SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)
z dne 13. januarja 2010(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Ničnostna tožba – Ustavitev postopka – Odškodninska tožba – Dopustnost – Privilegiji in imunitete – Odvzem imunitete pred sodnimi postopki – Zaupnost preiskav OLAF – Preiskave IDOC – Dostop do dokumentov zdravniške narave – Dostop do osebnega spisa – Disciplinski postopek – Razumni rok“
V združenih zadevah F‑124/05 in F‑96/06,
zaradi tožb, vloženih na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
A, nekdanji uradnik Evropske komisije, s stalnim prebivališčem v Port-Vendresu (Francija), ki sta ga sprva zastopala B. Cambier in L. Cambier, odvetnika, nato B. Cambier, L. Cambier in R. Born, odvetniki, in nazadnje B. Cambier in A. Paternostre, odvetnika,
tožeča stranka v zadevi F‑124/05,
G, nekdanji uradnik Evropske komisije, s stalnim prebivališčem v Port-Vendresu (Francija), ki sta ga sprva zastopala B. Cambier in L. Cambier, odvetnika, nato B. Cambier, L. Cambier in R. Born, odvetniki, in nazadnje B. Cambier in A. Paternostre, odvetnika,
tožeča stranka v zadevi F‑96/06,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in V. Joris, zastopnika, skupaj z D. Waelbroeckom, odvetnikom,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),
v sestavi P. Mahoney (poročevalec), predsednik, S. Gervasoni, predsednik senata, H. Kreppel, H. Tagaras in S. Van Raepenbusch, sodniki,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. aprila 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 16. decembra 2005 in evidentirano pod opravilno številko F‑124/05, na eni strani predlaga, naj se za nično razglasi odločba Komisije z dne 28. februarja 2005 o zavrnitvi njenega predloga z dne 22. oktobra 2004, naj se konča disciplinski postopek proti njej, ki se je začel z odločbo z dne 16. januarja 2004 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba ali odločba o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka), na drugi pa, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine.
2 Ista tožeča stranka s tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 10. avgusta 2006 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 17. avgusta 2006), evidentirano pod opravilno številko F‑96/06, predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine zaradi različnih napak, ki naj bi jih storila.
Pravni okvir
I – Določbe glede privilegijev in imunitet
3 Člen 12 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965, priloženega Pogodbi o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije (UL 1967, 152, str. 13, v nadaljevanju: Protokol o privilegijih in imunitetah ali Protokol), določa:
„Na ozemlju vsake države članice in ne glede na njihovo državljanstvo […] uradniki in drugi uslužbenci Skupnosti:
(a) uživajo, ob upoštevanju določb pogodb, ki se nanašajo na odgovornost uradnikov in drugih uslužbencev do Skupnosti, in ob upoštevanju pristojnosti Sodišča v sporih med Skupnostmi in njihovimi uradniki in drugimi uslužbenci, imuniteto pred sodnimi postopki za dejanja, storjena pri opravljanju uradnih dolžnosti, vključno z izgovorjenimi ali zapisanimi besedami. To imuniteto uživajo tudi po prenehanju funkcije;
(b) […]“
4 Člen 18 Protokola o privilegijih in imunitetah določa:
„Uradnikom in drugim uslužbencem Skupnosti se priznajo privilegiji, imunitete in olajšave izključno v interesu Skupnosti.
Vsaka institucija Skupnosti mora uradniku ali drugemu uslužbencu odvzeti priznano imuniteto, kadar meni, da odvzem imunitete ni v nasprotju z interesi Skupnosti.“
5 Člen 19 Protokola o privilegijih in imunitetah določa:
„Institucije Skupnosti sodelujejo s pristojnimi organi zadevnih držav članic pri uporabi tega protokola.“
6 V členu 23, prvi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije je še enkrat poudarjeno, da se posebne pravice in imunitete uradnikov odobrijo samo v interesu Skupnosti.
II – Določbe glede preiskav v zvezi z bojem proti goljufijam
7 V uvodni izjavi 10 Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL L 136, str. 1), je navedeno:
„[K]er je treba te preiskave izvajati v skladu s Pogodbo in zlasti s Protokolom o posebnih pravicah [privilegijih] in imunitetah Evropskih skupnosti, ob upoštevanju Kadrovskih predpisov […], ter v celoti spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti načelo poštenosti, pravice vpletenih oseb, da izrazijo svoje mnenje o dejstvih, ki jih zadevajo, in načela, da lahko ugotovitve preiskave temeljijo izključno na dejstvih z dokazno vrednostjo; […]“
8 Člen 8(2) Uredbe št. 1073/1999 določa:
„Podatki v kakršnikoli obliki, poslani ali dobljeni med notranjimi preiskavami, se obravnavajo kot poslovna skrivnost in se varujejo v skladu z določbami, ki veljajo za institucije Evropskih skupnosti.
Takšni podatki se ne sme[jo] pošiljati drugim osebam kakor osebam v institucijah Evropskih skupnosti ali držav članic, katerih funkcija zahteva poznavanje teh podatkov, niti se ne smejo uporabljati v druge namene kakor za preprečevanje goljufij, korupcije ali drugih nezakonitih dejanj.“
III – Določbe glede disciplinskih postopkov
9 Člen 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, določa, da se končna odločitev – če uradnika za ista dejanja, glede katerih je bil uveden že disciplinski postopek, kazensko preganjajo – sprejme šele po pravnomočnosti sodbe sodišča, ki je obravnavalo zadevo.
10 Določbe člena 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, so bile povzete v členu 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.
11 Člen 1(1) Sklepa Komisije z dne 28. aprila 2004 o določitvi splošnih izvedbenih določb o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov (v nadaljevanju: SID o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov), ki glede tega povzema Sklep Komisije C(2002) 540 z dne 19. februarja 2002, določa, da se ustanovi Preiskovalni in disciplinski urad (IDOC).
12 Člen 2(1) in (2) SID o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov določa:
„1. IDOC opravlja upravne preiskave. V smislu teh določb so z izrazom ,upravne preiskave‘ mišljeni vsi ukrepi, ki jih izvede pooblaščeni uradnik, da bi z njimi ugotovil dejstva in po potrebi ugotovil, ali niso bile izpolnjene obveznosti, naložene uradnikom Komisije.
[…]
2. IDOC je lahko zadolžen tudi za druge preiskave, katerih namen je preveriti nekatera dejstva, in sicer zlasti v okviru členov 24, 73 in 90 Kadrovskih predpisov.“
IV – Določbe glede zavarovanja za primer poklicne bolezni in nesreče
13 Člen 73(1) in (2) Kadrovskih predpisov določa:
„1. Uradnik je zavarovan od datuma začetka dela za primer poklicne bolezni in nesreče po pogojih iz pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije Skupnosti po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise. […]
2. Izplačujejo se naslednje denarne dajatve:
(a) […]
(b) V primeru popolne trajne invalidnosti:
Uradniku se izplača pavšalni znesek v osemkratni višini njegove letne osnovne plače, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v 12 mesecih pred nesrečo.
(c) V primeru delne trajne invalidnosti:
Uradniku se izplača del zneska iz pododstavka (b), ki se izračuna glede na lestvico iz pravil, navedenih v odstavku 1.
[…]“
14 Institucije Skupnosti so 13. decembra 2005 sprejele skupna pravila o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za nezgode in poklicne bolezni, ki so začela veljati 1. januarja 2006 (v nadaljevanju: pravila o zavarovanju ali nova pravila o zavarovanju). Pred tem datumom so se uporabljala skupna pravila o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za nezgode in poklicne bolezni, kakor so bila zadnjič spremenjena 18. julija 1997 (v nadaljevanju: stara pravila o zavarovanju).
15 Člen 30 novih pravil o zavarovanju vsebuje te prehodne določbe:
„[Stara pravila o zavarovanju] se razveljavijo.
Vendar se še naprej uporabljajo za vse osnutke odločb, sprejete na podlagi člena 20(1) pred 1. januarjem 2006 […]“
16 V členu 2(1) novih pravil o zavarovanju je nezgoda opredeljena kot vsakršen nenadni pripetljaj, ki škoduje telesnemu ali duševnemu zdravju zavarovanca in katerega vzrok ali eden od vzrokov je glede na organizem žrtve zunanjega izvora. V členu 2(1) starih pravil o zavarovanju je nesreča opredeljena kot vsakršen nenaden, silovit ali neobičajen pripetljaj ali dejavnik, ki škoduje telesnemu ali duševnemu zdravju uradnika.
17 Člen 11(1) novih pravil o zavarovanju določa, da se popolna ali delna trajna invalidnost določi na podlagi telesnih ali duševnih okvar (v nadaljevanju: TDO), ki so določene v evropski ocenjevalni lestvici invalidnosti, priloženi k navedenim pravilom.
18 Člen 11(2) novih pravil o zavarovanju določa, da je, kadar zavarovanec zaradi nezgode ali poklicne bolezni postane popolni trajni invalid, telesna ali duševna okvara 100-odstotna, izplača pa se mu pavšalni znesek, predviden v členu 73(2)(b) Kadrovskih predpisov. Člen 11(3) novih pravil o zavarovanju določa, da se, kadar zavarovanec zaradi nezgode ali poklicne bolezni postane delni trajni invalid, zadevni osebi izplača pavšalni znesek, predviden v členu 73(2)(b) Kadrovskih predpisov in določen na podlagi stopenj iz evropske ocenjevalne lestvice TDO.
19 Člen 15 novih pravil o zavarovanju določa, da morajo uradniki, ki doživijo nezgodo, ali po njih upravičene osebe nezgodo prijaviti upravi institucije, ki ji pripada zavarovanec. V prijavi o nezgodi so navedeni datum in čas, vzroki in okoliščine nezgode ter imena prič ali katerih koli tretjih oseb, ki bi lahko bile odgovorne. Priloži se zdravniško potrdilo, v katerem so navedene vrsta poškodb in verjetne posledice nezgode. Prijava se vloži najkasneje v 10 delovnih dneh po datumu nezgode. S to določbo je v bistvu povzet člen 16 starih pravil o zavarovanju.
20 Na podlagi člena 16(1), prvi pododstavek, prvi stavek, novih pravil o zavarovanju uradnik, ki zaradi poklicne bolezni zahteva uporabo teh pravil, upravi institucije v razumnem roku po začetku bolezni ali po datumu njene prve diagnoze predložijo prijavo. S to določbo je povzet člen 17(1), prvi pododstavek, prvi stavek, starih pravil o zavarovanju.
21 Člen 16(2) novih pravil o zavarovanju določa, da uprava izvede preiskavo, s katero pridobi vse potrebne podatke, na podlagi katerih določi vrsto bolezni, ugotovi, ali je ta posledica opravljanja dela, in določi okoliščine, v katerih se je pojavila. S to določbo je povzet člen 17(2), prvi pododstavek, starih pravil o zavarovanju.
22 Člen 18 novih pravil o zavarovanju določa, da organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) v skladu s postopkom iz člena 20 teh pravil sklepe, s katerimi se prizna naključni vzrok dogodka ali poklicna narava bolezni in s katerimi se oceni stopnja trajne invalidnosti, sprejema na podlagi ugotovitev zdravnika ali zdravnikov, ki jih imenujejo institucije, in kadar zavarovanec tako zahteva, po posvetovanju z zdravniško komisijo iz člena 22 teh pravil. S to določbo je v bistvu povzet člen 19 starih pravil o zavarovanju.
23 Člen 20 novih pravil o zavarovanju določa:
„1. OI pred sprejetjem sklepa na podlagi člena 18 zavarovancu ali po njem upravičenim osebam vroči osnutek sklepa in ugotovitve zdravnika [ali zdravnikov], ki […] jih je imenovala institucija. Zavarovanec ali po njem upravičene osebe lahko zahtevajo, da se njim ali zdravniku, ki ga izberejo sami, posreduje popolno zdravniško poročilo.
2. Zavarovanec ali po njem upravičene osebe lahko v roku 60 dni zahtevajo, da zdravniška komisija, predvidena v členu 22, poda svoje mnenje. Vloga, naslovljena na zdravniško komisijo, mora vsebovati ime zdravnika, ki zastopa zavarovanca ali po njem upravičene osebe, in njegovo poročilo, ki vsebuje sporna medicinska vprašanja, ki so zastavljena zdravniku [ali zdravnikom], ki […] jih je za uporabo teh pravil imenovala institucija.
3. Če se do izteka tega roka ne vloži zahteva za posvetovanje z zdravniško komisijo, [OI] sprejme sklep v skladu s predhodno vročenim osnutkom sklepa.“
24 Na podlagi člena 21 starih pravil o zavarovanju so lahko uradniki zahtevali, da se popolno zdravniško poročilo posreduje zdravniku, ki ga izberejo sami. Vendar za razliko od člena 20 novih pravil o zavarovanju uradniki na podlagi člena 21 starih pravil o zavarovanju niso mogli zahtevati, da bi se zdravniško poročilo posredovalo neposredno njim.
25 Člen 22(1) novih pravil o zavarovanju, ki v zvezi s sestavo zdravniške komisije v bistvu povzema člen 23(1) starih pravil o zavarovanju, določa:
„1. Zdravniško komisijo sestavljajo trije imenovani zdravniki:
– enega imenuje zavarovanec ali po njem upravičene osebe;
– enega imenuje [OI];
– enega sporazumno imenujeta prva dva zdravnika.
[…]“
26 Nazadnje člen 19(3) novih pravil o zavarovanju določa:
„Sklep o določitvi stopnje invalidnosti se sprejme po stabiliziranju zavarovančevih poškodb. Posledice nezgode ali poklicne bolezni se štejejo za stabilne, ko se stabilizirajo ali če se bodo zmanjševale zelo počasi in v zelo omejenem obsegu. […]
Kadar stopnje invalidnosti po končanem zdravljenju ni mogoče dokončno določiti, je treba v ugotovitvah zdravnika [ali zdravnikov] iz člena 18 ali po potrebi v poročilu zdravniške komisije iz člena 22 določiti najkasnejši datum za ponovno preučitev zavarovančevega primera.“
V – Določbe glede dajatev v primeru invalidnosti
A – Kadrovski predpisi
27 Na podlagi člena 53 Kadrovskih predpisov se uradnik, če invalidska komisija ugotovi, da zanj veljajo določbe člena 78, samodejno upokoji zadnji dan meseca, v katerem OI prizna njegovo trajno nezmožnost za delo.
28 Člen 59(4) Kadrovskih predpisov določa, da lahko OI seznani invalidsko komisijo s primerom vsakega uradnika, ki je bil v zaporednih treh letih več kot dvanajst mesecev na bolniškem dopustu.
29 Člen 78, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik ima […] pravico do invalidnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svoji funkcionalni skupini.“
30 Na podlagi člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov invalidnina znaša 70 % uradnikove zadnje osnovne plače.
31 Člen 78, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da se od invalidnine plačujejo prispevki v pokojninski sistem, ki se izračunajo na podlagi te invalidnine.
32 Člen 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov določa, da v primeru invalidnosti kot posledice poklicne bolezni prispevke v pokojninski sistem, ki se plačujejo od invalidnine, v celoti plača institucija.
33 Člen 13(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Ob upoštevanju določb člena 1(1) ima uradnik, mlajši od 65 let, ki ga invalidska komisija kadar koli v času pridobivanja pokojninskih pravic spozna za popolnega trajnega invalida, kar mu onemogoča opravljati naloge delovnega mesta v svojem kariernem razredu in mora zato prenehati z delom v Skupnostih, ves čas trajanja take nezmožnosti pravico do invalidnine, kakor določa člen 78 Kadrovskih predpisov.“
B – Kadrovski predpisi v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004
34 Člen 53 Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, je enak členu 53 Kadrovskih predpisov.
35 Člen 78, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, določa:
„Uradnik ima […] pravico do invalidske pokojnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svojem kariernem razredu.“
36 Na podlagi člena 78, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, znaša invalidska pokojnina v primeru invalidnosti kot posledice poklicne bolezni 70 % uradnikove osnovne plače.
37 Na podlagi člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, je invalidska pokojnina v primeru invalidnosti, ki je posledica drugih okoliščin, ki niso navedene v drugem odstavku tega člena, enaka starostni pokojnini, do katere bi bil uradnik upravičen pri 65 letih, če bi ostal v delovnem razmerju do te starosti.
VI – Določbe glede osebnega spisa
38 Člen 26 Kadrovskih predpisov določa:
„Osebni spis uradnika obsega:
(a) vse dokumente v zvezi z njegovim upravnim statusom in vsa poročila glede njegovih sposobnosti, učinkovitosti in vedenja;
(b) vse uradnikove pripombe na te dokumente.
Dokumenti se vpisujejo, številčijo in vlagajo po zaporednem vrstnem redu; institucija dokumentov iz [točke] (a) ne more uporabiti proti uradniku ali se nanje sklicevati, razen v primeru, da so ga z njimi seznanili pred vložitvijo.
Dokaz o tem, da je uradnik seznanjen z dokumentom, je njegov podpis na njem, če pa to ni mogoče, se obveščanje opravi s priporočeno pošiljko na zadnji naslov, ki ga je sporočil uradnik.
[…]
Za vsakega uradnika se vodi le en osebni spis.
Uradnik ima tudi po prenehanju dela pravico, da se seznani z vsemi dokumenti v svojem spisu in jih kopira.
Osebni spis je zaupen, vpogled vanj je mogoč le v pisarnah uprave ali na varnem elektronskem mediju. Lahko pa se pošlje Sodišču [Evropske unije], če se začne postopek v zvezi z uradnikom.“
39 Člen 26a Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik ima pravico seznaniti se s svojo zdravstveno kartoteko v skladu z ureditvijo, ki jo določijo institucije.“
VII – Določbe glede dostopa javnosti do dokumentov
40 Člen 4(2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43) določa:
„Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:
– […]
– namena inšpekcij, preiskav in revizij,
razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“
Dejansko stanje
41 Tožeča stranka je nekdanji uradnik z nazivom AD 15. Pri Komisiji se je zaposlila leta 1979 in odtlej delala na več delovnih mestih pri tej instituciji.
42 Tožeča stranka je bila od 21. decembra 1995 do julija 1997 zaposlena kot vodja kabineta članice Komisije É. Cresson; na tem mestu je nasledila F. Lamoureuxa.
43 Ker se ta spor nanaša na nekatera dejstva, ki so se zgodila v tem obdobju v kabinetu É. Cresson, jih je treba najprej na kratko povzeti.
I – Ozadje „afere Cresson“
44 É. Cresson je bila članica Komisije od 24. januarja 1995 do 8. septembra 1999. Komisiji je takrat predsedoval J. Santer. Portfelj É. Cresson je obsegal naslednja področja: znanost, raziskave in razvoj, človeške vire, vzgojo, izobraževanje in mladino ter Skupno raziskovalno središče (SRS).
45 Ko je É. Cresson nastopila funkcijo, je bil njen kabinet že sestavljen. Kljub temu je izrazila željo, da bi bil pri njej kot „osebni svetovalec“ zaposlen R. Berthelot, eden od njenih bližnjih znancev. Zaradi starosti 66 let v času dejanskega stanja R. Berthelota ni bilo mogoče zaposliti kot začasnega uslužbenca, da bi delal v kabinetu člana Komisije F. Lamoureux, vodja kabineta É. Cresson, je tej poleg tega pojasnil, da glede na starost R. Berthelota ne vidi nobene možnosti, da bi ga Komisija zaposlila. É. Cresson, ki je kljub temu želela zaposliti R. Berthelota kot osebnega svetovalca, se je obrnila na upravne službe, da bi te preučile pogoje, v katerih bi bila mogoča zaposlitev zadevne osebe. R. Berthelot se je končno zaposlil kot gostujoči znanstvenik pri generalnem direktoratu (GD) za raziskave od 1. septembra 1995, najprej za obdobje šest mesecev. Nato je bilo to obdobje podaljšano do konca februarja 1997. Od aprila 1996 je bilo ob uporabi pravila za preprečevanje prekrivanja mesečno nadomestilo, ki ga je dobival R. Berthelot kot gostujoči znanstvenik, zmanjšano, da bi se upošteval znesek pokojnine, ki jo je dobival v Franciji. Kmalu po uporabi tega zmanjšanja so v kabinetu É. Cresson na ime R. Berthelota izdali trinajst potnih nalogov za obdobje od 23. maja do 21. junija 1996, na podlagi katerih je dobil okrog 6900 EUR. S 1. septembrom 1996 je bil R. Berthelot prerazvrščen in je bil iz skupine II premeščen v skupino I gostujočih znanstvenikov. Njegovo mesečno plačilo, ki je bilo 4500 EUR, se je zvišalo za okrog 1000 EUR. Po izteku pogodbe z GD za raziskave, torej 1. marca 1997, so R. Berthelotu ponudili drugo pogodbo kot gostujočemu znanstveniku pri JRC za obdobje enega leta, ki se je izteklo konec februarja 1998.
46 Na podlagi trditev članov Evropskega parlamenta, da je É. Cresson dva znanca favorizirala tako, da ju je zaposlila, so različni organi izvedli nekaj preiskav.
47 Skupini neodvisnih strokovnjakov, ustanovljeni 27. januarja 1999 pod pokroviteljstvom Parlamenta in Komisije, je bilo naloženo, naj sestavi prvo poročilo, da se določi, v kakšnem obsegu je bila Komisija kot celota – ali eden oziroma posamično več njenih članov – odgovorna za novejše primere goljufije, slabega upravljanja ali nepotizma, omenjenega med parlamentarnimi razpravami. S poročilom, podanim 15. marca 1999, je ta odbor glede R. Berthelota med drugim sklenil, da gre zagotovo za obstoj favoriziranja.
48 Komisija je podala skupinski odstop 16. marca 1999 in ostala na položaju do 8. septembra istega leta.
49 OLAF je 20. julija 1999 začel notranjo preiskavo v zvezi z okoliščinami zaposlitve R. Berthelota kot gostujočega znanstvenika pri Komisiji. Poročilo je zaključil 23. novembra 1999. V tem poročilu je bilo navedeno, da je mogoče „poročila in […] potne naloge, izdane ali prijavljene na ime René Berthelot, opredeliti z oznakama ,ponarejanje‘ in ,uporaba ponarejenih listin‘, zato je treba [zadevno] poročilo […] na podlagi določb člena 10 Uredbe št. 1073/99 predložiti pristojnim sodiščem“.
50 Poročilo OLAF je bilo predloženo generalnemu direktorju GD za kadrovske zadeve in administracijo, če bi ta želel uvesti disciplinske postopke, in Procureur du Roi (državnemu tožilcu) v Bruslju (Belgija). To poročilo je privedlo do uvedbe več disciplinskih postopkov proti uradnikom in uslužbencem Komisije in do postopka za vrnitev zneskov, plačanih R. Berthelotu brez pravnega temelja. V tej fazi ni bil uveden noben disciplinski postopek proti tožeči stranki.
