SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 21. septembra 2011(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uslužbenci – Pogodba o zaposlitvi za določen čas – Zavrnitev sklenitve nove pogodbe ali podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas – Okvirni sporazum o delu za določen čas – Direktiva 1999/70/ES– Člen 88 PZDU – Odločba Komisije o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnih uslužbencev v njenih službah“
V zadevi T‑325/09 P,
katere predmet je pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 4. junija 2009 v združenih zadevah Adjemian in drugi proti Komisiji (F‑134/07 in F-8/08, še neobjavljena v ZOdl.), s katero se predlaga razveljavitev navedene sodbe,
Vahan Adjemian, stanujoč v Angeri (Italija), in 175 uslužbencev in nekdanjih uslužbencev Evropske komisije, ki so navedeni v prilogi in jih zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J-N. Louis in É. Marchal, odvetniki,
pritožniki,
druga stranka v postopku je
Evropska komisija, ki jo zastopata J. Currall in D. Martin, zastopnika,
tožena stranka na prvi stopnji,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata M. Bauer in K. Zieleśkiewicz, zastopnika,
intervenient na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, in L. Truchot, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. februarja 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Pritožniki s pritožbo, ki so jo vložili na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča, predlagajo razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 4. junija 2009 v združenih zadevah Adjemian in drugi proti Komisiji (F-134/07 in F-8/08, še neobjavljena v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo na eni strani ničnostne tožbe zoper odločbe Komisije, s katerimi je bila zavrnjena sklenitev novih pogodb o zaposlitvi ali podaljšanje prejšnjih pogodb o zaposlitvi pritožnikov kot pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge v smislu člena 3b Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (PZDU) za nedoločen čas (v nadaljevanju: izpodbijane posamične odločbe), in na drugi strani tožbe za ugotovitev nezakonitosti Odločbe Komisije C(2004) 1597 z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnih uslužbencev v njenih službah, ki je bila objavljena v Informations administratives št. 75-2004 z dne 24. junija 2004 (v nadaljevanju: odločba z dne 28. aprila 2004) ter, če je to potrebno, člena 88 PZDU.
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje je opisano v točkah od 11 do 21 izpodbijane sodbe.
Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba
3 Tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogah I, II in III k izpodbijani sodbi, so s tožbo, ki je bila na Sodišče za uslužbence vložena 3. decembra 2007, predlagale, prvič, ugotovitev nezakonitosti odločb Komisije, med drugim tudi odločbe z dne 28. aprila 2004, o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnih uslužbencev v njenih službah in, če je to potrebno, člena 88 PZDU, ker omejuje trajanje pogodb o zaposlitvi pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge, drugič, razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 22. avgusta, 5. septembra, 30. oktobra in 28. novembra 2007, s katerimi je bila zavrnjena sklenitev novih pogodb o zaposlitvi ali podaljšanje prejšnjih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas tem tožečim strankam, ter, tretjič in če je to potrebno, razglasitev ničnosti odločb Komisije o določitvi pogojev za njihovo zaposlitev, ker so bile nove pogodbe o zaposlitvi s temi tožečimi strankami sklenjene za določen čas ali so jim bile njihove prejšnje pogodbe o zaposlitvi podaljšane za določen čas.
4 C. Renier je s tožbo, ki jo je pri Sodišču za uslužbence vložila 22. januarja 2008, v zadevi F‑8/08 predlagala razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 11. aprila 2007, ker ji je bilo z njo trajanje njene nove pogodbe o zaposlitvi kot pogodbene uslužbenke za pomožne naloge omejeno na obdobje od vključno 16. aprila 2007 do 15. decembra 2008.
5 Komisija je v zadevi F-134/07 z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 18. januarja 2008, vložila ugovor nedopustnosti. Tožeče stranke so 15. februarja 2008 podale stališča glede tega ugovora o nedopustnosti. Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 8. maja 2008 odločilo, da odločanje o ugovoru pridrži za končno odločitev.
6 Svet Evropske unije je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 14. februarja 2008, predlagal, naj se mu v zadevi F-8/08 dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Predsednik drugega senata Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 14. aprila 2008 temu predlogu ugodil.
7 Svet je v zadevi F-8/08 z intervencijsko vlogo, ki se je nanašala na vsebino in je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 26. maja 2008, predlagal, naj se ugovor o nezakonitosti člena 88 PZDU, naveden v tožbi, zavrne kot neutemeljen. Stališča tožeče stranke glede intervencijske vloge so v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 8. septembra 2008. Komisija na intervencijsko vlogo ni podala stališč.
8 Svet je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 4. aprila 2008, predlagal, naj se mu v zadevi F-134/07dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Predsednik drugega senata Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 7. maja 2008 temu predlogu ugodil.
9 Svet je v zadevi F-134/07 z intervencijsko vlogo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 23. julija 2008, predlagal, naj se ugovor o nezakonitosti člena 88 PZDU, naveden v tožbi, zavrne kot nedopusten pri štirih tožečih strankah ali naj se v vsakem primeru pri drugih tožečih strankah zavrne kot neutemeljen. Komisija je v stališčih do intervencijske vloge, ki jih je 5. septembra 2008 vložila v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence, predlagala, naj se tožba zavrže kot nedopustna ali, podredno, naj se zavrne kot neutemeljena. Stališča tožečih strank glede intervencijske vloge so bila v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence vložena 8. septembra 2008.
10 Predsednik drugega senata Sodišča za uslužbence je po zaslišanju strank s sklepom z dne 18. novembra 2008 zadevi F‑134/07 in F‑8/08 združil zgolj za ustni postopek.
11 Sodišče za uslužbence je v izpodbijani sodbi združilo zadevi F‑134/07 in F‑8/08, zavrnilo tožbi, ki sta mu bili predloženi, in tožečim strankam naložilo, da nosijo svoje stroške in stroške Komisije.
Pritožba
Postopek
12 Pritožniki so 17. avgusta 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to pritožbo.
13 Tožbena vloga je bila 7. septembra 2009 popravljena in oktobra 2009 dopolnjena.
14 Predsednik pritožbenega senata je 30. oktobra 2009, potem ko so trije pritožniki umaknili pritožbo, izdal sklep o delnem izbrisu.
15 Komisija je 15. januarja 2010 vložila odgovor na pritožbo.
16 Svet je 10. februarja 2010 vložil odgovor na pritožbo v skladu s členom 141 Poslovnika Splošnega sodišča.
17 Pisni postopek se je končal 15. februarja 2010, o čemer so bili pritožniki obveščeni 23. februarja 2010. Pritožniki niso predlagali dopolnitve z repliko na podlagi člena 143 Poslovnika.
18 Dopis pritožnikov z dne 25. februarja 2010 je vseboval obrazložen predlog na podlagi člena 146 Poslovnika, da se želijo v okviru ustnega dela postopka izjaviti.
19 Splošno sodišče (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni postopek in da strankam v okviru ukrepov procesnega vodstva na podlagi člena 64 Poslovnika postavi pisno vprašanje. Stranke so na to vprašanje odgovorile v postavljenem roku.
20 Stranke so podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jih je na obravnavi 18. februarja 2011 postavilo Splošno sodišče.
Predlogi strank
21 Pritožniki Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– ugodi njihovim predlogom za razglasitev ničnosti, ki so bili podani pred Sodiščem za uslužbence;
– Komisiji naloži plačilo stroškov, ki so nastali v tem postopku in v postopku pred Sodiščem za uslužbence.
22 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne pritožbo kot neutemeljeno;
– pritožnikom naloži plačilo stroškov.
23 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne pritožbo kot neutemeljeno;
– pritožnikom naloži plačilo stroškov.
Pravo
24 S pritožbo se predlaga, naj se izpodbijana sodba v celoti razveljavi. Pritožniki v podporo pritožbi navajajo pet pritožbenih razlogov.
25 Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava in kršitev členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ter na pravice do učinkovitega pravnega sredstva v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je Sodišče za uslužbence odločilo, da se šteje, da je bila tožba v zadevi F‑134/07 usmerjena zgolj zoper odločbe, zoper katere so bile vložene pritožbe, ne pa tudi zoper odločbe o zavrnitvi teh pritožb.
26 Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je sodišče za uslužbence odločilo, da Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43) (v nadaljevanju: okvirni sporazum) sama po sebi ne more niti zavezovati Komisije niti na njej ne morejo temeljiti ugovori, da sta člen 88 PZDU in odločba z dne 28. aprila 2004 nezakonita.
27 Tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je Sodišče za uslužbence zavrnilo ugovore, da sta člen 88 PZDU in odločba z dne 28. aprila 2004 nezakonita, ker naj v njej ne bi bili upoštevani cilji in minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas iz okvirnega sporazuma, ki je bil na podlagi člena 139(2) ES uveljavljen z Direktivo 1999/70.
28 Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je Sodišče za uslužbence zavrnilo ugovor, da je zaradi kršitve obveznosti obrazložitve člen 88 PZDU nezakonit.
29 Peti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je Sodišče za uslužbence zavrnilo očitke, s katerimi se je neposredno izpodbijala zakonitost izpodbijanih posamičnih odločb.
Prvi pritožbeni razlog
30 V prvem pritožbenem razlogu tožeče stranke navajajo, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo ter kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov in njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, s tem da je v točki 40 izpodbijane sodbe odločilo, da odločbe o zavrnitvi pritožb niso akti, ki posegajo v položaj, v smislu členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, saj le potrjujejo izpodbijane posamične odločbe in zato nimajo samostojne vsebine.
