Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 30. maja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Svoboda opravljanja storitev – Ponudniki storitev informacijske družbe – Obveznost predložitve informacij o ekonomskem stanju ponudnika spletnih posredniških storitev – Direktiva 2000/31/ES – Koordinirano področje – Načelo nadzora v državi članici izvora – Odstopanja – Pojem ,ukrepi, naravnani proti storitvi informacijske družbe‘ – Uredba (EU) 2019/1150 – Cilj“
V zadevi C‑665/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) z odločbo z dne 10. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 21. oktobra 2022, v postopku
Amazon Services Europe Sàrl
proti
Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl (poročevalec), J. Passer, sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Amazon Services Europe Sàrl F. Angeloni, M. Berliri, S. Borocci, G. Gelera in F. Moretti, avvocati,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Delbono in R. Guizzi, avvocati dello Stato,
– za češko vlado M. Smolek, T. Suchá in J. Vláčil, agenti,
– za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Joyce in M. Tierney, agenta, skupaj z D. Fennellyjem, BL,
– za Evropsko komisijo L. Armati, M. Escobar Gómez, S. L. Kalėda in L. Malferrari, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. januarja 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (UL 2019, L 186, str. 57), Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL 2015, L 241, str. 1), Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36) in člena 56 PDEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Amazon Services Europe Sàrl (v nadaljevanju: Amazon), družbo luksemburškega prava, in Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija; v nadaljevanju: AGCOM) v zvezi z ukrepi, ki jih je zadnjenavedeni sprejel v zvezi s ponudniki spletnih posredniških storitev.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba 2019/1150
3 V uvodnih izjavah 3, 7 in 51 Uredbe 2019/1150 je navedeno:
„3. Potrošniki so sprejeli uporabo spletnih posredniških storitev. Konkurenčno, pravično in pregledno spletno okolje, kjer podjetja ravnajo odgovorno, je tudi bistvenega pomena za blaginjo potrošnikov. Zagotavljanje preglednosti gospodarstva spletnih platform in zaupanja vanj pri odnosih med podjetji bi lahko posredno prispevalo tudi k izboljšanju zaupanja potrošnikov v gospodarstvo spletnih platform. Neposredne učinke razvoja gospodarstva spletnih platform na potrošnike pa obravnavajo druga področja prava Unije, zlasti pravni red s področja varstva potrošnikov.
[…]
7. Na ravni [Evropske u]nije bi bilo treba določiti usmerjen sklop obveznih pravil, da se zagotovi pravično, predvidljivo, trajnostno in zaupanja vredno spletno poslovno okolje na notranjem trgu. Zlasti bi bilo treba poslovnim uporabnikom spletnih posredniških storitev zagotoviti ustrezno preglednost ter učinkovite možnosti pravnih sredstev po vsej Uniji, da bi olajšali čezmejno poslovanje znotraj Unije in tako izboljšali pravilno delovanje notranjega trga ter se odzvali na morebiten pojav razdrobljenosti na specifičnih področjih, ki jih zajema ta uredba.
[…]
51. Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja na notranjem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 [PEU]. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.“
4 Člen 1 te uredbe določa:
„1. Namen te uredbe je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z določitvijo pravil, s katerimi se poslovnim uporabnikom spletnih posredniških storitev in uporabnikom s poslovnim spletiščem v zvezi s spletnimi iskalniki zagotovijo ustrezna preglednost, pravičnost in učinkovite možnosti pravnih sredstev.
2. Ta uredba se uporablja za spletne posredniške storitve in spletne iskalnike, ki se zagotavljajo ali se njihovo zagotavljanje ponudi poslovnim uporabnikom oziroma uporabnikom s poslovnim spletiščem, ki imajo svoj sedež ali prebivališče v Uniji in ki prek teh spletnih posredniških storitev ali spletnih iskalnikov ponujajo blago ali storitve potrošnikom, ki se nahajajo v Uniji, ne glede na sedež ali prebivališče ponudnikov navedenih storitev in ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja.
[…]
5. Ta uredba ne posega v pravo Unije, zlasti pravo Unije, ki se uporablja na področjih pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, konkurence, varstva podatkov, varovanja poslovnih skrivnosti, varstva potrošnikov, elektronskega poslovanja in finančnih storitev.“
5 Člen 2, točka 1, navedene uredbe določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. ,poslovni uporabnik‘ pomeni vsakega posameznika, ki deluje v okviru poslovne ali poklicne dejavnosti, ali vsako pravno osebo, ki prek spletnih posredniških storitev potrošnikom ponujata blago ali storitve v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti.“
Direktiva 2000/31
6 Člen 1 Direktive 2000/31 določa:
„1. Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.
[…]
5. Ta direktiva se ne uporablja za:
(a) področje obdavčitve,
[…].“
7 Člen 2(h) te direktive določa:
„Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:
[…]
(h) ,koordinirano področje‘: zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to ali so splošne narave ali posebej določene;
(i) koordinirano področje se nanaša na zahteve, ki jih mora ponudnik storitev izpolniti za:
– začetek opravljanja storitev informacijske družbe, na primer zahteve glede kvalifikacij, dovoljenj in priglasitev,
– izvajanje dejavnosti storitev informacijske družbe, na primer zahteve glede obnašanja ponudnika storitev, zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve, vključno z zahtevami za oglaševanje in pogodbe ali zahtevami glede odgovornosti ponudnika storitve;
[…].“
8 Člen 3 navedene direktive določa:
„1. Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.
2. Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.
