SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 13. oktobra 2015(*)

„Pritožba – Nasprotna pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Prenos nacionalnih pokojninskih pravic – Predlog priznane pokojninske dobe – Akt, ki ne posega v položaj – Nedopustnost prvostopenjske tožbe – Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim prepisom – Pravna varnost – Legitimno pričakovanje – Enako obravnavanje“

V zadevi T‑104/14 P,

zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (občna seja) z dne 11. decembra 2014, Verile in Gjergji/Komisija (F‑130/11, ZOdl. JU, EU:F:2013:195), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,

Evropska komisija, ki jo zastopajo J. Currall, G. Gattinara in D. Martin, agenti,

tožeča stranka,

drugi stranki v postopku sta

Marco Verile, stanujoč v Cadrezzatu (Italija),

in

Anduela Gjergji, stanujoča v Bruslju (Belgija),

ki so ju sprva zastopali D. de Abreu Caldas, J.‑N. Louis in M. de Abreu Caldas, nato J.‑N. Louis in N. de Montigny, odvetniki,

tožeči stranki na prvi stopnji,

SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),

v sestavi M. Jaeger, predsednik, H. Kanninen in D. Gracias (poročevalec), sodnika,

sodni tajnik: M. L. Grzegorczyk, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. maja 2015

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska komisija s pritožbo, ki jo je vložila na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (občna seja) z dne 11. decembra 2013, Verile in Gjergji/Komisija (F‑130/11, ZOdl. JU, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:F:2013:195), s katero je to za nični razglasilo „odločbi“ Komisije z dne 19. in 20. maja 2011, naslovljeni na Anduelo Gjergji oziroma na Marca Verileja.

 Dejansko stanje, postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba

 Dejansko stanje

2        Dejansko stanje spora je opisano v točkah od 14 do 20 (kar zadeva M. Verileja) in od 21 do 27 (kar zadeva A. Gjergji) izpodbijane sodbe.

3        M. Verile je 17. novembra 2009 zahteval prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v Luksemburgu pred zaposlitvijo pri Komisiji, 5. maja 2010 pa so mu službe Komisije poslale prvi predlog za priznanje pokojninske dobe. V tem predlogu je bilo kot obdobje, ki ga je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Evropske unije na podlagi obdobja prej opravljene službe, določeno obdobje sedmih let in devetih mesecev. Poleg tega je bilo v njem določeno, da mu bo presežna kapitalska vrednost, ki je ni mogoče pretvoriti v pokojninsko dobo, vrnjena.

4        M. Verile je 7. septembra 2010 sprejel zgoraj navedeni predlog, vendar je 20. maja 2011 prejel drugi predlog, s katerim je bil prvi razveljavljen in nadomeščen. Število let pokojninske dobe, ki jih je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Unije in ki je bilo navedeno v drugem predlogu, je bilo enako kot v prvem, zmanjšana pa je bila presežna kapitalska vrednost, ki bi bila vrnjena M. Verileju. Komisija je v utemeljitev te spremembe navedla, da je prvi predlog temeljil na izračunu, ki je bil opravljen v skladu s splošnimi določbami za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), sprejetih s Sklepom Komisije C(2007) 1588 z dne 28. aprila 2004, objavljenem v Upravnih obvestilih št. 60‑2004 z dne 9. junija 2004 (v nadaljevanju: SDI 2004), ter da je bil po sprejetju Sklepa Komisije C(2011) 1278 z dne 3. marca 2011 o splošnih določbah za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v zvezi s prenosom pokojninskih pravic, objavljenega v Upravnih obvestilih št. 17‑2011 z dne 28. marca 2011 (v nadaljevanju: SDI 2011), potreben nov izračun.

5        M. Verile je sprejel drugi predlog, vendar je pozneje vložil ugovor, s katerim je organu za imenovanje (v nadaljevanju: OI) predlagal, naj umakne drugi predlog ter izvede prenos njegovih pokojninskih pravic v skladu s SDI 2004. Ta ugovor je bil zavrnjen z odločbo OI z dne 19. avgusta 2011.

6        Tako kot M. Verile je tudi A. Gjergji 1. julija 2009 zahtevala prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v Belgiji pred zaposlitvijo, in prejela prvi predlog za priznanje pokojninske dobe. V tem predlogu je bilo kot obdobje, ki ga je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Evropske unije, določeno obdobje petih let, petih mesecev in dveh dni, poleg tega pa je določal, da ji je treba iz presežne kapitalske vrednosti, ki bo prenesena, povrniti določen znesek. A. Gjergji je 7. septembra 2010 sprejela prvi predlog, 19. maja 2011 pa drugi predlog, s katerim je bil prvi predlog razveljavljen in nadomeščen. Z drugim predlogom je bilo obdobje, ki ga je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Evropske unije, zmanjšano na štiri leta, deset mesecev in sedemnajst dni, poleg tega pa ta ni več določal vračila presežne prenesene kapitalske vrednosti.

7        A. Gjergji je ta predlog sprejela, vendar pa je pozneje zoper njega vložila ugovor. Ta ugovor je zajemal predlog na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, naj se prenos njenih pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, opravi v skladu s prvim predlogom. Z odločbo z dne 22. avgusta 2011 sta bila ugovor in predlog zavrnjena.

 Postopek na prvi stopnji in izpodbijana sodba

8        M. Verile in A. Gjergji sta 2. decembra 2011 pri Sodišču za uslužbence Evropske unije vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko F‑130/11, s katero sta predlagala razglasitev ničnosti drugih predlogov, posredovanih s strani Komisije, ter odločb o zavrnitvi ugovorov, ki sta jih vložila zoper ta predloga.

9        Sodišče za uslužbence je najprej menilo, da odločbi o zavrnitvi ugovorov nista imeli samostojnega pomena in da bi bilo treba zato šteti, da se tožba nanaša le na druga dva predloga (točki 32 in 33 izpodbijane sodbe), nato pa je preučilo dopustnost tožbe – za katero je Komisija menila, da je nedopustna – ter ugotovilo, da je dopustna. V točkah od 37 do 55 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na to vprašanje, je navedeno:

„37      Najprej je treba opozoriti, da sistem prenosa pokojninskih pravic, kot je določen v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, s tem da dopušča koordinacijo med nacionalnimi sistemi in pokojninskim sistemom Unije, olajšuje prehod iz javnih ali zasebnih nacionalnih in tudi mednarodnih zaposlitev v upravo Unije in tako Uniji zagotavlja najboljše možnosti za izbor usposobljenega osebja z ustreznimi delovnimi izkušnjami (sklep Sodišča z dne 9. julija 2010 v združenih zadevah Ricci, C‑286/09 in C‑287/09, točka 28 in navedena sodna praksa).

38      V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti moralo zlasti sklepati, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe, ki se uradniku pošljejo v soglasje, „odločbe“ z dvojnim učinkom: po eni strani v korist zadevnega uradnika v matičnem pravnem redu ohranjajo znesek pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v nacionalnem pokojninskem sistemu, po drugi pa v pravnem redu Unije, če so izpolnjeni nekateri dodatni pogoji, zagotavljajo upoštevanje teh pravic v pokojninskem sistemu Unije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 2008 v združenih zadevah Belgija in Komisija proti Genettu, T‑90/07 P in T‑99/07 P, točka 91 in navedena sodna praksa).

39      Tudi Sodišče za uslužbence je že razsodilo, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe enostranski akti, ki od pristojne institucije ne zahtevajo nobenega drugega ukrepa in posegajo v položaj zainteresiranega uradnika. V nasprotnem primeru teh aktov kot takih ne bi bilo mogoče izpodbijati oziroma vsaj proti njim ne bi bilo mogoče vložiti pritožbe in tožbe, dokler ne bi organ, ki ni OI, na nedoločen datum sprejel poznejše odločbe. Ta analiza ne bi upoštevala niti pravice uradnikov do učinkovitega sodnega varstva niti zahtev pravne varnosti, ki so del pravil o rokih, določenih v Kadrovskih predpisih (sklep Sodišča za uslužbence z dne 10. oktobra 2007 v zadevi Pouzol proti Računskemu sodišču, F‑17/07, točki 52 in 53).

40      Nazadnje, ta usmeritev sodne prakse je bila potrjena tudi v sodbi Sodišča za uslužbence z dne 11. decembra 2012 v zadevi Cocchi in Falcione proti Komisiji (F‑122/10, predmet pritožbenega postopka, ki trenutno teče pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑103/13 P, točke od 37 do 39), v kateri je Sodišče za uslužbence razsodilo, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj zadevnega uradnika.

41      Skratka, iz sodne prakse, navedene v točkah od 38 do 40 te sodbe, izhaja, da je predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ga pristojne službe Komisije predložijo v soglasje uradniku v upravnem postopku z več fazami, opisanem v točki 35 te sodbe, enostranski akt, ki ga je mogoče ločiti od postopkovnega okvira, v katerega se uvršča, in ki je sprejet na podlagi vezane pristojnosti, ki je ex lege podeljena instituciji, saj izhaja neposredno iz posamezne pravice, ki je s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izrecno podeljena uradnikom in uslužbencem, ko začnejo delati za Unijo.

42      Izvajanje te vezane pristojnosti namreč Komisijo zavezuje, da pripravi predlog za priznanje pokojninske dobe, ki temelji na vseh ustreznih podatkih, ki jih mora pridobiti od zadevnih nacionalnih ali mednarodnih organov prav v okviru tesnega in lojalnega sodelovanja med temi organi in njenimi službami. Takega predloga za priznanje pokojninske dobe zato ni mogoče šteti za izraz „preproste namere“ služb institucije, da obvestijo zadevnega uradnika v pričakovanju, da bodo dejansko dobile njegovo soglasje, in nato prejmejo kapitalsko vrednost, ki omogoča priznanje. Nasprotno, tak predlog je potrebna zaveza institucije, da se pravilno loti učinkovitega izvajanja pravice do prenosa pokojninskih pravic uradnika, ki jo je ta uveljavljal z vložitvijo zahteve za prenos. Prenos ažurirane kapitalske vrednosti v pokojninski sistem Unije pomeni izpolnitev ločene obveznosti, ki jo imajo nacionalni ali mednarodni organi in ki je potrebna za izvedbo celotnega postopka prenosa pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije.

43      Zato izvajanje vezane pristojnosti za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom Komisiji nalaga, da uporabi vso potrebno skrbnost, da uradniku, ki je vložil zahtevo za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, omogoči, da da soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe ob polnem poznavanju dejstev, kar zadeva potrebne elemente izračuna za določitev števila let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki se upoštevajo, in pravila, ki ,na dan, ko se za prenos zaprosi‘, urejajo podrobna pravila za ta izračun, kot je določeno v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in menjalnega tečaja s splošnimi izvedbenimi določbami ,določi število let pokojninske dobe‘, ki se mu priznajo.

44      Iz vsega navedenega izhaja, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj uradnika, ki je zaprosil za prenos svojih pokojninskih pravic.

45      To ugotovitev potrjuje tudi sklepanje, predstavljeno v nadaljevanju.

46      Prvič, SDI 2011, ki potrjujejo prejšnjo prakso, izraženo v klavzulah, navedenih v predlogih za priznanje pokojninske dobe, zdaj v členu 8 izrecno določajo, da je soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe, ki ga mora dati uradnik, ,nepreklicno‘, ko je enkrat dano. Nepreklicnost soglasja uradnika, ko ga ta enkrat izrazi, pa je upravičena, le če je Komisija zainteresirani osebi poslala predlog, katerega vsebina je bila izračunana in navedena z vso potrebno skrbnostjo ter ki zavezuje Komisijo, ker mora na tej podlagi v primeru soglasja zainteresirane osebe nadaljevati postopek prenosa.