31 Iz ustaljene sodne prakse v zvezi s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov izhaja, da je tožba osebe, za katero veljajo Kadrovski predpisi, ki je usmerjena zoper odločbo organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), ali zoper molk organa, ki bi moral sprejeti ukrep na podlagi Kadrovskih predpisov, dopustna le, če je zainteresirana oseba prej vložila pritožbo in če je bila ta pritožba vsaj v delu zavrnjena, z odločbo ali molče. Na podlagi člena 117 PZDU se ta sodna praksa po analogiji uporablja tudi za tožbo uslužbenca zoper odločbo organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), ali zoper molk tega organa, kadar bi moral sprejeti ukrep na podlagi PZDU.
32 Upravna pritožba in njena zavrnitev, z odločbo ali molče, sta tako sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točki 7 in 8), razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2006 v zadevi Staboli proti Komisiji, T-281/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-251 in II-A-2-1303, točka 26). Že večkrat je bilo presojeno, da vsebina odločbe o zavrnitvi pritožbe ne potrjuje nujno akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. To velja, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta (sodbe Splošnega sodišča z dne 10. junija 2004 v zadevi Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑167 in II‑747, točka 31; z dne 7. junija 2005 v zadevi Cavallaro proti Komisiji, T‑375/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑151 in II‑673, točke od 63 do 66, in z dne 9. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, še neobjavljena v ZOdl., točke od 50 do 59 in 64) ali pa ga upošteva celo kot akt, ki posega v položaj, ki izpodbijani akt nadomešča (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. maja 1980 v združenih zadevah Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 9; sodbi Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2002 v združenih zadevah Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, RecFP, str. I‑A‑301 in II‑1457, točka 35, in z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Sandini proti Sodišču, T‑389/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑295 in II‑1339, točka 49).
33 Ker mora v skladu s sistemom Kadrovskih predpisov ali PZDU zainteresirana oseba vložiti pritožbo zoper odločbo, ki jo izpodbija, in tožbo zoper odločbo o zavrnitvi te pritožbe, je Sodišče presodilo, da je tožba dopustna, če je usmerjena le zoper odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, le zoper odločbo, s katero je bila pritožba zavrnjena, ali zoper obe odločbi skupaj, če sta bili pritožba in tožba vloženi v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov (sodba Sodišča z dne 26. januarja 1989 v zadevi Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točka 7). Vendar lahko sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ugotovi, da ni treba posebej odločiti o tožbenih razlogih, usmerjenih zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, če se ugotovi, da ti tožbeni razlogi nimajo samostojne vsebine in se dejansko skladajo s tistimi, ki so usmerjeni zoper odločbo, proti kateri je bila vložena pritožba (glej v tem smislu zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Vainker proti Parlamentu, točki 7 in 8). Zlasti je to lahko tako, če sodišče ugotovi, da odločba o zavrnitvi pritožbe, kar je lahko odločba zaradi molka organa, le potrjuje odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, in zato razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe na pravni položaj zainteresirane osebe ne bi imela nobenega učinka, ki bi bil drugačen od učinka, ki izhaja iz same razglasitve ničnosti te odločbe o zavrnitvi.
34 V obravnavani zadevi iz točke 40 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče za uslužbence glede na sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj v točki 32 navedene sodbe Vainker proti Parlamentu, v bistvu štelo, da ni treba odločiti o tožbenih razlogih, ki so jih tožeče stranke v zadevi F‑134/07 usmerile zoper odločbe o zavrnitvi njihovih pritožb, saj ti tožbeni razlogi niso imeli nobene samostojne vsebine.
35 V prvem pritožbenem razlogu tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, Sodišču za uslužbence očitajo prav to, da ni odločilo o tožbenih razlogih, ki so bili usmerjeni proti odločbam o zavrnitvi njihovih pritožb. Trdijo, da je treba zadnjenavedene odločbe šteti za nove odločbe, saj jih je sprejel OPSP po koncu temeljite preučitve njihovega upravnega, pravnega in osebnega položaja.
36 Kot je pravilno ugotovila Komisija zainteresirani pritožniki ne navajajo nobenega niti argumenta niti dokaza, s katerim bi podprli prvi pritožbeni razlog in na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da vsebina odločb o zavrnitvi njihovih pritožb ne potrjuje izpodbijanih posamičnih odločb. Vendar to ne vpliva na obveznost Sodišča za uslužbence, da v skladu s členom 36 Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k temu statutu, in v skladu s členom 79 svojega poslovnika obrazloži svoje sodbe. Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da morajo biti sodbe Sodišča za uslužbence dovolj obrazložene, da bi se lahko zainteresirane osebe seznanile z razlogi, zaradi katerih njihovim argumentom ni bilo ugodeno, in da bi lahko Splošno sodišče nad njimi opravljalo sodni nadzor (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 60, in z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Naipes Heraclio Fournier proti UUNT, C‑311/05 P, neobjavljena v ZOdl., točke od 51 do 53).
37 Zainteresirani pritožniki v podporo pritožbi v zvezi s tem sicer niso navedli pritožbenega razloga, ki bi se nanašal na neobstoj obrazložitve ali pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Vendar pa lahko Splošno sodišče na podlagi člena 113 Poslovnika kadar koli po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka in je razlog javnega reda, na katerega lahko pazi in mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (glej sodbo Sodišča z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim, C‑89/08 P, ZOdl., str. I‑11245, točka 34 in navedena sodna praksa), pri čemer mora stranke prej pozvati, naj predložijo svoja stališča (glej sodbo Sodišča z dne 17. decembra 2009 v zadevi Réexamen M proti EMEA, C‑197/09 RX‑II, še neobjavljena v ZOdl., točka 57 in navedena sodna praksa).
38 V odgovor na pisno vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče (točka 19 zgoraj), so zainteresirani pritožniki navedli, da je Sodišče za uslužbence kršilo obveznost obrazložitve iz člena 7(1) Priloge I k Statutu Sodišča, ker v izpodbijani odločbi ni navedlo elementov, ki jih je upoštevalo, ko je odločilo, prvič, da imajo pritožniki interes za vložitev zahtev za razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih pritožb in, drugič, da je bila tožba usmerjena samo proti odločbam, proti katerim so bile te pritožbe vložene, se pravi izpodbijanim posamičnim odločbam.
39 Komisija je navedla, da Sodišču za uslužbence glede na dejanske in pravne okoliščine ni bilo treba posebej obrazložiti ugotovitve, da odločbe o zavrnitvi pritožb nimajo samostojne vsebine. V teh odločbah naj položaj zainteresiranih strank ne bi bil ponovno preučen na podlagi novih dejanskih ali pravnih okoliščin. Poleg tega naj dodatna obrazložitev iz teh odločb ne bi imela drugega namena, kot da se z njo potrdijo izpodbijane posamične odločbe, pri čemer naj bi bilo v njej odgovorjeno na pritožbene razloge, ki so jih zainteresirane osebe navedle v svojih pritožbah.
40 Svet je odgovoril, da Sodišču za uslužbence ni bilo treba obrazložiti razlogov, zaradi katerih je menilo, da odločbe o zavrnitvi pritožb nimajo samostojne vsebine, saj ni bilo dejanskih ali pravnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da obstaja v zvezi s tem v tej zadevi kak dvom. Vsekakor naj zatrjevani neobstoj obrazložitve ne bi smel povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijane sodbe, saj ne bi nikakor vplival na samo vsebino te sodbe.
41 V nasprotju s tem, kar v tej zadevi trdita Komisija in Svet, bi moralo Sodišče za uslužbence v izpodbijani odločbi obrazložiti dejanske in pravne okoliščine, na katere je v bistvu oprlo odločitev o ustavitvi postopka o tožbenih razlogih iz predložene tožbe. Sodišče za uslužbence pa v točki 40 izpodbijane sodbe ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih je presodilo, da tožbeni razlogi, zaradi katerih so tožeče stranke v zadevi F-134/07 predlagale razglasitev ničnosti in ki so bili formalno usmerjeni proti odločbam o zavrnitvi njihovih pritožb, „niso imeli samostojne vsebine“ glede na tožbene razloge, ki so jih te stranke usmerile proti izpodbijanim posamičnim odločbam.
42 Poleg tega je Sodišče za uslužbence s tem, da je v točki 40 izpodbijane sodbe navedlo, da „ne moremo zanikati, da imajo zgoraj navedene tožeče stranke interes, da istočasno zahtevajo razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih pritožb in razglasitev ničnosti aktov, ki posegajo v njihov položaj[, to je izpodbijanih posamičnih odločb]“, pustilo vtis, da bi lahko v okoliščinah te zadeve tožečim strankam le razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih pritožb povzročila korist (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. oktobra 2009 v združenih zadevah GlaxoSmithKline Services in drugi proti Komisiji in drugim, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ZOdl., str. I‑9291, točka 23), ki bi bila po naravi stvari različna od koristi, ki bi jo imele z razglasitvijo ničnosti izpodbijanih posamičnih odločb.
43 Glede na pomanjkljivo ali celo dvoumno obrazložitev izpodbijane sodbe Splošno sodišče ne more preizkusiti, ali je Sodišče za uslužbence pravilno ustavilo postopek glede tožbenih razlogov, ki so jih zainteresirane tožeče stranke usmerile zoper odločbe o zavrnitvi njihovih pritožb, in zato ne more odgovoriti na prvi pritožbeni razlog.
44 Iz tega izhaja, da je treba izpodbijano odločbo zaradi kršitve obveznosti obrazložitve razveljaviti v delu, v katerem je bil ustavljen postopek glede tožbenih razlogov, ki so jih tožeče stranke v zadevi F-134/07, ki so navedene v prilogi, usmerile zoper odločbe o zavrnitvi njihovih pritožb.
