačala kupcem v Združenih državah in Kanadi zaradi izgub, nastalih na teh trgih. Zadevne poravnave ne vplivajo na kršitev, ki jo je družba UCAR storila v EGP.

349    Iz zgornjega izhaja, da ni mogoče sprejeti tožbenih razlogov in trditev, ki so jih navedle družbe Tokai, C/G, SGL, Nippon, UCAR in SEC.

 f) Najvišja meja glob in plačilna zmožnost nekaterih tožečih strank v smislu točke 5 Smernic

 Zadevi T-239/01 in T-245/01

350    Družbi SDK in SGL opozarjata, da je bila osnovna globa, izračunana za družbo UCAR, zmanjšana za 15,2 % zaradi upoštevanja najvišje meje 10 % celotnega prometa družbe UCAR (točka 199 obrazložitve Odločbe), ter Komisiji očitata, da je družbi UCAR odobrila to prilagoditev pred uporabo obvestila o ugodni obravnavi, torej v vmesni fazi postopka določanja glob in ne na koncu tega postopka. Globe, naložene drugim udeležencem omejevalnega sporazuma, pa naj ne bi bile tako zmanjšane. Družbi SDK in SGL kritizirata to neenako obravnavo ter zahtevata enako zmanjšanje njune globe, da bi se ohranilo koherentno in sorazmerno razmerje z globo, naloženo družbi UCAR.

351    Družba SDK dodaja, da je čezmerno kaznovana, ker njen celotni promet močno presega promet od prodaje grafitnih elektrod; torej naj bi bila kaznovana, ker ima več drugih dejavnosti, ki se ne nanašajo na prodajo zadevnega proizvoda. Če bi pri dejavnosti družbe SDK na področju grafitnih elektrod šlo za ločeno podjetje, bi se zaradi uporabe zgornje meje 10 % končna globa zmanjšala na 6,6 milijona EUR.

352    Sodišče prve stopnje glede tega ugotavlja, da Komisija ni upoštevala besedila točke 5(a) Smernic, s tem ko za družbo UCAR najvišje meje 10 % ni uporabila za „končni znesek, ki se izračunava“, temveč v zgodnejši fazi, in sicer pred uporabo obvestila o ugodni obravnavi. Ker se je Komisija odločila v obravnavani zadevi uporabiti metodo, določeno v Smernicah, je bila dolžna ravnati v skladu z njo, sicer bi moralaposebej pojasniti razloge, ki bi morebiti upravičevali odstopanje v določeni točki (glej sodno prakso, navedeno v točki 157 zgoraj, in zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točka 271).

353    Točka 199 obrazložitve Odločbe se sklicuje le na najvišjo mejo glob, določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17, in ne vsebuje posebnega pojasnila o razlogu, zakaj je Komisija odstopila od Smernic. Vendar je Komisija pred Sodiščem prve stopnje pojasnila, da 15,2-odstotnega zmanjšanja za družbo UCAR ni uporabila zato, ker bi menila, da je za kršitev, ki jo je storila ta družba, potrebna manjša kazen od kazni, naloženih drugim udeležencem omejevalnega sporazuma, temveč zato, ker je želela upoštevati dejstvo, da je le v primeru družbe UCAR osnovni znesek, določen pred uporabo obvestila o ugodni obravnavi, za 15,1 milijona EUR, to je za 15,2 %, presegal določeno najvišjo mejo. Komisija je v teh okoliščinah ocenila, da je treba prej uporabiti to mejo in s tem zagotoviti, da bo obvestilo o ugodni obravnavi lahko imelo polni učinek: če bi osnovni znesek močno presegal mejo 10 % pred uporabo navedenega obvestila, ne da bi bilo mogoče to mejo takoj uporabiti, bi bila spodbuda zadevnega podjetja za sodelovanje s Komisijo precej manjša, ker bi se končna globa v vsakem primeru zmanjšala na 10 %, ne glede na to, ali bi podjetje sodelovalo ali ne.

354    Sodišče prve stopnje meni, da to pojasnilo upravičuje pristop, ki ga je Komisija izbrala v primeru družbe UCAR. S tem povezane obrazložitve ni bilo treba navesti v sami odločbi, ker zadevni pristop ni posegal v položaj zadevnega podjetja, in sicer družbe UCAR. Tudi če bi bil navedeni ukrep, ugoden za družbo UCAR, nezakonit, ker ni bil obrazložen, se družbi SDK in SGL ne bi mogli sklicevati na to nezakonitost, storjeno v korist drugih (glej v tem smislu zgoraj v točki 216 navedeno sodbo z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, točka 160).

355    V vsakem primeru ni sporno, da družbi SDK in SGL, kar zadeva celotni promet, nista bili v položaju, primerljivem s položajem družbe UCAR, ker zanju določen osnovni znesek ni presegal najvišje meje pred uporabo obvestila o ugodni obravnavi. Zato ne moreta utemeljeno trditi, da bi morala Komisija na podlagi načela enakega obravnavanja zanju uporabiti enako zmanjšanje kot za družbo UCAR. Iz tega sledi, da tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev tega načela, ni mogoče sprejeti.

356    Enako velja za tožbeni razlog, ki ga je navedla družba SDK, in sicer da bi bilo treba njeno globo močno zmanjšati, če bi pri njenih dejavnostih na področju grafitnih elektrod šlo za ločeno podjetje. Ta tožbeni razlog temelji na ugibanjih, ki so popolnoma tuja dejanskemu pravnemu statusu družbe, ki ga je bila Komisija dolžna upoštevati tako, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso (glej na primer zgoraj v točki 144 navedeno sodbo Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 118 in 119, in zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Ciment, točka 5022) uporabila najvišjo mejo 10 % celotnega prometa (za vse proizvode skupaj) družbe SDK. Če se je družba SDK odločila uporabiti vertikalno „enotno“ strukturo družbe, se je lahko Komisija s tem le seznanila in predvidevala, da je ta struktura v gospodarskem interesu družbe SDK. Poleg tega v tej fazi ni mogoče sklepati, kakšna bi bila točen status in položaj „ločenega podjetja“ v skupini SDK. Tega tožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.

 Zadeve T-239/01, T-246/01, T-251/01 in T-252/01

–        Trditve strank

357    Družba SEC trdi, da njena globa ustreza 11,3 % njenega celotnega prometa, ustvarjenega leta 1999, in torej presega zgornjo mejo 10 %, določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17.

358    Družba SGL meni, da Komisija ni imela pravice njeno globo izračunati na podlagi njenega prometa, ustvarjenega leta 2000. Ta promet naj bi se povečal za 180 milijonov EUR, potem ko je januarja 2000 kupila drugo družbo. Zgoraj v točki 39 navedena sodba Ciment, točka 5045, naj bi nasprotovala upoštevanju povečanja prometa po koncu kršitve (marec 1998). Družba SGL se v tem okviru pritožuje nad čezmerno dolgim trajanjem upravnega postopka; nastala zamuda naj bi škodila njenim finančnim interesom, ker je bil njen promet leta 1999 manjši od prometa leta 2000.

359    Družba SGL dodaja, da je najvišja meja 10 % absolutna v tem smislu, da je ne moreta presegati niti „vmesna“ zneska (to je izhodiščni in osnovni), ki ju Komisija določi v postopku izračuna. Nasprotno sklepanje, ki ga je Sodišče prve stopnje predstavilo v zgoraj v točki 38 navedeni sodbi LR AF 1998 proti Komisiji, naj bi bilo napačno.

360    Družba SGL Komisiji nazadnje očita, da ni upoštevala njenega zelo težkega finančnega položaja. S to opustitvijo naj bi bila kršena točka 5(b) Smernic.

361    Družbi UCAR in C/G se sklicujeta tudi na svojo nezmožnost plačati globo. Poudarjata težak položaj v sektorju grafitnih elektrod in svoje negotovo finančno stanje.

362    V tem okviru družba UCAR opozarja na velik dolg, ki sta ji ga družbi Mitsubishi in Union Carbide ustvarili v okviru prestrukturiranja leta 1995. Poleg tega se sklicuje na visoke globe, ki so ji jih naložili ameriški in kanadski organi. Družba UCAR naj si trenutno ne bi mogla več izposoditi še več denarja, saj so bile njene kreditne linije zamrznjene. Družba UCAR opozarja, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja večkrat upoštevala donosnost naslovnikov svojih odločb, bodisi ko je določala višino glob, bodisi ko je opredelila plačilne pogoje. Vendar naj bi v obravnavani zadevi ravnala v nasprotju s svojo upravno prakso.

363    Družba C/G dodaja, da je morala zaradi finančnih težav kmalu po sprejetju Odločbe v Združenih državah predlagati začetek stečajnega postopka.

364    Komisija nasprotuje tožbenim razlogom in trditvam, ki so jih navedle tožeče stranke.

–        Presoja Sodišča prve stopnje

365    Glede tožbenega razloga, ki ga je navedla družba SGL, je dovolj opozoriti, da se zgornja meja 10 % iz člena 15(2) Uredbe št. 17 nanaša na poslovno leto pred datumom Odločbe, in sicer v obravnavani zadevi na leto 2000 (glej v tem smislu zgoraj v točki 239 navedeno sodbo z dne 16. novembra 2000 Sarrió proti Komisiji, točka 85, in zgoraj v točki 47 navedeno sodbo FETTCSA, točka 506). Družba SEC pa izrecno priznava, da je bila za leto 2000 navedena zgornja meja v njenem primeru upoštevana. Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

366    Glede trditve družbe SGL, da je bila Komisija dolžna njeno globo izračunati na podlagi njenega celotnega prometa v poslovnem letu 1999, ker je bil ta promet precej nižji od prometa v poslovnem letu 2000, je dovolj opozoriti, da so bili izhodišče za izračun glob svetovni promet, ustvarjen leta 1998 s prodajo zadevnega proizvoda, ter tržni deleži zadevnih podjetij med letoma 1992 in 1998 (točke 30, 149 in 150 obrazložitve Odločbe). Te številke se ne nanašajo niti na poslovno leto 1999 niti na poslovno leto 2000. Trditev družbe SGL je torej neupoštevna.

367    Nato, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se najvišja meja 10 % iz člena 15(2) Uredbe št. 17 nanaša na celoten promet zadevnega podjetja, ker je le ta promet pokazatelj pomena in vpliva tega podjetja na trgu (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Ciment, točka 5022 in navedena sodna praksa). Poleg tega je v skladu z navedenim členom 15 na zgoraj navedeno mejo treba zmanjšati le nazadnje naloženo globo; s to določbo Komisiji ni prepovedano, da se pri izračunu sklicuje na vmesni znesek, višji od te meje, dokler nazadnje naložena globa te meje ne presega (zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točki 287 in 288). Pri družbi SGL je končna globa v višini 80,2 milijona EUR manjša od meje 10 % tako glede na poslovno leto 1999 (980 milijonov EUR) kot glede na poslovno leto 2000 (1262 milijonov EUR). Trditve, ki jih družba SGL opira na čezmerno dolgo trajanje upravnega postopka in sodbo Ciment (točka 5045), so torej neupoštevne.

368    Kritika zgoraj v točki 38 navedene sodbe LR AF 1998 proti Komisiji ni utemeljena. Če se družba SGL sklicuje na kazensko pravo, ki sodišču ne dovoljuje, da preseže najvišjo raven, določeno za dano kaznivo dejanje, je treba poudariti, da v nobeni določbi prava Skupnosti niso določene najnižje ali najvišje upravne kazni za različne kategorije kršitev konkurenčnega prava. Komisija lahko torej načeloma sama določi višino glob, s katerimi kaznuje take kršitve, glede na njihovo težo in trajanje. Edina zgornja meja Komisiji podeljene pristojnosti, da izreče kazen, se nanaša na finančno sposobnost zadevnega podjetja glede na njegov celotni promet. Nič torej ne nasprotuje temu, da Komisija s popolnoma vmesnimi izračuni, ki se nanašajo na težo in trajanje kršitve, preseže najvišjo mejo 10 % iz člena 15(2) Uredbe št. 17.