51 GD za kadrovske zadeve in administracijo in nato IDOC, potem ko je bil ustanovljen s Sklepom Komisije C(2002) 540 z dne 19. februarja 2002, sta začela dve dodatni preiskavi glede R. Berthelota, eno o vlogi GD za raziskave, drugo pa glede vpletenosti JRC. IDOC je 22. februarja 2002 predložil poročilo o dodatni upravni preiskavi v zvezi z obdobjem zaposlitve R. Berthelota kot gostujočega znanstvenika pri GD za raziskave in JRC. V poročilu IDOC je bilo navedeno, da „se zdi, da rdeča nit, sestavljena iz vseh elementov in izjav, zbranih med dodatnimi predpisanimi preiskavami, napeljuje na to, da je bil R. Berthelot pri Komisiji po vsej verjetnosti zaposlen zato, ker ga je bilo treba plačati za neposredno pomoč, ki jo je želela od njega kot osebnega svetovalca dobiti É. Cresson“.
52 Kolegij komisarjev je 21. januarja 2003 odločil, da na É. Cresson naslovi obvestilo o očitkih, sprejetih zoper zadevno osebo v okviru morebitnega začetka postopka na podlagi člena 213(2) ES in člena 126(2) AE.
53 V., preiskovalni sodnik na Tribunal de première instance de Bruxelles, je 18. marca 2003 obdolžil É. Cresson, R. Berthelota ter osem uradnikov in uslužbencev Komisije, med katerimi je bila tudi tožeča stranka, zlasti ponarejanja, uporabe ponarejenih listin, goljufije oziroma nezakonite zlorabe javnega položaja. Komisija je v postopek pred belgijskim kazenskim sodiščem 11. septembra 2003 vstopila kot oškodovanka.
54 Chambre du conseil (zunajrazpravni senat) Tribunal de première instance de Bruxelles je s sklepom z dne 30. junija 2004 ob seznanitvi z ustno obtožnico Procureur du Roi in z napotitvijo na obrazložitev njegove pisne obtožnice z dne 3. februarja 2004 razglasil ustavitev postopka pred kazenskim sodiščem. V sklepu je bilo zlasti navedeno, da je bil v preiskovalnem spisu z gotovostjo ugotovljen obstoj ponarejanja in goljufije, da pa ni mogoče na podlagi nobenega indica z gotovostjo trditi, da je ta dejanja storil kateri od obdolžencev iz preiskave.
55 Komisija je 7. oktobra 2004 vložila tožbo, s katero je Sodišču predlagala, naj ugotovi favoriziranje ali vsaj hudo malomarnost, ki pomeni kršitev obveznosti É. Cresson iz člena 213 ES in člena 126 AE, in posledično razglasi, da se É. Cresson delno ali v celoti odvzame pravica do pokojnine ali namesto nje odobrenih ugodnosti.
56 Sodišče je v sodbi z dne 11. julija 2006 v zadevi Komisija proti Cresson (C‑432/04, ZOdl., str. I‑6387, v nadaljevanju: sodba Komisija proti Cresson), odločilo, da je É. Cresson z zaposlitvijo in glede pogojev zaposlitve R. Berthelota kršila obveznosti, ki so izhajale iz njenega položaja članice Komisije. Kar pa zadeva predlog za odvzem pravice do pokojnine, ki ga je v zvezi z É. Cresson oblikovala Komisija, je Sodišče menilo, da je ugotovitev kršitve obveznosti zainteresirane osebe sama po sebi primerna kazen in ji zato ni treba naložiti še predlagane sankcije.
II – Dejansko stanje v zvezi s tožečo stranko
57 Tožeča stranka je bila od 21. decembra 1995 do julija 1997 zaposlena kot vodja kabineta É. Cresson. Decembra 1996 je bila imenovana na položaj glavnega svetovalca pri GD za raziskave, za katerega je kandidirala. Želela je namreč zapustiti kabinet É. Cresson zaradi napetosti, ki so vladale med njima od maja 1996. Vendar je iz kabineta dejansko odšla šele julija 1997, saj je É. Cresson šele takrat sprejela njeno odpoved, ker ni bil namesto nje izbran noben kandidat.
58 Tožeča stranka je bila 15. septembra 1999 neformalno zaslišana v okviru preiskave OLAF. O tem, da je bila v zvezi z njo uvedena preiskava, je bila obveščena 17. novembra 1999. Formalno je bila zaslišana 19. novembra 1999. V poročilu OLAF z dne 23. novembra 1999 je bilo v zvezi s tožečo stranko navedeno, da je glede na delno ujemajoče se izjave uradnikov v njeni pisarni po vsej verjetnosti potekal sestanek, na katerem naj bi se razpravljalo o možnosti prerazvrstitve R. Berthelota v skupino I gostujočih znanstvenikov (točka 4.2.2 poročila OLAF). Na podlagi poročila OLAF ni bil proti tožeči stranki uveden noben disciplinski postopek.
59 Belgijska frankofonska radiotelevizija (Radio Télévision Belge Francophone, v nadaljevanju: RTBF) je 27. decembra 2000 predvajala zelo gledano oddajo „Au nom de la loi“ („V imenu zakona“), ki je bila med drugim posvečena tudi „zadevi Cresson“. V tej oddaji je bilo v kratkem odlomku omenjeno ime tožeče stranke, prikazan pa je bil tudi posnetek dokumenta, opisanega kot zapisnik z zaslišanja, ki ga je z njo opravil OLAF.
60 GD za kadrovske zadeve in administracijo je tožečo stranko z dopisom z dne 7. februarja 2001 obvestil, da ji je Komisija na zahtevo, ki jo je glede tega 18. decembra 2000 pri predsedniku institucije vložil V., preiskovalni sodnik na Tribunal de première instance de Bruxelles, odvzela imuniteto.
61 V poročilu IDOC z dne 22. februarja 2002 je bilo v zvezi s tožečo stranko navedeno, da je na podlagi analize elementov preiskave mogoče sklepati, da je v njeni pisarni med 21. in 29. novembrom 1996 potekal sestanek, na katerem se je razpravljalo o možnosti prerazvrstitve R. Berthelota v skupino I gostujočih znanstvenikov (točka 4.4 poročila IDOC).
62 Tožeča stranka je bila 18. marca 2003 (glej točko 53 zgoraj) na eni strani obdolžena storilstva ali sostorilstva pri ponarejanju dokumentov, zlasti ker je izdala ali naročila izdajo trinajstih potnih nalogov in trinajstih obračunov potnih stroškov, tako da je vsakega od njih opremila z neresničnimi navedbami ali naročila, naj se opremi s takimi navedbami, na drugi strani pa goljufije v zvezi z vračilom potnih stroškov iz zgoraj navedene obtožnice. Tožeča stranka je dopis, v katerem jo je preiskovalni sodnik obvestil o obdolžitvi, prejela 7. aprila 2003.
63 Tožeča stranka je po navedeni obdolžitvi doživela živčni zlom, zato je morala večkrat prekiniti delo.
64 Na Komisijo je 25. julija 2003 naslovila „prijavo nesreče/poklicne bolezni“. V tej prijavi, ki ji je bilo priloženo poročilo zdravnika tožeče stranke, instituciji ni bilo izrecno očitano psihično nadlegovanje.
65 Komisija je 31. julija 2003 potrdila prejem prijave tožeče stranke z dne 25. julija 2003 in to obvestila, da bo opravljena preiskava, na podlagi katere naj bi bila ugotovljena vrsta in izvor njene bolezni.
66 Septembra 2003, to je teden dni po tem, ko se je tožeča stranka po odsotnosti zaradi bolezni vrnila na delo, naj bi bil raziskovalni program, za katerega je bila zadolžena, „prekinjen“ na zahtevo GD za kadrovske zadeve in administracijo. Zaradi tega incidenta je tožeča stranka znova prenehala delati, njena tokratna odsotnost z dela pa je trajala do začetka januarja 2004.
67 Generalni direktor GD za raziskave naj bi 16. januarja 2004 tožečo stranko ustno obvestil, da jo namerava OI na podlagi člena 50 Kadrovskih predpisov v interesu službe upokojiti. To informacijo naj bi tožeči stranki 20. januarja 2004 potrdil vodja kabineta člana Komisije, pristojnega za znanstvene raziskave, vendar se to ni nikoli res zgodilo. Po tej napovedi je bilo ugotovljeno vnovično poslabšanje zdravstvenega stanja tožeče stranke po živčnem zlomu, zaradi česar je ta znova prenehala delati, njena odsotnost z dela pa je trajala od 22. januarja 2004 do konca leta 2004.
68 N. Kinnock, član Komisije, pristojen za kadrovske zadeve in administracijo in torej tudi za preiskave in disciplinske zadeve, je kot OI z odločbo z dne 16. januarja 2004 v zvezi s tožečo stranko začel disciplinski postopek, nato pa je na podlagi člena 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, ta postopek prekinil do pravnomočnosti sodbe, ki jo je izdalo belgijsko kazensko sodišče. V tej odločbi je bilo poleg obtožnice navedeno, da se tožeči stranki očita, da je po eni strani kot vodja kabineta É. Cresson dejavno sodelovala pri prerazvrstitvi R. Berthelota v skupino I gostujočih znanstvenikov pri GD za raziskave, ki je bila opredeljena kot nezakonita, po drugi strani pa tudi pri zaposlitvi zadevne osebe kot gostujočega znanstvenika pri JRC, ki je bila prav tako opredeljena kot nezakonita.
69 Pisna obtožnica Procureur du Roi z dne 3. februarja 2004 (glej točko 54 zgoraj) je vsebovala zlasti spodaj navedene nove elemente v zvezi z obdolžitvijo tožeče stranke, da je kriva ponarejanja:
„[Č]eprav je bila [tožeča stranka] vodja kabineta [É.] Cresson, je nobena izjava niti eksplicitno niti implicitno ne zadeva; na podlagi nobenega stvarnega elementa – na primer zabeležke ali podpisa – ni mogoče dokazati, da je sodelovala pri dejstvih; sama je predložila dokaze, da so bili potni nalogi ponarejeni, pri čemer je navedla, da je drugi obdolženec (Berthelot) v torek prišel v Bruselj skupaj z É. Cresson z njenim vozilom, v četrtek pa je odšel v Châtellerault (Francija), čeprav naj bi ravno v navedenih dneh opravil službene poti v obratni smeri […]“
70 Pisna obtožnica, ki jo je sestavil Procureur du Roi, je bila sklenjena z navedbo, da tožeče stranke ni mogoče obtožiti v zvezi z obdolžitvami ponarejanja in goljufije.
71 Vodja enote Komisije „Zdravniška služba (Bruselj)“ je z dopisom z dne 25. maja 2004 tožečo stranko obvestil, da namerava ob upoštevanju števila dni, ko je bila odsotna zaradi bolezni, OI predlagati, naj v zvezi z njo začne postopek za ugotavljanje invalidnosti; hkrati ga je zanimalo, ali ima tožeča stranka glede tega kakršen koli ugovor.
72 Tožeča stranka je z dopisom z dne 23. junija 2004 odgovorila, da začetku takega postopka ne nasprotuje, če bo temeljil izključno na členu 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se med drugim nanaša na „invalidnost, ki je posledica poklicne bolezni.
73 Vodja enote „Zdravniška služba (Bruselj)“ je z dopisom z dne 29. junija 2004 tožeči stranki odgovoril, da je bil seznanjen z njenim dopisom z dne 23. junija 2004. Ob tem jo je opozoril, da ni mogoče predvideti sklepov invalidske komisije, zlasti kar zadeva vzročno zvezo med invalidnostjo in opravljanjem delovnih nalog, da pa bi morala zadevna komisija preučiti ta vidik.
74 Komisija je 13. julija 2004 – potem ko je belgijsko kazensko sodišče s sklepom z dne 30. junija 2004 ustavilo postopek v zvezi s tožečo stranko in drugimi obdolženci (glej točko 54 zgoraj) – tožeči stranki poslala dopis s to vsebino:
„Kot že veste, je bil disciplinski postopek proti vam prekinjen, dokler kolegij [komisarjev] ne bo sprejel odločitve o primeru É. Cresson.
[…]
Ko se na [sklep belgijskega kazenskega sodišča] ne bo mogoče več pritožiti in ga bo analizirala pravna služba, bodo vsa vprašanja v zvezi z É. Cresson predložena v odločanje kolegiju [komisarjev]. Takoj zatem bodo na podlagi sprejete odločitve ponovno preučeni drugi spisi, med katerimi je tudi vaš, ki bodo nato ponovno predloženi OI.“
75 OI je z odločbo z dne 20. julija 2004 s takojšnjim učinkom tožečo stranko prerazporedil na novo ustvarjeno delovno mesto „glavnega svetovalca za gospodarske zadeve“ pri generalnem direktorju GD za raziskave (v nadaljevanju: odločba o prerazporeditvi). V prvem odstavku te odločbe se je skliceval na izvajanje politike mobilnosti višjih uradnikov in interes službe.
76 Tožeča stranka je 14. oktobra 2004 na OI naslovila pritožbo, s katero je izpodbijala odločbo o prerazporeditvi. OI je to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 15. marca 2005. Tožeča stranka te odločbe ni izpodbijala pred sodiščem.
77 Tožeča stranka je 22. oktobra 2004 na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vložila zahtevo, naj se konča disciplinski postopek proti njej. V podporo zahtevi se je sklicevala zlasti na sklep o ustavitvi postopka, ki ga je izdalo belgijsko kazensko sodišče.
78 Tožeča stranka je 25. oktobra 2004 na Komisijo naslovila novo „prijavo nesreče pri delu in/ali poklicne bolezni“, v kateri je trdila, da je bil živčni zlom, ki ga je doživela, posledica vseh ukrepov, ki jih je v zvezi z njo sprejela Komisija in ki naj bi kazali na to, da ji želi Komisija škodovati in jo psihično nadlegovati.
79 Invalidska komisija je svoje sklepe sprejela 29. oktobra 2004. V teh je bilo navedeno, da je tožeča stranka popolnoma in trajno invalidna ter zato ne more opravljati nalog delovnega mesta v svojem kariernem razredu. V njih je bilo še navedeno, da invalidska komisija na tej stopnji še ni odločala o morebitni zvezi med ugotovljeno invalidnostjo in poklicno dejavnostjo tožeče stranke, ker „čaka, da bodo ad hoc organi dali na voljo upoštevne podatke“.
80 Tožeča stranka je bila na podlagi odločbe OI z dne 8. novembra 2004, ki je začela učinkovati 30. novembra 2004, samodejno upokojena na podlagi člena 53 Kadrovskih predpisov; dodeljena ji je bila invalidnina na podlagi člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov.
81 Komisija je 25. novembra 2004 potrdila prejem dopisa tožeče stranke z dne 25. oktobra 2004 in jo obvestila, da bo postopek, ki se je začel julija 2003 na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, kmalu končan. Tožečo stranko je še obvestila, da je treba zaradi trditev o psihičnem nadlegovanju njeno zahtevo za priznanje poklicne narave njene bolezni predati IDOC, ki je skupaj z OLAF edini pristojen za upravne preiskave.
82 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. decembra 2004 Komisiji predlagala, naj spremeni odločitev o tem, da preiskavo izvede IDOC. V podporo svojemu predlogu je navedla, da bi se s tako preiskavo po eni strani še dodatno podaljšal postopek, ki je že dotlej trajal skoraj dve leti, po drugi strani pa naj bi bil ta urad pristranski. Tožeča stranka je v tem dopisu Komisijo še vprašala, prvič, ali lahko zoper tako odločitev vloži pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov in, drugič, ali je Komisija dokončno izključila možnost, da je utrpela nesrečo pri delu.
83 Komisija je v dopisu z dne 4. februarja 2005 tožeči stranki odgovorila, da se na odločitev, da se njen spis preda IDOC, ni mogoče pritožiti in da ni mogoče sprejeti ugovorov glede nepristranskosti tega urada. Komisija je hkrati navedla, da tožeča stranka ni prijavila nesreče, saj se je v prijavi z dne 25. julija 2003 izrecno sklicevala na člen 17 starih pravil o zavarovanju (ki se nanaša na poklicno bolezen), in ne na člen 16 teh pravil (ki se nanaša na prijavo nesreče).
84 OI je z odločbo z dne 28. februarja 2005 zavrnil zahtevo tožeče stranke z dne 22. oktobra 2004, naj se konča disciplinski postopek proti njej. Ta odločba je bila utemeljena s tem, da sta disciplinski in kazenski postopek med seboj ločena in naj zato dejstvo, da je bil belgijski kazenski postopek ustavljen, še ne bi pomenilo, da je treba končati tudi disciplinski postopek. Zadevni organ je poleg tega navedel, da mora disciplinski postopek v zvezi s tožečo stranko še naprej ostati prekinjen, ker je ta postopek povezan s tožbo, ki je bila 7. oktobra 2004 vložena pri Sodišču proti É. Cresson. Ohranitev prekinitve disciplinskega postopka v zvezi s tožečo stranko je bila utemeljena zlasti tako:
„[N]obena vsebinska odločitev, ki bi bila sprejeta v vaši zadevi, pa naj bo to morebitno končanje ali nadaljevanje postopka, ne bi bila nevtralna glede na postopek pred Sodiščem proti É. Cresson in bi jo bilo torej mogoče šteti za neprimeren poskus vplivanja.
Čeprav [postopek, ki poteka pred Sodiščem proti É. Cresson,] ni kazenski postopek, je treba kljub temu uporabiti sodno prakso v zvezi z razlogi za prekinitev disciplinskega postopka v primeru kazenskega pregona, kot je določeno v členu 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom ([…] člen 88[, peti odstavek,] Kadrovskih predpisov [v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004]). [Sodišče prve stopnje] je glede tega namreč ugotovilo, da je namen tega člena tudi, da ,ne bi zadevnega uradnika v okviru kazenskega pregona, začetega proti njemu, postavili v položaj, ki bi bil manj ugoden od njegovega položaja, če taka upravna odločitev ne bi bila sprejeta […]‘ (sodba z dne 19. [marca] 1998 v zadevi Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, RecFP, str. [I‑A‑129 in] II‑343 […]).“
85 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. marca 2005 predložila tretjo „prijavo nesreče pri delu/poklicne bolezni“.
86 Komisija je z dopisom z dne 12. maja 2005 tožečo stranko obvestila, da bo nova prijava, ki ne vsebuje nobene vsebinske spremembe, le vložena v njen spis. V tem dopisu je tožečo stranko še obvestila, da je IDOC 16. marca 2005 sektorju za zavarovanja in poklicne bolezni Urada za vodenje in obračunavanje posameznih pravic (v nadaljevanju: PMO) predal „prispevek“, na podlagi katerega bo mogoče končati preiskovalni postopek, ki je bil začet na podlagi člena 17 starih pravil o zavarovanju (v nadaljevanju: prispevek IDOC).
87 Tožeča stranka je z dopisom z dne 19. maja 2005 zahtevala, naj se ji sporoči zadevni prispevek IDOC.
88 Tožeča stranka je 20. maja 2005 vložila pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka na njeno zahtevo.
89 Vodja sektorja za zavarovanja in poklicne bolezni PMO je z dopisom z dne 9. junija 2005 zavrnil zahtevo tožeče stranke, naj se ji pošlje kopija prispevka IDOC k preiskavi, ki je bila začeta na podlagi člena 17 starih pravil o zavarovanju. V utemeljitev te zavrnitve „do nadaljnje odločitve“ je navedel dva razloga. Prvič, ta prispevek naj bi bil pripravljalni akt, ki naj bi bil zdravniku, ki ga je imenovala institucija, na voljo brez tveganja, da bi njegovo razkritje vplivalo na sklep poročila, ki naj bi ga izdelal. Drugič, uporabljala naj bi se izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, na podlagi katere lahko institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje lahko škodovalo varstvu ciljev dejavnosti inšpekcij, preiskav in revizij.
90 Tožeča stranka je z dopisom z datumom 29. junij 2005 pri OI 4. julija 2005 vložila predlog za plačilo odškodnine za vso škodo, ki naj bi ji jo povzročile različne napake, ki jih očita Komisiji.
91 OI je pritožbo z dne 20. maja 2005 zavrnil z odločbo z dne 26. septembra 2005.
92 OI je predlog z dne 29. junija 2005 zavrnil z odločbo z dne 10. novembra 2005. Tožeča stranka je 23. januarja 2006 zoper zadnjo odločbo vložila pritožbo z datumom 19. januar 2006. Ta pritožba je bila predmet zavrnitve zaradi molka organa na podlagi člena 90(2), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov.
93 Tožeča stranka je 16. decembra 2005, potem ko je bila sprejeta odločba z dne 26. septembra 2005 o zavrnitvi njene pritožbe z dne 20. maja 2005 (glej točki 88 in 91 zgoraj), vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko F‑124/05.
94 Sodba Komisija proti Cresson je bila izdana 11. julija 2006.
95 Tožeča stranka je 10. avgusta 2006, potem ko je bila njena pritožba 19. januarja 2006 zavrnjena zaradi molka organa (glej točko 92 zgoraj), vložila tožbo, ki je bila evidentirana pod opravilno številko F‑96/06.
96 Podpredsednik Komisije S. Kallas je 16. oktobra 2006 tožečo stranko obvestil, da se je po natančnem pregledu sodbe Komisija proti Cresson odločil končati disciplinski postopek proti njej.
97 Komisija je 16. marca 2007 tožeči stranki vročila osnutek odločbe, v kateri je na podlagi sklepov zdravnika, ki ga je imenovala institucija, zavrnila priznanje njene bolezni kot poklicne bolezni.
98 Tožeča stranka je 3. maja 2007 zahtevala, naj se sestavi zdravniška komisija iz člena 22 pravil o zavarovanju.
99 Zdravniška komisija je 5. decembra 2007 predložila poročilo, v katerem je soglasno priznala, da je bolezen tožeče stranke poklicna bolezen. V sklepnih ugotovitvah poročila zdravniške komisije je bilo navedeno:
„1. [Tožeča stranka] je zaradi psihološkega šoka, ki ga je doživela v okviru izvajanja poklicnih dejavnosti [7. aprila] 2003 začasno postala popolnoma nezmožna za delo, kar je trajalo od 10. aprila 2003 pa vsaj do 31. avgusta 2003.
2. [Tožeča stranka] se je nato dvakrat za kratek čas vrnila na delo, vendar neuspešno, kar je privedlo do ponovitve začasne popolne nezmožnosti za delo, povezane z začetnim bolezenskim procesom.
3. [Tožeča stranka] je bila ob zaključku tega zdravniškega izvedenskega mnenja še vedno začasno popolnoma nezmožna za delo in nič ne kaže na to, da se bo njeno stanje stabiliziralo.
4. [Tožečo stranko] je treba čez približno dve leti znova pregledati na zahtevo hitrejše stranke.
