Language of document : ECLI:EU:C:2016:783

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ‑BORDONE,

predstavljeni 19. oktobra 2016(1)

Zadeva C‑453/16 PPU

Openbaar Ministerie

proti

Halilu Ibrahimu Özçeliku

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska))

„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Člen 8(1)(c) – Pojem ‚nalog za prijetje ali katera koli druga sodna odločba‘ kot predhodnica evropskega naloga za prijetje“





1.        Sodišče je v zvezi s sistemom, uvedenim z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ,(2) nedavno poudarilo nujno zahtevo, da mora vsak evropski nalog za prijetje in predajo temeljiti na nacionalnem nalogu za prijetje ali podobni izvršljivi sodni odločbi, ločeni od evropskega naloga za prijetje.

2.        Ali je navedena zahteva, ki jo je mogoče izpeljati iz člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa, kot ga je razlagalo Sodišče, izpolnjena, če je nacionalni NP(3) odredila policija odreditvene države, potrdilo pa ga je državno tožilstvo te države? To je na kratko vprašanje, ki ga je Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska), kot organ za izvršitev ENP,(4) zastavilo Sodišču v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Pogodba EU

3.        Člen 6 PEU določa:

„1.      Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine […] o temeljnih pravicah […] [(v nadaljevanju: Listina)], ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.

Z določbami Listine se na nikakršen način ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

Pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.

2.      Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP)]. Ta pristop ne spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.

3.      Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja [EKČP] in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije.“

2.      Listina

4.        Člen 47, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

[…]“

3.      Okvirni sklep

5.        V uvodni izjavi 5 je navedeno:

„Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. […]“

6.        V uvodni izjavi 6 je navedeno:

„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“

7.        V uvodni izjavi 10 je navedeno:

„Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“

8.        Člen 1, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.      Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.      Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.      Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“

9.        Člen 6, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:

„1.      Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.

2.      Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.

3.      Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“

10.      Člen 8(1) v zvezi z vsebino in obliko evropskega naloga za prijetje določa:

„1.      Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke, podane v skladu z obrazcem v prilogi:

[…]

(c)      dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali kateri koli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2;

[…]“.

11.      V zvezi z razmerjem do drugih pravnih aktov člen 31(1)(a) določa:

„1.      Brez poseganja v uporabo konvencij v odnosih med državami članicami in tretjimi državami ta okvirni sklep s 1. januarjem 2004 nadomesti ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb v odnosih med državami članicami:

(a)      Evropske konvencije o izročitvi z 13. decembra 1957, njenega dodatnega protokola z [dne]15. oktobra 1975, in drugega dodatnega protokola z [dne]17. marca 1978 in Evropske konvencije o zatiranju terorizma z [dne]27. januarja 1977, v delu, v katerem ta konvencija ureja izročitev oseb;

[…]“.

B.      Madžarska zakonodaja

12.      Glede na informacije, ki jih je 14. julija 2016 ministrstvo za pravosodje predložilo predložitvenemu sodišču in ki jih je priskrbela vlada te države, je državno tožilstvo organ, ki ni odvisen od izvršilne veje oblasti, državnega tožilca pa imenuje parlament za devet let.

13.      V skladu s členom 28(3) in (4) madžarskega zakonika o kazenskem postopku(5) je naloga državnega tožilstva, da pristojnim organom (med njimi tudi policiji) odredi, da začnejo „preiskavo“, katere skladnost z zakonom mora nadzirati. Vendar lahko preiskavo izvaja tudi sam.(6) Zlasti mora „nadzirati zakonitost izvajanja prisilnih ukrepov, ki se odredijo med kazenskim postopkom in ki pomenijo omejitev ali odvzem prostosti“.(7)

14.      V tem okviru je eno od pooblastil tožilca, da potrdi, spremeni ali zavrne ukrep „policijskega pridržanja“, ki ga je odredila policija. Člen 28(4)(c) zakonika o kazenskem postopku dopušča, da se „odločitev preiskovalnega organa spremeni ali prekliče“.

15.      Člen 126 zakonika o kazenskem postopku določa možnost, da policija lahko osebo „pridrži“, to pomeni, da ji začasno odvzame prostost, če obstaja razumen dvom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora, in če je verjetno, da bo zoper osebo odrejen „pripor“. „Policijsko pridržanje“ lahko odredi sodišče, državni tožilec ali preiskovalni organ, trajanje navedenega pridržanja pa ne sme presegati 72 ur, po katerih preteku je treba osebo izpustiti na prostost, razen če sodišče odredi „pripor“.

16.      V skladu s členom 129 in naslednjimi zakonika o kazenskem postopku so sodišča izključno pristojna za odreditev „pripora“ (ki pomeni „sodni odvzem prostosti pridržani osebi do razglasitve končne odločbe“),(8) ki ga je mogoče odrediti, preden državni tožilec vloži obtožnico ali po tem.