369    Težak položaj v sektorju grafitnih elektrod ni „poseben“ ekonomski vidik v smislu člena 5(b) Smernic. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, nastanejo karteli predvsem takrat, ko je sektor v težavah. Če ta ugotovitev ni utemeljevala odobritve olajševalne okoliščine (glej točko 345 zgoraj), prav tako ne more utemeljevati zmanjšanja globe v tem okviru.

370    Isto velja za negotov finančni položaj družb SGL, UCAR in C/G. V skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija pri določanju globe namreč ni dolžna upoštevati finančnega primanjkljaja zadevnega podjetja, saj bi se s priznanjem take obveznosti dajala neupravičena konkurenčna prednost podjetjem, ki so najmanj prilagojena tržnim razmeram (zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 308; zgoraj v točki 280 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 596; zgoraj v točki 47 navedena sodba FETTCSA, točka 351 in navedena sodna praksa). Dejstvo, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja menila, da je treba upoštevati finančne težave danega podjetja, ne pomeni, da mora v poznejši odločbi presoditi enako (sodba FETTCSA, točki 353 in 354).

371    Te sodne prakse ne postavlja pod vprašaj točka 5(b) Smernic, v skladu s katero je treba upoštevati dejansko zmožnost podjetja, da poravna znesek. Ta zmožnost je namreč upoštevna le v „posebnem socialnem okviru“, ki vključuje posledice, ki bi jih plačilo globe imelo predvsem na ravni povečanja brezposelnosti ali propada gospodarskih sektorjev, povezanih z zadevnim podjetjem. Tožeče stranke niso glede tega predložile nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče presoditi navedeni „posebni socialni okvir“.

372    Poleg tega dejstvo, da ukrep, ki ga sprejme organ Skupnosti, povzroči stečaj ali likvidacijo danega podjetja, kot tako ni prepovedano s pravom Skupnosti (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 15. januarja 1986 v zadevi Komisija proti Belgiji, 52/84, Recueil, str. 89, točka 14, in z dne 2. julija 2002 v zadevi Komisija proti Španiji, C-499/99, Recueil, str. I-6031, točka 38). Namreč, čeprav lahko likvidacija podjetja v njegovi zadevni pravni obliki škodi finančnim interesom lastnikov, delničarjev ali imetnikov deležev, vseeno ne pomeni, da zato osebni, premoženjski in nepremoženjski elementi, ki jih predstavlja podjetje, tudi sami izgubijo svojo vrednost.

373    Družba SGL je na obravnavi trdila, da Komisijino neupoštevanje slabega finančnega položaja podjetja v nasprotju z najnovejšo prakso Komisije, ki je v Odločbi C(2002) 5083 konč. z dne 17. decembra 2002 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/E-2/37.667 – Posebni grafiti) izrecno zmanjšala globo družbi SGL zaradi resnega finančnega položaja podjetja. Po mnenju družbe SGL bi bilo torej v obravnavani zadevi treba uporabiti isto zmanjšanje.

374    Glede tega je dovolj ugotoviti, da je Komisija v odločbi z dne 17. decembra 2002 upoštevala hkrati finančni položaj družbe SGL in dejstvo, da je bila podjetju že naložena velika globa zaradi njegove udeležbe pri kartelu na trgu grafitnih elektrod, tako da je Komisija menila, da se „v teh posebnih okoliščinah […] za zagotovitev učinkovitega odvračanja ne zdi potrebno naložiti celoten znesek globe“ (točka 558 obrazložitve). Družba SGL se torej ne more učinkovito sklicevati na to posebnost odločbe z dne 17. decembra 2002 in Komisiji očitati napačno uporabo prava ali očitno napako pri presoji, ker v tem okviru, za katerega ni značilna taka posebnost, ni odstopila od sodne prakse, navedene v točki 370 zgoraj.

375    Glede ekonomskih omejitev, ki jih našteva družba C/G, ker bi jih naj Komisija morala upoštevati, in sicer neobstoj proizvodnega obrata zunaj Združenih držav ter nezmožnost ponujati tehnične storitve na visoki ravni, visoke stroške delovne sile, slabo kakovost proizvodov in vertikalno povezanost svojih proizvodnih dejavnosti, je Komisija upravičeno ugotovila, da so se te slabosti odražale v prometu in zato v razvrstitvi družbe C/G v kategorijo, za katero je bil določen nižji izhodiščni znesek kot za družbi SGL in UCAR. Poleg tega, ker je družba C/G kljub tem omejitvam lahko povečala obseg prodaje v Evropi, ji je bilo odobreno veliko zmanjšanje globe iz naslova olajševalnih okoliščin. Zato v tem okviru ni utemeljeno nobeno dodatno zmanjšanje globe.

376    Družba UCAR s sklicevanji na kazni, ki so ji bile naložene v Združenih državah in Kanadi, ter na škodljivo ravnanje družb Mitsubishi in Union Carbide v tem okviru le ponavlja tožbene razloge, za katere je bilo že zgoraj ugotovljeno, da jih ni mogoče sprejeti. Torej je dovolj spomniti, da družba UCAR ni dokazala, da je bila v „posebnem socialnem okviru“, ki bi od Komisije zahteval, da se vsaj delno odpove temu, da ji naloži globo. Kar zadeva ravnanje družb Mitsubishi in Union Carbide, ki v Odločbi nista bili opredeljeni in kaznovani kot storilki kršitve, ni Komisijo nič zavezovalo, da na podlagi tega zmanjša globo družbe UCAR, katere vloga storilke kršitve je bila ugotovljena, in tako tej družbi prihrani vložitev tožbe pri pristojnih nacionalnih sodiščih na povrnitev finančne škode, ki jo je domnevno utrpela zaradi ravnanja teh dveh družb.

377    Ker ni bil sprejet noben od tožbenih razlogov in trditev, navedenih v tem okviru, se osnovni zneski, kot so bili opredeljeni do zdaj, ne spremenijo.

 3. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev obvestila o ugodni obravnavi

378    Družbe SGL, UCAR in C/G trdijo, da jim Komisija ni odobrila zadostnega zmanjšanja glob na podlagi točke D obvestila o ugodni obravnavi.

379    V skladu s točko D „[k]adar podjetje sodeluje, vendar pri tem ne izpolnjuje vseh pogojev, navedenih v [točkah] B in C, se mu znesek globe, ki bi mu bila izrečena, če ne bi sodelovalo, zniža za od 10 % do 50 %“ (odstavek 1), in „[t]o lahko velja še zlasti, če:

–        podjetje pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah pošlje Komisiji podatke, dokumente ali druge dokaze, ki pripomorejo k ugotovitvi obstoja storjene kršitve;

–        podjetje po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero Komisija opira svoje obtožbe“ (odstavek 2).

380    Komisija je v Odločbi uporabila točko D(2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi za primere družb SGL (točke 169 in od 172 do 175 obrazložitve), UCAR (točke od 200 do 202 obrazložitve) in C/G (točke 239 in 240 obrazložitve).

 a) Zadeva T-239/01

 Povzetek Odločbe

381    Komisija je globo družbe SGL zmanjšala za 30 %, ker je ta družba sodelovala v zgodnji fazi postopka (točke od 167 do 169 in 175 obrazložitve). Vendar naj družba SGL ne bi v resnici sodelovala po prvih stikih, navezanih aprila 1998, tako da ji je Komisija morala poslati uradno zahtevo za informacije in opomin, v katerem si je pridržala pravico sprejeti uradno odločbo na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17. Družba SGL naj bi ji v odgovor poslala izjavo o svojem sodelovanju pri kartelu z dne 8. junija 1999 (točka 173 obrazložitve). Komisija je menila, da morajo podjetja sodelovati prostovoljno, ne pa v okviru izvajanja njenih preiskovalnih pooblastil. Zato naj bi bil bistven del informacij, predloženih v izjavi z dne 8. junija 1999, odgovor družbe SGL na uradno zahtevo Komisije za informacije. Za prostovoljen prispevek v smislu obvestila o ugodni obravnavi naj bi se štele le informacije, ki so presegale to, kar se je zahtevalo na podlagi člena 11 (točka 174 obrazložitve).

 Trditve strank

382    Družba SGL trdi, da ji ni bilo treba odgovoriti na nekatera vprašanja iz zahteve Komisije za informacije, ker bi se sicer morala obtožiti sama. V izjavi z dne 8. junija 1999 naj bi vseeno predložila popolne in točne odgovore. Ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Funke z dne 25. februarja 1993, serija A št. 256/A, § 44) naj bi bilo družbi SGL celo dovoljeno nasprotovati vsakemu dejavnemu prispevanju k ugotovitvi njene krivde. S tem ko je Komisija napačno sklepala, da je bila SGL dolžna odgovoriti na vsa postavljena vprašanja, naj bi podcenjevala njeno prostovoljno sodelovanje.

383    Družba SGL dodaja, da bi Komisija morala upoštevati tudi njen odgovor z dne 30. julija 1997 na zahtevo za informacije. S tem odgovorom naj bi potrdila, da je tretje osebe opozorila na bližajoče se preglede Komisije. Cilj te zahteve za informacije naj bi bil pridobiti priznanje družbe SGL o kršitvi, tako da naj tej družbi v nobenem primeru ne bi bilo treba odgovoriti nanjo. Njeno prostovoljno priznanje naj bi se torej moralo odražati v večjem zmanjšanju globe.

384    Družba SGL meni, da je njena izjava z dne 8. junija 1999 prišla v isti fazi upravnega postopka kot sodelovanje družb SDK in UCAR. Dejstva naj bi predstavila tako podrobno kot ti družbi, obseg in vsebina informacij pa naj bi bila objektivno enakovredna. Zato naj Komisija sodelovanju družbe SGL ne bi mogla pripisati manjše vrednosti kot časovno zgodnejšemu sodelovanju družb SDK in UCAR (zgoraj v točki 279 navedena sodba Krupp, točka 237 in naslednje).

385    Družba SGL poleg tega trdi, da jo je Komisija diskriminirala v primerjavi z družbami UCAR, C/G in SDK.

386    Prvič, dejstvo, da je Komisija za 40 % zmanjšala globo družbe UCAR, medtem ko je globo družbe SGL zmanjšala le za 30 %, naj bi bilo neenako obravnavanje, ker sodelovanje družbe UCAR ni bistveno presegalo sodelovanja družbe SGL. Komisijo naj bi že od začetka obvestila, da namerava čim prej sodelovati, in hkrati poudarila, da ji vzporedni kazenski postopek, ki je v teku zoper njo v Združenih državah, preprečuje, da bi ji v pisni obliki poslala vse dejanske podrobnosti o omejevalnem sporazumu. Morala naj bi počakati na sklenitev sodne poravnave (plea agreement) maja 1999, da je lahko Komisiji poslala izjavo z dne 8. junija 1999. Tudi družbi UCAR in SDK naj bi počakali na sklenitev takih sodnih poravnav, preden sta Komisiji poslali informacije. Družba SGL naj ne bi smela biti v slabšem položaju, ker sta lahko družbi SDK in UCAR prej sklenili sodne poravnave, saj naj ne bi imela nobenega vpliva na ravnanje ameriških organov. SGL dodaja, da izjav dveh sodelavcev družbe UCAR, poslanih Komisiji 25. marca 1999, ni mogoče šteti za sodelovanje podjetja, ker lahko postopek zadeva le sámo podjetje, ki je edino dolžno sodelovati. Poleg tega naj bi bila vrednost sodelovanja družbe UCAR manjša od vrednosti, ki mu jo je pripisala Komisija.