47      Drugič, predlog za priznanje pokojninske dobe se načeloma pripravi na podlagi načina izračuna, enakega načinu, ki se uporabi, ko pokojninski sistem Unije prejme celotno kapitalsko vrednost, ki jo dokončno prenesejo matični nacionalni ali mednarodni skladi.

48      Med datumom predloga za priznanje pokojninske dobe in datumom prejema dokončno prenesene kapitalske vrednosti se lahko spremeni kvečjemu višina zadevnega zneska, ker je lahko prenosljiva kapitalska vrednost, ažurirana na datum zahteve za prenos, drugačna od kapitalske vrednosti na datum, ko se dejansko prenese, na primer zaradi nihanj menjalnih tečajev. Tudi v tem zadnjem primeru, ki sicer lahko zadeva le prenose kapitalske vrednosti, izražene v drugih valutah, in ne v eurih, je način izračuna, ki se uporabi za ti vrednosti, enak.

49      Tretjič, trditev Komisije, da samo odločba o priznanju pokojninske dobe, ki se sprejme po prejemu prenesene kapitalske vrednosti, posega v položaj zadevnega uradnika, je očitno v nasprotju s ciljem upravnega postopka prenosa pokojninskih pravic. Cilj tega postopka je zadevnemu uradniku omogočiti, da se ob polnem poznavanju dejstev in pred dokončnim prenosom kapitalske vrednosti, ki ustreza vsem njegovim prispevkom, v pokojninski sistem Unije odloči, ali je zanj ugodneje, da vse prejšnje pokojninske pravice združi s pravicami, ki jih pridobi kot uradnik Unije, ali pa da ohrani te pravice v nacionalnem pravnem redu (glej zgoraj navedeno sodbo Belgija in Komisija proti Genettu, točka 91). V skladu s trditvijo Komisije bi namreč zadevni uradnik lahko način, ki so ga službe Komisije uporabile za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo in do katerih je upravičen, izpodbijal, šele potem ko bi matični nacionalni ali mednarodni pokojninski skladi dokončno prenesli kapitalsko vrednost na Komisijo, kar bi v praksi izničilo sámo bistvo pravice, podeljene uradniku s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da se odloči ali za prenos svojih pokojninskih pravic ali za njihovo ohranitev v matičnih nacionalnih ali mednarodnih pokojninskih skladih.

50      Četrtič, nazadnje ni mogoče trditi, kot je storila Komisija, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe le pripravljalni akti, ker člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da se število let pokojninske dobe izračuna ,na podlagi prenesene kapitalske vrednosti‘.

51      V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da iz besedila člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da zadevna institucija ,določi‘ število let pokojninske dobe najprej ,ob upoštevanju […] osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb‘, nato pa upošteva tako določeno število let pokojninske dobe v skladu s pokojninskim sistemom Unije ,na podlagi prenesenega kapitalskega zneska‘.

52      To besedilo je potrjeno z besedilom člena 7 SDI 2004 in člena 7 SDI 2011. Oba člena namreč v odstavku 1 določata, da se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, izračuna ,na podlagi prenosljivega zneska, ki predstavlja pridobljene pravice […] po odbitku zneska povečanja kapitalske vrednosti med datumom, ko se zaprosi za prenos, in dejanskim datumom prenosa‘.

53      Odstavek 2 člena 7 SDI 2004 in SDI 2011 določa, da se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, ,nato izračuna […] na podlagi prenesenega zneska‘ v skladu z matematično formulo, navedeno v prvi alinei istega odstavka.

54      Iz zgoraj navedenih določb torej izhaja, da se predlogi za priznanje pokojninske dobe izračunajo na podlagi prenosljivega zneska na datum, ko se zaprosi za prenos, kot ga pristojni nacionalni ali mednarodni organi sporočijo službam Komisije, po odbitku, če je primerno, zneska, ki predstavlja povečanje kapitalske vrednosti med datumom, ko se zaprosi za prenos, in dejanskim datumom prenosa, kajti stroškov te denarne razlike ne sme nositi pokojninski sistem Unije.

55      Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da sta druga predloga za priznanje pokojninske dobe akta, ki posegata v položaj, in da so torej predlogi za razglasitev ničnosti dopustni.“

10      Sodišče za uslužbence je nato skupaj preučilo prvi in drugi tožbeni razlog, s katerima po mnenju Sodišča za uslužbence (točka 72 izpodbijane sodbe) tožeči stranki v bistvu vlagata ugovor nezakonitosti člena 9 SDI 2011, ker naj bi ta določal retroaktivno uporabo SDI 2011 za zahteve za prenos pokojninskih pravic – kot so zahteve M. Verileja in A. Gjergji – vložene po 1. januarju 2009.

11      Sodišče za uslužbence je ugotovilo, da je bil zgoraj navedeni ugovor nezakonitosti utemeljen (točka 108 izpodbijane sodbe) in da zato prva predloga, naslovljena na M. Verileja in A. Gjergji, nista bila nezakonita in ju ni bilo mogoče preklicati, zato ker se je SDI 2004 uporabljal za zahtevi za prenos pokojninskih pravic, ki sta ju vložila M. Verile in A. Gjergji (točki 109 in 110 izpodbijane sodbe). Sodišče za uslužbence je torej „odločbi“ Komisije z dne 19. in 20. maja 2011, naslovljeni na A. Gjergji oziroma na M. Verileja, razglasilo za nični.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in predlogi strank

12      Komisija je to pritožbo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 17. februarja 2014. M. Verile in A. Gjergji sta 5. maja 2014 vložila odgovor na tožbo.

13      Pisni postopek se je končal 8. septembra 2014.

14      M. Verile in A. Gjergji sta v dopisu z dne 16. septembra 2014 podala obrazložen predlog na podlagi člena 146 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, da se želita v okviru ustnega dela postopka izjaviti.

15      Splošno sodišče (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek. Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 13. aprila 2015 po opredelitvi strank za ustni postopek in izdajo sodbe odredil združitev te zadeve in zadev T‑103/13 P, Komisija /Cocchi in Falcione, in T‑131/14 P, Teughels/Komisija.

16      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz členov 64 in 144 Poslovnika z dne 2. maja 1991 Komisijo pozvalo, naj odgovori na določena vprašanja in predloži določene dokumente. Komisija je tem zahtevam ugodila v za to določenem roku.

17      Stranke so na obravnavi 6. maja 2015 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jim jih je postavilo Splošno sodišče.

18      Splošno sodišče (pritožbeni senat) je s sklepom z dne 8. junija 2015 odredilo ponovno odprtje ustnega postopka. V okviru ukrepov priprave ustnega postopka je stranke pozvalo, naj izrazijo stališča v zvezi z morebitno razdružitvijo obravnavane zadeve in zadev T‑103/13 P in T‑131/14 P za namene sodbe.

19      Po opredelitvi strank je bila obravnavana zadeva s sklepom z dne 7. julija 2015 razdružena od zadev T‑103/13 P in T‑131/14 P. Splošno sodišče je s sklepom z istega dne ponovno končalo ustni postopek.

20      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        odredi, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo;

–        M. Vergileju in A. Gjergji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem za uslužbence.

21      M. Vergile in A. Gjergji Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        pritožbo zavrne;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Pritožba

22      Komisija v utemeljitev svoje pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. Prvi se nanaša na „kršitev pojma akt, ki posega v položaj“, in Sodišču za uslužbence v bistvu očita napačno uporabo prava, ker je presodilo, da je tožba, ki sta jo vložila M. Verile in A. Gjergji, dopustna. Drugi se nanaša na to, da naj bi Sodišče za uslužbence sodbo oprlo na tožbeni razlog, ki je bil obravnavan po uradni dolžnosti, in v zvezi s katerim ni bila opravljena kontradiktorna obravnava. Tretji se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in določb v zvezi s prenosom pokojninskih pravic, ki jih je uradnik pridobil pred zaposlitvijo. Nazadnje, četrti se nanaša na to, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da so pravice M. Verileja in A. Gjergji „v celoti nastale“ že z začetkom veljavnosti SDI 2011.

23      Najprej je treba preizkusiti prvi pritožbeni razlog.

24      Komisija v bistvu trdi, da je Sodišče za uslužbence zaradi napačne uporabe prava štelo, da je predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ga določena institucija v okviru uporabe člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom naslovi na svojega uradnika ali uslužbenca, akt, ki posega v položaj uradnika. Po njenem mnenju tak predlog pomeni vmesni ukrep, ki služi pripravi odločbe o prenosu pravic, ki jih je zainteresirana stranka pridobila v okviru drugega sistema, v pokojninski sistem Unije. To bi pomenilo, da akt o umiku takšnega predloga prav tako ni akt, ki posega v položaj, in ne more biti predmet predloga za razglasitev ničnosti. Komisija navaja več trditev, da bi ovrgla več ugotovitev Sodišča za uslužbence v utemeljitev te trditve.

25      M. Verile in A. Gjergji tej trditvi nasprotujeta. Trdita, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj, ker je podoben „ponudbi“ v nacionalnem pravu, ki, od trenutka, ko je v skladu z veljavno zakonodajo, postane nepreklicen. Menita, da je tak predlog „obveznost, ki izhaja iz izvajanja pravice, ki jo ima uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov“.

26      Dodajata, da predlog spreminja pravni položaj zadevnega uradnika, saj je ta predlog izhodišče za določitev vseh parametrov izračuna, ki omogoča določitev ažurirane kapitalske vrednosti in ustreznega števila let pokojninske dobe. Nazadnje trdita, da bi bila uradniku, če bi bila sprejeta trditev Komisije, odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

27      Spomniti je treba, da je v skladu s členom 91(1) Kadrovskih predpisov Sodišče Evropske unije pristojno za odločanje o sporu med Unijo in katero koli osebo, za katero se uporabljajo, ki se nanaša na zakonitost akta, ki posega v položaj zadevne osebe.

28      V skladu z ustaljeno sodno prakso se za akte, ki imajo za zainteresirane osebe negativne posledice, lahko štejejo le akti, ki neposredno in takoj vplivajo na pravni položaj teh oseb, s tem, da bistveno spremenijo njihov pravni položaj (glej sodbi z dne 21. januarja 1987, Stroghili/Računsko sodišče, 204/85, Recueil, EU:C:1987:21, točka 6 in navedena sodna praksa, in z dne 15. junija 1994, Pérez Jiménez/Komisija, T‑6/93, RecFP, EU:T:1994:63, točka 34 in navedena sodna praksa).

29      Zato je treba preučiti, ali predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ga uradniku ali uslužbencu posreduje institucija, v kateri je zaposlen, potem ko ta v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisov vloži predlog za prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v okviru drugega sistema, v pokojninski sistem Unije, pomeni akt, ki posega v položaj v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

30      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da čeprav je Sodišče za uslužbence v točki 40 izpodbijane sodbe poudarilo, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj zadevnega uradnika, pa ni navedlo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi od oblikovanja predloga vplivali na pravni položaj zadevnega uradnika.

31      Edino navedbo lahko najdemo v točki 42, tretji stavek, izpodbijane sodbe, v kateri Sodišče za uslužbence potrjuje, da je predlog za priznanje pokojninske dobe „potrebna zaveza institucije, da se pravilno loti učinkovitega izvajanja pravice do prenosa pokojninskih pravic uradnika, ki jo je ta uveljavljal z vložitvijo zahteve za prenos“.

