SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 7. maja 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Prijava figurativne znamke Evropske unije, ki upodablja avtomobil v besedilnem oblačku – Dopustnost pritožbe pred odborom za pritožbe – Člen 49(1) Uredbe (EU) 2017/1001 – Zožitev seznama proizvodov ali storitev, na katere se nanaša prijavljena znamka – Člen 27(5) Delegirane uredbe (EU) 2018/625 – Obseg preizkusa, ki ga mora opraviti odbor za pritožbe – Obveznost odločanja o predlogu za zožitev“
V zadevi T‑629/18,
mobile.de GmbH, s sedežem v Dreilindenu (Nemčija), ki jo zastopa T. Lührig, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa M. Fischer, agent,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 7. avgusta 2018 (zadeva R 2653/2017‑4) v zvezi z zahtevo za registracijo figurativnega znaka, ki prikazuje avtomobil v besedilnem oblačku, kot znamke Evropske unije,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, P. Nihoul in J. Svenningsen (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 18. oktobra 2018,
na podlagi odgovora na tožbo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženega 20. decembra 2018,
na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba mobile.de GmbH, je 30. junija 2016 pri Evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 9, 12, 16, 25, 28, od 35 do 38, 41, 42 in 45 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.
4 Preizkuševalec EUIPO je z dopisom z dne 22. julija 2016 vložil ugovor zoper registracijo zadevne znamke za nekatere zadevne proizvode in storitve na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001), ker naj ne bi imela razlikovalnega učinka.
5 Tožeča stranka je 25. novembra 2016 v odgovor na navedeni dopis preizkuševalca podala pripombe, s katerimi je v celoti izpodbijala preizkuševalčev ugovor.
6 V dopisu z dne 23. marca 2017 je preizkuševalec delno umaknil svoj ugovor za nekatere izdelke in storitve, prvotno zajete v njegovem dopisu z dne 22. julija 2016. Tožeča stranka je bila pozvana, naj predstavi svoja stališča ali predloži druge dokaze o razlikovalnem učinku, pridobljenem z uporabo zadevne znamke za proizvode in storitve, glede katerih je preizkuševalec vztrajal pri svojih ugovorih. Ta dodatna stališča je tožeča stranka predložila 24. julija 2017.
7 Preizkuševalec je z odločbo z dne 3. oktobra 2017 na podlagi člena 7(1)(b) in člena 42(2) Uredbe 2017/1001 zavrnil registracijo zadevne znamke za proizvode in storitve, navedene v njegovem dopisu z dne 23. marca 2017.
8 Tožeča stranka je 15. decembra 2017 vložila pritožbo pri EUIPO za razveljavitev odločbe preizkuševalca v delu, v katerem je bila zavrnjena zahteva za registracijo zadevne znamke.
9 Tožeča stranka je 16. februarja 2018 EUIPO predložila dva dokumenta, od katerih je eden vseboval predlog za zožitev seznama proizvodov in storitev, za katere se je prvotno zahtevala registracija znamke. Ta predlog za zožitev je zajemal vse proizvode in storitve, za katere je preizkuševalec zavrnil registracijo.
10 Istega dne je tožeča stranka predložila še en dokument, naslovljen „Izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo/sporočilo v zvezi z zožitvijo prijave znamke“, ki je v prilogi vseboval predhodno vložen predlog za zožitev.
11 Tožeča stranka je morala na zahtevo EUIPO 6. aprila 2018 ponovno vložiti predlog za zožitev seznama proizvodov in storitev, za katerega je bila zahtevana registracija zadevne znamke, v drugačnem formatu (PDF) in v spremenjeni obliki, vendar še vedno z enako vsebino.
12 Tajništvo odborov za pritožbe je 10. maja 2018 potrdilo prejem obeh predlogov za zožitev, vloženih 16. februarja in 6. aprila 2018.
13 EUIPO je z dopisom z dne 6. junija 2018 obvestil tožečo stranko, da je bila pritožba posredovana četrtemu odboru za pritožbe v skladu s členom 69(2) Uredbe 2017/1001, ker ji preizkuševalec ni ugodil.