387    Drugič, odobritev 40-odstotnega zmanjšanja globe za družbo C/G naj bi odražala napako pri presoji, ker se je delno neizvajanje nezakonitih dogovorov s strani družbe C/G štelo za tako, da utemeljuje tako zmanjšanje. Ravnanje družbe C/G naj bi bilo namreč primerljivo z ravnanjem drugih udeležencev omejevalnega sporazuma.

388    Tretjič, Komisija naj bi družbo SGL obravnavala neenako, ko je v skladu s točko C obvestila o ugodni obravnavi znesek globe družbi SDK zmanjšala za 70 %. V Odločbi naj ne bi bilo navedeno, ali so bili pogoji iz navedenega obvestila dejansko izpolnjeni v primeru družbe SDK in niso bili izpolnjeni v primeru družbe SGL. V vsakem primeru naj prispevek družbe SDK ne bi upravičeval tako zelo ugodne obravnave tega podjetja.

389    Komisija odgovarja, da gre pri večini elementov, ki jih je družba SGL poudarila za presojo obsega njenega sodelovanja, za navedbe, ki jih je morala predložiti v skladu s členom 11 Uredbe št. 17, in sicer datume, kraje, udeležence ter načine priprave in organizacije sestankov konkurentov, promet in dobave grafitnih elektrod v Skupnosti ter razpredelnice o gibanju cen. Zato se vse te navedbe ne bi smele upoštevati v okviru uporabe obvestila o ugodni obravnavi. Tudi če bi domnevali, da družbi SGL nekaterih informacij, zahtevanih 31. marca 1999, ni bilo treba predložiti, se naj njenega prispevka ne bi smelo precenjevati. Komisija naj bi namreč 8. junija 1999, ko je prejela izjavo družbe SGL, že imela na voljo večino upoštevnih informacij zaradi sodelovanja družbe SDK in dveh sodelavcev družbe UCAR na visokih položajih. V vsakem primeru naj družba SGL ne bi dala pobude za sodelovanje, temveč naj bi se omejila le na odgovor na zahtevo za informacije.

390    Sklicevanje družbe SGL na sodbo Krupp (navedena v točki 279 zgoraj) naj bi bilo neupoštevno, ker je kronologija odgovorov, predloženih v zadevi Krupp, ustrezala vrstnemu redu, po katerem je Komisija zaslišala zadevna podjetja; po mnenju Sodišča prve stopnje naj zgolj dejstvo, da je eno od teh podjetij priznalo očitana dejanja, s tem ko je odgovorilo na prvo od postavljenih vprašanj, ne bi moglo biti objektiven razlog za drugačno obravnavo. V obravnavani zadevi, nasprotno, naj vrstni red, v katerem je Komisija prejela dokumente, ne bi ustrezal vrstnemu redu, po katerem je zaslišala družbe SGL, SDK in UCAR.

391    Komisija dodaja, da ji je družba SGL poslala nepopoln odgovor na vprašanje, katera podjetja je SGL obvestila o bližajočih se pregledih Komisije: SGL naj ne bi povedala, da je opozorila tudi družbo UCAR. Vendar naj bi popolnoma lahko obvestila Komisijo, da je opozorila tri podjetja, ne da bi hkrati priznala obstoj kršitve. Opozorilo drugim podjetjem, da bodo opravljeni pregledi, naj namreč samo po sebi ne bi bilo kršitev člena 81 ES.

392    Na očitek družbe SGL, da jo je Komisija diskriminirala v primerjavi z družbami UCAR, C/G in SDK, Komisija odgovarja, da je UCAR več pripomogla k ugotovitvi kršitve kot SGL. Komisija glede vloge družbe C/G poudarja, da je bila zaradi pasivnosti ravnanja in povečanja prodaje v Evropi upravičena do zmanjšanja globe za 40 % iz naslova olajševalnih okoliščin. Položaja družb C/G in SGL naj torej nikakor ne bi bila primerljiva. Isto naj bi veljalo za primerjavo z družbo SDK. V nasprotju z družbo SGL naj bi bila družba SDK upravičena do uporabe točke C obvestila o ugodni obravnavi, ker je bila prva družba, ki je dejansko predložila odločilne dokaze o obstoju omejevalnega sporazuma, in se je umaknila iz kartela že aprila 1997.

393    Komisija opozarja, da družba SGL v upravnem postopku ni izpodbijala očitka, da je nadaljevala kršitev po pregledih, in da se je to neizpodbijanje dejstev upoštevalo v okviru 30-odstotnega zmanjšanja njene globe. Družba SGL naj bi nadaljevanje kršitve po navedenih preiskavah prvič zanikala pred Sodiščem prve stopnje. S tem naj bi a posteriori omejila obseg svojega sodelovanja. Zato naj ne bi bilo primerno, da Sodišče prve stopnje v okviru svoje neomejene pristojnosti dodatno zmanjša globo.

 Presoja Sodišča prve stopnje

394    Kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Komisija pri presoji sodelovanja zadevnih podjetij upoštevati to načelo, ki je kršeno, če se primerljivi položaji obravnavajo različno in različni položaji enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zgoraj v točki 279 navedeno sodbo Krupp, točka 237, in zgoraj v točki 153 navedeno sodbo ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, točka 240 in navedena sodna praksa).

395    Glede tega je treba ugotoviti, da družbi SDK in C/G nista v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem družbe SGL.

396    Komisija je namreč v Odločbi ugotovila, da se družba C/G ni udeležila sestankov „najvišjih vodilnih“ in „delovnih“ sestankov, da je le sledila cenam, ki so jih določili drugi člani kartela, ter da je v nasprotju z enim od temeljnih načel kartela (načelo „domačega proizvajalca“) povečala prodajo v Evropi. Družba SGL ni niti izpodbijala teh dejanskih ugotovitev (točke od 81 do 86 obrazložitve Odločbe) niti trdila, da je bilo njeno ravnanje primerljivo s pravkar opisanim ravnanjem družbe C/G.

397    Kar zadeva položaj družbe SDK, za katero se je uporabila točka C obvestila o ugodni obravnavi in ki je bila deležna 70-odstotnega zmanjšanja globe, družba SGL ne trdi, da bi se tudi zanjo morala uporabiti navedena točka C; omejuje se le na očitek, da v Odločbi ni navedeno, zakaj so bili pogoji iz točke C izpolnjeni v primeru družbe SDK in zakaj niso bili v njenem primeru. Kot je bilo navedeno zgoraj, je Komisija utemeljeno ugotovila, da je bila družba SGL eden od pobudnikov in vodij kartela; poleg tega SGL niti ne trdi, da je bila prvo podjetje, ki je predložilo odločilne dokaze o obstoju kartela. Zato SGL ni izpolnjevala pogojev, določenih v točki B, (b) in (e), v povezavi s točko C obvestila o ugodni obravnavi. Torej nikakor ne more biti upravičena do zmanjšanja globe, določenega v navedeni točki C, tako da je njena trditev o družbi SDK neupoštevna.

398    Prav tako ni upoštevna trditev, da je bila vrednost prispevka družbe SDK – in tudi družbe UCAR – v resnici manjša, kot mu jo je pripisala Komisija, in da torej ta prispevek nikakor ne upravičuje odobrenega zmanjšanja globe. S tem ko si družba SGL prizadeva razvrednotiti sodelovanje drugih podjetij, namreč ne želi trditi, da je bilo njeno sodelovanje enako vredno kot sodelovanje drugega podjetja in da torej zasluži enako zmanjšanje, kot je bilo odobreno temu podjetju, temveč želi opozoriti na domnevno preveč ugodno, to je nezakonito obravnavanje teh podjetij. S to trditvijo torej ne more doseči večjega zmanjšanja.

399    Kar zadeva vprašanje, ali je bila vrednost sodelovanja družbe SGL, nagrajenega s 30-odstotnim zmanjšanjem, objektivno primerljiva z vrednostjo sodelovanja družbe UCAR, nagrajenega s 40-odstotnim zmanjšanjem, iz spisa pred Sodiščem prve stopnje izhaja, da sta družbi SGL in UCAR kot pobudnici in vodji kartela obe predložili poučne in podrobne dokaze, ki so močno olajšali delo Komisije, pri čemer je treba pojasniti, da je družba SGL bistveni del sodelovanja zagotovila nekaj mesecev pozneje kot sodelavca družbe UCAR, to je g. […] in g. […], ki ju je UCAR spodbudila, naj dasta izjavo Komisiji, tako da je ta lahko upravičeno pripisala to sodelovanje sami družbi UCAR.

400    Družba SGL v tem okviru ne more učinkovito trditi, da je njeno sodelovanje „zamujalo“ zaradi vzporednega postopka v Združenih državah. Kot je Komisija upravičeno ugotovila (točka 172 obrazložitve Odločbe), je družba SGL v upanju, da ji bodo ameriški organi naložili prizanesljivejšo kazen, na lastno odgovornost raje počakala konec ameriškega postopka, preden je sodelovala s Komisijo, tako da je morala pričakovati, da bodo že druga podjetja obvestila Komisijo in da bo tako njeno sodelovanje izgubilo na informativni vrednosti.

401    Nato je treba ugotoviti, da je glavni razlog, zakaj je Komisija družbi SGL odobrila le 30-odstotno zmanjšanje globe, naveden v točki 174 obrazložitve Odločbe: po mnenju Komisije podjetje zasluži zmanjšanje globe le, če je njegovo sodelovanje „prostovoljno“ in ni del „izvajanja preiskovalnih pooblastil“; ker je „bistven del informacij, ki jih je posredovala [SGL], dejansko odgovor SGL na uradno zahtevo Komisije za informacije, [so se] za prostovoljni prispevek v smislu obvestila o ugodni obravnavi šte[le] le informacije iz izjave, ki so presegale to, kar se je zahtevalo na podlagi člena 11“. Poleg tega naj bi SGL izjavo z dne 8. junija 1999 predložila šele po tem, ko ji je bil poslan opomin, v katerem si je Komisija pridržala pravico do izdaje uradne odločbe na podlagi člena 11(5) (točka 173 obrazložitve Odločbe). Sklicujoč se na sodbo Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji (374/87, Recueil, str. 3283, točke 27 in 28 ter od 32 do 35), Komisija torej ni nagradila informacij, za katere je menila, da bi ji jih SGL v vsakem primeru morala poslati v odgovor na zahtevo za informacije ali na odločbo, s katero bi ji bilo pod grožnjo sankcij odrejeno posredovanje zahtevanih informacij.

402    V tem okviru je treba poudariti, da ni mogoče priznati absolutne pravice do molka, na katero se sklicuje SGL, ko zatrjuje, da ni bila dolžna odgovoriti na nobeno zahtevo za informacije. Priznanje take pravice bi namreč preseglo tisto, kar je nujno za varstvo pravice podjetij do obrambe in bi pomenilo neupravičeno oviranje Komisije pri uresničevanju naloge nadzora nad spoštovanjem pravil o konkurenci na skupnem trgu. Pravico do molka je mogoče priznati le, kadar se od zadevnega podjetja zahtevajo odgovori, s katerimi bi moralo priznati obstoj kršitve, ki jo mora dokazati Komisija (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2001 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T-112/98, Recueil, str. II-729, točki 66 in 67).

403    Zato sme Komisija, da ohrani polni učinek člena 11 Uredbe št. 17, prisiliti podjetja, da ji pošljejo vse potrebne informacije o njim morebiti znanih dejstvih in ji po potrebi pošljejo dokumente v tej zvezi, ki jih imajo v posesti, čeprav jih je mogoče uporabiti za dokazovanje obstoja protikonkurenčnega ravnanja (glej zgoraj v točki 402 navedeno sodbo Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 65 in navedena sodna praksa).