II.    Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

17.      V okviru kazenskega pregona, uvedenega zoper Halila Ibrahima Özçelika, turškega državljana, je okrožno sodišče v Veszprému (Madžarska) 21. junija 2016 odredilo ENP, v katerem je zahtevalo njegovo predajo zaradi dveh kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil na Madžarskem in za kateri bi bil kaznovan v navedeni državi članici.(9)

18.      H. I. Özcelik je trenutno v centru za pridržanje v Zwaagu (Nizozemska) in čaka na odločitev Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu).

19.      V točki 1(b) obrazca, priloženega ENP okrožnega sodišča v Veszprému, je kot podlaga za navedeni ENP omenjen (nacionalni) NP št. 19060/93/2014.bü, ki ga je odredil policijski oddelek v Ajki (Madžarska), 14. junija 2016 pa ga je z odločbo potrdil državni tožilec v istem kraju.

20.      Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) je 8. julija 2016 madžarske organe prosilo za nekatera pojasnila glede vloge državnega tožilstva, zlasti glede njegove neodvisnosti od izvršilne veje oblasti, potrjevanja nalogov za prijetje, ki jih odredi policija, meril, ki se uporabijo pri tem, in glede učinkov te potrditve. Prav tako je vprašalo, ali lahko oseba, ki je potrdila nalog, ki ga je odredila policija, pozneje sodeluje v postopku kot predstavnik državnega tožilstva.

21.      Madžarski organi so v odgovoru z dne 14. julija 2016 poudarili neodvisnost državnega tožilstva v razmerju do izvršilne veje oblasti; njegovo nalogo, da skrbi za to, da policija spoštuje pravice pridržane osebe; njegovo pravico, da spremeni ali razveljavi odločbo, ki jo je sprejela policija kot preiskovalni organ, vključno z nalogi za prijetje, če meni, da so v nasprotju z zakonom ali namenom preiskave; ter možnost, da se lahko državni tožilec, ki je potrdil nacionalni NP, potem udeleži kazenskega postopka kot predstavnik državnega tožilstva.

22.      Ob upoštevanju navedenega Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) dvomi, ali je mogoče nacionalni NP, ki ga je odredila policija in ga je nato potrdil madžarski državni tožilec, opredeliti kot „sodno odločbo“ v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa. Zato je prekinilo postopek in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je izraz ‚sodna odločba‘ v smislu člena 8(1), uvodni stavek in (c), Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati avtonomno in enotno?

2.      Če je odgovor pritrdilen, kaj ta pojem pomeni?

3.      Ali je potrditev, kot je ta v obravnavani zadevi, v okviru katere državni tožilec potrdi nacionalni nalog za prijetje, ki ga je pred tem odredila policija, ‚sodna odločba‘ v smislu navedene določbe?“

23.      Po mnenju predložitvenega sodišča (ki ga je predstavilo v podtočkah točke 4.3. predložitvene odločbe):

–        Čeprav člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa v zvezi s pomenom in obsegom izraza „sodna odločba“ nikjer izrecno ne napotuje na pravo držav članic, ni jasno, ali gre za pojem, ki ga je treba v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno.

–        Nemška različica člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa vsebuje izraz „justizielle Entscheidung“, angleška pa izraz „judicial decision“. Uporabita torej širši pojem, kot je „rechterlijke beslissing“, kar bi lahko kazalo na to, da se pojem „sodna odločba“ nanaša tudi na odločbo državnega tožilstva. Vendar pa ena ali več jezikovnih različic iste določbe prava Unije ne morejo biti edina podlaga za njeno razlago.

–        Točke od 52 do 57 sodbe Sodišča z dne 1. junija 2016, Bob‑Dogi,(10) bi se lahko razumele tako, da „ne vsebujejo nobene vsebinske zahteve, s katero bi se morali skladati pristojnosti in položaj organa, ki odredi NP, ter postopek, ki ga je v ta namen izpeljal, ampak izražajo premiso, da je iz omembe nacionalnega naloga za prijetje razvidno, da so bila v postopku odreditve tega naloga uporabljena procesna jamstva in so bile zavarovane temeljne pravice osebe, za katero se zahteva predaja“.

–        Ker v nacionalnih pravnih redih nekaterih držav članic, med drugim v nizozemskem pravnem redu, državni tožilec sodeluje pri učinkovitem izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah ter ima pooblastilo za odreditev odvzema prostosti osumljencu in morebitno podaljšanje ukrepa odvzema prostosti, bi se lahko po ponovnem branju točk od 52 do 57 sodbe Bob‑Dogi(11) „pojem ‚sodna odločba‘ razlagal, kot da pomeni odločbo, ki jo izda sodnik ali državni tožilec“.

–        Ker razlaga pojmov „sodna odločba“ iz člena 1(1) Okvirnega sklepa in „pravosodni organ“ iz člena 6 istega okvirnega sklepa ni jasna, se Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) sprašuje, ali se v zvezi z njima lahko opre na pojem sodišče iz člena 267 PDEU ali na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 5 EKČP.