Drugi pritožbeni razlog
45 Pritožniki v drugem pritožbenem razlogu navajajo, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 85 do 87 izpodbijane odločbe zavrnitev njihovih ugovorov o nezakonitosti člena 88 PZDU in odločbe z dne 28. aprila 2004, v delu, v katerem institucijam omogočata sklepanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, oprlo zlasti na ugotovitev, da direktive na splošno in prav tako Direktiva 1999/70 same po sebi institucijam, v tem primeru Komisiji, ne morejo nalagati obveznosti.
46 Na prvem mestu je treba odgovoriti na ugovore nedopustnosti, ki jih v zvezi s tem pritožbenim razlogom navajata Komisija in Svet, in se nanašajo, prvič, na to, da naj bi ta pritožbeni razlog vseboval očitek o kršitvi člena 10 ES, ki naj bi bil izrecno usmerjen proti upravni reformi, ki jo je predlagala Komisija in jo je sprejel Svet z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1), in ne zoper izpodbijano sodbo, in, drugič, na to, da naj bi ta pritožbeni razlog vseboval očitek v zvezi z napačno uporabo prava s strani Sodišča za uslužbence, ki ni utemeljen z nobenim pravnim argumentom.
47 Kot je bilo obrazloženo v točki 45 zgoraj iz pritožbe izhaja, da je drugi pritožbeni razlog usmerjen zoper izpodbijano sodbo in se opira na pravne argumente, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 138(1)(c) Poslovnika.
48 Iz tega izhaja, da je treba ugovore nedopustnosti, ki jih navajata Komisija in Svet, zavrniti kot neutemeljene.
49 Na drugem mestu je treba glede vsebine tega tožbenega razloga poudariti, da je Svet PZDU v skladu s členom 283 ES sprejel z Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 o Kadrovskih predpisih za uradnike in pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti in za uvedbo posebnih ukrepov institucij, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije (UL L 56, str. 1), ki je bila večkrat spremenjena. Namen te uredbe je, kot izhaja iz njenega člena 1, da ureja pravna razmerja med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci. V skladu s členom 249, drugi odstavek, ES se ta uredba, vključno s členom člen 88 PZDU, splošno uporablja, poleg tega pa je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
50 Poleg tega je bila odločba z dne 28. aprila 2004, kot izhaja iz njene točke 1 obrazložitve, sprejeta z namenom izvajanja pravil, ki urejajo odnose med Komisijo in njenimi nestalnimi pogodbenimi uslužbenci. Namenjena je določitvi pravil za izvajanje široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija kot OPSP na podlagi določb PZDU, in tako pomeni interno usmeritev, čeprav je ni mogoče šteti za splošne določbe za uveljavitev v smislu člena 126 PZDU. Zato je treba odločbo z dne 28. aprila 2004 šteti za smernice, ki jih je Komisija sprejela zase in od katerih ne more odstopiti, ne da bi za to navedla razloge, saj bi sicer kršila načelo enakega obravnavanja (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 7. februarja 1991 v zadevi Ferreira de Freitas proti Komisiji, T‑2/90, Recueil, str. II‑103, točki 56 in 61 in navedena sodna praksa).
51 Nasprotno, kot je v točki 86 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo Sodišče za uslužbence, pa so naslovniki Direktive 1999/70 države članice, in ne institucije. Zato ni mogoče šteti, da te določbe same zase institucijam nalagajo obveznosti v zvezi z izvajanjem njihovih zakonodajnih pristojnosti ali pooblastil za odločanje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 9. septembra 2003 v zadevi Rinke, C‑25/02, Recueil, str. I‑8349, točka 24, in sodbo Splošnega sodišča z dne 21. maja 2008 v zadevi Belfass proti Svetu, T‑495/04, ZOdl., str. II‑781, točka 43).
52 Iz tega izhaja, da določbe Direktive 1999/70, s katerimi se izvaja okvirni sporazum, same po sebi ne morejo ustvarjati obveznosti za Svet ali Komisijo pri izvajanju njunih zakonodajnih pristojnosti in pooblastil za odločanje, katerih namen je urejanje razmerij med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci. Prav tako same zase ne morejo biti podlaga za ugovor, da je člen 88 PZDU ali odločba z dne 28. aprila 2004 nezakonita.
53 Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog
54 Pritožniki v tretjem pritožbenem razlogu menijo, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je v točki 118 izpodbijane sodbe zavrnilo ugovore, da je člen 88 PZDU ali odločba z dne 28. aprila 2004 nezakonita, saj ne upošteva ciljev in minimalnih zahtev v zvezi z delom za določen čas iz okvirnega sporazuma, ki je bil uveljavljen z Direktivo 1999/70.
55 Pri tem pritožbenem razlogu je treba v bistvu odgovoriti na vprašanje, ali in pod katerimi pogoji se je mogoče na Direktivo 1999/70, s katero je bil uveljavljen okvirni sporazum, opreti, da bi ugotovili obstoj ali obseg obveznosti institucij, na kateri bi lahko temeljil ugovor, da je člen 88 PZDU ali odločba z dne 28. aprila 2004 kot podlaga za izpodbijane posamične odločbe nezakonita, saj OPSP ovira pri spremembah zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno izvajanje stalnih nalog, v pogodbe za nedoločen čas.
56 Glede tega je treba pojasniti, da čeprav določbe Direktive 1999/70, s katerimi se uveljavlja okvirni sporazum, same po sebi ne morejo ustvarjati obveznosti za Svet ali Komisijo pri izvajanju zakonodajnih pristojnosti in pooblastil za odločanje, katerih namen je urejanje razmerij med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci, in tudi ne morejo biti podlaga za ugovor, da je člen 88 PZDU ali odločba z dne 28. aprila 2004 nezakonita (glej točko 52 zgoraj), pa se lahko pravila ali načela, ki so zapisana ali ki izhajajo iz te direktive, uveljavljajo zoper te institucije, če gre pri njih le za poseben izraz temeljnih pravil iz Pogodbe ES in splošnih načel, ki se za te institucije uporabljajo neposredno (glej v tem smislu zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Rinke, točke od 24 do 28). V pravno urejeni skupnosti je namreč enotna uporaba prava ena izmed temeljnih zahtev (sodba Sodišča z dne 6. decembra 2005 v združenih zadevah ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, ZOdl., str. I‑10423, točka 104), vsak pravni subjekt pa mora ravnati v skladu z načelom spoštovanja zakonitosti. Institucije morajo tako spoštovati pravila Pogodbe ES in splošna pravna načela, ki se zanje uporabljajo, enako kot vsak drug pravni subjekt (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točke od 18 do 21, in sodbo Splošnega sodišča z dne 10. decembra 2009 v zadevi Antwerpse Bouwwerken proti Komisiji, T‑195/08, ZOdl., str. II‑4439, točka 55).
57 Iz zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da je treba, kot je presodilo Sodišče za uslužbence v točkah 117 in 118 izpodbijane odločbe, PZDU in odločbo z dne 28. aprila 2004 kadar je to mogoče razlagati v smislu enotne uporabe prava in njihove skladnosti s cilji in normami okvirnega sporazuma, ki so bili uveljavljeni z Direktivo 1999/70, samo kadar so ti cilji in norme sami po sebi poseben izraz temeljnih pravil Pogodbe ES in splošnih pravnih načel, ki se za institucije uporabljajo neposredno.
58 Sodišče za uslužbence je v tej zadevi v točkah 122 in 123 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je „bil okvirni sporazum namenjen temu, da bi se z uveljavitvijo nekega števila minimalnih zaščitnih določb, s katerimi naj bi se izognili temu, da bi delavci prihajali v negotov položaj, omejila uporaba delovnih razmerij [za določen čas], ki so lahko vir zlorab v škodo delavcev“, in da je „določba 5(1) okvirnega sporazuma posebej namenjena ,preprečevanju zlorab, ki so posledica zaporedne uporabe pogodb ali delovnih razmerij za določen čas‘“.
59 Načelo prepovedi zlorabe prava, na podlagi katerega se na pravne norme nihče ne more sklicevati z namenom zlorabe, spada med splošna pravna načela, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. maja 2008 v zadevi Ampliscientifica in Amplifin, C‑162/07, ZOdl., str. I‑4019, točke 27, 30 in 32 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. maja 2007 v zadevi Citymo proti Komisiji, T‑271/04, ZOdl., str. II‑1375, točka 107 in navedena sodna praksa).
60 Poleg tega je treba ugotoviti, da je postavitev pravnega okvira za preprečevanje zlorab prava, ki so posledica veriženja pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, cilj, ki ga je zakonodajalec z Direktivo 1999/70 priznal in podprl. Pregon zlorab prava v zvezi s tem spada med drugim tudi med cilje Skupnosti in držav članic, ki upoštevajo temeljne socialne pravice, kakor so določene v Evropski socialni listini, podpisani v Torinu 18. oktobra 1961, in v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 ter potrjene v členu 136 ES, med njimi pa sta tudi izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev delavcev ter njihova ustrezna socialna zaščita.
61 Iz tega izhaja, da morata zakonodajalec, pri izvajanju zakonodajne pristojnosti, določene v členu 283 ES, na podlagi katere so bili sprejeti PZDU, in OPSP, pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice, ki jo ima v okviru določb PZDU, pri sprejemanju ali izvajanju pravil, ki urejajo odnose med Evropskimi skupnostmi in njihovimi uslužbenci, v skladu s cilji izboljšanja življenjskih razmer in delovnih pogojev delavcev ter njihove ustrezne socialne zaščite iz člena 136 ES preprečiti zlorabe prava, ki bi lahko izhajale iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas.