[…]“
100 V delu poročila zdravniške komisije z naslovom „Razprava“ je bilo zlasti navedeno:
„V teh okoliščinah je zdravniška komisija soglasna, da je treba duševno stanje [tožeče stranke] obravnavati, kot da se še razvija, in se v sedanji fazi še ne more stabilizirati.
Ob upoštevanju teh različnih dejavnikov je zdravniška komisija soglasna, da je mogoče [tožeči stranki] od [18. marca ] 2003 utemeljeno priznati več kot 66‑odstotno invalidnost.“
101 Vodja sektorja za zavarovanje v primeru nesreč in poklicnih bolezni PMO je 28. marca 2008 tožeči stranki poslal dopis, v katerem je navedel, da lahko na podlagi poročila zdravniške komisije z dne 5. decembra 2007 prizna poklicni izvor bolezni zainteresirane osebe. Temu dopisu je bilo priloženo poročilo zdravniške komisije z dne 5. decembra 2007.
102 Tožeča stranka je 8. aprila 2008 vodji sektorja za zavarovanje v primeru nesreč in poklicnih bolezni PMO poslala dopis, v katerem mu je predlagala, naj takoj odloči o uporabi člena 73(2)(b) Kadrovskih predpisov.
103 Vodja sektorja za zavarovanje v primeru nesreč in poklicnih bolezni PMO je 28. aprila 2008 tožeči stranki odgovoril, da je v poročilu zdravniške komisije z dne 5. decembra 2007 navedeno, da se njeno stanje še ne more „stabilizirati“ in da ga je treba znova preučiti čez približno dve leti, zato v tej fazi še ne more odločati o uporabi člena 73(2)(b) Kadrovskih predpisov.
104 Invalidska komisija se je znova sestala 9. junija 2008 in na podlagi poročila zdravniške komisije z dne 5. decembra 2007 ugotovila, da je invalidnost tožeče stranke posledica poklicne bolezni.
105 OI je z odločbo z dne 16. junija 2008 o razglasitvi ničnosti in nadomestitvi odločbe z dne 8. novembra 2004 – ob upoštevanju sklepov invalidske komisije z dne 9. junija 2008 – tožeči stranki priznal pravico do invalidnine, ki se določi v skladu z določbami člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, z učinkom od dneva začetka njene invalidnosti, to je 30. novembra 2004.
106 Tožeča stranka je 18. februarja 2009 pri Sodišču za uslužbence vložila tretjo tožbo v zadevi A proti Komisiji, evidentirano pod opravilno številko F‑12/09, v kateri zlasti predlaga, naj se na eni strani za nično razglasi odločba Komisije z dne 28. aprila 2008, s katero je bilo zavrnjeno odločanje o uporabi člena 73(2)(b) Kadrovskih predpisov, na drugi strani pa naj se ji povrne škoda, ki naj bi ji bila povzročena z vsemi napakami, ki jih očita Komisiji pri vodenju postopka za priznanje njene bolezni kot poklicne bolezni.
Postopek
I – V zadevi F‑124/05 pred združitvijo z zadevo F‑96/06
107 Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 12. aprila 2006, podala ugovor nedopustnosti zoper tožbo na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, ki se je na podlagi člena 3(4) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) smiselno uporabljal za Sodišče za javne uslužbence, dokler ni začel veljati poslovnik tega sodišča.
108 Tožeča stranka je z aktom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo po telefaksu 12. maja 2006 (izvirnik je bil predložen 18. maja 2006), predložila stališča glede ugovora nedopustnosti.
109 Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 29. junija 2006 na podlagi člena 114(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje odločanje o ugovoru nedopustnosti pridržalo za končno odločbo.
110 Komisija je po sprejetju odločbe o končanju disciplinskega postopka v zvezi s tožečo stranko z ločenim aktom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo po telefaksu 18. oktobra 2006 (izvirnik je bil predložen 19. oktobra 2006), na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje vložila predlog za ustavitev postopka.
111 Tožeča stranka je z aktom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo po telefaksu 2. novembra 2006 (izvirnik je bil predložen 6. novembra 2006), predložila stališča glede predloga za ustavitev postopka.
112 Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 22. novembra 2006 na podlagi člena 114(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje odločanje o predlogu za ustavitev postopka pridržalo za končno odločbo.
113 Komisija je odgovor na tožbo predložila po telefaksu 8. januarja 2007 (izvirnik je bil predložen 11. januarja 2007).
114 Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 27. marca 2007 na skupni predlog strank na podlagi člena 77(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje postopek prekinilo do konca postopka, ki ga je tožeča stranka začela na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ali najpozneje do 30. junija 2007. Postopek je bil s sklepoma z dne 24. julija 2007 in 26. oktobra 2007 na skupni predlog strank in na isti podlagi znova prekinjen do konca postopka, ki ga je tožeča stranka začela na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ali najpozneje do 31. oktobra 2007 oziroma 1. marca 2008.
115 Sodišče za uslužbence je na podlagi ukrepov procesnega vodstva stranki pozvalo, naj odgovorita na pisna vprašanja in predložita nekaj dokumentov. Stranki sta zahteve Sodišča za uslužbence izpolnili v predpisanih rokih.
116 Sodišče za uslužbence je 9. julija 2008 odločilo, da zadevo odstopi v odločanje občni seji.
II – V zadevi F‑96/06 pred združitvijo z zadevo F‑124/05
117 Komisija je odgovor na tožbo predložila po telefaksu 20. novembra 2006 (izvirnik je bil predložen 22. novembra 2006).
118 Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 27. marca 2007 na skupni predlog strank na podlagi člena 77(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje postopek prekinilo do konca postopka, ki ga je tožeča stranka začela na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ali najpozneje do 30. junija 2007. Postopek je bil s sklepoma z dne 24. julija 2007 in 26. oktobra 2007 na skupni predlog strank in na isti podlagi znova prekinjen do konca postopka, ki ga je tožeča stranka začela na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ali najpozneje do 31. oktobra 2007 oziroma 1. marca 2008.
119 Sodišče za uslužbence je na podlagi ukrepov procesnega vodstva stranki pozvalo, naj odgovorita na pisna vprašanja in predložita nekaj dokumentov. Stranki sta zahteve Sodišča za uslužbence izpolnili v predpisanih rokih.
120 Sodišče za uslužbence je 9. julija 2008 odločilo, da zadevo odstopi v odločanje občni seji.
III – V združenih zadevah F‑124/05 in F‑96/06
121 S sklepom predsednika Sodišča za uslužbence z dne 22. januarja 2009 sta bili zadevi F‑124/05 in F‑96/06 v skladu s členom 46 Poslovnika združeni za ustni postopek in izdajo skupne končne odločbe.
122 Sodišče za uslužbence je na podlagi ukrepov procesnega vodstva stranki pozvalo, naj odgovorita na pisna vprašanja in naj predložita nekaj dokumentov. Stranki sta zahteve Sodišča za uslužbence izpolnili v predpisanih rokih.
Predlogi strank
I – V zadevi F‑124/05
123 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– za nično razglasi odločbo o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka;
– za nično razglasi odločbo Komisije z dne 26. septembra 2005 o zavrnitvi njene pritožbe z dne 20. maja 2005;
– ugotovi, da je njen predlog z dne 22. oktobra 2004 dopusten in utemeljen;
– ugotovi, da je Komisija odgovorna za napake, ki jih je storila s sprejetjem odločbe o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka in odločbe z dne 26. septembra 2005;
– Komisiji naloži, naj njej in njeni družini plača znesek v višini 3.163.602 EUR;
– odredi, da se na podlagi člena 17(4) Navodil sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje z dne 3. maja 1994 njeno ime v vseh objavah o tem sporu izpusti;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
124 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– ugotovi, da je treba postopek ustaviti;
– podredno, tožbo zavrže kot nedopustno;
– najbolj podredno, odloči, da je ta tožba neutemeljena;
– odloči o stroških v skladu s predpisi ali, podredno, odločitev o stroških pridrži do sprejetja odločitve v tožbi, evidentirani pod opravilno številko F‑96/06.
II – V zadevi F‑96/06
125 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– ugotovi, da je Komisija odgovorna za napake, ki jih je storila;
– Komisiji naloži, naj njej in njeni družini plača znesek v višini 3.163.602 EUR;
– odredi, da se na podlagi člena 17(4) Navodil sodnemu tajniku Sodišča prve stopnje z dne 3. maja 1994 njeno ime v vseh objavah o tem sporu izpusti;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
126 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– odloči, da je tožba delno nedopustna ali vsaj neutemeljena;
– odloči o stroških v skladu s predpisi.
Pravo
I – Tožba v zadevi F‑124/05
127 Najprej je treba preučiti predlog Komisije, naj se postopek ustavi.
A – Trditve strank
128 Komisija predlog za ustavitev postopka utemeljuje z dvema argumentoma. Prvič, tožeča stranka naj ne bi več imela interesa za to, da predlaga razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka, saj je OI po izdaji sodbe Komisija proti Cresson z odločbo z dne 16. oktobra 2006 ta postopek končal. Drugič, predlogi za plačilo odškodnine iz tožbe v zadevi F‑124/05 naj bi bili v bistvu enaki predlogom iz tožbe v zadevi F‑96/06.
129 Tožeča stranka pojasnjuje, da ne izpodbija tega, da je postala tožba, kar zadeva predlog za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka, brezpredmetna. Nasprotno pa meni, da je njen predlog za plačilo odškodnine še vedno popolnoma upošteven. Glede tega meni, da bi moralo Sodišče za uslužbence, ker je bila tožba v zadevi F‑124/05 vložena pred tožbo v zadevi F‑96/06, najprej odločati o prvi tožbi, nato pa svojo odločitev upoštevati v drugi.
B – Presoja Sodišča za uslužbence
130 Tožeča stranka je želela s predlogom z dne 22. oktobra 2004 končati disciplinski postopek proti njej. OI je z odločbo z dne 16. oktobra 2006 ta postopek končal. Tožeča stranka je s to odločbo torej dobila, kar je želela.
131 Poleg tega tožeča stranka tudi sama priznava, da so postali po sprejetju odločbe, s katero je Komisija končala disciplinski postopek proti njej, predlogi za razglasitev ničnosti brezpredmetni. Tako priznanje je mogoče obravnavati kot dejstvo, da je tožeča stranka te predloge umaknila.
132 Iz navedenega izhaja, da o predlogih za razglasitev ničnosti ni treba več odločati.
133 Nasprotno pa predlogi za plačilo odškodnine niso postali brezpredmetni.
134 Najprej je treba ugotoviti, prvič, da tožeča stranka v osmem očitku iz tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑96/06, napotuje na vse tožbene razloge iz tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑124/05, in drugič, da so predlogi iz tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑96/06, enaki predlogom za plačilo odškodnine iz tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑124/05.
135 Nato je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse (sodbe Sodišča z dne 17. maja 1973 v zadevi Perinciolo proti Svetu, 58/72 in 75/72, Recueil, str. 511, točke od 3 do 5; z dne 19. septembra 1985 v zadevi Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, Recueil, str. 2831, točka 9, in z dne 22. septembra 1988 v zadevi Francija proti Parlamentu, 358/85 in 51/86, Recueil, str. 4821, točka 12; sklep Sodišča za uslužbence z dne 19. septembra 2006 v zadevi Vienne in drugi proti Parlamentu, F‑22/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑101 in II‑A‑1‑377, točka 12) izhaja, da je treba tožbo, če se nanaša na iste stranke, isti predmet in iste tožbene razloge kot predhodno vložena tožba, zavreči kot nedopustno.
136 Vendar Sodišče za uslužbence meni, da je – čeprav je bila tožba v zadevi F‑124/05 evidentirana pred tožbo v zadevi F‑96/06 in ob upoštevanju dejstva, da sta bili zadevi F‑124/05 in F‑96/06 združeni za ustni postopek in izdajo skupne končne odločbe – zaradi dobrega delovanja sodnega organa ustrezneje, da se predlogi za plačilo odškodnine tožeči stranki ne obravnavajo v okviru tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑124/05, ampak v okviru tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑96/06.
137 Zato je treba v celoti sprejeti predlog Komisije, naj se postopek ustavi.
II – Tožba v zadevi F‑96/06
A – Dopustnost
1. Trditve strank
138 Komisija je na obravnavi trdila, da je odškodninska tožba zaradi postopka, ki ga je tožeča stranka začela za priznanje njene bolezni kot poklicne bolezni, prezgodnja in zato nedopustna. Komisija se pri tem sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1999 v zadevi Latino proti Komisiji (T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točki 94 in 95), v kateri je bilo odločeno, da je bila zahteva uradnika, naj se mu plača odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala kot posledica njegove poklicne bolezni, prezgodnja, ker ob vložitvi tožbe ni bilo mogoče oceniti primernosti odškodnine, do katere bi bil na podlagi Kadrovskih predpisov lahko upravičen. Glede tega poudarja, da je bilo v obravnavanem primeru v poročilu zdravniške komisije navedeno, da stopnje invalidnosti tožeče stranke ne bo mogoče opredeliti, dokler se njeno zdravstveno stanje ne bo stabiliziralo, in da je treba njen primer znova preučiti čez približno dve leti. Po mnenju Komisije je, dokler ni znan izid te ponovne preučitve, nemogoče opredeliti, kolikšen znesek bo tožeča stranka lahko prejela na podlagi člena 73(2) Kadrovskih predpisov. Sodišče za uslužbence naj bi nujno potrebovalo ta podatek, da bi opredelilo, ali je odškodnina, dodeljena tožeči stranki na podlagi te določbe, zadostna povrnitev škode, ki ji je bila povzročena.
139 Tožeča stranka odgovarja, da ni treba, da zdravniška komisija opredeli stopnjo invalidnosti, da bi lahko OI sprejel odločitev na podlagi člena 73(2) Kadrovskih predpisov. Člen 11(2) novih pravil o zavarovanju namreč določa, da je v primeru popolne trajne invalidnosti zavarovanca, ki nastane zaradi nesreče ali poklicne bolezni, TDO 100-odstotna, zato se zainteresirani osebi izplača znesek iz člena 73(2)(b) Kadrovskih predpisov. Invalidska komisija naj bi 29. oktobra 2004 ugotovila, da je tožeča stranka popolnoma trajno invalidna.
140 Tožeča stranka poleg tega trdi, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 10. decembra 2008 v zadevi Nardone proti Komisiji (T‑57/99, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑83 in II‑A‑2‑505) odločilo, da se pravilo iz zgoraj navedene sodbe Latino proti Komisiji – po katerem je morebitna odškodnina, ki se izplača zaradi nepravilnega ravnanja organa, le dopolnilo k ureditvi iz Kadrovskih predpisov in se dodeli samo, če je mogoče ugotoviti, da so zneski, pridobljeni iz tega naslova, nezadostni – ne uporablja sistematično. Glede tega meni, da bi bilo treba za njen primer uporabiti rešitev iz zgoraj navedene sodbe Nardone proti Komisiji, saj naj bi se zaradi neutemeljenega podaljševanja postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, podaljševala negotovost, v kateri je živela že več let, kar naj bi preprečevalo stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja. Komisija pa naj bi ji zavrnila plačilo odškodnine, dokler se njeno zdravstveno stanje ne stabilizira. Tožeča stranka meni, da se je Komisija s tem znašla v „začaranem krogu“ ali „peklenski spirali“, kar bi Sodišče za uslužbence lahko razrešilo tako, da bi instituciji naložilo, naj ji takoj plača odškodnino.
141 Komisija na to odgovarja, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti obstoja izjemnih okoliščin, na podlagi katerih je bila izdana zgoraj navedena sodba Nardone proti Komisiji.
2. Presoja Sodišča za uslužbence
142 Sodišče za uslužbence uvodoma ugotavlja, da se Komisija v odgovoru na tožbo v zadevi F‑96/06 ni sklicevala na to, da je tožba nedopustna, ker je bila vložena prezgodaj, ampak je ta argument prvič navedla šele v odgovoru na tožbo v zadevi F‑124/05, ko je pojasnila, da to velja tudi za tožbo v zadevi F‑96/06, nato v dopisu z dne 25. februarja 2008, ki ga je poslala v odgovor na ukrep procesnega vodstva Sodišča za uslužbence v zvezi z obema zadevama, in nazadnje še med skupno obravnavo obeh zadev.
143 Čeprav se Komisija v odgovoru na tožbo v zadevi F‑96/06 ni sklicevala na ta ugovor nedopustnosti, to Sodišču za uslužbence ne bi smelo preprečiti, da ga preuči, saj so pogoji za dopustnost tožb, vloženih na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, del kogentnega prava (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 2008 v zadevi Belgija in Komisija proti Genette, T‑90/07 P in T‑99/07 P, ZOdl., str. II‑3859, točka 87 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je treba upoštevati še to, da sta bili zadevi združeni (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. marca 1980 v zadevi Forges de Thy‑Marcinelle in Monceau proti Komisiji, 26/79 in 86/79, Recueil, str. 1083, točka 4), in okoliščino, da sta imeli stranki možnost o tem vprašanju kontradiktorno razpravljati na skupni obravnavi obeh zadev.
144 V obravnavanem primeru se tožeča stranka ne sklicuje le na škodo, ki jo je povzročilo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, zato ni mogoče a priori trditi, da je mogoče to škodo popolnoma povrniti na podlagi postopka, s katerim se prizna, da je njena bolezen poklicna bolezen. Nekateri očitki tožeče stranke zadevajo okoliščine, zaradi katerih je lahko uradniku povzročena nepremoženjska škoda, tudi če ne zboli za poklicno boleznijo.
145 Zlasti bi bila lahko tožeči stranki zaradi številnih kršitev pravic do obrambe, na katere se sklicuje, povzročena tudi nepremoženjska škoda, ki ni povezana s poslabšanjem njenega zdravstvenega stanja in je zato ni mogoče povrniti z zneskom iz člena 73 Kadrovskih predpisov.
146 Tožeča stranka poleg tega posebej zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi ji bila povzročena zaradi predolgega disciplinskega postopka proti njej.
147 Glede tega je treba ugotoviti, da disciplinski postopek za vsakega uradnika pomeni negotovost v zvezi z njegovo poklicno prihodnostjo in mu zato nujno povzroči nekaj stresa in tesnobe. Če ta negotovost traja predolgo, stres in tesnoba, ki sta s tem povzročena uradniku, nista več upravičena. Zato je treba predpostaviti, da je zainteresirani osebi zaradi predolgega trajanja disciplinskega postopka povzročena nepremoženjska škoda.
148 Ni sporno, da se lahko posamezniki na tako hudo negotovost, ki traja dlje, kot bi bilo razumno, odzovejo različno, na primer glede na njihovo morebitno duševno krhkost. Nerazumno dolg disciplinski postopek lahko torej povzroči duševno trpljenje ali v najhujših primerih tudi pravo duševno bolezen ali poslabšanje že obstoječe duševne bolezni.
149 Kar zadeva zlasti nepremoženjsko škodo, ki bi jo lahko povzročil predolg disciplinski postopek, je treba tako razločevati med, na eni strani, nepremoženjsko škodo, ki se povzroči vsakemu uradniku ali uslužbencu ne glede na morebitno bolezen, in na drugi strani, škodo, ki jo povzroči morebitna duševna bolezen – ali poslabšanje take bolezni – ki bi lahko nastala zaradi predolgega trajanja takega postopka (glej po analogiji sodbo Sodišča za uslužbence z dne 2. maja 2007 v zadevi Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑121 in II‑A‑1‑657, točke od 197 do 202).
150 Tako je odškodninski zahtevek za povrnitev prve vrste škode dopusten ne glede na fazo, v kateri je morebitni postopek, ki bi ga lahko uradnik poleg tega začel na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
151 Nasprotno pa iz sodne prakse izhaja, da uradnikov odškodninski zahtevek, katerega namen je povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu jo je povzročila poklicna bolezen, na splošno ni dopusten, dokler ni končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
152 Glede tega je treba opozoriti, da ureditev, ki je sprejeta na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, določa pavšalno odškodnino pri nezgodah ali poklicnih boleznih, ne da bi zainteresirana oseba morala dokazati kakršno koli napako institucije. Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da ima uradnik pravico zahtevati dodatno kompenzacijo samo v okoliščinah, v katerih se izkaže, da ureditev iz Kadrovskih predpisov ne omogoča primerne povrnitve utrpljene škode (sodbi Sodišča z dne 8. oktobra 1986 v zadevi Leussink proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točka 13, in z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 22; sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑627, točka 71, in zgoraj navedena sodba Latino proti Komisiji, točka 94).
153 Zato je bilo odločeno, da je tožba, s katero je uradnik zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu bila povzročena zaradi poklicne bolezni, in jo je vložil, preden je bil končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, prezgodnja, ker ob vložitvi tožbe ni bilo mogoče oceniti primernosti odškodnine, do katere bi bil na podlagi Kadrovskih predpisov lahko upravičen (zgoraj navedena sodba Latino proti Komisiji, točki 94 in 95).
154 Sodišče prve stopnje je v nedavni sodbi odločilo, da na podlagi okoliščine, da zdravniški postopek še ni končan, ni mogoče sistematično sklepati o tem, da je bil odškodninski zahtevek zaradi domnevnega nepravilnega ravnanja institucije vložen prezgodaj (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Nardone proti Komisiji, točka 56). V tej sodbi je namreč pojasnjeno, da je sicer običajno za uradnika hitreje in ceneje dokazati – če je to primerno – da je upravičen do pavšalne odškodnine na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, kot pa dokazati, da so izpolnjeni pogoji, potrebni za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti, vendar to ne drži vedno (zgoraj navedena sodba Nardone proti Komisiji, točka 56). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev iz zgoraj navedene sodbe Latino proti Komisiji, da je po splošnem pravu pogoj za dopustnost odškodninske tožbe, da se najprej izčrpa pravno sredstvo za povrnitev škode, določeno s členom 73 Kadrovskih predpisov, utemeljilo z ekonomičnostjo postopka, torej načelom, ki zahteva uravnoteženje različnih dejavnikov iz vsakega posameznega primera (zgoraj navedena sodba Nardone proti Komisiji, točka 56).
155 Glede tega je mogoče še dodati, da je treba pri opredeljevanju in oceni škode, ki je posledica poklicne bolezni, postopek, določen na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, obravnavati kot lex specialis v odnosu do splošnega prava s področja nepogodbene odgovornosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Giraudy proti Komisiji, točke od 193 do 196).
156 V večini primerov je za opredelitev vzročne zveze med pogoji pri opravljanju delovnih nalog in zatrjevano škodo ter za oceno zadevne škode potrebno zdravniško izvedensko mnenje, zato ne bi bilo smiselno – ali bi bilo celo nemogoče – da bi sodišča Evropske unije zadevno vzročno zvezo in zadevno škodo opredelila pred koncem postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
157 Tak je tudi primer iz obravnavane zadeve, zato ni mogoče uporabiti rešitve iz zgoraj navedene sodbe Nardone proti Komisiji.
