SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti senat)

z dne 6. decembra 2023(*)

„EKJS in EKSRP – Odhodki, izključeni iz financiranja – Postopek potrditve skladnosti – Aktivni kmet – Trajno travinje – Kontrolni vzorec – Neutemeljena plačila – Prepozna vložitev zahtevka – Finančna disciplina – Obveznost obrazložitve – Legitimno pričakovanje – Sorazmernost“

V zadevi T‑48/22,

Češka republika, ki jo zastopajo M. Smolek, J. Vláčil, O. Serdula in J. Očková, agenti,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo J. Aquilina, A. Becker, K. Walkerová in J. Hradil, agenti,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat),

v sestavi M. Jaeger (poročevalec) v funkciji predsednika, P. Nihoul in S. Verschuur, sodnika,

sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 24. maja 2023,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Češka republika s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga delno razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2021/2020 z dne 17. novembra 2021 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2021, L 413, str. 10; v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem se nanaša na odhodke, ki jih je imela v letih od 2015 do 2017, v znesku 43.470.836,30 EUR (v nadaljevanju: izpodbijani finančni popravek).

I.      Dejansko stanje

A.      Preiskava AA/2017/010/CZ

2        Evropska komisija je začela preiskavo AA/2017/010/CZ proti Češki republiki, da bi preverila, ali je bil njen nadzor pomoči, izplačanih kmetom iz EKJS in EKSRP, izveden v skladu z zakonodajo Evropske unije (v nadaljevanju: preiskava), kar zadeva leta od 2015 do 2017, na podlagi člena 52 Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (UL 2013, L 347, str. 549) in člena 34 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 908/2014 z dne 6. avgusta 2014 o pravilih za uporabo Uredbe št. 1306/2013 v zvezi s plačilnimi agencijami in drugimi organi, finančnim upravljanjem, potrjevanjem obračunov, pravili o kontrolah, varščinami in preglednostjo (UL 2014, L 255, str. 59), v različici, ki je veljala v času preiskave.

3        Komisija je med 18. in 22. septembrom 2017 v okviru preiskave opravila revizijo na kraju samem v Češki republiki.

4        Komisija je z dopisom z dne 30. novembra 2017 (v nadaljevanju: dopis z ugotovitvami) češkim organom sporočila rezultate svojih preverjanj v skladu s členom 34(2) Izvedbene uredbe št. 908/2014. Komisija je v tem dopisu med drugim navedla, da sistem kontrol, ki ga je Češka republika vzpostavila za preverjanje dodelitve pomoči na površino kmetom iz EKJS in EKSRP, ni v skladu z zakonodajo Unije. Poleg tega je češke organe pozvala, naj predložijo podroben opis sprejetih popravnih ukrepov.

5        Češka republika je z dopisom z dne 29. marca 2018 Komisiji predložila pripombe v zvezi z dopisom z ugotovitvami.

6        Komisija je z dopisom z dne 4. junija 2018 Češko republiko povabila na dvostranski sestanek v skladu s členom 34(2) Izvedbene uredbe št. 908/2014.

7        Komisija je 11. septembra 2018 Češki republiki posredovala zapisnik tega dvostranskega sestanka in od nje zahtevala dodatne informacije, glede, med drugim, razvrščanja trajnega travinja.

8        Češka republika je z dopisom z dne 1. oktobra 2018 Komisiji predložila pripombe v zvezi z zapisnikom z dvostranskega sestanka. V tem dopisu ji je med drugim posredovala informacije o načinu vložitve vlog za pomoč in zahtevkov za plačila v skladu s členom 13 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe št. 1306/2013 glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost (UL 2014, L 181, str. 48).

9        Češka republika je z dopisom z dne 11. decembra 2018 Komisiji predložila dodatne informacije, med drugim, glede zavrnitve več zahtevkov za plačila na podlagi sheme aktivnega kmeta v skladu s členom 9(2) Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (UL 2013, L 347, str. 608).

10      Komisija je z dopisom z dne 6. maja 2019 češke organe obvestila o obstoju neizpolnitve obveznosti glede minimalne stopnje kontrol, ki jih je treba opraviti na podlagi člena 35 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe št. 1306/2013 v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (UL 2014, L 227, str. 69) za shemo pomoči „ozelenitev“ (v nadaljevanju: shema ozelenitve), in od njih zahtevala dodatne informacije. Češki organi so te informacije predložili z dopisom z dne 4. julija 2019.

11      Komisija je z dopisom z dne 20. decembra 2019 češkim organom poslala predhodne ugotovitve preiskave (v nadaljevanju: predhodne ugotovitve) v skladu s členom 34(3), tretji pododstavek, Izvedbene uredbe št. 908/2014. Komisija je v tem dopisu potrdila svoje stališče, ki ga je izrazila že v dopisu z ugotovitvami, glede neskladnosti sistema kontrol, ki ga je Češka republika vzpostavila za preverjanje dodelitve pomoči na površino, ki so bile kmetom izplačane iz EKJS in EKSRP v letih od 2015 do 2017. Poleg tega je Češko republiko obvestila o njeni pravici, da v skladu s členom 40(1) Izvedbene uredbe št. 908/2014 začne spravni postopek.

12      Natančneje, glede neskladnosti sistema kontrol, ki ga je vzpostavila Češka republika, je Komisija, med drugim, ugotovila pomanjkljivosti v zvezi s petimi ključnimi kontrolami.

13      Na prvem mestu, Komisija je menila, da so češki organi pri določitvi statusa aktivnega kmeta prosilca za pomoč kršili člen 9(2) Uredbe št. 1307/2013 (v nadaljevanju: kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta).

14      V zvezi s tem je Komisija glede čeških organov navedla, da:

–        so za dokazovanje, da sta bila izpolnjena dveh od treh pogojev iz člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013, uporabili eno samo merilo; tako je Komisija menila, da je Češka republika neupravičeno omejila dostop do statusa aktivnega kmeta osebam, ki so na seznamu oseb, ki niso – če ni dokazano nasprotno – upravičene do prejema pomoči v okviru skupne kmetijske politike (SKP), ker se ne štejejo za aktivne kmete, in sicer fizičnim ali pravnim osebam in združenjem fizičnih ali pravnih oseb, ki upravljajo letališča, železniške storitve, vodne objekte, nepremičninske storitve ali stalna športna in rekreacijska igrišča (v nadaljevanju: seznam izključitev), iz člena 9(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 1307/2013;

–        pri preverjanju pogojev iz člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 za pridobitev statusa aktivnega kmeta niso upoštevali družb, povezanih s prosilcem za pomoč.

15      Na drugem mestu, Komisija je ugotovila pomanjkljivosti v sistemu kontrol, ki so ga češki organi vzpostavili glede identifikacije trajnega travinja, s čimer so kršili člen 4(1)(h) Uredbe št. 1307/2013 (v nadaljevanju: kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja).

16      Na tretjem mestu, Komisija je trdila, da so češki organi kršili določbe prava Unije v zvezi z izbiro vzorca upravičencev do pomoči, pri katerih Komisija opravi pregled (v nadaljevanju: kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca). Kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca je bila sestavljena iz dveh sklopov:

–        glede prvega sklopa (v nadaljevanju: kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, ki se nanaša na standardne kontrole) je Komisija menila, da so češki organi v izračun minimalne stopnje standardnih kontrol, ki jih je bilo treba opraviti za shemo enotnega plačila na površino (v nadaljevanju: shema SEPP) v skladu s členom 30(a) Izvedbene uredbe št. 809/2014, (v nadaljevanju: standardne kontrole), napačno vključili nadaljnje preglede, ki jih je treba opraviti, kadar je upravičenec do pomoči v predhodnem letu prejel zmanjšano upravno kazen v smislu člena 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1394 z dne 16. avgusta 2016 o spremembi Uredbe št. 809/2014 v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju: nadaljnji pregledi);

–        glede drugega sklopa (v nadaljevanju: kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, ki se nanaša na ozelenitev) je Komisija trdila, da je prišlo do kršitve člena 35 Izvedbene uredbe št. 809/2014, z obrazložitvijo, da češki organi v letih 2016 in 2017 za shemo ozelenitve niso povečali deleža upravičencev do pomoči, pri katerih se opravi pregled na kraju samem, po ugotovitvi obstoja nepravilnosti v shemi SEPP v predhodnih letih.

17      Na četrtem mestu, Komisija je ugotovila kršitev člena 63 Uredbe št. 1306/2013 in člena 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014, ki določata, da je treba po ugotovitvi, da površina ni upravičena do pomoči, zneske, ki so bili kmetom za to površino neupravičeno izplačani, izterjati, in se uporabijo upravne kazni. Po mnenju Komisije pa na podlagi sistema, ki so ga češki organi vzpostavili za identifikacijo neupravičenih površin, in sicer z letno posodobitvijo identifikacijskega sistema za kmetijske parcele (v nadaljevanju: ISKP), ni bilo mogoče preveriti, ali površina, ki ni upravičena do pomoči za eno leto, prav tako ni bila upravičena za predhodna leta in bi bilo treba zato začeti postopek izterjave neutemeljenih plačil. Tako bi morali po mnenju Komisije češki organi po ugotovitvi obstoja neupravičene površine leta 2017 preveriti, ali je bila ista površina neupravičena v letih 2015 in 2016 (v nadaljevanju: kršitev v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil).

18      Na petem mestu, Komisija je zatrjevala kršitev člena 13(1) Uredbe št. 640/2014 (v nadaljevanju: kršitev v zvezi s prepozno vložitvijo zahtevka). V zvezi s tem je Komisija navedla, da kadar so bile vloge za pomoč ali zahtevki za plačila vloženi na spletu v rokih iz člena 13(1) Uredbe št. 640/2014 brez elektronskega podpisa in jih je prosilec nato osebno podpisal pri pristojnem uradu, bi morali češki organi v naslednjih petih dneh znesek pomoči, do katere je bil prosilec upravičen, znižati za 1 % na delovni dan, kot je določeno v členu 13(1) te uredbe (v nadaljevanju: 1‑odstotno znižanje). Po mnenju Komisije je bil namreč datum vložitve teh vlog datum, ko jih je prosilec osebno podpisal, in ne datum, ko so bile vložene prek spleta, ta datum pa je bil po datumu izteka rokov iz člena 13(1) Uredbe št. 640/2014. Po mnenju Komisije je šlo torej za prepozne zahtevke, ki bi morali pripeljati do uporabe 1‑odstotnega znižanja.

19      Češki organi so 4. februarja 2020 na podlagi člena 40(1) Izvedbene uredbe št. 908/2014 poslali zahtevek za spravo.

20      Spravni organ je 5. oktobra 2020 posredoval poročilo, v katerem je ugotovil, da sprava ni mogoča.

21      Češka republika je z dopisom z dne 13. novembra 2020 Komisiji poslala dodatne informacije.

22      Komisija je z dopisom z dne 26. marca 2021 Češki republiki sporočila končne ugotovitve preiskave (v nadaljevanju: končne ugotovitve) v skladu s členom 34(4) Izvedbene uredbe št. 908/2014.

23      Najprej, Komisija je v končnih ugotovitvah potrdila svoje stališče, da je Češka republika kršila pet ključnih kontrol.

24      Dalje, Komisija se je v končnih ugotovitvah odločila uporabiti 2‑odstotni pavšalni popravek za sredstva, ki jih je Češki republiki vrnila v okviru sheme finančne discipline za leta od 2015 do 2017.

25      Komisija je spomnila, da so bila sredstva, ki so bila prvotno izvzeta iz plačil kmetom, povrnjena češkim organom z naslednjimi izvedbenimi uredbami (v nadaljevanju: uredbe o vračilu):

–        Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/2073 z dne 23. novembra 2016 o povrnitvi odobritev, prenesenih iz proračunskega leta 2016, v skladu s členom 26(5) Uredbe št. 1306/2013 (UL 2016, L 320, str. 25);

–        Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/2197 z dne 23. novembra 2017 o povrnitvi odobritev, prenesenih iz proračunskega leta 2017, v skladu s členom 26(5) Uredbe št. 1306/2013 (UL 2016, L 312, str. 86);

–        Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/1848 z dne 26. novembra 2018 o povrnitvi odobritev, prenesenih iz proračunskega leta 2018, v skladu s členom 26(5) Uredbe št. 1306/2013 (UL 2018, L 300, str. 4).

26      Ker je moral znesek sredstev, ki jih je Komisija vrnila z uredbami o vračilu, odražati višino zneskov, ki so bili prvotno izvzeti iz neposrednih plačil kmetom, je Komisija v končnih ugotovitvah odločila, da se za ta sredstva uporabi 2‑odstotni pavšalni popravek v skladu s popravki, ki jih je v okviru preiskave uporabila za shemi SEPP in ozelenitve ter za shemo za mlade kmete (v nadaljevanju: shema SMK) in za prostovoljno shemo vezane podpore (v nadaljevanju: shema PSVP). Znesek tega pavšalnega popravka je torej znašal 654.697,95 EUR.

27      Nazadnje, Komisija je v končnih ugotovitvah za vse kršitve, očitane Češki republiki, predlagala, naj se iz financiranja Unije izključi znesek v višini 44.098.570,70 EUR, ki izhaja iz uporabe finančnega popravka v skladu s členom 12, od (6) do (8), Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 907/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 v zvezi s plačilnimi agencijami in ostalimi organi, finančnim upravljanjem, potrditvijo obračunov, varščinami in uporabo eura (UL 2014, L 255, str. 18).

28      Komisija je z dopisom z dne 21. oktobra 2021 Češki republiki posredovala zbirno poročilo (v nadaljevanju: zbirno poročilo), v katerem je spomnila na različne faze preiskave, obseg pripomb Češke republike med postopkom potrditve skladnosti in obrazložitev svojih končnih ugotovitev.

29      Komisija je 17. novembra 2021 sprejela izpodbijani sklep, s katerim je Češki republiki naložila finančni popravek v višini 44.098.570,70 EUR.

B.      Nadaljnja preiskava AA/2020/012/CZ

30      Komisija je pred zaključkom preiskave začela nadaljnjo preiskavo proti Češki republiki, da bi temeljito preučila nekatera vprašanja, ki so že bila predmet preiskave (AA/2020/012/CZ, v nadaljevanju: nadaljnja preiskava), na podlagi člena 52 Uredbe št. 1306/2013 in člena 34 Izvedbene uredbe št. 908/2014. Nadaljnja preiskava je bila osredotočena predvsem na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

31      Komisija je med 31. avgustom in 4. septembrom 2020 v okviru nadaljnje preiskave opravila nadaljnjo revizijo na kraju samem v Češki republiki.

32      Komisija je z dopisom z dne 23. oktobra 2020 češkim organom sporočila rezultate svojih preverjanj v skladu s členom 34(2) Izvedbene uredbe št. 908/2014. V tem dopisu je med drugim navedla, da so bile z nadaljnjo preiskavo ugotovljene pomanjkljivosti pri razvrščanju trajnega travinja, s čimer je bil kršen člen 4(1)(h) Uredbe št. 1307/2013. Po njenem mnenju je šlo za enake pomanjkljivosti, kot so bile ugotovljene v predhodnih ugotovitvah preiskave. Poleg tega je Komisija češke organe pozvala, naj predložijo dodatne informacije.