62 Ker je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so cilji in minimalne zahteve iz okvirnega sporazuma, ki je bil uveljavljen z Direktivo 1999/70, in natančneje iz določbe 5(1) tega okvirnega sporazuma, poseben izraz načela prepovedi zlorabe prava, ki je splošno pravno načelo, je to sodišče pri vsebinskem preizkusu ugovora o nezakonitosti člena 88 PZDU in odločbe z dne 28. aprila 2004 pravilno preučilo, da je mogoče ta člen in to odločbo razlagati skladno s cilji in minimalnimi zahtevami okvirnega sporazuma in, nazadnje, skladno z načelom prepovedi zlorabe prava.
63 Iz tega izhaja, da je treba nasprotne argumente Komisije in Sveta zavrniti kot neutemeljene.
64 Torej je treba preizkusiti še, kot trdijo pritožniki, ali je Sodišče za uslužbence napačno razlagalo pravo, ker je v točki 118 izpodbijane sodbe zavrnilo ugovore o nezakonitosti člena 88 PZDU in odločbe z dne 28. aprila 2004, čeprav naj se ta člen in ta odločba ne bi razlagala in se v nobenem primeru ne bi mogla razlagati tako, da bi bila skladna s cilji in minimalnimi zahtevami v zvezi z delom za določen čas iz okvirnega sporazuma, ki je bil uveljavljen z Direktivo 1999/70, saj naj ne bi izpolnjevala dolžnosti preprečevanja zlorab z veriženjem pogodb o zaposlitvi za javne uslužbence, ki jo morajo spoštovati institucije pri izvajanju svoje zakonodajne pristojnosti ali pooblastila za odločanje.
65 Vendar je treba upoštevati to, da so ti pritožniki s sklicevanjem na ugovor nezakonitosti v smislu člena 241 ES izpodbijali zakonitost člena 88 PZDU in odločbe z dne 28. aprila 2004 v okviru spora, ki se nanaša na zakonitost izpodbijanih posamičnih odločb, s katerimi je OPSP zavrnil sklenitev novih pogodb o zaposlitvi ali podaljšanje njihovih prejšnjih pogodb o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge za nedoločen čas, in ne za določen čas. Možnost iz člena 241 ES, na podlagi katerega se je mogoče sklicevati na neuporabo uredbe ali splošnega akta, ki pomeni podlago za izpodbijani izvedbeni akt, pa ne daje samostojne pravice do vložitve tožbe, saj je mogoče to pravico uveljavljati samo posredno. Če pravica do vložitve tožbe o glavni stvari ni izkazana, se na člen 241 ES ni mogoče sklicevati (sodbi Sodišča z dne 16. julija 1981 v zadevi Albini proti Svetu in Komisiji, 33/80, Recueil, str. 2141, točka 17, in z dne 11. julija 1985 v združenih zadevah Salerno in drugi proti Komisiji in Svetu, 87/77, 130/77, 22/83, 9/84 in 10/84, Recueil, str. 2523, točka 36, in sodba Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 1996 v zadevi CSF in CSME proti Komisiji, T‑154/94, Recueil, str. II‑1377, točka 16). Iz tega izhaja, da se ta pritožbeni razlog lahko nanaša le na vprašanje, ali je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da člen 88 PZDU in odločba z dne 28. aprila 2004 nista v nasprotju z obveznostjo Sveta in Komisije, da pri izvajanju zakonodajne pristojnosti ali pooblastil za odločanje preprečita zlorabo prava z veriženjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj ta člen in ta odločba OPSP ne nalagata, da mora zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremeniti v pogodbe za nedoločen čas, katerih predmet bi bilo trajno opravljanje stalnih nalog.
66 Glede tega je treba poudariti, da čeprav mora zakonodajalec OPSP učinkovito preprečiti zlorabe z veriženjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, pa ima OPSP na podlagi člena 249, drugi odstavek, ES popolno svobodo pri izbiri najprimernejših oblik in sredstev. Iz določb Direktive 1999/70, kakor so razlagane v sodni praksi, je tako razvidno, da je obveznost preprečevanja zlorabe prava z uporabo zaporednih pogodb ali delovnih razmerij za določen čas možno izpolniti na različne načine, zlasti s sprejetjem ukrepov, ki določajo, da mora biti podaljševanje takih pogodb ali takih delovnih razmerij upravičeno z objektivnimi razlogi, ki omejujejo najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali delovnih razmerij za določen čas ali ki omejujejo število podaljšanj takih pogodb ali takih delovnih razmerij. Nasprotno pa je bilo ugotovljeno, da za spoštovanje te obveznosti ni potrebna sprememba pogodb za določen čas v pogodbe za nedoločen čas, če zadevna ureditev vsebuje ukrepe, ki so namenjeni učinkovitemu preprečevanju zlorab z veriženjem pogodb za določen čas, in ukrepe, ki omogočajo ustrezno kaznovanje takih zlorab in odpravo škodljivih posledic, ki so jih utrpele zainteresirane stranke (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točki 91 in 102, in z dne 7. septembra 2006 v zadevi Marrosu in Sardino, C‑53/04, ZOdl., str. I‑7213, točki 47 in 53).
67 Vendar pa iz točk od 77 do 86 v nadaljevanju izhaja, da določbe PZDU, ki urejajo sklepanje in obnavljanje pogodb o zaposlitvi začasnega uslužbenca, pomožnega uslužbenca, pogodbenega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge OPSP prepovedujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno opravljanje stalnih nalog. Poleg tega iz točke 87 v nadaljevanju izhaja, da je mogoče v primeru, da je OPSP verižil pogodbe o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno opravljanje stalnih nalog, to zlorabo popraviti ter negativne posledice, ki so nastale zainteresiranim strankam, odpraviti s prekvalifikacijo v pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami PZDU, posledica česar je lahko zlasti sprememba zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.
68 Sodišče za uslužbence tako v izpodbijani sodbi s tem, da je presodilo, da člen 88 PZDU in odločba z dne 28. aprila 2004 nista v nasprotju z obveznostjo, da Svet in Komisija učinkovito preprečujeta in kaznujeta zlorabe prava, ki bi lahko bile posledica veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je stalno opravljanje trajnih nalog, s strani OPSP, ni napačno uporabilo prava, kot so to trdili pritožniki.
69 Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Četrti pritožbeni razlog
70 Pritožniki v četrtem pritožbenem razlogu navajajo, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je ugovor, da je člen 88 PZDU nezakonit, ker krši obveznost obrazložitve, zavrnilo z obrazložitvijo, da obrazložitev iz uvodne izjave 36 Uredbe št. 723/2004 ustrezno upraviči cilj ustanovitve nove kategorije pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge, poleg tega pa posebna obrazložitev ni potrebna, saj člen 88 PZDU v povezavi s členom 3 PZDU in z določbo 5 okvirnega sporazuma ni v nasprotju s cilji in minimalnimi zahtevami glede dela za določen čas iz okvirnega sporazuma.
71 Glede na to, da pritožniki ugovarjajo temu, da je OPSP zavrnil sklenitev novih pogodb o zaposlitvi ali podaljšanje njihovih prejšnjih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba ugotoviti, da pritožniki z ugovorom, da je člen 88 PZDU zaradi neobstoja obrazložitve nezakonit, zakonodajalcu očitajo, da ni navedel razlogov, zaradi katerih OPSP ni naložil splošne obveznosti, da zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno izvajanje stalnih nalog, spremeni v pogodbo za nedoločen čas.
72 Sodišče za uslužbence je v zvezi z zavrnitvijo tega ugovora nezakonitosti v točki 141 izpodbijane sodbe navedlo, da posebna obrazložitev v tem primeru ni potrebna, zlasti ker – kot je bilo ugotovljeno v točki 134 izpodbijane sodbe – člen 88 PZDU ni v nasprotju s cilji in minimalnimi zahtevami v zvezi z delom za določen čas iz okvirnega sporazuma.
73 Ker je mogoče šteti, da se četrti pritožbeni razlog v bistvu nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Sodišče za uslužbence storilo, ker v izpodbijani sodbi ni navedlo, da bi moral zakonodajalec na podlagi obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES navesti razloge, zaradi katerih OPSP ni naložil splošne obveznosti, da zaporedje pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je trajno izvajanje stalnih nalog, spremeni v pogodbo za nedoločen čas, je treba poudariti, da – kot izhaja iz točke 67 zgoraj – je Sodišče za uslužbence v točki 134 izpodbijane sodbe v bistvu pravilno presodilo, da zakonodajalec nima dolžnosti, da predpiše tako obveznost, saj določbe PZDU omogočajo preprečevanje in učinkovito kaznovanje zlorab prava, ki bi lahko izhajale iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih predmet je stalno opravljanje trajnih nalog, s strani OPSP, in da uporaba teh določb po potrebi lahko povzroči tudi spremembo teh pogodb v pogodbe za nedoločen čas. Torej je Sodišče za uslužbence v točkah 141 in 142 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo tudi, da zakonodajalcu ni treba navesti razlogov, zaradi katerih ni predpisal zadevne splošne obveznosti.
74 Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Peti pritožbeni razlog
75 Pritožniki v petem pritožbenem razlogu Sodišču za uslužbence očitajo, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat napačno uporabilo pravo, saj je v njej zavrnilo očitke, s katerimi se je izpodbijala zakonitost izpodbijanih posamičnih odločb, s katerimi je OPSP zavrnil sklenitev novih pogodbo o zaposlitvi ali podaljšanje prejšnjih pogodb o zaposlitvi pritožnikov za nedoločen čas.