158 Tako rešitev je narekovala skrb za ekonomičnost postopka v „posebnih okoliščinah [te] zadeve“ (zgoraj navedena sodba Nardone proti Komisiji, točka 57). V tej zadevi namreč ni bilo potrebno zdravniško izvedensko mnenje, da bi lahko ocenili nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel A. Nardone, saj je ta delal v prašnem in nezdravem okolju (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Nardone proti Komisiji, točke od 98 do 123).
159 Nasprotno pa je v obravnavani zadevi potrebno zdravniško izvedensko mnenje, da bi lahko opredelili obseg telesne in duševne škode, ki jo je mogoče pripisati pogojem, v katerih je tožeča stranka opravljala poklicno dejavnost.
160 Poleg tega se na podlagi trditev Komisije na obravnavi zdi, da bo postopek, ki ga je začela tožeča stranka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, kmalu končan. V poročilu zdravniške komisije z dne 5. decembra 2007 je namreč navedeno, da bi bilo treba tožečo stranko čez približno dve leti znova pregledati na zahtevo hitrejše stranke.
161 Poleg tega je treba opozoriti, da člen 19(3), drugi pododstavek, pravil o zavarovanju določa, da je treba v poročilu zdravniške komisije, kadar po končanem zdravljenju še ni mogoče dokončno določiti stopnje invalidnosti, določiti najkasnejši datum za ponovno preučitev zavarovančevega primera. To določbo je treba nujno razlagati ozko. Če bi namreč lahko zdravniška komisija večkrat prestavila datum, ko je treba znova preučiti zavarovančev primer, nekateri zavarovanci ne bi nikoli doživeli izplačila zneska iz člena 73 Kadrovskih predpisov. Poleg tega bi bila široka razlaga te določbe v nasprotju s pojmom stabilizacije, kot je opredeljen v členu 19(3) pravil o zavarovanju in v skladu s katerim se posledice nezgode ali poklicne bolezni štejejo za stabilne, ko se stabilizirajo ali če se bodo zmanjševale zelo počasi in v zelo omejenem obsegu. Pojem stabilizacije zdravstvenega stanja torej ne izključuje kakršnega koli razvoja stanja pacienta, temveč pomeni stabilizacijo ali zelo počasen razvoj.
162 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba v obravnavanem primeru zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti postopka počakati do konca posebnega postopka, določenega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
163 Zato je treba šteti, da je bil predlog tožeče stranke v delu, v katerem zahteva povrnitev škode, ki je posledica njene poklicne bolezni, vložen prezgodaj in ga je treba zavreči kot nedopustnega, ne da bi se bilo treba opredeliti glede očitkov tožeče stranke v zvezi z vodenjem postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, vključno s tistimi v zvezi z neuporabo člena 11(2) novih pravil o zavarovanju, predstavljenih v točki 139 te sodbe. Nasprotno pa je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na vidik nepremoženjske škode, ki ni povezan z njeno boleznijo, razglasiti za dopusten.
B – Vsebinska presoja
164 Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila številne napake, ki naj bi kazale na to, da jo je psihično nadlegovala. Te različne napake naj bi povzročile njen živčni zlom in nadaljnja poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar naj bi bil razlog za njeno invalidnost. Zato naj bi ji bili prizadejani premoženjska škoda v višini razlike med njeno uradniško plačo in invalidnino, pa tudi zelo huda nepremoženjska škoda.
165 Uvodoma je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v tožbi predlagala, naj se imenuje izvedenec za opredelitev višine premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ji bila povzročena. Na obravnavi te zahteve ni več omenjala, ampak je predložila posodobljeno oceno zadevne škode, ki naj bi znašala 3.163.602 EUR. To je treba obravnavati, kot da je tožeča stranka umaknila predloge v zvezi z imenovanjem izvedenca.
166 V skladu z ustaljeno sodno prakso odgovornost Skupnosti v okviru odškodninskega zahtevka uradnika predpostavlja izpolnjevanje vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, glede obstoja dejanske škode in vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 21. februarja 2008 v zadevi Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točka 52 in navedena sodna praksa, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. maja 2009 v zadevi M proti EMEA, T‑12/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑31 in II‑B‑1‑159, točka 98).
167 Najprej je treba preučiti, ali je Komisija storila napako, ki da bi lahko povzročila njeno odgovornost.
1. Napake, ki se očitajo Komisiji
168 Tožeča stranka v podporo tožbi zaradi ugotovitve odgovornosti navaja osem očitkov. Komisiji v bistvu očita, da:
– jo je domnevno neupravičeno vpletla v „zadevo Berthelot“ (prvi očitek);
– je bilo storjenih več pomanjkljivosti in so bile večkrat kršene njene pravice do obrambe, kar naj bi pomenilo, da so bile storjene napake pri upravnih preiskavah (drugi očitek);
– je bilo kršeno načelo zaupnosti preiskav OLAF (tretji očitek);
– ji je nezakonito odvzela imuniteto pred sodnimi postopki (četrti očitek);
– je bila odločba o njeni prerazporeditvi nezakonita (peti očitek);
– je bilo storjenih več nezakonitosti v postopku za priznanje poklicne narave njene bolezni (šesti očitek);
– je bilo mnenje, ki ga je izdala invalidska komisija 29. oktobra 2004, nezakonito (sedmi očitek) ter
– sta bila uvedba in nadaljevanje disciplinskega postopka proti njej nezakonita (osmi očitek).
a) Prvi očitek: domnevno neupravičeno vpletanje tožeče stranke v „zadevo Berthelot“
Trditve strank
169 Tožeča stranka s prvim očitkom trdi, da je bila domnevno popolnoma neupravičeno vpletena v „zadevo Berthelot“. Komisija naj bi – s tem, da jo je brez kakršnega koli dokaza obravnavala kot glavno povzročiteljico „zadeve Berthelot“, „da jo je brez kakršne koli podlage obtožila tako hudih dejanj, da je belgijskim sodiščem prikrivala bistvena stališča[, ki jih je izrazila], da je tako dolgo vztrajala pri obtožbah, ne da bi kakor koli poskusila izpolniti svojo obveznost, da jih preveri s preiskavo, in tudi s tem, da je uvedla disciplinski postopek proti [njej]“ – kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči ter načelo dobrega upravljanja, zlorabila legitimno pričakovanje zainteresirane osebe in kršila uvodno izjavo 10 Uredbe št. 1073/1999, v kateri je določeno, da lahko ugotovitve preiskave OLAF temeljijo izključno na dejstvih z dokazno vrednostjo.
170 OI je v odločbi z dne 10. novembra 2005, s katero je zavrnil predlog tožeče stranke, menil, da spadajo argumenti tožeče stranke iz navedenega prvega očitka v vsebinsko presojo disciplinskega postopka.
171 Tožeča stranka je v odgovor na to v tožbi pojasnila, da ta očitek presega osmi očitek iz tožbe, ki se nanaša na nepravilnosti v disciplinskem postopku.
Presoja Sodišča za uslužbence
172 Ker so argumenti iz tega očitka tesno povezani z osmim očitkom, v katerem tožeča stranka nasprotuje sklepu o uvedbi disciplinskega postopka proti njej, bodo ti argumenti preučeni v okviru navedenega očitka.
173 Ker je mogoče ta očitek razumeti tudi kot nasprotovanje dejstvu, da je bila tožeča stranka vključena v preiskave OLAF in IDOC, je treba pojasniti, da ima institucija široko diskrecijsko pravico, kar zadeva uvedbo in vodenje upravnih preiskav, pod pogojem, da obstaja utemeljen sum, da je bil storjen disciplinski prekršek.
174 V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka vodja kabineta É. Cresson, članice Komisije, ko je bil R. Berthelot nezakonito prerazvrščen na najvišje mesto na lestvici in prav tako nezakonito zaposlen pri JRC. Poleg tega so nekateri uradniki in uslužbenci v pričanjih omenjali tožečo stranko. Zlasti T., asistentka pri JRC, je trdila, da je tožeči stranki na njeno izrecno prošnjo poslala sporočilo o izvedljivosti prerazvrstitve R. Berthelota in njegove zaposlitve pri JRC.
175 Torej sta OLAF in IDOC med preiskavami upravičeno preučila, ali je tožeča stranka kot vodja kabineta sodelovala pri ugotovljenih nepravilnostih in – če je bilo tako – kakšna je bila njena vloga.
176 Ker so v okviru zadeve „Berthelot“ obstajali elementi, ki bi lahko povzročili utemeljen sum v zvezi s tožečo stranko, je treba očitek glede uvedbe in vodenja preiskav v zvezi z njo zavrniti.
b) Drugi očitek: pomanjkljivosti in kršitve pravic do obrambe, zaradi česar naj bi bile storjene napake pri upravnih preiskavah
Trditve strank
177 Drugi očitek se deli na dva dela. Tožeča stranka v prvem delu očitka navaja več pomanjkljivosti in kršitev pravic do obrambe, zaradi česar naj bi bile storjene napake pri vodenju upravnih preiskav. V drugem delu očitka nasprotuje pristranskosti organov, ki so vodili upravne preiskave.
178 Tožeča stranka v prvem delu očitka navaja naslednje trditve.
179 Prvič, tožeča stranka naj bi bila „potisnjena v ospredje“, medtem ko naj druge osebe, ki naj bi sodelovale pri prerazvrstitvi R. Berthelota na višji položaj na lestvici in njegovi zaposlitvi pri JRC, ne bi bile izpostavljene.
180 Drugič, organi, pristojni za izvedbo preiskav, naj ne bi pokazali nobenega zanimanja za nekatere dokaze, ki naj bi jih ponudila tožeča stranka. Prvič, OLAF naj bi zavrnil rokovnik, za katerega mu je tožeča stranka predlagala, da mu ga lahko izroči. Drugič, Komisija, OLAF in IDOC naj ne bi poskusili preveriti odgovora L., direktorja direktorata za kadrovske zadeve in administracijo GD za raziskave, na vprašanje, zakaj vstop treh uradnikov v stavbo Breydel v Bruslju, kamor naj bi prišli na sestanek, ki naj bi domnevno potekal novembra 1996, ni bil evidentiran v ustreznem registru. Tretjič, preiskovalci naj ne bi nikoli zaslišali M., ki je bila v času dejanskega stanja pristojna za tajništvo vodje kabineta. Četrtič, nasprotja in razlike med različnimi pričanji naj se ne bi upoštevali.
181 Tretjič, pravice tožeče stranke do obrambe naj bi bile kršene, ker naj bi bilo novinarski ekipi RTBF dovoljeno vstopiti v prostore OLAF, kjer je posnela zaupne dokumente, ki so se nanašali neposredno nanjo, in jih nato predvajala v zelo gledani oddaji „Au nom de la loi“, ki je bila na sporedu 27. decembra 2000.
182 Četrtič, sporočilo z dne 18. marca 2002, ki je vsebovalo stališča tožeče stranke, naj ne bi bilo priloženo poročilu o dodatni upravni preiskavi z dne 22. februarja 2002.
183 Tožeča stranka v drugem delu očitka nasprotuje zlasti ravnanju D., ki naj kot pristojna za izvedbo preiskave, prvič, v sporočilo z dne 27. marca 2001 ne bi vključila poročila o zaslišanju zainteresirane osebe, drugič, bi v dopisu z dne 23. novembra 2001, naslovljenem na É. Cresson, za tožečo stranko obremenilna dejstva predstavila kot dokazana in, tretjič, v poročilo o dodatni upravni preiskavi z dne 22. februarja 2002 ne bi vključila njenega sporočila z dne 18. marca 2002.
184 Komisija opozarja, prvič, da načela enakega obravnavanja uradnikov ni mogoče razlagati tako, da se lahko uradnik, ki je kaznovan, ker je kršil zahteve iz Kadrovskih predpisov – da bi se izognil ukrepu, ki je bil sprejet proti njemu –utemeljeno sklicuje na okoliščino, da drugi uradnik, ki je kršil zadevne zahteve, ni bil kaznovan. To načelo naj bi se še toliko bolj uporabljalo v obravnavanem primeru, ker tožeča stranka ni bila kaznovana.
185 Drugič, Komisija izpodbija trditev tožeče stranke, da dejstva, ki naj bi jih predložila, niso bila upoštevana. Poročila preiskav naj bi bila sestavljena kot predpostavke, in ne trditve, v njih pa naj bi bila navedena vsa razhajanja v izjavah različnih zaslišanih uradnikov.
186 Tretjič, Komisija trdi, da je bilo bistvo sporočila tožeče stranke z dne 18. marca 2002 povzeto v trditvah iz njene izjave z dne 12. septembra 2001, priložene poročilu o preiskavi IDOC. Zato naj osnutka poročila, ki je bilo predloženo tožeči stranki, da bi lahko izrazila pripombe, ne bi bilo treba spreminjati zaradi zadevnega sporočila, saj naj bi bili elementi, ki jih je vsebovalo, upoštevani že pri sestavi tega poročila.
187 Kar zadeva drugi del očitka, Komisija odgovarja, da D. v sporočilu z dne 23. novembra 2001, ki ga je naslovila na É. Cresson, ni podala stališča, ampak je le poročala o pričanju. To sporočilo naj torej ne bi bilo pristransko. Kar zadeva sporočilo tožeče stranke z dne 18. marca 2002, Komisija napotuje na svoje trditve, predstavljene v okviru prvega dela očitka.
Presoja Sodišča za uslužbence
188 Prvič, kar zadeva argument, da druge osebe, ki naj bi sodelovale pri prerazvrstitvi R. Berthelota na višji položaj na lestvici in njegovi zaposlitvi pri JRC, niso bile izpostavljene, je treba opozoriti, da ima institucija široko diskrecijsko pravico, kar zadeva uvedbo in vodenje upravnih preiskav, pod pogojem, da obstaja utemeljen sum, da je bil storjen disciplinski prekršek (glej točko 173 zgoraj).
189 Ob upoštevanju te široke diskrecijske pravice na eni strani in obstoja elementov, zaradi katerih bi lahko nastal utemeljen sum v zvezi s tožečo stranko, na drugi strani (glej točko 176 zgoraj) z njenim argumentom, da v zvezi z nekaterimi uradniki niso bile opravljene upravne preiskave, ni mogoče dokazati pomanjkljivosti ali kršitev pravic do obrambe, na katere se sklicuje v prvem delu očitka.
190 Drugič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da organi, pristojni za izvedbo preiskav, niso upoštevali nekaterih dokazov, ki jim jih je ponudila, zainteresirana oseba ni dokazala, da zadevni organi dokazov, ki jih je predložila, niso vključili v spis in jih niso preučili.
191 Tretjič, kar zadeva argument tožeče stranke, da sporočilo z dne 18. marca 2002 ni bilo vključeno v poročilo o dodatni upravni preiskavi IDOC, je treba opozoriti, da to sporočilo ni vsebovalo nobenega novega dejstva v primerjavi s pričanjem zainteresirane osebe, ki je bilo priloženo zadevnemu poročilu. Poleg tega pravica uradnika, da se izrazi o dejstvih, ki ga zadevajo, ne pomeni, da morajo preiskovalci na podlagi zahtev, ki jih postavi zaslišani uradnik, spremeniti sklepe poročila.
192 Četrtič in zadnjič, zavrniti je treba tudi argumente tožeče stranke glede pomanjkljive nepristranskosti organov, pristojnih za izvedbo preiskav. Prvič, take pomanjkljive nepristranskosti ni mogoče utemeljiti z dejstvom, da D., ki je bila pristojna za izvedbo preiskave, svojemu sporočilu z dne 27. marca 2001 ni priložila zapisnika z zaslišanja tožeče stranke, saj je bil zadevni zapisnik priložen končnemu poročilu IDOC. Drugič, kot upravičeno meni Komisija, ni mogoče trditi, da je D. v dopisu z dne 23. novembra 2001, naslovljenem na É. Cresson, za tožečo stranko obremenilna dejstva predstavila kot dokazana: D. je v tem dopisu nekdanjo članico Komisije namreč le prosila za pojasnila zlasti v zvezi s pričanjem T., asistentke pri JRC. Tretjič, kar zadeva trditev, da sporočilo z dne 18. marca 2002 ni bilo vključeno v poročilo o dodatni upravni preiskavi IDOC, je bilo že zgoraj pojasnjeno, da pravica uradnika, da se izrazi o dejstvih, ki ga zadevajo, ne pomeni, da morajo preiskovalci na podlagi zahtev, ki jih postavi zaslišani uradnik, spremeniti sklepne ugotovitve poročila.
193 Trditev o domnevnem dovoljenju, ki naj bi ga Komisija izdala novinarski ekipi RTBF za snemanje zaupnega dokumenta v zvezi s tožečo stranko, bo preučena v okviru tretjega očitka, ki zadeva kršitev načela zaupnosti preiskav OLAF in v katerem se tožeča stranka sklicuje na ista dejstva.
194 Torej kršitve pravic do obrambe, na katere se sklicuje tožeča stranka v drugem očitku – razen v zvezi z zadnjim argumentom, glede katerega bo Sodišče za uslužbence presojalo v okviru tretjega očitka – niso utemeljene.
c) Tretji očitek: kršitev načela zaupnosti preiskav OLAF
Trditve strank
195 Tretji očitek se nanaša na kršitev načela zaupnosti preiskav OLAF. Tožeča stranka trdi, da sta OLAF in/ali Komisija med letom 2000 RTBF dovolili vstop v prostore OLAF, kjer se je seznanila s strogo zaupnimi dokumenti v zvezi z njo in nekatere od njih tudi posnela. Tako naj bi bil posnetek zapisnika z zaslišanja, ki ga je z njo opravil OLAF in je bil označen kot „tajen“, predvajan 27. decembra 2000 v zelo gledani televizijski oddaji „Au nom de la loi“, s čimer naj bi bila tožeča stranka javno izpostavljena.
196 Komisija naj bi poleg tega kršila svojo dolžnost pomoči tožeči stranki, saj naj ne bi dala nobene pobude za to, da bi našla odgovorne za predvajanje posnetka tega dokumenta in tožeči stranki vrnila čast.
197 Komisija izpodbija dopustnost tega očitka, ker naj bi se tožeča stranka nanj sklicevala v pritožbi z dne 14. oktobra 2004, s katero je izpodbijala odločbo o prerazporeditvi. Glede tega trdi, da je OI to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 15. marca 2005, zoper katero se tožeča stranka ni pritožila v roku, določenem s členom 91 Kadrovskih predpisov.
198 Komisija podredno meni, da je ta očitek neutemeljen, in zanika, da bi RTBF dovolila, da se seznani z dokumenti v zvezi s tožečo stranko.
199 Komisija pojasnjuje, prvič, da OLAF pri uresničevanju cilja v splošnem interesu, to je informiranja javnosti, in izvajanju lastne strategije komuniciranja avdiovizualnim medijem daje na voljo splošne posnetke svojih prostorov v obliki baze posnetkov in zadevnim medijem dovoljuje, da naredijo splošne posnetke njegovih prostorov, vendar pri tem nimajo dostopa do občutljivih dokumentov ali prostorov.
200 Glede tega trdi, drugič, da je bil zapisnik z zaslišanja, ki ga je s tožečo stranko opravil OLAF, posredovan belgijskim sodnim organom in so bili torej njegovi prejemniki organi zunaj Komisije, zato ni mogoče sklepati, da je dostop do tega dokumenta novinarjem RTBF priskrbela Komisija.
201 Komisija tako izpodbija obstoj kakršne koli zveze med splošnimi posnetki prostorov OLAF in posnetkom zadevnega zaupnega dokumenta. Pri tem obžaluje, da so informacije prišle v javnost, vendar zanika, da bi bila za to odgovorna, in poudarja, da mora dokaze v zvezi s tem predložiti tožeča stranka.
202 V zvezi z domnevno kršitvijo njene dolžnosti pomoči trdi, da ji tožeča stranka ni predložila nobene prošnje na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Dopustnost očitka
203 Drži, da se je tožeča stranka na predvajanje posnetkov zaupnih dokumentov v televizijski oddaji 27. decembra 2000 sklicevala v pritožbi z dne 14. oktobra 2004, ki jo je OI z odločbo zavrnil, tožeča stranka pa se na to odločbo ni pritožila na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov. Tožeča stranka je v tej pritožbi v enem stavku omenila predvajanje posnetkov domnevno zaupnih dokumentov v zvezi z njo v oddaji „Au nom de la loi“, da bi tako ponazorila „številne ukrepe nadlegovanja“, ki naj bi jim bila izpostavljena v zvezi z „zadevo Cresson“ in med katerimi naj bi bila njena prerazporeditev le eden od vidikov.
204 Vendar pa je bil edini namen te pritožbe zahtevati umik odločbe o prerazporeditvi. Njen namen ni bil zahtevati, da se zainteresirani osebi plača odškodnina zaradi napak, ki naj bi jih storila Komisija.
205 Vendar se lahko uradnik na isti tožbeni razlog, isti argument ali isto dejstvo sklicuje v več pritožbah s pravno drugačnim predmetom (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2008 v zadevi Chassagne proti Komisiji, T‑253/06 P, ZOdl. JU., str. I‑B‑1‑43 in II‑B‑1‑295, točka 149).
206 Zato je treba ugovor nedopustnosti, na katerega se sklicuje Komisija, zavrniti.
– Utemeljenost očitka
207 Da bi lahko preučili utemeljenost tega očitka, je treba najprej na kratko povzeti sporni odlomek iz oddaje „Au nom de la loi“.
208 V tej oddaji je bilo v kratkem odlomku omenjeno ime tožeče stranke, prikazan pa je bil tudi posnetek, ki je bil v komentarju k posnetkom iz oddaje opisan kot zapisnik z zaslišanja, ki ga je s tožečo stranko opravil OLAF.
209 Ime tožeče stranke je bilo omenjeno v povezavi z intervjujem s H., vodjo družbe H. Ta pripoveduje, da je prišel v kabinet É. Cresson, ne da bi bil tja povabljen z zahtevo, naj kabinet plačuje najemnino za stanovanje, v katerem je prebival R. Berthelot, ki jo je dotlej plačevala družba H. Nato pojasnjuje, da je presenečeno ugotovil, da se je oseba na mestu vodje kabineta zamenjala, in da ga je novi vodja kabineta, torej tožeča stranka, brez kakršne koli obzirnosti postavil pred vrata z vprašanjem, kaj pomeni ta potegavščina. Sledi nekaj posnetkov prostorov OLAF, nato pa še kratek posnetek dokumenta, katerega vsebine na zaslonu ni mogoče prebrati in ki ga novinar opiše kot zapisnik z zaslišanja, ki ga je s tožečo stranko opravil OLAF, ter ga komentira:
„Poročilo o preiskavi OLAF vsebuje zaslišanje [tožeče stranke]. V njem je potrjeno, da je prišel R. Berthelot enkrat ali dvakrat skupaj s H. v tajništvo É. Cresson.“
210 Nato se oddaja posveti drugemu vidiku zadeve.
211 Tako je bilo ime tožeče stranke skupaj z odlomkom iz zapisnika z zaslišanja, ki ga je z njo opravil OLAF, omenjeno na kratko in postransko, ne da bi bila zainteresirana oseba osebno izpostavljena.