33      Komisija in češki organi so se 1. julija 2021 sestali na nadaljnjem dvostranskem sestanku.

34      Češki organi so z dopisom z dne 30. julija 2021 Komisiji predložili dodatne informacije v zvezi z razvrščanjem trajnega travinja v smislu člena 4(1)(h) Uredbe št. 1307/2013 (v nadaljevanju: dopis z dne 30. julija 2021).

35      Komisija je 24. avgusta 2021 Češki republiki posredovala zapisnik z nadaljnjega dvostranskega sestanka. V tem dokumentu je Komisija:

–        navedla, da je na podlagi informacij, ki so jih češki organi predložili na nadaljnjem dvostranskem sestanku in v dopisu z dne 30. julija 2021, menila, da je vprašanje obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja za obdobje, ki ga zajema nadaljnja preiskava, zaključeno;

–        obžalovala, da češki organi predloženih informacij, ki naj bi bile prav tako upoštevne v okviru preiskave, niso predložili v okviru postopka potrditve skladnosti, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa.

II.    Predlogi strank

36      Češka republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na to, da je Komisija naložila izpodbijani finančni popravek zaradi kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta, identifikacijo trajnega travinja, izbiro kontrolnega vzorca, izterjavo neutemeljenih plačil in prepozno vložitvijo zahtevka ter v okviru sheme finančne discipline;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

37      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        plačilo stroškov naloži Češki republiki.

III. Utemeljenost

38      Češka republika v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, pri čemer s prvim izpodbija kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta, z drugim kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, s tretjim kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, s četrtim kršitev v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil, s petim kršitev v zvezi s prepozno vložitvijo zahtevka, s šestim pa shemo finančne discipline.

A.      Prvi tožbeni razlog: izpodbijanje kršitve v zvezi s statusom aktivnega kmeta

39      Prvi tožbeni razlog, s katerim se izpodbija kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta, je sestavljen iz dveh delov.

1.      Prvi del prvega tožbenega razloga: nezakonitost tega, da je Komisija naložila izpodbijani finančni popravek, čeprav Češka republika ni kršila člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013

40      V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga Češka republika navaja dva očitka.

a)      Prvi očitek: izpodbijanje kršitve člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 zaradi uporabe enega samega merila za dokazovanje izpolnjevanja dveh od treh pogojev iz te določbe

41      Češka republika s tem prvim očitkom trdi, da ni kršila člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013. Njena odločitev, da uporabi eno samo merilo, da bi dokazala izpolnjevanje pogoja iz člena 9(2), tretji pododstavek, točka (b), Uredbe št. 1307/2013, v skladu s katerim kmetijske dejavnosti prosilca niso zanemarljive (v nadaljevanju: pogoj (b)), in izpolnjevanje pogoja iz člena 9(2), tretji pododstavek, točka (c), iste uredbe, v skladu s katerim je glavna dejavnost ali poslovni namen prosilca opravljanje kmetijske dejavnosti (v nadaljevanju: pogoj (c)), naj ne bi bila nezakonita.

42      Komisija ta očitek izpodbija.

43      Najprej je treba ugotoviti, da člen 9(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 določa izpodbojno domnevo, da se fizične ali pravne osebe in združenja fizičnih ali pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost s seznama izključitev, ne štejejo za aktivne kmete in niso upravičene do neposrednih plačil iz EKJS in EKSRP (v nadaljevanju: izpodbojna domneva). Vendar lahko v skladu s členom 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 iste fizične ali pravne osebe in združenja fizičnih ali pravnih oseb ovržejo izpodbojno domnevo, če v obliki, ki jo zahtevajo države članice, predložijo preverljive dokaze, ki izkazujejo izpolnjevanje enega od treh naslednjih pogojev:

–        letni znesek neposrednih plačil, ki so jih prejeli, pomeni najmanj 5 % skupnih prihodkov, ki so jih prejeli iz nekmetijskih dejavnosti v zadnjem obračunskem letu, za katero so na voljo takšni dokazi,

–        njihove kmetijske dejavnosti niso zanemarljive,

–        njihova glavna dejavnost ali poslovni namen je opravljanje kmetijske dejavnosti.

44      Merila za uporabo pogojev iz člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 so natančneje določena v členu 13 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 639/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe št. 1307/2013 ter o spremembi Priloge X k navedeni uredbi (UL 2014, L 181, str. 1). Ta določba določa:

–        v zvezi s pogojem (b), da kmetijske dejavnosti prosilca niso zanemarljive, če skupni prihodki iz kmetijskih dejavnosti, ki jih je prosilec prejel v zadnjem obračunskem letu, za katero so na voljo dokazi, znašajo najmanj tretjino skupnih prihodkov, prejetih v zadnjem obračunskem letu, za katero so takšni dokazi na voljo; vendar lahko države članice določijo nadomestna merila, ki prosilcu omogočajo dokazovanje, da njegove kmetijske dejavnosti niso zanemarljive;

–        v zvezi s pogojem (c), da se kmetijska dejavnost šteje za glavno dejavnost ali poslovni namen pravne osebe, če je ta kot glavna dejavnost ali poslovni namen zabeležena v uradnem poslovnem registru ali se to dokaže z drugim enakovrednim uradnim dokazom države članice; v primeru fizičnih oseb se zahteva enakovredni dokaz; če taki registri ne obstajajo, države članice uporabijo enakovredni dokaz; vendar lahko države članice določijo nadomestna merila, v skladu s katerimi se kmetijska dejavnost šteje kot glavna dejavnost ali poslovni namen fizične ali pravne osebe.

45      V tem okviru je treba analizirati štiri trditve Češke republike.

1)      Prva trditev: člen 13(1), tretji pododstavek, in (3), tretji pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014 državam članicam daje možnost, da opredelijo alternativa merila tistim, ki so določena v tem členu, in ne določa nobene omejitve glede njihove izbire

46      Češka republika s prvo trditvijo navaja, da so merila za razlago pogoja iz točke (b) in pogoja iz točke (c) določena v členu 13(1) in (3) Delegirane uredbe št. 639/2014.

47      V zvezi s tem Češka republika trdi, da člen 13(1), prvi pododstavek, in (3), prvi pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014 določa dve različni merili za presojo izpolnjevanja pogoja iz točke (b) in pogoja iz točke (c). Po njenem mnenju namreč ta določba določa, da je treba za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (b) dokazati, da so vsaj tretjina prihodkov prosilca za pomoč kmetijski prihodki (v nadaljevanju: merilo, ki se nanaša na kmetijske prihodke), in da je treba za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (c) dokazati, da to, da prosilec za pomoč opravlja kmetijsko dejavnost, izhaja iz uradnega poslovnega registra ali drugega enakovrednega uradnega dokaza. Vendar Češka republika navaja, da člen 13(1), tretji pododstavek, in (3), tretji pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014 z odstopanjem od teh meril državam članicam daje možnost, da določijo alternativna merila, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da prosilec za pomoč izpolnjuje pogoj iz točke (b) in pogoj iz točke (c).

48      Poleg tega Češka republika meni, da člen 13(1), prvi pododstavek, in (3), prvi pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014 ne določa nobene omejitve glede izbire alternativnih meril držav članic, ki jih je treba sprejeti za dokazovanje, da sta pogoj iz točke (b) in pogoj iz točke (c) izpolnjena, in navedenim državam članicam ne preprečuje, da za dokazovanje izpolnjevanja teh dveh pogojev uporabijo isto merilo, saj imajo v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico.

49      Posledično Češka republika meni, da je lahko v obravnavani zadevi za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (b) in pogoja iz točke (c) prosto uporabila merilo, ki se nanaša na kmetijske prihodke. Šlo naj bi namreč za upoštevno merilo za dokazovanje ne samo tega, da kmetijske dejavnosti prosilca niso bile zanemarljive (pogoj iz točke (b)), ampak tudi tega, da je bila kmetijska dejavnost glavna dejavnost oziroma da je bila del poslovnega namena prosilca (pogoj iz točke (c)).

50      Ugotoviti je treba, da čeprav ni dvoma, da člen 13(1), tretji pododstavek, in (3), tretji pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014 državam članicam daje možnost, da opredelijo merila, ki so alternativa tistim, ki so določena v tem členu, in ne določa nobene omejitve glede njihove izbire, pa morajo države članice ta alternativna merila uporabiti za presojo izpolnjevanja treh pogojev, navedenih v členu 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013.

51      Tako to, da države članice izberejo nadomestna merila v smislu člena 13(1), tretji pododstavek, in (3), tretji pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014, ne more pripeljati do tega, da bi eden od pogojev iz člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 postal brezpredmeten, in s tem do omejitve možnosti, ki jih imajo upravičenci do pomoči za ovrženje izpodbojne domneve.

52      V obravnavani zadevi je bilo s tem, da je Češka republika uporabila merilo, ki se nanaša na kmetijske prihodke, za to, da bi hkrati dokazala izpolnjevanje pogoja iz točke (b) in pogoja iz točke (c), število pogojev, na podlagi katerih lahko upravičenci do pomoči ovržejo izpodbojno domnevo, omejeno na dva. S to izbiro je bil torej kršen člen 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013, ki izrecno določa, da ima upravičenec do pomoči za ovrženje izpodbojne domneve na voljo tri različne možnosti.

53      Prvo trditev je treba torej zavrniti.

2)      Druga trditev: po mnenju Češke republike ni bilo registra ali enakovrednega uradnega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče dokazati, da je bila glavna dejavnost ali poslovni namen prosilca za pomoč kmetijska dejavnost

54      Češka republika z drugo trditvijo trdi, da je bila izbira za uporabo merila, ki se nanaša na kmetijske prihodke, za dokazovanje hkrati izpolnjevanja pogoja iz točke (b) in pogoja iz točke (c) nujna, ker v njenem nacionalnem pravu ni bilo registra ali enakovrednega uradnega dokumenta, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je bila glavna dejavnost ali poslovni namen prosilca za pomoč kmetijska dejavnost, kot je določeno v členu 9(2), tretji pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1307/2013 in v členu 13(3), drugi pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014.

55      Opozoriti je treba, da je Češka republika – čeprav v njenem nacionalnem pravu ni bilo registra ali enakovrednega uradnega dokumenta, s katerim bi bilo mogoče dokazati izpolnjevanje pogoja iz točke (c) – v skladu s členom 13(3), tretji pododstavek, Delegirane uredbe št. 639/2014 lahko prosto določila alternativno merilo za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (c).

56      Iz tega sledi, da bi v obravnavani zadevi Češka republika lahko izbrala drugačno merilo za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (c), ne da bi ji bilo treba uporabiti merilo, ki se nanaša na kmetijske prihodke, ki ga je že uporabila za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (b).

57      Drugo trditev je treba torej zavrniti.

3)      Tretja trditev: možnost uporabe merila, ki se nanaša na kmetijske prihodke, za dokazovanje hkrati izpolnjevanja pogoja iz točke (b) in izpolnjevanja pogoja iz točke (c) je potrdila Komisija

58      Češka republika s tretjo trditvijo navaja, da je možnost uporabe merila, ki se nanaša na kmetijske prihodke, za dokazovanje hkrati izpolnjevanja pogoja iz točke (b) in pogoja iz točke (c) Komisija potrdila na predstavitvi državam članicam, ki je potekala 27. oktobra 2015, v zvezi oceno statusa aktivnega kmeta (v nadaljevanju: predstavitev državam članicam).

59      Navesti je treba, da je Komisija – tudi ob predpostavki, da je predstavitev državam članicam zanjo lahko zavezujoča pri razlagi člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 – na predstavitvi pojasnila, da se merilo, ki se nanaša na kmetijske prihodke, kot alternativno merilo za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (c) lahko uporabi le, če ga država članica ni uporabila tudi za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (b).

60      Zato je treba tretjo trditev zavrniti.

4)      Četrta trditev: člen 9(7) Uredbe št. 1307/2013, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2017/2393, določa, da se lahko države članice odločijo, da sta za dokazovanje statusa aktivnega kmeta prosilca za pomoč navedena samo en ali dva od pogojev iz člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013

61      Republika češka s četrto trditvijo trdi, da člen 9(7) Uredbe št. 1307/2013, kakor je bil spremenjen z Uredbo (EU) 2017/2393 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017 o spremembi uredb (EU) št. 1305/2013 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP, št. 1306/2013, 1307/2013, 1308/2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in (EU) št. 652/2014 o določbah za upravljanje odhodkov v zvezi s prehransko verigo, zdravjem in dobrobitjo živali ter v zvezi z zdravjem rastlin in rastlinskim razmnoževalnim materialom (UL 2017, L 350, str. 15), določa, da se države članice lahko odločijo, da se je za dokazovanje statusa aktivnega kmeta prosilca za pomoč mogoče sklicevati samo na eno ali dve od meril iz člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013.

62      Res je, da je treba ugotoviti, da člen 9(7) Uredbe št. 1307/2013 v različici, ki je trenutno veljavna po začetku veljavnosti Uredbe 2017/2393, določa, da se lahko države članice odločijo, da se smejo osebe ali skupine oseb za dokazovanje, da so aktivni kmetje, sklicevati samo na eno ali dve od treh meril iz člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013.

63      Vendar je ta možnost časovno opredeljena, saj se države članice nanjo lahko sklicujejo šele od leta 2018, in je pogojena s tem, da zadevna država članica o njej Komisijo uradno obvesti najkasneje do 31. marca 2018, če se odločitev uporablja od leta 2018, oziroma do 1. avgusta v letu pred uporabo odločitve, če se ta uporablja od katerega koli naslednjega leta.

64      V obravnavani zadevi preiskava, na podlagi katere je bil sprejet izpodbijani sklep, zajema leta od 2015 do 2017. Možnost, ki je državam članicam dana z novim členom 9(7) Uredbe št. 1307/2013, da pogoje iz člena 9(2), tretji pododstavek, navedene uredbe omejijo na enega ali dva, je bilo mogoče uporabiti šele od leta 2018, torej po nastanku dejanskega stanja v obravnavani zadevi, in jo je torej treba šteti za neupoštevno za rešitev obravnavane zadeve.

65      Zato je treba četrto trditev in s tem prvi očitek v celoti zavrniti.

b)      Drugi očitek: izpodbijanje kršitve člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 zaradi neupoštevanja povezanih družb pri kontroli statusa aktivnega kmeta prosilca za pomoč

66      Češka republika z drugim očitkom zatrjuje, da ni kršila člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013, zaradi neupoštevanja povezanih družb pri kontroli, ali ima prosilec za pomoč status aktivnega kmeta.

67      V zvezi s tem Češka republika trdi, da se izraz „združenja fizičnih ali pravnih oseb“ iz člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 nanaša zgolj na združenja fizičnih ali pravnih oseb, z izključitvijo povezanih družb. Po njenem mnenju to pomeni, da je treba izpolnjevanje pogojev iz te določbe, ki prosilcu za pomoč omogočajo pridobitev statusa aktivnega kmeta, preveriti samo glede združenja kot celote.

68      Komisija ta očitek izpodbija.

69      Najprej je treba navesti, da pojem „združenja fizičnih ali pravnih oseb“ iz člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013, katerega besedilo je navedeno v točki 43 zgoraj, ni opredeljen niti v Uredbi št. 1307/2013 niti v Delegirani uredbi št. 639/2014, ki pa določa merila za izvajanje člena 9 Uredbe št. 1307/2013.