76 Da bi odgovorili na očitke, ki jih navajajo pritožniki v okviru petega tožbenega razloga, je treba spomniti na ali pojasniti pojme in značilnosti različnih vrst pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki so določene v Kadrovskih predpisih ali PZDU.
77 Najprej je treba poudariti, da pojem „stalno delovno mesto v eni od institucij“ iz člena 1a(1) Kadrovskih predpisov zajema le zaposlitve, za katere je v proračunu izrecno določeno, da so „stalne“, ali je zanje uporabljen podoben izraz (sodba Sodišča z dne 19. marca 1964 v zadevi Schmitz proti EGS, 18/63, Recueil, str. 163 in 192, in sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 2002 v združenih zadevah Martinez Paramo in drugi proti Komisiji, T‑137/99 in T‑18/00, RecFP, str. I‑A‑119 in II‑639, točka 96). Vsaka drugačna razlaga bi povzročila bistveno povečanje števila stalnih zaposlitev, ki jih je odobril proračunski organ, kar bi bilo v nasprotju tako s pooblastili kot z nameni tega organa (zgoraj navedena sodba Schmitz proti EGS, str. 192).
78 Dalje, iz člena 1a(1) Kadrovskih predpisov v povezavi s členi od 2 do 5 PZDU je razvidno, da stalna delovna mesta v institucijah zasedajo uradniki in da so lahko drugi uslužbenci na teh delovnih mestih le izjemoma.
79 Čeprav člen 2(b) in (d) PZDU izrecno določa, da se začasni uslužbenec lahko zaposli na stalnem delovnem mestu, je tako v tem členu določeno tudi, da je to lahko le za določen čas. Poleg tega člen 8, drugi odstavek, PZDU določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi začasnega uslužbenca sklene za največ štiri leta, in se lahko podaljša le enkrat za največ dve leti. Po koncu tega obdobja začasni uslužbenci niso več zaposleni, bodisi zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi bodisi zaradi imenovanja za uradnika, ob pogojih, določenih v Kadrovskih predpisih. Ta izjema od načela, da stalna delovna mesta v institucijah zasedajo uradniki, je določena le zato, da se, kadar je to potrebno, zapolnijo potrebe službe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1989 v združenih zadevah van der Stijl in Cullington proti Komisiji, 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86, 266/86, 222/87 in 232/87, Recueil, str. 511, točki 28 in 33). Poleg tega je veljavna le, če ima institucija prosto stalno delovno mesto, ki je bilo vnaprej določeno v proračunu (zgoraj v točki 77 navedena sodba Martinez Paramo in drugi proti Komisiji, točka 97).
80 Poleg tega, čeprav člena 3(b) in 3b, prvi odstavek, točka (b), PZDU določata, da je možno pomožne uslužbence in pogodbene uslužbence za pomožne naloge zaposliti za nadomeščanje – po tem, ko se preučijo možnosti za zasedbo zadevnih delovnih mest z uradniki v instituciji – nekaterih uradnikov ali začasnih uslužbencev, ki imajo stalno delovno mesto, pa člena 51 in 53 PZDU na eni strani in člen 88 PZDU na drugi strani podrobneje določajo, da mora biti njihova pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, in hkrati omejujejo možnosti podaljšanja pogodbe o zaposlitvi in najdaljše dejansko trajanje te zaposlitve. Zaradi tega je ta zaposlitev negotova, kar je ustrezno glede na njen predmet, to je nadomeščanje zaposlenega ali začasno dodeljenega uradnika, ki trenutno ne more opravljati dela (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. februarja 1979 v zadevi Deshormes proti Komisiji, 17/78, Recueil, str. 189, točka 37).
81 Na delovna mesta, ki so navedena na seznamu delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo, delovno mesto pa je proračunski organ opredelil kot začasno, se v skladu s členoma 2(a) in 9 PZDU zaposlijo začasni uslužbenci. Ker so ta delovna mesta navedena v seznamu delovnih mest, ustrezajo stalnim nalogam, za katere je določeno, da jih opravlja javna služba, vendar pa zaradi izbire proračunskega organa ne gre za „stalna delovna mesta“, kot so opredeljena zgoraj v točki 77, ki jih v skladu z načelom, opredeljenim zgoraj v točki 78, zasedajo uradniki. V skladu s členom 8, prvi odstavek, PZDU je torej možno določiti, da se pogodbe o zaposlitvi za taka delovna mesta lahko sklepajo za nedoločen čas. Če je taka pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je lahko podaljšana samo enkrat, vsako naslednje podaljšanje pa je za nedoločen čas.
82 Nazadnje, delovna mesta, ki niso navedena na seznamu delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo, in so zato v skladu s členoma 3 in 79(1) PZDU plačana iz skupnih sredstev dela proračuna za institucijo, ne ustrezajo stalnim nalogam, za katere je določeno, da jih opravlja javna služba, in zato niti „stalnemu delovnemu mestu“, kot je opredeljeno zgoraj v točki 77, niti začasnemu delovnemu mestu, opredeljenemu zgoraj v točki 81. Pred uporabo novih določb PZDU, ki so bile sprejete z Uredbo št. 723/2004, so se na ta delovna mesta v skladu s členom 3 PZDU zaposlovali pomožni uslužbenci. V skladu s členom 52 PZDU se od 31. decembra 2006 novi pomožni uslužbenci ne smejo zaposlovati, na delovna mesta, ki niso niti stalna niti začasna in so bila prej predvidena za pomožne uslužbence, pa se v skladu s členoma 3a(1) in 3b, prvi odstavek, točka (a), PZDU zaposlijo pogodbeni uslužbenci ali pogodbeni uslužbenci za pomožne naloge.
83 Delovna mesta v Evropski uniji pri kateri izmed institucij, ki niso niti stalna niti začasna, se od takrat delijo na tista, na katerih se opravljajo fizične ali podporne upravno-administrativne naloge, in na tista, na katerih se opravljajo druga opravila ali naloge. Na prva se v skladu s členom 3a(1)(a), PZDU zaposlujejo pogodbeni uslužbenci, na druga pa v skladu s členom 3b, prvi odstavek, točka (a), PZDU pogodbeni uslužbenci za pomožne naloge. Pri zadnjenavedeni vrsti delovnih mest, na katera se zaposlujejo pogodbeni uslužbenci za pomožne naloge, gre načeloma za negotove zaposlitve, saj se v njihovem okviru opravljajo prehodne ali nujne naloge, ustrezna proračunska sredstva zanje pa niso takoj razpoložljiva ali pa niso natančno opredeljena (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Deshormes proti Komisiji, točka 37; sodbi Sodišča z dne 19. novembra 1981 v zadevi Fournier proti Komisiji, 106/80, Recueil, str. 2759, točka 9, in z dne 23. februarja 1983 v združenih zadevah Toledano Laredo in Garilli proti Komisiji, 225/81 in 241/81, Recueil, str. 347, točka 6).
84 V skladu z naravo teh delovnih mest je določeno, da se pogodbe o zaposlitvi pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge sklenejo za določen čas. Poleg tega so možnosti podaljšanja takih pogodb in dejansko možno trajanje zaposlitev na podlagi teh pogodb omejene.
85 Nasprotno pa pri delovnih mestih, ki niso niti stalna niti začasna in na katera se v skladu s členom 3a(1)(a), PZDU zaposlujejo pogodbeni uslužbenci, ne gre za negotove zaposlitve, saj gre za opravljanje fizičnih ali podpornih upravno-administrativnih nalog zadevne institucije, ki so lahko trajne in natančno opredeljene, kot izhaja iz člena 80(3) PZDU. Čeprav torej člen 85(1) in (2) PZDU določa, da se pogodbe o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca sklenejo za določen čas, pa ta člen določa tudi, da skupno trajanje pogodb za določen čas ne sme preseči 10 let in da se lahko po enem ali več podaljšanjih, odvisno od primera, ta pogodba podaljša le za nedoločen čas.
86 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je glavna značilnost pogodb o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge negotovost njihovega trajanja, kar je primerno glede na namen teh pogodb, ki je opravljanje nalog, ki jih zaradi njihove narave ali zaradi odsotnosti zaposlenega opravlja začasno osebje. OPSP te ureditve torej ne more uporabiti za to, da bi naloge, ki se opravljajo v okviru „stalnega delovnega mesta“, kot je bilo opredeljeno zgoraj v točki 77, ali naloge, ki se opravljajo na delovnih mestih, ki so navedena na seznamu delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo, delovno mesto pa je proračunski organ opredelil kot začasno (glej točko 81 zgoraj), ali fizične ali podporne upravno-administrativne naloge v smislu člena 3a(1)(a), PZDU za dalj časa zaupal temu osebju, ki bi se tako nenormalno uporabljalo za ceno podaljšane negotovosti (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Deshormes proti Komisiji, točki 37 in 38, in sodbo Sodišča z dne 11. julija 1985 v zadevi Maag proti Komisiji, 43/84, Recueil, str. 2581, točki 18 in 19). Taka uporaba bi bila namreč v nasprotju s prepovedjo zlorabe prava, ki za OPSP velja pri sklepanju zaporednih pogodb o zaposlitvi z javnimi uslužbenci (točka 71 zgoraj in naslednje). Prav tako bi bila v nasprotju z načelom enakega obravnavanja na področju javnih uslužbencev (sodbi Sodišča z dne 11. septembra 2007 v zadevi Lindorfer proti Svetu, C‑227/04 P, ZOdl., str. I‑6767, točka 63, in z dne 17. julija 2008 v zadevi Campoli proti Komisiji, C‑71/07 P, ZOdl., str. I‑5887, točka 50), v skladu s katerim morajo za uslužbence, ki so objektivno v enakih pogojih ali položajih, veljati enaka pravila.