32      Preučiti je torej treba – pri čemer je treba upoštevati tudi ugotovitve Sodišča za uslužbence, navedene v točki 31 zgoraj – ali predlog za priznanje pokojninske dobe ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki neposredno in takoj vplivajo na pravni položaj njegovega naslovnika, in če jih, te učinke opredeliti.

33      Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Uradnik, ki začne delati v [Uniji] po tem, ko:

–        je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji;

ali

–        je opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba,

ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, pravico, [da se Uniji izplača] na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalsko vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.

V takem primeru organ za imenovanja institucije, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi prenesenega kapitalskega zneska, po odbitku zneska povečanja kapitalske vrednosti med datumom, ko se za prenos zaprosi in dejanskim datumom prenosa.

Uradniki lahko tako ureditev uporabijo samo enkrat za vsako državo članico in zadevni pokojninski sklad.“

34      Opozoriti je treba, da dela stavka „s pomočjo splošnih izvedbenih določb“, navedenega v drugem pododstavku te določbe, očitno ni mogoče razumeti tako, da se določitev števila let pokojninske dobe, ki se priznajo zainteresirani osebi po prenosu njenih pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije, opravi neposredno s splošnimi izvedbenimi določbami, ki jih lahko sprejme vsaka institucija. Kot kaže tudi njihovo ime, so splošne izvedbene določbe splošni akt, sprejet na podlagi členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

35      Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je torej treba razumeti tako, da vsaka institucija s splošnimi izvedbenimi določbami določi metodo izračuna števila let pokojninske dobe, ki ga je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Unije, po prenosu kapitalske vrednosti pravic, ki jih je uradnik pridobil v okviru drugega pokojninskega sistema. Ta metoda mora temeljiti na parametrih, navedenih v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, in sicer na osnovni plači posameznega uradnika, njegovi starosti in deviznem tečaju na dan, ko se za prenos zaprosi.

36      Število let pokojninske dobe, ki ga je konkretno treba upoštevati za posameznega uradnika, katerega pokojninske pravice, pridobljene v drugem sistemu, so bile – v obliki kapitalske vrednosti – predmet prenosa v pokojninski sistem Unije, je določeno s posamičnim aktom, v zvezi s katerim se za konkreten primer tega uradnika uporabi metoda, določena v splošnih izvedbenih določbah.

37      Prav tako je treba opozoriti, kot je Splošno sodišče poudarilo v Sklepu z dne 14. decembra 1993, Calvo Alonso-Cortés/Komisija (T‑29/93, Recueil, EU:T:1993:115, točka 46), da iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da institucija Unije ne more sama opraviti prenosa pokojninskih pravic, ki jih je uradnik pridobil v svoji državi, število let pokojninske dobe, ki ga je treba upoštevati v skladu z njenim sistemom na podlagi obdobja prej opravljene službe, pa lahko prizna in določi šele po tem, ko zadevna država članica določi način prenosa.

38      Kot namreč priznava tudi Sodišče za uslužbence v točki 42 izpodbijane sodbe, je prenos kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v okviru drugega sistema, „potreb[en] za izvedbo celotnega postopka prenosa pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije“.

39      Po eni strani iz teh ugotovitev izhaja, da lahko institucija, v kateri je zaposlena zadevna oseba, tej osebi prizna število let pokojninske dobe, ki ga je treba upoštevati v pokojninskem sistemu Unije šele po prenosu kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v okviru drugega sistema.

40      Po drugi strani iz tega sledi, da se ta leta pokojninske dobe zainteresirani osebi lahko priznajo le, če iz uporabe metode izračuna, ki je določena s splošnimi izvedbenimi določbami, ki jih je sprejela zadevna institucije, izhaja, da ta leta pokojninske dobe dejansko ustrezajo kapitalski vrednosti, ki je bila prenesena v pokojninski sistem Unije, potem ko je bil v skladu s členom 11(2), zadnji pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom odbit znesek, ki pomeni povečanje te kapitalske vrednosti med datumom predloga za prenos in datumom dejanskega prenosa.

41      Z drugimi besedami, zainteresirani osebi ne bo priznana nobena pokojninska doba, če ta ne ustreza kapitalski vrednosti, ki je dejansko prenesena v pokojninski sistem Unije.

42      Iz zgornjih ugotovitev med drugim še izhaja, da kadar na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in splošnih izvedbenih določb, sprejetih za izvedbo tega člena, institucija Unije konkretno določi število let pokojninske dobe, ki jih je treba priznati zainteresirani osebi v pokojninskem sistemu Unije po prenosu kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem pokojninskem sistemu, ta institucija izvaja omejeno pristojnost in torej nima nikakršne diskrecijske pravice.

43      Nato je treba preučiti postopek, ki ga je treba izvesti v primeru predloga za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem pokojninskem sistemu, v pokojninski sistem Unije, kot ta postopek izhaja tako iz določb, ki se uporabljajo, kot iz pojasnil Komisije v zvezi z njeno prakso.

44      Ugotoviti je treba, da sporočitev predloga za priznanje pokojninske dobe ni izrecno predvideno v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Ta določba predvideva le predlog zainteresirane osebe, ki vodi do tega, da se Uniji izplača kapitalska vrednost pokojninskih pravic, ki jih je ta oseba pridobila iz prejšnjih dejavnosti, in po tem izplačilu do določitve – v skladu z načini, določenimi v tej določbi – števila let pokojninske dobe, ki se v zvezi z zainteresirano osebo upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije.

45      Ker je treba točki 42 in 43 izpodbijane sodbe razumeti tako, da ima Komisija na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom „pristojnost“ za to, da uradniku, ki je vložil predlog za prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v drugem pokojninskem sistemu, sporoči predlog za priznanje pokojninske dobe, je treba poudariti, da niti iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisom niti iz nobene druge določbe ali katerega koli načela ne izhaja, da je institucija, pri kateri je zainteresirana oseba vložila predlog za prenos njenih pokojninskih pravic, dolžna tej osebi sporočiti predlog, v katerem je naveden rezultat v dodatnih številih let pokojninske dobe, do katerega bo prišlo zaradi morebitnega prenosa.

46      Poleg tega obveznost sporočitve predloga zaradi prenosa predhodno pridobljenih pokojninskih pravic ne izhaja niti iz SDI 2004 niti iz SDI 2011. Nobeno od dveh besedil, ki so v spisu Sodišča za uslužbence, ki je bil Splošnemu sodišču poslan v skladu s členom 137(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991, niti ne določa, da se uradniku ali uslužbencu, ki je podal predlog za prenos svojih predhodno pridobljenih pravic, sporoči predlog za priznanje pokojninske dobe.

47      Tako se zdi, da so prakso sporočitve takšnega predloga zainteresirani osebi, Komisija in druge institucije Unije sprejele prostovoljno. Namen te prakse je očitno to, da se uradniku ali uslužbencu, ki je izrazil interes za morebiten prenos svojih pokojninskih pravic, ki jih je uradnik pridobil pred zaposlitvijo, iz drugega pokojninskega sistema v pokojninski sistem Unije, zagotovi potrebne informacije, da se mu omogoči, da na podlagi celovitega poznavanja dejstev sprejme odločitev, da ta prenos opravi oziroma da ga ne opravi.

48      V zvezi s tem je iz pojasnil Komisije, povzetih v točki 35 izpodbijane sodbe in ponovno navedenih v njenih pisanjih pred Splošnim sodiščem, razvidno, da postopek prenosa pokojninskih pravic v sistem Unije v praksi poteka v petih fazah: prvič, zainteresirana oseba vloži zahtevo v tem smislu; drugič, pristojna služba Komisije od zadevnega zunanjega pokojninskega sklada pridobi obvestilo o znesku kapitalske vrednosti, ki se lahko prenese, in na podlagi tega podatka zainteresirani osebi sporoči predlog; tretjič, zainteresirana oseba zavrne ali sprejme predlog za prenos pokojninskih pravic, četrtič, če je predlog sprejet, Komisija zaprosi in doseže prenos zadevne kapitalske vrednosti na Unijo; nazadnje, petič, Komisija sprejme odločbo o določitvi pravic zainteresirane osebe. Po mnenju Komisije le zadnja odločba pomeni akt, ki posega v položaj.

49      Iz tega sledi, da je Komisija v praksi trem fazam postopka prenosa, določenim v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom (predlog zainteresirane osebe; prenos kapitalske vrednosti; določitev števila let pokojninske dobe, ki se upoštevajo), dodala dve drugi fazi (predlog za prenos pokojninskih pravic; sprejetje s strani zainteresirane osebe, ki da tudi soglasje za prenos). Zainteresirani osebi tako daje možnost pridobitve – v obliki „predloga“ – kolikor je mogoče natančnega podatka v zvezi z obsegom pravic, ki ji bodo priznane v primeru prenosa njenih pravic, pridobljenih v okviru drugega sistema, v pokojninski sistem Unije. Daje ji tudi možnost, da po pridobitvi tega podatka konča postopek, ki se je začel na podlagi njenega prvotnega predloga, ne da bi to zanjo imelo kakršne koli posledice. Ta prenos se dejansko opravi šele, ko ta po prejetju predloga, potrdi, da želi prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu.

50      Ugotoviti je treba, da se pravni položaj zainteresirane stranke po sporočitvi predloga za priznanje pokojninske dobe ni spremenil. Kot je bilo namreč že ugotovljeno v točkah od 39 do 41 zgoraj, zainteresirani osebi ne bo priznana nobena pokojninska doba, dokler kapitalska vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, ni prenesena v pokojninski sistem Unije. Vendar ta prenos ob predložitvi predloga zainteresirani stranki še ni bil opravljen. Šele po tem, ko zainteresirana stranka po prejetju predloga da soglasje k uvedbi postopka za prenos, Komisija zahteva prenos kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je zainteresirana oseba pridobila v zadevnem zunanjem pokojninskem skladu, v pokojninski sistem Unije.

51      Opredelitev predloga Komisije kot „zaveze“, kot je to storilo Sodišče za uslužbence v točki 42 izpodbijane sodbe, ne more privesti do drugačne ugotovitve. Po mnenju Sodišča za uslužbence je predlog za priznanje pokojninske dobe „potrebna zaveza institucije, da se pravilno loti učinkovitega izvajanja pravice do prenosa pokojninskih pravic uradnika, ki jo je ta uveljavljal z vložitvijo zahteve za prenos“.

52      Toda kot pravilno trdi Komisija, obveznost zadevne institucije, da se pravilno loti učinkovitega izvajanja pravice do prenosa pokojninskih pravic iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, izhaja neposredno iz besedila te določbe. Tudi če bi bilo treba predlog za priznanje pokojninske dobe razlagati kot „zavezo“ v smislu, ki ga navaja Sodišče za uslužbence, bi se zadevna institucija zavezala samo k temu, da bo pravilno uporabila člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in splošne izvedbene določbe za položaj zainteresirane stranke. Ta obveznost zadevne institucije pa izhaja neposredno iz zadevnih določb, tudi če ni izrecne zaveze. Zato naj iz takšne zaveze ne bi izhajala niti nova obveznost, naložena zadevnim institucijam, niti, posledično, sprememba pravnega položaja zainteresirane stranke.

53      Ravno tako ni dopustno, da se s predlogom za priznanje pokojninske dobe spremeni pravni položaj zainteresirane stranke, ker v korist slednje vsebuje pravico, da se ji v pokojninskem sistemu Unije prizna število let pokojninske dobe, navedeno v tem predlogu, če poda svoje soglasje k prenosu pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v drugem sistemu, v ta sistem. Takšna pravica bi zajemala tudi ustrezno obveznost za institucijo, ki je predlog pripravila, da po opravljenem prenosu zainteresirani stranki avtomatično prizna število let pokojninske dobe, ki je navedeno v predlogu.