III. Postopek pred Sodiščem

24.      V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je prispel na Sodišče 16. avgusta 2016, je predložitveno sodišče predlagalo, naj se obravnava v nujnem postopku predhodnega odločanja (člen 267, četrti odstavek, PDEU). Predložitveno sodišče je svoj predlog utemeljilo s tem, da je bila H. I. Özçeliku odvzeta prostost in da je to, kako dolgo bo ta odvzem prostosti trajal, odvisno od rešitve spora o glavni stvari.

25.      Sodišče je na upravni seji z dne 1. septembra 2016 odločilo, da bo zadevo obravnavalo v nujnem postopku predhodnega odločanja.

26.      Madžarska in nizozemska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.

27.      5. oktobra 2016 je bila obravnava, na kateri je Sodišče zadevne stranke, omenjene v členu 23 Statuta Sodišča, natančneje madžarsko vlado, pozvalo, naj odgovorijo na zastavljena vprašanja.

28.      Predstavniki nizozemske, nemške in madžarske vlade ter Komisija so na navedeni obravnavi predstavili svoja stališča.

IV.    Analiza

A.      Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje

29.      V točkah od 26 do 31 sklepnih predlogov, predstavljenih sočasno v zadevi Poltorak,(12) sem pojasnil razloge, iz katerih zagovarjam avtonomnost pojmov „pravosodni organ“ in „sodna odločba“, uporabljenih v Okvirnem sklepu. Da ne bi s ponovnim navajanjem teh razlogov po nepotrebnem podaljševal teh sklepnih predlogov, na tej točki brez nadaljnjega pojasnjevanja napotujem nanje.

30.      V točki 32 in naslednjih omenjenih sklepnih predlogov predlagam razlago obeh izrazov v skladu z razlagalnimi pravili, ki jih običajno uporablja Sodišče, ki poudarja prvi pojem (pravosodni organ) glede na „tesno povezanost med naravo sodne odločbe in vprašanjem, ali je organ, ki jo izda, pravosodni organ“.(13)

31.      Glede na to, da se dvomi predložitvenega sodišča nanašajo na avtonomnost pojma „sodna odločba“ iz Okvirnega sklepa in na njegov pomen, menim, da sem svoje mnenje v zvezi s tem dovolj jasno pojasnil v sklepnih predlogih, ki sem jih sočasno predstavil v zadevi Poltorak.

B.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

32.      Vendarle se vprašanja predložitvenega sodišča v tej zadevi, drugače kot v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Poltorak, ne nanašajo na organ, ki je pristojen za odreditev ENP, temveč na organ, ki je pristojen za odreditev predhodnega nacionalnega NP.

33.      Nizozemskemu izvršitvenemu sodišču se dvomi porajajo v zvezi s tem, da je bil policijski oddelek v Ajki tisti madžarski organ, ki je odredil nacionalni NP proti H. I. Özceliku in katerega odločitev je 14. junija 2016 potrdilo državno tožilstvo iste države.

34.      Najprej je treba poudariti, da je – drugače kot nacionalni NP – ENP proti H. I. Özceliku 21. junija 2016 odredil madžarski pravosodni organ (okrožno sodišče v Veszprému), pri čemer nihče niti ne zanika niti prereka, da gre v tem primeru za „pravosodni organ“ v smislu Okvirnega sklepa. Menim, da je mogoče iz tega izpeljati pomembne posledice za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki jih obravnavam v nadaljevanju.

35.      Izhajal bom iz premise, da državno tožilstvo, ker je to tožilstvo tisto, ki potrdi nacionalni NP, ki ga je do takrat podpisala samo policija, postane pravi nosilec odločitve (oziroma vsaj tisti, ki soodloča) o navedenem nalogu. Državno tožilstvo je v okviru pooblastil, ki jih ima v kazenskem postopku, predhodno policijsko odločbo sprejelo za svojo in ji dalo moč, ki je značilna za njegove odločitve. Zato je mogoča razlaga, da je madžarsko državno tožilstvo v kazenskem postopku proti H. I. Özçeliku pravi „avtor“ nacionalnega NP.

36.      Sprejem te premise ima vsaj dve posledici. Prva posledica je, da se v okviru tega postopka predhodnega odločanja Sodišču ne bo treba izreči o tem, ali so državna tožilstva držav članic (če je katera od držav članic omenila državna tožilstva na seznamu pravosodnih organov, ki ga mora poslati Svetu v skladu s členom 6(3) Okvirnega sklepa) in abstracto legitimirana za odreditev ENP v smislu člena 1 in člena 6(1) navedenega okvirnega sklepa. Naj poudarim, da je v sporu o glavni stvari okrožno sodišče, in ne državno tožilstvo, poslalo ENP Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu).

37.      Druga posledica navedene premise pa je, da se z zastavljenimi vprašanji razjasnjuje samo to, ali nacionalni NP, ki jih odredi (natančneje, potrdi) madžarsko državno tožilstvo, spadajo pod katero od pravnih kategorij, uporabljenih v členu 8(1)(c) Okvirnega sklepa, in sicer „izvršljiv[a] sodb[a], nalog[…] za prijetje ali katera kol[i] drug[a] izvršljiv[a] sodn[a] odločb[a] z enakim učinkom […]“.