87 Čeprav bi bilo v nasprotju z določbami Kadrovskih predpisov in PZDU, če bi bilo treba uslužbence samo zaradi tega, ker so jim bile za daljše obdobje zaupane naloge, ki se izvajajo v okviru „stalne zaposlitve“, kot je opredeljena zgoraj v točki 77, opredeliti za uradnike v smislu člena 1a(1) Kadrovskih predpisov, pa, nasprotno, ni nobene ovire za to, da glede na naloge, ki jih opravlja uslužbenec, in glede na dejanske okoliščine sodišče, ki odloča o tožbi na podlagi členov 117 PZDU in člena 91 Kadrovskih predpisov, za pogodbo, ki ima formalno obliko pogodbe o zaposlitvi pomožnega uslužbenca, pogodbenega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, in na podlagi katere je uslužbenec dejansko opravljal naloge, ki se opravljajo v okviru stalne zaposlitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 80 navedeno sodbo Deshormes proti Komisiji, točke od 44 do 53), ali naloge, ki se opravljajo na delovnem mestu, ki je navedeno na seznamu delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo, to delovno mesto pa je proračunski organ opredelil kot začasno (glej točko 81 zgoraj), ugotovi, da gre po predpisih za pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca. Poleg tega nič ne preprečuje tega, da bi glede na naloge, ki jih opravlja uslužbenec, in glede na dejanske okoliščine sodišče za pogodbo, ki ima formalno obliko pogodbe o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge v smislu člena 3b PZDU in na podlagi katere je uslužbenec dejansko opravljal fizične ali podporne upravno-administrativne naloge v smislu člena 3a(1)(a), PZDU, ugotovilo, da gre po predpisih za pogodbo o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca v smislu člena 3a PZDU. V zadnjenavedenih okoliščinah bi se lahko postavilo tudi vprašanje o morebitni prekvalifikaciji zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za začasnega uslužbenca v smislu člena 2(a) ali (c) PZDU ali za pogodbenega uslužbenca v smislu člena 3a PZDU, in to ob uporabi določb členov 8, prvi odstavek, ali 85 PZDU.
88 Vendar je to mogoče le, če je zadevni uslužbenec na OPSP vložil predlog, prvič, da se mu delovna doba, ki jo je formalno opravil na podlagi pogodbe o zaposlitvi pomožnega uslužbenca, pogodbenega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, prizna kot delovna doba začasnega uslužbenca ali da se mu delovna doba, ki jo je formalno opravil na podlagi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, pomožnega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, prizna kot delovna doba pogodbenega uslužbenca ter da se, drugič, njegove zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ob uporabi členov 8, prvi odstavek, ali 85 PZDU prekvalificirajo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za začasnega uslužbenca v smislu člena 2(a) ali (c) PZDU ali za pogodbenega uslužbenca v smislu člena 3a PZDU. Poleg tega mora zadevni uslužbenec dokazati, prvič, da so bila delovna mesta, na katerih so se opravljale naloge, ki jih je dejansko opravljal, v upoštevnem času navedena na seznamu delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo, in da so bila ta delovna mesta prosta ter, drugič, da so naloge, ki jih je opravljal kot pomožni uslužbenec, pogodbeni uslužbenec ali pogodbeni uslužbenec za pomožne naloge, stalne naloge, za katere je določeno, da jih opravlja javna služba (glej v tem smislu zgoraj v točki 83 navedeno sodbo Toledano Laredo in Garilli proti Komisiji, točki 7 in 12), ali fizične ali podporne upravno-administrativne naloge v smislu člena 3a(1)(a), PZDU. Ker v PZDU ni določb, v katerih bi bila določena posebna dokazna pravila, lahko zadevni uslužbenec to, da je opravljal stalne naloge, za katere je določeno, da jih opravlja javna služba (zgoraj v točki 83 navedena sodba Toledano Laredo in Garilli proti Komisiji, točka 13), ali fizične ali podporne upravno-administrativne naloge v smislu člena 3a(1)(a), PZDU, dokaže s kakršnimikoli primernimi dokazili. Poleg tega mora zadevni uslužbenec s kakršnimikoli sredstvi dokazati, da so pri njem izpolnjeni pogoji za spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas iz členov 8, prvi odstavek, ali 85 PZDU.
89 Na očitke, ki so jih navedli pritožniki v petem pritožbenem razlogu, je treba odgovoriti ob upoštevanju zgoraj navedenega pravnega okvira.
90 Na prvem mestu je treba odgovoriti na očitke iz petega pritožbenega razloga, ki so usmerjeni zoper to, da je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi zavrnilo očitke, ki jih je tožeča stranka v zadevi F‑8/08 usmerila zoper eno izmed izpodbijanih posamičnih odločb, in sicer zoper odločbo, s katero ji je bilo trajanje nove pogodbe o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge omejeno na obdobje do 15. decembra 2008.
91 Ker pritožniki Sodišču za uslužbence v bistvu očitajo, da pri preizkusu zakonitosti sporne odločbe ni zavrnilo uporabe pravila šestih let, ki izhaja iz odločbe z dne 28. aprila 2004, in ker naj bi OPSP nezakonito omejevalo možnost sklepanja novih pogodb o zaposlitvi za pogodbene uslužbence za pomožne naloge za celotno obdobje, ki je predvideno v členu 88 PZDU, je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v zadevi F‑8/08 Komisiji očitala, tako kot izhaja iz točke 54 izpodbijane sodbe, da ji je odrekla možnost sklenitve pogodbe za nedoločen čas in dejansko tudi možnost kariere, saj ji je s sporno odločbo ponudila le novo pogodbo o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge za določen čas do 15. decembra 2008. Poleg tega iz točk od 41 do 57 izpodbijane sodbe ni razvidno, da je tožeča stranka v zadevi F‑8/08 uveljavljala ugovor, da je pravilo šestih let, ki izhaja iz odločbe z dne 28. aprila 2004, nezakonito, ker naj bi uporaba tega pravila OPSP omejila možnost sklepanja novih pogodb za zaposlitev za pogodbene uslužbence za pomožne naloge za celotno obdobje, ki je predvideno v členu 88 PZDU. Iz tega izhaja, da pritožniki Sodišču za uslužbence v petem pritožbenem razlogu ne morejo očitati, da je napačno uporabilo pravo, ker ni odločilo o tem, ali je pravilo šestih let, ki izhaja iz odločbe z dne 28. aprila 2004, glede na člen 88 PZDU zakonito.
92 Glede na to, da pritožniki Sodišču za uslužbence očitajo, da ni ugotovilo, da izpodbijana odločba v zvezi s členom 88 PZDU ni bila obrazložena, je treba poleg tega poudariti, da je bilo – kot pritožniki v svojih dokumentih priznavajo sami – trajanje nove pogodbe o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge tožeči stranki v zadevi F‑8/08 ob uporabi pravila šestih let, ki izhaja iz odločbe z dne 28. aprila 2004, omejeno na 15. december 2008. Ni pa naloga Sodišča za uslužbence, da preizkusi, ali v obravnavani zadevi uporabe tega pravila ne bi bilo treba zavrniti, ker naj bi OPSP omejevalo pri sklepanju novih pogodb o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge za celotno obdobje, ki je predvideno v členu 88 PZDU.
93 Nazadnje, glede očitka Sodišču za uslužbence, da pri vseh pogodbah o zaposlitvi in njihovih spremembah, ki so mu bile predložene, ni preizkusilo, ali je tožeča stranka v zadevi F‑8/08 opravljala stalne naloge, ki so povezane z normalnim delovanjem Komisije, je treba poudariti, da bi morala v skladu z načeli, ki so navedena zgoraj v točki 88, ta tožeča stranka sestaviti predlog, naj se ji delovna doba, ki jo je formalno opravila na podlagi pogodbe o zaposlitvi pomožnega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, prizna kot delovna doba pomožnega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca, in s kakršnimikoli sredstvi dokazati, da so bili pri njej izpolnjeni vsi pogoji za spremembo njenih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Iz ugotovitev Sodišča za uslužbence v točki 144 izpodbijane sodbe pa izhaja, da to v obravnavani zadevi ni tako. Poleg tega, kot je v točkah 77 in 144 izpodbijane sodbe pravilno spomnilo Sodišče za uslužbence, iskanje in identifikacija podatkov, ki bi lahko zapolnili pomanjkljivosti vloge, s katero se je začel postopek, v prilogah k tej vlogi ni njegova naloga, saj imajo priloge le čisto dokazno in dokumentarno funkcijo (sodbe Splošnega sodišča z dne 18. oktobra 2001 v zadevi X proti ECB, T‑333/99, Recueil, str. II‑3021, točka 190; z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T‑31/99, Recueil, str. II‑1881, točka 113, in z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl., str. II‑2849, točka 75). Iz tega izhaja, da očitek pritožnikov ni utemeljen.