54      Takšna opredelitev predloga za priznanje pokojninske dobe in pravnih učinkov, ki iz tega izhajajo, poleg tega ni združljiva z besedilom člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

55      Ta določba se sklicuje, prvič, na „pravico“ uradnika, ki je v enem od navedenih položajev, „da se Uniji izplača [kapitalska vrednost] pokojninskih pravic, pridobljenih“ na podlagi prejšnjih dejavnosti. V njej je dalje poudarjeno, da „v takem primeru […] institucij[a], v kateri je uradnik zaposlen […], določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v pokojninskem zavarovanju [Unije] na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“.

56      Iz tega sledi, da v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, do dejanske določitve števila let pokojninske dobe, ki je priznana uradniku, ki je zaprosil za prenos svojih pravic, ki jih je pred tem pridobil v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije, nujno pride po dejanski izvedbi prenosa „na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“. Zato ni mogoče šteti, da predlog za priznanje pokojninske dobe, ki je bil po svoji naravi sporočen pred tem prenosom, lahko vodi do takšne določitve.

57      Sodna praksa, navedena v točki 37 zgoraj, in preudarki, navedeni v točkah od 38 do 42 zgoraj, potrjujejo to ugotovitev.

58      Število let pokojninske dobe, ki jih je treba priznati, namreč izhaja iz uporabe metode pretvorbe kapitalske vrednosti predhodnih pravic v leta pokojninske dobe, ki je določena s splošnimi izvedbenimi določbami, ki jih je na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisom sprejela zadevna institucija.

59      Če bi se štelo, da je Komisija dolžna v vseh primerih uradniku priznati število let pokojninske dobe, ki je navedeno v predlogu, bi to lahko v nekaterih primerih vodilo do priznanja števila let pokojninske dobe, ki bi se razlikovalo od števila, ki je rezultat pravilne uporabe metode, določene v upoštevnih splošnih izvedbenih določbah. Razlogi za razhajanje med številom let, ki je navedeno v predlogu, in številom, ki izhaja iz uporabe zgoraj navedene metode, so ne glede na to, ali so posledica razhajanja med kapitalsko vrednostjo pokojninskih pravic, ki jih je zainteresirana stranka pridobila v drugem pokojninskem sistemu, kot je bila ta s strani odgovornih oseb tega sistema sporočena Komisiji in upoštevana za pripravo predloga, in dejansko preneseno kapitalsko vrednostjo (po odbitku morebitne revalorizacije med datumom predloga za prenos in datumom dejanskega prenosa), ali napačne uporabe metode izračuna števila let pokojninske dobe med pripravo predloga, nepomembni. Pomembno je to, da Komisija v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisov in s preudarki iz točk od 38 do 42 zgoraj zainteresirani stranki ne more priznati števila let pokojninske dobe, ki bi bilo drugačno od tistega, ki na podlagi uporabe metode pretvorbe, ki je določena v splošnih izvedbenih predpisih, ustreza kapitalski vrednosti, ki je bila dejansko prenesena v pokojninski sistem Unije.

60      Ugotovitve Sodišča za uslužbence, navedene v točkah 47, 48 in od 50 do 54 izpodbijane sodbe, ne morejo voditi do drugačnega zaključka. Sodišče za uslužbence izhaja iz predpostavke, da je vrednost kapitalske vrednosti, ki se upošteva za pripravo predloga, enaka vrednosti, ki jo je treba upoštevati po opravljenem prenosu, ker se v skladu s členom 11(2), drugi pododstavek, zadnji stavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom „znes[ek] povečanja kapitalske vrednosti med datumom, ko se za prenos zaprosi, in dejanskim datumom prenosa“ ne upošteva pri določitvi števila let pokojninske dobe, ki jih je treba priznati zainteresirani osebi v pokojninskem sistemu Unije.

61      Toda ne glede na to, da Sodišče za uslužbence ni upoštevalo možnosti napak – tako s strani odgovornih oseb pokojninskega sistema, v kateri je bila zainteresirana oseba vključena predhodno, kot s strani Komisije – ki bi lahko vplivale na vsebino predloga, sporočenega zainteresirani stranki, zadostuje ugotovitev, da zadevni preudarki pravzaprav v ničemer ne spremenijo tega, da lahko v skladu z besedilom člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom do določitve let pokojninske dobe, ki se priznajo zainteresirani stranki iz pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, pride šele po prenosu kapitalske vrednosti teh pravic v pokojninski sistem Unije.

62      Iz vsega navedenega sledi, da predlog za priznanje pokojninske dobe, kot je ta, na kateri se nanašata tožbi M. Verileja in A. Gjergji pri Sodišču za uslužbence, ne ustvarja zavezujočih pravnih učinkov, ki bi neposredno in takoj vplivali na pravni položaj prejemnika tega predloga, tako da bi bistveno spremenil njegov pravni položaj. Zato ni akt, ki posega v položaj, v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

63      Te ugotovitve ne omajajo druge ugotovitve izpodbijane sodbe.

64      Prvič, Sodišče za uslužbence se je v točki 38 izpodbijane sodbe oprlo na to, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 18. decembra 2008 v zadevi Belgija in Komisija/Genette (T‑90/07 P in T‑99/07 P, Recueil, EU:T:2008:605, točka 91) kot „odločbi“ opredelilo dva predloga za priznanje pokojninske dobe, ki ju je Komisija sporočila zadevnemu uradniku te zadeve.

65      Zato je treba poudariti, da Splošno sodišče niti v sodbi Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj (EU:T:2008:605), niti v kateri koli drugi sodbi ni preučilo vprašanja, ali je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj, v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov, in se ni izreklo o vprašanju, ali tak predlog za naslovnika ustvarja zavezujoče pravne učinke, z morebitnim pojasnilom, kateri so ti pravni učinki.

66      Poleg tega je treba poudariti, da je drugače kot v obravnavani zadevi v zadevi, v kateri je bila izdana v točki 64 navedena sodba Belgija in Komisija/Genette (EU:T:2008:605), zadevni uradnik sprejel predloge za priznanje pokojninske dobe, ki jih je prejel, njegove pokojninske pravice, ki jih je pred začetkom dela za Komisijo prejel v belgijskem pokojninskem sistemu, pa so bile pred vložitvijo tožbe že prenesene v pokojninski sistem Unije (sodba Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj, EU:T:2008:605, točka 12).

67      Njegova tožba se poleg tega ni nanašala na zakonitost odločbe, sprejete po tem prenosu, s katero je bila znotraj pokojninskega sistema Unije priznana pokojninska doba. Z akti Komisije, na katere se nanaša tožba v tej zadevi, je bil zavrnjen predlog zainteresirane stranke, vložen po prenosu, s katerim je ta zaprosila za dovoljenje za umik prejšnjega predloga za prenos svojih pokojninskih pravic, podanega pod vplivom belgijskega zakona, ki je bil pozneje razveljavljen, ter za vložitev novega predloga, da bi izkoristila nov belgijski zakon, za kateri je menila, da je zanjo ugodnejši (sodba Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj, EU:T:2008:605, točki 12 in 92).

68      Splošno sodišče je menilo, da je predlog, ki je bil zavrnjen z izpodbijanimi akti, temeljil na oporekanju uporabe upoštevne belgijske zakonodaje s strani pristojnih belgijskih organov. Ker Komisija ni pristojna za obravnavanje takega oporekanja, je Splošno sodišče ugotovilo, da akti, ki se izpodbijajo v tej zadevi, niso posegali v položaj zainteresirane stranke, in po razveljavitvi sodbe Sodišča za uslužbence je tožbo zavrglo kot nedopustno (v točki 63 navedena sodba Belgija in Komisija/Genette, EU:T:2008:605, točke 79 in od 93 do 108).

69      Iz tega sledi, da se je sodba Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj (EU:T:2008:605), nanašala na drugačno vprašanje, ki se je nanašalo na obdobje po prenosu pokojninskih pravic, ki jih je zainteresirana oseba pridobila v Belgiji, v pokojninski sistem Unije. Ob vložitvi tožbe v tej zadevi je bil namreč ta prenos dejansko opravljen, in v tej zadevi v zvezi z akti, sprejetimi za izvedbo prenosa, niso bili sporni niti zakonitost niti to, ali je šlo za akt, ki posega v položaj ali ne.

70      Iz tega sledi, da iz sodbe Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj (EU:T:2008:605), ni mogoče dobiti nobene koristne informacije za vprašanja, zastavljena v obravnavani zadevi.

71      Drugič, Sodišče za uslužbence se je za utemeljitev ugotovitve, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj, sklicevalo na pravico uradnikov do učinkovitega pravnega varstva, na zahteve pravne varnosti, „ki so del pravil o rokih, določenih v Kadrovskih predpisih“ (točka 39 izpodbijane sodbe), na „cilj upravnega postopka prenosa pokojninskih pravic“ ter na „sámo bistvo pravice, podeljene uradniku s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da se odloči za prenos svojih pokojninskih pravic ali za njihovo ohranitev v matičnih nacionalnih ali mednarodnih pokojninskih skladih“, ki bi bila „izničena“, če bi bil zadevni uradnik prisiljen izpodbijati „način, ki so ga službe Komisije uporabile za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo in do katerih je upravičen“ šele po izvedbi prenosa njegovih predhodno pridobljenih pokojninskih pravic (točka 49 izpodbijane sodbe).

72      Prvič, kar zadeva pravico do učinkovitega pravnega varstva, je treba spomniti, da ima v skladu s členom 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, so kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v drugem in tretjem odstavku tega člena.

73      Glede na to, da kot je bilo poudarjeno zgoraj, predlog za priznanje pokojninske dobe ne ustvari zavezujočih pravnih učinkov, ki bi neposredno in takoj vplivali na pravni položaj prejemnika, tako da bi znatno spremenili njegov pravni položaj, ta ne krši njegovih pravic, tako da s takšnim aktom ni kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.

74      V vsakem primeru je odločba, ki bo sprejeta po prenosu kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je zainteresirana oseba pridobila pred začetkom službe, tista, s katero bi bile lahko kršene njene pravice. Ta odločba je akt, ki posega v položaj, in je lahko v skladu s členom 91(1) Kadrovskih predpisov predmet ničnostne tožbe, tako da se pravica zainteresirane osebe do učinkovitega pravnega varstva v celoti spoštuje.

75      Drugič, ugotoviti je treba, da Sodišče za uslužbence ni pojasnilo, s čim bi bile kršene „zahteve pravne varnosti, ki so del pravil o rokih, določenih v Kadrovskih predpisih“, če bi priznali, da predlog za priznanje pokojninske dobe ni akt, ki posega v položaj prejemnika.

76      Tretjič, kar zadeva namen „upravnega postopka prenosa pokojninskih pravic“ in „bistvo“ pravice, podeljene uradniku s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, navedenih v točki 49 izpodbijane sodbe, je treba najprej poudariti, da je Splošno sodišče v točki 91 sodbe Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj (EU:T:2008:605), ki je navedena v isti točki izpodbijane sodbe, v bistvu le ugotovilo, da je bil predlog za prenos pokojninskih pravic v skladu s členom 11(2) Priloge VIII podlaga za sprejetje sklepov tako organov, ki upravljajo pokojninske sisteme, v katere je bila zainteresirana oseba vključena pred začetkom službe, kot institucij Unije, pri kateri je zaposlena. Ugotovitve, do katerih naj bi Sodišče za uslužbence prišlo na podlagi točke 91 sodbe Belgija in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj (EU:T:2008:605), iz te sodbe nikakor ne izhajajo.