[…]
4. Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od drugega odstavka, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) ukrepi so:
(i) potrebni zaradi enega od naslednjih razlogov:
– javnega reda, predvsem preprečevanja, odkrivanja in kazenskega pregona kaznivih dejanj, vključno z varstvom mladoletnikov in bojem proti podžiganju sovraštva zaradi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti, ter kršitev človekovega dostojanstva v zvezi s posamezniki,
– varstva javnega zdravja,
– javne varnosti, vključno z varstvom nacionalne varnosti in zaščite,
– varstva potrošnikov, vključno z varstvom investitorjev;
(ii) in naravnani proti storitvi informacijske družbe, ki posega v cilje iz točke (i) ali predstavlja resno in nevarno tveganje, da bo ogrozila te cilje;
(iii) sorazmerni s temi cilji.
(b) država članica je pred sprejetjem navedenih ukrepov ne glede na sodne postopke, vključno s predhodnimi postopki in dejanji v okviru kazenske preiskave,
– zahtevala od države članice iz odstavka 1, da sprejme ukrepe, in ta ni sprejela takšnih ukrepov ali pa niso bili ustrezni,
– uradno obvestila [Evropsko k]omisijo in državo članico iz odstavka 1 o namenu, da sprejme takšne ukrepe.
[…]“
Direktiva 2006/123
9 Člen 1(1) Direktive 2006/123 določa:
„Ta direktiva uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.“
10 Člen 3(1) te direktive določa:
„V primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Skupnosti, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih ali za posebne poklice, imajo prednost določbe drugih aktov Skupnosti, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih ali za te posebne poklice. […]“
11 Člen 16(1) navedene direktive določa:
„Države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža.
Država članica, v kateri se storitev opravlja, na svojem ozemlju zagotovi svobodo začetka opravljanja in svobodo opravljanja.
Države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo naslednji[h] načel:
(a) nediskriminacije: zahteva ne sme biti niti neposredno niti posredno diskriminatorna glede državljanstva ali v primeru pravnih oseb glede države članice, v kateri imajo sedež;
(b) potrebe: zahteva mora biti utemeljena z razlogi javnega reda, javne varnosti, javnega zdravja ali varstva okolja;
(c) sorazmernosti: zahteva mora biti ustrezna za izpolnitev zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.“
Direktiva 2015/1535
12 Člen 1(1) Direktive 2015/1535 določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(b) ,storitev‘ pomeni katero koli storitev informacijske družbe ali katero koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika storitev.
[…]
(e) ‚predpis o storitvah‘ pomeni splošno zahtevo v zvezi z začetkom in nadaljevanjem storitvenih dejavnosti v smislu točke (b), zlasti določbe, ki se nanašajo na dobavitelja storitev, storitve in prejemnika storitve, razen vseh pravil, ki niso posebej namenjena storitvam, opredeljenim v navedeni točki.
[…]
(f) ‚tehnični predpis‘ pomeni tehnične specifikacije in druge zahteve ali pravila o storitvah, vključno z relevantnimi upravnimi določbami, katerih upoštevanje je pravno ali dejansko obvezno pri trženju, opravljanju storitve, ustanovitvi izvajalca storitve ali uporabi v državi članici ali njenem večjem delu, kot tudi zakoni, predpisi ali upravnimi določbami držav članic, razen tistih, ki so določeni v členu 7 in prepovedujejo izdelavo, uvoz, trženje ali uporabo proizvoda ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve.
[…]“
13 Člen 5(1), prvi pododstavek, te direktive določa:
„Države članice ob upoštevanju člena 7 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo informacije glede ustreznega standarda. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je sprejetje takšnega tehničnega predpisa potrebno, če ti razlogi niso že jasno razvidni v osnutku.“
Italijansko pravo
Zakon št. 249 z dne 31. julija 1997
14 Člen 1 legge n. 249 – Istituzione dell’Autorità per le garanzie nelle comunicazioni e norme sui sistemi delle telecomunicazioni e radiotelevisivo (zakon št. 249 z dne 31. julija 1997 o ustanovitvi nadzornega organa za komunikacije in o standardih v zvezi s telekomunikacijskimi sistemi in radiotelevizijo) z dne 31. julija 1997 (redni dodatek h GURI št. 177 z dne 31. julija 1997) določa:
„[…]
29. Osebam, ki v obvestilih, ki jih zahteva [AGCOM], predložijo računovodske podatke ali dejstva o opravljanju svoje dejavnosti, ki ne odražajo resničnega stanja, se lahko naložijo kazni iz člena 2621 civilnega zakonika.
30. Osebe, ki dokumentov, podatkov in informacij, ki jih zahteva [AGCOM], ne predložijo v predpisanih rokih in na predpisan način, se kaznujejo z upravno globo v višini od enega milijona [italijanskih lir (ITL) (približno 516 EUR) do dvesto milijonov ITL (približno 103.000 EUR)], ki jo naloži ta organ.
[…]“
15 Zakon št. 249 z dne 31. julija 1997, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 178 – Bilancio di previsione dello Stato per l’anno finanziario 2021 e bilancio pluriennale per il triennio 2021–2023 (zakon št. 178 o začasnem državnem proračunu za proračunsko leto 2021 in večletnem proračunu za triletno obdobje 2021–2023) z dne 30. decembra 2020 (redni dodatek h GURI št. 322 z dne 30. decembra 2020) v členu 1(6)(c), točka 14-1, določa:
„Pristojnosti [AGCOM] so opredeljene tako:
[…]
(c) svet:
[…]
(14-a) zagotavlja ustrezno in učinkovito izvrševanje Uredbe [2019/1150], zlasti s sprejetjem smernic, spodbujanjem kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij.“
Sklep št. 397/13
16 AGCOM je 25. junija 2013 sprejel delibera n. 397/13/CONS – Informativa economica di sistema (sklep št. 397/13/CONS o sistemskem ekonomskem poročilu; v nadaljevanju: sklep št. 397/2013).