94 Na drugem mestu je treba skupaj odgovoriti na očitke iz petega pritožbenega razloga, ki so usmerjeni proti temu, da je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi zavrnilo očitke, ki so jih navedle tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, zoper posamične odločbe, s katerimi so bili določeni pogoji za njihovo zaposlitev, v delu, kjer te ob uporabi člena 88 PZDU in pravila šestih let, ki izhaja iz odločbe z dne 28. aprila 2004, omejujejo trajanje njihovih pogodb o zaposlitvi, in/ali v delu, kjer so bili zavrnjeni njihovi predlogi, da se njihove pogodbe o zaposlitvi podaljšajo za nedoločen čas.
95 Glede na to, da pritožniki Sodišču za uslužbence v bistvu očitajo, da je kršilo člen 253 ES, ker v točki 148 izpodbijane sodbe ni navedlo, da je obrazložitev odločb, s katerimi je OPSP ob upoštevanju omejitev, določenih v členu 88 PZDU, in pravila šestih let, ki izhaja iz odločbe z dne 28. aprila 2004, zavrnil sklenitev novih pogodb o zaposlitvi ali podaljšanje njihovih prejšnjih pogodb o zaposlitvi za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge za nedoločen čas, glede na splošna načela ali minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas iz okvirnega sporazuma neobstoječa ali pomanjkljiva, je treba spomniti, da PZDU in odločba z dne 28. aprila 2004 izpolnjujeta zahteve, ki izhajajo iz načela prepovedi zlorabe prava, ki se uporablja pri veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas za javne uslužbence (točka 67 zgoraj), ker omogočata učinkovito preprečevanje zlorabe veriženja pogodb za določen čas za trajno izvajanje stalnih nalog, ustrezno kaznovanje takih zlorab in odpravo škodljivih posledic, ki so nastale pri zainteresiranih strankah. Zato lahko pri zaporednih pogodbah o zaposlitvi za določen čas OPSP obrazloži zavrnitev sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ali zavrnitev podaljšanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas le z navedbo upoštevnih določb PZDU in, po potrebi, upoštevnih določb odločbe z dne 28. aprila 2004. Iz navedenega izhaja, da pritožniki Sodišču za uslužbence neutemeljeno očitajo, da ni navedlo, da je obrazložitev odločb, s katerimi je OPSP tožečim strankam v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, ob upoštevanju omejitev, ki so v zvezi s tem določene v členu 88 PZDU in v odločbi z dne 28. aprila 2004, zavrnil sklenitev novih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas glede na načelno prepoved zlorabe prava, ki se uporablja pri veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas za javne uslužbence, neobstoječa ali pomanjkljiva.
96 Ker naj bi bilo treba poleg tega te očitke razlagati tako, da naj bi Sodišče za uslužbence nezakonito opustilo upoštevanje tega, da so tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, kot pomožni uslužbenci, pogodbeni uslužbenci ali pogodbeni uslužbenci za pomožne naloge opravljale stalne naloge javne službe ali kot pogodbeni uslužbenci za pomožne naloge fizične ali podporne upravno-administrativne naloge v smislu člena 3a(1)(a), PZDU, iz zgoraj navedenega izhaja, da je v okviru PZDU sankcija za zlorabo prava, ki jo zatrjujejo pritožniki, prekvalifikacija njihovih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ob upoštevanju nalog, ki so jih dejansko opravljale v obdobjih opravljanja dela, in trajanja teh nalog. Da bi to dosegle, bi morali pritožniki dokazati, da so pri njih izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za tako prekvalifikacijo (glej točko 88 zgoraj). V obravnavani zadevi ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz petega pritožbenega razloga, da bi pritožniki vložili predloge, da se jim delovna doba, ki so jo formalno opravili na podlagi pogodbe o zaposlitvi pomožnega uslužbenca, pogodbenega uslužbenca ali pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, prizna kot delovna doba začasnega uslužbenca, ali da se jim delovna doba, ki so jo formalno opravili na podlagi pogodbe o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, prizna kot delovna doba pogodbenega uslužbenca, ali da bi se z namenom prekvalifikacije njihovih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe za nedoločen čas sklicevali na člena 8, prvi odstavek, ali 85 PZDU in da bi v podporo tem predlogom navedli vse zahtevane dokaze.
97 Zato je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.
98 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je bil v zvezi s predlogi, ki so jih tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, navedle zoper odločbe o zavrnitvi njihovih pritožb, postopek ustavljen.
99 V preostalem delu se pritožba zavrne.
Posledice delne razveljavitve izpodbijane sodbe
100 V skladu s členom 13(1) Priloge I k Statutu Sodišča lahko Splošno sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločbo Sodišča za uslužbence in samo odloči o zadevi, če je o njej možno odločiti. V tej zadevi to velja za predloge, ki so jih tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, navedle zoper odločbe o zavrnitvi njihovih pritožb (glej točki 44 in 98 zgoraj).
101 Iz spisa je razvidno, da odločbe o zavrnitvi pritožb tožečih strank v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, izrecno odgovarjajo na pravna in dejanska vprašanja, ki niso bila preizkušena v izpodbijanih posamičnih odločbah. V teh odločbah je namreč uprava, da bi odgovorila na ugovore nezakonitosti, ki so se uveljavljali s pritožbami, prvič zavzela stališče, da so izpodbijane posamične odločbe glede na PZDU in odločbo z dne 28. aprila 2004 zakonite in da se določbe okvirnega sporazuma, ki je bil uveljavljen z Direktivo 1999/70, za delovna razmerja med Komisijo in zainteresiranimi pritožniki ne uporabljajo. Da bi lahko izpodbili utemeljenost teh presoj, so imeli torej zainteresirani pritožniki interes, da predlagajo razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih pritožb.
102 Vseeno pa je treba opozoriti, da je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi odločilo o vseh tožbenih razlogih in ugovorih, ki so jih zainteresirane tožeče stranke na prvi stopnji uveljavljale v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi svojih pritožb in v podporo predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijanih posamičnih odločb. Ker je bil poleg tega namen pritožbenih razlogov izpodbijanje zavrnitve teh tožbenih razlogov in teh ugovorov s strani Sodišča za uslužbence v izpodbijani sodbi, so bili ti tožbeni razlogi in ugovori s to sodbo zavrnjeni.
103 Razlogi, zaradi katerih so bili v izpodbijani sodbi zavrnjeni tožbeni razlogi in ugovori, ki so jih navedle tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, ali zaradi katerih je v tej sodbi potrjena zavrnitev teh tožbenih razlogov in ugovorov, ki so bili usmerjeni zoper izpodbijane posamične odločbe, s strani Sodišča za uslužbence, opravičujejo zavrnitev teh tožbenih razlogov in ugovorov, ki so bili usmerjeni proti odločbam o zavrnitvi njihovih pritožb.
104 Torej je treba tožbo, ki so jo vložile tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, zavrniti v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih pritožb.
Stroški
105 Če je pritožba utemeljena in Splošno sodišče samo odloči o sporu, v skladu s členom 148, prvi odstavek, Poslovnika odloči tudi o stroških.
106 V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki za pritožbeni postopek velja na podlagi člena 144 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
107 Ker pritožniki s svojimi predlogi niso uspele, Komisija in Svet pa sta priglasila stroške, nosijo pritožniki svoje stroške in stroške, ki sta jih na tej stopnji priglasila Komisija in Svet.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 4. junija 2009 v združenih zadevah Adjemian in drugi proti Komisiji (F‑134/07 in F-8/08) se razveljavi v delu, v katerem je bil ustavljen postopek glede tožbenih razlogov, ki so jih tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, navedle zoper odločbe o zavrnitvi njihovih pritožb.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne.
3. Tožba, ki so jo vložile tožeče stranke v zadevi F‑134/07, ki so navedene v prilogi, se zavrne v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi njihovih ugovorov.
4. Vahan Adjemian in 175 uslužbencev in nekdanjih uslužbencev Evropske komisije, ki so navedeni v prilogi, nosijo svoje stroške in stroške, ki sta jih na tej stopnji priglasila Komisija in Svet Evropske unije.
Jaeger Pelikánová Truchot
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. septembra 2011.