70      V zvezi s povezanimi družbami je treba navesti, da niti v Uredbi št. 1307/2013, niti v Delegirani uredbi št. 639/2014, niti v Smernicah Komisije DSCG/2014/29 z dne 15. aprila 2014, ki določajo merila za razlago člena 9 Uredbe št. 1307/2013, ni nobenega sklicevanja na ta pojem niti, a fortiori, nobene opredelitve tega pojma.

71      Vendar je Komisija v predstavitvi državam članicam navedla, da je treba člen 9(2) Uredbe št. 1307/2013 razlagati tako, da lahko dejavnosti s seznama izključitev opravljajo fizične ali pravne osebe ali njihova združenja neposredno oziroma prek povezane družbe.

72      Poleg tega je Komisija v dopisu, poslanemu nemškemu ministrstvu za prehrano in kmetijstvo z dne 29. januarja 2016, ki je bil nato dan na voljo drugim državam članicam, trdila, da v smislu člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 „povezana družba“ pomeni vsak subjekt, ki je preko nadzora neposredno ali posredno povezan s prosilcem za pomoč v obliki lastništva ali večinskega lastništva.

73      V tem okviru je treba analizirati štiri trditve, ki jih je Češka republika navedla v utemeljitev drugega očitka.

1)      Prva trditev: vključitev povezanih družb v področje uporabe člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 je v nasprotju z besedilom te določbe

74      Češka republika s prvo trditvijo trdi, da iz člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 ni razvidno, da morajo države članice pri nadzorovanju izpolnjevanja pogojev za dostop do statusa aktivnega kmeta upoštevati družbe, povezane s prosilcem za pomoč. Iz tega po mnenju Češke republike izhaja, da je treba člen 9(2) Uredbe št. 1307/2013 razlagati tako, da je njegov cilj pojasniti, da se neposredna plačila ne odobrijo fizičnim osebam, pravnim osebam ali združenjem fizičnih ali pravnih oseb, ki same opravljajo eno od dejavnosti s seznama izključitev.

75      Komisija to trditev izpodbija.

76      Na prvem mestu, ugotoviti je mogoče, da pojma „povezane družbe“ v besedilu člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 ni.

77      Na drugem mestu, navesti je treba, da združenje v bistvu označuje skupek subjektov, ki so med seboj povezani znotraj iste organizacije. Izraz „združenje“ je zato treba razlagati, kot da je podoben izrazu „skupina“ in kot da se nanaša na vse fizične ali pravne osebe, ki so med seboj povezane znotraj iste bolj ali manj strukturirane podjetniške organizacije. Iz tega sledi, da združenje fizičnih ali pravnih oseb vključuje povezane družbe.

78      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da lahko v skladu s členom 9(2) Uredbe št. 1307/2013 prosilec za pomoč, ki je združenje fizičnih ali pravnih oseb, dejavnosti s seznama izključitev opravlja tako neposredno kot prek povezane družbe, ki je del istega združenja. Prav tako lahko prosilec za pomoč, če ni združenje, ampak fizična ali pravna oseba, ki je del združenja, dejavnosti s seznama izključitev opravlja neposredno ali prek povezane družbe, ki je del istega združenja.

79      Prvo trditev je treba torej zavrniti.

2)      Druga trditev: vključitev povezanih družb v področje uporabe člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 je v nasprotju z opredelitvijo „kmet“ iz člena 4(1)(a) Uredbe št. 1307/2013

80      Češka republika z drugo trditvijo trdi, da je treba pojem „aktivni kmet“ v smislu člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 razlagati ob upoštevanju pojma „kmet“ v skladu s členom 4(1)(a) iste uredbe. Tako pojem „aktivni kmet“ kot pojem „kmet“ pa naj bi se nanašala na same prosilce, z izključitvijo povezanih družb.

81      Komisija to trditev izpodbija.

82      Navesti je treba, da člen 4(1)(a) Uredbe št. 1307/2013 opredeljuje kmeta kot fizično ali pravno osebo oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb – ne glede na pravni status, ki je takemu združenju in njegovim članom dodeljen z nacionalnim pravom – katerega kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju uporabe Pogodb, kot je opredeljeno v členu 52 PEU v povezavi s členoma 349 in 355 PDEU.

83      Obstoj povezave med pojmom „aktivni kmet“ v smislu člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 in pojmom „kmet“ v smislu člena 4(1)(a) iste uredbe je potrjen s sodno prakso, v kateri je pojasnjeno, da mora oseba za to, da bi lahko bila zajeta s pojmom aktivnega kmeta, najprej izpolnjevati zahteve iz člena 4(1)(a) Uredbe št. 1307/2013, ki se nanaša na pojem „kmet“ (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2022, Avio Lucos, C‑176/20, EU:C:2022:274, točka 54).

84      Obstoj povezave med pojmoma „kmet“ in „aktivni kmet“ pa ne more omajati ugotovitve iz točke 78 zgoraj, da lahko prosilec za pomoč v skladu s členom 9(2) Uredbe št. 1307/2013 dejavnosti s seznama izključitev opravlja tako neposredno kot prek povezane družbe, ki je del istega združenja.

85      V nasprotju s tem, kar trdi Češka republika, iz člena 4(1)(a) Uredbe št. 1307/2013 namreč ne izhaja, da mora fizična oseba, pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot kmeta, neposredno opravljati svoje dejavnosti.

86      Drugo trditev je treba torej zavrniti.

3)      Tretja trditev: vključitev povezanih družb v področje uporabe člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 je v nasprotju s ciljem te določbe

87      Češka republika s tretjo trditvijo trdi, da je vključitev povezanih družb v področje uporabe člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 v nasprotju s ciljem te določbe, ki je omejiti neposredna plačila na podlagi SKP na kmete, ki sami opravljajo kmetijsko dejavnost, ki ni obrobna.

88      Komisija to trditev izpodbija.

89      Navesti je treba, da je cilj ureditve, ki se nanaša na pojem „aktivni kmet“, pojasnjen v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 1307/2013, v kateri je med drugim navedeno:

„Izkušnje pridobljene z uporabo različnih shem podpore za kmete so pokazale, da je bila podpora v več primerih dodeljena fizičnim ali pravnim osebam, katerih poslovni namen ni imel ali je imel le v zanemarljivi meri za cilj opravljanje kmetijske dejavnosti. Za zagotovitev boljše ciljne usmerjenosti podpore države članice neposrednih plačil ne bi smele dodeljevati določenim fizičnim in pravnim osebam, razen če lahko take osebe dokažejo, da se s kmetijsko dejavnostjo ne ukvarjajo le obrobno.“

90      Iz tega sledi, da – v nasprotju s tem, kar trdi Češka republika – uvodna izjava 10 Uredbe št. 1307/2013 ne zahteva, da dejavnosti s seznama izključitev opravlja neposredno prosilec, ne glede na to, ali gre za fizično osebo, pravno osebo oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb.

91      Člen 9(2) Uredbe št. 1307/2013 je treba glede na njegov cilj, ki je preprečiti tveganje goljufije v zvezi s proračunom Unije in omejiti plačila na podlagi SKP samo na kmete, ki resnično opravljajo kmetijsko dejavnost, razlagati tako, da se uporablja ne glede na to, ali prosilec, ki je fizična ali pravna oseba oziroma zadevno združenje, eno od dejavnosti s seznama izključitev opravlja neposredno ali prek povezanih družb.

92      Če se povezane družbe ne bi upoštevale, bi lahko prosilci svoje dejavnosti dejansko razdelili med več povezanih pravnih subjektov, da bi obšli omejitve, ki jih ta določba določa za priznanje njihovega statusa aktivnega kmeta. Nadzor, ki ga izvajajo pristojni organi držav članic, bi bil torej omejen na kmetijske dejavnosti, ki jih neposredno opravlja prosilec, razen tistih, ki se opravljajo prek povezanih družb.

93      V zvezi s tem Češka republika v repliki trdi, da se člen 60 Uredbe št. 1306/2013 nanaša na tveganje, da prosilec za pomoč namerno razdeli svoje dejavnosti na več pravnih subjektov, da bi se izognil uporabi člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013.

94      Vendar je treba, na prvem mestu, navesti, da člen 60 Uredbe št. 1306/2013 ne zadostuje za izognitev tveganju goljufije, ki škodi proračunu Unije, ki bi bila posledica razdelitve dejavnosti prosilca na podlagi statusa aktivnega kmeta. Ta določba namreč določa:

„Brez poseganja v posebne določbe se nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje.“

95      Na drugem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso je za dokaz umetnega ustvarjanja pogojev v smislu člena 60 Uredbe št. 1306/2013, na eni strani, potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da čeprav so bili pogoji, določeni v upoštevni ureditvi, formalno spoštovani, cilj, ki mu ta ureditev sledi, ni bil dosežen, in, na drugi strani, subjektivni element, ki sestoji iz namena pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji, ki se zahtevajo za pridobitev te koristi (glej v tem smislu sodbi z dne 21. julija 2005, Eichsfelder Schlachtbetrieb, C‑515/03, EU:C:2005:491, točka 39, in z dne 7. februarja 2023, Confédération paysanne in drugi (Mutagenèse aléatoire in vitro), C‑688/21, EU:C:2023:75, točka 33).

96      V teh okoliščinah je ob upoštevanju širokega področja uporabe člena 60 Uredbe št. 1306/2013 in omejitev glede dokazov, določenih v sodni praksi, navedeni v točki 95 zgoraj, mogoče, da zloraba, pri kateri se obide uporaba pravil o statusu aktivnega kmeta, ne spada na področje uporabe člena 60 Uredbe št. 1306/2013, pa vendar pomeni kršitev člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013.

97      Tako ni mogoče trditi, da že ta določba zadostuje za preprečitev tveganja, da bi prosilec za pomoč svoje dejavnosti razdelil med več pravnih subjektov, da bi se izognil kontroli svojega statusa aktivnega kmeta na podlagi člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013.

98      Tretjo trditev je treba torej zavrniti.

4)      Četrta trditev: vključitev povezanih družb v področje uporabe člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 je v nasprotju z načelom pravne varnosti

99      Češka republika s četrto trditvijo trdi, da lahko Komisija v skladu z načelom pravne varnosti državi članici naloži finančni popravek le, če kršitev, ki ji jo očita, jasno in natančno izhaja iz pravnega okvira, ki se uporablja. V obravnavani zadevi pa naj vključitev povezanih družb v področje uporabe člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 ne bi izhajala jasno in natančno iz pravnega okvira, ki se uporablja.

100    Komisija to trditev izpodbija.

101    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti vsaka obveznost, naložena državam članicam, ki bi lahko zanje imela finančne posledice, dovolj jasna in natančna, da se jim omogoči, da razumejo njen obseg in jo izpolnijo. Načelo pravne varnosti, ki je del splošnih načel prava Unije, namreč zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in imajo predvidljive učinke, da se lahko zadevne osebe orientirajo v položajih in pravnih razmerjih, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 6. septembra 2018, Češka republika/Komisija, C‑4/17 P, EU:C:2018:678, točka 58; z dne 17. novembra 2022, Avicarvil Farms, C‑443/21, EU:C:2022:899, točka 46, in z dne 19. decembra 2019, Češka republika/Komisija, T‑509/18, EU:T:2019:876, točka 40).

102    V obravnavani zadevi pa jasno in natančno izhaja – v smislu te sodne prakse – da lahko združenje fizičnih ali pravnih oseb oziroma fizična ali pravna oseba, ki je del združenja, dejavnosti s seznama izključitev opravlja tako neposredno kot prek povezane družbe, ki je del istega združenja.

103    V teh okoliščinah je treba četrto trditev zavrniti.

104    Posledično je treba drugi očitek zavrniti in s tem zavrniti prvi del prvega tožbenega razloga v celoti.

2.      Drugi del prvega tožbenega razloga: Komisija je kršila člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in načelo sorazmernosti, ker znesek izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na domnevno kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta, ne ustreza resnosti očitane neskladnosti

105    Z drugim delom prvega tožbenega razloga Češka republika trdi, da je Komisija kršila člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in načelo sorazmernosti, ker znesek izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na domnevno kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta, ne ustreza resnosti očitane neskladnosti.

106    Najprej je treba navesti, da člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 določa tri vrste popravkov: „izračunani“ popravek, „ekstrapolacijski“ popravek in „pavšalni“ popravek. Poleg tega vzpostavlja hierarhijo med temi popravki. Izračunani popravek se namreč uporabi, kadar je mogoče ugotoviti natančne neustrezno porabljene zneske. Če ni tako, se lahko uporabi ekstrapolacijski popravek ali pavšalni popravek, pri čemer se pavšalni popravek uporabi le takrat, kadar zaradi narave primera ali zato, ker država članica Komisiji ni predložila potrebnih informacij, s sorazmernim prizadevanjem ni mogoče natančno določiti finančne škode, povzročene Uniji.

107    Poleg tega je iz člena 12(6) Delegirane uredbe št. 907/2014 razvidno, da lahko Komisija pavšalni popravek uporabi le takrat, kadar pogoji za uporabo izračunanega popravka ali ekstrapolacijskega popravka niso izpolnjeni oziroma kadar je narava primera takšna, da zneskov za izključitev ni mogoče jasno določiti, pri čemer upošteva naravo in težo kršitve ter svojo oceno tveganja finančne škode za Unijo. Pri uporabi pavšalnega popravka mora Komisija kljub sorazmernemu prizadevanju prav tako upoštevati vrsto ugotovljene neskladnosti in, med drugim, ugotoviti, ali gre za pomanjkljivost pri ključni kontroli ali pomožni kontroli.

108    Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo sorazmernosti kot splošno načelo prava Unije zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zastavljenega cilja (glej sodbo z dne 12. februarja 2020, Madžarska/Komisija, T‑505/18, neobjavljena, EU:T:2020:56, točka 105 in navedena sodna praksa). Tako je treba, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj obremenjujoč, povzročene nevšečnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne 3. marca 2016, Španija/Komisija, T‑675/14, neobjavljena, EU:T:2016:123, točka 51 in navedena sodna praksa).

109    V obravnavani zadevi je Komisija Češki republiki naložila enkratni pavšalni popravek za dva dela kršitve v zvezi s statusom aktivnega kmeta, ki se izpodbijata v okviru prvega dela prvega tožbenega razloga, in sicer kršitev člena 9(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 1307/2013 zaradi uporabe enega samega merila za dokazovanje izpolnjevanja dveh od treh pogojev iz te določbe, in kršitev člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 zaradi neupoštevanja povezanih družb pri kontroli statusa aktivnega kmeta prosilca za pomoč. Pavšalni popravek, ki ga je naložila Komisija, dejansko znaša 5 % od 10 % plačil, ki jih je Češka republika izvedla v nasprotju z določbami o statusu aktivnega kmeta.

110    V tem okviru je treba analizirati dva očitka, ki ju je Češka republika navedla v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga.

a)      Prvi očitek: neobstoj finančne škode, ki bi lahko upravičila to, da je Komisija naložila izpodbijani finančni popravek, ki se nanaša na domnevno kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta

111    Češka republika s prvim očitkom trdi, da domnevna kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta Uniji ni povzročila nobene finančne škode, ki bi lahko upravičila naložitev izpodbijanega finančnega popravka s strani Komisije.

112    V zvezi s tem Češka republika navaja, da – kot je bilo navedeno v dopisu z dne 11. decembra 2018 in dopisu češkega ministrstva za kmetijstvo z dne 9. oktobra 2015 po zavrnitvi zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta na podlagi člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 – njeni organi zneskov za aktivne kmete niso uporabili v korist drugih kmetov na podlagi različnih shem podpore. Češka republika zato trdi, da zavrnitev zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta ni povzročila povečanja plačil drugim kmetom in da nobena finančna škoda ni posledica zavrnitve teh zahtevkov.