17 V členu 2(1) sklepa št. 397/13 so naštete kategorije oseb, ki morajo AGCOM poslati dokument z naslovom „Informativa economica di sistema“ (sistemsko ekonomsko poročilo) (v nadaljevanju: IES).
18 Člen 6 tega sklepa določa:
„1. Osebe, ki za namene obveznosti iz člena 2 tega sklepa sporočijo podatke, ki ne odražajo resničnega stanja, se kaznujejo v skladu s členom 1(29) zakona št. [249 z dne 31. julija 1997].
2. Osebe, ki obveznosti iz člena 2 ne izpolnijo v predpisanih rokih in na predpisan način, se kaznujejo v skladu s členom 1(30) zakona št. [249 z dne 31. julija 1997].“
Sklep št. 161/21
19 AGCOM je 12. maja 2021 sprejel delibera n. 161/21/CONS – Modifiche alla delibera n. 397/13 del 25 giugno 2013 „Informativa Economica di Sistema“ (sklep št. 161/21/CONS o spremembah sklepa št. 397/17 z dne 25. junija 2013, „sistemsko ekonomsko poročilo“; v nadaljevanju: sklep št. 161/21).
20 V preambuli sklepa št. 161/21 je navedeno:
„[…]
ob upoštevanju Uredbe 2019/1150 […]
ob upoštevanju [zakona št. 178 z dne 30. decembra 2020] […]
[…]
ker je [IES] letno poročilo, ki ga morajo predložiti komunikacijski operaterji in ki se nanaša na identifikacijske in ekonomske podatke v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravljajo zadevni subjekti, ter katerega namen je zbrati informacije, potrebne za izpolnitev natančnih zakonskih obveznosti, med katerimi so vrednotenje Sistema integrato delle comunicazioni [(integrirani sistem komunikacij (ISK)] in preverjanje pragov [koncentracij] v okviru tega sistema; analize trga in morebitnih prevladujočih položajev ali položajev, ki so vsekakor škodljivi za pluralizem; letno poročilo in preiskave […], ter omogočiti posodabljanje zbirke statističnih podatkov komunikacijskih operaterjev;
ker zakon [št. 178 z dne 30. decembra 2020] podeljuje [AGCOM] nove pristojnosti s tem, da mu nalaga nalogo zagotavljanja ,ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe [2019/1150], zlasti s sprejetjem smernic, spodbujanjem kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij‘;
[ker] je torej potrebno, da se [nekatere] obveznosti sporočanja IES razširijo na ponudnike spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov, da bi se vsako leto zbrale ustrezne informacije in da bi se opravile dejavnosti za ustrezno in učinkovito izvrševanje Uredbe 2019/1150 ter za opravljanje nalog, ki so [AGCOM] naložene z zakonom [št. 178 z dne 30. decembra 2020];
[…].“
21 S členom 1(1) tega sklepa je bil seznam iz člena 2 sklepa št. 397/13 spremenjen, da bi bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM razširjena na ti dve kategoriji oseb:
„[…]
(h) Ponudniki spletnih posredniških storitev: fizične ali pravne osebe, ki – čeprav nimajo prebivališča ali sedeža na nacionalnem ozemlju – zagotavljajo ali ponujajo spletne posredniške storitve, kot so opredeljene v Uredbi 2019/1150, poslovnim uporabnikom, ki imajo sedež ali prebivališče v Italiji;
(i) Ponudniki spletnih iskalnikov: fizične ali pravne osebe, ki – čeprav nimajo prebivališča ali sedeža na nacionalnem ozemlju – zagotavljajo ali ponujajo zagotavljanje spletnega iskalnika, kot je opredeljen v Uredbi 2019/1150, v italijanskem jeziku ali uporabnikom, ki imajo sedež ali prebivališče v Italiji.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
22 Družba Amazon, ki ima sedež v Luksemburgu, upravlja spletno platformo, namenjeno povezovanju prodajalcev in kupcev, da bi med seboj sklepali posle prodaje blaga.
23 Po spremembah nacionalnega pravnega okvira, ki izhajajo iz zakona št. 178 z dne 30. decembra 2020 in sklepa št. 161/21, ki so ju italijanski organi sprejeli zlasti za zagotovitev izvrševanja Uredbe 2019/1150, za družbo Amazon kot ponudnico spletnih posredniških storitev zdaj velja obveznost, da organu AGCOM pošlje IES, to je dokument, v katerega je treba vključiti informacije o ekonomskem stanju ponudnika.
24 Družba Amazon je pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala razglasitev ničnosti sklepa št. 161/21.
25 Družba Amazon je pred predložitvenim sodiščem trdila, da je ta sklep v delu, v katerem ji je naložena obveznost pošiljanja IES organu AGCOM, v nasprotju z načelom svobode opravljanja storitev, Uredbo 2019/1150 in več direktivami.
26 V zvezi s tem navedeno sodišče na prvem mestu opozarja, da je italijanski zakonodajalec po sprejetju Uredbe 2019/1150 z zakonom št. 178 z dne 30. decembra 2020 spremenil zakon št. 249 z dne 31. julija 1997.
27 Tako naj bi bil AGCOM zadolžen za zagotavljanje izvrševanja Uredbe 2019/1150, zlasti z zbiranjem informacij (člen 1(6)(c), točka 14-a, zakona št. 249 z dne 31. julija 1997, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 178 z dne 30. decembra 2020).