77      Res je sicer, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 37 izpodbijane sodbe, sistem prenosa pokojninskih pravic, kot je določen v členu 11(2) Priloge VIII Kadrovskih predpisov, s tem da dopušča koordinacijo med nacionalnimi sistemi in pokojninskim sistemom Skupnosti, olajšuje prehod iz javnih ali zasebnih nacionalnih zaposlitev v upravo Skupnosti in tako Skupnostim zagotavlja najboljše možnosti izbire usposobljenega osebja z ustreznimi delovnimi izkušnjami (glej sklep z dne 9. julija 2010, Ricci in Pisaneschi, C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420, točka 28 in navedena sodna praksa).

78      Namen te določbe je uradnikom Unije zagotoviti, da lahko ohranijo pravice, ki so jih pridobili v posamezni državi članici – tudi če so te morda omejene ali celo podrejene nekaterim pogojem oziroma bodo pridobljene šele v prihodnje ali pa jih še ni dovolj, da bi bila zainteresirana oseba takoj upravičena do pokojnine – in je te pravice mogoče upoštevati v pokojninskem sistemu, v kateri je zainteresirani uradnik vključen ob koncu poklicne kariere, v obravnavanem primeru torej v pokojninskem sistemu Unije. Iz tega izhaja, da je namen „pravice“ iz člena 11(2) Priloge VIII k prejšnjim kadrovskim predpisom v korist uradnikov Skupnosti zagotoviti pravico, katere izvajanje je odvisno le od njihove osebne izbire (sodbi z dne 20. oktobra 1981, Komisija/Belgija, 137/80, Recueil, EU:C:1981:237, točki 12 in 13, ter Belgique in Komisija/Genette, točka 64 zgoraj, EU:T:2008:605, točki 89 in 90).

79      Vendar iz te sodne prakse ne izhaja, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom zahteva tudi, da mora biti zainteresirani osebi zagotovljena možnost, da pred odločitvijo, ali bo oziroma ne bo izvrševala pravice do prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije, dokončno izve za število let pokojninske dobe, ki mu bodo priznana po tem prenosu. Ta določba prav tako ne zahteva, da o morebitnem sporu med zainteresirano stranko in institucijo, pri kateri je zaposlena, v zvezi z razlago in uporabo upoštevnih odločb odloča sodišče Unije, preden se zainteresirana stranka odloči, ali bo pokojninske pravice, ki jih je pridobila v drugem sistemu, prenesla v pokojninski sitem Unije, ali pa da tega ne bo storila.

80      Možnost, da Sodišče unije poda stališče o domnevnih učinkih hipotetičnega prenosa pravic, ki jih je uradnik, ki še ni dal soglasja k takemu prenosu, pridobil v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije, bi bila za zadevnega uradnika gotovo lahko zelo zanimiva.

81      Vendar je treba opozoriti, da člen 270 PDEU sodišču Unije ne daje pristojnosti za dajanje svetovalnih mnenj, temveč je v mejah in pod pogoji, določenimi v Kadrovskih predpisih, pristojno zgolj za odločanje v sporih med Unijo in njenimi uradniki.

82      Ravno Kadrovski predpisi pa v členu 91(1) določajo, da se lahko ničnostna tožba, kakršna je ta, ki sta jo v obravnavanem primeru vložila M. Verile in A. Gjergji, nanaša le na akt, ki posega v položaj. Če akt, zoper kateri je bila vložena tožba, ne posega v položaj tožeče stranke, je tožba nedopustna. Morebiten interes tožeče stranke, da se o vprašanju, postavljenem s tožbo, vsebinsko odloči, je v zvezi s tem neupošteven.

83      Poleg tega je treba poudariti, da je za zainteresirano osebo nemogoče, da v trenutku, ko se odloči, da bo oziroma da ne bo izvajala svoje pravice do prenosa pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije, pozna vse upoštevne parametre. Ne more namreč z gotovostjo poznati prihodnjega razvoja niti pokojninskega sistema Unije niti pokojninskega sistema, v kateri je bila vključena pred tem. Nujno mora izbrati ter se pri tem delno opreti na predpostavke in domneve, za katere se lahko hitro izkaže, da so v celoti ali deloma nepopolne, nedokončne ali nepravilne.

84      Tretjič, trditev, ki jo Sodišče za uslužbence navaja na podlagi člena 8(5) SDI 2011 (točka 46 izpodbijane sodbe), ne more privesti do drugačnega zaključka.

85      Ta določba določa:

„Vsakršna odločitev, ki jo uslužbenec podpiše in s katero odobri, da se […] Uniji izplača kapitalska vrednost njegovih pokojninskih pravic, je po naravi nepreklicna.“

86      Ugotoviti je treba, da se ta določba ne nanaša na predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ga zadevna institucija sporoči uradniku, ki je zainteresiran za morebiten prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije. Kot je bilo namreč že navedeno v točki 46 zgoraj, sporočitev takega predloga ni določena v SDI 2011.

87      Člen 8(5) SDI 2011 se nanaša na „odločitev“ zainteresirane stranke, ki jo „podpiše in s katero odobri, da se […] Uniji izplača kapitalska vrednost njenih pokojninskih pravic“. Z drugimi besedami, nanaša se na dokončno soglasje zainteresirane stranke k prenosu pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije.

88      Zaradi ustaljene prakse Komisije ima ta dokončni predlog obliko soglasja zainteresirane stranke k prenosu njenih predhodno pridobljenih pravic, danega v odgovor na predlog za določitev pokojninske dobe, ki ji je bil sporočen v odgovor na njen prvotni predlog. Komisija na podlagi veljavnih določb ni dolžna sprejeti takšne prakse, ki zainteresirani stranki daje možnost, da po prejetju predloga za priznanje pokojninske dobe ustavi ukrepe, uvedene po njenem prvotnem predlogu za prenos njenih pokojninskih pravic.

89      Poleg tega je treba pojasniti, da je treba soglasje zainteresirane stranke razumeti tako, da se nanaša na uvedbo postopka prenosa, in ne na vsebino predloga. Z drugimi besedami, stranka s tem, da poda svoje soglasje po sporočitvi predloga, kot to od nje zahteva Komisija, izrazi le voljo, da se opravi prenos njenih predhodno pridobljenih pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije. Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da se število dodatnih let pokojninske dobe, ki bo s tem prenosom ustvarjeno v korist zainteresirane stranke, določi šele po dejanskem prenosu, in po tem, ko bo zainteresirana stranka odločbo, ki je bila sprejeta v zvezi s tem, lahko izpodbijala pred pristojnimi upravnimi in sodnimi organi.

90      Poleg tega je treba opozoriti, da je v členu 8(5) SDI 2011 zgolj izrecno navedeno, kar vsekakor izhaja iz besedila člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Če namreč določen uradnik ali uslužbenec v skladu z odstavkom 2 tega člena poskrbi, da je kapitalska vrednost njegovih pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v okviru drugega pokojninskega sistema, izplačana Uniji, je ta transakcija, ki zajema izgubo njegovih pravic v okviru tega drugega režima, na drugi strani, s povečanjem števila let pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, načeloma nepovratna. Do novega prenosa pokojninskih pravic iz pokojninskega sistema Unije v drug sistem lahko pride le v primerih, navedenih v odstavku 1 istega člena, ki vsi predpostavljajo prenehanje delovnega razmerja zainteresirane stranke.

91      Iz zgornjih ugotovitev torej izhaja, da določba člena 8(5) SDI 2011 ni pomembna za osrednje vprašanje te zadeve, in sicer vprašanje, ali je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj.

92      Tudi trditve, ki jih navajata M. Verile in A. Gjergji, ne morejo privesti do drugačnega sklepa.

93      Prvič, zavrniti je treba trditev, da je predlog podoben „ponudbi“ v nacionalnem pravu (glej točko 25 zgoraj).

94      V skladu s sodno prakso pravna vez med uradniki in upravo temelji na kadrovskih predpisih, in ne na pogodbi (sodbi z dne 19. marca 1975, Gillet/Komisija, 28/74, Recueil, EU:C:1975:46, točka 4, in z dne 22. decembra 2008, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, C‑443/07 P, Recueil, EU:C:2008:767, točka 60). Iz te sodne prakse je mogoče sklepati, da pravna razmerja, ki so neposredno urejena z določbami Kadrovskih predpisov, kot v obravnavanem primeru razmerja, ki se nanašajo na pokojninski sistem Unije, niso pogodbena. Pojmi, ki spadajo na področje zasebnega prava držav članic, ki se uporablja za pogodbe, kot je pojem „ponudbe“, torej niso upoštevni za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

95      Drugič, zavrniti je treba tudi trditev, da sporočitev predloga za priznanje pokojninske dobe pomeni „izvajanje pravice, ki jo ima uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov“.

96      V točkah od 44 do 46 zgoraj je že bilo poudarjeno, da nobena določba Kadrovskih predpisov iz SDI 2004 ali SDI 2011 ne določa sporočitve takšnega predloga.

97      Tretjič, M. Verile in A. Gjergji trdita, da predlog za priznanje pokojninske dobe spreminja pravni položaj zainteresirane osebe, ker „[je ta] odločba temelj za določitev splošnih določb, ki se jih lahko uporabi, in, torej, vseh parametrov za izračun ažurirane kapitalske vrednosti in ustreznega števila let pokojninske dobe“.

98      Zadostuje poudariti, da ta trditev temelji na napačni predpostavki. Kot namreč opozarjata tudi M. Verile in A. Gjergji, se SDI 2011 v skladu z njihovim členom 9 uporablja za predloge za prenos pokojninskih pravic, ki jih je Komisija registrirala po 1. januarju 2009.

99      Za določitev, ali se uporabljajo SDI 2004 ali SDI 2011, se je torej treba opreti na datum evidentiranja predloga za prenos pokojninskih pravic, in ne na datum sporočitve predloga za priznanje pokojninske dobe.

100    Četrtič in zadnjič, prav tako ni mogoče sprejeti trditve M. Verileja in A. Gjergji, da, v bistvu, Komisija vsebinsko odgovarja na ugovore zoper predloge za priznanje pokojninske dobe, ne da bi trdila, da se ti nanašajo na akt, ki ne posega v položaj.

101    V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da so pogoji dopustnosti tožbe zavezujoči in da jih mora sodišče Unije, če je to primerno, preučiti po uradni dolžnosti, in v tem okviru tožbo zavrniti kot nedopustno, če akt, na kateri se ta nanaša, ni akt, ki posega v položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 1990, B./Komisija, T‑130/89, Recueil, EU:T:1990:78, točki 13 in 14 in navedena sodna praksa). To, da Komisija, iz razlogov, povezanih z njeno kadrovsko politiko, vsebinsko odgovori na ugovor, namesto da bi ga zavrgla kot nedopusten, ne more voditi do drugačnega sklepa (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo B./Komisija, EU:T:1990:78, točka 16 in navedena sodna praksa).

102    Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da sta bila druga predloga, ki ju je Komisija sporočila A. Verileju in A. Gjergji, akta, ki posegata v položaj, in bi se lahko zoper njiju vložila tožba v skladu s členom 91 Kadrovskih predpisov.

103    Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge pritožbene razloge, ki jih je navedla Komisija, pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

 Tožba na prvi stopnji

104    Iz člena 13(1) Priloge I k Statutu Sodišča izhaja, da v primeru razveljavitve odločbe Sodišča za uslužbence Sodišče samo odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje.