38.      Vendar se zaradi te, zgoraj omenjene tesne povezanosti med naravo sodne odločbe in tem, ali je organ, ki jo izda, pravosodni organ, v odgovoru na ta vprašanja ne sme prezreti nekaterih predhodnih ugotovitev glede morebitne opredelitve državnega tožilstva kot pravosodnega organa v smislu Okvirnega sklepa. Iz sestave tega pravosodnega organa je mogoče glede na ta normativni akt ugotoviti nekatere značilnosti, na podlagi katerih je – če se jih primerja s položajem in nalogami državnega tožilstva v madžarskem kazenskem postopku – mogoče sklepati o tem, ali je nacionalni NP, ki ga potrdi madžarski tožilec, „sodna odločba“, in tudi o tem, ali bi ga bilo mogoče uvrstiti pod člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa.

39.      Prvotni predlog Okvirnega sklepa(14) je v svojem členu 3 vseboval opredelitev pravosodnega organa (za odreditev ali izvršitev ENP), ki je v obeh primerih poleg sodišč izrecno vključevala tudi državno tožilstvo.(15)

40.      V obrazložitvenem memorandumu tega predloga je bilo še navedeno, da izraz „pravosodni organ“ ustreza izrazu iz Evropske konvencije o izročitvi iz leta 1957, ki pa je za pravosodne organe štela „pravosodne organe v pravem pomenu besede in državno tožilstvo, ne pa policije“.(16)

41.      Okvirni sklep pa ni sledil temu, kar je bilo začrtano s členom 3 predloga, in v členih 1 in 6 dokončno sprejetega besedila državno tožilstvo ni več omenjeno. Ni enostavne razlage pomena tega izginotja: ali se je želelo izključiti državno tožilstvo, ali pa se je štelo, da je državno tožilstvo del pravosodnih organov držav članic za namene ENP, ne da bi se ga posebej omenjalo?(17)

42.      Negotovost glede tega vprašanja pa še vedno ostaja,(18) ne da bi jo – razen če se motim – katero koli sodišče držav članic izpostavilo pred Sodiščem. Težav z razlago za razrešitev te negotovosti namreč ni malo.

43.      Po odobritvi Okvirnega sklepa so nekatere države članice na podlagi člena 6(3) tega sklepa obvestile Generalni sekretariat Sveta, da so med „organi, ki so v skladu z nacionalnim pravom pristojni“ za odreditev ali izvršitev ENP, njihova državna tožilstva. Ta obvestila pa s strogo pravnega vidika niti ne vplivajo na skladnost ukrepov vsake države z vsebino Okvirnega sklepa niti niso pogoj zanjo. Navedena določba pooblašča države, da določijo oziroma izberejo med svojimi pravosodnimi organi tiste, ki bodo pristojni za izvrševanje ali odrejanje ENP, vendar jim ne dovoli, da bi pojem pravosodnega organa razširile na organe, ki ne uživajo tega položaja.

44.      Vendar pa Madžarske ni med državami članicami, ki so državnemu tožilstvu priznale status pravosodnega organa, ki lahko odreja ali izvršuje evropske naloge za prijetje. Glede na obvestilo, ki ga je v zvezi s členom 6(3) Okvirnega sklepa 26. aprila 2004 ta država poslala Svetu, „je za uvedbo kazenskega postopka odreditveni pravosodni organ sodišče, ki je pristojno na tem področju. Za izvrševanje kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, je za odreditev evropskega naloga za prijetje pristojno sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij“.(19)

45.      Čeprav me mika, da bi zdaj podal splošen odgovor na dvom glede upravičenja državnih tožilstev držav članic, da odredijo ENP, menim, da ta postopek predhodnega odločanja ni primerna priložnost, saj je Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) – kot sem že poudaril – prejelo ENP od madžarskega sodišča, ki je ravnalo v skladu z obvestilom, ki ga je na podlagi člena 6(3) Okvirnega sklepa Republika Madžarska poslala Svetu, saj državno tožilstvo te države za to ni bilo pooblaščeno.

46.      Naj se torej vrnem na izhodiščno točko, to je na nacionalno odločbo, izdano pred ENP. V sistematiki Okvirnega sklepa je navedena nacionalna odločba gotovo manj pomembna od ENP. Pojavi se namreč samo v členu 8, ki ureja „podatke“, ki jih mora ENP vsebovati in ki so del obrazca v prilogi. Sodišče je v sodbi z dne 1. junija 2016, Bob‑Dogi,(20) poudarilo obveznost, da mora nacionalni NP obstajati pred ENP, vendar Okvirni sklep bolj poudarja zadnjenavedenega. Prvi je samo pogoj, tudi če je nujni, za drugega.