212 Čeprav tožeča stranka ni bila osebno izpostavljena, je obžalovanja vredno dejstvo, da je bil v zadevni oddaji predvajan posnetek dokumenta, ki je bil v komentarju k posnetkom iz oddaje opisan kot zapisnik z zaslišanja, ki ga je s tožečo stranko opravil OLAF.
213 V skladu s sodno prakso mora v okviru odškodninske tožbe tožeča stranka dokazati, da so pogoji za nepogodbeno odgovornost Evropske unije izpolnjeni. Vendar obstaja izjema od tega pravila, ko je škodni dogodek lahko nastal iz več različnih vzrokov in ko tožena institucija ni predložila nobenega dokaza, ki bi pomagal ugotoviti, zaradi katerega od teh vzrokov je ta dogodek nastal, čeprav je imela največ možnosti, da bi priskrbela dokaze v zvezi s tem, zato mora ona nositi odgovornost za to negotovost (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2008 v zadevi Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, ZOdl., str. II‑1585, točki 182 in 183).
214 Vendar v obravnavanem primeru ni mogoče trditi, da je imela Komisija največ možnosti, da priskrbi dokaze v zvezi s tem, kaj je bil vzrok za to, da so informacije prišle v javnost. Zato ne more ona nositi odgovornosti za negotovost v zvezi z izvorom tega uhajanja informacij.
215 Komisija namreč upravičeno trdi, da ona in OLAF nista bila edina organa, ki sta posedovala zapisnik z zaslišanja, ki ga je s tožečo stranko opravil OLAF, saj je bil ta posredovan belgijskim nacionalnim organom, da bi ti lahko začeli morebitni kazenski pregon.
216 Komisija poleg tega pojasnjuje, da OLAF pri uresničevanju cilja v splošnem interesu, to je informiranja javnosti, in izvajanju lastne strategije komuniciranja avdiovizualnim medijem daje na voljo splošne posnetke svojih prostorov v obliki baze posnetkov in zadevnim medijem dovoljuje, da naredijo splošne posnetke njegovih prostorov. Torej ni mogoče dokazati nobene zveze med posnetki prostorov OLAF in posnetkom dokumenta, ki je bil v oddaji opisan kot zapisnik z zaslišanja tožeče stranke.
217 Dalje, kar zadeva očitek, da je Komisija kršila dolžnost pomoči, je treba opozoriti, da ji tožeča stranka ni predložila nobene prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Poleg tega Komisiji razen v izjemnih okoliščinah tožeči stranki ni treba ponuditi pomoči na lastno pobudo. Le v takih okoliščinah je namreč institucija dolžna brez predhodne zahteve zainteresirane osebe – torej na lastno pobudo – ponuditi določen ukrep pomoči (sodba Sodišča z dne 12. junija 1986 v zadevi Sommerlatte proti Komisiji, 229/84, Recueil, str. 1805, točka 20, in sklep Sodišča za uslužbence z dne 31. maja 2006 v zadevi Frankin in drugi proti Komisiji, F‑91/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑25 in II‑A‑1‑83, točki 23 in 24).
218 Zato je treba očitek, ki se nanaša na to, da je institucija kršila dolžnost pomoči, zavrniti.
219 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tretji očitek zavrniti kot neutemeljen.
d) Četrti očitek: nezakonit odvzem imunitete tožeče stranke pred sodnimi postopki
Trditve strank
220 Tožeča stranka v tem očitku trdi, da je bil sklep, o katerem je bila obveščena 7. februarja 2001, da se ji odvzame imuniteta pred sodnimi postopki, ki jo je uživala, nezakonit.
221 Tožeča stranka trdi, da je sklep o odvzemu imunitete uradniku resen ukrep, zato bi ga bilo treba pred njegovim sprejetjem zaslišati, kot je bilo to storjeno v primeru W., generalnega direktorja GD za industrijo.
222 Tožeča stranka poleg tega trdi, da ji sklep o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki, ki je bil naslovljen na belgijskega preiskovalnega sodnika, ni bil poslan, zato ni mogla oceniti, ali je bil dovolj obrazložen.
223 Nazadnje tožeča stranka še meni, da je bil sklep o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki zanjo diskriminatoren in da so bila s tem zlorabljena pooblastila, saj so nekateri uradniki kljub vpletenosti v „zadevo Berthelot“ imuniteto obdržali.
224 Komisija odgovarja, da morajo institucije sodelovati z organi kazenskega pregona in da v obravnavanem primeru zavrnitve odvzema imunitete tožeči stranki ni bilo mogoče utemeljiti z nobenim interesom Skupnosti.
225 Komisija meni, da uradnika pred sprejetjem sklepa o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki ni treba zaslišati, saj se ta lahko brani v kazenskem postopku, ki bi bil lahko v zvezi z njim začet po sprejetju tega ukrepa. Glede tega trdi, da zadeve v zvezi z generalnim direktorjem GD za industrijo – če je trditev tožeče stranke o njegovem predhodnem zaslišanju resnična – ni mogoče obravnavati kot precedens, zaradi katerega bi bila institucija dolžna pred ugoditvijo zahtevi za odvzem imunitete uradniku, ki jo vloži organ sodnega pregona, uradnike sistematično zaslišati. Institucija naj bi imela v zvezi s tem diskrecijsko pravico.
Presoja Sodišča za uslužbence
226 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se uradnik, ki odločitve OI, ki posega v njegov položaj, ni izpodbijal v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ne more sklicevati na domnevno nezakonitost te odločitve v okviru odškodninske tožbe (sodba Sodišča z dne 7. oktobra 1987 v zadevi Schina proti Komisiji, 401/85, Recueil, str. 3911, točka 9, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1991 v zadevi Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, Recueil, str. II‑407, točka 144).
227 Tožeča stranka akta, s katerim ji je bila odvzeta imuniteta pred sodnimi postopki in o katerem jo je GD za kadrovske zadeve in administracijo obvestil z dopisom z dne 7. februarja 2001, ni izpodbijala v rokih, določenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, zato je treba preučiti naravo zadevnega akta, da bi lahko opredelili, ali je posegal v njen položaj ali pa je bilo to ravnanje, ki nima značilnosti odločitve.
228 To vprašanje mora Sodišče za uslužbence preučiti po uradni dolžnosti, ker zadeva predhodni postopek in roke za vložitev pravnega sredstva.
229 Akti, ki posegajo v položaj uradnika, so lahko le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko vplivajo na interese zainteresirane osebe s tem, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1989 v zadevi Bossi proti Komisiji, 346/87, Recueil, str. 303, točka 23).
230 Odločeno je bilo, da čeprav imajo privilegiji in imunitete, ki jih Protokol priznava Evropskim skupnostim, zgolj funkcionalno naravo, ker je njihov namen preprečiti oviranje delovanja in neodvisnosti Skupnosti, pa vendar ostaja dejstvo, da so bili izrecno dodeljeni uradnikom in drugim uslužbencem institucij Skupnosti. To, da so privilegiji in imunitete določeni v javnem interesu Skupnosti, utemeljuje pristojnost, ki je dana institucijam, za odvzem imunitete, če je to potrebno, vendar ne pomeni, da so ti privilegiji in imunitete dodeljeni Skupnostim, in ne neposredno njenim uradnikom in drugim uslužbencem. Zato Protokol ustvarja subjektivno pravico v korist zadevnih oseb (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl., str. II‑2849, točki 27 in 28).
231 Imuniteta pred sodnimi postopki iz člena 12 Protokola o privilegijih in imunitetah uradnike in uslužbence varuje pred tem, da bi jih organi držav članic kazensko preganjali zaradi dejanj, storjenih pri opravljanju uradnih dolžnosti. Sklep o odvzemu imunitete uradniku ali uslužbencu že z učinkom ukinitve tega varstva spremeni njegov pravni položaj, tako da ima ta spet status osebe, za katero velja splošno pravo držav članic, in je, ne da bi bilo potrebno kakršno koli vmesno pravilo, tako izpostavljena ukrepom, ki jih to splošno pravo vzpostavlja, zlasti priporu in sodnemu postopku (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Mote proti Parlamentu, točka 34).
232 Diskrecijska pravica glede nadaljevanja ali opustitve postopka, uvedenega proti uradniku ali uslužbencu, ki je prepuščena nacionalnim organom po odvzemu imunitete, ne vpliva na neposredno poseganje v pravni položaj slednjega, ker je posledica sklepa o odvzemu imunitete omejena na ukinitev varstva, do katerega je bil upravičen kot uradnik ali uslužbenec, ki pa ne vključuje nobenega dopolnilnega izvedbenega ukrepa (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Mote proti Parlamentu, točka 35).
233 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je sklep, s katerim je Komisija tožeči stranki odvzela imuniteto pred sodnimi postopki, akt, ki posega v položaj tožeče stranke.
234 Ker pa se ta zoper sklep o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki ni pritožila v rokih, določenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, se ne more več sklicevati na njegovo nezakonitost v okviru odškodninske tožbe.
235 Zato je treba četrti očitek zavreči kot nedopusten.
e) Peti očitek: nezakonitost odločbe o prerazporeditvi tožeče stranke
Trditve strank
236 Tožeča stranka meni, da odločba o prerazporeditvi ni bila dovolj obrazložena, da je bila sprejeta v nasprotju z interesom službe in da je bila to prikrita disciplinska kazen.
237 Komisija izpodbija dopustnost tega očitka. Tožeča stranka naj bi se na odločbo o prerazporeditvi pritožila 14. oktobra 2004, OI pa naj bi to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 15. marca 2005. Tožeča stranka naj nato zoper zadevno odločbo ne bi vložila tožbe pri sodišču v roku, določenem s členom 91 Kadrovskih predpisov.
238 Komisija podredno trdi, da je bila odločba o prerazporeditvi sprejeta v interesu službe, in glede tega opozarja, da imajo institucije pri organizaciji svojih služb široko diskrecijsko pravico.
Presoja Sodišča za uslužbence
239 Kot je bilo navedeno že med obravnavo četrtega očitka, se uradnik, ki odločitve OI, ki posega v njegov položaj, ni izpodbijal v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ne more sklicevati na domnevno nezakonitost te odločitve v okviru odškodninske tožbe.
240 Tožeča stranka je v obravnavanem primeru 19. oktobra 2004 na podlagi člena 90 Kadrovskih predpisov zoper odločbo o prerazporeditvi vložila pritožbo z dne 14. oktobra 2004, vendar odločbe OI z dne 15. marca 2005 o zavrnitvi te pritožbe ni izpodbijala pred sodiščem na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov.
241 Iz tega izhaja, da se tožeča stranka v tej odškodninski tožbi ne more sklicevati na domnevno nezakonitost odločbe o prerazporeditvi.
242 Zato je treba peti očitek zavreči kot nedopusten.
f) Šesti očitek: domnevne nepravilnosti v postopku, začetem na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov
243 Ta očitek se deli na dva dela. V prvem delu očitka tožeča stranka nasprotuje odločitvi, s katero je bila izključena možnost, da je utrpela nesrečo pri delu, v drugem pa odločitvi, da dodatno preiskavo izvede IDOC.
244 Poleg tega je tožeča stranka v dopisih Sodišču za uslužbence in nato na obravnavi navedla različne nepravilnosti, ki naj bi bile storjene v postopku na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Glede tega je zlasti trdila, da se je Komisije znašla v „začaranem krogu“ ali „peklenski spirali“: po eni strani naj bi se namreč zaradi neutemeljenega podaljševanja postopka, uvedenega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, podaljševala negotovost, v kateri je živela že več let, kar naj bi preprečevalo stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja, po drugi strani pa naj ji Komisija ne bi želela plačati odškodnine, dokler se njeno zdravstveno stanje ne stabilizira.
245 Treba je opozoriti, da na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se smiselno uporablja, sicer res ni dovoljeno navajanje novih razlogov med postopkom, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom, vendar je treba razlog, s katerim se le razširi že navedeni tožbeni razlog, šteti za dopusten (sodba Sodišča z dne 26. aprila 2007 v zadevi Alcon proti UUNT, C‑412/05 P, ZOdl., str. I‑3569, točka 38).
246 Dodatni ugovori, ki jih je navedla tožeča stranka v obravnavanem primeru, ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom, in ker jih je tožeča stranka navedla le v okviru vprašanja nedopustnosti zahtevka za povrnitev škode, povezane s poklicno boleznijo, ker naj bi bil ta vložen prezgodaj, jih ni mogoče šteti za razširitev navedenih dveh delov šestega očitka ali katerega od drugih, prej navedenih očitkov.
247 Poleg tega je tožeča stranka 18. februarja 2009 pri Sodišču za uslužbence vložila tretjo tožbo, evidentirano pod opravilno številko F‑12/09, v kateri zlasti predlaga, naj se za nično razglasi odločba Komisije z dne 28. aprila 2008, s katero je bilo zavrnjeno odločanje o uporabi člena 73(2)(b) Kadrovskih predpisov, in naj se ji povrne škoda, ki naj bi ji bila povzročena zaradi vseh napak, ki jih očita Komisiji pri vodenju postopka za priznanje njene bolezni kot poklicne bolezni, med katerimi je tudi neutemeljeno podaljševanje tega postopka.
248 Zato je treba zadevne ugovore v tej tožbi zavreči kot nedopustne in mora torej Sodišče za uslužbence preučiti le dva dela očitka, ki ju je tožeča stranka navedla v tožbi.
Prvi del očitka: domnevno neutemeljena izključitev možnosti nesreče pri delu
– Trditve strank
249 Tožeča stranka navaja, da je vse od prve prijave z dne 25. julija 2003 – in nato sistematično ves čas trajanja postopka – trdila, da je zbolela za poklicno boleznijo in/ali se ji je zgodila nesreča pri delu. Vendar naj Komisija ne bi preučila, ali je utrpela nesrečo pri delu.
250 Komisija odgovarja, da je ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera in tudi samih prijav tožeče stranke upravičeno začela postopek za priznanje bolezni kot poklicne bolezni, in ne nesreče.
– Presoja Sodišča za uslužbence
251 V členu 2 starih pravil o zavarovanju, ki so se uporabljala v času, ko je tožeča stranka vložila prijave, je nesreča opredeljena kot vsakršen nenaden, silovit ali neobičajen pripetljaj ali dejavnik, ki škoduje telesnemu ali duševnemu zdravju uradnika.
252 Na podlagi člena 16 starih pravil o zavarovanju morajo uradniki, ki doživijo nezgodo, ali po njih upravičene osebe nesrečo prijaviti upravi institucije, ki ji pripada zavarovanec. V prijavi o nesreči so navedeni datum in čas, vzroki in okoliščine nesreče ter imena prič ali katerih koli tretjih oseb, ki bi lahko bile odgovorne. Priloži se zdravniško potrdilo, v katerem so navedene vrsta poškodb in verjetne posledice nesreče. Prijava se vloži najkasneje v 10 delovnih dneh po datumu nesreče.
253 Na podlagi člena 17(1), prvi pododstavek, prvi stavek, starih pravil o zavarovanju, uradnik, ki zaradi poklicne bolezni zahteva uporabo teh pravil, upravi institucije v razumnem roku po začetku bolezni ali po datumu njene prve diagnoze predložijo prijavo.
254 Tožeča stranka je 25. julija 2003 Komisiji poslala dopis, v katerem je navedla, da je doživela hud živčni zlom, pri čemer je v predmetu navedla „prijava nesreče/poklicne bolezni (člen 17 [starih pravil o zavarovanju])“.
255 Tožeča stranka je 25. oktobra 2004 na Komisijo naslovila novo prijavo, v kateri je navedla, da je doživela hud živčni zlom, ki je posledica psihičnega nadlegovanja, ki naj bi mu bila izpostavljena. V predmetu tega dopisa je navedla „[…] Priznanje mojega zdravstvenega stanja kot poklicne bolezni in/ali nesreče pri delu – posledice za izvajanje postopkov, določenih s členoma 73 in 78 Kadrovskih predpisov […]“.
256 Treba je ugotoviti, da se je tožeča stranka v prijavi z dne 25. julija 2003 izrecno sklicevala na člen 17 starih pravil o zavarovanju, ki se je nanašal na postopek za priznanje bolezni kot poklicne bolezni, in ne na člen 16 teh pravil, ki je zadeval priznanje nekega dogodka kot nesreče, čeprav sta bila v njej hkrati navedena pojma „nesreča“ in „poklicna bolezen“. V vsebini prijave je navedeno, da je tožeča stranka doživela živčni zlom, kar je bolezen.
257 Enako velja za prijavo tožeče stranke z dne 25. oktobra 2004, v kateri v predmetu navaja pojma „nesreča“ in „poklicna bolezen“, vendar se znova sklicuje na živčni zlom, ki ga je doživela.
258 Torej je Komisija na podlagi samih prijav tožeče stranke upravičeno menila, da se te ne nanašajo na to, da se dogodek prizna za nesrečo, ampak na to, da je njena bolezen poklicna bolezen, in je zato začela postopek za priznanje zadevne bolezni kot poklicne bolezni.
259 Zato je treba prvi del očitka zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del očitka: nepravilnosti v postopku pred IDOC
– Domnevno nezakonita predložitev zadeve IDOC
260 Tožeča stranka trdi, da je bila odločitev o predložitvi zadeve IDOC nezakonita ne glede na to, ali je bila sprejeta na podlagi člena 2(1) SID o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov ali na podlagi odstavka 2 tega člena. Kar zadeva prvo predpostavko, tožeča stranka meni, da preiskava za opredelitev, ali uradniki Komisije niso izpolnili svojih obveznosti, z ničimer ne pripomore k opredelitvi, ali je z zdravniškega vidika bolezen zadevne osebe poklicna bolezen. Kar zadeva drugo predpostavko, trdi, da so dejstva, na katere se sklicuje kot dokaz, da je bila izpostavljena psihičnemu nadlegovanju, neizpodbitna in da zato ni potrebna nobena dodatna preiskava.
261 Komisija opozarja, da je bila odločitev o predložitvi zadeve IDOC sprejeta na podlagi člena 2(2) SID o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov, potem ko je tožeča stranka v dopisu z dne 25. oktobra 2004 trdila, da je bila izpostavljena psihičnemu nadlegovanju. V okviru postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov v zvezi s priznanjem bolezni tožeče stranke kot poklicne bolezni, naj bi bilo treba namreč preveriti, ali ni mogoče ugotoviti krivdnega ravnanja institucije.
262 Treba je opozoriti, da je lahko IDOC na podlagi člena 2(2) SID o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov pristojen za preiskave, med drugim tudi tiste na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
263 Iz sodne prakse izhaja, da je namen upravne preiskave na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov objektivno pridobiti vse potrebne podatke, na podlagi katerih se ugotovi, ali je bolezen poklicna bolezen, in se določijo okoliščine, v katerih se je ta pojavila. Če se ugotavljanje tega, ali je bolezen zadevnega uradnika posledica opravljanja delovnih nalog, osredotoči na njegove delovne razmere, mora preiskava zajemati podrobno objektivno analizo njegovih delovnih razmer in njegove bolezni kot take (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 2004 v zadevi Vainker proti Parlamentu, T‑48/01, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑197, točka 129).
264 V obravnavanem primeru je bil, prvič, na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, potem ko je zainteresirana oseba 25. julija 2003 vložila prijavo, 31. julija 2003 začet postopek za priznanje njenega živčnega zloma kot poklicne bolezni in je, drugič, 25. oktobra 2004 na Komisijo naslovila novo prijavo, v kateri je navedla, da je njen živčni zlom povzročilo psihično nadlegovanje, ki mu je bila izpostavljena.
265 Institucija je torej upravičeno začela izčrpno preiskavo v zvezi z boleznijo tožeče stranke in njenimi delovnimi pogoji.
266 Zato je Komisija po prejemu dopisa tožeče stranke z dne 25. oktobra 2004 od IDOC upravičeno zahtevala, naj opravi upravno preiskavo v zvezi s pogoji, pod katerimi je delala tožeča stranka, da bi opredelila, ali je bila ta res izpostavljena psihičnemu nadlegovanju.
267 Torej je treba trditev tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.
– Domnevna pomanjkljiva nepristranskost IDOC
268 Tožeča stranka trdi, da IDOC ni dovolj nepristranski in neodvisen, da bi lahko izvedel upravno preiskavo, saj naj bi nekatere tam zaposlene osebe povzročile dejanja, ki jih je tožeča stranka občutila kot psihično nadlegovanje.
269 Komisija odgovarja, da na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče dovolj jasno opredeliti dogodkov in odgovornih oseb.
270 Sodišče za uslužbence meni, da je treba očitek o pomanjkljivi nepristranskosti IDOC zavrniti kot neutemeljen, saj tožeča stranka ni dovolj natančno opredelila oseb, zaradi katerih naj bi bila ovirana nepristranskost tega urada. Glede tega je treba ugotoviti, da samo okoliščina, da se tožeča stranka ni strinjala s sklepi iz poročila IDOC, ne zadostuje za ugotovitev pomanjkanja nepristranskosti tega urada.
– Zavrnitev poslanja prispevka IDOC tožeči stranki
271 Tožeča stranka graja dejstvo, da se OI sklicuje na prispevek IDOC z dne 16. marca 2005, čeprav je bila njena zahteva, naj se ji ta prispevek pošlje, zavrnjena z dopisom z dne 9. junija 2005.
272 Komisija odgovarja, da je mogoče zavrnitev zahteve, da se tožeči stranki pošlje prispevek IDOC, utemeljiti z dvema razlogoma. Prvič, ta prispevek naj bi bil v okviru postopka, določenega s pravili o zavarovanju, pripravljalni akt, ki naj bi bil zdravniku, ki ga je imenovala institucija, na voljo brez tveganja, da bi lahko njegovo razkritje vplivalo na sklep zdravniškega poročila. Drugič, institucije naj bi imele na podlagi izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 možnost zavrniti dostop do dokumenta, kadar bi razkritje lahko škodovalo varstvu ciljev dejavnosti inšpekcij, preiskav in revizij.
273 Sodišče za uslužbence uvodoma za vse upoštevne namene ugotavlja, da bi bilo treba argument v zvezi z zavrnitvijo poslanja prispevka IDOC z dne 16. marca 2005, če naj se šteje, da se z njim izpodbija zakonitost odločbe z dne 9. junija 2005, s katero je vodja sektorja za zavarovanja in poklicne bolezni PMO zavrnil zahtevo tožeče stranke, naj se ji pošlje zadevni prispevek – torej odločbe, ki posega v položaj zainteresirane osebe – zavreči kot nedopusten. Kot je bilo navedeno že med obravnavo četrtega očitka, se uradnik, ki odločitve, ki posega v njegov položaj, ni izpodbijal v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, namreč ne more sklicevati na domnevno nezakonitost te odločitve v okviru odškodninske tožbe.