113    Poleg tega Češka republika meni, da nobeden od prosilcev, katerih dostop do statusa aktivnega kmeta so njeni organi zavrnili z uporabo merila v zvezi s kmetijskimi prihodki, za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (c) ne bi mogel koristiti takega statusa in z njim povezanih plačil iz EKJS in EKSRP, če bi se uporabilo drugačno merilo. Tako po mnenju Češke republike zavrnitev teh prošenj za pomoč ne more povzročiti nobene finančne škode za proračun Unije.

114    Komisija ta očitek izpodbija.

115    Najprej je treba navesti, da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar izpodbija rezultate preverjanj, ki so jih opravili nacionalni organi, in da bi dokazala obstoj kršitve pravil SKP, predložiti dokaz o resnem in razumnem dvomu, ki ga ima glede teh kontrol, ki jih opravijo nacionalni organi, oziroma številčnih podatkov, ki jih ti posredujejo. Komisiji ni treba izčrpno dokazati pomanjkljivosti teh kontrol ali nepravilnosti teh številčnih podatkov. Ta ublažitev zahteve po dokazu, ki ga mora predložiti Komisija, je pojasnjena s tem, da je država članica v najprimernejšem položaju za zbiranje in preverjanje podatkov, potrebnih za potrditev obračunov kmetijskih skladov (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 2019, Grčija/Komisija, T‑295/18, neobjavljena, EU:T:2019:880, točka 77 in navedena sodna praksa, in z dne 25. junija 2020, Poljska/Komisija, T‑506/18, neobjavljena, EU:T:2020:282, točka 31 in navedena sodna praksa).

116    Tako mora v skladu s sodno prakso država članica, če Komisija izrazi resen in razumen dvom, predložiti najpodrobnejši in najpopolnejši dokaz o resničnosti svojih kontrol oziroma številčnih podatkov ter, odvisno od okoliščin primera, o nepravilnosti trditev Komisije (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Italija/Komisija, T‑255/13, neobjavljena, EU:T:2015:838, točka 55 in navedena sodna praksa).

117    Iz tega sledi, da zadevna država članica ne more ovreči ugotovitev Komisije, ne da bi svoje trditve podprla z dokazi o obstoju zanesljivega in operativnega sistema kontrol. Če ji ne uspe dokazati, da ugotovitve Komisije niso točne, te lahko vzbudijo resne dvome o vzpostavitvi primerne in učinkovite celote ukrepov spremljanja in nadzora (glej sodbi z dne 19. decembra 2019, Grčija/Komisija, T‑295/18, neobjavljena, EU:T:2019:880, točka 77 in navedena sodna praksa, in z dne 25. junija 2020, Poljska/Komisija, T‑506/18, neobjavljena, EU:T:2020:282, točka 31 in navedena sodna praksa).

118    V obravnavani zadevi je Komisija v okviru postopka potrditve skladnosti, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, menila, da lahko zavrnitev zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta povzroči tveganje za povečanje plačil Češke republike drugim kmetom v okviru različnih shem pomoči. V zvezi s tem je Komisija trdila, da znesek neposrednih plačil, ki se lahko vsako leto odobrijo državi članici, ne sme presegati zgornje meje, določene v skladu s členom 6 Uredbe št. 1307/2013. Tako bi po mnenju Komisije po zavrnitvi zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta lahko obstajalo tveganje, da bi Češka republika v okviru dovoljene zgornje meje zneske, namenjene za plačilo na podlagi določb, ki urejajo status aktivnega kmeta, uporabila za financiranje – z višjimi zneski – kmetov v okviru drugih shem pomoči. Povečanje plačil, izvedenih na podlagi drugih shem pomoči, naj bi za Komisijo pomenilo tveganje za proračun Unije, ker naj ne bi bilo podprto z elementi, ki so specifični za te sheme pomoči, ampak naj bi bilo le posledica zavrnitve zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta.

119    V teh okoliščinah bi morala Češka republika v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 115 in 117 zgoraj, za odpravo resnega in razumnega dvoma, ki ga je izrazila Komisija, predložiti najpodrobnejši in najpopolnejši dokaz, da zavrnitev zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta na podlagi člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 ne povzroči finančne škode za proračun Unije.

120    V tem primeru pa ni bilo tako.

121    Prvič, res je, da je Češka republika v dopisu z dne 11. decembra 2018 predložila navedbe glede devetih prosilcev, ki so bili na podlagi člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 izključeni iz statusa aktivnega kmeta, in navedla, da ta zavrnitev ni povzročila finančne škode za proračun Unije, ker ni povzročila povečanja plačil drugim kmetom. Vendar v podporo svojim trditvam ni predložila nobenega dokaza.

122    Drugič, Češka republika se v tožbi sklicuje na dopis, ki ga je oddelek za neposredna plačila njenega ministrstva za kmetijstvo 27. oktobra 2015 poslal direktorju oddelka za neposredna plačila in okoljsko pomoč Nacionalnega intervencijskega sklada za kmetijstvo, v katerem je bilo navedeno, da je češki minister za kmetijstvo odobril stopnje enotnih plačil na površino, plačila za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje, ter plačila za mlade kmete. Ni pa sporno, da ta dopis ni bil posredovan Komisiji v okviru postopka potrditve skladnosti in ga torej ni bilo mogoče upoštevati pri sprejetju izpodbijanega finančnega popravka. Tudi ob predpostavki, da je bil ta dopis Komisiji poslan v okviru postopka potrditve skladnosti, je treba navesti, da v njem ni dokaza, da zavrnitev zahtevkov za dostop do statusa aktivnega kmeta za leta od 2015 do 2017 na podlagi člena 9(2) Uredbe št. 1307/2013 Uniji ni povzročila finančne škode. V njem so namreč zgolj določene stopnje nekaterih kmetijskih plačil za leto 2015.

123    Tretjič, Češka republika ni predložila nobenega dokaza v podporo svoji trditvi, da nobeden od prosilcev, katerih dostop do statusa aktivnega kmeta so njeni organi zavrnili na podlagi merila v zvezi s kmetijskimi prihodki za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz točke (c), ne bi mogel koristiti takega statusa in z njim povezanih plačil iz EKJS in EKSRP, če bi se uporabilo drugačno merilo.

124    Posledično je treba prvi očitek zavrniti.

b)      Drugi očitek: nenatančnost pri določitvi zneska izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na domnevno kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta

125    Češka republika z drugim očitkom trdi, da bi morala Komisija ob predpostavki, da je kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta Uniji povzročila finančno škodo, to škodo natančno izračunati in ne bi smela biti predmet pavšalnega popravka.

126    Komisija ta očitek izpodbija.

127    Najprej je treba spomniti, da lahko Komisija pavšalne popravke uporabi, kadar s sorazmernim prizadevanjem ni mogoče natančneje opredeliti finančne škode, povzročene Uniji, zlasti ker država članica Komisiji ni predložila potrebnih informacij na podlagi člena 52(2) Uredbe št. 1306/2013.

128    V zvezi s tem je treba navesti, da je v dopisu z dne 11. decembra 2018 navedeno skupno število prosilcev, ki so bili izključeni iz statusa aktivnega kmeta, vendar v njem ni navedena škoda, ki bi jo ta izključitev lahko povzročila EKJS in EKSRP.

129    Poleg tega niti dopis z dne 11. decembra 2018 niti poznejši dokumenti, ki so jih češki organi poslali Komisiji v okviru postopka potrditve skladnosti, ne razkrivajo podatkov o finančni škodi, ki bi lahko izhajala iz neupoštevanja povezanih družb pri kontroli statusa aktivnega kmeta prosilca za pomoč.

130    V teh okoliščinah ob upoštevanju pomena in narave ugotovljene neskladnosti, ki je izhajala iz neizvedbe ključne kontrole, in tega, da s sorazmernim prizadevanjem ni bilo mogoče s številkami natančno izraziti finančne škode, povzročene Uniji po zavrnitvi vlog za pomoč v zvezi s statusom aktivnega kmeta, ni mogoče šteti, da je Komisija kršila člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in načelo sorazmernosti, ko je Češki republiki za kršitev v zvezi s statusom aktivnega kmeta naložila pavšalni popravek v višini 5 % od 10 % plačil, izvedenih v nasprotju s pravom Unije.

131    Zato je treba drugi očitek in s tem drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

132    Posledično je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

B.      Drugi tožbeni razlog: izpodbijanje kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja

133    Drugi tožbeni razlog, s katerim se izpodbija kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, je sestavljen iz dveh delov.

1.      Prvi del drugega tožbenega razloga: nezakonitost naložitve – s strani Komisije – izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ker v okviru preiskave niso bili upoštevani rezultati nadaljnje preiskave, s katero je bil izključen obstoj navedene kršitve

134    V okviru prvega dela drugega tožbenega razloga Češka republika navaja tri očitke.

a)      Prvi očitek: Komisija je kršila člen 52(1) Uredbe št. 1306/2013, člen 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 in načelo dobrega upravljanja

135    Češka republika s prvim očitkom trdi, da je Komisija s tem, da v okviru preiskave ni upoštevala rezultatov nadaljnje preiskave, s katero je bil zavrnjen obstoj kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, kršila člen 52(1) Uredbe št. 1306/2013, člen 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 ter načelo dobrega upravljanja.

136    Najprej je treba spomniti, da sta se preiskava in nadaljnja preiskava časovno prekrivali. Preiskava se je začela 18. septembra 2017 (to je na začetku prve revizije na kraju samem) in se je zaključila po tem, ko je bilo 21. oktobra 2021 s sprejetjem izpodbijanega sklepa 17. novembra 2021 poslano zbirno poročilo. Nadaljnja preiskava se je začela 31. avgusta 2020 (to je na začetku nadaljnje revizije) in se je glede kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja zaključila 24. avgusta 2021 s sprejetjem zapisnika nadaljnjega dvostranskega sestanka, na podlagi katerega je bilo mogoče zaključiti vprašanje obstoja navedene kršitve.

137    V teh okoliščinah je treba – ob upoštevanju dejstva, da sta bila zbirno poročilo in izpodbijani sklep sprejeta po tem, ko je bilo v okviru nadaljnje preiskave zaključeno vprašanje obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja – preučiti, ali bi morala Komisija v okviru preiskave odločiti o vprašanju obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja ob upoštevanju elementov, ki so se pojavili med nadaljnjo preiskavo.

138    V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisija v skladu s členom 52(1) Uredbe št. 1306/2013, kadar ugotovi, da država članica ni izvršila odhodkov v skladu s pravom Unije, sprejme izvedbene akte, s katerimi določi zneske, ki se izključijo iz financiranja Unije.

139    Prav tako je treba navesti, da člen 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 odločitev Komisije, da iz financiranja Unije izključi odhodke, ki jih je država članica izvršila v nasprotju z veljavnimi pravili, pogojuje s spoštovanjem postopka potrditve skladnosti.

140    Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso med jamstvi, zagotovljenimi s pravnim redom Unije v upravnih postopkih, med drugim načelo dobrega upravljanja, ki je določeno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V skladu s to določbo pravica do dobrega upravljanja zajema, med drugim, pravico vsakogar, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku. Ta pravica odraža splošno načelo prava Unije (sodbi z dne 8. maja 2014, N., C‑604/12, EU:C:2014:302, točka 49, in z dne 1. junija 2016, Wolf Oil/EUIPO – SCT Lubricants (CHEMPIOIL), T‑34/15, neobjavljena, EU:T:2016:330, točki 69 in 70).

141    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da načelo dobrega upravljanja institucijam Unije ne nalaga, da upravne postopke podaljšujejo v nedogled, temveč se odraža v določbah, ki določajo roke za potek navedenih postopkov in pošiljanje informacij s strani držav članic institucijam Unije v okviru teh postopkov. Določitev teh rokov omogoča uskladitev zahteve po zagotovitvi, da upravni postopki potekajo v razumnem roku, s pravico do obrambe, in zagotovitev, da institucije Unije pravočasno prejmejo ustrezne informacije od držav članic ter da lahko skrbno in nepristransko upoštevajo vse upoštevne informacije posameznega primera.

142    Kar zadeva postopek potrditve skladnosti, načelo dobrega upravljanja izhaja iz člena 52(1) Uredbe št. 1306/2013 ter člena 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014, ki obveznost Komisije, da skrbno upošteva informacije, ki jih posredujejo države članice, pogojujeta s tem, da države članice spoštujejo roke za njihovo posredovanje, ki so določeni v teh določbah.

143    V tem okviru je treba analizirati tri trditve, ki jih je Češka republika navedla v utemeljitev prvega očitka.

1)      Prva trditev: področje uporabe člena 52(1) Uredbe št. 1306/2013 ter člena 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014

144    Češka republika s prvo trditvijo trdi, da se roki, določeni v členu 52 Uredbe št. 1306/2013 ter členu 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 za posredovanje informacij Komisiji v okviru postopka potrditve skladnosti s strani države članice, ne uporabljajo, kadar mora ta presojati obstoj kršitve prava Unije, ampak le kadar mora določiti znesek finančnega popravka, ki ga je treba uporabiti. To po mnenju Češke republike pomeni, da se lahko Komisija na to, da so bile informacije, ki jih je posredovala država članica, prepozne, sklicuje takrat, kadar mora določiti znesek finančnega popravka, ne pa kadar mora odločiti o obstoju sestavnih elementov kršitve prava Unije.

145    Komisija to trditev izpodbija.

146    Navesti je treba, da je iz člena 52(1) Uredbe št. 1306/2013 ter člena 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 razvidno, da je določitev zneskov, ki se izključijo iz financiranja Unije, neločljivo povezana z ugotovitvijo Komisije, da je prišlo do kršitve prava Unije. Komisija namreč ne more naložiti finančnega popravka, če niso podani sestavni elementi kršitve pravil Unije, kar je nujen predpogoj za morebitno določitev zneska finančnega popravka.

147    Zato rokov za to, da države članice pošljejo informacije, določenih v členu 52 Uredbe št. 1306/2013 ter členu 34(1) in (6) Izvedbene uredbe št. 908/2014, ni mogoče razlagati tako, da se uporabljajo samo takrat, kadar mora Komisija določiti zneske, ki jih je treba izključiti iz financiranja Unije, in se ne nanašajo na primer, v katerem mora Komisija presoditi obstoj kršitve prava Unije, saj sta ta presoja kršitve in ta določitev finančnega popravka neločljivo povezani.

148    Zato je treba prvo trditev zavrniti.

2)      Druga trditev: novost informacij, ki so jih češki organi predložili v okviru nadaljnje preiskave

149    Češka republika z drugo trditvijo trdi, da informacije, ki se nanašajo na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ki jih je Komisiji posredovala v okviru nadaljnje preiskave, niso bile nove in so bile predložene že med preiskavo. Zato naj se časovna omejitev iz člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014, v skladu s katero države članice ne morejo Komisiji predložiti informacij po tem, ko je ta poslala predhodne ugotovitve (razen v primerih iz te določbe), v obravnavani zadevi ne bi uporabljala.