14 Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 7. avgusta 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrgel kot nedopustno v skladu s členom 68(1), tretji stavek, Uredbe 2017/1001, v povezavi s členom 23(1)(d) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe 2017/1001 in razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1), ker naj drugi dokument, ki ga je tožeča stranka predložila 16. februarja 2018, naslovljen „Izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo/sporočilo v zvezi z zožitvijo prijave znamke“, ne bi izpolnjeval meril, potrebnih za oblikovanje izjave, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo, v skladu s členom 22(1)(b) Delegirane uredbe.
15 Odbor za pritožbe je pojasnil, da se je tožeča stranka v navedenem dokumentu z dne 16. februarja 2018 omejila le na sklicevanje na prilogo, ki vsebuje predlog za zožitev seznama proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija zadevne znamke, da bi pojasnila, da se ta predlog za zožitev nanaša na vse proizvode in storitve, katerih registracijo je preizkuševalec zavrnil in ki so bile edini predmet tožbe, in da se je zato odločila, da vloži predlog za ustavitev postopka. Na podlagi teh ugotovitev je odbor za pritožbe menil, da ta dokument ne vsebuje nobenega elementa, ki bi upravičil razveljavitev odločbe preizkuševalca, in bi bilo zato treba pritožbo razglasiti za nedopustno. Ker do izteka štirimesečnega roka od vročitve odločbe preizkuševalca ni bila predstavljena nobena veljavna izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo, je odbor za pritožbe ugotovil, da je ta odločba postala dokončna.
Predlogi strank
16 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– EUIPO naloži plačilo stroškov;
17 EUIPO se pridružuje predlogom tožeče stranke, vključno s tem, kar zadeva stroške.
Pravo
18 Najprej je treba opozoriti, da se v zvezi s procesnim položajem EUIPO od njega ne more zahtevati, naj sistematično brani vsako izpodbijano odločbo odbora za pritožbe ali obvezno predlaga zavrnitev vsake tožbe, vložene zoper tako odločbo, in nič ne nasprotuje temu, da se EUIPO pridruži predlogu tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2005, Peek & Cloppenburg/UUNT(Cloppenburg), T‑379/03, EU:T:2005:373, točka 22).
19 Ker v obravnavani zadevi predlogi EUIPO in njihova utemeljitev ne presegajo okvira predlogov in tožbenih razlogov, ki jih je predložila tožeča stranka, so dopustni.
20 Ne glede na skladnost stališč strank glede utemeljenosti obravnavane zadeve, tožba ni postala brezpredmetna. Odbor za pritožbe namreč izpodbijane odločbe kljub dogovoru med strankama glede na podatke iz spisa ni niti spremenil niti umaknil, saj EUIPO nima pooblastila, da bi to storil, niti da bi dal navodila v tem smislu odborom za pritožbe, katerih neodvisnost je določena s členom 166(7) Uredbe 2017/1001. Zato Splošno sodišče ni oproščeno preučitve zakonitosti izpodbijane odločbe glede tožbenih razlogov, ki so navedeni v začetni vlogi, in mora še vedno odločati o utemeljenosti (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2005, Cloppenburg, T‑379/03, EU:T:2005:373, točki 28 in 29).
21 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 49(1) Uredbe 2017/1001, drugi na kršitev člena 71(1), drugi stavek, iste uredbe, tretji na kršitev člena 68(1), četrti stavek, Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 23(1)(d) Delegirane uredbe 2018/625, in četrti na kršitev člena 68(1), četrti stavek, Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 23(1)(e) in členom 22(1)(b) Delegirane uredbe 2018/625.
22 S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil njeno pravico do zožitve seznama proizvodov in storitev, vsebovanega v njeni prijavi znamke, na podlagi člena 49(1) Uredbe 2017/1001. Po mnenju tožeče stranke pa ta pravica zožitve velja ves čas postopka, tudi med postopkom pred odborom za pritožbe. Ker je bila njena zahteva vložena, ko je bila odločba preizkuševalca še vedno pod odložilnim učinkom pritožbe, bi moral odbor za pritožbe izvajati pristojnost organa, ki je sprejel prvotno odločbo, to je preizkuševalca, in „upoštevati“ zožitev proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija zadevne znamke. To bi moralo odbor za pritožbe pripeljati do sklepa, da prvotna odločba zaradi navedene zožitve, ki je bila v skladu s proizvodi in storitvami, za katere je preizkuševalec zahtevo za registracijo zavrnil, nima več nobenega učinka in da se postopek s pritožbo ustavi.