28 Na drugem mestu predložitveno sodišče navaja, da je AGCOM s sklepom št. 161/21 spremenil sklep št. 397/13, da bi se upoštevali ukrepi, ki jih je italijanski zakonodajalec sprejel za izvrševanje Uredbe 2019/1150. Zato je bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM razširjena na ponudnike spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov (v nadaljevanju: ponudniki zadevnih storitev), ki ponujajo storitve v Italiji.
29 To sodišče pojasnjuje, da je bilo pošiljanje IES prvotno predvideno za potrebe Garante per la radiodiffusione e l’editoria (nadzorni organ za radiodifuzijo in založništvo, Italija) na podlagi zakonskih določb, s katerimi mu je bilo dodeljeno pooblastilo za sprejetje ukrepov za določitev računovodskih podatkov in drugih informacij, ki mu jih morajo sporočati nekateri subjekti, in da so bile pristojnosti tega nadzornega organa prenesene na AGCOM.
30 Navedeno sodišče meni, da je AGCOM s sklepom št. 161/21 ponudnikom zadevnih storitev naložil obveznost, da mu posredujejo pomembne in specifične informacije o svojem ekonomskem stanju. Tako naj bi morali na primer ti ponudniki sporočiti skupne prihodke od spletnih prodajnih mest, zneske, ki so jih prejeli od uporabnikov s sedežem v Italiji kot naročnine in kot stroške registracije, včlanitve ali vpisa za uporabo platforme za spletno prodajo teh ponudnikov za ponujanje blaga ali storitev potrošnikom, fiksne in variabilne provizije od prodaje, opravljene prek platforme za spletno prodajo blaga ali storitev, ki jih potrošnikom ponujajo poslovni uporabniki spletnih posredniških storitev v smislu člena 2, točka 1, Uredbe 2019/1150 (v nadaljnjem besedilu: poslovni uporabniki) s sedežem v Italiji, fiksne in variabilne provizije, ki jih poslovni uporabniki s sedežem v Italiji plačajo za prodajo blaga ali storitev, ki se potrošnikom ponujajo prek platforme za spletno prodajo, ter druge prihodke od posredniških storitev, ki niso oglaševanje in ki se zagotavljajo poslovnim uporabnikom ali drugim uporabnikom, ki imajo sedež v Italiji in ki potrošnikom ponujajo blago ali storitve prek platforme za spletno prodajo.
31 Predložitveno sodišče poudarja, da če se IES ne pošlje AGCOM ali če se posredujejo netočni podatki, se uporabijo sankcije iz člena 1(29) in (30) zakona št. 249 z dne 31. julija 1997.
32 Glede na te elemente to sodišče meni, da bi lahko bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM z več vidikov nezdružljiva s pravom Unije, zlasti z načelom svobode opravljanja storitev, Uredbo 2019/1150 in več direktivami.
33 V zvezi z Uredbo 2019/1150 predložitveno sodišče meni, da ne obstaja nobena povezava med izpolnjevanjem obveznosti iz te uredbe in informacijami, zahtevanimi na podlagi IES, ki se nanašajo predvsem na prihodke ponudnikov zadevnih storitev in niso ustrezne za zagotovitev preglednosti in pravičnosti razmerij med temi ponudniki in poslovnimi uporabniki. Navedeno sodišče meni, da so italijanski organi z nacionalnimi ukrepi, na podlagi katerih morajo ponudniki spletnih posredniških storitev odslej organu AGCOM poslati IES (v nadaljevanju: sporni nacionalni ukrepi), v svoj pravni red uvedli določbe, ki določajo nadzor v zvezi z dejavniki, ki so značilni za te ponudnike, ki naj bi bil popolnoma drugačen od nadzora, določenega s to uredbo, ki se nanaša na njihovo spoštovanje obveznosti iz navedene uredbe.
34 Isto sodišče med drugim pojasnjuje, da bi bil sklep št. 161/21 – če se informacije, ki jih je treba vključiti v IES, ne bi štele za upoštevne in koristne za pravilno uporabo Uredbe 2019/1150 – neveljaven, ker zakon št. 178 z dne 30. decembra 2020 AGCOM dodeljuje nalogo zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvrševanja te uredbe, ne pa pooblastila za sprejemanje drugih regulativnih aktov v zadevnem sektorju.
35 V zvezi z Direktivo 2015/1535 predložitveno sodišče, ki se sklicuje na člena 1 in 5 te direktive, meni, da nacionalne določbe, ki ponudnikom zadevnih storitev nalagajo pošiljanje IES organu AGCOM, posebej uvajajo splošno zahtevo v zvezi z opravljanjem storitev informacijske družbe, tako da jih, ker niso bile predhodno priglašene Komisiji, ni mogoče uveljavljati zoper zasebne subjekte.
36 V zvezi z načelom svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU, ki je podrobneje opredeljeno v direktivah 2000/31 in 2006/123, predložitveno sodišče navaja, na eni strani, da člen 3 Direktive 2000/31 določa načelo, v skladu s katerim mora na „koordiniranem področju“ v smislu člena 2(h) te direktive za storitve informacijske družbe veljati pravna ureditev države članice, v kateri ima ponudnik storitev sedež, pri čemer lahko države članice ukrepe, ki odstopajo od tega načela, sprejmejo le ob spoštovanju nekaterih vsebinskih in postopkovnih pogojev, opredeljenih v odstavku 4 navedenega člena 3. Po mnenju tega sodišča pa sporni nacionalni ukrepi ne izpolnjujejo teh pogojev.