150    Komisija to trditev izpodbija.

151    Na prvem mestu, spomniti je treba, da je Komisija v dopisu z ugotovitvami, ki je bil poslan 30. novembra 2017, navedla pomanjkljivosti v sistemu kontrol, ki so ga češki organi vzpostavili v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, s čimer je bil kršen člen 4(1)(h) Uredbe št. 1307/2013.

152    Na drugem mestu, Komisija je v zapisniku dvostranskega sestanka z dne 11. septembra 2018 češke organe pozvala k predložitvi dodatnih informacij v zvezi s kategorizacijo zemljišč v prahi in ponovno izrazila dvome o primernosti sistema kontrol glede na pravilo, da je trajno travinje zemljišče, ki se uporablja za gojenje trave ali drugih zelenih krmnih rastlin naravno (samozasejane) ali s setvijo (posejane) in ki najmanj pet let ni bilo vključeno v kolobarjenje kmetijskega gospodarstva ter, kadar se tako odločijo države članice, najmanj pet let ni bilo preorano.

153    Na tretjem mestu, Komisija je v predhodnih ugotovitvah med drugim navedla, da:

–        češki organi pred letom 2015 niso imeli informacij o zgodovini rabe zemljišč in torej niso mogli kontrolirati izvajanja pravila, navedenega v točki 152 zgoraj;

–        po letu 2015 ni bilo jasno, zakaj so češki organi uporabili tri različne kode za sklicevanje na neobdelana zemljišča, ki naj bi po izteku petletnega obdobja postala trajno travinje, in sicer koda „G“ za travinje na neobdelanih ornih zemljiščih, koda „R“ za neobdelana orna zemljišča, ki se niso štela za travinje, in koda „U“ za zemljišča v prahi; uporaba več kod je po mnenju Komisije povzročila tveganje, da zemljišča ne bi bila pravilno prijavljena kot trajno travinje.

154    Na četrtem mestu, vprašanje obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja ni bilo predmet zahtevka za spravo, ki so ga vložili češki organi.

155    Na petem mestu, med dodatne informacije, ki so jih češki organi posredovali Komisiji po prejemu poročila spravnega organa, niso bile vključene nobene informacije o kršitvi v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

156    Na šestem mestu, navesti je treba, da je Komisija v končnih ugotovitvah in zbirnem poročilu s ponovitvijo trditev, navedenih v točki 153 zgoraj, potrdila obstoj kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja in s sprejetjem izpodbijanega sklepa Češki republiki naložila finančni popravek v višini 14.923.784,40 EUR za to kršitev.

157    Na sedmem mestu, spomniti je treba, da so – kot je navedeno v zapisniku nadaljnjega dvostranskega sestanka – češki organi Komisiji prvič na tem sestanku in v dopisu z dne 30. julija 2021 predložili jasna in utemeljena pojasnila, primere in informacije v zvezi s sistemom za razvrščanje travinj na ornih zemljiščih in zemljiščih v prahi.

158    Iz zapisnika nadaljnjega dvostranskega sestanka prav tako izhaja, da se je Komisija na podlagi teh informacij odločila zaključiti vprašanje obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja v okviru nadaljnje preiskave in je obžalovala, da teh informacij, ki naj bi bile upoštevne tudi v okviru preiskave, češki organi niso posredovali v okviru postopka potrditve skladnosti, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa.

159    V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 115 do 117 zgoraj, država članica v okviru postopka potrditve skladnosti predložiti najpodrobnejši in najpopolnejši dokaz o resničnosti svojih kontrol oziroma številčnih podatkov ter, odvisno od okoliščin primera, o nepravilnosti trditev Komisije. Če torej zadevni državi članici v rokih, določenih v členu 52 Uredbe št. 1306/2013 in členu 34 Izvedbene uredbe št. 908/2014, ne uspe dokazati, da ugotovitve Komisije niso točne, te lahko vzbudijo resne dvome o vzpostavitvi primerne in učinkovite celote ukrepov spremljanja in kontrole.

160    V obravnavani zadevi Češka republika v okviru preiskave ni predložila najpodrobnejšega in najpopolnejšega dokaza o resničnosti svojih kontrol, kar zadeva identifikacijo trajnega travinja, in ji ni uspelo dokazati, da ugotovitve Komisije niso točne. Češka republika je namreč šele med nadaljnjo preiskavo prvič predložila podrobna pojasnila in dodatne dokaze, na podlagi katerih je Komisija lahko preverila neobstoj kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

161    V teh okoliščinah je treba drugo trditev zavrniti.

3)      Tretja trditev: pogoji iz člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014

162    Češka republika s tretjo trditvijo trdi, da bi morala Komisija v okviru preiskave upoštevati informacije, ki se nanašajo na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ki so jih češki organi posredovali med nadaljnjo preiskavo. Šlo naj bi namreč za informacije, ki naj bi izpolnjevale oba pogoja iz člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014, ki državi članici omogoča, da Komisiji sporoči informacije, potem ko je ta poslala predhodne ugotovitve.

163    Komisija to trditev izpodbija.

164    Spomniti je treba, da člen 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 določa, da se lahko informacije, ki jih sporoči država članica po tem, ko ji je Komisija uradno sporočila predhodne ugotovitve preiskave, upoštevajo samo:

(a)      če je to potrebno, da bi se preprečila huda precenitev finančne škode, povzročene proračunu Unije, in

(b)      če je prepozno posredovanje informacij upravičeno zaradi zunanjih dejavnikov in Komisiji ne oteži pravočasnega sprejetja sklepa iz člena 52 Uredbe št. 1306/2013.

165    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je francoska različica člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 dvoumna glede kumulativnosti ali alternativnosti pogojev iz te določbe, je iz analize drugih jezikovnih različic te določbe razvidno, da so ti pogoji kumulativni. Na primer, v portugalski različici člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 je navedeno, da lahko država članica pošlje informacije Komisiji, potem ko ji je ta uradno sporočila predhodne ugotovitve preiskave, kadar sta izpolnjena oba kumulativna pogoja iz navedene določbe. To kumulativno naravo so poleg tega stranke potrdile na obravnavi.

166    V obravnavani zadevi so, kot je navedeno v točki 157 zgoraj, češki organi informacije o kršitvi v zvezi z identifikacijo trajnega travinja sporočili Komisiji na nadaljnjem dvostranskem sestanku in v dopisu z dne 30. julija 2021, to je po tem, ko je Komisija 20. decembra 2019 poslala predhodne ugotovitve preiskave.

167    Presoditi je torej treba, ali sta bila pogoja iz člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 za to, da se informacije, ki so bile sporočene prepozno, lahko upoštevajo, v obravnavani zadevi izpolnjena.

168    V zvezi s prvim pogojem iz člena 34(6)(a) Izvedbene uredbe št. 908/2014 je treba ugotoviti, da so bile informacije, ki so jih češki organi predložili na nadaljnjem dvostranskem sestanku in 30. julija 2021 o kršitvi v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, potrebne za preprečitev hude precenitve finančne škode, povzročene proračunu Unije. Šlo naj bi namreč za izognitev naložitvi finančnega popravka za kršitev, za katero je bilo v okviru nadaljnje preiskave ugotovljeno, da ne obstaja. To, da Komisija teh informacij ni upoštevala v okviru preiskave, je namreč povzročilo precenitev finančne škode, povzročene Uniji, v znesku 14.923.784,40 EUR, ki je enak znesku finančnega popravka, naloženega Češki republiki za kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

169    Pogoj iz člena 34(6)(a) Izvedbene uredbe št. 908/2014 je torej v obravnavani zadevi izpolnjen.

170    V zvezi z drugim pogojem iz člena 34(6)(b) Izvedbene uredbe št. 908/2014 je treba navesti, da pošiljanje informacij o kršitvi v zvezi z identifikacijo trajnega travinja na nadaljnjem dvostranskem sestanku in 30. julija 2021 ni bilo upravičeno z zunanjimi dejavniki. Navedene informacije so bile na voljo že med preiskavo, vendar niso bile jasno in utemeljeno posredovane Komisiji. Iz tega sledi, da bi Češka republika morala in bi lahko te informacije poslala Komisiji v rokih, določenih v členu 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014.

171    Zato pogoj iz člena 34(6)(b) Izvedbene uredbe št. 908/2014 v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

172    Zato je treba tretjo trditev in s tem prvi očitek v celoti zavrniti.

b)      Drugi očitek: Komisija je kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj

173    Češka republika z drugim očitkom zatrjuje, da je Komisija kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj, ker je odločitev, da se v okviru nadaljnje preiskave zaključi vprašanje obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, pri njej vzbudila legitimno pričakovanje v zvezi s tem, da za to kršitev ne bo naložen finančni popravek, niti v okviru preiskave.

174    Po mnenju Češke republike je bilo to pričakovanje toliko bolj legitimno, ker je Komisija za drugo pomanjkljivost sistema kontrol, ki so ga češki organi vzpostavili za preverjanje dodelitve pomoči iz EKJS in EKSRP, v zvezi s prijavo kmetijskih površin v končnih ugotovitvah preiskave upoštevala rezultate nadaljnje preiskave in se odločila, da ustrezno točko zaključi.

175    Komisija ta očitek izpodbija.

176    V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo varstva legitimnih pričakovanj spada med temeljna načela Unije. Pravico sklicevati se na to načelo ima vsak pravni subjekt, pri katerem je institucija Unije vzbudila utemeljena pričakovanja. Zagotovila, ki lahko – ne glede na obliko, v kateri so sporočena – vzbudijo taka pričakovanja, so natančne, brezpogojne in skladne informacije, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Nihče pa se ne more sklicevati na kršitev navedenega načela, če ni natančnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2023, Romunija/Komisija, T‑33/21, EU:T:2023:5, točka 69 in navedena sodna praksa).

177    Na prvem mestu, spomniti je treba, da je Komisija Češko republiko v zapisniku nadaljnjega dvostranskega sestanka obvestila o svoji odločitvi, da v okviru nadaljnje preiskave zaključi vprašanje obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

178    Zapisnik nadaljnjega dvostranskega sestanka pa ne opredeljuje dokončnega stališča Komisije glede obstoja kršitve prava Unije, temveč pomeni predhodno fazo postopka potrditve skladnosti, iz katerega je mogoče razbrati komunikacijo med strankama na dvostranskem sestanku (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2003, Združeno kraljestvo/Komisija, C‑346/00, EU:C:2003:474, točki 69 in 70). Dokončno stališče Komisije glede obstoja kršitve prava Unije je namreč izraženo šele v končnih ugotovitvah preiskave, ki so bile državi članici poslane v skladu s členom 34(4) Izvedbene uredbe št. 908/2014, in v zbirnem poročilu, ki vsebuje podrobno obrazložitev razlogov, ki so pripeljali do izključitve nekaterih odhodkov iz financiranja Unije.

179    V teh okoliščinah, ker v zapisniku nadaljnjega dvostranskega sestanka ni bilo izraženo dokončno stališče Komisije glede obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, pri Češki republiki ne more vzbuditi utemeljenih in legitimnih pričakovanj glede navedenega stališča in tega, da se v okviru preiskave finančni popravek za to kršitev ne uporabi.

180    Na drugem mestu, tudi če bi bilo mogoče zapisnik nadaljnjega dvostranskega sestanka šteti za dokument, v katerem je bilo opredeljeno dokončno stališče Komisije glede obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, je treba navesti, da odločitev o zaključku – v okviru nadaljnje preiskave – vprašanja glede obstoja kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja ne daje natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij v smislu sodne prakse, navedene v točki 176 zgoraj, ki bi pri Češki republiki lahko vzbudila legitimno pričakovanje glede tega, da se v okviru preiskave finančni popravek za navedeno kršitev ne bo uporabil.

181    Res je, da je Komisija v zapisniku nadaljnjega dvostranskega sestanka izrazila obžalovanje, da češki organi v okviru preiskave niso poslali informacij, ki se nanašajo na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ki so bile posredovane med nadaljnjo preiskavo. Po mnenju Komisije naj bi bile te informacije prav tako upoštevne v okviru preiskave.

182    Vendar se Komisija v zapisniku nadaljnjega dvostranskega sestanka ni izrekla glede upoštevanja teh novih informacij v okviru preiskave in ni zavzela stališča niti glede zatrjevane kršitve niti glede uporabe finančnega popravka za kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

183    Iz tega sledi, da Komisija s tem, da v okviru preiskave ni upoštevala rezultatov nadaljnje preiskave o kršitvi v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ni kršila načela varstva legitimnih pričakovanj.

184    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo Češke republike, da je Komisija, kar zadeva pomanjkljivosti, ki jih je ugotovila v zvezi s prijavo kmetijskih površin s strani čeških organov, upoštevala rezultate nadaljnje preiskave v končnih ugotovitvah preiskave in se odločila, da bo ustrezno točko zaključila.

185    Ta trditev namreč ni upoštevna. Iz končnih ugotovitev preiskave izhaja, da so češki organi med nadaljnjo revizijo, ki jo je Komisija v Češki republiki opravila med 31. avgustom in 4. septembrom 2020, Komisiji predložili nove informacije glede prijave kmetijskih površin. Komisija je te informacije, ki so bile predložene pred sprejetjem končnih ugotovitev preiskave 26. marca 2021, upoštevala v okviru preiskave, te informacije pa so v končnih ugotovitvah omogočile zaključiti ustrezno točko.

186    Iz tega sledi, da so bile za razliko od informacij o kršitvi v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ki so jih češki organi posredovali po tem, ko je Komisija poslala končne ugotovitve, informacije v zvezi s prijavo kmetijskih površin predložene, preden so bile poslane te končne ugotovitve.

187    Zato ob upoštevanju razlike v obdobju, v katerem so bile te informacije poslane, zaključek točke, ki se nanaša na obstoj kršitve v zvezi s prijavo kmetijskih površin, pri Češki republiki ni mogel vzbuditi nobenega legitimnega pričakovanja glede neuporabe finančnega popravka za kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

188    Zato je treba drugi očitek zavrniti.

c)      Tretji očitek: Komisija je kršila člen 296(2) PDEU

189    Češka republika s tretjim očitkom trdi, da je Komisija kršila člen 296(2) PDEU, ker se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in zbirnem poročilu ni sklicevala na ugotovitve, ki jih je navedla v zapisniku nadaljnjega dvostranskega sestanka, na podlagi katerega so bile zaključene točke, ki se nanašajo na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja. Tako po mnenju Češke republike na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa in zbirnega poročila ni mogoče razumeti razlogov, iz katerih Komisija v okviru preiskave ni upoštevala rezultatov nadaljnje preiskave, ki se nanaša na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

190    Komisija ta očitek izpodbija.

191    V skladu z ustaljeno sodno prakso je obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost spornega akta. S tega vidika mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (sodbe z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točki 146 in 147; z dne 9. septembra 2020, Grčija/Komisija, T‑46/19, neobjavljena, EU:T:2020:396, točka 47; in z dne 18. januarja 2023, Romunija/Komisija, T‑33/21, EU:T:2023:5, točka 36).

192    Vendar ni mogoče zahtevati, da bi bile v obrazložitvi podrobno navedene vse različne upoštevne dejanske in pravne okoliščine. Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje zahteve, na katere je bilo opozorjeno v točki 191 zgoraj, je treba namreč presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 18. januarja 2023, Romunija/Komisija, T‑33/21, EU:T:2023:5, točka 38 in navedena sodna praksa).