404    Tej pravici Komisije, da zahteva informacije, ki je potrjena v zgoraj v točkah 401 in 402 navedenih sodbah Orkem proti Komisiji in Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, ne nasprotujeta niti člen 6(1) in (2) EKČP (zgoraj navedena sodba Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 75) niti sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

405    Čeprav je Sodišče presodilo (zgoraj v točki 130 navedena sodba LVM, točka 274), da so bile po izdaji zgoraj v točki 401 navedene sodbe Orkem proti Komisiji v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo sodišča Skupnosti morajo upoštevati, z zgoraj v točki 382 navedeno sodbo Funke, sodbo Saunders proti Združenemu kraljestvu z dne 17. decembra 1996 (Recueil des arrêts et décisions, 1996-VI, str. 2044, § 69, 71 in 76) in sodbo J. B. proti Švici z dne 3. maja 2001 (Recueil des arrêts et décisions, § od 64 do 71) uveljavljene nove tendence, Sodišče v zgoraj navedeni sodbi LVM ni spremenilo sodne prakse.

406    Pri tem, da je treba odgovoriti na izključno dejanska vprašanja Komisije in izpolniti njene zahteve po predložitvi že obstoječih dokumentov, v nobenem primeru ne more iti za kršitev temeljnega načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, ki na področju konkurenčnega prava ponujata enakovredno zaščito, kot je zagotovljena s členom 6 EKČP. Naslovniku zahteve za informacije namreč nič ne preprečuje, da kasneje v upravnem postopku ali v postopku pred sodiščem Skupnosti izkaže, da imajo dejstva, ki jih je navedel v odgovorih, ali dokumenti, ki jih je predložil, drugačen pomen, kot jim ga pripisuje Komisija (zgoraj v točki 402 navedena sodba Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točki 77 in 78).

407    Dalje, glede vprašanja, v kolikšnem obsegu je bila družba SGL v skladu s prej navedeno sodno prakso zavezana, da odgovori na zahtevo za informacije z dne 31. marca 1999, je treba ugotoviti, da je Komisija poleg izključno dejanskih vprašanj in zahtev za predložitev že obstoječih dokumentov zahtevala opis predmeta in poteka več sestankov, na katerih naj bi sodelovala SGL, in tudi rezultate/sklepe teh sestankov, pri čemer je bilo jasno, da je Komisija sumila, da je bil predmet navedenih sestankov omejevanje konkurence. Torej je bila ta zahteva taka, da se je z njo od družbe SGL zahtevalo, da prizna sodelovanje pri kršitvi pravil Skupnosti o konkurenci.

408    Enako velja za zahteve, katerih namen je bila pridobitev zapisnikov teh sestankov, s sestanki povezanih delovnih in pripravljalnih dokumentov, lastnoročnih zapiskov, zaznamkov in sklepov, ki se nanašajo na te sestanke, dokumentov o načrtovanju in razpravah ter predlogov o izvedbi zvišanj cen v letih od 1992 do 1998.

409    Ker družba SGL ni bila dolžna odgovoriti na taka vprašanja iz zahteve za informacije z dne 31. marca 1999, je dejstvo, da je vendarle predložila informacije o teh točkah, treba šteti za prostovoljno sodelovanje podjetja, ki lahko upravičuje zmanjšanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

410    Te ugotovitve ne more omajati navedba Komisije, da zadevne informacije niso bile dane prostovoljno, ampak v odgovor na zahtevo za informacije. Točka D (2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi namreč sploh ne zahteva prostovoljnega dejanja zadevnega podjetja, opravljenega na lastno pobudo, ampak le informacije, ki prispevajo k „potrditvi“ obstoja storjene kršitve. Poleg tega celo točka C, ki zadeva večje zmanjšanje globe kot točka D, dopušča nagrajevanje sodelovanja, „potem ko je Komisija z odločbo že uvedla preiskavo proti podjetjem, ki so udeleženci omejevalnega sporazuma“. Zato dejstvo, da je bila na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 17 družbi SGL poslana zahteva za informacije, ne more zmanjšati pomena sodelovanja podjetja na podlagi točke D(2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi, še posebej ne, ker je zahteva za informacije milejši prisilni ukrep kot preiskava na podlagi odločbe.

411    Torej je Komisija napačno presodila pomen sodelovanja družbe SGL v tem okviru.

412    Kolikor Komisija družbi SGL očita, da je nepopolno odgovorila na vprašanje, katera podjetja je obvestila o bližajočih se pregledih Komisije junija 1997, je res, da je SGL z dopisom z dne 30. julija 1997 priznala le, da je opozorila družbo VAW in neko drugo podjetje, ter ni navedla, da je obvestila tudi družbo UCAR. Vendar je Komisija sama poudarila, da je opozorilo družbe SGL povečalo težo kršitve in privedlo do izreka globe z večjim odvračilnim učinkom kot običajno ter da ga je bilo upravičeno šteti za obteževalno okoliščino, ker je to ravnanje družbe SGL ustvarilo pogoje, potrebne za nadaljevanje omejevalnega sporazuma in podaljšanje njegovih škodljivih učinkov. SGL zato ni bila dolžna obvestiti Komisije, da je opozorila druga podjetja. Zaradi teh informacij bi namreč lahko Komisija družbi SGL naložila večjo kazen. Komisija je tako tudi v tej točki napačno presodila ravnanje SGL, s tem da ji je očitala, da ji je poslala nepopoln odgovor.

413    Nazadnje, iz Odločbe izhaja, da nobeno od vpletenih podjetij, vključno z družbo SGL, ni izpodbijalo resničnosti dejanskega stanja, na katero je Komisija oprla obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 41 obrazložitve). Čeprav je v točki 168 obrazložitve povzeto celotno besedilo točke D obvestila o ugodni obravnavi in je Komisija družbam Tokai, SEC in Nippon izrecno odobrila 10-odstotno zmanjšanje globe na podlagi navedene točke D(2), druga alinea, ker niso izpodbijale dejanskega stanja (točki 219 in 222 obrazložitve), pa te določbe ni uporabila za družbo SGL in je njeno globo zmanjšala le na podlagi točke D(2), prva alinea (točka 175 obrazložitve).

414    Komisija je v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje poskusila pojasniti to opustitev in je navedla, da je podjetjem, kadar so sodelovala le tako, da niso izpodbijala dejanskega stanja, globo zmanjšala le na podlagi takega sodelovanja, pri čemer se je izrecno sklicevala na točko D(2), druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi, medtem ko je podjetjem, ki so sodelovala tudi v skladu s prvo alineo te določbe, to so družbam SGL, UCAR, VAW in C/G, globo zmanjšala le enkrat, tako da je združila dve vrsti sodelovanja; to edino zmanjšanje naj bi izključno in napačno temeljilo le na prvi alinei. V vsakem primeru iz ozadja Odločbe jasno izhaja, da je zmanjšanje, odobreno družbi SGL, temeljilo na predložitvi informacij in dokumentov in tudi na neizpodbijanju dejanskega stanja.

415    Glede tega je dovolj ugotoviti, da so zastopniki Komisije to pojasnilo prvič predstavili pred Sodiščem prve stopnje in da nikakor ni navedeno v Odločbi, ki jo je sprejel kolegij članov Komisije. Vendar bi presoja neizpodbijanja dejanskega stanja s strani družbe SGL morala biti navedena v točkah obrazložitve, ki se nanašajo na sodelovanje podjetja, kot je bila izrecno navedena – razen v točki 41 obrazložitve, v kateri je opisan potek upravnega postopka – v točkah 219 in 222 obrazložitve glede družb Tokai, SEC in Nippon (glej v tem smislu zgoraj v točki 153 navedeno sodbo ABB Asean Brown Boveri proti Komisiji, točka 244). Glede na odlomek Odločbe o družbi SGL se Sodišče prve stopnje torej lahko le seznani s tem, da Komisija za podjetje ni uporabila določbe točke D(2), druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi, čeprav je SGL izpolnjevala pogoje iz te določbe.

416    Iz zgornjega izhaja, da Komisija v različnih točkah ni upoštevala pomena sodelovanja družbe SGL pred sprejetjem Odločbe. Sodišče prve stopnje v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba iz tega naslova globo, naloženo družbi SGL, poleg zmanjšanja za 30 %, ki ga je Komisija že odobrila, zmanjšati za dodatnih 10 %.

417    Glede predloga Komisije, naj Sodišče prve stopnje ne uporabi tega zmanjšanja, ker naj bi družba SGL šele prvič pred Sodiščem prve stopnje izpodbijala resničnost dejstev, ki jih je pred tem priznala v upravnem postopku, je treba ugotoviti, da SGL dejansko Komisiji očita, da je napačno ugotovila nadaljevanje kršitve po juniju 1997. S tem povezane ugotovitve Komisije so temeljile predvsem na objektivnem ravnanju podjetja v upravnem postopku in njegovih precej splošnih izjavah o neizpodbijanju. Družba SGL je dejansko pred Sodiščem prve stopnje trdila le, da se je Komisija zmotila o pomenu njenega ravnanja in izjav. Da bi Komisija ta očitek zavrnila, je lahko le opozorila na ravnanje in izjave družbe SGL ter na kronologijo poteka upravnega postopka (glej točke od 71 do 77 zgoraj). Naloga Komisije, ki je bila dokazati protipravna dejanja – to nalogo pa je v upravnem postopku družba SGL olajšala s svojim ravnanjem in izjavami –, torej objektivno ni bila otežena, ker je družba SGL pozneje izpodbijala dejansko stanje pred Sodiščem prve stopnje.

418    Vendar ni mogoče zanemariti, da je morala Komisija v nasprotju z vsemi pričakovanji, ki jih je lahko razumno oprla na objektivno sodelovanje družbe SGL v upravnem postopku, pripraviti in pred Sodiščem prve stopnje predstaviti obrambo zoper izpodbijanje protipravnih dejanj, za katera je upravičeno menila, da jih SGL ne bo več izpodbijala. V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da je treba v okviru neomejene pristojnosti, ki mu je dodeljena na podlagi člena 17 Uredbe št. 17, zmanjšanje globe, odobreno družbi SGL, zmanjšati za 2 odstotni točki. To zmanjšanje globe je torej le 8-odstotno.

419    Kot je bilo razsojeno v točki 113 zgoraj, ta ugotovitev ni v nasprotju s sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji.

420    Iz tega sledi, da je treba končni znesek globe, naložene družbi SGL, določiti na 69,114 milijona EUR.

 b) Zadeva T-246/01

 Povzetek Odločbe

421    Komisija je globo zmanjšala za 40 %, ker je družba UCAR – čeprav ni bila prva družba, ki ji je predložila odločilne dokaze – veliko pripomogla k ugotovitvi nekaterih pomembnih vidikov omejevalnega sporazuma in je bila prva družba, ki je v odgovoru na uradno zahtevo za informacije priznala obstoj protipravnih stikov s konkurenti (točke od 200 do 202 obrazložitve).

 Trditve strank

422    Družba UCAR trdi, da je zmanjšanje globe, ki ji ga je Komisija odobrila v višini 40 %, nezadostno v primerjavi s 30-odstotnim zmanjšanjem, odobrenim družbi SGL, in 70-odstotnim zmanjšanjem, odobrenim družbi SDK. Ker je UCAR, kolikor je bilo mogoče, sodelovala s Komisijo, naj bi imela pravico do največjega mogočega zmanjšanja. Družba UCAR naj bi namreč predložila odločilne informacije za razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma. Komisija naj bi zaradi razkritij družbe SDK sicer res imela dokaz o obstoju omejevalnega sporazuma. Vendar naj bi UCAR predložila dokaze, ki so zapolnili številne vrzeli v informacijah Komisije.

423    Družba UCAR Komisiji očita, prvič, da ni upoštevala neodvisne in temeljite notranje preiskave, ki jo je izvedel njen upravni odbor, da bi ugotovil in Komisiji sporočil vsa upoštevna dejstva. Ta preiskava naj bi bila odločilna, ker sta bila njen generalni direktor in direktor prodaje za Evropo neposredno vpletena v omejevalni sporazum ter sta imela na voljo sredstva za preprečitev predložitve informacij.