274 Vendar tožeča stranka v obravnavanem primeru Komisiji očita, da ji je še naprej vztrajno zavračala dostop do zadevnega dokumenta, čeprav se je proti njej sklicevala na ta dokument. Zato je treba ta argument obravnavati, kot da se z njim izpodbija zakonitost ravnanja uprave. Kot tak je torej dopusten v podporo predlogom za plačilo odškodnine.
275 Člen 26 Kadrovskih predpisov določa, da se za vsakega uradnika sestavi osebni spis, ki vsebuje vse dokumente v zvezi z njegovim upravnim statusom in vsa poročila glede njegovih sposobnosti, učinkovitosti in vedenja ter vse uradnikove pripombe na te dokumente. Institucija dokumentov ne more uporabiti proti uradniku ali se nanje sklicevati, razen v primeru, da so ga z njimi seznanili pred vložitvijo. Iz sodne prakse izhaja, da je namen teh določb zagotoviti pravico uradnika do obrambe (glej sodbe Sodišča z dne 28. junija 1972 v zadevi Brasseur proti Parlamentu, 88/71, Recueil, str. 499, točka 11; z dne 7. oktobra 1987 v zadevi Strack proti Komisiji, 140/86, Recueil, str. 3939, točka 7, in z dne 1. oktobra 1991 v zadevi Vidrányi proti Komisiji, C‑283/90 P, Recueil, str. I‑4339, točki 20 in 21).
276 Kar zadeva dostop do dokumentov zdravniške narave v okviru postopka za priznanje poklicne bolezni, je bil s pravili o zavarovanju določen poseben postopek, po katerem se celotno zdravniško poročilo, na katerem temelji odločitev, ki jo namerava sprejeti OI, predloži zdravniku, ki ga je izbral uradnik, če ta to zahteva, in sicer po vročitvi osnutka sklepa iz člena 21 pravil o zavarovanju ter obravnavi zdravniške komisije, katere član je zdravnik, ki ga je imenoval uradnik (glej zgoraj navedeni sodbi Strack proti Komisiji, točka 9, in Vidrányi proti Komisiji, točka 22).
277 Spoštovanje pravic uradnika namreč zahteva, da mu je treba priznati dostop do dokumentov zdravniške narave (zgoraj navedena sodba Strack proti Komisiji, točka 10). Vendar je treba to možnost, ki se priznava uradniku, uskladiti s potrebami, ki izhajajo iz zdravniške molčečnosti in v skladu s katerimi vsak zdravnik sam presodi o možnostih za to, da osebe, ki jih zdravi ali pregleduje, obvesti o vrsti njihovih morebitnih bolezni (zgoraj navedena sodba Strack proti Komisiji, točka 11 in navedena sodna praksa). V pravilih o zavarovanju so bile z določbo o posrednem dostopu do dokumentov zdravniške narave prek zdravnika, ki ga je imenoval uradnik in mu torej zaupa, usklajene pravice uradnika s potrebami, ki izhajajo iz zdravniške molčečnosti (zgoraj navedeni sodbi Strack proti Komisiji, točka 12, in Vainker proti Parlamentu, točka 137).
278 Iz sodne prakse še izhaja, da je treba zaradi spoštovanja pravic uradnika temu poleg dostopa do dokumentov zdravniške narave priznati tudi dostop do ugotovitve dejstev, na podlagi katerih naj bi bila sprejeta odločitev v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov (glej zgoraj navedeno sodbo Strack proti Komisiji, točka 10). Zato je treba zdravniško naravo priznati tudi dokumentom, ki zadevajo dejanske ugotovitve v zvezi z incidentom, ki se je zgodil med delom, in jih je mogoče uporabiti kot podlago za postopek za priznanje obstoja nesreče pri delu ali poklicne bolezni v smislu pravil o zavarovanju (zgoraj navedena sodba Strack proti Komisiji, točka 13; sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 1990 v zadevi Vidrányi proti Komisiji, T‑154/89, Recueil, str. II‑445, točka 33, in zgoraj navedena sodba Vainker proti Parlamentu, točka 136).
279 Sodišče prve stopnje je v tem okviru poudarilo, da mora celotno zdravniško poročilo, glede katerega lahko uradnik zahteva, da se predloži zdravniku po njegovi izbiri in ga je treba predložiti članom zdravniške komisije, predvidene s pravili o zavarovanju, vključevati morebitno poročilo o upravni preiskavi. Tako lahko uradnik, če je vložil tako zahtevo, prek izbranega zdravnika poda stališče glede ugotovitev iz poročila o preiskavi in preveri, ali je smotrno pridobiti mnenje zdravniške komisije (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Vidrányi proti Komisiji, točki 34 in 35).
280 Poleg tega dejstvo, da so nekateri dokumenti zdravniške narave, še ne pomeni, da ne morejo, če je to potrebno, zadevati tudi upravnega statusa uradnika. V tem primeru je treba te dokumente vložiti v osebni spis zainteresirane osebe (glej zgoraj navedeno sodbo Strack proti Komisiji, točka 13, in zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje Vidrányi proti Komisiji, točka 36).
281 Tako je po eni strani spis, na podlagi katerega imenovani zdravnik ali zdravniška komisija ocenita, ali je bolezen poklicna bolezen, zdravniške narave in je zato vpogled vanj mogoč le s posredovanjem zdravnika, ki ga imenuje uradnik, po drugi strani pa je treba elemente upravne narave, ki bi jih lahko vseboval ta spis in bi lahko vplivali na upravni status uradnika, vnesti tudi v osebni spis, do katerega ima uradnik na podlagi člena 26 Kadrovskih predpisov neposreden dostop (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča Vidrányi proti Komisiji, točka 24).
282 Vsi dokumenti, ki se predložijo zdravniku, ki ga imenuje institucija, ali zdravniški komisiji, torej spadajo v sistem, določen s pravili o zavarovanju. Nekatere od teh dokumentov je treba vložiti v osebni spis uradnika, ta pa mora imeti možnost, da se seznani z njimi, če jih uprava, v pristojnost katere spada, uporabi za oceno ali spremembo njegovega upravnega statusa (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča Vidrányi proti Komisiji, točka 25).
283 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da Komisija tožeči stranki v času, ko je ta z dopisom z dne 19. maja 2005 vložila zahtevo za pošiljanje prispevka IDOC, še ni vročila osnutka odločbe v zvezi z njeno zahtevo za priznanje poklicne bolezni. Ta je bil tožeči stranki namreč vročen šele 16. marca 2007. Torej je treba z vidika pravil o zavarovanju prispevek IDOC pred tem datumom šteti za pripravljalni akt.
284 Vendar se je OI v odločbi z dne 10. novembra 2005 o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tožeče stranke za utemeljitev zavrnitve skliceval prav na prispevek IDOC.
285 OI je v odločbi z dne 10. novembra 2005 namreč navedel, da je „IDOC 16. marca 2005 sklenil, da ni mogoče iz nobenega razloga, ki jih [tožeča stranka] navaja v podporo tem trditvam, objektivno razbrati zlorabe, za katero trdi, da je obstajala in ki je ena temeljnih značilnosti psihičnega nadlegovanja, kot je opredeljeno v členu 12a Kadrovskih predpisov“, ter da so bile „odločitve, sprejete v zvezi z njo, v interesu institucij in je vse potekalo po predpisih“.
286 Ker se je OI pri sprejetju akta, ki je posegal v položaj tožeče stranke, skliceval na prispevek IDOC, je mogoče šteti, da je to dokument, ki zadeva upravni status zainteresirane osebe v smislu člena 26 Kadrovskih predpisov.
287 Zato bi tožeča stranka morala imeti dostop do prispevka IDOC na podlagi člena 26 Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Sodišča Strack proti Komisiji, točka 13, in Vidrányi proti Komisiji, točki 24 in 25, ter zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje Vidrányi proti Komisiji, točka 36).
288 Torej je Komisija – ker tožeči stranki ni želela poslati prispevka IDOC, čeprav je ta zadeval njen upravni status, kot je to mogoče razbrati iz odločbe Komisije z dne 10. novembra 2005 – kršila člen 26 Kadrovskih predpisov.
289 Tega sklepa ni mogoče izpodbijati s trditvami Komisije, da je, prvič, prispevek IDOC pripravljalni akt v okviru zdravniškega postopka in, drugič, da je treba uporabiti izjemo iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, ki institucijam omogoča zavrnitev dostopa do dokumenta, kadar bi razkritje lahko škodovalo varstvu ciljev dejavnosti inšpekcij, preiskav in revizij.
290 Kar zadeva prvo trditev Komisije, je prispevek IDOC uporabila zunaj zdravniškega postopka za sprejetje odločitve, ki je zadevala upravni status tožeče stranke, zato se ne more sklicevati na okoliščino, da je bil ta prispevek pripravljalni akt v okviru zdravniškega postopka.
291 Kar zadeva trditev v zvezi s škodovanjem varstvu ciljev dejavnosti inšpekcij, preiskav in revizij, iz same Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da se ta uredba uporablja za dostop javnosti do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije.
292 Pravice uradnika ali uslužbenca, ki zahteva predložitev dokumenta v zvezi z njegovim upravnim statusom, niso enake pravicam katerega koli drugega predstavnika javnosti, ki zahteva dostop do dokumentov institucije.
293 Pravice uradnikov in uslužbencev na tem področju namreč izhajajo iz posebnih določb člena 26 Kadrovskih predpisov, v katerih so določene posebne obveznosti institucij, s katerimi se zagotovijo pravice do obrambe zainteresirane osebe, na kar je bilo opozorjeno tudi v sodni praksi. Uradnikom torej pripada posebna pravica, ki temelji na členu 26 Kadrovskih predpisov.
294 Poleg tega je mogoče, če je to potrebno, za zahtevo uradnika uporabiti posebne določbe v zvezi z javnimi uslužbenci, ki se nanašajo na dostop do posebnih vrst dokumentov, kot so na primer dokumenti zdravniške narave.
295 Iz navedenega izhaja, da izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, na katero se sklicuje Komisija, ne more ovirati uporabe določb iz člena 26 Kadrovskih predpisov. Komisija torej zavrnitve zahteve, da se tožeči stranki pošlje prispevek IDOC, ne more utemeljiti s to izjemo.
296 Zato je Komisija, ker je tožeči stranki zavračala dostop do prispevka IDOC, čeprav je ta zadeval njen upravni status, ravnala nepravilno.
g) Sedmi očitek: nezakonitost mnenja invalidske komisije z dne 29. oktobra 2004
Trditve strank
297 Tožeča stranka s tem očitkom izpodbija zakonitost mnenja, ki ga je izdala invalidska komisija 29. oktobra 2004. Glede tega meni, da bi se morala invalidska komisija izreči o morebitni zvezi med invalidnostjo, ki je bila ugotovljena pri njej, in pogoji, pod katerimi je opravljala poklicno dejavnost.
298 Tožeča stranka meni, da je Komisija kršila člen 78 Kadrovskih predpisov, ker je za izvedbo postopka iz te določbe postavila pogoj, da se najprej izvede postopek iz člena 73 Kadrovskih predpisov. Glede tega poudarja, da je v dopisu z dne 23. junija 2004 predlagala, naj se v skladu s členom 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov ugotovi, da je njena invalidnost posledica opravljanja njenih delovnih nalog. V podporo svoji trditvi se sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1992 v zadevi Plug proti Komisiji (T‑165/89, Recueil, str. II‑367).
299 Komisija trdi, da mora imeti invalidska komisija za izvajanje svoje pristojnosti ob izrekanju o zvezi med invalidnostjo uradnika in njegovo poklicno dejavnostjo na voljo izide preiskave na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Dejavnosti invalidske komisije naj bi torej potekale v dveh fazah. V prvi fazi naj bi se ta izrekla le o invalidnosti zainteresirane osebe. Nato naj bi počakala, dokler se ji ne predložijo elementi preiskave, izvedene na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. V drugi fazi naj bi se znova sestala in se izrekla še o zvezi med okoliščinami poklicne dejavnosti uradnika in njegovo invalidnostjo. Komisija trdi, da je Sodišče prve stopnje tak potek postopka potrdilo v zgoraj navedeni sodbi Lucaccioni proti Komisiji.
300 Komisija poudarja, da tožeča stranka zaradi takega poteka postopka med čakanjem na izid postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov ni bila prikrajšana za invalidnino na podlagi člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov. Edino še nerešeno vprašanje naj bi se nanašalo na dajatve iz člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov in zlasti na to, ali mora institucija plačevati prispevke v pokojninski sistem. Komisija v svojih pisanjih poudarja, da bo tožeči stranki v primeru priznanja njene invalidnosti kot poklicne bolezni dodeljena ugodnost iz člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, in sicer retroaktivno od datuma odločbe o invalidnosti. Komisija je na podlagi ukrepov procesnega vodstva po sprejetju odločbe z dne 28. marca 2008, s katero je bilo priznano, da je bolezen tožeče stranke poklicna bolezen, Sodišču za uslužbence predložila odločbo z dne 16. junija 2008 o razglasitvi ničnosti in nadomestitvi odločbe z dne 8. novembra 2004, s katero je OI ob upoštevanju sklepov invalidske komisije z dne 9. junija 2008 tožeči stranki priznal pravico do invalidnine, ki se določi v skladu z določbami člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, z učinkom od datuma začetka njene invalidnosti, to je 30. novembra 2004.
Presoja Sodišča za uslužbence
301 Kot je bilo navedeno že med obravnavo četrtega očitka, se uradnik, ki odločitve OI, ki posega v njegov položaj, ni izpodbijal v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ne more sklicevati na domnevno nezakonitost te odločitve v okviru odškodninske tožbe.
302 Ker se torej tožeča stranka na odločbo OI z dne 8. novembra 2004, s katero je bila upokojena in ji je bila priznana invalidnina na podlagi člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov, in ne na podlagi petega odstavka tega člena, ni pritožila, se ne more sklicevati na nezakonitost te odločbe v okviru te odškodninske tožbe.
303 Vendar tožeča stranka s tem tožbenim razlogom ne izpodbija zakonitosti odločbe OI z dne 8. novembra 2004, temveč le graja mnenje invalidske komisije z dne 29. oktobra 2004, ker se ta ni izrekla o morebitni zvezi med invalidnostjo, ki je bila ugotovljena pri njej, in njeno poklicno dejavnostjo, glede na to, da je bila takrat že začeta preiskava na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
304 Tako je treba preučiti, ali se tožeča stranka s tem očitkom, ki se nanaša na nezakonitost mnenja invalidske komisije, ne želi izogniti nedopustnosti očitka, ki bi temeljil na nezakonitosti odločbe OI z dne 8. novembra 2004, ker zoper to odločbo nista bili vloženi pritožba in tožba.
305 To vprašanje mora Sodišče za uslužbence preučiti po uradni dolžnosti, ker zadeva predhodni postopek in roke za vložitev pravnega sredstva.
306 Iz sodne prakse izhaja, da je treba mnenje, ki ga izda invalidska komisija, šteti za pripravljalni akt, ki je del postopka upokojitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. junija 1997 v zadevi H proti Komisiji, T‑196/95, RecFP, str. I‑A‑133 in II‑403, točka 48, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 15. novembra 2006 v zadevi Jiménez Martínez proti Komisiji, T‑115/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑269 in II‑A‑2‑1409, točki 29 in 30).
307 Čeprav ni mogoče izključiti možnosti, da lahko tudi s pripravljalnim aktom uradniku nastane škoda ne glede na končno odločitev, ki se z njim pripravlja, je treba ugotoviti, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ne trdi, da ji je z mnenjem invalidske komisije nastala škoda, ki bi bila lahko drugačna od škode, ki bi ji lahko nastala z odločbo, sprejeto na podlagi tega mnenja, to je odločbo OI z dne 8. novembra 2004.
308 Tožeča stranka namreč trdi, da je mnenje invalidske komisije nezakonito, ker naj se ta ne bi izrekla o izvoru njene invalidnosti, dokler nima na voljo podatkov preiskave, začete na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
309 Tako je tožeči stranki z odločbo OI z dne 8. novembra 2004, s katero je bila ta upokojena in ji je bila priznana invalidnina na podlagi člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov namesto na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, lahko nastala škoda.
310 Očitek, ki temelji na nezakonitosti mnenja invalidske komisije in se nanaša na pripravljalni akt, je treba zavreči kot nedopusten, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi ji s tem aktom nastala škoda, drugačna od škode, nastale s končno odločbo, saj namreč ni nikoli predlagala razglasitve ničnosti odločbe z dne 8. novembra 2004 ali proti njej vložila odškodninske tožbe v rokih, določenih za izpodbijanje te odločbe.
h) Osmi očitek: nezakonita uvedba in nadaljevanje disciplinskega postopka proti tožeči stranki
Uvodna ugotovitev
311 Tožeča stranka s tem očitkom graja dejstvo, da je bil začet in se je nadaljeval disciplinski pregon proti njej, čeprav meni, da niso bila dejstva, na katerih je temeljil, nikoli dokazana. Ta očitek napotuje na vse tožbene razloge iz tožbe F‑124/05.
312 Na podlagi sodne prakse okoliščina, da tožeča stranka v tožbi napotuje na tožbo, ki jo je vložila v drugi zadevi, ne pomeni, da se v prvo vključijo tožbeni razlogi iz druge (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2006 v zadevi Angelidis proti Parlamentu, T‑424/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑323 in II‑A‑2‑1649, točka 42).
313 Zato je treba najprej preučiti, ali je očitek – ker napotuje na vse tožbene razloge iz sodbe F‑124/05 – dopusten z vidika zahtev, postavljenih v členu 21 Statuta Sodišča in členu 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se je ob vložitvi tožbe smiselno uporabljal za Sodišče za uslužbence.
314 Namen člena 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje je sodišču omogočiti, da odloča na podlagi dovolj natančno opredeljenih tožbenih razlogov.
315 Vendar te določbe ne smemo razlagati tako, da se strankam naloži preveč formalnih obveznosti, zaradi katerih bi le upočasnili sodni postopek (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. junija 2009 v zadevi Othman proti Svetu in Komisiji, T‑318/01, ZOdl., str. II‑1627, točka 57).
316 Tožeča stranka se je želela v posebnih okoliščinah obravnavanega primera s takim napotilom – ob upoštevanju povezanosti zadev F‑124/05 in F‑96/06 – izogniti temu, da bi v tožbi, evidentirani pod opravilno številko F‑96/06, znova navajala že povedano na približno tridesetih straneh v tožbi, evidentirani pod opravilno številko F‑124/05, in da bi še enkrat prilagala priloge iz te tožbe, ki so obsegale več sto strani.
317 Poleg tega sta bili zadevi F‑124/05 in F‑96/06 združeni s sklepom predsednika Sodišča za uslužbence z dne 22. januarja 2009.
318 V takih okoliščinah zaradi dejstva, da osmi očitek napotuje na vse tožbene razloge iz tožbe F‑124/05, ta očitek še ni nedopusten.
319 V nadaljevanju te sodbe bo zaporedoma preučenih šest tožbenih razlogov iz tožbe F‑124/05, pri čemer bo vsak od njih obravnavan kot del osmega očitka iz te tožbe. Deli tožbenih razlogov iz tožbe F‑124/05 bodo preučeni kot poddeli delov osmega očitka iz te tožbe.
320 Poleg tega je treba prvi tožbeni razlog iz tožbe F‑124/05, ki se nanaša na to, da OI ni želel ustrezno upoštevati sklepa o ustavitvi postopka, ki ga je izdalo belgijsko sodišče, čeprav je tudi sam priznal zvezo med kazenskim in disciplinskim postopkom, ter drugi tožbeni razlog iz te tožbe, ki se nanaša na neupoštevanje pravnomočnosti zadevnega sklepa o ustavitvi postopka, obravnavati skupaj, saj se oba nanašata na posledice odločbe, ki jo je izdalo belgijsko kazensko sodišče o disciplinskem postopku.
Prvi in drugi del očitka: neupoštevanje posledic odločbe o ustavitvi postopka, ki jo je izdalo belgijsko sodišče
– Trditve strank
321 Tožeča stranka trdi, da je bil disciplinski postopek proti njej uveden izključno zaradi kazenskega pregona, ki so ga začeli belgijski organi. To naj bi izhajalo iz sklepa OI o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki z dne 16. januarja 2004, s katero naj bi bila disciplinski in kazenski postopek nedvoumno povezana. Dejstva, na katerih temelji obdolžitev iz kazenskega postopka, in tista, na katerih temelji disciplinski postopek, naj bi bila enaka in naj bi se razlikovala le po opredelitvi „kazenski“ oziroma „disciplinski“. Poleg tega naj ne bi istočasnost obeh postopkov dopuščala nobenega dvoma o njuni tesni povezavi. Zato bi bilo treba disciplinski postopek končati, da bi se tako ustrezno upošteval pravnomočen sklep, s katerim je belgijsko kazensko sodišče 30. junija 2004 ustavilo postopek in v katerem naj bi bilo ugotovljeno, da dejstva, na katerih je obdolžitev temeljila, niso dokazana. Zaradi drugačne odločitve naj ne bi bili upoštevani pravnomočnost zadevnega sklepa in suverenost držav članic.
322 Komisija odgovarja, da trditve tožeče stranke nimajo dejanske podlage, saj naj bi bilo v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka izrecno navedeno, da očitki zainteresirani osebi poleg obdolžitve te osebe temeljijo tudi na poročilu v zvezi z dodatnimi upravnimi preiskavami IDOC z dne 22. februarja 2002. Glede tega trdi, da je bilo belgijsko kazensko sodišče pristojno le za odločanje o točkah obtožnice na podlagi belgijskega kazenskega zakonika in da OI pri disciplinski opredelitvi dejstev ni zavezovala opredelitev kazenskega sodišča na podlagi drugih določb. Vsekakor naj v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče upoštevati očitkov, ki se nanašajo na kršitev načela, po katerem kazenski postopek zavira disciplinski postopek, in neupoštevanje pravnomočnosti, saj ni bila izrečena končna disciplinska odločba.