37 Predložitveno sodišče na drugi strani opozarja, da v skladu s členom 16 Direktive 2006/123 države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo načel nediskriminacije, potrebe in sorazmernosti. Po mnenju tega sodišča pa so sporni nacionalni ukrepi nesorazmerni.
38 V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali Uredba [2019/1150] nasprotuje nacionalni določbi, ki ponudnikom spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov zaradi doseganja posebnega cilja, to je zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvajanja navedene uredbe, tudi s sprejemanjem smernic, spodbujanjem uporabe kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij, nalaga redno predložitev pomembnih informacij o prihodkih?
2. Ali je mogoče na podlagi Uredbe [2019/1150] šteti, da so informacije, ki jih je treba predložiti v okviru [IES] in se nanašajo zlasti na ustvarjene prihodke, upoštevne in koristne za dosego cilja, ki se uresničuje s to uredbo?
3. Ali Direktiva [2015/1535] od držav članic zahteva, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, s katerimi se ponudnikom spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov nalaga obveznost predložitve poročila, ki vsebuje pomembne informacije o njihovih prihodkih, za neizpolnjevanje katere so zagrožene denarne kazni? Če je tako, ali [ta] direktiva zasebnemu subjektu omogoča, da nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, o katerih Komisija ni bila uradno obveščena?
4. Ali člen 3 Direktive [2000/31] nacionalnim organom preprečuje sprejetje določb, s katerimi se gospodarskim subjektom s sedežem v drugi [državi članici], ki poslujejo v Italiji, zaradi zatrjevanega cilja zagotavljanja izvajanja Uredbe [2019/1150] nalagajo dodatne upravne in denarne obveznosti, kot je predložitev poročila, ki vsebuje pomembne informacije o prihodkih zadevnih subjektov, za katerih neizpolnjevanje so zagrožene denarne kazni?
5. Ali načelo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU in člena 16 Direktive [2006/123] ter [Direktive 2000/31] nacionalnim organom preprečujejo sprejetje določb, s katerimi se gospodarskim subjektom s sedežem v drugi [državi članici] z zatrjevanim ciljem zagotavljanja izvrševanja Uredbe [2019/1150] nalagajo dodatne upravne in denarne obveznosti, kot je predložitev poročila, ki vsebuje pomembne informacije o prihodkih zadevnih subjektov, za katerih neizpolnjevanje so zagrožene denarne kazni?
6. Ali člen 3(4)(b) Direktive [2000/31] od držav članic zahteva, da Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, s katerimi se ponudnikom spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov nalaga obveznost predložitve poročila, ki vsebuje pomembne informacije o njihovih prihodkih, za neizpolnjevanje katere so zagrožene denarne kazni? Če je tako, ali [ta] direktiva zasebnemu subjektu omogoča, da nasprotuje temu, da bi se zanj uporabljali ukrepi, o katerih Komisija ni bila uradno obveščena?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost drugega vprašanja
39 Italijanska vlada izpodbija dopustnost drugega vprašanja, ker naj bi predložitveno sodišče Sodišču predlagalo, naj preuči upoštevnost in koristnost informacij, ki jih je treba vnesti v IES, glede na cilj Uredbe 2019/1150, zaradi česar naj bi moralo Sodišče opraviti presojo dejanskega stanja, kar spada v pristojnost predložitvenega sodišča, ki naj poleg tega ne bi pojasnilo, zakaj naj bi bile navedene informacije neupoštevne ali nekoristne.
40 Opozoriti je treba, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za presojo dejanskega stanja v zadevi. Vendar lahko Sodišče, da bi koristno odgovorilo navedenemu sodišču, temu v duhu sodelovanja z nacionalnimi sodišči poda vse smernice, ki se mu zdijo potrebne (sodba z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 30 in navedena sodna praksa).
41 Poleg tega, čeprav Sodišče ni pristojno za razlago pravil nacionalnega prava države članice, lahko to predložitvenemu sodišču da potrebna pojasnila glede določb prava Unije, ki bi lahko navedenim pravilom nasprotovale (glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 64 in navedena sodna praksa, in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točka 29 in navedena sodna praksa).
42 V obravnavanem primeru je treba šteti, da drugo vprašanje tvori celoto s prvim vprašanjem in da predložitveno sodišče s tema vprašanjema Sodišče prosi za razlago Uredbe 2019/1150 v dejanskem in pravnem okviru, ki ga je predstavilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
43 Iz tega sledi, da je drugo vprašanje dopustno.
Vsebinska presoja
Prvo, drugo, četrto in peto vprašanje
44 Predložitveno sodišče s prvim, drugim, četrtim in petim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj in na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 56 PDEU, člen 16 Direktive 2006/123 ali člen 3 Direktive 2000/31 razlagati tako, da nasprotujejo ukrepom, ki jih država članica sprejme z zatrjevanim ciljem zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe 2019/1150, v skladu s katerimi – pod grožnjo sankcij – za ponudnike spletnih posredniških storitev s sedežem v drugi državi članici, da bi lahko opravljali svoje storitve v prvi državi članici, velja obveznost, da organu te države članice periodično pošljejo dokument o svojem ekonomskem stanju, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih ponudnika.
45 Najprej je treba poudariti, da je namen Direktive 2006/123, kot je razvidno iz člena 1(1) te direktive, sprejete na podlagi člena 47(2) ES in člena 55 ES, katerih besedilo je bilo v bistvu prevzeto v člen 53(1) PDEU in člen 62 PDEU, med drugim olajšati prosti pretok storitev. Cilj Direktive 2000/31, sprejete na podlagi člena 47(2) ES, člena 55 ES in člena 95 ES, katerih besedilo je bilo v bistvu prevzeto v člen 53(1) PDEU, člen 62 PDEU in člen 114 PDEU, pa je v skladu s členom 1(1) te direktive prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.