424    Drugič, UCAR naj bi Komisiji sporočila vse upoštevne informacije takoj po seznanitvi s kršitvijo, ki jo je storila. Sodelovala naj bi z osebjem Komisije, da bi sestavili zahtevo za informacije na podlagi člena 11 Uredbe št. 17. Družba UCAR naj bi se namreč obotavljala izročiti Komisiji listinske dokaze, saj je obstajalo tveganje, da se bodo ti dokumenti uporabili v vzporednih postopkih, začetih proti tej družbi v Združenih državah. UCAR naj bi torej Komisiji predlagala, da ji informacije sporoči ustno. Komisija naj bi ji junija 1998 poslala zahtevo za informacije, sestavljeno v dogovoru s to družbo, da bi se sklicevala na ustne informacije, ki jih je družba že dala Komisiji. Družba UCAR naj bi po končanih postopkih, začetih v Združenih državah, junija 1999 prostovoljno poslala Komisiji vse upoštevne informacije.

425    Tretjič, družba UCAR opozarja, da je Komisijo obvestila, da so bili vir opozorila pred njenimi nenapovedanimi pregledi stiki med družbo SGL in poimensko navedenim uradnikom Komisije. Preiskava proti temu uradniku naj bi pripeljala do kazenskega postopka. UCAR dodaja, da je imelo njeno sodelovanje v zvezi z opozorilom pred temi nenapovedanimi pregledi pomembno vlogo pri presoji teže kršitve, ki jo je storila družba SGL.

426    Komisija trdi, da 40-odstotno zmanjšanje globe družbi UCAR ostaja znotraj razpona od 10 do 50 %, določenega v točki D(1) obvestila o ugodni obravnavi. Družbi UCAR naj ne bi uspelo dokazati, da je Komisija pri tem storila očitno napako. Sodelovanje družbe UCAR naj bi bilo v Odločbi zadostno priznano, pri čemer je treba poudariti, da zgolj ustnih informacij ni bilo mogoče uporabiti kot zanesljive dokaze.

427    Glede vloge, ki jo je družba UCAR imela z vidika odkritja morebitnih uhajanj informacij iz služb Komisije, ta trdi, da je treba razlikovati med dvema vidikoma zagotovljene pomoči. Po eni strani, UCAR naj bi jo obvestila, da je SGL opozorila druga podjetja; to dejanje naj bi spadalo k sporni kršitvi, zaradi česar ga je Komisija upoštevala kot obteževalno okoliščino pri izračunu globe, naložene družbi SGL, medtem ko se je to sodelovanje družbe UCAR upoštevalo v okviru zmanjšanja njene globe za 40 %. Po drugi strani, informacija o morebitni vpletenosti uradnika Komisije naj ne bi bila upoštevna za uporabo obvestila o ugodni obravnavi za kršitev, ki jo je storila UCAR, v okviru tega postopka, saj ta informacija Komisiji ni pomagala pri postopanju proti udeležencem omejevalnega sporazuma.

 Presoja Sodišča prve stopnje

428    Trditev družbe UCAR, da je bilo zmanjšanje njene globe nezadostno v primerjavi z zmanjšanjem, odobrenim družbama SGL in SDK, ni zadosten dokaz, da je Komisija storila očitno napako pri presoji. Družba SDK je bila namreč deležna zmanjšanja globe na podlagi točke C obvestila o ugodni obravnavi. Njen položaj torej ni primerljiv s položajem družbe UCAR, za katero je bila uporabljena točka D in ki ne trdi, da izpolnjuje pogoje iz točke C. UCAR glede družbe SGL ni podrobno dokazala, da je njeno sodelovanje, nagrajeno s 40-odstotnim zmanjšanjem, vredno veliko več od sodelovanja družbe SGL, nagrajenega s 30-odstotnim zmanjšanjem. Družba UCAR s sklicevanjem na vzporedni postopek v Združenih državah ne more dokazati, da je Komisija napačno presodila vrednost njenega sodelovanja v upravnem postopku, ki je potekal pred njo (glej točko 400 zgoraj).

429    Tudi trditve, ki jo UCAR opira na notranjo preiskavo svojega upravnega odbora, ni mogoče sprejeti. Ker se ta preiskava kaže v sodelovanju družbe UCAR, jo je Komisija upoštevala, tako da je odobrila 40-odstotno zmanjšanje globe. Izvajanje notranje preiskave kot tako ne utemeljuje povečanja te stopnje. Ne sme se namreč pozabiti, da so hkrati s to preiskavo drugi predstavniki družbe UCAR za račun podjetja nadaljevali kršitev tudi po nenapovedanih pregledih Komisije.

430    Komisija je glede ustnih stikov med njo in družbo UCAR v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje pojasnila, da so bile ustne informacije, ki jih je UCAR predložila 25. marca, 2. aprila in 11. junija 1998, podrobno navedene v internih zaznamkih, ki so jih sestavili uradniki Komisije. Ti zaznamki niso del preiskovalnega spisa v obravnavani zadevi. UCAR v zadevnem obdobju namreč ni želela, da se informacije, ki jih je dala ustno, uporabijo kot dokazi. Komisija je iz tega sklepala, da te ustne informacije niso veljavni dokazi v smislu točke D(2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi, zaradi česar družbi UCAR za njihovo predložitev ni bilo odobreno posebno zmanjšanje globe.

431    Te trditve ni mogoče sprejeti. Po eni strani, zgoraj navedena določba namreč določa, da se kot „dokazi“, s katerimi se potrdi obstoj storjene kršitve, lahko uporabijo ne le „dokumenti“, temveč tudi „informacije“. Iz tega sledi, da navedenih informacij ni treba nujno predložiti v pisni obliki. Po drugi strani, praktična uporabnost popolnoma ustne informacije ni sporna, če Komisiji, na primer, omogoča, da najde neposredne dokaze o kršitvi, ali če jo zaradi natančnosti spodbuja, da nadaljuje preiskavo, ki bi jo brez te informacije opustila, ker v tistem trenutku ne bi imela na voljo zadostnih dokazov.

432    Kot izhaja iz zgoraj navedenih internih zaznamkov, je v obravnavani zadevi družba UCAR ustno navedla predvsem imena drugih podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, imena več zastopnikov takih udeležencev, psevdonime, uporabljene za prikritje stikov (glej točko 59 obrazložitve Odločbe), ter več datumov in krajev sestankov, ki so bili organizirani v okviru omejevalnega sporazuma, skupaj z udeleženci. Komisija je na podlagi teh navedb že lahko poslala zahteve za informacije podjetjem, ki jih je navedla UCAR, in jih pozvala, naj potrdijo, ali so se njihovi poimensko navedeni zastopniki udeležili sestankov, ki jih je navedla UCAR, ter jih tako obvestila, da že ima zanesljiv vir informacij, kar bi lahko podjetja, na katera so bile naslovljene zahteve, spodbudilo k sodelovanju s Komisijo od zgodnje faze preiskave.

433    Ker so bile ustne informacije, ki jih je navedla družba UCAR, pozneje potrjene s pisnimi izjavami, ki jih je dalo samo podjetje oziroma so bile dane na njegovo pobudo (izjave g. […] in g. […]), se zdi, da je družba UCAR sodelovala v dveh fazah: najprej v okviru več ustnih obveščanj in nato s pošiljanjem listinskih dokazov. Ker Komisija ni upoštevala ustnih informacij, ki jih je UCAR dala marca, aprila in junija 1998, je torej napačno presodila pomen sodelovanja tega podjetja.

434    Komisija je glede vloge družbe UCAR pri razkritju morebitnega uhajanja informacij iz služb Komisije na obravnavi potrdila stališče, da ji to razkritje ni pomagalo pri postopanju proti udeležencem omejevalnega sporazuma. Edini cilj obvestila o ugodni obravnavi naj bi bil nagraditi predložitev dokazov, zaradi katerih bi bilo sicer sodelujoče podjetje izpostavljeno kaznim. Vendar vir zadevnih opozoril v obravnavani zadevi ni bil del kršitve, zaradi katere bi bila družba UCAR izpostavljena globi.

435    Te trditve ni mogoče sprejeti. Z zmanjšanjem globe se namreč lahko nagradi vsako sodelovanje, ki je Komisiji omogočilo, da je z manj težavami ugotovila obstoj kršitve in eventualno to kršitev končala (zgoraj v točki 108 navedena sodba z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, točka 36). Čeprav je res, da je v točki A(3) obvestila o ugodni obravnavi določeno le zmanjšanje „globe [ki bi jo podjetja, ki sodelujejo s Komisijo] sicer morala plačati“, ta določba ne zahteva, da bi se morala vsaka posamična informacija nanašati na kršitev konkurenčnega prava, ki bi se lahko kaznovala ločeno. Da bi bilo podjetje, pripravljeno sodelovati, upravičeno do uporabe obvestila o ugodni obravnavi, je dovolj, da se z razkritjem svoje vpletenosti v kršitev izpostavi kaznim, medtem ko je upoštevanje različnih informacij – za morebitno zmanjšanje globe – odvisno od njihove koristnosti za Komisijo pri nalogi ugotavljanja obstoja kršitve in končanja te kršitve.

436    S tega zadnjega vidika je očitno, da lahko nepošten uradnik Komisije sabotira nalogo svoje institucije, če podpira člane protipravnega kartela. Tako lahko zelo zaplete preiskavo, ki jo vodi ta institucija, na primer tako, da uniči ali priredi dokaze, obvesti udeležence kartela o bližajočih se nenapovedanih pregledih ali razkrije celotno preiskovalno strategijo, ki jo je pripravila Komisija. Zato je treba informacijo o obstoju takega uradnika načeloma šteti za tako, da lahko olajša nalogo Komisije, ki je ugotoviti in končati kršitev. Koristnost take informacije je zlasti pomembna, če je dana na začetku preiskave, ki jo Komisija sproži o morebitnih protikonkurenčnih ravnanjih.

437    Družba UCAR je v obravnavani zadevi v tožbi in prilogi 47 k tej tožbi navedla dejanske podrobnosti o uhajanju informacij iz služb Komisije ter predvsem pojasnila, da je Komisijo o tem obvestila januarja 1999, da je posredoval Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) in da je bil proti zadevnemu uradniku v Italiji sprožen kazenski postopek. Komisija v celotnem pisnem postopku pred Sodiščem prve stopnje in tudi v odgovoru na njegovo pisno vprašanje ni izpodbijala nobenega od teh dejstev. Šele na obravnavi je prvič trdila, da notranja preiskava, opravljena v tem okviru, ni bila uspešna in da je uradnik, ki ga je obtožila družba UCAR, še vedno zaposlen v službi Komisije. Uradnika naj torej zdaj ne bi bilo mogoče šteti za odgovornega za zadevno uhajanje informacij.

438    Glede tega je treba ugotoviti, da bi Komisija, ki jo je družba UCAR obvestila januarja 1999, morala to družbo obvestiti najpozneje na dan sprejetja Odločbe, ali bo navedeno informacijo upoštevala v okviru uporabe obvestila o ugodni obravnavi. Ker Sodišče prve stopnje ni moglo preveriti, ali je bila notranja preiskava Komisije, katere namen je bil odkriti zadevnega uradnika, pravilno izvedena in ali je privedla do pravilnega rezultata, lahko iz postopkovnega ravnanja Komisije zgolj izpelje potrebne posledice: izpodbijanje dejanskega stanja, prvič predstavljeno na obravnavi, je treba opredeliti kot nov razlog, naveden v obrambo, in zavrniti kot prepozno na podlagi člena 48(2) Poslovnika. Sodišče prve stopnje se mora torej opreti na dejstva, kot jih je predstavila družba UCAR, in priznati, da je bila informacija o uhajanju informacij iz služb Komisije objektivno koristna za Komisijo pri obravnavi spisa o kartelu, dejavnem na trgu grafitnih elektrod. Ker Komisija ni upoštevala te informacije, je torej napačno presodila pomen sodelovanja družbe UCAR.