– Presoja Sodišča za uslužbence
323 Na podlagi sodne prakse Sodišča prve stopnje ima člen 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, ki je postal člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, dvojno vlogo. Po eni strani je cilj tega člena v tem, da ne bi vplival na položaj zadevnega uradnika v kazenskem postopku, ki je bil proti njemu uveden zaradi dejanj, ki so tudi predmet disciplinskega postopka v njegovi instituciji. Po drugi strani omogoča prekinitev disciplinskega postopka do pravnomočnega končanja kazenskega postopka upoštevanje dejanskih ugotovitev kazenskega sodišča v disciplinskem postopku. Člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom namreč ustvarja načelo, da „kazenski postopek zavira disciplinski postopek“, kar je utemeljeno predvsem s tem, da imajo nacionalna kazenska sodišča večja pooblastila za preiskavo kot OI. Zato je upravni organ v primerih, ko isto dejanje lahko izpolnjuje dejanski stan kaznivega dejanja in hkrati lahko pomeni kršitev obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, vezan na sprejete dejanske ugotovitve kazenskega sodišča v kazenskem postopku. Ko kazensko sodišče ugotovi dejstva, lahko upravni organ po tem določi pravno opredelitev v okviru disciplinske kršitve in pri tem zlasti preizkusi, ali izpolnjujejo dejanski stan kršitve obveznosti iz Kadrovskih predpisov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi François proti Komisiji, T‑307/01, ZOdl., str. II‑1669, točka 75).
324 V obravnavanem primeru iz obrazložitve odločbe o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka izhaja, da začetek tega postopka proti tožeči stranki ni temeljil le na kazenskem pregonu, začetem v Belgiji zaradi ponarejanja dokumentov in goljufije v zvezi s potnimi nalogi in obračunavanjem potnih stroškov za R. Berthelota, ampak tudi na dejavni vlogi, ki naj bi jo odigrala tožeča stranka pri nezakoniti prerazvrstitvi zadevne osebe in njeni prav tako nezakoniti zaposlitvi pri JRC.
325 Procureur du Roi je v pisni obtožnici navedel, da tožeče stranke nobena izjava ne zadeva niti izrecno niti posredno, da na podlagi nobenega stvarnega elementa ni mogoče dokazati, da je zainteresirana oseba sodelovala pri dejstvih, in da je sama predložila dokaze, da so bili potni nalogi ponarejeni. V sklepu o ustavitvi postopka, ki je napotoval na pisno obtožnico Procureur du Roi, je bilo navedeno, da je bil v preiskovalnem spisu z gotovostjo ugotovljen obstoj ponarejanja in goljufije, da pa ni mogoče na podlagi nobenega indica z gotovostjo trditi, da je ta dejanja storil kateri od obdolžencev iz preiskave.
326 Sprejetje sklepa o ustavitvi postopka za disciplinske organe pomeni samo to, da ne smejo tožeči stranki več očitati ponarejanja in goljufij, kakor se preganjajo po belgijskem kazenskem pravu, kar zadeva izdajo potnih nalogov in potne stroške za R. Berthelota. To pa ne pomeni, da disciplinski organ proti njej ne sme ohraniti morebitnih disciplinskih očitkov v zvezi s prerazvrstitvijo R. Berthelota na višji položaj na lestvici in njegovo zaposlitvijo pri JRC.
327 Zato je treba prva dva dela osmega očitka zavrniti kot neutemeljena.
Tretji del očitka: domnevno neutemeljena zveza med disciplinskim postopkom proti tožeči stranki in postopkom proti nekdanji članici Komisije
– Trditve strank
328 Tožeča stranka podredno trdi, da je odločba o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka nezakonita, ker je bila z njo ohranjena prekinitev zadevnega postopka, ta prekinitev pa naj bi bila napačno povezana z izidom postopka proti É. Cresson, ki je takrat potekal pred Sodiščem.
329 Tožeča stranka graja predvsem analogijo s členom 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki je bila uporabljena za utemeljitev izpodbijane odločbe, in dodaja, da je zgoraj navedena sodba Tzoanos proti Komisiji v obravnavanem primeru popolnoma neupoštevna, ker naj bi se z njo predpostavilo, da v zvezi z uradnikom potekata dva postopka, in sicer kazenski in disciplinski, medtem ko sta v obravnavanem primeru obstajala dva postopka v zvezi z dvema različnima osebama. Glede tega opozarja na protislovnost utemeljitev OI, saj ta organ navaja, da namen člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom ni uradnika postaviti v manj ugoden položaj tako, da bi bila še pred koncem kazenskega postopka sprejeta disciplinska odločba, medtem ko naj bi tožeči stranki v tem primeru izpodbijana odločba škodovala, namesto da bi bili z njo zavarovani njeni interesi.
330 Tožeča stranka nazadnje graja še nerazumljivost obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da „nobena vsebinska odločitev, ki bi bila sprejeta v [njeni] zadevi, pa naj bo to morebitno končanje ali nadaljevanje postopka, ne bi bila nevtralna glede na postopek pred Sodiščem proti É. Cresson in bi jo bilo torej mogoče šteti za neprimeren poskus vplivanja.“ Tožeča stranka navaja, da ne razume, na koga naj bi to vplivalo: na sam OI, Sodišče ali Sodišče za uslužbence? OI naj bi s to trditvijo kršil obveznost obrazložitve iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, zato naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita.
331 Komisija na trditve tožeče stranke v bistvu odgovarja, da OI nobena določba ne zavezuje k prekinitvi postopka, da pa pregon uradnika ne bi bil smotrn, preden se konča obravnava osebe, v katere interesu naj bi zadevni uradnik deloval. Glede tega dodaja, da odločba o prekinitvi ni imela negativnih posledic za interese tožeče stranke, temveč naj bi bili, nasprotno, ti z zadevno odločbo zavarovani. Dokaz za to naj bi bilo dejstvo, da je tožena institucija ob upoštevanju sodbe Sodišča, v kateri nekdanji članici Komisije ni bila izrečena nobena kazen, končala disciplinski postopek proti tožeči stranki.
– Presoja Sodišča za uslužbence
332 Tožeča stranka po eni strani meni, da je z odločbo o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka, in sicer zaradi neskladne obrazložitve, kršena obveznost obrazložitve odločitev iz člena 25 Kadrovskih predpisov, po drugi strani pa trdi, da je bilo v zadevni odločbi napačno uporabljeno pravo.
333 Najprej je treba opozoriti, da mora obrazložitev sodišču omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo izpodbijane odločbe in zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑223, točka 49, in z dne 17. oktobra 2006 v zadevi Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑213 in II‑A‑2‑1097, točka 67).
334 Glavna trditev, na katero se je sklicevala tožeča stranka v podporo predlogu za končanje disciplinskega postopka proti njej, se je nanašala na to, da je belgijsko kazensko sodišče sprejelo sklep o ustavitvi postopka.
335 V odločbi o zavrnitvi končanja disciplinskega postopka je bilo pojasnjeno, da sta disciplinski in kazenski postopek ločena in medsebojno neodvisna. Tribunal de première instance de Bruxelles naj bi dejstva opredelilo le z vidika belgijskega kazenskega prava, in ne tudi z vidika očitkov Komisije, ki so temeljili na obveznostih Skupnosti. Zato naj izid tožbe pred belgijskim sodiščem ne bi vplival na disciplinski postopek in naj dejstvo, da je bil belgijski kazenski postopek ustavljen, še ne bi pomenilo, da je treba končati tudi disciplinski postopek.
336 Iz navedenega izhaja, da izpodbijana odločba vsebuje dovolj podatkov, da lahko tožeča stranka ugotovi, ali so razlogi za zavrnitev njene zahteve za končanje disciplinskega postopka utemeljeni, Sodišču za uslužbence pa omogoča izvajanje nadzora.
337 Poleg tega je v izpodbijani odločbi neodvisno od odgovora na zahtevo tožeče stranke, naj se disciplinski postopek konča, pojasnjeno, da mora ta postopek proti tožeči stranki še naprej ostati prekinjen.
338 OI je ohranitev take prekinitve utemeljil s povezavo med disciplinskim postopkom v zvezi s tožečo stranko in tožbo, ki je bila vložena pri Sodišču proti É. Cresson.
339 Taka obrazložitev kljub sklicevanju na „neprimeren poskus vplivanja“, ki je res nenatančen, vsebuje dovolj podatkov, da lahko tožeča stranka ugotovi, ali so razlogi za ohranitev prekinitve disciplinskega postopka utemeljeni, Sodišču za uslužbence pa omogoči izvajanje nadzora.
340 Zato je treba očitek v zvezi z nezadostno obrazložitvijo izpodbijane odločbe zavrniti kot neutemeljen.
341 Kar zadeva očitek v zvezi z napačno uporabo prava, sicer drži, da ni bilo treba OI na podlagi nobene določbe prekiniti postopka do razglasitve sodbe Komisija proti Cresson, vendar je bil primer tožeče stranke povezan s primerom É. Cresson, saj je bila ta v času, ko je bilo storjenih nekaj goljufij, ki se očitajo tožeči stranki, vodja kabineta te članice Komisije, zato je mogoče to zvezo šteti za okoliščino, ki jo je lahko Komisija upravičeno upoštevala.
342 Torej se zdi, da je odločitev, da se pregon tožeče stranke ne nadaljuje do razglasitve sodbe v zvezi z nekdanjo članico Komisije – razen okoliščine, da se je zaradi nje podaljšal disciplinski postopek – sama po sebi legitimna in razumna.
343 Iz navedenega izhaja, da je treba tretji del osmega očitka zavrniti kot neutemeljen.
Četrti del očitka: nezadostnost dokazov za utemeljitev uvedbe disciplinskega postopka
– Trditve strank
344 Tožeča stranka trdi, da je bil proti njej začet disciplinski pregon, čeprav naj ne bi nikoli obstajala dejstva v podporo takemu pregonu in „naj bi bila ta [v sklepu Tribunal de première instance de Bruxelles] celo razglašena za neutemeljene“.
345 Po mnenju Komisije je mogoče sklep o uvedbi disciplinskega postopka obravnavati kot nepravilno ravnanje organa le izjemoma, in sicer, če je njegov namen škodovati, kar bi pomenilo, da ob sprejetju takega sklepa ni bilo nobenega indica proti tožeči stranki. Vendar naj to v obravnavanem primeru ne bi držalo, saj je bila tožeča stranka resno obtožena vpletenosti v hude nepravilnosti.
– Presoja Sodišča za uslužbence
346 Ta del očitka se nanaša na nezakonitost sklepa o uvedbi disciplinskega postopka.
347 Iz trditev strank izhaja, da si nasprotujeta glede obsega diskrecijske pravice, ki jo ima institucija v zvezi z odločitvijo o uvedbi disciplinskega postopka, in zato tudi glede intenzivnosti nadzora nad zakonitostjo take odločitve, ki ga mora izvajati sodišče Evropske unije.
348 Tožeča stranka namreč meni, da je sklep o uvedbi disciplinskega postopka nezakonit, če očitki, na podlagi katerih je bil zadevni postopek začet, niso dokazani, kar bi pomenilo, da bi moralo sodišče nad zadevno odločitvijo izvajati običajen nadzor. Nasprotno pa je mogoče po mnenju Komisije tak sklep obravnavati kot nepravilno ravnanje organa le izjemoma, in sicer, če je njegov namen škodovati, kar bi pomenilo, da lahko sodišče nadzira le zlorabo pooblastil.
349 Torej je treba najprej opredeliti obseg diskrecijske pravice, ki jo ima OI ob sprejetju sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, in intenzivnost izvajanja sodnega nadzora, ki izhaja iz tega, nato pa je treba preučiti še, ali je sklep, s katerim je Komisija v obravnavanem primeru uvedla disciplinski postopek proti tožeči stranki, nezakonit.
350 Pred obravnavo teh vprašanj sta potrebni dve uvodni opombi.
351 Prvič, zakonitost izpodbijanega akta je treba presojati glede na dejanske in pravne elemente ob sprejetju akta (sodba Sodišča z dne 7. februarja 1979 v zadevi Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7). Morebitni dejavniki, ki jih je preiskava disciplinskega postopka pokazala po sprejetju sklepa o uvedbi zadevnega postopka, ne morejo vplivati na zakonitost tega sklepa, ker je bil cilj preiskave zlasti ugotoviti, ali so bili prvotni sumi utemeljeni (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Giraudy proti Komisiji, točka 145).
352 Drugič, to, da je bil disciplinski postopek končan, ne da bi bila v zvezi z zadevnim uradnikom izrečena disciplinska kazen, še ne pomeni, da sodišče ne sme izvajati nadzora nad zakonitostjo sklepa o uvedbi disciplinskega postopka proti zainteresirani osebi.
353 Če bi namreč OI priznali absolutno in neomejeno pristojnost za uvedbo disciplinskega postopka proti uradniku in nato končanje tega postopka brez izreka kazni – pri čemer zadevni uradnik v danem trenutku sklepa o uvedbi postopka ne bi mogel izpodbijati, ker ni bila izrečena kazen, ki bi jo lahko izpodbijal s pravnimi sredstvi – bi obstajala nevarnost samovolje.
354 Torej mora obstajati pravna omejitev diskrecijske pravice OI, ko ta sprejme sklep o uvedbi disciplinskega postopka. Taka omejitev mora biti pod nadzorom sodišča.
355 Poleg tega Komisija v svojih trditvah taki ugotovitvi ne nasprotuje. Ta institucija namreč ne trdi, da bi bilo treba izključiti kakršen koli sodni nadzor sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, ampak meni le, da bi moral biti tak nadzor omejen na vprašanje zlorabe pooblastil.
356 Treba je opozoriti, da je v členu 86(1) Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, v skladu s katerim je bil sprejet sklep o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki, določeno, da je uradnik disciplinsko odgovoren, če namerno ali iz malomarnosti ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi.
357 Besedna zveza „disciplinsko odgovoren, če“, uporabljena v tej določbi, pomeni, da zadevnemu uradniku, če ne ravna v skladu s katero od svojih obveznosti, ni sistematično in nujno naložen disciplinski ukrep, temveč mu je le lahko naložen.
358 Tako določba iz člena 86(1) Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, nujno pomeni, da ima OI široko diskrecijsko pravico, kar zadeva smotrnost uvedbe disciplinskega postopka in izbiro morebitne sankcije ob koncu tega postopka.
359 Iz sodne prakse Sodišča prve stopnje izhaja, da je cilj odločitve o uvedbi disciplinskega postopka proti uradniku, da se OI omogoči, da preuči resničnost in težo dejanj, ki se očitajo zadevnemu uradniku, in da se ga v zvezi s tem zasliši, da si lahko na podlagi tega ustvari mnenje o tem, ali je smotrno končati disciplinski postopek brez nadaljnjega ali izreči disciplinsko sankcijo za uradnika na eni strani in, če je to primerno, o tem, ali naj zadevnega uradnika pred izrekom te sankcije obravnava disciplinska komisija po postopku iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom na drugi strani (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2003 v zadevi Pessoa e Costa proti Komisiji, T‑166/02, RecFP, str. I‑A‑89 in II‑471, točka 36, in z dne 5. oktobra 2005 v zadevi Rasmussen proti Komisiji, T‑203/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑279 in II‑1287, točka 41).
360 Ob upoštevanju predmeta in cilja disciplinskega postopka, kot sta bila opredeljena v sodni praksi Sodišča prve stopnje, za pravilno uvedbo disciplinskega postopka torej – v nasprotju s trditvijo tožeče stranke – ni treba, da so dejstva, ki se očitajo tožeči stranki, „dokazana“. Cilj disciplinskega postopka je prav razjasniti dejstva, ki se ji očitajo.
361 Torej argumentacije tožeče stranke, da se je disciplinski pregon proti njej začel in nadaljeval, čeprav naj dejstva, na katerih je temeljil, ne bi bila „dokazana“, ni mogoče sprejeti.
362 Druga skrajnost, ki jo je treba preučiti, je trditev Komisije, da je sklep o uvedbi disciplinskega postopka proti uradniku nezakonit le v izjemnem primeru zlorabe pooblastil.
363 Na podlagi ustaljene sodne prakse ima pojem zlorabe pooblastil natančno določen obseg, ki se nanaša na položaj, v katerem upravni organ svoja pooblastila uporablja za drug namen kot za tistega, za katerega so mu bila podeljena. Pri odločitvi je ugotovljena zloraba pooblastil le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev jasno, da je bila sprejeta za doseganje drugih ciljev, kot so tisti, ki jih navaja (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. junija 1996 v zadevi Anacoreta Correia proti Komisiji, T‑118/95, RecFP, str. I‑A‑283 in II‑835, točka 25, in z dne 6. julija 1999 v zadevi Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točka 139).
364 Zloraba pooblastil je torej primer zelo hude nezakonitosti.
365 Zato bi, če bi dopustili, da je sklep o uvedbi disciplinskega postopka proti uradniku nezakonit le, če se v zvezi z njim ugotovi zloraba pooblastil, tvegali pojav samovolje. Tako namreč ne bi mogli sankcionirati hudih malomarnosti, ki bi jih lahko storil OI na tem področju.
366 Ob upoštevanju navedenega in da bi zavarovali pravice zadevnega uradnika, je treba šteti, da OI nezakonito izvaja svoja pooblastila, če je dokazana zloraba teh pooblastil, pa tudi, če niso na voljo dovolj natančni in ustrezni elementi, ki bi kazali na to, da je zainteresirana oseba storila disciplinsko kršitev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Franchet in Byk proti Komisiji, točka 352).
367 Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, podeljene OI, in omejitev, ki jih je treba uporabiti, je treba sodni nadzor omejiti na preverjanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja elementov, ki jih je uprava ob uvedbi disciplinskega postopka upoštevala, neobstoja očitnih napak pri presoji očitanih dejstev in neobstoja zlorabe pooblastil (v zvezi z disciplinskimi sankcijami glej po analogiji sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. maja 1997 v zadevi N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točka 125, in z dne 17. maja 2000 v zadevi Tzikis proti Komisiji, T‑203/98, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑393, točka 50).
368 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da v poročilih OLAF in IDOC ni bila izključena možnost, da bi tožeča stranka lahko sodelovala pri nezakoniti prerazvrstitvi R. Berthelota na višji položaj na lestvici.
369 V poročilu OLAF z dne 23. novembra 1999 je namreč navedeno, da je na podlagi delno ujemajočih se izjav uradnikov mogoče sklepati, da je v pisarni tožeče stranke morda potekal sestanek, na katerem se je razpravljalo o možnosti prerazvrstitve R. Berthelota v skupino I gostujočih znanstvenikov. V poročilu IDOC z dne 22. februarja 2002 je natančneje opredeljeno, da je na podlagi analize elementov preiskave mogoče sklepati, da je tak sestanek potekal med 21. in 29. novembrom 1996.
370 Torej so obstajali dovolj resni elementi, ki so kazali na to, da je tožeča stranka dejavno sodelovala vsaj pri prerazvrstitvi R. Berthelota na višji položaj na lestvici, ki se je ob sprejetju sklepa o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki štela za nezakonito, čeprav ni obstajala nobena pisna sled, s katero bi bilo mogoče podpreti izjave različnih uradnikov, in čeprav je tožeča stranka izpodbijala resničnost nekaterih pričanj. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki je torej temeljil na dovolj natančnih in upoštevnih dejstvih.
371 V takih okoliščinah OI z uvedbo disciplinskega postopka proti tožeči stranki ni presegel omejitev svoje diskrecijske pravice.
372 Iz navedenega izhaja, da je treba četrti del osmega očitka zavrniti kot neutemeljen.
Peti del očitka: kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči ter načela zaupanja v pravo
– Trditve strank
373 Tožeča stranka Komisiji očita, da je uvedla in nadaljevala disciplinski postopek, „ki [naj bi] bil izveden pristransko in med katerim [naj OI ne bi] storil vsega, kar bi lahko, da bi razumel natančen potek dejstev“. Zato naj bi Komisija kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči ter načelo zaupanja v pravo. Tožeča stranka v podporo temu tožbenemu razlogu opozarja na številne pomanjkljivosti in kršitve pravic do obrambe, ki naj bi bile storjene med različnimi upravnimi preiskavami in zaradi katerih naj bi bil disciplinski postopek, uveden na taki podlagi, popolnoma neverodostojen.
374 Komisija izpodbija trditev, da je kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči. Glede tega po eni strani poudarja, da OI – če obstaja resen sum, da je uradnik kršil svoje obveznosti iz Kadrovskih predpisov – na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja ni mogoče preprečiti, da bi uvedel disciplinski postopek proti njemu, po drugi strani pa opozarja, da instituciji ni mogoče očitati, da ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi preverila, ali so bile obtožbe v zvezi s tožečo stranko utemeljene.
– Presoja Sodišča za uslužbence
375 Treba je preučiti, ali je Komisija z uvedbo in nadaljevanjem disciplinskega postopka proti tožeči stranki kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči ter načelo zaupanja v pravo.
376 Prvič, v skladu z ustaljeno sodno prakso dolžnost skrbnega ravnanja odraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnim organom in uslužbenci javnih služb. Ta dolžnost obsega zlasti to, da mora OI, kadar odloča o položaju uradnika, upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva le interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. junija 1990 v zadevi Burban proti Parlamentu, T‑133/89, Recueil, str. II‑245, točka 27, in zgoraj navedena sodba Séché proti Komisiji, točka 147).
377 Zahtev v zvezi z dolžnostjo skrbnega ravnanja ni mogoče razlagati, kot da same po sebi preprečujejo, da bi OI uvedel in izvedel disciplinski postopek proti uradniku. Taka odločitev se namreč sprejme zlasti v interesu institucije, da se ugotovi morebitno neizpolnjevanje obveznosti, ki jih ima uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov, in se, če je to primerno, tako neizpolnjevanje tudi sankcionira.
378 Torej Komisiji samo zaradi dejstva, da je uvedla disciplinski postopek proti tožeči stranki, ni mogoče očitati, da je kršila dolžnost skrbnega ravnanja.
379 Kar zadeva druge očitke tožeče stranke v zvezi z uvedbo in nadaljevanjem disciplinskega postopka proti njej, so bili nekateri že zavrnjeni med obravnavo drugih delov osmega očitka, poseben očitek v zvezi z nerazumno dolgim trajanjem tega postopka pa bo obravnavan v nadaljevanju.
380 Drugič, na podlagi ustaljene sodne prakse se dolžnost pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov nanaša na to, da institucija zavaruje uradnike pred neprimernim ravnanjem tretjih oseb in njihovih kolegov ali nadrejenih osebno, ne pa pred akti, ki jih izda sama institucija in spadajo pod nadzor drugih določb Kadrovskih predpisov (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. februarja 1993 v zadevi Mc Avoy proti Parlamentu, T‑45/91, Recueil, str. II‑83, točka 60, in z dne 13. julija 1995 v zadevi Saby proti Komisiji, T‑44/93, RecFP, str. I‑A‑175 in II‑541, točka 54).
381 Treba je ugotoviti, da OLAF, GD za kadrovske zadeve in administracijo in IDOC, katerih preiskave izpodbija tožeča stranka, z vidika institucije niso tretje osebe. Poleg tega tožeča stranka ni predložila nobenih prima facie dokazov o neprimernem ravnanju kolegov ali nadrejenih, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti pomoč institucije.