46 S tema direktivama se uresničuje svoboda opravljanja storitev iz člena 56 PDEU, zato prvega, drugega, četrtega in petega vprašanja – če bi se ugotovilo, da ena od teh direktiv nasprotuje nacionalnim ukrepom, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari – ne bi bilo treba preučiti glede na ta člen 56.
47 V zvezi z navedenim členom 56 je treba navesti, da se ta, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 6 sklepnih predlogov, v skladu s sodno prakso sicer res uporablja za ukrepe, ki spadajo na področje obdavčitve, ki je na podlagi člena 1(5)(a) Direktive 2000/31 izključeno s področja uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK, C‑83/21, EU:C:2022:1018, točka 38). Vendar v obravnavanem primeru niti predložitveno sodišče niti italijanska vlada ne trdita, da so sporni nacionalni ukrepi povezani z nujnostjo zagotovitve izvršbe davčnih obveznosti.
48 Poleg tega je treba navesti, da člen 3(1) Direktive 2006/123 zlasti določa, da imajo v primeru nasprotij med določbami te direktive in drugimi akti Unije, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih in opravljanja te dejavnosti, prednost določbe teh drugih aktov, ki se uporabljajo na teh posebnih področjih.
49 Ob upoštevanju dejstva, da se člen 3 Direktive 2000/31 nanaša na posebne vidike začetka opravljanja dejavnosti storitve informacijske družbe in opravljanja te dejavnosti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 204 do 207 sklepnih predlogov, torej prvega, drugega, četrtega in petega vprašanja ne bi bilo treba preučiti z vidika Direktive 2006/123, če bi bilo ugotovljeno, prvič, da nacionalni ukrepi, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, spadajo na področje uporabe te določbe, in drugič, da ta določba navedenim ukrepom nasprotuje.
50 Zato je treba najprej razložiti člen 3 Direktive 2000/31.
51 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ta člen 3 v odstavku 1 določa, da vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, v skladu z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje. V odstavku 2 navedenega člena 3 je pojasnjeno, da države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.
52 Poleg tega lahko v skladu s členom 3(4) Direktive 2000/31 države članice v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe, ki spada na koordinirano področje, pod nekaterimi kumulativnimi pogoji sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Airbnb Ireland, C‑390/18, EU:C:2019:1112, točka 83).
53 Glede „koordiniranega področja“ iz člena 3 Direktive 2000/31 je treba pojasniti, da je v členu 2(h) te direktive to področje opredeljeno tako, da zajema zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to, ali so splošne narave ali posebej določene zanje. Pri tem področju gre za zahteve, ki jih mora ponudnik izpolniti in ki se nanašajo na začetek opravljanja dejavnosti storitev informacijske družbe, kot so zahteve glede kvalifikacij, dovoljenj in priglasitev, ter za zahteve, ki se nanašajo na izvajanje dejavnosti storitev informacijske družbe, kot so zahteve glede obnašanja ponudnika storitev, zahteve glede kakovosti ali vsebine storitve.
54 Direktiva 2000/31 tako temelji na uporabi načel nadzora v državi članici izvora in medsebojnega priznavanja, tako da so v okviru koordiniranega področja, opredeljenega v členu 2(h) te direktive, storitve informacijske družbe regulirane le v državi članici, na ozemlju katere imajo ponudniki teh storitev sedež (sodba z dne 9. novembra 2023, Google Ireland in drugi, C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 42).
55 Zato mora, prvič, vsaka država članica kot država članica izvora storitev informacijske družbe regulirati te storitve in na tej podlagi varovati cilje v splošnem interesu, navedene v členu 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31 (sodba z dne 9. novembra 2023, Google Ireland in drugi, C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 43).
56 Drugič, v skladu z načelom medsebojnega priznavanja mora vsaka država članica kot namembna država članica storitev informacijske družbe zagotavljati, da ne omejuje prostega pretoka teh storitev s tem, da bi zahtevala spoštovanje dodatnih obveznosti, ki spadajo na koordinirano področje in ki bi jih sprejela (sodba z dne 9. novembra 2023, Google Ireland in drugi, C‑376/22, EU:C:2023:835, točka 44).
57 Iz tega sledi, da člen 3 Direktive 2000/31 – razen pri odstopanjih, dovoljenih v skladu s pogoji iz odstavka 4 tega člena 3 – nasprotuje temu, da bi za ponudnika storitve informacijske družbe, ki želi to storitev opravljati v drugi državi članici, ki ni država, na ozemlju katere ima sedež, veljale zahteve, ki spadajo na koordinirano področje in jih je določila ta druga država članica.
58 V obravnavanem primeru ni sporno, da sporni nacionalni ukrepi s tem, da pod grožnjo sankcij zahtevajo, da ponudniki spletnih posredniških storitev, ki imajo sedež v drugih državah članicah, in ne v Italijanski republiki, pošiljajo IES organu AGCOM, tem ponudnikom nalagajo izpolnjevanje pogojev, ki se v državi članici, v kateri imajo sedež, ne zahtevajo.
59 Prav tako ni sporno, da te storitve spadajo med „storitve informacijske družbe“ iz člena 2(a) Direktive 2000/31.
60 Vendar italijanska vlada trdi, da obveznost pošiljanja IES organu AGCOM ne spada na „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h) te direktive, ker je namen te obveznosti AGCOM omogočiti, da od ponudnikov zadevnih storitev pridobi informacije, ki mu omogočajo izvajanje njegovih nadzornih funkcij. Namen te obveznosti naj torej ne bi bil, da ponudniki navedenih storitev pridobijo dovoljenje za začetek opravljanja dejavnosti storitev informacijske družbe ali za opravljanje take dejavnosti.
