Zadeva T-1/08

Buczek Automotive sp. z o.o.

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Prestrukturiranje poljske jeklarske industrije – Izterjava javnih terjatev – Odločba, s katero so bile pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom in je bilo odrejeno njihovo vračilo – Ničnostna tožba – Pravni interes – Dopustnost – Pojem državne pomoči – Merilo zasebnega upnika“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Odločba Komisije, s katero je bilo ugotovljeno, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom – Določitev zneskov, ki jih je treba izterjati od različnih prejemnikov pomoči

(člen 230, četrti odstavek, ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Prednost, ki je posledica tega, da organi za izterjavo javnih terjatev ne zahtevajo stečaja podjetja v finančnih težavah

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega vlagatelja – Izterjava javnih terjatev od podjetja v finančnih težavah

(člen 87(1) ES)

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči – Opredelitev škodovanja konkurenci in vpliva na trgovino med državami članicami – Zgolj ponovitev izrazov iz člena 87(1) ES – Nezadostna obrazložitev

(člena 87(1) ES in 253 ES)

1.      Ničnostna tožba fizične ali pravne osebe je dopustna le, kadar ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist.

Podjetje ima glede odločbe Komisije, s katero je bila državna pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in je bilo odrejeno njeno vračilo, interes doseči razglasitev ničnosti zadevne odločbe v delu, v katerem Komisija nalaga izterjavo zneska od tega podjetja. Vendar v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da ima prav tako interes v celoti doseči razglasitev ničnosti odločbe, ki določa zneske, ki jih je treba pridobiti od drugih prejemnikov pomoči.

(Glej točke 34, 35, 37 in 38.)

2.      Glede pogoja v zvezi s prednostjo v smislu člena 87(1) ES je pojem državne pomoči splošnejši od pojma subvencije, ker zajema ne le aktivna ravnanja, kot so subvencije, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki jih običajno nosijo podjetja, in ki so torej, ne da bi bile subvencije v strogem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke. Člen 87 ES poleg tega državnih ukrepov ne razlikuje glede na vzroke ali cilje, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke.

V primeru, da je podjetje, ki je dolžnik javnih upnikov, v finančnih težavah, to, da se javni organi ne odločijo za vložitev predloga za začetek stečaja podjetja in zgolj nadaljujejo, čeprav skrbno, zakonsko določene postopke za izterjavo javnih terjatev, lahko pomeni prednost. Cilj vsakega stečajnega postopka, ki pripelje do sanacije družbe v stečaju ali do njene likvidacije, je vsaj poplačilo obveznosti navedene družbe. V tem smislu je svoboda, ki jo ima družba v stečaju za upravljanje svojih sredstev in opravljanje dejavnosti, omejena. Organi torej s tem, da ne predlagajo začetka stečaja podjetja, temu dajo na voljo določeno časovno obdobje, v katerem lahko svobodno razpolaga s svojimi sredstvi in opravlja svojo dejavnost, s čimer mu dajo prednost, ki lahko pomeni državno pomoč.

(Glej točke 68, 69 in 77.)

3.      Za presojo, ali državni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 87 ES, je treba ugotoviti, ali je podjetje, ki je bilo prejemnik pomoči, prejelo ekonomsko prednost, ki je ne bi prejelo v običajnih tržnih razmerah. Glede neizterjanih javnih terjatev je zato treba zadevne javne organe primerjati z zasebnim upnikom, ki želi doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik, ki je v finančnih težavah.

Kadar podjetje, katerega finančni položaj se bistveno poslabša, svojim upnikom predlaga dogovor ali vrsto dogovorov za plačilo svojega dolga, da bi izboljšalo svoj položaj in bi se izognilo likvidaciji, mora vsak upnik izbirati med zneskom, ki mu je ponujen v okviru predlaganega dogovora, in zneskom, za katerega meni, da bi ga lahko izterjal ob morebitni likvidaciji podjetja. Na njegovo izbiro vpliva vrsta dejavnikov, kot so njegov status hipotekarnega, prednostnega ali navadnega upnika, narava in obseg morebitnih jamstev, ki jih ima, njegova presoja možnosti sanacije podjetja in korist, ki bi jo pridobil ob likvidaciji. Iz tega sledi, da je naloga Komisije, da za vsak zadevni javni organ in ob upoštevanju zgoraj navedenih dejavnikov ugotovi, ali je bil odpust dolga s strani tega organa izrazito večji od odpusta dolga, ki bi ga sprejel hipotetični zasebni upnik, ki je v razmerju do podjetja v položaju, primerljivem s položajem zadevnega javnega organa, in ki si prizadeva izterjati zneske, ki so mu dolgovani. Če ni bil sklenjen noben sporazum o plačilu dolga, ima hipotetični zasebni upnik izbiro med predvidljivim rezultatom zakonsko določenega postopka izterjave dolgov in zneskom, za katerega meni, da bi ga lahko izterjal v stečajnem postopku te družbe.

Ker za nacionalne organe, ki si prizadevajo izterjati javne terjatve, ne obstaja nobena obveznost, da uporabijo vse načine izterjave, ki so jim na voljo, je, zato da njihov ukrep ne bi bil obravnavan kot državna pomoč, njihova edina obveznost, da ravnajo, kot bi ravnal zasebni upnik v običajnih tržnih razmerah.

Kadar obstaja več načinov izterjave, je treba primerjati njihove prednosti, da bi določili tistega, ki bi ga izbral zasebni upnik, pri čemer se Komisija kljub široki diskrecijski pravici, ki ji jo je treba priznati pri ekonomsko kompleksni presoji, ne more izogniti utemeljitvi ugotovitve, za katero trdi, da je rezultat te primerjave na podlagi upoštevnih vsebinskih dokazov.

Sodišče Unije namreč mora, čeprav je njegov nadzor omejen, med drugim preveriti vsebinsko resničnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost ter tudi to, ali so ti dokazi upoštevni in ali lahko utemeljijo sklepe, ki so iz njih izpeljani.

(Glej točke 70, od 82 do 85, 87 in 89.)

4.      Obveznost obrazložitve glede opredelitve ukrepa pomoči zahteva, da se navedejo razlogi, iz katerih je Komisija ugotovila, da ukrep pomoči spada na področje uporabe člena 87(1) ES. Glede pogojev, ki se nanašajo na vpliv na trgovino med državami in na dejstvo izkrivljanja ali možnost izkrivljanja konkurence, zadostuje kratek povzetek dejanskega stanja in pravnih ugotovitev, ki so upoštevne pri presoji teh pogojev. Naloga Komisije ni opraviti ekonomsko analizo dejanskega stanja zadevnih panog, tržnega deleža tožeče stranke, položaja konkurenčnih podjetij in trgovinskih tokov zadevnih proizvodov in storitev med državami članicami, če pojasni, kako so sporne pomoči izkrivljale konkurenco in vplivale na trgovino med državami članicami. Vendar je naloga Komisije, tudi če iz okoliščin, v katerih je bila pomoč dodeljena, izhaja, da glede na svojo naravo lahko vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, vsaj navesti te okoliščine v razlogih za odločitev.

Odločba na področju državnih pomoči je nezadostno obrazložena v smislu člena 253 ES, kadar glede vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanja ali možnosti izkrivljanja konkurence zgolj ponavlja izraze iz člena 87(1) ES in niti v okviru opisa okoliščin, v katerih je bil ukrep sprejet, ne vsebuje kratkega povzetka dejanskega stanja in pravnih ugotovitev, ki so upoštevne pri presoji teh pogojev.

(Glej točke 101, 102, od 105 do 107.)