Podpisi
Priloga
Matteo Ambietti, stanujoč v Gallarateju (Italja),
Elisabetta Avanti, stanujoča v Vedano Oloni (Italija),
Daniela Baiguera, stanujoča v Cadrezzateju (Italija),
Douglas James Beare, stanujoč v Azzaleju (Italija),
Valentina Benzi, stanujoča v Vareseju (Italija),
Maria Nicoletta Berta, stanujoča v Buguggiateju (Italija),
Conrad Bielsky, stanujoč v Ispri (Italija),
Maria Bielza Diaz‑Caneja, stanujoča v Ispri,
Roberta Bino, stanujoča v Ispri,
Kristin Boettcher, stanujoča v Rancu (Italija),
Valeria Boschini, stanujoča v Tainu (Italija),
Mounir Bouhifd, stanujoč v Arolo di Leggiunu (Italija),
Cristina Brovelli, stanujoča v Ispri,
Daniela Brovelli, stanujoča v Rancu,
Clementine Burnley, stanujoča v Tainu,
Daniela Buzica, stanujoča v Ispri,
Giovanni Calderone, stanujoč v Leggiunu (Italija),
Marco Canonico, stanujoč v Refrancoreju (Italija),
Stefano Casalegno, stanujoč v Angeri (Italija),
Javier Castro Jimenez, stanujoč v Ispri,
Denise Cecconello, stanujoča v Cocquio Trevisagu (Italija),
Francesca Cellina, stanujoča v Vareseju,
Francesca Cenci, stanujoča v Travedona Monateju (Italija),
Laura Cerotti, stanujoča v Dairagu (Italija),
Houtai Choumane, stanujoč v Lavenu (Italija),
Graziella Cimino Reale, stanujoča v Guidonia Monteceliu (Italija),
Marco Clerici, stanujoč v Legnanu (Italija),
Bruno Combal, stanujoč v Besozzu (Italija),
Costanza Giulia Conte, stanujoča v Ispri,
Tatiana Conti, stanujoča v Vedano Oloni,
Domenica Cortellini, stanujoča v Brebbii (Italija),
Orna Cosgrove, stanujoča v Vareseju,
Giulio Cotogno, stanujoč v Rovellesci (Italija),
Cristina Croera, stanujoča v Tainu,
Ana Maria Cruz Naranjo, stanujoča v Cardana di Besozzu (Italija),
Barbara Cuniberti, stanujoča v Angeri,
Bianca D’Alimonte, stanujoča v Sesto Calendeju (Italija),
Miranta Dandoulaki, stanujoča v Atenah (Grčija),
Alexander De Meij, stanujoč v Leggiunu,
Wim Decoen, stanujoč v Brebbii,
Christiane Deflandre, stanujoča v Travedona Monateju,
Riccardo Del Torchio, stanujoč v Gemoniu (Italija),
Elena Demicheli, stanujoča v Sesto Calendeju,
Manuela Di Lorenzo, stanujoča v Sangianu (Italija),
Stefano Donadello, stanujoč v Arsago Sepriu (Italija),
Anna Donato, stanujoča v Tainu,
Bruno Duarte De Matos E Sousa Pereira, stanujoč v Ispri,
Sami Dufva, stanujoč v Biandronnu (Italija),
Wesley Duke, stanujoč v Gavirateju (Italija),
Diego Escudero Rodrigo, stanujoč v Tainu,
Claudio Forti, stanujoč v Malgessu (Italija),
Monica Gandini, stanujoča v Buguggiateju,
Aliki Georgakaki, stanujoč v Alkmaarju (Nizozemska),
Giovanni Giacomelli, stanujoč v Lavenu,
Alessandra Giallombardo, stanujoča v Gavirateju,
Nadia Giboni, stanujoča v Brebbii,
Maria Giovanna Giordanelli, stanujoča v Vergiateju (Italija),
Maria Giuseppina Grillo, stanujoča v Sangianu,
Manuela Grossi, stanujoča v Rancu,
Laurence Guy-Mikkelsen, stanujoča v Angeri,
Rachel Margaret Harvey-Kelly, stanujoča v Cardana di Besozzu,
Paul Hasenohr, stanujoč v Arolo di Leggiunu,
Ulla Marjaana Helminen, stanujoča v Lavenu,
Gea Huykman, stanujoča v Anna Paulowni (Nizozemska),
Elisabeth Marie Cecile Joossens, stanujoča v Biandronnu,
Lyudmila Kamburska, stanujoča v Rancu,
Maria Cristina La Fortezza, stanujoča v Arsago Sepriu,
Debora Lacchin, stanujoča v Brebbii,
Rafal Leszczyna, stanujoč v Vareseju,
Amin Lievens, stanujoč v Tainu,
Silvia Loffelholz, stanujoča v Gavirateju,
Davide Lorenzini, stanujoč v Vareseju,
Chiara Macchi, stanujoča v Casalzuignu (Italija),
Andrew John Edgar MacLean, stanujoč v Vareseju,
Andrea Magistri, stanujoč v Ispri,
Alessia Maineri, stanujoča v Varèseju,
Simone Malfara, stanujoč v Ispri,
Adriana Marino, stanujoča v Tainu,
Patrizia Masoin, stanujoča v Bruslju (Belgija),
Matteo Mazzuccato, stanujoč v Legnanu,
Stefania Minervino, stanujoča v Cittigliu (Italija),
Eduardo Luis Montes Torralbo, stanujoč v Ispri,
Davide Moraschi, stanujoč v Sevilli (Španija),
Claudio Moroni, stanujoč v Besozzu,
Giovanni Narciso, stanujoč v Ispri,
Andrew Darren Nelson, stanujoč v Angeri,
Elisa Nerboni, stanujoča v Angeri,
Isabella Claudia Neugebauer, stanujoča v Arolo di Leggiunu,
Francesca Nicoli, stanujoča v Lavenu,
Victor Alexander Nievaart, stanujoč v Alkmaarju,
Magdalena Novackova, stanujoča v Alkmaarju,
Joanna Nowak, stanujoča v Ispri,
Victoria Wendy O’Brien, stanujoča v Angeri,
Davide Orto, stanujoč v Gallarateju,
Alessio Ossola, stanujoč v Brebbii,
Silvia Parnisari, stanujoča v Aroni (Italija),
Manuela Pavan, stanujoča v San Feliceju (Italija),
Immaculada Pizzaro Moreno, stanujoča v Sevilli,
Marina Pongillupi, stanujoča v Rancu,
Marsia Pozzato, stanujoča v Sesto Calendeju,
Elisa Pozzi, stanujoča v Tainu,
Giovanna Primavera, stanujoča v Angeri,
Michele Rinaldin, stanujoč v Sesto Calendeju,
Alice Ripoli, stanujoča v Gavirateju,
Emanuela Rizzardi, stanujoča v Lavenu,
Michela Rossi, stanujoča v Tainu,
Andrew Rowlands, stanujoč v Bodiu (Italija),
Helen Salak, stanujoča v Cocquio Trevisagu,
Jaime Sales Saborit, stanujoč v Ispri,
Maria Sonia Salina, stanujoča v Vergiateju,
Anne Marie Sanchez Cordeil, stanujoča v Besozzu,
Ferruccio Scaglia, stanujoč v Oleggiu (Italija),
Niels Schulze, stanujoč v Sesto Calendeju,
Francesca Serra, stanujoča v Cadrezzateju,
Penka Shegunova, stanujoča v Geelu (Belgija),
Donatella Soma, stanujoča v Ispri,
Monica Squizzato, stanujoča v Inarcu (Italija),
Alan Steel, stanujoč v Lavenu,
Robert Oleij Strobl, stanujoč v Rancu,
Marcel Suri, stanujoč v Brebbii,
Malcolm John Taberner, stanujoč v Monvalleju (Italija),
Martina Telo, stanujoča v Vicenceju (Italija),
Saara Tetri, stanujoča v Cittigliu,
Barbara Claire Thomas, stanujoča v Cocquio Trevisagu,
Donatella Turetta, stanujoča v Rancu,
Adamo Uboldi, stanujoč v Cardana di Besozzu,
Monica Vaglica, stanujoča v Osmateju (Italija),
Paulo Valente De Jesus Rosa, stanujoč v Travedona Monateju,
Corinna Valli, stanujoča v Leggiunu,
Federica Vanetti, stanujoča v Cittigliu,
Christophe Vantongelen, stanujoč v Besozzu,
Irene Vernacotola, stanujoča v Legnanu,
Ottaviano Veronese, stanujoč v Segrateju (Italija),
Patricia Vieira Lisboa, stanujoča v Angeri,
Maria Pilar Vizcaino Martinez, stanujoča v Monvalleju,
Giulia Zerauschek, stanujoča v Trstu (Italija),
Marco Zucchelli, stanujoč v Ternateju (Italija),
Erika Adorno, stanujoča v Travedona Monateju,
Valeria Bossi, stanujoča v Comeriu (Italija),
Barbara Cattaneo, stanujoča v Leggiunu,
Claudia Cavicchioli, stanujoča v Caravateju (Italija),
Fatima Doukkali, stanujoča v Vareseju,
Orla Huryley, stanujoča v Rancu,
Romina La Micela, stanujoča v Besozzu,
Lucia Martinez Simon, stanujoča v Rancu,
Daniela Piga, stanujoča v Roggianu (Italija),
Pamela Porcu, stanujoča v Cittigliu,
Silvia Sciacca, stanujoča v Vareseju,
Sarah Solda, stanujoča v Brebbii,
Cristina Zocchi, stanujoča v Breganu (Italija),
Angela Baranzini, stanujoča v Besozzu,
Elly Bylemans, stanujoča v Balenu (Belgija),
Sabrina Calderini, stanujoča v Solbiate Arnu (Italija),
Davide Capuzzo, stanujoč v Vergiateju,
Ivano Caravaggi, stanujoč v Besozzu,
Elisa Dalle Molle, stanujoča v Ranstu (Belgija),
Wendy De Vos, stanujoča v Grand-Bigardu (Belgija),
Volkmar Ernst, stanujoč v Weingartnu (Nemčija),
Matteo Fama, stanujoč v Sangianu (Italija),
Arianna Farfaletti Casali, stanujoča v Vareseju,
Sasa Gligorijevic, stanujoč v Monvalleju,
Raffaella Magi Galluzzi, stanujoča v Varèseju,
Sophie Mühlberger, stanujoča v Karlsruheju (Nemčija),
Pamela Muscillo, stanujoča v Vareseju,
Jan Paepen, stanujoč v Balenu,
Marco Paviotti, stanujoč v Bagnaria Arsi (Italija),
Slavka Prvakova, stanujoča v Alkmaarju (Nizozemska),
Andreas Ratzel, stanujoč v Linkenheimu (Nemčija),
Thierry Romero, stanujoč v Strasbourgu (Francija),
Jose Pablo Solans Vila, stanujoč v Monvalleju,
Susan Wray, stanujoča v Tuitjenhornu (Nizozemska),
Sven Wurzer, stanujoč v Linkenheimu,
Sylvia Zamana, stanujoča v Castricumu (Nizozemska),
Uwe Zweigner, stanujoč v Leopoldshafnu (Nemčija),
Colette Renier, stanujoča v Bruslju.