47.      Glede ureditve, ki velja za kazenski postopek v kateri koli od njegovih faz (torej tako med preiskovalno in pripravljalno fazo kot med fazo meritornega odločanja), je Sodišče navedlo, da „[…] kazensk[i] pregon[…] in izvršit[ev] kazni ali ukrepov, vezanih na odvzem prostosti, [ali] kazensk[i] postop[ek] v ožjem smislu […] ne spada[jo] na področje uporabe Okvirnega sklepa in prava Unije“.(21)

48.      Zato je logično, da se je treba za določitev take ureditve opreti na zakonodajo vsake države članice, vendar le če zadevne zakonske določbe na tem področju spoštujejo temeljne pravice, ki so določene v EKČP, vključno s pravico do svobode in do učinkovitega pravnega sredstva, ki sta uvedeni s členoma 5 in 13 navedene konvencije in členoma 6 in 47 Listine.

49.      Ali državno tožilstvo sodeluje v preiskovalnem in eventualno v pripravljalnem postopku v okviru kazenskih postopkov, določi vsaka država članica po prosti presoji v svojem pravnem redu. Pravo Unije sprejema to načelo in dejansko je v členu 2 Direktive 2014/41/EU(22) na drugem od najbolj poudarjenih področij pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, na katere se sklicuje člen 82 PDEU, med organi, ki lahko odredijo evropski preiskovalni nalog, izrecno navedeno državno tožilstvo.(23)

50.      To, da se državno tožilstvo sprejme kot organ, ki lahko izda „sodno odločbo“ zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov, ki obstajajo v drugi državi („državi izvršiteljici“), z namenom pridobitve dokazov, po potrebi kaže, kako zakonodajalec Unije zaznava pomembno funkcijo, ki jo ima državno tožilstvo v kazenskih postopkih. Ne sme se pozabiti, da je evropski preiskovalni nalog še en instrument, ki je bil sprejet v okviru načela vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki od zasedanja Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 običajno predstavlja temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.

51.      Seveda ukrepov državnega tožilstva na enem (področju, ki se nanaša na prostost, v katero se posega s pridržanjem oseb) in drugem področju (pridobivanje dokazov) ni mogoče obravnavati enako. S tem želim povedati, da to, da je državno tožilstvo v Direktivi 2014/41/EU opredeljeno kot pravosodni organ v zvezi s preiskovalnimi nalogi, ne pomeni nujno, da je treba to opredelitev razširiti tudi na Okvirni sklep v zvezi z ENP. Vendar ta normativni podatek močno podpira tezo široke razlage pojma „pravosodni organ“ v okviru postopkov sodelovanja v kazenskih zadevah (vključno z ENP), na katere se sklicuje člen 82 PDEU, v skladu s katero je mogoče pod ta pojem uvrstiti državno tožilstvo.

52.      S to utemeljitvijo skušam poudariti razpoznavno lastnost državnega tožilstva, in sicer njegovo zmožnost, da – če je tako določeno v ustavnih in zakonskih določbah vsake države članice – sodeluje v pravosodju kot instrument države, ki uvede kazenski pregon in ki lahko vsaj začasno in za časovno omejeno obdobje celo odredi policijsko pridržanje in prijetje ali sprejme podobne odločitve, preden se pridržane osebe privedejo pred sodnika, ki mora odločiti o tem, ali naj jih izpusti na prostost ali pa odredi pripor.

53.      V tem smislu je Sodišče poudarilo vlogo državnega tožilstva v kazenskih postopkih ter prišlo do tega, da ga je opredelilo (v zvezi z nekaterimi odločitvami v okviru teh postopkov) kot „organ, pristojen za sodelovanje na področju kazenskega pravosodja v zadevnem nacionalnem pravnem redu“.(24)

54.      Po drugi strani je Evropsko sodišče za človekove pravice priznalo, da je mogoče državne tožilce obravnavati kot „[sodnike ali drug] organ, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast“ in pred katerega je treba v skladu s členom 5(3) EKČP privesti vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami odstavka 1(c) tega člena.

55.      Evropsko sodišče za človekove pravice je v vrsti sodb, od katerih je bila prva izdana 4. decembra 1979(25) in med katerimi je tudi tista, ki jo je izdal veliki senat 29. marca 2010,(26) razlagalo izraza „pristojna sodna oblast“ in „sodnik ali druga uradna oseba, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast“ (oba iz člena 5 EKČP, ki je posvečen pravici do svobode in varnosti) tako, da je mogoče vanju uvrstiti državne tožilce, če zagotavljajo jamstva, ki so tesno povezana s tema pojmoma (k temu zadnjemu vprašanju se še vrnem).