61 V zvezi s tem dejstvo, da je obveznost periodičnega posredovanja informacij o ekonomskem stanju zadevnega podjetja organu države članice pod grožnjo sankcij v primeru nespoštovanja te obveznosti, naložena, da bi navedeni organ lahko izvajal nadzor nad pravilnostjo opravljanja dejavnosti storitev informacijske družbe, nikakor ne vpliva na obseg te obveznosti, v skladu s katero morajo ponudniki takih storitev s sedežem v drugi državi članici, ki želijo te storitve opravljati v prvi državi članici, navedeno obveznost spoštovati. Poleg tega dejstvo, da lahko ponudnik de facto storitev informacijske družbe začne opravljati in z njenim opravljanjem nadaljuje, ne da bi to obveznost izpolnil, ne vpliva na potrebo, da mora biti ta obveznost izpolnjena, da bi lahko zadevno dejavnost izvajal zakonito.
62 Torej je v nasprotju s tem, kar trdi italijanska vlada, obveznost, kakršna je obveznost periodičnega posredovanja IES organu AGCOM, zahteva v zvezi z opravljanjem dejavnosti storitve informacijske družbe, tako da ta obveznost spada na „koordinirano področje“ v smislu člena 2(h) Direktive 2000/31.
63 Zato člen 3 Direktive 2000/31 nasprotuje ukrepom, ki jih sprejme država članica, v skladu s katerimi morajo ponudniki spletnih posredniških storitev s sedežem v drugi državi članici, da bi svoje storitve opravljali v prvi državi članici, pod grožnjo sankcij organu te države članice periodično posredovati dokument v zvezi s svojim ekonomskim stanjem, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih ponudnika, razen če navedeni ukrepi izpolnjujejo pogoje iz odstavka 4 tega člena 3.
64 Te razlage ni mogoče ovreči s trditvijo češke vlade, da navedeni člen 3 ne nasprotuje takim ukrepom glede na sodno prakso v zvezi s členom 56 PDEU, ki naj bi se uporabljala po analogiji in v skladu s katero nacionalna zakonodaja, ki velja za vse gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnosti na nacionalnem ozemlju, in katere namen ni urejati pogoje glede opravljanja storitev zadevnih podjetij ter katere morebitni omejevalni učinki na svobodo opravljanja storitev so preveč naključni in preveč posredni, da bi bilo mogoče za v njej določeno obveznost šteti, da lahko omeji to svobodo, ni v nasprotju s prepovedjo iz tega člena (sodba z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK, C‑83/21, EU:C:2022:1018, točka 45 in navedena sodna praksa).
65 Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 166 in 167 sklepnih predlogov, prvič, zahteve, ki spadajo na koordinirano področje, ne morejo izpolnjevati pogojev, ki izhajajo iz te sodne prakse, ker je njihov namen po definiciji urediti začetek opravljanja dejavnosti storitve informacijske družbe in izvajanje te dejavnosti. Drugič, zakonodajalec Unije lahko z aktom sekundarne zakonodaje konkretizira temeljno svoboščino, določeno s Pogodbo DEU, tako da ustvari pogoje, ki so za dobro delovanje notranjega trga še ugodnejši od pogojev, ki izhajajo iz primarnega prava (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 16. junija 2015, Rina Services in drugi, C‑593/13, EU:C:2015:399, točka 40).
66 Zato je treba preveriti, ali nacionalni ukrepi, kakršni so ti, omenjeni v točki 63 te sodbe, izpolnjujejo pogoje iz člena 3(4) Direktive 2000/31.
67 Za to je treba na prvem mestu poudariti, da lahko, kot izhaja iz samega besedila te določbe, le ukrepi, „naravnani proti storitvi informacijske družbe“, spadajo na področje uporabe navedene določbe.
68 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 9. novembra 2023, Google Ireland in drugi (C‑376/22, EU:C:2023:835), razsodilo, da je treba člen 3(4) Direktive 2000/31 razlagati tako, da splošni in abstraktni ukrepi, ki se nanašajo na splošno opredeljeno kategorijo danih storitev informacijske družbe in ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike te kategorije storitev, niso zajeti s pojmom „ukrepi, naravnani proti storitvi informacijske družbe“ v smislu te določbe.
69 V obravnavanem primeru se zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da so sporni nacionalni ukrepi splošni in abstraktni, tako da jih ni mogoče opredeliti za „ukrepe, naravnane proti storitvi informacijske družbe“ v smislu člena 3(4)(a) Direktive 2000/31.
70 Poleg tega morajo biti v skladu s to določbo nacionalni ukrepi, da bi jih bilo mogoče šteti za skladne z navedeno določbo, potrebni za zagotovitev javnega reda, varstva javnega zdravja, javne varnosti ali varstva potrošnikov.
71 Tako je treba preveriti, ali to velja v zvezi z nacionalnimi ukrepi, sprejetimi za zagotovitev izvrševanja Uredbe 2019/1150.
72 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 1(5) Uredbe 2019/1150 določa, da ta ne posega v pravo Unije, med drugim na področju elektronskega poslovanja.
73 Ker Direktiva 2000/31 očitno spada na to področje, je ukrepe, kakršni so sporni nacionalni ukrepi, mogoče šteti za skladne s členom 3(4)(a) te direktive, ker je njihov namen zagotoviti izvrševanje Uredbe 2019/1150, le če se dokaže, da cilj te uredbe ustreza enemu od ciljev, naštetih v tej določbi.