439    Enako velja za dejstvo, da je Komisija za družbo UCAR uporabila le točko D(2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi (točka 202 obrazložitve Odločbe), čeprav ta družba ni izpodbijala resničnosti dejanskega stanja, na katero je Komisija oprla obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 41 obrazložitve Odločbe) (glej v tem smislu točke od 413 do 415 zgoraj).

440    Iz zgornjega izhaja, da je Komisija v različnih točkah napačno presodila pomen sodelovanja družbe UCAR pred sprejetjem Odločbe. Sodišče prve stopnje v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba iz tega naslova globo, naloženo družbi UCAR, poleg zmanjšanja za 40 %, ki ga je Komisija že odobrila, zmanjšati za dodatnih 10 %.

441    Iz tega sledi, da je treba končni znesek globe, naložene družbi UCAR, določiti na 42,05 milijona EUR.

 c) Zadeva T-252/01

 Povzetek Odločbe

442    Komisija je globo družbe C/G zmanjšala za 20 %, ker ji je ta družba predložila določene informacije. Vseeno naj družba C/G ne bi bila upravičena do večjega zmanjšanja. Čeprav je Komisiji že julija 1998 predložila nekatere dokumente o stikih med konkurenti, naj bi ji šele oktobra 1999 poslala izjavo, vendar je v njej ostala dvoumna o svoji vlogi v kartelu. Po mnenju Komisije odgovor podjetja z dne 21. julija 1999 na uradno zahtevo za informacije, poslano na podlagi člena 11 Uredbe št. 17, ni prostovoljni prispevek v smislu obvestila o ugodni obravnavi (točki 239 in 240 obrazložitve).

 Trditve strank

443    Družba C/G Komisiji očita, da je storila napako, ko ji je odobrila le 20-odstotno zmanjšanje globe na podlagi njenega sodelovanja. C/G naj bi namreč Komisiji predložila vse upoštevne informacije. Poleg tega naj ne bi izpodbijala resničnosti dejanskega stanja, ki ga je Komisija ugotovila v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Po mnenju družbe C/G je bilo to sodelovanje dragocenejše od sodelovanja drugih naslovnikov Odločbe, ki so bili deležni enakega ali večjega zmanjšanja.

444    Družba C/G pojasnjuje, da v resnici vsi dokazi, uporabljeni proti njej, prihajajo od nje. Komisija naj brez njenega sodelovanja ne bi dobila teh dokazov. Glede trditve Komisije, da so tudi druga podjetja obtožila družbo C/G, ta poudarja, da so izjave drugih podjetij le medle in neodločne domneve.

445    Družba C/G poleg tega svoj položaj primerja s položajem družbe Conradty, ki je v nasprotju z njo zavrnila sodelovanje s Komisijo, kar pa slednji ni preprečilo, da je globo naložila družbi C/G, medtem ko je družbi Conradty ni. Nazadnje, C/G se pritožuje, da sta bili družbi SGL in VAW deležni 30- oziroma 20-odstotnega zmanjšanja zaradi svojega sodelovanja, čeprav je SGL opozorila družbo VAW in tudi druga podjetja o bližajočih se nenapovedanih pregledih Komisije. Naj ne bi bilo logično, da je bila družba SGL kot vodja kartela deležna večjega zmanjšanja kot ona.

446    Komisija opozarja, da je bila družba C/G deležna 20-odstotnega zmanjšanja, ki je v predvidenem razponu od 10 do 50 %. Njeno upravičeno pričakovanje naj bi se torej upoštevalo.

447    Glede trditve družbe C/G, da je sama predložila vse dokaze, uporabljene proti njej, Komisija poudarja, da je že imela dokaze, ki so ji jih predložile družbe SGL, VAW in UCAR, ki so tudi potrdile sodelovanje družbe C/G pri kršitvi. V tem okviru navaja izjavo družbe SGL, ki vsebuje neposredno poročilo o sestanku družb SGL in C/G, na katerem sta ti razpravljali o vprašanju „vedno večjega ameriškega izvoza“ na evropski trg. To izjavo naj bi potrdile izjave družbe UCAR in njenih zaposlenih.

448    Po mnenju Komisije so položaji družbe C/G po eni strani in družb Conradty, SGL in VAW po drugi strani popolnoma različni: Conradty naj ne bi sodelovala in Komisiji naj ne bi uspelo dokazati njenega sodelovanja pri kršitvi. Družba SGL naj bi bila deležna zmanjšanja globe, ker je predložila dragocene informacije o delovanju omejevalnega sporazuma, medtem ko se je prispevek družbe C/G nanašal predvsem na naravo njene lastne udeležbe pri tem sporazumu. Nazadnje, C/G naj bi bila zadnje podjetje, ki je predložilo izjavo, in to takrat, ko je bila Komisija že seznanjena s skoraj vsemi informacijami o omejevalnem sporazumu, zlasti s tistimi, ki sta jih predložili družbi SGL in VAW.

 Presoja Sodišča prve stopnje

449    Ker družba C/G primerja svoj položaj s položajem družbe Conradty, je dovolj opozoriti, da je C/G sama priznala, da je sodelovala pri kršitvi, medtem ko Conradty – enako kot Mitsubishi in Union Carbide – v Odločbi ni bila opredeljena kot storilec kršitve in ne sodeluje v sporih, ki pred Sodiščem prve stopnje potekajo v zvezi z Odločbo. Sklicevanje na Conradty torej ne more utemeljevati nobenega dodatnega zmanjšanja globe v korist družbe C/G.

450    Trditev, ki temelji na primerjavi družbe C/G z družbama SGL in VAW, prav tako ne more utemeljiti takega zmanjšanja. Namreč, namesto da bi C/G podrobno dokazala, da je bilo njeno sodelovanje podcenjeno v primerjavi s sodelovanjem teh dveh podjetij, le zaničuje njuno sodelovanje.

451    Kar zadeva trditev družbe C/G, da je podjetje sámo predložilo skoraj vse dokaze, uporabljene proti njemu, kar Komisija zanika, se je pred Sodiščem prve stopnje izkazalo, da dokazi, na katere se sklicuje Komisija, ki pa jih ni predložila C/G, obsegajo dve izjavi družbe UCAR, da je „g. […] na podlagi izjav g. […] [iz SGL] sklepal, da g. […] nadaljuje stike s … C/G“, ter da „zastopnik družbe UCAR … meni, da je SGL mogoče imela neposredne stike ... morebiti z nemškim zastopnikom družbe C/G“, izjavo g. […], ki je „domneval, da je g. […] imel stike s … [C/G]“, ter izjavo družbe SGL, da se je na sestanku zastopnikov družb SGL in C/G, ki je potekal na frankfurtskem letališču 21. novembra 1996, razpravljalo o nenehnem povečevanju ameriškega izvoza v Evropo in da so se izmenjale informacije o položaju na evropskem trgu.

452    Edina konkretna informacija, ki presega zgolj domneve, je navedena v izjavi družbe SGL o sestanku, ki je bil 21. novembra 1996. Vendar se je sodelovanje družbe C/G pri kršitvi, kot se ji očita v Odločbi, končalo ravno novembra 1996. Iz tega sledi, da je C/G v resnici predložila vse upoštevne dokaze o naravi in trajanju svojega sodelovanja pri ugotovljeni kršitvi. S tem ko ji je Komisija odobrila le 20-odstotno zmanjšanje globe, je očitno napačno presodila pomen prostovoljnega sodelovanja družbe C/G.

453    Enako velja za dejstvo, da je Komisija za družbo C/G uporabila le točko D(2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi (točka 239 obrazložitve Odločbe), čeprav ta družba ni izpodbijala resničnosti dejanskega stanja, na katero je Komisija oprla obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 41 obrazložitve Odločbe) (glej v tem smislu točke od 413 do 415 zgoraj).

454    Nazadnje, Komisija je tudi s tem, ko je menila, da odgovor družbe C/G na uradno zahtevo za informacije ni prostovoljen prispevek v smislu obvestila o ugodni obravnavi, kar zmanjšuje njegovo vrednost, podcenjevala sodelovanje družbe C/G (glej v tem smislu točko 410 zgoraj).

455    Iz zgornjega izhaja, da je Komisija v različnih točkah napačno presodila pomen sodelovanja družbe C/G pred sprejetjem Odločbe. Sodišče prve stopnje v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba iz tega naslova globo, naloženo družbi C/G, poleg zmanjšanja za 20 %, ki ga je Komisija že odobrila, zmanjšati za dodatnih 20 %.

456    Iz tega sledi, da je treba končni znesek globe, naložene družbi C/G, določiti na 6,48 milijona EUR.

457    Iz zgornjega izhaja, da je treba končni znesek glob, naloženih družbam SGL, UCAR in C/G, določiti na 69,114 milijona, 42,05 milijona oziroma 6,48 milijona EUR. Nasprotno pa Sodišče prve stopnje ne vidi nobenega razloga za odstopanje od stopenj, ki jih je Komisija na podlagi obvestila o ugodni obravnavi uporabila za druge tožeče stranke, razen za družbo Nippon, katere globa se ne zmanjša za 10 %, temveč se zaradi njenega prepoznega izpodbijanja trajanja kršitve (glej točko 112 zgoraj) zmanjša le za 8 % in tako znaša 6,2744 milijona EUR.

458    Ob upoštevanju preučitve, ki jo je Sodišče prve stopnje opravilo zgoraj, se morajo globe iz člena 3 Odločbe zmanjšati tako:

–        globa, naložena družbi SGL, se zmanjša na 69,114 milijona EUR;

–        globa, naložena družbi UCAR, se zmanjša na 42,05 milijona EUR;

–        globa, naložena družbi Tokai, se zmanjša na 12,276 milijona EUR;

–        globa, naložena družbi SDK, se zmanjša na 10,44 milijona EUR;

–        globa, naložena družbi C/G, se zmanjša na 6,48 milijona EUR;

–        globa, naložena družbi Nippon, se zmanjša na 6,2744 milijona EUR;

–        globa, naložena družbi SEC, se zmanjša na 6,138 milijona EUR.

 C - Predlogi, podani v zadevah T-239/01 in T-246/01, za razglasitev ničnosti člena 4 Odločbe ter julijskega in avgustovskega dopisa

 1. Trditve strank

459    Družba SGL predlaga razglasitev ničnosti člena 4 Odločbe, pri čemer izpodbija zakonitost obrestne mere in zatrjuje, da je bila določena brez vsakršnega sklicevanja na pravno podlago. Opozarja, da ji je bila Odločba poslana z dopisom Komisije z dne 23. julija 2001, v katerem jo je Komisija obvestila, da bo po izteku plačilnega roka začela z izterjavo terjatve in uporabila 8,04-odstotno obrestno mero, ter pri tem pojasnila, da se bo v primeru vložitve tožbe pri Sodišču prve stopnje odrekla izterjavi terjatve za obdobje trajanja sodnega postopka, če se SGL strinja z uporabo 6,04-odstotne obrestne mere in pridobi bančno garancijo. SGL izpodbija tudi zakonitost te obrestne mere. Meni, da je namen pravice do uporabe zamudnih obresti le preprečiti zlorabo tožb in zagotoviti, da niso podjetja, ki plačajo „z zamudo“, privilegirana. Čeprav se Komisija torej lahko sklicuje na pogoje o obrestnih merah, ki se dejansko uporabljajo v praksi, ni upravičeno tako tržno obrestno mero še enkrat povečati za 3,5 odstotne točke. Šlo naj bi za prohibitivno obrestno mero, ki brez pravne podlage deluje kot dodatna kazen za uveljavljanje pravnega varstva.