193    Iz tega sledi, da se v skladu s sodno prakso v okviru postopka potrditve skladnosti šteje, da je obveznost obrazložitve izpolnjena, če je namembna država tesno sodelovala v postopku izdelave tega sklepa in če pozna razloge, iz katerih Komisija ocenjuje, da zadevnim skladom ni treba naložiti spornih vsot (glej sodbo z dne 16. februarja 2017, Romunija/Komisija, T‑145/15, EU:T:2017:86, točka 45 in navedena sodna praksa).

194    V zvezi s tem mora Komisija, kadar zavrne dovolj natančne vidike za ocenjevanje, ki jih predložijo pristojni nacionalni organi, zlasti v korespondenci z zadevno državo članico in v zbirnem poročilu navesti elemente, na katerih temelji resen in razumen dvom, ki ga ima glede številčnih podatkov, ki so jih sporočili nacionalni organi, ali rezultatov kontrol, ki so jih ti opravili, tako da morajo biti navedeni elementi razvidni iz aktov, ki jih sprejme Komisija med postopkom potrditve skladnosti, in iz obrazložitve sklepa, sprejetega ob koncu tega postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 16. februarja 2017, Romunija/Komisija, T‑145/15, EU:T:2017:86, točka 47, in z dne 9. septembra 2020, Grčija/Komisija, T‑46/19, neobjavljena, EU:T:2020:396, točka 49).

195    V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili češki organi tesno vključeni v postopek priprave izpodbijanega sklepa in da so bili seznanjeni z razlogi, ki utemeljujejo navedeni sklep. Ta je bil namreč sprejet po koncu kontradiktornega postopka, v katerem so imeli Komisija in češki organi večkrat možnost izmenjati stališča glede ugotovitve kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

196    Poleg tega je treba ugotoviti, da v okviru preiskave češki organi niso predložili nobenega dovolj natančnega dokaza glede kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

197    Poleg tega je Komisija, kot je navedeno v točkah 153 in 156 zgoraj, v predhodnih ugotovitvah, končnih ugotovitvah in zbirnem poročilu jasno obrazložila naložitev finančnega popravka za kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

198    V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve v smislu sodne prakse, navedene v točki 193 zgoraj, in člena 296(2) PDEU.

199    Zato je treba tretji očitek in s tem prvi del drugega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

2.      Drugi del drugega tožbenega razloga: nezakonitost naložitve izpodbijanega finančnega popravka s strani Komisije, čeprav je bil v Češki republiki sistem identifikacije trajnega travinja v skladu s pravom Unije

200    Češka republika z drugim delom drugega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 52(1) Uredbe št. 1306/2013 s tem, da ji je naložila izpodbijani finančni popravek, ki se nanaša na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, čeprav je bil njen sistem identifikacije trajnega travinja v skladu s pravom Unije.

201    Komisija ta del izpodbija.

202    Spomniti je treba, da je bilo ugotovljeno, da v okviru postopka potrditve skladnosti, na podlagi katerega je bil sprejet izpodbijani sklep:

–        Češka republika glede identifikacije trajnega travinja ni predložila najpodrobnejšega in najpopolnejšega dokaza o resničnosti svojih kontrol v smislu sodne prakse, navedene v točki 115 zgoraj, in ji ni uspelo dokazati, da ugotovitve Komisije niso točne; Češka republika je namreč šele med nadaljnjo preiskavo in z dopisom z dne 30. julija 2021 prvič predložila jasna pojasnila in dodatne dokaze, na podlagi katerih je Komisija lahko preverila neobstoj kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja (glej točko 160 zgoraj);

–        ker pogoji iz člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014, ki omogočajo upoštevanje informacij, ki jih je država članica sporočila prepozno, po tem, ko je Komisija poslala predhodne ugotovitve, v obravnavani zadevi niso kumulativno izpolnjeni, Komisiji v okviru preiskave ni bilo treba upoštevati rezultatov nadaljnje preiskave, ki se nanaša na neobstoj kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja (glej točko 171 zgoraj).

203    V teh okoliščinah informacij in pojasnil, ki jih je Češka republika glede kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja predložila v tožbi in ki v okviru postopka potrditve skladnosti niso bila posredovana Komisiji, ni mogoče upoštevati, saj so bila poslana v nasprotju z roki, določenimi v členu 52 Uredbe št. 1306/2013 in členu 34 Izvedbene uredbe št. 908/2014.

204    Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga in s tem drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

C.      Tretji tožbeni razlog: izpodbijanje kršitve v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca

205    Tretji tožbeni razlog, s katerim se izpodbija kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, je sestavljen iz štirih delov.

206    Vendar sta stranki v odgovorih na ukrep procesnega vodstva in na vprašanje Splošnega sodišča, postavljeno na obravnavi, izrecno navedli, da bi bilo treba tretji in četrti del tretjega tožbenega razloga, ki se nanašata na Komisijino kršitev člena 34(2) Izvedbene uredbe št. 908/2014, ker v dopisu z ugotovitvami ni navedla kršitve v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca v zvezi z ozelenitvijo, oziroma na njeno kršitev člena 35 Izvedbene uredbe št. 809/2014, ker je upoštevala nepravilnosti sistema SEPP v okviru sheme ozelenitve, šteti za brezpredmetna, če bi Splošno sodišče zavrnilo drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnega travinja.

207    Finančni popravek, ki ga je Komisija naložila Češki republiki zaradi kršitve v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca v zvezi z ozelenitvijo, ki je predmet tretjega in četrtega dela tretjega tožbenega razloga, je bil namreč zajet s finančnim popravkom v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na identifikacijo trajnih travinj in ga Komisija pri določitvi zneska izpodbijanega finančnega popravka ni upoštevala.

208    Ker je torej drugi tožbeni razlog zavrnjen, je treba tretji in četrti del tretjega pritožbenega razloga šteti za brezpredmetna. Njuna preučitev namreč ni upoštevna za presojo utemeljenosti naložitve izpodbijanega finančnega popravka.

209    Preučiti je torej treba samo prvi in drugi del tretjega tožbenega razloga.

1.      Prvi del tretjega tožbenega razloga: nezakonitost naložitve izpodbijanega finančnega popravka s strani Komisije, ki se nanaša na kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, ki se nanaša na standardne kontrole, čeprav Češka republika ni kršila člena 30(a) in člena 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394

210    Češka republika s prvim delom tretjega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 30(a) in člen 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394, ker je za shemo SEPP menila, da je treba upravičence do pomoči, pri katerih se opravi nadaljnji pregled na kraju samem, ker so v preteklem letu prejeli zmanjšano upravno kazen v smislu člena 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394 (v nadaljevanju: upravičenci, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen), razlikovati od upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola v skladu s členom 30(a) Izvedbene uredbe št. 809/2014 (v nadaljevanju: upravičenci, pri katerih se opravi standardna kontrola).

211    Češka republika v zvezi s tem trdi, da ni kršila prava Unije, ko je bilo leta 2017 od 87 upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen leta 2016, 75 upravičencev vključenih v vzorec 5 % upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, pri 12 pa je bil opravljen nadaljnji pregled na kraju samem.

212    Komisija izpodbija prvi del tretjega tožbenega razloga.

213    Spomniti je treba, da v skladu s členom 30(a) Izvedbene uredbe št. 809/2014 za sheme pomoči na površino, razen plačila za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje, kontrolni vzorec za preglede na kraju samem, ki se izvajajo vsako leto, zajema vsaj 5 % vseh upravičencev, ki zaprosijo za shemo osnovnega plačila ali shemo enotnega plačila na površino.

214    Prav tako je treba navesti, da člen 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394, naslovljen „Dodatna stopnja [Stopnja dodatne] kontrole za preglede na kraju samem z namenom spremljanja upravičencev iz člena 19a(2) Uredbe [št. 640/2014]“, v odstavku 1 določa:

„Upravičenci, ki so bili predmet zmanjšane upravne kazni v skladu s členom 19a(2) Uredbe [št. 640/2014] za shemo pomoči ali ukrep podpore na površino na podlagi čezmerne prijave, ugotovljene pri pregledu na kraju samem, so v naslednjem letu zahtevkov predmet nadaljnjega pregleda na kraju samem za navedeno zadevno shemo pomoči ali ukrep podpore.“

215    Iz analize teh določb je med drugim razvidno, da se standardni pregledi po predmetu in cilju razlikujejo od nadaljnjih pregledov na kraju samem.

216    Kar zadeva predmet, se standardni pregledi nanašajo na 5 % vseh upravičencev, ki zaprosijo za shemo osnovnega plačila ali shemo enotnega plačila na površino, medtem ko se nadaljnji pregledi na kraju samem nanašajo samo na upravičence, ki jim je bila naložena zmanjšana upravna kazen, ker so v preteklem letu čezmerno prijavili površine, upravičene do pomoči.

217    V zvezi z njihovim ciljem je treba navesti, da je cilj standardnih pregledov določiti minimalno število upravičencev, pri katerih se opravi kontrola, da se zagotovi, da Komisija učinkovito preveri spoštovanje določb glede različnih shem pomoči in podpornih ukrepov, medtem ko je cilj nadaljnjih pregledov na kraju samem, kot je razvidno iz uvodne izjave 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/1394 z dne 16. avgusta 2016 o spremembi Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 (UL 2016, L 225, str. 50), preveriti, ali so upravičenci do pomoči po uporabi zmanjšane upravne kazni za prvo čezmerno prijavo površin storili novo kršitev, zaradi katere bi bila naložena polna upravna kazen.

218    Posebna narava nadaljnjih pregledov na kraju samem je potrjena z naslovom člena 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394, v katerem so izrecno opredeljeni kot „dodatne kontrole“, na podlagi česar je mogoče sklepati, da se razlikujejo od standardnih kontrol, saj je z njimi za upravičence do pomoči določena dodatna kontrola, ki jo je treba izvesti, kadar so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena.

219    Tako je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila člena 30(a) in člena 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394, ker je menila, da je treba upravičence, ki so v predhodnem letu prejeli zmanjšano upravno kazen, razlikovati od upravičencev, pri katerih je bila opravljana standardna kontrola.

220    Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s tremi trditvami, ki jih je navedla Češka republika.

221    Češka republika s prvo trditvijo trdi, da bi izključitev upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, iz vzorca upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, povzročila absurdno posledico, da upravičenci, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, ker so v preteklem letu podali čezmerno prijavo svojih površin, niso podvrženi standardnemu pregledu, ampak le nadaljnjemu pregledu na kraju samem. Tako naj bi bili po mnenju Češke republike ti kmetje v ugodnejšem položaju kot drugi kmetje.

222    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da nadaljnjih pregledov na kraju samem ni mogoče razumeti kot alternativnih kontrol, ampak kot dodatne kontrole, ki so dodatek k standardnim pregledom in katerih namen je določiti okrepljen sistem kontrol za upravičence, ki so v preteklem letu prejeli zmanjšano upravno kazen. Poleg standardnih kontrol mora namreč pri teh biti opravljen nadaljnji pregled na kraju samem, da se preveri, ali so storili novo kršitev prava Unije, zaradi katere bi bili izpostavljeni naložitvi polne upravne kazni. Iz tega sledi, da upravičenci, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, niso v ugodnejšem položaju glede na druge upravičence.

223    Prvo trditev je treba torej zavrniti.

224    Češka republika z drugo trditvijo meni, da je izključitev upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, iz vzorca upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, v nasprotju s členom 30(a) Izvedbene uredbe št. 809/2014, ki določa, da se pri 5 % vseh upravičencev, ki zaprosijo za shemo plačila, opravi standardna kontrola. Češka republika pa meni, da se z izključitvijo upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, iz vzorca upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, ta ne nanaša več na 5 % vseh upravičencev, ampak le na 5 % dela teh upravičencev.

225    V zvezi s tem je treba navesti, da so nadaljnji pregledi na kraju samem dodatne kontrole, ki se med sredstvi, ki jih ima Komisija na voljo za preverjanje skladnosti pomoči, dodeljenih iz kmetijskih skladov Unije, s pravom Unije, dodatek k standardnim kontrolam. Standardne kontrole in nadaljnji pregledi na kraju samem imajo torej različna namen in področje uporabe ter jih nacionalni organi ne smejo zamenjevati.

226    To, da država članica izbere vzorec upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola in nadaljnji pregled na kraju samem, pa v praksi ne more zanemariti razlikovanja med tema kontrolama. Zato je Komisija v obravnavani zadevi pravilno menila, da je Češka republika kršila člen 30(a) in člen 33a Izvedbene uredbe št. 809/2014, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo 2016/1394, saj je bilo od 87 upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen leta 2016, 75 upravičencev vključenih v vzorec upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, pri 12 pa je bil opravljen nadaljnji pregled na kraju samem.

227    V tem primeru je bil namreč vzorec upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, v veliki večini sestavljen iz upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci, pri katerih bi se morala opraviti kontrola, in samo pri 12 upravičencih, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, je bil opravljen nadaljnji pregled na kraju samem.

228    Iz tega sledi, da bi morala Češka republika pri izbiri vzorcev upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, in upravičencev, pri katerih se opravi nadaljnji pregled na kraju samem, upoštevati razliko med tema kontrolama, tako da bi se, na eni strani, prepričala, da je bil pri vseh upravičencih, in ne samo pri večini tistih, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, opravljena standardna kontrola, in, na drugi strani, da so vsi upravičenci, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, predmet nadaljnjega pregleda na kraju samem.

229    Drugo trditev je treba torej zavrniti.

230    Češka republika s tretjo trditvijo meni, da je izključitev upravičencev, ki so prejeli zmanjšano upravno kazen, iz vzorca upravičencev, pri katerih se opravi standardna kontrola, v nasprotju s členom 34(1) Izvedbene uredbe št. 809/2014, ki omogoča, da se iz kontrolnega vzorca izključijo zgolj upravičenci, katerih zahtevek se šteje za nedopustnega.

231    Člen 34(1) Izvedbene uredbe št. 809/2014 določa:

„Vloge ali prosilci, za katere se ob predložitvi ali po upravnih pregledih ali pregledih na kraju samem ugotovi, da niso dopustne oziroma da niso upravičeni do plačila, niso del kontrolne populacije.“

232    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izključitev iz kontrolnega vzorca vlog ali prosilcev, za katere se ugotovi, da niso dopustni oziroma da niso upravičeni v smislu člena 34(1) Izvedbene uredbe št. 809/2014, ni upoštevna v obravnavani zadevi, v kateri gre za vprašanje določitve področja uporabe standardnih kontrol in nadaljnjih pregledov na kraju samem, s katerimi se po definiciji predpostavlja, da se prosilci, vključeni v kontrolni vzorec, štejejo za upravičene in se torej pri njih lahko opravi standardna kontrola ali nadaljnji pregled na kraju samem.

233    Zato je treba tretjo trditev in s tem prvi del tretjega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

2.      Drugi del tretjega tožbenega razloga: Komisija je kršila člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in načelo sorazmernosti, ker znesek izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, ki se nanaša na standardne kontrole, ne ustreza resnosti očitane neskladnosti

234    Češka republika z drugim delom tretjega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in načelo sorazmernosti, ker znesek izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca v zvezi s standardnimi kontrolami, in ki znaša 18.833,24 EUR, ne ustreza resnosti očitane neskladnosti.