382 Zato trditev tožeče stranke, da je bila kršena dolžnost pomoči, ni utemeljena.
383 Tretjič, na podlagi ustaljene sodne prakse ima vsak posameznik, ki se znajde v položaju, iz katerega izhaja, da mu je uprava zbudila utemeljena pričakovanja, sicer res pravico zahtevati varstvo legitimnih pričakovanj, vendar hkrati velja, da se noben uradnik ne more sklicevati na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, kadar ni natančnih zagotovil, ki naj bi mu jih dala uprava (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. marca 1990 v zadevi Chomel proti Komisiji, T‑123/89, Recueil, str. II‑131, točka 26, in zgoraj navedena sodba Séché proti Komisiji, točka 160).
384 V obravnavanem primeru ni uprava tožeči stranki dala nobenega natančnega zagotovila, na katero bi se ta lahko sklicevala. Zato Komisiji ni mogoče očitati nobene kršitve načela zaupanja v pravo.
385 Iz navedenega izhaja, da je treba peti del osmega očitka zavrniti kot neutemeljen.
Šesti del očitka: trditev, da je disciplinski organ kršil obveznost ukrepanja v razumnem roku
– Trditve strank
386 Tožeča stranka trdi, da je bil presežen razumni rok, v katerem bi se moral OI izreči o zadevi. Glede tega se sklicuje na zgoraj navedeno sodbo François proti Komisiji, v kateri je bilo odločeno, da so disciplinski organi, tudi če ni določen zastaralni rok, dolžni v razumnem roku uvesti disciplinski postopek, na podlagi katerega naj bi se izrekla sankcija. V obravnavanem primeru ugotavlja, da so se sporna dejstva zgodila v letih od 1995 do 1997, uprava pa se je z dejstvi in ravnanjem, s katerimi bi lahko bile kršene obveznosti iz Kadrovskih predpisov, seznanila ob predložitvi poročila OLAF novembra 1999 ali najpozneje leta 2002. Vendar naj bi OI disciplinski postopek proti njej kljub temu uvedel šele 16. januarja 2004. Potem ko je belgijsko sodišče 30. junija 2004 sprejelo sklep o ustavitvi postopka, naj se ne bi bilo več mogoče sklicevati na načelo, po katerem kazenski postopek zavira disciplinski postopek, pa vendar naj ne bi bila v okviru disciplinskega postopka opravljena več nobena preiskava. Zato naj bi bilo kršeno načelo, po katerem mora OI odločati v razumnem roku.
387 Komisija meni, da so okoliščine obravnavanega primera zelo posebne. „Zadeva Berthelot“ naj bi spadala v širši okvir preiskav, s katerimi naj bi se opredelilo, v kakšnem obsegu je bila Komisija kot celota – ali posamično nekateri njeni člani – odgovorna za goljufijo, slabo vodenje ali nepotizem. Tako obsežnih preiskav naj ne bi bilo mogoče izvesti v rokih, ki običajno veljajo v disciplinskih postopkih. Skupaj naj bi bile izvedene tri upravne preiskave, začet pa je bil tudi kazenski postopek, kar naj bi dokazovalo, kako zapleteno je zadevno dejansko stanje.
388 Komisija poleg tega meni, da ob preučevanju trajanja disciplinskega postopka ni mogoče upoštevati obdobij običajne prekinitve disciplinskega postopka, saj institucija ne more vplivati na trajanje sodnega postopka.
389 Komisija nazadnje še poudarja, da je Sodišče trditev v zvezi s predolgim trajanjem postopka, na katero se je sklicevala É. Cresson v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Komisija proti Cresson, zavrnilo v točkah od 90 do 92 zadevne sodbe.
– Presoja Sodišča za uslužbence
390 Iz načela dobrega upravljanja izhaja, da so disciplinski organi zavezani, da disciplinski postopek vodijo skrbno in da vsako dejanje v postopku izvedejo v primernem časovnem razmiku glede na prejšnji ukrep (zgoraj navedena sodba François proti Komisiji, točka 47, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 8. novembra 2007 v zadevi Andreasen proti Komisiji, F‑40/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑337 in II‑A‑1‑1859, točka 194 in navedena sodna praksa, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču Evropske unije, zadeva T‑17/08 P).
391 Ta dolžnost skrbnega ravnanja in upoštevanja razumnega roka velja tudi za uvedbo disciplinskega postopka, zlasti če je uprava izvedela za dejstva in ravnanje, ki bi lahko pomenili kršitve obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, in sicer od trenutka, ko je zanje izvedela. Disciplinski organi so namreč, tudi če ni določen zastaralni rok, dolžni v razumnem roku uvesti disciplinski postopek, na podlagi katerega naj bi bila izrečena sankcija (zgoraj navedena sodba François proti Komisiji, točka 48 in navedena sodna praksa).
392 Torej lahko disciplinski postopek traja nerazumno dolgo zaradi izvedbe predhodnih upravnih preiskav ali pa zaradi poteka samega disciplinskega postopka. Obdobje, ki ga je treba upoštevati pri oceni, ali disciplinski postopek traja razumno dolgo, ni le obdobje od sprejetja sklepa o uvedbi zadevnega postopka. Na vprašanje, ali je bil disciplinski postopek, ko je bil uveden, izpeljan dovolj skrbno, vpliva to, koliko časa je poteklo med pojavom domnevne disciplinske kršitve in sprejetjem sklepa o uvedbi disciplinskega postopka.
393 O tem, ali je postopek trajal razumno dolgo, je treba presojati na podlagi okoliščin posamezne zadeve, še zlasti na podlagi pomena spora za zainteresirano osebo, zapletenosti zadeve ter ravnanja tožeče stranke in pristojnih organov (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 29 in navedena sodna praksa).
394 Noben poseben dejavnik ni odločujoč. Vsakega od njih je treba preučiti ločeno, nato pa oceniti njihov kumulativni učinek. Nekatere zamude, za katere je odgovoren OI, se morda ne zdijo nerazumne vsaka zase, vendar lahko postanejo take, če jih obravnavamo skupaj. Vendar pa zahteve v zvezi s skrbnim ravnanjem pri vodenju postopka ne presegajo tistih, ki so združljive z načelom dobrega upravljanja.
395 Če zaradi odločitev, ki jih sprejme OI, postopek traja dlje, kot bi običajno šteli za razumen rok, mora ta organ dokazati obstoj posebnih okoliščin, s katerimi je mogoče utemeljiti tako podaljšanje (v zvezi s sestavo poročil o oceni glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 5. maja 1983 v zadevi Ditterich proti Komisiji, 207/81, Recueil, str. 1359, točka 26).
396 Na podlagi teh načel je treba preveriti, ali je bil disciplinski postopek izpeljan v razumnem roku. V ta namen je treba najprej povzeti glavne dogodke, zaradi katerih je bil uveden, in njegove glavne faze, nato pa je treba še preučiti, ali je mogoče njegovo objektivno ugotovljeno trajanje obravnavati kot razumno.
397 V sklepu z dne 16. januarja 2004 o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki je bilo tej očitano, da je dejavno sodelovala pri prerazvrstitvi R. Berthelota na višji položaj na lestvici in njegovi zaposlitvi pri JRC.
398 Vendar je bil R. Berthelot prerazvrščen z učinkom od 1. septembra 1996, pogodba gostujočega znanstvenika pri JRC pa mu je bila ponujena z učinkom od 1. marca 1997. Torej je bil sklep o uvedbi disciplinskega postopka izdan več kot sedem let po nastanku dejstev, ki se očitajo tožeči stranki. Ta rok je sam po sebi nesporno neobičajno dolg za disciplinski pregon uradnika.
399 OLAF je poročilo o preiskavi v zvezi z okoliščinami zaposlitve R. Berthelota kot gostujočega znanstvenika pri Komisiji zaključil 23. novembra 1999, IDOC pa je poročilo o dodatni upravni preiskavi v zvezi z obdobjem zaposlitve R. Berthelota kot gostujočega znanstvenika pri GD za raziskave zaključil 22. februarja 2002. Med predložitvijo zadnjenavedenega poročila in uvedbo disciplinskega postopka ni bila opravljena nobena dodatna preiskava. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki je bil torej izdan skoraj dve leti po prejemu zadnjega poročila o upravni preiskavi. Tudi ta rok je v okviru disciplinskega postopka proti uradniku neobičajno dolg.
400 Edini dogodek, ki se je zgodil po predložitvi zadnjega poročila o preiskavi in bi ga bilo mogoče upoštevati z vidika disciplinskega postopka, je obdolžitev tožeče stranke v postopku, ki so ga uvedli belgijski organi pregona 18. marca 2003. Vendar je tudi med tem dogodkom in uvedbo disciplinskega postopka preteklo deset mesecev, kar je prav tako neobičajno dolgo.
401 S sklepom OI z dne 16. januarja 2004 je bil disciplinski postopek uveden in takoj nato prekinjen na podlagi člena 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 2004, ki določa, da se končna odločitev – če uradnika za ista dejanja, glede katerih je bil začet že disciplinski postopek, kazensko preganjajo – sprejme šele po pravnomočni sodbi sodišča, ki je obravnavalo zadevo. Potem ko je belgijsko kazensko sodišče 30. junija 2004 odločilo, da se postopek ustavi, je Komisija tožečo stranko z dopisom z dne 13. julija 2004 obvestila, da je bil disciplinski postopek v zvezi z njo prekinjen, dokler kolegij komisarjev ne bo sprejel odločitve v zvezi z É. Cresson.
402 Disciplinski postopek je bil nazadnje končan z odločbo z dne 16. oktobra 2006, torej skoraj deset let po nastanku očitanih dejstev.
403 Dalje je treba še preučiti, ali je Komisija predložila dokaze za to, da je že tako objektivno dolgo trajanje, ki se na prvi pogled zdi pretirano, v posebnih okoliščinah tega primera kljub temu mogoče šteti za razumno.
404 Najprej je treba opozoriti, da se je v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Komisija proti Cresson, É. Cresson sklicevala na podobno trditev kot tožeča stranka v tej zadevi. Trdila je namreč, da je bila uvedba disciplinskega postopka z obvestilom o očitkih z dne 21. januarja 2003, torej sedem let po dejstvih, ki jih je sprejela Komisija, nesprejemljiva zlasti ob upoštevanju obstoja različnih poročil o očitanih dejstvih, ki so bila na razpolago že dolgo, in preprostosti zadeve (glej sodbo Komisija proti Cresson, točka 78).
405 Sodišče je ta argument zavrnilo z obrazložitvijo, da je lahko Komisija menila, da je nujno, da je še posebej previdna, saj člen 213(2) ES še nikoli ni bil uporabljen za začetek postopka proti članu Komisije zaradi njegovega ravnanja med mandatom.
406 Čeprav drži, kot je ugotovilo Sodišče, da je bila lahko Komisija upravičeno posebej previdna pri uvedbi postopka proti É. Cresson, zato še ni nujno, da je zadevna institucija oproščena tudi obveznosti, da v razumnem roku izpelje morebitni disciplinski postopek proti tožeči stranki.
407 Drži sicer, da je bil primer tožeče stranke povezan s primerom É. Cresson, saj je bila tožeča stranka v času, ko so bile storjene nekatere od očitanih goljufij, njen vodja kabineta. Kot je Sodišče za uslužbence ugotovilo že med obravnavo tretjega dela tega očitka (glej točki 341 in 342 zgoraj), je lahko Komisija upravičeno upoštevala to povezavo.
408 Vendar so med obema zadevama obstajale tudi odločujoče razlike, zaradi katerih tožena institucija ne bi smela samodejno in brez razlikovanja za tožečo stranko uporabiti odločitev, sprejetih v zvezi z nekdanjo članico Komisije.
409 Prvič, tožeča stranka kot uradnik je bila z vidika Kadrovskih predpisov v drugačnem položaju kot É. Cresson. Ta je bila namreč kot članica Komisije, ki je bila politično imenovana za omejen mandat, po eni strani politično odgovorna za svoja dejanja in dejanja oseb, ki so delovale zanjo in v skladu z njenimi navodili, po drugi strani pa se je zanjo uporabljal poseben postopek, določen v členih 213 ES in 126 AE. Postopek proti njej na podlagi navedenih členov je bil začet skoraj tri leta po njenem odstopu. Nasprotno pa je bila tožeča stranka kot uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov zavezana k lojalnosti do Evropskih skupnosti in bi morala nadaljevati kariero pri Komisiji. Vendar lahko od uradnika le težko pričakujemo, da bo še naprej normalno delal in bo še naprej lojalen do Skupnosti, kar se od njega zahteva na podlagi Kadrovskih predpisov, če se njegovo ravnanje v službi več let preverja z zaporednimi preiskavami in je ves čas izpostavljen tveganju disciplinskega pregona.
410 Drugič, čeprav je bila tožeča stranka nekaj časa vodja kabineta É. Cresson, je bila kronološko na obrobju dogodkov, zaradi katerih je bila zadevna članica Komisije obtožena. Ko je bila tožeča stranka 21. decembra 1995 imenovana na mesto vodje kabineta É. Cresson, je bil R. Berthelot namreč že nezakonito zaposlen, saj je že od 1. septembra 1995 delal kot gostujoči znanstvenik pri GD za raziskave.
411 Drži sicer, da se je tožeči stranki očitalo sodelovanje pri prerazvrstitvi R. Berthelota na višji položaj na lestvici in njegovi zaposlitvi pri JRC, vendar okoliščina, da je bil R. Berthelot ob prihodu tožeče stranke v kabinet É. Cresson že zaposlen pri njej, kaže na to, da je bila morebitna vloga tožeče stranke pri ugotovljenih nepravilnostih kvečjemu postranska, ne pa vloga pobudnika. Tudi sama Komisija je na obravnavi navedla, da je „trditev, da je bila [tožeča stranka] glavna povzročiteljica celotne zadeve, napačna“.
412 Te pomembne razlike med položajem nekdanje članice Komisije in položajem tožeče stranke so odločilne za oceno, ali je mogoče to neobičajno dolgo – in na prvi pogled predolgo (glej točke od 398 do 402 zgoraj) – trajanje postopka kljub vsemu obravnavati kot razumno.
413 Res je sicer, da je bil v ozadju posebnih obtožb v zvezi s tožečo stranko isti pomemben splošni interes, to je zaupanje javnosti v dobro delovanje evropskih institucij na najvišji ravni ter v dejstvo, da se položaji ne izrabljajo in se tako izrabljanje ne prikriva. S tega vidika primer tožeče stranke na disciplinski ravni ni bil posledica osamljenega incidenta, ampak je bil vključen v splošnejši okvir, ki je s težavami, ki jih je razkrival, daleč presegel položaj tožeče stranke.
414 Vendar je treba ugotoviti, da Komisija v posebnih okoliščinah obravnavanega primera – če uravnotežimo vse zgoraj navedene dejavnike in zlasti odločilne razlike med primeroma tožeče stranke in nekdanje članice Komisije ter ne da bi zanemarili širši javni interes, ki ga je bilo treba upoštevati – ni dokazala, da je mogoče neobičajno dolgo trajanje obdobja pred uvedbo disciplinskega postopka in samega postopka obravnavati kot razumno.
415 Iz navedenega izhaja, da je Komisija ravnala nepravilno, ker po eni strani tožeči stranki ni poslala prispevka IDOC ter je po drugi strani uvedla in nadaljevala disciplinski postopek ob kršitvi svoje dolžnosti skrbnega ravnanja.
2. Škoda in vzročna zveza
416 Prvič, dejstvo, da Komisija tožeči stranki ni poslala prispevka IDOC, je mogoče obravnavati, kot da je bila zato tej povzročena nepremoženjska škoda kot posledica občutka, da se je znašla v netransparentnem položaju v zvezi z dokumentom, bistvenim za izvajanje njenih pravic do obrambe (za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve pravic do obrambe, glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 11. septembra 2008 v zadevi Bui Van proti Komisiji, F‑51/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑289 in II‑A‑1‑1533, točki 93 in 94, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču Evropske unije, zadeva T‑491/08 P).
417 Sodišče za uslužbence je ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve pri oceni utrpljene škode ex aequo et bono menilo, da je 5000 EUR primerna odškodnina tožeči stranki.
418 Drugič, tožeča stranka je bila zaradi dejstva, da je institucija v zvezi z uvedbo in nadaljevanjem disciplinskega postopka kršila obveznost ukrepanja v razumnem roku, dolgo v negotovem položaju, kar ji je povzročilo nepremoženjsko škodo, ki jo je treba povrniti. Ob upoštevanju, da je bil po eni strani sklep o uvedbi disciplinskega postopka sprejet sedem let po nastanku dejstev, ki se očitajo tožeči stranki, in je po drugi strani ta postopek po uvedbi trajal skoraj tri leta, kar pomeni, da je med nastankom očitanih dejstev in končanjem disciplinskega postopka minilo skoraj deset let, je treba tožeči stranki po načelu ex aequo et bono plačati odškodnino 25.000 EUR.
419 Iz navedenega izhaja, da je treba Komisiji kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je s svojimi napakami povzročila tožeči stranki, naložiti, naj tej izplača 30.000 EUR.
Stroški
420 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe o stroških poglavja 8 naslova 2 navedenega poslovnika uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so bile pred Sodiščem za uslužbence v teku pred zgoraj navedenim datumom.
421 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške.
422 Poleg tega lahko Sodišče za uslužbence na podlagi člena 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka z enim ali več predlogi uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.
423 Nazadnje Sodišče za uslužbence na podlagi člena 87(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje v primeru ustavitve postopka o stroških odloči po lastni presoji.
424 Kar zadeva predloge za razglasitev ničnosti iz tožbe, evidentirane pod opravilno številko F‑124/05, Sodišče za uslužbence meni, da so ti postali brezpredmetni po sprejetju odločbe z dne 16. oktobra 2006 o končanju disciplinskega postopka proti tožeči stranki, saj je s to odločbo tožena institucija tožeči stranki zagotovila izid, ki ga je ta želela doseči z navedenimi tožbenimi predlogi.
425 Po drugi strani, kar zadeva predloge za plačilo odškodnine iz tožb, evidentiranih pod opravilnima številkama F‑124/05 in F‑96/06, je treba ugotoviti, da sta bili kot dokazani obravnavani le dve izmed številnih napak, na katere se je sklicevala tožeča stranka, zato je bila tej odobrena veliko nižja odškodnina od tiste, ki jo je predlagala.
426 Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišče za uslužbence na podlagi pravične presoje okoliščin v tej zadevi meni, da mora Komisija nositi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
razsodilo:
1. O predlogih tožeče stranke iz tožbe v zadevi A proti Komisiji, evidentirane pod opravilno številko F‑124/05, ni treba več odločati.
2. Evropski komisiji se naloži, da tožeči stranki kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji jo je povzročila, izplača 30.000 EUR.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke, nastalih v tožbi A proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑124/05, in tožbi G proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑96/06.
4. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov, nastalih v tožbi A proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑124/05, in tožbi G proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑96/06.
Kreppel | Tagaras | Van Raepenbusch |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. januarja 2010.
Stvarno kazalo
Pravni okvir2
I – Določbe glede privilegijev in imunitet2
II – Določbe glede preiskav v zvezi z bojem proti goljufijam3
III – Določbe glede disciplinskih postopkov3
IV – Določbe glede zavarovanja za primer poklicne bolezni in nesreče4
V – Določbe glede dajatev v primeru invalidnosti7
A – Kadrovski predpisi7
B – Kadrovski predpisi v različici, ki se je uporabljala do 30. aprila 20048
VI – Določbe glede osebnega spisa8
VII – Določbe glede dostopa javnosti do dokumentov9
Dejansko stanje9
I – Ozadje „afere Cresson“10
II – Dejansko stanje v zvezi s tožečo stranko12
Postopek19
I – V zadevi F‑124/05 pred združitvijo z zadevo F‑96/0619
II – V zadevi F‑96/06 pred združitvijo z zadevo F‑124/0520
III – V združenih zadevah F‑124/05 in F‑96/0621
Predlogi strank21
I – V zadevi F‑124/0521
II – V zadevi F‑96/0622
Pravo22
I – Tožba v zadevi F‑124/0522
A – Trditve strank22
B – Presoja Sodišča za uslužbence23
II – Tožba v zadevi F‑96/0624
A – Dopustnost24
1. Trditve strank24
2. Presoja Sodišča za uslužbence25
B – Vsebinska presoja28
1. Napake, ki se očitajo Komisiji29
a) Prvi očitek: domnevno neupravičeno vpletanje tožeče stranke v „zadevo Berthelot“29
Trditve strank29
Presoja Sodišča za uslužbence30
b) Drugi očitek: pomanjkljivosti in kršitve pravic do obrambe, zaradi česar naj bi bile storjene napake pri upravnih preiskavah31
Trditve strank31
Presoja Sodišča za uslužbence32
c) Tretji očitek: kršitev načela zaupnosti preiskav OLAF33
Trditve strank33
Presoja Sodišča za uslužbence34
– Dopustnost očitka34
– Utemeljenost očitka35
d) Četrti očitek: nezakonit odvzem imunitete tožeče stranke pred sodnimi postopki36
Trditve strank36
Presoja Sodišča za uslužbence37
e) Peti očitek: nezakonitost odločbe o prerazporeditvi tožeče stranke38
Trditve strank38
Presoja Sodišča za uslužbence39
f) Šesti očitek: domnevne nepravilnosti v postopku, začetem na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov39
Prvi del očitka: domnevno neutemeljena izključitev možnosti nesreče pri delu40
– Trditve strank40
– Presoja Sodišča za uslužbence40
Drugi del očitka: nepravilnosti v postopku pred IDOC41
– Domnevno nezakonita predložitev zadeve IDOC41
– Domnevna pomanjkljiva nepristranskost IDOC43
– Zavrnitev poslanja prispevka IDOC tožeči stranki43
g) Sedmi očitek: nezakonitost mnenja invalidske komisije z dne 29. oktobra 200447
Trditve strank47
Presoja Sodišča za uslužbence48
h) Osmi očitek: nezakonita uvedba in nadaljevanje disciplinskega postopka proti tožeči stranki49
Uvodna ugotovitev49
Prvi in drugi del očitka: neupoštevanje posledic odločbe o ustavitvi postopka, ki jo je izdalo belgijsko sodišče50
– Trditve strank50
– Presoja Sodišča za uslužbence51
Tretji del očitka: domnevno neutemeljena zveza med disciplinskim postopkom proti tožeči stranki in postopkom proti nekdanji članici Komisije52
– Trditve strank52
– Presoja Sodišča za uslužbence53
Četrti del očitka: nezadostnost dokazov za utemeljitev uvedbe disciplinskega postopka54
– Trditve strank54
– Presoja Sodišča za uslužbence54
Peti del očitka: kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči ter načela zaupanja v pravo57
– Trditve strank57
– Presoja Sodišča za uslužbence58
Šesti del očitka: trditev, da je disciplinski organ kršil obveznost ukrepanja v razumnem roku59
– Trditve strank59
– Presoja Sodišča za uslužbence60
2. Škoda in vzročna zveza64
Stroški64