23 EUIPO pojasnjuje – in ob tem v bistvu podpira trditve tožeče stranke – da mora odbor za pritožbe v skladu s členom 27(5) Delegirane uredbe 2018/625 najpozneje pri odločitvi o pritožbi presoditi o zahtevi za zožitev seznama proizvodov in storitev, ki jo je v skladu s členom 49(1) Uredbe 2017/1001 vložil prijavitelj znamke med pritožbenim postopkom.
24 V zvezi s tem je treba opozoriti, da po vložitvi pritožbe odbor za pritožbe postane organ, ki je pristojen za odločanje o zahtevi za registracijo znamke. Ker je tožeča stranka kot prijaviteljica znamke vložila zahtevo za zožitev seznama proizvodov in storitev, na katere se nanaša zahteva za registracijo zadevne znamke, v času, ko je bila odločba preizkuševalca v zvezi z zavrnitvijo registracije te znamke izpodbijana pred odborom za pritožbe, je ta odbor postal pristojen za odločitev o taki zahtevi za zožitev (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2017, Capella/EUIPO – Abus (APUS), T‑473/15, neobjavljena, EU:T:2017:174, točka 36).
25 V zvezi s pravico prijavitelja znamke do zožitve seznama proizvodov in storitev, na katere se nanaša njegova prijava znamke, je treba opozoriti, da lahko prijavitelj znamke v skladu s členom 49(1) Uredbe 2017/1001 „kadar koli umakne prijavo znamke Evropske unije ali zoži seznam blaga ali storitev, ki jih ta vsebuje“.
26 Tako se lahko v skladu s členom 49(1) Uredbe 2017/1001 zožitev seznama proizvodov ali storitev, na katere se nanaša prijava znamke Evropske unije, opravi kadar koli in zato tudi med postopkom pred odborom za pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2017, APUS, T‑473/15, neobjavljena, EU:T:2017:174, točka 37).
27 V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila oba dokumenta, ki ju je tožeča stranka predložila 16. februarja 2018, predstavljena po vložitvi pritožbe pri odboru za pritožbe in v roku za vložitev izjave, v kateri so navedeni vzroki za to pritožbo, kakor je določen v členu 68(1), zadnji stavek, Uredbe 2017/1001. Zato je bil predlog za zožitev vložen med postopkom pred odborom za pritožbe v skladu s členom 49(1) te uredbe.
28 Člen 27(5), prvi stavek, Delegirane uredbe 2018/625 pa določa, da odbor za pritožbe najpozneje pri odločitvi o pritožbi presodi o taki zahtevi za zožitev, vloženi v skladu s členom 49 Uredbe 2017/1001. Odbor za pritožbe ima to obveznost presoje o taki zahtevi za zožitev ne glede na to, ali je bila izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo, predložena v skladu s členom 22(1)(b) Delegirane uredbe 2018/625.
29 Ker je tožeča stranka v skladu s členom 49(1) Uredbe 2017/1001 vložila zahtevo za zožitev seznama proizvodov ali storitev, na katerega se nanaša zahteva za registracijo zadevne znamke, pred iztekom roka za predložitev izjave, v kateri so navedeni vzroki za njeno pritožbo, kot to določa člen 68(1), zadnji stavek, iste uredbe, bi jo moral odbor za pritožbe obravnavati.
30 Ker je pritožbo zavrgel kot nedopustno z obrazložitvijo, da dokument z dne 16. februarja 2018, naslovljen „Izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo/sporočilo v zvezi z zožitvijo prijave znamke“, ki ga je vložila tožeča stranka, ni izpolnjeval pogojev, da bi lahko bil sprejet kot izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo, pa odbor za pritožbe, v nasprotju s členom 49(1) Uredbe 2017/1001, v povezavi s členom 27(5) Delegirane uredbe 2018/625, ni odločil o zahtevi tožeče stranke za zožitev seznama proizvodov in storitev.
31 Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ugoditi in posledično izpodbijano odločbo razveljaviti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge tri tožbene razloge tožeče stranke.
Stroški
32 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EUIPO s predlogi ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke in EUIPO naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
razsodilo:
1. Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 7. avgusta 2018 (R 2653/2017‑4) se razveljavi.
2. EUIPO se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Nihoul | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. maja 2019.
Podpisi