105    Ker v obravnavani zadevi stanje postopka to dovoljuje, Splošno sodišče dokončno odloči o sporu.

 Dopustnost

106    Najprej je treba preučiti dopustnost tožbenega razloga, ki ga izpodbija Komisija.

107    V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo biti v skladu s členom 21 Statuta Sodišča v vlogi, s katero se postopek začne, med drugim navedeni predmet postopka in tožbeni predlogi tožeče stranke. Poleg tega morajo biti tožbeni predlogi navedeni natančno in nedvoumno, sicer bi Splošno sodišče lahko odločilo infra ali ultra petita, in bi lahko bile kršene pravice tožene stranke (glej sklep z dne 13. aprila 2011, Planet/Komisija, T‑320/09, Recueil, EU:T:2011:172, točka 22 in navedena sodna praksa).

108    Vendar lahko opredelitev izpodbijanega akta implicitno izhaja iz navedb v tožbi in celotne argumentacije. Odločeno je bilo tudi, da se tožba, formalno usmerjena zoper akt, ki je del v celoto povezanih aktov, lahko šteje za tožbo, ki je, če je treba, usmerjena tudi zoper ostale akte (glej Sklep Planet/Komisija, točka 107 zgoraj, EU:T:2011:172, točka 23 in navedena sodna praksa).

109    V obravnavanem primeru se tožbeni predlogi, ki sta jih pred Sodiščem za uslužbence vložila M. Verile in A. Gjergji, nanašajo na druga predloga za priznanje pokojninske dobe, ki jima jih je sporočila Komisija. Iz preudarkov, navedenih v okviru preučitve prvega pritožbenega razloga Komisije, pa izhaja, da ta predloga nista akta, ki posegata v položaj in zoper katera se lahko vloži ničnostna tožba. Tožbeni predlogi v zvezi z razglasitvijo ničnosti teh predlogov so zato nedopustni.

110    Med strankama pa ni sporno, da sta M. Verile in A. Gjergji dala soglasje k uvedbi postopka prenosa svojih pokojninskih pravic, pridobljenih pred svojo zaposlitvijo, s tem, da sta izrazila svoje soglasje – kot je to zahtevala Komisija – s svojima drugima predlogoma.

111    Iz odgovorov Komisije na vprašanja, ki ji jih je zastavilo Splošno sodišče, in iz dokumentov, ki jih je ta predložila na zahtevo Splošnega sodišča, je razvidno, da je postopek prenosa prejšnjih pokojninskih pravic M. Verileja in A. Gjergji dejansko potekal in da je bil končan.

112    Tako je Komisija kapitalsko vrednost njegovih pokojninskih pravic, ki jih je M. Verile pridobil pri luksemburškem pokojninskem skladu, prejela 16. septembra 2011. Komisija je prav tako predložila zaznamek, na katerem ni bil naveden datum, naslovljeno na M. Verileja, s katero ga je obvestila, da je bilo število let pokojninske dobe, ki mu je priznano na podlagi tega prenosa, sedem let in devet mesecev, kot je bilo določeno tako v prvem kot v drugem predlogu, ki sta mu bila sporočena (glej točki 3 in 4 zgoraj). Prav tako je predložila dokumente, v katerih je bilo navedeno, da mu je od presežne kapitalske vrednosti izplačala znesek, ki je za malo presegal znesek, naveden v drugem predlogu, ki pa je bil bistveni manjši od zneska, navedenega v prvem predlogu.

113    Kar zadeva A. Gjergji, je Komisija kapitalsko vrednost njenih pokojninskih pravic, ki jih je pridobila pri belgijskem pokojninskem skladu, prejela 9. decembra 2011. Komisija ji je 27. januarja 2012 poslala zaznamek, s katerim jo je obvestila, da je število let pokojninske dobe, ki ji je bilo priznano s tem prenosom, štiri leta, deset mesecev in sedemnajst dni, kar ustreza temu, kar je bilo navedeno v drugem predlogu, ki ji je bil sporočen (glej točko 6 zgoraj).

114    Zato se pojavlja vprašanje, ali se lahko šteje, da je namen tožbe, ki sta jo vložila M. Verile in A. Gjergji pri Sodišču za uslužbence in ki je formalno usmerjena zoper druga predloga, dejansko razglasitev ničnosti odločb o priznanju pokojninske dobe, ki so bile sprejete v zvezi z njima po prenosu kapitalske vrednosti njunih prej pridobljenih pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije.

115    M. Verile in A. Gjergji sta na obravnavi na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi z možnostjo take spremembe predloga za razglasitev ničnosti iz njune tožbe odgovorila pritrdilno. Komisija pa meni, da taka sprememba ni bila utemeljena, saj se je predlog za razglasitev ničnosti očitno nanašal na druga dva predloga.

116    V primeru A. Gjergji je treba ugotoviti, da je treba nujno šteti, da je bila odločba Komisije o priznanju pokojninske dobe po prenosu kapitalske vrednosti njenih pokojninskih pravic, ki jih je pridobila pred začetkom službe, sprejeta po datumu (2. december 2011) vložitve tožbe pri Sodišču za uslužbence.

117    To odločbo naj bi bilo namreč mogoče sprejeti le po tem, ko je Komisija prejela kapitalsko vrednost pokojninskih pravic, ki jih je A. Gjergji pridobila v belgijskem pokojninskem sistemu. Komisija pa je to kapitalsko vrednost prejela šele 9. decembra 2011.

118    Zato v primeru A. Gjergji ob vložitvi tožbe pri Sodišču za uslužbence ni bilo nobene odločbe, ki bi jo ta lahko izpodbijala z ničnostno tožbo. Sprejetje take odločbe med postopkom je v zvezi s tem nepomembno (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 1990, Automec/Komisija, T‑64/89, Recueil, EU:T:1990:42, točka 69, in Sklep z dne 2. maja 1997, Peugeot/Komisija, T‑90/96, Recueil, EU:T:1997:63, točka 38).

119    Iz tega sledi, da je treba tožbo pred Sodiščem za uslužbence v delu, v katerem jo je vložila A. Gjergji, zavreči kot nedopustno.

120    Kar zadeva M. Verileja, je treba ugotoviti, da natančen datum sprejetja odločbe Komisije o priznanju pokojninske dobe na podlagi prenosa kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v luksemburškem sistemu, v pokojninski sistem Unije ni razviden iz odgovorov Komisije na vprašanja Splošnega sodišča ali iz dokumentov, ki jih je ta predložila.

121    Poleg tega Komisija ni predložila nobene kopije te odločbe. Tako ni gotovo, da obstaja v pisni obliki.

122    Vendar Splošno sodišče sklepa, da je bila ta odločba sprejeta pred vložitvijo tožbe pri Sodišču za uslužbence.

123    Prvič, kapitalsko vrednost pokojninskih pravic, ki jih je M. Verile pridobil v luksemburškem pokojninskem sistemu, je namreč Komisija prejela 16. septembra 2011. Ker ni trditev ali navedb, ki bi utemeljevale zamudo pri sprejetju odločbe o priznanju pokojninske dobe po tem prenosu, se zdi smiselno šteti, da je bila ta odločba sprejeta kmalu po tem prenosu.

124    Drugič, Splošno sodišče ugotavlja, da je bil žig z navedbo „odobril in datum“ odtisnjen na opombo, navedeno v točki 112 zgoraj, naslovljeno na M. Verileja. Ta žig je obsegal odobritev „upravitelja“ zadeve z navedbo datuma 28. november 2011 ter „Pregled 1“ z navedbo datuma 1. december 2011. Polje istega žiga z navedbo „Pregled 2“ je bilo prečrtano, kar očitno kaže, da drugi pregled ni bil predviden. Tako je mogoče sklepati, da je bila priprava tega zaznamka končana najpozneje 1. decembra 2011.

125    Poleg tega je bil M. Verile z zadevno opombo obveščen, da je bilo „v njegovo korist“ obdobje sedmih let in devetih mesecev prišteto v pokojninski sistem Unije, po prejetju kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je imel v luksemburškem pokojninskem sistemu. Iz uporabljenih izrazov je torej razvidno, da je bila odločba o priznanju pokojninske dobe v zvezi z M. Verilejem ob pripravi te opombe že sprejeta.

126    Iz tega sledi, da je ob vložitvi tožbe pri Sodišču za uslužbence glede M. Verileja že obstajala odločba o priznanju pokojninske dobe, ki jo je mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo.

127    Splošno sodišče je na podlagi sodne prakse, navedene v točki 108 zgoraj, menilo, da je treba predloge za razglasitev ničnosti iz tožbe pri Sodišču za uslužbence v delu, v katerem jo je vložil M. Verile, razlagati tako, da se z njimi skuša doseči razglasitev ničnosti odločbe o priznanju pokojninske dobe v zvezi z njim, po prenosu kapitalske vrednosti pravic, pridobljenih v luksemburškem sistemu, v pokojninski sistem Unije.

128    Prvič, iz vsebine tožbe ter iz vseh v njej navedenih trditev namreč izhaja, da je M. Verile pravzaprav izpodbijal presojo, ki jo je Komisija opravila v zvezi s posledicami, ki bi jih zanj imel prenos kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v luksemburškem sistemu, v pokojninski sistem Unije.

129    M. Verile je med drugim menil, da bi moral biti izračun števila let pokojninske dobe, ki mu jih je treba priznati na podlagi tega prenosa, opravljen ob uporabi SDI 2004, ki so bili zanj ugodnejši, saj so določali, da bi mu bil kot presežni znesek prenesene kapitalske vrednosti izplačan višji znesek. V teh okoliščinah se je skliceval na nezakonitost določb SDI 2011, ki so določale uporabo SDI 2011 za zahteve za prenos pokojninskih pravic, vloženih po 1. januarju 2009. Te trditve so očitno upoštevne za predlog za razglasitev ničnosti odločbe o priznanju pokojninske dobe.

130    Drugič, izrazi drugega predloga, naslovljenega na M. Verileja, so skoraj enaki izrazom odločbe o priznanju pokojninske dobe, sprejete po prenosu kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v luksemburškem sistemu. Obstaja le zelo majhna razlika med zneskom, ki presega kapitalsko vrednost, navedeno v predlogu, in zneskom, ki mu je bil dejansko izplačan. To razliko je mogoče nedvomno pojasniti z razliko med zneskom, ki je bil upoštevan za pripravo predloga, in tistim, ki je bil dejansko prenesen, kot sta ta zneska razvidna iz spisa v zadevi.

131    Prav tako lahko štejemo, da predlog in odločba, sprejeta po prenosu, oblikujeta celoto v smislu sodne prakse, navedene v točki 108 zgoraj, tako da se lahko v zvezi s tožbo, ki je bila formalno vložena zoper predlog, šteje, da se nanaša tudi na odločbo.

132    Taka razlaga tožbe je še toliko bolj utemeljena, ker, kot izhaja iz točk od 65 do 70 zgoraj, sodna praksa Splošnega sodišča doslej ni jasno razlikovala med predlogom za priznanje pokojninske dobe, ki ni akt, ki posega v položaj, in odločbo o priznanju pokojninske dobe, ki je tak akt in se torej zoper njo lahko vloži ničnostna tožba.

133    Tretjič, prav tako je treba opozoriti, da je ravnanje OI prispevalo k temu, da je M. Verile menil, da mora svojo tožbo vložiti zoper drugi predlog, in ne zoper odločbo o priznanju pokojninske dobe, ki je bila sprejeta po sprejetju tega predloga in prenosu kapitalske vrednosti prej pridobljenih pokojninskih pravic.

