Language of document : ECLI:EU:F:2013:191

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 11. decembra 2013

Zadeva F‑113/12

Vilija Balionyte-Merle

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Obvestilo o natečaju EPSO/AD/204/10 – Neuvrstitev na rezervni seznam – Ocenjevanje splošnih sposobnosti kandidatov – Ocenjevanje na podlagi rezultatov kandidatov na preizkusih v ocenjevalnem centru – Skladnost številčne ocene s komentarji v potnem listu usposobljenosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero V. Balionyte-Merle predlaga razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije natečaja EPSO/AD/204/10 (v nadaljevanju: natečajna komisija), da je ne uvrsti na rezervni seznam navedenega natečaja.

Odločitev:      Tožba se zavrne. V. Balionyte-Merle nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

1.      Akti institucij – Domneva veljavnosti – Obstoj indicev, s katerimi se lahko izpodbija zakonitost akta – Dokazno breme

(člen 256 PDEU)

2.      Uradniki – Natečaj – Ocenjevanje poklicne usposobljenosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Upoštevanje drugih elementov poleg rezultatov kandidatov – Izključitev

(Kadrovski predpisi, Priloga III, člen 5)

3.      Uradniki – Natečaj – Ocenjevanje poklicne usposobljenosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Skladnost številčne in opisne ocene natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, Priloga III, člen 5)

4.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg – Pomanjkljiva obrazložitev – Dopolnitev med sodnim postopkom – Pogoji

(člen 296 PDEU)

1.      Za upravni akt velja domneva zakonitosti. Dokazno breme pa načeloma nosi tisti, ki zatrjuje, tako da mora tožeča stranka v podporo svoji trditvi zagotoviti vsaj dovolj jasne, objektivne in skladne dokaze, ki potrjujejo resničnost ali verjetnost dejstev, ki jih navaja v podporo svojim trditvam.

(Glej točko 31.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 4. februar 2010, Wiame/Komisija, F‑15/08, točka 21; 24. april 2013, BX/Komisija, F‑88/11, točka 33, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑352/13 P.

2.      Natečajna komisija se mora pri ocenjevanju poklicne usposobljenosti kandidatov ter njihovih sposobnosti in motivacije opreti izključno in samostojno le na rezultate kandidatov v skladu z zahtevami iz obvestila o natečaju.

V zvezi s tem v primeru, ko kandidati izpodbijajo ocene, dobljene na ustnem preizkusu, prepričanje kandidata, da je pravilno odgovoril na postavljena vprašanja, okoliščina, da so bile funkcije, ki jih je opravljal pred natečajem, predmet vprašanj na ustnem preizkusu, ali celo zadovoljstvo, ki ga je kandidat lahko dal svojim nadrejenim, preden se je prijavil na natečaj, ne morejo biti neizpodbojni dokazi o očitni napaki pri presoji.

(Glej točki 35 in 47.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. julij 2000, Teixeira Neves/Sodišče, T‑146/99, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 11. december 2012, Mata Blanco/Komisija, F‑65/10, točka 97; 23. januar 2013, Katrakasas/Komisija, F‑24/11, točka 185.

3.      Skladnost številčne in opisne ocene natečajne komisije, ki je jamstvo za enako obravnavanje kandidatov, je lahko predmet neodvisnega nadzora, ki ga Sodišče za uslužbence izvaja nad ocenjevanjem rezultatov kandidatov, ki ga je opravila natečajna komisija, če je nadzor te skladnosti omejen na preverjanje, ali gre za očitno neskladnost.

(Glej točko 52.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno/Komisija, F‑127/07, točka 34; 13. december 2012, Mileva/Komisija, F‑101/11, točka 42.

4.      Prvič, pomanjkljivost – vendar ne popolnega neobstoja – obrazložitve odločbe natečajne komisije je mogoče odpraviti celo med postopkom, če je zadevna oseba pred vložitvijo tožbe že imela na voljo elemente, ki so začetek obrazložitve, in, drugič, za odločbo je mogoče šteti, da je dovolj obrazložena, če je bila sprejeta v okoliščinah, ki jih je zadevni uradnik poznal, kar mu je omogočalo razumeti njen obseg.

(Glej točko 62.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 2. marec 2010, Doktor/Svet, T‑248/08 P, točka 93 in navedena sodna praksa.