235    Natančneje, Češka republika trdi, da se je Komisija za določitev tega zneska oprla:

–        za leto 2017 na izračun škode, ki je bila proračunu Unije povzročena s kršitvijo v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca, ki se nanaša na standardne preglede, v višini 6277,75 EUR;

–        za leti 2015 in 2016 na predpostavko, da je ista škoda, kot je bila izračunana za leto 2017, nastala v letih 2015 in 2016, čeprav po mnenju Češke republike gre za predpostavko, ki ni podprta in ne temelji na nobenem dejanskem in pravnem elementu.

236    Komisija izpodbija drugi del tretjega tožbenega razloga.

237    Najprej je treba spomniti, da v skladu s členom 52(2) Uredbe št. 1306/2013 Komisija oceni zneske, ki se izključijo iz financiranja Unije, zlasti glede na obseg ugotovljene neskladnosti, naravo kršitve in finančno škodo, povzročeno Uniji.

238    Poleg tega v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 108 zgoraj, načelo sorazmernosti kot splošno načelo prava Unije zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zastavljenega cilja. Tako je treba, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj obremenjujoč, povzročene nevšečnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje

239    Najprej je treba spomniti, da mora Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 115 zgoraj, kadar izpodbija rezultate preverjanj, ki so jih opravili nacionalni organi, in da bi dokazala obstoj kršitve pravil SKP, predložiti dokaz o resnem in razumnem dvomu, ki ga ima glede kontrol, ki jih izvajajo nacionalni organi, oziroma številčnih podatkov, ki jih ti posredujejo. Tako mora v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 116 zgoraj, država članica, če Komisija izrazi resen in razumen dvom, predložiti najpodrobnejši in najpopolnejši dokaz o resničnosti svojih kontrol oziroma številčnih podatkov ter, odvisno od okoliščin primera, o nepravilnosti trditev Komisije.

240    V obravnavani zadevi pa Komisija ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da dvom, ki ga ima glede možnosti, da je finančna škoda v višini 6277,75 EUR, povzročena Uniji leta 2017, nastala tudi v letih 2015 in 2016, pomeni resen in razumen dvom v smislu sodne prakse.

241    Na prvem mestu, Komisija je v uvodnih ugotovitvah, končnih ugotovitvah in zbirnem poročilu navedla le, da znesek izpodbijanega finančnega popravka, ki se nanaša na kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca za standardne preglede in znaša 18.833,24 EUR, zajema tudi tveganje, da se nepravilna plačila za leti 2015 in 2016 ne izterjajo retroaktivno.

242    Vendar ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti, zakaj bi škoda, ki je nastala leta 2017, lahko nastala tudi v letih 2015 in 2016 in bila podlaga za obveznost retroaktivne izterjave.

243    Na drugem mestu, Komisija se je v predhodnih ugotovitvah, da bi podprla svoje stališče, sklicevala na člen 3 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340), ki po njenem mnenju upravičuje retroaktivno izterjavo zneskov, ki so bili neutemeljeno izplačani kmetom.

244    Člen 3 Uredbe št. 2988/95 pa določa, da za zaščito finančnih interesov Unije pregon zaradi neutemeljenih plačil zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, ki je Uniji povzročila finančno škodo, sektorski predpisi pa lahko določijo krajši rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

245    V skladu s sodno prakso je zakonodajalec Unije s sprejetjem Uredbe št. 2988/95 in zlasti njenega člena 3(1), prvi pododstavek, nameraval določiti splošno pravilo o zastaranju, uporabno na tem področju, s katerim je nameraval, na eni strani, določiti minimalni rok, ki se uporablja v vseh državah članicah, in, na drugi strani, odpraviti možnost povračila neutemeljeno prejetih zneskov iz proračuna Unije po preteku štirih let od nastanka nepravilnosti, ki je vplivala na sporna plačila. Iz tega izhaja, da lahko pristojni organi držav članic od dneva začetka veljavnosti Uredbe št. 2988/95 načeloma vsako korist, neutemeljeno prejeto iz proračuna Unije, razen v sektorjih, za katere je zakonodajalec Unije določil krajši rok, izterjajo v štirih letih (sodbi z dne 29. januarja 2009, Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C‑278/07 do C‑280/07, EU:C:2009:38, točka 27, in z dne 29. marca 2012, Pfeifer & Langen, C‑564/10, EU:C:2012:190, točka 37).

246    Sklicevanje na to določbo torej v obravnavani zadevi ni upoštevno, saj ne omogoča razumeti razloga, iz katerega naj bi škoda za proračun Unije, ki je nastala leta 2017, nastala tudi v letih 2015 in 2016.

247    Na tretjem mestu, da bi Komisija upravičila svoje trditve, se v odgovoru na tožbo prvič sklicuje na člen 63 Uredbe št. 1306/2013 in člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014, ki po njenem mnenju upravičujeta retroaktivno izterjavo neutemeljenih plačil.

248    V skladu z ustaljeno sodno prakso pa mora Komisija v sporočilu, poslanem na podlagi člena 34(2) Izvedbene uredbe št. 908/2014, dovolj natančno navesti predmet izvedene preiskave in pomanjkljivosti, ki so bile med to preiskavo ugotovljene (glej sodbo z dne 7. septembra 2022, Slovaška/Komisija, T‑40/21, neobjavljena, EU:T:2022:515, točka 46 in navedena sodna praksa).

249    Poleg tega Komisija ne more dopolniti obrazložitve izpodbijanega sklepa med postopkom (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2007, Duales System Deutschland/Komisija, T‑289/01, EU:T:2007:155, točka 132, in z dne 15. decembra 2021, Oltchim/Komisija, T‑565/19, EU:T:2021:904, točka 275).

250    Iz tega sledi, da ker se Komisija v dopisu z ugotovitvami in poznejših dokumentih, ki jih je Češki republiki posredovala v okviru postopka potrditve skladnosti, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, ni sklicevala niti na člen 63 Uredbe št. 1306/2013 niti na člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014, se na ti določbi ne more sklicevati, da bi podkrepila svoje trditve o obstoju finančne škode, ki je nastala proračunu Unije v letih 2015 in 2016, v enakem znesku, kot je nastal leta 2017.

251    Vsekakor, tudi ob predpostavki, da lahko Komisija svoje trditve podpre na podlagi člena 63 Uredbe št. 1306/2013 in člena 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014, ti določbi ne dokazujeta, da dvom, ki ga je izrazila glede obstoja finančne škode za proračun Unije v letih 2015 in 2016 v enakem znesku, kot je nastal leta 2017, pomeni resen in razumen dvom v smislu sodne prakse, navedene v točki 115 zgoraj.

252    Člen 63 Uredbe št. 1306/2013 in člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014 namreč določata postopek, ki ga je treba uporabiti, in roke za izterjavo neutemeljenih plačil, vendar ne vsebujeta nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče podpreti trditev Komisije, da je kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca v zvezi s standardnimi pregledi, do katere je prišlo leta 2017, nujno nastala tudi v letih 2015 in 2016.

253    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da dvom, ki ga je izrazila glede obstoja iste finančne škode v letih 2015 in 2016 kot je nastala leta 2017, pomeni resen in razumen dvom v smislu sodne prakse, navedene v točki 115 zgoraj.

254    Posledično je treba drugemu delu tretjega tožbenega razloga ugoditi in zato izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na to, da je Komisija Češki republiki naložila izpodbijani finančni popravek, ki se nanaša na kršitev v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca v zvezi s standardnimi pregledi v znesku 18.833,24 EUR.

D.      Četrti tožbeni razlog: izpodbijanje kršitve v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil

255    Četrti tožbeni razlog, s katerim se izpodbija kršitev v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil, je sestavljen iz dveh delov.

256    Češka republika s prvim delom četrtega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 63 Uredbe št. 1306/2013 in člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014, ker je v okviru preiskave menila, da bi morali češki organi prek sistema ISKP preveriti upravičenost kmetijske površine ne samo za leto, ki je zajeto s postopkom izterjave neutemeljenih plačil, ampak tudi za prejšnja leta.

257    V zvezi s tem Češka republika trdi, da člen 63 Uredbe št. 1306/2013 in člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014 določata postopek, ki ga je treba uporabiti za izterjavo neutemeljeno plačanih zneskov kmetom za površine, ki niso upravičene do pomoči. Po mnenju Češke republike pa se te določbe ne nanašajo na ločeno vprašanje, ali in kako morajo države članice ugotoviti, ali površina, ki ni upravičena do pomoči v enem letu, ni bila upravičena tudi v prejšnjih letih.

258    Iz tega po mnenju Češke republike sledi, da je morala v skladu s členom 63 Uredbe št. 1306/2013 in členom 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014 pri letni posodobitvi sistema ISKP črtati površine, ki niso upravičene do pomoči, v zvezi s katerimi je potekal postopek izterjave, vendar ji ni bilo treba preveriti, ali so bile iste površine prav tako neupravičene do pomoči v preteklih letih in ali je treba morebitne pomoči, izplačane za ta leta, izterjati.

259    Komisija ta del izpodbija.

260    Najprej je treba navesti, da Komisija – kar zadeva kršitev v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil – Češki republiki nalaga:

–        za shemo SEPP finančni popravek v višini 17.855.884,41 EUR;

–        za shemo ozelenitve finančni popravek v višini 7.832.400 EUR;

–        za shemo SMK pavšalni popravek v višini 2 % na 100 % odhodkov, ki so nastali v nasprotju s pravili prava Unije.

261    Vendar so bili popravki, naloženi za shemi ozelenitve in SMK, zajeti s popravkom, naloženim zaradi kršitve v zvezi z identifikacijo trajnega travinja, ki je predmet drugega tožbenega razloga.

262    Zato je treba, kot so stranke potrdile v odgovorih na ukrep procesnega vodstva in na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, v delu, v katerem je drugi tožbeni razlog zavrnjen, šteti, da je četrti tožbeni razlog brezpredmeten v delu, v katerem se nanaša na naložitev finančnih popravkov v zvezi s shemama ozelenitve in SMK. Ker so bili popravki v zvezi s shemama ozelenitve in SMK zajeti s popravkom, ki se nanaša na kršitev v zvezi z identifikacijo trajnih travinj, namreč njihova preučitev ni upoštevna za presojo utemeljenosti naložitve izpodbijanega finančnega popravka.

263    V zvezi s popravkom, naloženim za shemo SEPP, je treba najprej navesti, da člen 63 Uredbe št. 1306/2013 v bistvu določa, da kadar je ugotovljeno, da upravičenec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pomoči, zadevna država članica pomoči ne izplača oziroma jo v celoti ali delno ukine, izplačane zneske, vključno s pripadajočimi obrestmi, pa je treba vrniti. V isti določbi je navedeno, da kadar tako določa področna kmetijska zakonodaja, države članice naložijo upravne kazni. Poleg tega člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014 v bistvu določa, da mora zadevni upravičenec v primeru neutemeljenega plačila glede na okoliščine primera povrniti zadevne zneske skupaj z obrestmi.

264    Iz tega sledi, da člen 63 Uredbe št. 1306/2013 in člen 7 Izvedbene uredbe št. 809/2014 državam članicam ne nalagata obveznosti, da retroaktivno preverijo, ali površina, ki v enem letu ni upravičena do podpore, prav tako ni bila upravičena v prejšnjih letih.

265    Dalje, spomniti je treba, da domnevna obveznost držav članic, da retroaktivno preverijo upravičenost površine, ne izhaja iz člena 3 Uredbe št. 2988/95. Kot je navedeno v točki 244 zgoraj, je namreč v tej določbi navedeno le, da pregon zaradi neutemeljenih plačil zastara v štirih letih, razen če pravila za posamezni sektor določajo krajši rok tri leta.

266    Nazadnje, navesti je treba, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 7. septembra 2022, Slovaška/Komisija (T‑40/21, neobjavljena, EU:T:2022:515, točki 54 in 55), sicer navedlo, da bi morala Slovaška na podlagi informacij iz dopisa z ugotovitvami, ki ga je Komisija poslala na podlagi člena 34(2) Izvedbene uredbe št. 908/2014, v oceno potencialnega tveganja za EKJS za leti zahtevkov 2015 in 2016 vključiti finančni vpliv neizterjave pomoči, ki so bile neutemeljeno izplačane iz naslova treh predhodnih let zahtevkov. Vendar je Splošno sodišče pojasnilo, da je to, da je treba pri izračunu tveganja za EKJS za leti zahtevkov 2015 in 2016 upoštevati vpliv neizterjave za neutemeljeno izplačana plačila iz naslova treh predhodnih let zahtevkov, posledica posebnosti slovaškega sistema kontrol, ki ga organi te države niso mogli prezreti. Zato iz navedene sodbe ne izhaja obveznost države članice, da retroaktivno preveri, ali površina, ki ni upravičena do pomoči v enem letu, do nje ni bila upravičena tudi v prejšnjih letih.

267    Iz tega izhaja, da je treba prvemu delu četrtega tožbenega razloga ugoditi.

268    Posledično je treba – ne da bi bilo treba preučiti drugi del četrtega tožbenega razloga – izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na finančni popravek, ki se uporablja za odhodke Češke republike v okviru sheme SEPP, v povezavi z domnevno kršitvijo v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil v znesku 17.855.884,41 EUR.

E.      Peti tožbeni razlog: izpodbijanje kršitve v zvezi s prepozno vložitvijo zahtevka

269    Češka republika s petim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija nezakonito naložila izpodbijani finančni popravek, ki se nanaša na kršitev v zvezi s prepozno vložitvijo zahtevka, ker ni uporabila 1‑odstotnega znižanja za vloge za pomoč ali zahtevke za plačila, ki so bili vloženi na spletu brez elektronskega podpisa v rokih iz člena 13 Uredbe št. 640/2014 in ki so bili v naslednjih petih dneh pri pristojnem uradu dopolnjeni s prosilčevim lastnoročnim podpisom vloge oziroma zahtevka.

270    Češka republika v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja štiri trditve.

271    Na prvem mestu, Češka republika trdi, da nobena določba prava Unije ne ovira možnosti, da se prijava, vložena na spletu, kasneje osebno dopolni z lastnoročnim podpisom prosilca. Češka republika v zvezi s tem navaja, da člen 13 Uredbe št. 640/2014 podrobneje določa postopek, ki ga je treba uporabiti v primeru prepozne vložitve vloge za pomoč ali zahtevka za plačilo, vendar ne določa, da so zahtevki, ki so bili vloženi prek spleta in kasneje osebno dopolnjeni s prosilčevim lastnoročnim podpisom, prepozni zahtevki. Poleg tega meni, da člen 72 Uredbe št. 1306/2013 med obvezne elemente zahtevka ne vključuje prosilčevega podpisa.

272    Na drugem mestu, Češka republika trdi, da je v njenem nacionalnem pravu to, da prosilec zahtevka, vloženega prek spleta, tega osebno podpiše, nujno za overitev vložitve, vendar ni pogoj za dopustnost zahtevka. Na podlagi lastnoročnega podpisa naj bi bilo namreč mogoče preveriti, ali je subjekt, ki vloži vlogo, tisti, za katerega je zahtevek vložen (člen 37(4) češkega upravnega zakonika (Zákon č. 500/2004 Sb., správní řád)).

273    Na tretjem mestu, Češka republika navaja, da je v njenem nacionalnem pravu edino, kar lahko prosilec doda vlogi, vloženi na spletu, njegov lastnoročni podpis, ki ga je treba dati pri pristojnem uradu v petih dneh od vložitve zahtevka na spletu. Zahtevka pa naj ne bi bilo mogoče niti dopolniti niti spremeniti, in sicer niti med trenutkom vložitve zahtevka na spletu in trenutkom podpisa tega zahtevka osebno s strani prosilca niti ob podpisu prosilca osebno.