56.      Nazadnje je treba v zvezi z nacionalnim pravom poudariti, da lahko državni tožilci na Madžarskem odredijo prijetje (v obliki „policijskega pridržanja“) osebe, če so podane okoliščine, določene v zakoniku o kazenskem postopku in ki sem jih omenil zgoraj.(27) Prav tako lahko potrdijo ali razveljavijo podobno odredbo, ki jo je pred tem izdala policija. Menim, da je v obeh primerih bistveno, ali je tovrsten odvzem prostosti, o katerem odloči ali ga potrdi državno tožilstvo, omejen z zakonom(28) na kratek čas, saj je treba osebo, ki jo je policija pridržala, privesti pred sodnika ali pa izpustiti na prostost v roku največ 72 ur. Ta sodnik je edini pristojen, da odredi „pripor“ pridržane osebe, preden se ji sodi.

57.      V tem normativnem okviru, za katerega menim, da je v skladu s členom 5 EKČP, madžarsko državno tožilstvo deluje kot organ, ki je neodvisen od izvršilne veje oblasti in sodeluje v pravosodju tako, da začne kazenski postopek (drugače povedano, zahteva, da država uporabi ius puniendi) s položaja, ki se razlikuje od položaja sodnika, ter je pooblaščen za sprejemanje časovno zelo omejenih začasnih ukrepov, ki vplivajo na prostost oseb, ki pa so predmet naknadne nujne odločitve sodnika.

58.      V skladu z razlago, ki jo je Sodišče podalo v zvezi s členom 8(1)(c) Okvirnega sklepa, so tri vrste odločb, ki jih določa ta določba (in sicer izvršljiva sodba, nalog za prijetje ali katera koli druga izvršljiva sodna odločba z enakim učinkom), zajete z izrazom „nacionalna sodna odločba“, ki je ločena od naknadnega ENP.(29) Natančneje, Sodišče je potrdilo, da bi moral pred izdajo ENP nacionalni pravosodni organ izdati odločbo, kot je […] nacionaln[i] nalog[…] za prijetje, na katerem bi temeljil evropski nalog za prijetje“.(30)

59.      Menim torej, da je to razumevanje člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa pravzaprav v prid temu, da se nacionalnim nalogom za prijetje, ki jih odredi ali potrdi državno tožilstvo, prizna narava „sodne odločbe“ v smislu navedene določbe, ki je odločba, na katero se opre sodišče, ko nato izda ENP.

60.      V sodbi Bob‑Dogi je Sodišče poleg jezikovne razlage posebej upoštevalo dejstvo, da bi bila brez predhodnih nacionalnih NP „postopkovna jamstva in temeljne pravice, katerih varstvo mora zagotoviti pravosodni organ odreditvene države članice“ lahko ogrožena, saj bi bila prizadeti osebi odvzeta „prva raven varstva“ teh pravic in jamstev, in sicer popolnoma nacionalna raven varstva.(31)

61.      Menim, da ta skrb v tej zadevi ni utemeljena glede na to, da madžarski zakonik o kazenskem postopku v vseh primerih zagotavlja pravico pridržane osebe, da se jo privede pred sodnika v roku 72 ur, če je nacionalni NP izdala policija, potrdilo pa ga je državno tožilstvo. Postopkovne zahteve iz člena 5 EKČP, to je nadzor sodnika nad zakonitostjo odvzema prostosti, so torej spoštovane.

62.      Obravnava državnega tožilstva kot „pravosodnega organa“, ki lahko za namene Okvirnega sporazuma pod že omenjenimi strogimi pogoji odredi ali potrdi začasen odvzem prostosti (to je nacionalni NP), ne pomeni, da se ga izenačuje s sodiščem, ki lahko uporabi člen 267 PDEU.(32) Poleg tega, da strogo gledano ni vse, kar je „pravosodno“, nujno tudi „sodno“, so organi, ki lahko predložijo vprašanja za predhodno odločanje oziroma so to zavezani storiti, tisti, ki morajo odločiti o sporih, ki so jim bili predloženi in v zvezi s katerimi prosijo za pomoč Sodišče. Državno tožilstvo ni eden od teh organov, kar pa ni ovira za to, da se mu prizna status „pravosodnega organa“ v skladu z Okvirnim sklepom, če nacionalna zakonodaja dopušča, da odredi nacionalne NP. Zato je zadnjenavedene mogoče opredeliti kot naloge za prijetje ali izvršljive sodne odločbe z istim učinkom v smislu člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa.

63.      Niti to, da lahko posamezni član navedene institucije, ki je odredil nacionalni NP (ali pa potrdil NP, ki ga je izdala policija), sodeluje kot predstavnik državnega tožilstva v poznejšem kazenskem postopku proti pridržani osebi, ne nasprotuje temu, da bi se državno tožilstvo opredelilo kot „pravosodni organ“. Zadržke, ki jih je izrazilo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbah z dne 4. decembra 1979 in z dne 29. marca 2010, na kateri sem se prej skliceval,(33) je mogoče pojasniti v okviru člena 5(1)(c) EKČP,(34) drugače povedano, če je državno tožilstvo alternativa sodišču pri odločanju o tem, ali se odvzem prostosti podaljša. Vendar v tej zadevi ne gre za to, saj so pridržane osebe (po odredbi policije, ki jo je nato potrdilo državno tožilstvo) – kot sem že razložil – v skladu z madžarskim zakonikom o kazenskem postopku privedene pred sodišče ali pa izpuščene na prostost. V teh okoliščinah ni nobene ovire, da predstavnik državnega tožilstva ne bi sodeloval v naslednjih fazah postopka.