460    Tudi družba UCAR predlaga razglasitev ničnosti člena 4 Odločbe, pri čemer trdi, da nič v tej odločbi ne kaže, da se je upoštevala njena plačilna zmožnost, čeprav je Komisiji predložila podrobne informacije o svojem negotovem finančnem stanju. UCAR izjavlja, da ni sposobna plačati niti globe v roku, določenem v členu 4, niti obrestne mere, ki velja za primer zamude pri plačilu. Komisija naj ne bi upoštevala dejanske plačilne zmožnosti družbe UCAR v posebnem socialnem okviru in naj bi tako kršila svoje lastne smernice. Družba UCAR podredno predlaga, naj se člen 4 nadomesti z obveznostjo, da zastavi svoje neobremenjene nepremičnine. Obrestno mero naj bi bilo treba bodisi odpraviti bodisi močno znižati.

461    Družba UCAR poleg tega predlaga razglasitev ničnosti dopisa z dne 23. julija 2001, s katerim ji je bila poslana Odločba ter v katerem so bili navedeni znesek naložene globe in plačilni pogoji. Predvsem izpodbija pogoj, da se ne bo v primeru vložitve tožbe pred Sodiščem prve stopnje izvedel noben izvršilni ukrep, če bodo plačane obresti po 6,04-odstotni obrestni meri in bo pridobljena bančna garancija.

462    Družba UCAR nazadnje predlaga razglasitev ničnosti dopisa z dne 9. avgusta 2001, v katerem je Komisija v odgovor na pripombe, ki jih je UCAR poslala glede plačilnih pogojev, zavrnila, prvič, predlog plačila po obrokih in, drugič, zastavo sredstev družbe UCAR za zavarovanje plačila globe.

463    Komisija odgovarja, da je uporaba povečanja za 3,5 % poleg obrestne mere refinanciranja Evropske centralne banke v skladu z njeno običajno prakso in ne presega tega, kar je potrebno za preprečevanje zavlačevalnih taktik. Meni, da ji pri določitvi načina ali roka za plačilo globe ni treba upoštevati plačilne zmožnosti podjetja. Prav tako naj ji ne bi bilo treba v členu 4 navesti nobene utemeljitve.

464    Komisija meni, da sta predloga za razglasitev ničnosti julijskega in avgustovskega dopisa nedopustna. V julijskem dopisu naj bi družbi UCAR dala ponudbo, ki jo je ta lahko sprejela ali zavrnila. Ta dopis naj ne bi imel nobenega zavezujočega pravnega učinka, ki bi lahko škodil interesom družbe UCAR. Tudi avgustovski dopis naj ne bi bil akt, ki bi imel zavezujoče pravne učinke. S tem ko je Komisija v tem dopisu zavrnila plačilne pogoje, ki jih je predlagala UCAR, naj bi ta namreč ostala v popolnoma istem pravnem položaju, v katerem je bila pred tem dopisom, to je v položaju, v katerem je bila na podlagi člena 4 Odločbe.

465    Komisija glede vsebine opozarja, da je bila v sodni praksi sprejeta njena praksa, da zahteva pridobitev bančne garancije, skupaj z obrestmi, in navaja, da se lahko tožeča stranka le v izjemnih okoliščinah izogne pridobitvi bančne garancije. Vendar pa naj družba UCAR ne bi dokazala obstoja izjemnih okoliščin, ki bi lahko utemeljevale odpravo pogoja o bančni garanciji. Po mnenju Komisije je ustrezno pravno sredstvo za izpodbijanje njenega stališča do pridobitve bančne garancije predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi členov 242 ES in 243 ES.

466    Družba UCAR odgovarja, da so v julijskem dopisu določeni pogoji v zvezi z izvajanjem Odločbe, ki niso navedeni v tej odločbi. Zato naj bi bil ta dopis lahko predmet sodnega nadzora. Avgustovski dopis naj bi vseboval stališče Komisije do vprašanja, ali je mogoče sprejeti plačilo globe po obrokih in zastavo sredstev družbe. Dopis naj torej ne bi potrjeval kakšne prejšnje odločbe, temveč naj bi bilo v njem prvič opredeljeno, da okoliščine v obravnavani zadevi niso tako izjemne, da bi utemeljevale drugačne plačilne pogoje.

467    Kar zadeva vsebino, družba UCAR Komisiji očita, da je vztrajala pri pridobitvi bančne garancije, ne da bi preučila, ali so okoliščine zadeve take, da bi bilo mogoče za ustrezno šteti drugačno jamstvo. V tem okviru navaja, da ima v Franciji sredstva, ki niso obremenjena v korist njenih bank in katerih vrednost presega 50 milijonov USD. Vendar naj bi Komisija v avgustovskem dopisu le zatrdila, da ne bo upoštevala nobenega drugega predloga, razen predloga o celotnem plačilu globe ali o pridobitvi bančne garancije. Te zavrnitve upoštevanja posebnega položaja družbe UCAR naj ne bi obrazložila. UCAR dodaja, da bi, v nasprotju s stvarnim jamstvom, s pridobitvijo bančne garancije kršila kreditne aranžmaje, o katerih se je dogovorila z bankami upnicami.

 2. Presoja Sodišča prve stopnje

468    Kar zadeva dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti julijskega in avgustovskega dopisa, je treba najprej opredeliti točen predmet teh predlogov.

469    Glede tega je dejstvo, da je družba UCAR, preden je 26. julija 2001 prejela julijski dopis in Odločbo, navezala stik s Komisijo, da bi se pogovorila o morebitnih načinih plačila, če ji bo naložena globa, Komisija pa je v tisti fazi zavrnila ta predlog za pogovor. V teh okoliščinah je treba družbi UCAR priznati legitimen interes za preverjanje novih elementov – v primerjavi s členom 4 Odločbe –, iz teh dopisov, in sicer višino ugodnejše obrestne mere 6,04 % in pogoje, pod katerimi bi ji lahko bila odobrena ta ugodnejša obrestna mera. To preverjanje se nanaša na vprašanji, ali ji lahko Komisija utemeljeno zavrne pravico do 6,04-odstotne obrestne mere, ker družba UCAR ni pridobila bančne garancije, in ali bi Komisija morala sprejeti alternativno jamstvo, ki ga je ponudila ta družba.

470    Namreč, čeprav ni dvoma, da je lahko zakonitost 8,04-odstotne obrestne mere, določene v členu 4 Odločbe, predmet sodnega nadzora (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. oktobra 1996 v združenih zadevah Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, od T-24/93 do T-26/93 in T-28/93, Recueil, str. II-1201, točka 250), mora biti družba UCAR tudi upravičena izpodbijati alternativno določeno 6,04-odstotno obrestno mero in pogoje za pridobitev te obrestne mere, kot so bili določeni v julijskem in avgustovskem dopisu. V zvezi s tem mora imeti možnost Komisiji očitati predvsem kršitev načela enakega obravnavanja, če bi ji Komisija zavrnila uporabo ugodnejše obrestne mere, hkrati pa jo odobrila drugemu podjetju, ki je v enakem položaju kot UCAR.

471    Isto velja za tožbo, ki jo je vložila družba SGL, ki izpodbija zakonitost 6,04-odstotne obrestne mere, določene v tem dopisu, ne da bi uradno izpodbijala julijski dopis.

472    Nasprotno, dejstvo je tudi, da Komisija na dan vložitve tožbe v zadevi T-246/01 še ni začela z izterjavo naložene globe niti s prisilno izvršitvijo Odločbe na podlagi člena 256 ES in členov od 104 do 110 Poslovnika Sodišča prve stopnje. Zato je treba vsak predlog za preverjanje konkretne uporabe načinov plačila v zvezi z družbo UCAR (nadomestitev člena 4 Odločbe z obročnimi plačili, efektivna obrestna mera, plačilni roki) šteti za prezgodnji, ker ob vložitvi tožbe ni bilo mogoče vedeti, kakšen bo položaj družbe UCAR, če in ko bi Komisija začela izvajati ukrepe za izterjavo ali prisilno izvršitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 144 navedeno sodbo Musique diffusion française proti Komisiji, točka 135). Zlasti ker UCAR do takrat, pod grožnjo takojšnje izterjave, ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v smislu člena 242 ES ter člena 104 in naslednjih Poslovnika, Sodišču prve stopnje ni treba v okviru drugega postopka odločiti o tem, ali je tehtanje zadevnih interesov v nasprotju z uporabo navedenih načinov plačila pred izrekom sodbe v postopku v glavni stvari, s katero se odloča o zakonitosti globe, naložene družbi UCAR, ker bi taka uporaba ogrozila obstoj podjetja.

473    Predloge, ki jih je v zvezi s tem vložila družba UCAR, je treba zato razglasiti za nedopustne.

474    Glede vsebine je treba po eni strani ugotoviti, da niti SGL niti UCAR nista navedli tožbenega razloga, ki bi se nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja.

475    Po drugi strani, v skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba Sodišča z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točke od 141 do 143; sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1995 v zadevi CB proti Komisiji, T-275/94, Recueil, str. II-2169, točke od 46 do 49, in zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točki 395 in 396) pooblastilo, ki ga ima Komisija na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, vključuje možnost določitve datuma zapadlosti glob, datuma, od katerega začnejo teči zamudne obresti, višino teh obresti in podrobnosti izvršitve njene odločbe, pri čemer lahko eventualno zahteva pridobitev bančne garancije, ki pokriva glavnico in obresti naloženih glob. Če takega pooblastila ne bi bilo, bi se zaradi koristi, ki bi jo podjetja lahko imela od prepoznega plačila glob, zmanjšal učinek sankcij, ki jih Komisija nalaga v okviru svoje naloge zagotoviti uporabo pravil o konkurenci. Zato je obračunavanje zamudnih obresti od glob upravičeno, saj se prepreči onemogočenje polnega učinka Pogodbe z enostranskim ravnanjem podjetij, ki odlašajo s plačilom glob, ki so jim bile naložene, in se izključi možnost, da bi bila ta podjetja v ugodnejšem položaju kot podjetja, ki svoje globe plačajo v roku, ki jim je bil določen.

476    V zvezi s tem je bila Komisiji s sodno prakso priznana pravica, da določi zamudne obresti po tržni obrestni meri, povečani za 3,5 odstotne točke (zgoraj v točki 475 navedena sodba CB proti Komisiji, točki 54; zgoraj v točki 38 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 397, in zgoraj v točki 470 navedena sodba Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, točka 250), in v primeru pridobitve bančne garancije po tržni obrestni meri, povečani za 1,5 odstotne točke (zgoraj navedena sodba CB proti Komisiji, točka 54). Sodišče prve stopnje je v teh sodbah dopustilo zamudne obresti v višini 7,5 %, 13,25 % in 13,75 % ter pri tem poudarilo, da lahko Komisija izbere referenčno obrestno mero, ki je višja od običajne povprečne tržne obrestne mere, če se s tem prepreči zavlačevanje (zgoraj navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 398).

477    V teh okoliščinah Komisija v obravnavani zadevi ni prekoračila diskrecijske pravice, ki jo ima pri določanju zamudne obrestne mere. Družbi SGL in UCAR naj bi kot previdna in preudarna gospodarska subjekta poznali prakso odločanja Komisije in zgoraj navedeno sodno prakso. Nista mogli pričakovati, da bo Komisija zanju uporabila prizanesljivejše obrestne mere. V teh okoliščinah – ki niso zajete v členih 242 ES in 256 ES ter členih od 104 do 110 Poslovnika – Komisiji zlasti ni bilo treba upoštevati finančnega položaja družbe UCAR (glej točke od 370 do 372 in 472 zgoraj).

