Zadeva T-177/07

Mediaset SpA

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Telekomunikacije – Subvencioniran nakup digitalnih sprejemnikov – Odločba, s katero je bila pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in s katero je bilo naloženo njeno vračilo – Pojem državne pomoči – Izključitev sprejemnikov, ki omogočajo sprejem televizijskih programov, ki se oddajajo prek satelita – Ugodnost – Selektivnost – Škodovanje konkurenci – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1))

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ugodnost, dana prejemnikom državne pomoči

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ugodnost, dana prejemnikom državne pomoči –Posredne ugodnosti – Vključitev

(člen 87(1) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, za katere bi lahko veljalo odstopanje, določeno v členu 87(3)(c) ES – Pogoji

(člen 87(3)(c) ES)

5.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči – Opredelitev izkrivljanja konkurence in vplivanja na trgovino med državami članicami

(člena 87(1) ES in 253 ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena ob neupoštevanju postopkovnih pravil iz člena 88 ES – Morebitna upravičena pričakovanja prejemnikov pomoči – Pravna varnost – Varstvo – Pogoji in omejitve

(člen 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1))

1.      Vlogo, s katero se postopek začne, ki mora na podlagi člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča vsebovati predmet postopka in tožbene razloge, je mogoče glede določenih točk podpreti in dopolniti z napotili na povzetke iz prilog, vendar imajo priloge zgolj dokazno in instrumentalno vrednost. Prilog se torej ne da uporabiti za razvijanje tožbenega razloga, ki je povzet v vlogi, tako da se predložijo očitki ali utemeljitve, ki jih v tej vlogi ni. Tožeča stranka mora v vlogi navesti natančne očitke, o katerih se mora Splošno sodišče izreči, in poleg tega vsaj povzeti pravne elemente in dejstva, na katerih temeljijo.

(Glej točki 24, 25.)

2.      Ukrep, ki zajema javno subvencijo, ki se izplača vsakemu uporabniku radiodifuzijske storitve, ki kupi ali najame napravo, ki omogoča sprejem – brezplačen in brez stroškov za uporabnika ali ponudnika vsebine – televizijskih signalov, ki se prenašajo z uporabo digitalne prizemne tehnologije, pomeni ugodnost v smislu člena 87(1) ES, dano prizemnim digitalnim izdajateljem in kabelskim operaterjem glede na satelitske izdajatelje.

Ker so namreč ugodnosti takega ukrepa odvisne od izpolnitve več kumulativnih pogojev, med katerimi je nakup ali najem naprave, ki omogoča sprejem televizijskih signalov, ki se prenašajo z uporabo digitalne prizemne tehnologije, ta ne bi mogel očitno prinesti koristi uporabniku, ki bi se odločil za nakup ali najem naprave, ki omogoča izključno sprejem televizijskih signalov, ki se prenašajo z uporabo digitalne satelitske tehnologije. Zato navedeni ukrep ne ustreza zahtevam glede tehnološke nevtralnosti, ki jih je postavila Komisija v zvezi z ukrepi pomoči glede trga digitalne televizije.

Povečanje števila gledalcev predstavlja bistveni del tržne dejavnosti izdajateljev televizijskih programov. Poleg tega je treba upoštevati, da zadevni ukrep pomoči, prvič, spodbuja uporabnike k prehodu z analognega načina na digitalni prizemni način z omejevanjem stroškov, ki bi jih imeli izdajatelji, ki uporabljajo digitalno prizemno tehnologijo, in drugič, tem izdajateljem omogoča utrditev položaja na trgu, v smislu ugleda blagovne znamke in ohranitve strank, glede na nove konkurente.

To, da naj bi bil tak ukrep zelo ugoden za uporabnike, saj je z njim cena sodobnejših sprejemnikov znižana na raven cene osnovnih sprejemnikov, nima nobenega vpliva na dejstvo, da pomeni tudi ugodnost za prizemne izdajatelje in kabelske operaterje.

Poleg tega cena sprejemnika pomeni odločilni parameter, ki ga gledalec upošteva pri izbiri. Kar zadeva subvencijo, podeljeno neposredno uporabnikom, ta samodejno povzroča znižanje kupne cene ali najemnine naprave, ki omogoča sprejem televizijskih signalov, prenašanih z uporabo digitalne prizemne tehnologije. Vendar tako znižanje cene lahko vpliva na izbiro uporabnikov, ki so pozorni na stroške.

Poleg tega je tak ukrep selektiven, čeprav bi lahko satelitski izdajatelji izkoristili njegove ugodnosti tako, da bi ponudili „hibridne“ sprejemnike, to je sprejemnike, ki so hkrati prizemni in satelitski. To, da satelitski izdajatelji dajo na voljo „hibridne“ sprejemnike, bi povzročilo dodaten strošek, ki bi bil s prenosom na prodajno ceno za uporabnike bolje nadomeščen z zadevnim ukrepom, od katerega imajo uporabniki koristi. Satelitski izdajatelji bi bili torej v manj ugodnem položaju v primerjavi s prizemnimi izdajatelji in kabelskimi operaterji, saj slednjim ne bi bilo treba prenesti nikakršnega stroška na ceno prodaje sprejemnikov pri uporabnikih, ki so prejemniki zadevnega ukrepa.

