SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 19. januarja 2010

Zadeva T‑355/08 P

Chantal De Fays

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Nasprotna pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Dopusti – Bolniški dopust – Nedovoljena odsotnost, ugotovljena po zdravniškem pregledu – Vštetje v letni dopust – Izguba prejemkov“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 17. junija 2008 v zadevi De Fays proti Komisiji (F‑97/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑191 in II‑A‑1‑1011), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe. Nasprotna pritožba Evropske komisije, s katero se prav tako predlaga razveljavitev zgoraj navedene sodbe.

Odločitev:      Glavna pritožba in nasprotna pritožba se zavrneta. C. de Fays nosi stroške v zvezi z glavno pritožbo. Evropska komisija nosi stroške v zvezi z nasprotno pritožbo.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Izpodbijanje presoj, ki jih je prvič izvedlo Sodišče za uslužbence

(člen 225a ES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člen 139(2))

2.      Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost – Razlog zoper odločbo, ki je predmet izpodbijane sodbe – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 48(2) in 144)

3.      Uradniki – Bolniški dopust – Zdravniški pregled

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 59(1))

4.      Pritožba – Razlogi – Razlog, naveden zoper del obrazložitve sodbe, ki ni bistvena podlaga za izrek sodbe – Neupošteven razlog

(člen 225a ES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 9)

1.      Pristojnost Splošnega sodišča v okviru pritožbe je omejena na presojo zakonite rešitve, ki je bila podana v zvezi z razlogi, obravnavanimi pred Sodiščem za uslužbence. Splošno sodišče je zato v okviru takega postopka edino pristojno za preučitev, ali trditve v pritožbi opredeljujejo pravno napako, ki naj bi jo vsebovala izpodbijana sodba. Pri tem se z dejstvom, da tožeča stranka izpodbija presoje, ki jih je prvič izvedlo Sodišče za uslužbence v sodbi, zoper katero je bila vložena pritožba, da bi odgovorilo na razloge, obravnavane pred njim, ne spremeni predmet spora.

(Glej točke 28, 30 in 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. november 2002, Glencore in Compagnie Continentale proti Komisiji, C‑24/01 P in C‑25/01 P, Recueil, str. I‑10119, točka 62 in navedena sodna praksa; 21. februar 2008, Komisija proti Girardotu, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: 11. november 2008, Speiser proti Parlamentu, T‑390/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑63 in II‑B‑1‑427, točka 35.

2.      V skladu s členoma 48(2) in 144 Poslovnika Splošnega sodišča je treba razloge, ki niso navedeni v pritožbi, temveč so prvič navedeni v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu, in jih tožeča stranka podpira na obravnavi, zavreči kot nedopustne. Poleg tega pritožbe ni mogoče utemeljiti z razlogom, ki ni naveden zoper izpodbijano sodbo, temveč zoper odločbo uprave, ki je bila predmet navedene sodbe. Taki razlogi so namreč novi razlogi.

(Glej točki 34 in 40.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. november 2004, Ramondín in drugi proti Komisiji, C‑186/02 P in C‑118/02 P, ZOdl., str. I‑10653, točka 50.

3.      Iz člena 59(1) Kadrovskih predpisov izhaja, da je mogoče izvide zdravnika, ki je opravil pregled, izpodbijati samo z nasprotnimi izvidi neodvisnega zdravnika, ki je na podlagi prošnje zadevnega uradnika, vložene v dveh dneh, povabljen, naj posreduje v sporu o izvidih zdravniškega pregleda. Navedene rešitve ne spremeni okoliščina, da je v oceni, ki vsebuje mnenje nadzornega zdravnika, napačna navedba, da bi morala tožeča stranka, če bi nameravala izpodbijati navedeno mnenje za isto bolezen, predložiti novo zdravniško potrdilo, čeprav navedeni uradnik ve, da obstaja postopek za izdajo neodvisnega zdravniškega mnenja, ker ga je že uporabil.

(Glej točko 43.)

4.      Zato razlog v okviru pritožbe zoper razloge v sodbi Sodišča za uslužbence, ki ne pomenijo potrebne podpore odločbi, zoper katero je bila vložena pritožba, ni upošteven in ga je treba zavreči.

(Glej točko 56.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. februar 2003, Marcuccio proti Komisiji, C‑399/02 P(R), Recueil, str. I‑1417, točka 16 in navedena sodna praksa.