274    Na četrtem mestu, Češka republika trdi, da je osebna potrditev vložitve zahtevka, ki je bil prej vložen na spletu, običajen mehanizem prava Unije, ki je med drugim določen v členu 57(7) Poslovnika Sodišča.

275    Komisija te trditve izpodbija.

276    V zvezi s prvo in drugo trditvijo Češke republike, ki ju je treba obravnavati skupaj, je treba ugotoviti, da morajo države članice opredeliti pravila, ki v njihovem nacionalnem pravu določajo načine vložitve vlog za pomoč in zahtevkov za plačilo, ki pa morajo biti v združljivi s pravom Unije.

277    V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 13 Uredbe št. 640/2014 na podlagi vlog za pomoč ali zahtevkov za plačilo, vloženih po roku, ki ga določi Komisija, uporabi 1‑odstotno znižanje.

278    Poleg tega je navedba identitete upravičenca do pomoči del informacij, ki jih mora vloga za pomoč ali zahtevek za plačilo vsebovati, da se lahko šteje za upravičen, pod pogojem, da je bil predložen v rokih, določenih v skladu s členom 13 Uredbe št. 640/2014. Čeprav člen 72 Uredbe št. 1306/2013 med elemente, ki jih mora vsebovati vloga za pomoč ali zahtevek za plačilo, ne vključuje prosilčevega podpisa, ta člen namreč določa, da mora ta zahtevek vsebovati „vse druge informacije iz te uredbe ali informacije, ki se zahtevajo zaradi izvajanja zadevne področne kmetijske zakonodaje ali pa jih zahteva zadevna država članica“. V zvezi s tem je v členu 14(1) Izvedbene uredbe št. 809/2014, ki določa pravila za uporabo Uredbe št. 1306/2013, natančneje določeno, da mora biti v vlogi za pomoč ali zahtevku za plačilo, da bi se štel za upravičenega, med drugim navedena identiteta upravičenca.

279    Iz pisanj strank pa izhaja, da je v skladu s češkim pravom lastnoročni podpis zahtevka obvezna formalnost, brez katere se zahtevek ne sprejme. Kot so namreč navedli češki organi v stališču z dne 1. oktobra 2018 o zapisniku dvostranskega sestanka, mora biti spletna vložitev zahtevka brez elektronskega podpisa potrjena z lastnoročnim podpisom v petih dneh od vložitve. V tem primeru, če prosilec pri pristojnem uradu v obliki in rokih, predpisanimi z zakonom, zahtevek osebno podpiše, se za datum vložitve navedene vloge šteje datum, ko je bil zahtevek oddan prek spleta. Če pa prosilec zahtevka ne podpiše osebno ali ga ne podpiše v obliki, predpisani z zakonom, se navedeni zahtevek šteje za nedopusten in ga pristojni organi ne upoštevajo.

280    Iz tega sledi, da lastnoročni podpis zahtevka, vloženega na spletu brez elektronskega podpisa, ne izpolnjuje le funkcije overitve vložitve zahtevka, kot poudarjajo češki organi, ampak je tudi pogoj za dopustnost zahtevka. Pristojni organi namreč obravnavajo le zahtevke, ki so osebno dopolnjeni s prosilčevim lastnoročnim podpisom.

281    Zato zahtevki, čeprav so bili v obravnavani zadevi vloženi na spletu brez elektronskega podpisa v rokih, določenih v členu 13 Uredbe št. 640/2014, niso vsebovali lastnoročnega podpisa prosilcev, ki pa je bil odločilna informacija za preverjanje njihove identitete in za odločitev o njihovi dopustnosti v smislu člena 72 Uredbe št. 1306/2013 v povezavi s členom 14(1) Izvedbene uredbe št. 809/2014.

282    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so bili navedeni zahtevki prepozni, ker na datum, ko so bili vloženi prek spleta, niso vsebovali bistvenega elementa za odločitev o njihovi dopustnosti in ker je bil ta element – in sicer lastnoročni podpis prosilcev – dodan po izteku rokov iz člena 13 Uredbe št. 640/2014, zaradi česar bi bilo treba uporabiti 1‑odstotno znižanje.

283    Zato je treba prvo in drugo trditev zavrniti.

284    V zvezi s tretjo trditvijo je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi ni upoštevna. Čeprav vsebina vlog za pomoč ali zahtevkov za plačilo med datumom, ko so bili vloženi prek spleta, in datumom, ko jih je prosilec osebno podpisal, ni bila spremenjena, so bili namreč zahtevki na dan, ko so bili vloženi prek spleta – ker ni bilo podpisa – nepopolni in zato niso izpolnjevali meril dopustnosti, določenih v pravu Unije.

285    Tretji argument je torej treba zavrniti.

286    V zvezi s četrto trditvijo je treba navesti, da okoliščina, da Sodišče v členu 57(7) Poslovnika dovoljuje, da stranke podpisan izvirnik procesnih aktov vložijo v sodnem tajništvu najpozneje deset dni po tem, ko je bila poslana kopija te listine, v obravnavani zadevi prav tako ni upoštevna. Vsekakor se položaj, na katerega se nanaša člen 57(7) Poslovnika Sodišča, razlikuje od položaja v obravnavani zadevi, ker mora biti v skladu s to določbo izvirnik dokumenta, ki ga stranke predložijo Sodišču v roku desetih dni, enak tistemu, ki je bil posredovan prej, vključno s podpisom, ki ga je treba dati ob pošiljanju kopije procesnih aktov.

287    Zato je treba četrto trditev in s tem peti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

F.      Šesti tožbeni razlog: izpodbijanje sistema finančne discipline

288    Češka republika s šestim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija kršila člen 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in načelo sorazmernosti, ker 2‑odstotni pavšalni popravek, ki ji ga je naložila v okviru sheme finančne discipline, ne ustreza resnosti ugotovljene neskladnosti.

289    Komisija ta tožbeni razlog izpodbija.

290    Najprej je treba navesti, da se postopek finančne discipline, ki je določen v členih 25 in 26 Uredbe št. 1306/2013 ter členu 8 Uredbe št. 1307/2013, razlikuje od postopka potrditve skladnosti, ki je določen v členu 52 Uredbe št. 1306/2013 in členu 34 Izvedbene uredbe št. 908/2014.

291    Namen postopka potrditve skladnosti je namreč Komisiji omogočiti, da po kontradiktornem postopku iz financiranje Unije izključi odhodke države članice, ki so v nasprotju s pravom Unije.

292    Namen sheme finančne discipline pa je omogočiti državam članicam, da na Komisijo prenesejo sredstva, ki so bila prvotno namenjena neposrednim plačilom kmetom, da bi ustvarile finančno rezervo za financiranje morebitne krize, ki bi lahko nastala v kmetijskem sektorju. Če pa se ta sredstva ne porabijo, jih Komisija v naslednjih letih vrne državam članicam, ki jih nato prenesejo na kmete, na katere se je prvotno nanašalo znižanje neposrednih plačil, do katerih so bili ti upravičeni.

293    V obravnavani zadevi je Komisija sredstva, ki so bila kmetom prvotno odvzeta iz naslova sheme finančne discipline, z uredbami o vračilu povrnila Češki republiki.

294    Češka republika v utemeljitev tožbenega razloga navaja dve trditvi.

295    Češka republika s prvo trditvijo trdi, da pavšalni popravek, naložen v okviru sheme finančne discipline, odraža popravke, ki jih je Komisija uporabila v okviru preiskave, ki se nanaša na sheme SEPP, SMK, ozelenitve in PSVP, zato bi moral biti znesek tega popravka enak znesku popravkov, naloženih za vsako od teh shem. Češka republika pa navaja, da je Komisija za ureditev PSVP v okviru preiskave uporabila 5‑odstotni pavšalni popravek na 10 % odhodkov, ki so nastali v nasprotju s to shemo. Iz tega po mnenju Češke republike sledi, da bi morala Komisija pri določitvi zneska pavšalnega popravka, naloženega v okviru sheme finančne discipline, za shemo PSVP uporabiti enak 5‑odstotni popravek na 10 % nastalih odhodkov.

296    V zvezi s tem ni sporno, da so v obravnavani zadevi v okviru postopka potrditve skladnosti, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, češki organi Komisiji predložili enotno proračunsko vrstico za vse sheme pomoči, za katere velja finančna disciplina. To pomeni, da češki organi niso za vsako shemo pomoči navedli zneska sredstev, ki so bila najprej izplačana Komisiji, nato pa jim jih je ta prenesla z uredbami o vračilu, temveč so se sklicevali na enoten znesek za vse različne sheme pomoči. Tako je prav ta enotni znesek tisti, ki ga je Komisija upoštevala pri določitvi zneska pavšalnega popravka, naloženega v okviru sheme finančne discipline.

297    Vendar je Češka republika v zahtevku za spravo z dne 4. februarja 2020 Komisiji očitala, da pri izračunu pavšalnega popravka v zvezi s shemo finančne discipline za shemo PSVP ni uporabila zmanjšanega popravka, ki ustreza popravku v višini 5 % na 10 % odhodkov, ki so nastali v nasprotju s pravom Unije, ki ga je za isto shemo uporabila v okviru preiskave.

298    Niti v dopisu z dne 13. novembra 2020, ki je sledil prejemu poročila spravnega organa, niti v poznejši korespondenci pa češki organi Komisiji niso predložili informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče v enotni proračunski postavki, ki se nanaša na sredstva, ki so bila predmet uredb o vračilu, natančno razlikovati del, ki se nanaša na shemo PSVP.

299    V teh okoliščinah se je Komisija v končnih ugotovitvah in zbirnem poročilu odločila, da bo uporabila enkratni 2‑odstotni pavšalni popravek za vsa sredstva, ki so bila predmet postopka finančne discipline.

300    V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 52(2) Uredbe št. 1306/2013 in členom 12(2) Delegirane uredbe št. 907/2014 Komisija izključitev odhodkov iz financiranja Unije utemeljuje z določitvijo neutemeljeno porabljenih zneskov le, če jih je mogoče določiti s sorazmernim prizadevanjem.

301    Poleg tega v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 108 zgoraj, načelo sorazmernosti zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zastavljenega cilja.

302    V obravnavani zadevi pa Češka republika Komisiji ni predložila informacij, na podlagi katerih bi lahko v proračunski postavki, ki se nanaša na sredstva, ki so bila predmet uredb o vračilu, identificirala del, ki se nanaša na shemo PSVP. Tako se je Komisija na podlagi sorazmernega prizadevanja v skladu s členom 52(2) Uredbe št. 1306/2013, členom 12(2) Delegirane uredbe št. 907/2014 in načelom sorazmernosti pravilno odločila, da v okviru sheme finančne discipline uporabi enotni pavšalni popravek za vse sheme pomoči.

303    Prvo trditev je torej treba zavrniti.

304    Češka republika z drugo trditvijo trdi, da če bi moralo Splošno sodišče v celoti ali delno razglasiti ničnost popravkov za sheme SEPP, SMK, ozelenitve in PSVP, ki jih je Komisija naložila v okviru postopka potrditve skladnosti, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, bi moralo samodejno in na splošno – v ustreznem znesku – za ničen razglasiti tudi popravek, naložen v okviru sheme finančne discipline, ker ta popravek naj ne bi več ustrezal finančni škodi, ki naj bi bila povzročena proračunu Unije.

305    V zvezi s tem je treba navesti, da je naložitev popravka v okviru sheme finančne discipline povezana s popravki, ki jih je Komisija naložila v okviru postopka potrditve skladnosti za sheme pomoči, za katere velja finančna disciplina. Da bi se – kolikor je mogoče – zagotovila korelacija med neposrednimi plačili, plačanimi kmetom vsako leto, in sredstvi, ki se iz teh plačil odštejejo iz naslova finančne discipline in ki bodo tem kmetom morda povrnjena v naslednjih letih, mora namreč Komisija, če v okviru postopka potrditve skladnosti naloži popravek za nepravilnosti, ugotovljene pri neposrednih plačilih, naložiti tudi popravek na sredstva, za katera velja finančna disciplina.

306    Vendar ni mogoče ugotoviti nobenega avtomatizma med tem, da je Komisija v postopku potrditve skladnosti uporabila popravek za določeno shemo pomoči, in tem, da je naložila popravek za zneske, ki izhajajo iz te iste sheme pomoči in ki so bili državam članicam povrnjeni iz naslova finančne discipline.

307    Na prvem mestu, v skladu s členom 26 Uredbe št. 1306/2013 se zneski, preneseni na Komisijo v okviru finančne discipline, glede na okoliščine primera povrnejo kmetom z uporabo fiksne prilagoditvene stopnje, ki se uporablja za vsa plačila v okviru različnih shem pomoči.

308    Tako Komisija znesek popravka, ki je naložen v okviru sheme finančne discipline, izračuna pavšalno za vse sheme pomoči in ni nujno povezan z zneskom popravka, ki ga je v okviru postopka potrditve skladnosti naložila za nepravilnosti, ugotovljene pri neposrednih plačilih, izplačanih kmetom v zvezi s posebno shemo pomoči.

309    Na drugem mestu, kot je navedeno v točki 302 zgoraj, je možnost Komisije, da s sorazmernim prizadevanjem med sredstvi, za katere velja finančna disciplina, določi tiste, ki se nanašajo na vsako shemo pomoči, na katero se nanaša postopek potrditve skladnosti, odvisna od razpoložljivih informacij, ki jih v vsakem posameznem primeru predložijo države članice.

310    Tako ni mogoče trditi, da bi razglasitev popolne ali delne ničnosti izpodbijanega finančnega popravka, ki je naložen za določeno shemo pomoči, samodejno in na splošno povzročila razglasitev ničnosti pavšalnega popravka, naloženega v okviru sheme finančne discipline.

311    Zato je treba drugo trditev in s tem šesti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

312    Glede na zgornje preudarke je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem je z njim Češki republiki naložen izpodbijani finančni popravek, zaradi, na eni strani, kršitve v zvezi z izbiro kontrolnega vzorca za standardne preglede v znesku 18.833,24 EUR in, na drugi strani, zaradi kršitve v zvezi z izterjavo neutemeljenih plačil v znesku 17.855.884,41 EUR, v preostalem pa tožbo zavrniti.

IV.    Stroški

313    V skladu s členom 134(3) Poslovnika Splošnega sodišča vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Ker je bilo v obravnavani zadevi tožbi delno ugodeno, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat)

razsodilo:

1.      Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2021/2020 z dne 17. novembra 2021 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije se razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim Češki republiki naložen finančni popravek zaradi, na eni strani, kršitve določb prava Unije v zvezi z izbiro vzorca upravičencev do pomoči, pri katerih se opravi standardna kontrola, v znesku 18.833,24 EUR, in, na drugi strani, pomanjkljivosti pri kontroli, ki je namenjena preveritvi, ali površina, ki ni upravičena do pomoči za eno leto, prav tako ni bila upravičena za prejšnja leta in bi bilo treba na podlagi njega začeti postopek izterjave neutemeljenih plačil v okviru sheme enotnega plačila na površino v znesku 17.855.884,41 EUR.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Češka republika in Evropska komisija nosita vsaka svoje stroške.

Jaeger Nihoul Verschuur

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. decembra 2023.

Podpisi

*      Jezik postopka: češčina.