64.      Zadnji argument me pripelje na izhodiščno točko teh sklepnih predlogov: madžarsko sodišče, ki je v tej zadevi odredilo ENP, je to nedvomno storilo po tem, ko je po lastni presoji preučilo pogoje, v katerih se ENP sme odrediti, kar je vključevalo predhodni nacionalni NP. To sodišče je torej moralo preučiti okoliščine, v katerih je bil odrejen nacionalni NP, in sicer ob posredovanju državnega tožilstva, kar pomeni, da je bil nadzor nad zakonitostjo in primernostjo tega naloga zagotovljen. Državno tožilstvo je potrdilo policijsko pridržanje, okrožno sodišče v Vezsprému pa je dalo soglasje k ukrepu državnega tožilstva, kar nazadnje zagotovi, da so v postopku odreditve ENP, zlasti na prvi ravni varstva, ki se zahteva v sodni praksi Sodišča (sodba z dne 1. junija 2016, Bob‑Dogi), zagotovljena ustrezna jamstva.(35)

V.      Predlog

65.      Glede na zgoraj predstavljene premisleke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori:

1.      Pojem „sodna odločba“, ki je omenjena v členu 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je avtonomen pojem prava Unije in ga je treba razlagati enotno v celotni Evropski uniji.

2.      Nacionalni nalog za prijetje, ki ga odredi policija in ga nato potrdi državno tožilstvo v okoliščinah, ki so podane v tej zadevi, je mogoče opredeliti kot „sodno odločbo“ v smislu člena 8(1)(c) navedenega okvirnega sklepa, zato da se uporabi kot podlaga za odreditev naknadnega evropskega naloga za prijetje.


1      Jezik izvirnika: španščina.


2 –      Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep).


3 –      Nalog za prijetje.


4 –      Evropski nalog za prijetje.


5 –      Büntetőeljárásról szóló 1998 évi XIX. törvény (zakon XIX iz leta 1998, s katerim se sprejme zakonik o kazenskem postopku).


6 –      V skladu s členom 28(3) navedenega zakonika tožilec odredi ali izvede preiskavo z namenom ugotoviti, ali so podani pogoji za vložitev obtožnice. Če preiskavo ali določena preiskovalna dejanja na lastno pobudo izvaja preiskovalni organ, mora tožilec v skladu z odstavkom 4 iste določbe zagotoviti upoštevanje zakona ves čas trajanja postopka in da osebe, ki sodelujejo v njem, lahko uveljavljajo svoje pravice.


7 –      Člen 28(6) zakonika o kazenskem postopku.


8 –      Člen 129(1).


9 –      Glede na informacije, ki so navedene v obrazcu, priloženem ENP, se mu očita sodelovanje pri kaznivem dejanju ponarejanja javne listine (natančneje, zapis ponarejenih podatkov, dejstev in izjav v notarsko listino), ki je opredeljeno v členu 342(1)(c) madžarskega kazenskega zakonika.


10 –      C‑241/15, EU:C:2016:385.


11 –      Sodba z dne 1. junija 2016 (C‑241/15, ECLI:EU:C:2016:385).


12 –      Zadeva C‑452/16 PPU, o kateri Sodišče še odloča.


13 –      Točka 34 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Poltorak (C‑452/16 PPU).


14 –      COM(2001) 522 final.


15 –      „For the purposes of this Framework Decision, the following definitions shall apply: (a) ‚European arrest warrant‘ means a request, issued by a judicial authority of a Member State, and addressed to any other Member State, for assistance in searching, arresting, detaining and obtaining the surrender of a person, who has been subject to a judgement or a judicial decision, as provided for in Article 2; (b) ‚issuing judicial authority‘ means the judge or the public prosecutor of a Member State, who has issued a European arrest warrant; (c) ‚executing judicial authority‘ means the judge or the public prosecutor of a Member State in whose territory the requested person sojourns, who decides upon the execution of a European arrest warrant […]“.


16 –      V komentarju k členu 3 predloga je navedeno: „The procedure of the European arrest warrant is based on the principle of mutual recognition of court judgments. State-to-State relations are therefore substantially replaced by court-to-court relations between judicial authorities. The term ‚judicial authority”‘corresponds, as in the 1957 Convention (cf. Explanatory Report, Article 1), to the judicial authorities as such and the prosecution services, but not to the authorities of police force. The issuing judicial authority will be the judicial authority which has authority to issue the European arrest warrant in the procedural system of the Member State (Article 4)“. Moj poudarek.


17 –      Za eno in drugo stališče obstajajo tehtni argumenti. Imeniten izbor teh argumentov je mogoče najti v pritrdilnih in odklonilnih mnenjih v sodbi z dne 30. maja 2012, ki jo je izreklo Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva) v zadevi Assange v The Swedish Prosecution Autorithy, [2012] UKSC 22. Ni pa nobenega dvoma, da je treba molk glede izrecne izločitve policije v predlogu razlagati kot potrditev.