(Glej točke 56, 57, 60, 62, 64, 65, 68, 95.)

3.      Člen 87 ES prepoveduje pomoči, ki jih dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ne glede na to, ali so ugodnosti v zvezi s pomočmi dodeljene neposredno ali posredno. Tako lahko ugodnost, ki je neposredno dodeljena nekaterim fizičnim ali pravnim osebam, ki niso nujno podjetja, pomeni posredno ugodnost in zato državno pomoč za druge fizične ali pravne osebe, ki so podjetja.

Zato je subvencijo, podeljeno uporabnikom, mogoče opredeliti kot državno pomoč v korist operaterjev, ki ponujajo potrošniške proizvode ali storitve.

(Glej točki 75, 76.)

4.      Da bi bila pomoč združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) ES, mora slediti cilju splošnega interesa in biti nujna in sorazmerna za dosego tega cilja.

Kar zadeva ukrep, ki zajema javno subvencijo, ki se mora izplačati vsakemu uporabniku radiodifuzijske storitve, ki kupi ali najame napravo, ki omogoča sprejem – brezplačen in brez stroškov za uporabnika ali ponudnika vsebine – televizijskih signalov, ki se prenašajo z uporabo digitalne prizemne tehnologije, ni mogoče šteti, da je cilj splošnega interesa odprava motenj na trgu, ki se nanaša predvsem na težavo uskladitve med operaterji, kar ovira razvoj digitalne radiodifuzije.

Ker morajo namreč izdajatelji televizijskih programov, ki že delujejo na trgu, upoštevati določitev zakonskega roka za prenehanje analognega oddajanja kot dano dejstvo in zato začeti razvijati nove tržne strategije, subvencije za nakup digitalnih sprejemnikov niso potrebne za odpravo težave uskladitve med operaterji na trgu, saj je bila ta težava usklajena z obstojem zavezujočega datuma za prehod na digitalno televizijo.

Poleg tega zaradi velikosti trga prizemne televizije tveganje, da komercialni operaterji ne bi dosegli kritične mase uporabnikov zaradi težav pri uskladitvi med operaterji, ni tako veliko, da ga ti ne bi mogli obvladati.

(Glej točki 125, 126.)

5.      Obveznost obrazložitve, uporabljena pri opredelitvi ukrepa kot pomoči, zahteva, da mora Komisija navesti, zakaj je štela, da zadevni ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES. Glede obstoja izkrivljanja konkurence na skupnem trgu, čeprav mora Komisija v obrazložitvi svoje odločbe navesti vsaj okoliščine, v katerih je bila pomoč dodeljena, kadar te omogočajo, da se dokaže, da bi pomoč lahko prizadela trgovino med državami članicami in da izkrivlja ali da bi lahko izkrivljala konkurenco, pa ji nasprotno ni treba izvesti ekonomske analize resničnega stanja zadevnih trgov, tržnega deleža podjetij, ki so upravičena do pomoči, položaja konkurenčnih podjetij in trgovinskih tokov med državami članicami. Če pomoč ni bila podeljena zakonito, se od Komisije prav tako ne zahteva, da mora prikazati dejanski učinek pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami. Takšna zahteva bi namreč dajala prednost državam članicam, ki izplačajo nezakonite pomoči, v škodo tistih, ki priglasijo pomoči med načrtovanjem. Zlasti zadošča, da Komisija dokaže, da sporna pomoč vpliva na trgovanje med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, ne da bi bilo nujno omejiti zadevni trg.

(Glej točke od 144 do 146.)

6.      Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija v skladu s členom 14(1) Uredbe št. 659/1999 o uporabi člena 88 ES odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč. V tej določbi je navedeno tudi, da Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti. Vendar naj bi imela podjetja, ki so upravičena do pomoči, legitimno pričakovanje glede zakonitosti pomoči načeloma le, če so bile te dodeljene v skladu s postopkom. Vesten gospodarski subjekt mora namreč običajno biti sposoben ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan, tudi če je za nezakonitost izpodbijane odločbe o dodelitvi pomoči država članica, ki je dodelila pomoč, odgovorna toliko, da se zdi njena odprava v nasprotju z načelom dobre vere.

Načelo pravne varnosti zahteva, da morajo biti pravna pravila jasna in natančna, in želi zagotoviti predvidljivost pravnih situacij in pravnih razmerij v pravu Skupnosti. V okviru povračila pomoči, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom, nobena določba od Komisije ne zahteva, da določi natančen znesek, ki ga je treba vrniti. Zadostuje namreč, da so v odločbi Komisije podatki, ki njenemu naslovniku dopuščajo, da sam in brez pretiranih težav določi ta znesek. Iz tega sledi, da načelo pravne varnosti ni kršeno zaradi težav pri določitvi natančne vrednosti posameznega parametra metode za izračun, navedene v izpodbijani odločbi.

(Glej točke 170, 173, od 179 do 181.)