Zadeva T‑193/16

NG

proti

Evropskemu svetu

„Ničnostna tožba – Izjava EU in Turčije z dne 18. marca 2016 – Sporočilo za javnost – Pojem ‚mednarodni sporazum‘ – Ugotavljanje avtorja akta – Področje uporabe akta – Zasedanje Evropskega sveta – Srečanje voditeljev držav ali vlad držav članic Evropske unije v prostorih Sveta Evropske unije – Status predstavnikov držav članic Unije na srečanju s predstavnikom tretje države – Člen 263, prvi odstavek, PDEU – Nepristojnost“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (prvi razširjeni senat) z dne 28. februarja 2017

1.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti Evropskega sveta – Vključitev – Meje

(člen 15 PEU; člen 263 PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti institucije, organa, urada ali agencije Unije, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Izjava, objavljena v obliki sporočila za medije na spletnem mestu Sveta v zvezi z rezultati sestanka med voditelji držav članic in turškim predsednikom vlade – Izključitev

(člen 263 PDEU; Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek)

1.      Evropski svet je bil z Lizbonsko pogodbo priznan za institucijo Unije. Tako se v nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami sodišča Unije akti, ki jih sprejme ta institucija, ki v skladu s členom 15 PEU nima zakonodajne funkcije in ki je sestavljena iz voditeljev držav ali vlad držav članic ter predsednika te institucije in predsednika Komisije, ne izognejo več nadzoru nad zakonitostjo, določenem v skladu s členom 263 PDEU.

Akti, ki jih sprejmejo predstavniki držav članic, ki se fizično sestanejo v okviru ene od institucij Unije in ne delujejo kot člani Sveta ali člani Evropskega sveta, temveč kot voditelji držav ali vlad držav članic, pa niso predmet nadzora nad zakonitostjo, ki ga izvaja sodišče Unije. Glede tega iz člena 263 PDEU izhaja, da sodišče Unije na splošno ni pristojno za odločanje o zakonitosti akta, ki ga sprejme nacionalni organ, niti o zakonitosti akta, ki ga sprejmejo predstavniki nacionalnih organov več držav članic, ki delujejo v okviru odbora, določenega s predpisom Unije. Kljub temu ne zadostuje, da institucija, ki je v tožbi tožena stranka, označi akt za „odločitev držav članic“ Unije, da bi se tak akt izognil nadzoru nad zakonitostjo na podlagi člena 263 PDEU, v tem primeru aktov Evropskega sveta. Za to je namreč treba preveriti tudi, ali zadevni akt, ob upoštevanju njegove vsebine in vseh okoliščin, v katerih je bil sprejet, dejansko ne pomeni odločitve Evropskega sveta.

(Glej točke od 44 do 46.)

2.      Izjave, ki je bila 18. marca 2016 v obliki sporočila za javnost objavljena na spletnem mestu Sveta in katere namen je predstaviti rezultate srečanja med voditelji držav ali vlad držav članic Unije, in turškim predsednikom vlade, namenjenega poglabljanju odnosov med Turčijo in EU ter reševanju migracijske krize, ni mogoče šteti za akt, ki ga je mogoče izpodbijati na podlagi člena 263 PDEU. Takega akta ni mogoče šteti za akt, ki ga je sprejel Evropski svet, niti za akt, ki ga je sprejela druga institucija, organ, urad ali agencija Unije, ali za besedilo, ki razkriva obstoj takega akta in ki bi ustrezalo sporazumu, ki naj bi bil 18. marca 2016 sklenjen med Evropskim svetom in Republiko Turčijo.

Ker je bil namreč za potrebe člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča izpodbijani akt konkretiziran s predložitvijo sporočila za javnost, je treba presoditi okoliščine, v katerih je prišlo do Izjave EU in Turčije, kot je bila razširjena s sporočilom za javnost, ter vsebino te izjave, da bi se ugotovilo, ali lahko pomeni akt ali razkriva obstoj akta, ki ga je mogoče pripisati Evropskemu svetu in ki je tako predmet nadzora nad zakonitostjo, določenega v členu 263 PDEU. Glede tega dokumenti v zvezi s srečanjem med EU in Turčijo, ki so bili uradno poslani državam članicam Unije in Republiki Turčiji, kažejo, da so se – ne glede na žal dvoumne izraze iz Izjave EU in Turčije, kot je bila razširjena z navedenim sporočilom za javnost – predstavniki teh držav članic srečali s turškim predsednikom vlade v prostorih, ki si jih delita Evropski svet in Svet kot voditelji držav ali vlad teh držav članic. V tem okviru na podlagi okoliščine, da sta bila na tem srečanju prisotna tudi predsednik Evropskega sveta in predsednik Komisije, ki nista bila uradno povabljena, ni mogoče šteti, da je zaradi prisotnosti vseh teh članov Evropskega sveta navedeno srečanje potekalo med Evropskim svetom in turškim predsednikom vlade.

Poleg tega, tudi če bi se predpostavljalo, da je bil na navedenem srečanju lahko neformalno sklenjen mednarodni sporazum, bi bil ta sporazum dejanje voditeljev držav ali vlad držav članic Unije in turškega predsednika vlade. V okviru tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU, pa Splošno sodišče ni pristojno, da odloča o zakonitosti mednarodnega sporazuma, ki so ga sklenile države članice.

(Glej točke 49, 67, 68 in od 72 do 74.)