18 –      Evropski parlament je 27. februarja 2014 sprejel resolucijo s priporočili Komisiji o reviziji ENP (postopek 2013/2019(INL)), v katerem se je kritiziral „[neobstoj] opredelit[ve] izraza ‚pravosodni organ‘ v Okvirnem sklepu 2002/584/PNZ in drugih instrumentih o vzajemnem priznavanju, ki je privedla do različnih praks med državami članicami ter povzročila negotovost, škodo medsebojnemu zaupanju in pravdne spore“. Evropski parlament je pozval Komisijo, naj predloži „zakonodajne predloge v skladu s podrobnimi priporočili iz priložene priloge, ki bodo predvideli […] (a) postopek, po katerem lahko ukrep vzajemnega priznavanja v odreditveni državi članici po potrebi potrdi sodnik, sodišče, preiskovalni sodnik ali [državni] tožilec, da se reši vprašanje različne razlage izraza ‚pravosodni organ‘ […]“. Moj poudarek.


19 –      Obvestilo Sveta Evropske unije št. 8929/04.


20 –      C‑241/15, EU:C:2016:385.


21 –      Sodba z dne 30. maja 2013, F (C‑168/13 PPU, EU:C:2013:358, točka 48).


22 –      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (UL 2014, L 130, str. 1). V skladu z njenim členom 36 države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 22. maja 2017.


23 –      Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah (EPN) je v skladu s členom 1 Direktive 2014/41 „[…] sodna odločba, ki jo izda ali potrdi pravosodni organ države članice (v nadaljnjem besedilu: država izdajateljica) zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: država izvršiteljica) z namenom pridobitve dokazov v skladu s to direktivo“. Člen 2(c)(i) navedene direktive določa: „V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov: […] ‚odreditveni organ‘ pomeni […] sodnika, sodišče, preiskovalnega sodnika ali javnega tožilca, pristojnega v zadevnem primeru […]“. V izvirniku ni v ležečem tisku.


24 –      Sodba z dne 29. junija 2016, Kossowski (C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 39). V navedeni zadevi je okrajno državno tožilstvo v Kołobrzegu (Poljska) odredilo, da se dokončno odstopi od kazenskega pregona, predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hanseatisches Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija), pa je bila razlaga členov 54 in 55 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengenu (Luksemburg) 19. junija 1990 in je začela veljati 26. marca 1995, ter členov 50 in 52(1) Listine. V tem smislu se opredelitev državnega tožilstva kot „organa, pristojnega za sodelovanje na področju kazenskega pravosodja v zadevnem nacionalnem pravnem redu“ pojavi v sodbi z dne 11. februarja 2003, Gözütok in Brügge, (C‑187/01 in C‑385/01, EU:C:2003:87, točka 28).


25 –      ESČP, Schiesser proti Švici (CE:ECHR:1979:1204JUD000771076).


26 –      ESČP, Medvedyev in drugi proti Franciji (CE:ECHR:2010:0329JUD000339403).


27 –      Glej točki 15 in 16 teh sklepnih predlogov.


28 –      Člen 126 zakonika o kazenskem postopku.


29 –      Sodba z dne 1. junija 2016, Bob‑Dogi (C‑241/15, ECLI:EU:C:2016:385, točke 46, 49, 51, 52, 56 in 57).


30 –      Ibidem, točka 57.


31 –      Ibidem, točka 55.


32 –      Predložitveno sodišče pravilno navaja sodbo Sodišča z dne 12. decembra 1996, X (C‑74/95 in C‑129/95, EU:C:1996:491). Sodišče se je točki 19 navedene sodbe sklicevalo na sklepne predloge generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja v tej zadevi (točke od 6 do 9) in sklenilo, da „[…] naloga Procura della Repubblica v postopku v glavni stvari ni, da v celoti odloči o sporu, temveč da ga kot stranka postopka, ki uvede kazenski postopek, po potrebi predloži v odločanje pristojnemu sodišču“.


33 –      Glej točko 55 teh sklepnih predlogov.


34 –      Evropsko sodišče za človekove pravice razlaga to določbo v tem smislu, da mora „uradna oseba […] dati zahtevana jamstva glede neodvisnosti od izvršilne veje oblasti in strank, kar izključuje zlasti možnost, da lahko nato nastopa v imenu državnega tožilstva v kazenskem postopku, poleg tega pa mora imeti taka oseba tudi pooblastilo za odreditev izpustitve na prostost, potem ko osebo zasliši ter preveri zakonitost in utemeljitev takih ukrepov […]“ (ESČP, sodba z dne 29. marca 2010, Medvedyev in drugi proti Franciji, CE:ECHR:2010:0329JUD000339403, točka 124).


35 –      Glej točko 60 teh sklepnih predlogov.