134    OI namreč M. Verileja ni obvestilo, da se ugovor, ki ga je vložil zoper drugi predlog, ne nanaša na akt, ki posega v položaj (ki je v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov edini akt, zoper katerega se lahko vloži ugovor), in da bi moral počakati na sprejetje takega akta, da bi ga lahko izpodbijal s pritožbo. Nasprotno, OI je vsebinsko preučil in zavrnil ugovor M. Verileja (glej točko 5 zgoraj), kar je bil zanj lahko le dodaten podatek v zvezi s tem, da bi se morali predlogi za razglasitev ničnosti iz njegove tožbe formalno nanašati na drugi predlog, ki ga je izpodbijal s svojo pritožbo.

135    Splošno sodišče poleg tega ugotavlja, da so bile zahteve iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim je ničnostna tožba zoper akt, ki posega v položaj, dopustna le, če je bila pred tem pri OI zoper ta akt vložena pritožba v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov in je bila pritožba zavrnjena z izrecno odločitvijo ali z molkom, v obravnavanem primeru zadostno spoštovane.

136    Res je sicer, da se je pritožba M. Verileja nanašala na drugi predlog ter je bila vložena in zavrnjena pred sprejetjem odločbe o priznanju pokojninske dobe na podlagi njegovih prejšnjih pokojninskih pravic, ki so bile prenesene v pokojninski sistem Unije.

137    Opozoriti pa je treba, prvič, da je vsebina te zadnje odločbe, kot je razvidna iz opombe, navedene v točki 112 zgoraj, in iz drugih dokumentov, ki jih je predložila Komisija, skoraj enaka vsebini drugega predloga, na kateri se nanaša pritožba; drugič, da se iz tega razloga tožbeni razlogi in očitki, ki jih navaja M. Verile, tako v pritožbi kot v tožbi zoper drugi predlog, prav tako nanašajo na odločbo; tretjič, da je OI v odločbi o zavrnitvi pritožbe preučil in zavrnil vse te očitke, zaradi česar lahko sklepamo, da bi bil njegov odgovor na morebitno drugo pritožbo, usmerjeno zoper odločbo o priznanju pokojninske dobe, povsem enak; nazadnje, četrtič, da OI ni zavrgel pritožbe M. Verileja kot nedopustne, ker se ni nanašala na akt, ki posega v položaj, temveč jo je preučil ter jo zavrnil po temelju.

138    V teh okoliščinah bi bilo pretirano in v nasprotju z dobro vero, če bi Komisija od M. Verileja zahtevala, naj vloži novo pritožbo zoper odločbo o priznanju pokojninske dobe pred vložitvijo ničnostne tožbe zoper to odločbo.

139    Iz vseh navedenih ugotovitev izhaja, da je treba tožbo pri Sodišču za uslužbence, v delu, v katerem jo je vložil M. Verile, ker se nanaša na odločbo o priznanju pokojninske dobe v njegovo korist, razglasiti za dopustno ter jo vsebinsko preučiti.

 Vsebinska presoja

140    V utemeljitev tožbe pri Sodišču za uslužbence so bili navedeni trije tožbeni razlogi. Prvi se nanaša na napačno uporabo prava in na kršitev člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisom ter, v bistvu, na spoštovanje pridobljenih pravic, drugi se nanaša na kršitev razumnega roka, načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo ter tretji na kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter načela sorazmernosti.

141    M. Verile je z vsemi temi tožbenimi razlogi v bistvu navajal nezakonito uporabo SDI 2011 v zvezi s predlogi, ki so bili vloženi po 1. januarju 2009, za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije, z drugimi besedami – v zvezi s predlogi za prenos, ki so bili vloženi celo pred sprejetjem in začetkom veljavnosti SDI 2011.

142    Uporaba SDI 2011 v zvezi s predlogi za prenos, vloženimi pred njihovim začetkom veljavnosti, je določena v členu 9 teh predpisov, tretji in četrti odstavek. Člen 9, tretji odstavek, zadnji stavek, SDI 2011 določa, da se SDI 2004 še naprej uporabljajo „za uslužbence, katerih zahtevek za prenos na podlagi člena 11(2) in (3) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je bil evidentiran pred [1. januarjem 2009]“. Prvi stavek četrtega odstavka istega člena določa, da „se pretvorbeni koeficienti (TrCoeffx), določeni v Prilogi 1, uporabljajo od 1. januarja 2009“. Iz povezane razlage teh dveh določb je torej razvidno, da se prenos kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je zainteresirana oseba pridobila v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije izvede, če je bil predlog za prenos vložen po 1. januarju 2009 v skladu z določbami SDI 2011, in ne v skladu z določbami SDI 2004, ki se še naprej uporabljajo za vse predloge, vložene pred tem datumom.

 Prvi tožbeni razlog

143    Za utemeljitev uporabe SDI 2011 za prenose pokojninskih pravic, v zvezi s katerimi je bila zahteva vložena pred začetkom veljavnosti teh obvestil, je Komisija tako v odgovoru na pritožbo M. Verileja kot v postopku pred Sodiščem za uslužbence navedla sprejetje Uredbe Sveta (ES, EURATOM) št. 1324/2008 z dne 18. decembra 2008 o prilagoditvi stopnje prispevka uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti za pokojninsko zavarovanje od 1. julija 2008 (UL L 345, str. 17).

144    V skladu s členom 2 Uredbe št. 1324/2008, z učinkom od 1. januarja 2009, znaša obrestna mera iz členov 4(1) in 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ter členov 40, četrti pododstavek, in 110(3) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije za izračun obrestnih obresti 3,1 %.

145    Trditev Komisije, kot izhaja iz njenega odgovora na ukrep procesnega vodstva pred Sodiščem za uslužbence, je torej, da ker so pretvorbeni koeficienti iz splošnih določb za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom „neposredno odvisni“ od obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je sprememba te obrestne mere, določena na 1. januarja 2009 z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1324/2008, „nujno“ povzročila spremembo navedenih pretvorbenih koeficientov na isti datum. Pretvorbeni koeficienti iz SDI 2004 naj bi tako postali „zastareli“ in „brez pravne podlage“ 1. januarja 2009, in to neodvisno od kakršne koli formalne razveljavitve SDI 2004 (glej točko 67 izpodbijane sodbe).

146    M. Verile trdi, da gre pri tej trditvi za napačno uporabo prava, ker obrestna mera, določena v členu 2 Uredbe št. 1324/2008, ni upoštevana za prenos pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije, določen v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

147    To trditev je treba sprejeti. Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom namreč za načine pretvorbe prenesene kapitalske vrednosti v leta pokojninske dobe napotuje le na splošne izvedbene določbe, ki jih je sprejela posamezna institucija Unije, in ne vsebuje sklicevanja na obrestno mero, določeno v Uredbi št. 1324/2008.

148    Tudi če bi se uporaba te obrestne mere za namene določitve pretvorbenih koeficientov za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom lahko zdela logična ali celo nujna za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Unije, pa bi do tega prišlo le, če bi zadevna institucija spremenila splošne določbe za izvajanje zgoraj navedene določbe. Ni mogoče trditi, da če do takih sprememb ne pride, sprejetje Uredbe št. 1324/2008 zadostuje za to, da veljavne splošne izvedbene določbe postanejo neveljavne ter da se ovira njihova uporaba.

149    Iz teh razlogov ter iz razlogov, navedenih v točkah od 72 do 97 izpodbijane sodbe, s katerimi se Splošno sodišče strinja, je treba zavrniti trditev Komisije, povzeto v točki 145 zgoraj.

150    V nasprotju s tem, kar trdi M. Verile, pa ni mogoče sprejeti, da je Komisija s tem, da je v členu 9 SDI 2011 določila, da se ti uporabljajo za predloge za prenos pokojninskih pravic od 1. januarja 2009, kršila pridobljene pravice tistih, ki so, kot M. Verile, pred sprejetjem SDI 2011 vložili tak predlog, na podlagi katerega pa še ni prišlo do prenosa kapitalske vrednosti njihovih pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije.

151    Kot je bilo namreč navedeno zgoraj, ob preučitvi prvega pritožbenega razloga Komisije, niti sporočitev uradniku ali uslužbencu, ki je vložil tak predlog, predloga za priznanje pokojninske dobe niti zgolj vložitev takega predloga ne spreminja pravnega položaja zainteresirane osebe in ne ustvarja zavezujočih pravnih učinkov. Za uradnika ali uslužbenca v položaju, v kakršnem je M. Verile, tako ne bi obstajale pridobljene pravice, ki bi lahko bile kršene z uporabo – v njegovem primeru – SDI 2011.

152    Spomniti je treba, da se zakoni, s katerimi se spreminjajo zakonske določbe, če ni drugače določeno, uporabljajo za prihodnje učinke položajev, ki so nastali, ko je veljal stari zakon. Drugače velja le za položaje, ki so nastali in so bili dokončno utrjeni na podlagi prejšnjega pravila ter ustvarjajo pridobljene pravice. Pravica velja za pridobljeno, če se je dejstvo, na podlagi katerega nastane, uresničilo pred zakonsko spremembo. To pa ne velja v zvezi s pravicami, katerih dejstvo, na podlagi katerega nastanejo, se ni uresničilo v času veljave starega zakona, ki je bil spremenjen (glej sodbo Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, točka 94 zgoraj, EU:C:2008:767, točke od 61 do 63 in navedena sodna praksa).

153    Toda v obravnavanem primeru iz točk od 39 do 41 zgoraj izhaja, da zainteresirana stranka pridobi pravico, da se ji prizna pokojninska doba, šele po prenosu kapitalske vrednosti pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije. Ker torej niti predlog za priznanje pokojninskih pravic, ki ga uradniku ali uslužbencu predloži institucija, v kateri je zaposlen, po predlogu za prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v okviru drugega sistema, v sistem Unije, in še toliko manj zgolj vložitev takega predloga ne ustvarja zavezujočih pravnih učinkov, dokler zahtevani prenos še ni bil opravljen, gre v takem primeru za „položaj, ki bo nastal“ ali kvečjemu „nastali položaj, ki pa še ni povsem oblikovan“, v smislu sodne prakse, navedene v točki 152 zgoraj. Vsekakor ne gre za položaj, ki je nastal in je bil dokončno utrjen na podlagi prejšnjega pravila (v obravnavanem primeru SDI 2004), ki ustvarja pridobljene pravice (glej v tem smislu sodbo Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, točka 94 zgoraj, točka 62).

154    Iz tega sledi, da uporaba SDI 2011 v zvezi s prenosom pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, kot je prenos v primeru M. Verileja, ki se je zahteval pred sprejetjem SDI 2011, vendar je bil opravljen po začetku njihove veljavnosti, ne nasprotuje členu 11(2) Priloge VIII Kadrovskih predpisov in ne krši pridobljenih pravic zainteresirane osebe.

155    Iz vsega navedenega izhaja, da prvi tožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog

156    Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev razumnega roka, načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.

157    M. Verile je v utemeljitev tega tožbenega razloga navedel, da je Komisija prvi predlog za priznanje pokojninske dobe, ki mu je bil sporočen, umaknila eno leto po njegovem sprejetju, kar naj bi pomenilo kršitev načel razumnega roka in pravne varnosti.

158    Načelo pravne varnosti se za položaje, kakršen je v obravnavani zadevi, uporabi le, če se pravila Unije nanašajo na položaje, nastale pred začetkom veljavnosti teh pravil, kar pa v obravnavanem primeru ne velja (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2007, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, T‑58/05, Recueil, EU:T:2007:218, točka 60 in navedena sodna praksa).

159    Kar zadeva načelo razumnega roka, je treba spomniti, da je M. Verile zahteval prenos svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v luksemburškem sistemu, 17. novembra 2009, vendar je bil ta dokončno opravljen šele 16. septembra 2011, potem ko je Komisija prejela kapitalsko vrednost, ki jo je nanjo prenesel luksemburški sklad. Ni dokazov, niti da je za to veliko zamudo (skoraj dveh let) odgovoren luksemburški sklad niti M. Verile.