74 Iz uvodnih izjav 7 in 51 Uredbe 2019/1150 pa je razvidno, da je namen Uredbe 2019/1150 vzpostaviti ciljno usmerjen sklop obveznih pravil na ravni Unije, da se zagotovi pravično, predvidljivo, trajnostno in zaupanja vredno spletno poslovno okolje na notranjem trgu. Zlasti naj bi bilo treba poslovnim uporabnikom zagotoviti ustrezno preglednost in učinkovite možnosti pravnih sredstev po vsej Uniji, da bi se olajšalo čezmejno poslovanje znotraj Unije in tako izboljšalo pravilno delovanje notranjega trga.
75 Člen 1(1) te uredbe določa, da ta prispeva k pravilnemu delovanju navedenega trga z določitvijo pravil, s katerimi se poslovnim uporabnikom in uporabnikom s poslovnim spletiščem v zvezi s spletnimi iskalniki zagotovijo ustrezna preglednost, pravičnost in učinkovite možnosti pravnih sredstev.
76 Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 186 do 190 sklepnih predlogov, tudi če bi se štelo, da je namen nacionalnih ukrepov, kakršni so sporni nacionalni ukrepi, zagotoviti uresničitev cilja Uredbe 2019/1150, ni neposredne povezave med tem ciljem na eni strani in tistimi, ki so našteti v členu 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31, na katere je bilo opozorjeno v točki 70 te sodbe, na drugi.
77 Ni namreč sporno, da se cilj Uredbe 2019/1150 ne nanaša niti na javni red, niti na varovanje javnega zdravja, niti na javno varnost.
78 Glede varstva potrošnikov je treba najprej poudariti, da to ne zajema varstva podjetij. Uredba 2019/1150 pa določa pravila v zvezi z razmerji med ponudniki spletnih posredniških storitev in poslovnimi uporabniki.
79 Dalje, iz uvodne izjave 3 Uredbe 2019/1150 izhaja, da je povezava med „preglednostjo gospodarstva spletnih platform in zaupanjem vanj pri odnosih med podjetji“ ter med „izboljšanjem zaupanja potrošnikov v gospodarstvo spletnih platform“ zgolj posredna.
80 Nazadnje, v tej uvodni izjavi 3 je pojasnjeno, da „neposredne učinke razvoja gospodarstva spletnih platform na potrošnike pa obravnavajo druga področja prava Unije, zlasti pravni red s področja varstva potrošnikov“.
81 Dodati je treba, da je treba odstavek 4 člena 3 Direktive 2000/31 kot izjemo od načela nadzora v državi članici izvora razlagati ozko (glej po analogiji sodbi z dne 22. novembra 2012, Probst, C 119/12, EU:C:2012:748, točka 23, in z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C 817/19, EU:C:2022:491, točka 70). Zato te izjeme ni mogoče uporabiti za ukrepe, ki so lahko kvečjemu zgolj posredno povezani z enim od ciljev iz te določbe.
82 Torej iz dejstva, da so bili nacionalni ukrepi sprejeti z zatrjevanim ciljem zagotavljanja izvrševanja Uredbe 2019/1150, ni mogoče sklepati, da so ti ukrepi potrebni za uresničevanje enega od ciljev, naštetih v členu 3(4)(a)(i) Direktive 2000/31.
83 Zato ukrepi, ki jih sprejme država članica, v skladu s katerimi morajo ponudniki spletnih posredniških storitev s sedežem v drugi državi članici, da bi svoje storitve opravljali v prvi državi članici, pod grožnjo sankcij organu te države članice periodično posredovati dokument v zvezi s svojim ekonomskim stanjem, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih ponudnika, ne izpolnjujejo pogojev iz člena 3(4)(a) Direktive 2000/31.
84 Ker sporni nacionalni ukrepi spadajo na koordinirano področje v smislu Direktive 2000/31 in ker razlaga te direktive omogoča odgovor na prvo, drugo, četrto in peto vprašanje, kakor so preoblikovana v točki 44 te sodbe, v skladu s preudarki, navedenimi v točkah od 45 do 49 te sodbe, ni treba razložiti tudi člena 56 PDEU in Direktive 2006/123.
85 Glede na vse navedeno je treba na prvo, drugo, četrto in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3 Direktive 2000/31 razlagati tako, da nasprotuje ukrepom, ki jih država članica sprejme z zatrjevanim ciljem zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe 2019/1150 in v skladu s katerimi morajo ponudniki spletnih posredniških storitev s sedežem v drugi državi članici, da bi svoje storitve opravljali v prvi državi članici, pod grožnjo sankcij organu te države članice periodično poslati dokument v zvezi s svojim ekonomskim stanjem, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih ponudnika.
Tretje in šesto vprašanje
86 Tretje in šesto vprašanje se nanašata na obveznosti predhodne priglasitve, določene z direktivama 2000/31 in 2015/1535, katerih nespoštovanje pomeni, da ukrepov, ki bi morali biti priglašeni, pa niso bili, zoper zasebne subjekte ni mogoče uveljavljati.
87 Ob upoštevanju odgovorov na prvo, drugo, četrto in peto vprašanje na tretje in šesto vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.
Stroški
88 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 3 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)
je treba razlagati tako, da
nasprotuje ukrepom, ki jih država članica sprejme z zatrjevanim ciljem zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev, in v skladu s katerimi morajo ponudniki spletnih posredniških storitev s sedežem v drugi državi članici, da bi svoje storitve opravljali v prvi državi članici, pod grožnjo sankcij organu te države članice periodično poslati dokument v zvezi s svojim ekonomskim stanjem, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih ponudnika.
Podpisi