478    Kar zadeva predvsem obveznost družbe UCAR, da pridobi bančno garancijo, je Sodišče prve stopnje presodilo, da Komisija, s tem ko podjetju odobri možnost, da se izogne takojšnjemu plačilu globe s pridobitvijo bančne garancije za zagotovitev plačila globe in s tem povezanih obresti, zadevnemu podjetju odobri privilegij, ki ne izhaja niti iz določb Pogodbe niti iz določb Uredbe št. 17 (zgoraj v točki 475 navedena sodba CB proti Komisiji, točka 82). Ta privilegij je še večji, ker je obrestna mera, določena v primeru pridobitve bančne garancije, nižja od obrestne mere, zahtevane v primeru neplačila globe (navedena sodba CB proti Komisiji, točka 83).

479    Ob upoštevanju te sodne prakse Komisiji ni bilo treba ugoditi zahtevi družbe UCAR po dodatnem privilegiju, in sicer da se odpove pridobitvi bančne garancije in namesto nje sprejme stvarno jamstvo. Kakovost bančne garancije je namreč večja od kakovosti druge oblike jamstva, ker je ob neplačilu dovolj obrniti se na banko, da se takoj dobi zajamčen znesek, medtem ko se uveljavitev vrednosti drugega jamstva lahko izkaže za negotovo ter lahko zahteva dodaten trud in roke. Sodišče pa je v drugačnem okviru institucijam Skupnosti priznalo pravico do uvedbe enostavnega in učinkovitega mehanizma garancij (sodba Sodišča z dne 18. novembra 1987 v zadevi Maizena, 137/85, Recueil, str. 4587, točka 10). Komisija sama ni banka in nima niti infrastrukture niti specializiranih služb banke, ki bi bile potrebne za ocenitev zadevnega jamstva in preverjanje načinov njegovega morebitnega uveljavljanja ob neplačilu. Torej je lahko upravičeno brez posebne obrazložitve zavrnila sprejetje stvarnega jamstva, ki ga je ponudila družba UCAR.

480    Nazadnje, glede domnevne nezmožnosti družbe UCAR, da pridobi bančno garancijo, je treba ugotoviti, da ta trditev tožeče stranke ni pravno zadostno podprta. Tožeča stranka namreč ni predložila nobenega dokumenta, ki bi ga izdale banke upnice ter ki bi dokazoval, da je zaprosila, da bi ji bila poleg obstoječih bančnih posojil za njene tekoče dejavnosti odobrena bančna garancija za globo, ki ji je bila naložena, in da je bila taka prošnja zavrnjena zaradi njenih finančnih težav. Poleg tega UCAR ni dokazala, da na podlagi stvarnega jamstva, ki ga je ponudila Komisiji, ni mogla pridobiti bančne garancije pri drugi finančni ustanovi kot pri svojih bankah upnicah.

481    Ker ni bil sprejet noben od tožbenih razlogov in trditev, predstavljenih v tem okviru, je treba v delu, v katerem so dopustni, predloge za razglasitev ničnosti člena 4 Odločbe ter julijskega in avgustovskega dopisa zavrniti kot neutemeljene.

 Ponovna otvoritev ustnega postopka

482    Družba GrafTech International Ltd., prej UCAR, je z vlogo z dne 9. januarja 2004 predlagala, naj se v zadevi T-246/01 znova začne ustni postopek. V utemeljitev predloga je opozorila, da se je v upravnem postopku pred Komisijo in v sodnem postopku pred Sodiščem prve stopnje sklicevala na nezmožnost plačati globo zaradi negotovega finančnega položaja, ki se je še poslabšal zaradi kazni, ki so ji jih naložili organi tretjih držav. Čeprav je tako dokazala svojo plačilno nezmožnost v smislu točke 5(b) Smernic, naj bi ji Komisija zavrnila uporabo te določbe z obrazložitvijo, da bi se z zmanjšanjem globe, odobrene na tej podlagi, dajala neupravičena konkurenčna prednost podjetjem, ki so najmanj prilagojena tržnim razmeram. Komisija naj bi v Odločbi z dne 3. decembra 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (COMP 38.359 – Elektrotehnični in mehanski ogljikovi in grafitni proizvodi) sprejela bistveno drugačno stališče do vprašanja plačilne zmožnosti v smislu zgoraj navedene točke 5(b).

483    Družba UCAR, ki se sklicuje na sporočilo Komisije za javnost z istega dne, glede tega pojasnjuje, da je Komisija za 33 % zmanjšala znesek globe, ki bi bila sicer naložena družbi SGL, ker so ji že bile naložene visoke globe zaradi sodelovanja pri dveh prejšnjih omejevalnih sporazumih in ker je bila v težkem finančnem položaju. UCAR meni, da je nujno znova začeti ustni postopek v tej zadevi, da se Komisijo pozove, naj navede, ali namerava vztrajati pri zavrnitvi zahteve družbe UCAR, in če bo odgovor pritrdilen, naj pojasni, kako je ta zavrnitev skladna s pristopom, ki ga je sprejela v odločbi z dne 3. decembra 2003.

484    Sodišče prve stopnje glede te utemeljitve meni, da v skladu s členom 62 Poslovnika ni treba znova začeti ustnega postopka. Sodišče prve stopnje, ki ima diskrecijsko pravico na tem področju, mora namreč ugoditi predlogu za ponovno otvoritev ustnega postopka le, če se zainteresirana stranka opira na dejstva, ki bi lahko odločilno vplivala na rešitev spora, in ta dejstva niso mogla biti navedena pred koncem ustnega postopka (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točki 127 in 128). Čeprav se družba UCAR med ustnim postopkom 3. julija 2003 ni mogla sklicevati na zgoraj navedeno odločbo Komisije z dne 3. decembra 2003, ta odločba v tem okviru ni upoštevna. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 370 zgoraj, za Komisijo ne velja nobena obveznost, da pri določanju višine globe upošteva finančni primanjkljaj zadevnega podjetja, in to ne glede na to, da je lahko primorana upoštevati ta položaj v posebnih okoliščinah dane zadeve.

485    Zato je treba predlog za ponovno otvoritev ustnega postopka zavrniti.

 Stroški

486    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, lahko Splošno sodišče razdeli stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.

487    Ker v tem primeru tožeči stranki v zadevah T-239/01 in T-246/01 v pretežnem delu svojih tožbenih predlogov nista uspeli, je treba na podlagi pravične presoje okoliščin odločiti, da družba SGL nosi sedem osmin svojih stroškov in sedem osmin stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi eno osmino svojih stroškov in eno osmino stroškov, ki jih je priglasila družba SGL, medtem ko družba UCAR nosi štiri petine svojih stroškov in štiri petine stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi eno petino svojih stroškov in eno petino stroškov, ki jih je priglasila družba UCAR.

488    Ker sta tožeči stranki v zadevah T-245/01 in T-252/01 v nezanemarljivem delu svojih tožbenih predlogov uspeli, je treba na podlagi pravične presoje okoliščin odločiti, da družbi SDK in C/G nosita tri petine svojih stroškov in tri petine stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi dve petini svojih stroškov in dve petini stroškov, ki sta jih priglasili tožeči stranki.

489    Ker so tožeče stranke v zadevah T-236/01, T-244/01 in T-251/01 v enakem delu svojih tožbenih predlogov uspele in niso uspele, je treba na podlagi pravične presoje okoliščin odločiti, da družbe Tokai, Nippon in SEC nosijo polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki so jih priglasile tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

razsodilo:

1) V zadevi Tokai Carbon proti Komisiji (T-236/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 12.276.000 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

vsaka stranka nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila nasprotna stranka.

2) V zadevi SGL Carbon proti Komisiji (T-239/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 69.114.000 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

tožeča stranka nosi sedem osmin svojih stroškov in sedem osmin stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi eno osmino svojih stroškov in eno osmino stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

3) V zadevi Nippon Carbon proti Komisiji (T-244/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 6.274.400 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

vsaka stranka nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila nasprotna stranka.

4) V zadevi Showa Denko proti Komisiji (T-245/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 10.440.000 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

tožeča stranka nosi tri petine svojih stroškov in tri petine stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi dve petini svojih stroškov in dve petini stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

5) V zadevi GrafTech International, prej UCAR International, proti Komisiji (T-246/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 42.050.000 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

tožeča stranka nosi štiri petine svojih stroškov in štiri petine stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi eno petino svojih stroškov in eno petino stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

6) V zadevi SEC Corp. proti Komisiji (T-251/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 6.138.000 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

vsaka stranka nosi polovico svojih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila nasprotna stranka.

7) V zadevi The Carbide/Graphite Group proti Komisiji (T-252/01):

znesek globe, naložene tožeči stranki v členu 3 Odločbe 2002/271, se določi na 6.480.000 EUR;

v preostalem se tožba zavrne;

tožeča stranka nosi tri petine svojih stroškov in tri petine stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa nosi dve petini svojih stroškov in dve petini stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Forwood Pirrung Meij

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. aprila 2004.

H. Jung        J. Pirrung

Stvarno kazalo

Dejansko stanje in postopek

Predlogi strank

Pravo

A – Predlogi za razglasitev ničnosti celotne Odločbe ali nekaterih dejanskih ugotovitev

1. Predlogi za razglasitev ničnosti celotne Odločbe

a) Zadeva T-239/01

Zatrjevana zavrnitev popolnega dostopa do spisa

Zatrjevana nedokončnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

Zatrjevana nezakonitost poročila pooblaščenca za zaslišanje

b) Zadeva T-246/01

2. Predlogi za razglasitev delne ničnosti člena 1 Odločbe in nekaterih dejanskih ugotovitev, navedenih v tej odločbi

a) Tožbeni razlog v zadevi T-239/01, ki se nanaša na napačno ugotovitev glede izvajanja osrednjega nadzornega sistema

b) Tožbeni razlog v zadevi T-236/01, ki se nanaša na napačno ugotovitev, da se je omejevalni sporazum izvajal na svetovni ravni

c) Tožbeni razlog v zadevi T-239/01, ki se nanaša na neupoštevanje trajanja kršitve

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

B – Predlogi za razglasitev ničnosti člena 3 Odločbe ali za zmanjšanje naloženih glob

1. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi kumuliranja kazni in obveznosti Komisije, da upošteva predhodno naložene kazni, ter na pomanjkljivo obrazložitev tega

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča prve stopnje

2. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na neupoštevanje Smernic, nezakonitost teh smernic in pomanjkljivo obrazložitev glede tega

a) Uvodne ugotovitve o pravnem okviru, v katerega spadajo globe, naložene tožečim strankam

b) Izhodiščni zneski, določeni v Odločbi glede na težo kršitve

Povzetek Odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

c) Osnovni zneski, določeni v Odločbi glede na trajanje kršitve

Povzetek Odločbe

Zadeva T-239/01

Zadeva T-246/01

d) Obteževalne okoliščine

Povzetek Odločbe

Zadevi T-244/01 in T-251/01

Zadevi T-239/01 in T-246/01

e) Olajševalne okoliščine

Povzetek Odločbe

Zadeve T-236/01, T-239/01, T-244/01, T-246/01, T-251/01 in T-252/01

f) Najvišja meja glob in plačilna zmožnost nekaterih tožečih strank v smislu točke 5 Smernic

Zadevi T-239/01 in T-245/01

Zadeve T-239/01, T-246/01, T-251/01 in T-252/01

3. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev obvestila o ugodni obravnavi

a) Zadeva T-239/01

Povzetek Odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

b) Zadeva T-246/01

Povzetek Odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

c) Zadeva T-252/01

Povzetek Odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

C - Predlogi, podani v zadevah T-239/01 in T-246/01, za razglasitev ničnosti člena 4 Odločbe ter julijskega in avgustovskega dopisa

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča prve stopnje

Ponovna otvoritev ustnega postopka

Stroški

** Jezika postopka: nemščina in angleščina.

1  – Prikriti zaupni podatki.