160    Vendar tudi če zamuda pri obravnavi zahteve M. Verileja pomeni kršitev načela razumnega roka s strani Komisije, pa taka kršitev ne utemeljuje uporabe v zvezi z M. Verilejem SDI 2004 namesto SDI 2011, kot ta v bistvu zahteva. Ni namreč razlogov za sklepanje, da bi hitrejša obravnava zahteve za prenos pokojninskih pravic, ki jo je vložil M. Verile, s strani Komisije vodila do uporabe – za njegov primer – SDI 2004, potem ko bi bila kapitalska vrednost njegovih pokojninskih pravic, pridobljenih v luksemburškem sistemu, prenesena v sistem Unije.

161    Kot je razvidno iz kopije novice – objavljene na intranetu Komisije 17. septembra 2010 in namenjene celotnemu osebju Komisije – ki je del spisa v postopku pred Sodiščem za uslužbence, je Komisija vse zainteresirane osebe opozorila, da se bodo za vse zahteve za prenos pokojninskih pravic, vložene po 1. januarju 2009, uporabljale splošne določbe za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Zainteresirane osebe je poleg tega obvestila, da bo v novih izvedbenih odločbah med drugim upoštevana obrestna mera, določena v Uredbi št. 1324/2008.

162    Iz tega obvestila prav tako izhaja, da je Komisija v mesecu pred posredovanjem tega obvestila registrirala precej – več kot 10.000 – zahtev za prenos pokojninskih pravic, kar lahko pojasni časovno obdobje, ki je preteklo med vložitvijo zahteve za prenos M. Verileja (17. november 2009), in dnevom, ko mu je bil sporočen prvi predlog za priznanje pokojninske dobe (5. maj 2010).

163    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da bi hitrejša obravnava zahteve M. Verileja in približno 10.000 drugih zahtev, vloženih v istem obdobju, Komisijo vodila vsaj do seznanitve z nujnostjo spremembe splošnih določb za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisom, da bi se upoštevalo sprejetje Uredbe št. 1324/2008, in torej do prejšnje objave novice navedene v točki 161 zgoraj, in prejšnjega sprejetja nove splošne izvedbene določbe. Vendar v zvezi z M. Verilejem to ne bi vodilo do sprejetja odločbe o priznanju pokojninske dobe ob uporabi, v njegovem primeru, določb SDI 2004.

164    V teh okoliščinah zatrjevana kršitev razumnega roka, tudi če bi bila dokazana, za tožbo M. Verileja ni upoštevna.

165    Nazadnje, kar zadeva zatrjevano kršitev načela pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo, je treba spomniti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso pravico zahtevati varstvo zaupanja v pravo vsak posameznik, ki je v položaju, v katerem je uprava Skupnosti pri njem vzbudila utemeljena pričakovanja s tem, da mu je dala natančna jamstva v obliki natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Nihče pa se ne more sklicevati na kršitev tega načela, če ni jasnih zagotovil, ki naj bi mu jih dala uprava (glej sodbo Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, točka 158 zgoraj, EU:C:2008:767, točki 96 in 97 in navedena sodna praksa).

166    M. Verile je trdil, da je bilo v prvem predlogu, ki mu je bil posredovan, navedeno, da čeprav bo treba vnesti spremembe v izvedbene določbe člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, „[se število let pokojninske dobe], priznane po prenosu, ne bo zmanjšalo“ (točka 88 tožbe pred Sodiščem za uslužbence).

167    Toda poleg tega, da je bil ta prvi predlog razveljavljen pred prenosom in da se pravni položaj M. Verileja v ničemer ni spremenil, je treba poudariti, da stavka, ki ga navaja M. Verile, ni mogoče razumeti tako, da se je Komisija za prenos njegovih pokojninskih pravic zavezala uporabiti SDI 2004. Ta stavek zgolj pomeni, da po opravljenem prenosu poznejša sprememba splošnih določb za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ne bi imela nobenih posledic, kar zadeva število let pokojninske dobe, ki se zainteresirani osebi prizna po prenosu.

168    V okviru povzetka tega tožbenega razloga v tožbi M. Verile navaja tudi zagotovila, ki naj bi bila dana drugemu uradniku, ki je prav tako vložil zahtevo za prenos pokojninskih pravic v istem obdobju kot on, v skladu s katerimi naj nove splošne izvedbene določbe v ničemer ne bi vplivale na njegov položaj.

169    Poleg tega je v obvestilu, navedenem v točki 161 zgoraj, sklicevanje na „kljub nesrečnemu obvestilu iz maja 2010“. Tudi slednje obvestilo je Komisija predložila pred Sodiščem za uslužbence na zahtevo tega sodišča. Izdano je bilo 5. maja 2010, v njem pa je med drugim navedeno, da bodo „posodobljene“ splošne izvedbene določbe „začele veljati prvi dan meseca, ki sledi njihovi objavi v Upravnih obvestilih“, in da „se bodo uporabljale zgolj za nove zahteve za prenos, ki bodo registrirane po tem datumu“.

170    Tudi če se take navedbe štejejo za jasna jamstva, iz katerih bi za naslovnike izhajalo upravičeno pričakovanje, je treba izključiti, da bi se M. Verile lahko nanje skliceval za izpodbijanje zakonitosti člena 9 DTI 2011, ki določa, da se ta uporabijo za njegov primer. Posamezniki se namreč ne morejo sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi nasprotovali uporabi nove zakonodaje, predvsem na področju, na katerem ima zakonodajalec široko diskrecijsko pravico, kot je v obravnavani zadevi (glej v tem smislu v točki 94 navedeno sodbo Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, EU:C:2008:767, točka 91 in navedena sodna praksa).

171    Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog prav tako zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog

172    M. Verile je v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja, prepovedi diskriminacije in sorazmernosti, pred Sodiščem za uslužbence trdil, da je treba za določitev splošnih izvedbenih določb, ki se uporabijo, upoštevati zgolj datum vložitve zahteve za prenos pokojninskih pravic. Ob neupoštevanju tega datuma kot objektivnega elementa bi bili rešitev zahteve za prenos in parametri, ki se uporabijo, odvisni od večje ali manjše hitrosti nacionalnih organov in zadevne institucije Unije pri obravnavanju zadevne zahteve.

173    V okviru ukrepov procesnega vodstva, ki jih je sprejelo Sodišče za uslužbence, je bilo M. Verileju zastavljeno vprašanje, v razmerju do katere kategorije uradnikov je bil po njegovem mnenju žrtev diskriminacije, kot je trdil s tretjim tožbenim razlogom.

174    Odgovoril je, da je štel, da je diskriminiran v primerjavi z uradniki ali uslužbenci, ki so vložili zahtevo za prenos pokojninskih pravic v istem obdobju kot on in za katere je bil prenos kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem sistemu, v pokojninski sistem Unije zaradi hitrejše obravnave njihovih nacionalnih pokojninskih organov že izveden „v trenutku, ko je Komisija sprejela odločitev, da ustavi vse postopke prenosa“.

175    Komisija je namreč pred Sodiščem za uslužbence potrdila, da je za manj kot 300 zahtev za prenos pokojninskih pravic, vloženih po 1. januarju 2009, zadevni nacionalni sklad kapitalsko vrednost že izplačal, na podlagi SDI 2004 pa je bila sprejeta tudi odločba o priznanju pokojninske dobe, nato pa je ugotovila, da je nujno, da se za te zahteve uporabijo koeficienti pretvorbe, ki upoštevajo obrestno mero, določeno z Uredbo št. 1324/2008. Tako naj bi štela, da so bile te odločbe dokončne in zoper njih ni bilo mogoče vložiti pritožbe.

176    V zvezi s tem je treba poudariti, da je podana kršitev načela enakega obravnavanja, ki se uporablja za pravo javnih uslužbencev Unije, kadar se kategoriji oseb v službi Unije, katerih dejanska in pravna položaja se bistveno ne razlikujeta, obravnavata različno in če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno. Zakonodajalec mora pri sprejemanju pravil, ki veljajo predvsem na področju javnih uslužbencev Skupnosti, spoštovati splošno načelo enakega obravnavanja (glej sodbo Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, točka 94 zgoraj, EU:C:2008:767, točki 76 in 78 ter navedena sodna praksa).

177    V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da Komisija s sprejetjem člena 9, tretji in četrti pododstavek, SDI 2011, posledica katerega je različno obravnavanje uradnikov, katerih kapitalska vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, je bila prenesena v pokojninski sistem Unije, pred in po začetku veljavnosti SDI 2011, ni kršila tega načela, ker se različno obravnavanje nanaša na uradnike, ki niso del ene same kategorije (glej v tem smislu in po analogiji v točki 94 navedeno sodbo Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, EU:C:2008:767, točke od 79 do 81).

178    M. Verile in drugi uradniki, katerih kapitalske vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, niso bile prenesene v pokojninski sistem Unije ob začetku veljavnosti SDI 2011, namreč niso bili v enakem pravnem položaju kot uradniki, katerih pokojninske pravice, pridobljene pred začetkom njihove službe, so bile že pred tem datumom prenesene v obliki kapitalskih vrednosti v pokojninski sistem Unije in glede katerih je bila sprejeta odločba o priznanju pokojninske dobe v tem sistemu. Pokojninske pravice prvih so bile še v drugem sistemu, medtem ko je v zvezi z drugimi že prišlo do prenosa kapitalske vrednosti, zaradi česar so te pravice ugasnile, pokojninski sistem Unije pa je omogočil priznanje ustreznega števila let pokojninske dobe.

179    Tako različno obravnavanje poleg tega temelji na elementu, ki je objektiven in neodvisen od volje Komisije, in sicer hitrost obravnavanja zahteve za prenos kapitalske vrednosti zainteresirane osebe s strani zadevnega zunanjega pokojninskega sistema.

180    Kar zadeva načelo sorazmernosti, zadostuje opozoriti, da ni v nikakršni zvezi s trditvami, povzetimi v točki 172 zgoraj. Ker M. Verile ni navedel nobene druge trditve, ni mogoče sklepati, da je bilo navedeno načelo v obravnavanem primeru kršeno.

181    Iz tega sledi, da je treba tretji tožbeni razlog pred Sodiščem za uslužbence prav tako zavrniti, in tudi tožbo M. Verileja v celoti.

 Stroški

182    Če je pritožba utemeljena in Splošno sodišče samo odloči o sporu, v skladu s členom 211(2) Poslovnika Splošnega sodišča odloči tudi o stroških.

183    V skladu s členom 134(1) navedenega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 211(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

184    Vendar v skladu s členom 211(3) te uredbe institucije v pritožbenih postopkih, ki jih sprožijo, nosijo svoje stroške.

185    Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je pritožba Komisije utemeljena in ker je treba tožbo pred Sodiščem za uslužbence zavrniti, je treba ob upoštevanju zgornjih določb odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)

razsodilo:

1.      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (občna seja) z dne 11. decembra 2013 v zadevi Verile in Gjergji/Komisija (F‑130/11) se razveljavi.

2.      Pritožba, ki sta jo pred Sodiščem za uslužbence v zadevi F‑130/11 vložila Marco Verile in Anduela Gjergji, se zavrne.

3.      M. Verile in A. Gjergji na eni strani in Evropska komisija na drugi strani nosijo vsak svoje stroške.

M. Jaeger H. Kanninen D. Gracias

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. oktobra 2015.

Podpisi

* Jezik postopka: francoščina.