SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GERARDA HOGANA,
predstavljeni 13. decembra 2018(1)
Zadeva C‑299/17
VG Media Gesellschaft zur Verwertung der Urheber- und Leistungsschutzrechte von Medienunternehmen mbH
proti
Google LLC, pravni naslednici družbe Google Inc.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Direktiva 98/34/ES – Postopek za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe – Obveznost držav članic, da Evropski komisiji sporočijo vsak osnutek tehničnega predpisa – Neuporabljivost pravil, ki jih je mogoče opredeliti kot tehnične predpise, ki niso bili sporočeni Komisiji – Nacionalni predpis, ki komercialnim ponudnikom iskalnikov in ponudnikom komercialnih storitev, ki urejajo vsebino, prepoveduje, da dajejo tiskana dela na voljo javnosti, kar je predpis, ki ni posebej namenjen storitvam, opredeljenim v zadevni točki – Tehnični predpis – Predpis, ki ni posebej namenjen storitvam informacijske družbe“
1. Ali je treba, če država članica sprejme nove določbe v svojem zakonu o avtorski pravici, v skladu s katerimi komercialni ponudniki spletnega iskalnika nimajo pravice, da brez ustreznega dovoljenja dajejo na voljo odlomke(2) določenega besedila, slike in video vsebine, ki jih zagotavljajo časopisni založniki, ta predpis sporočiti Evropski komisiji v skladu z zahtevami iz člena 8(1) Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe(3), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/96/ES z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju prostega pretoka blaga zaradi pristopa Bolgarije in Romunije(4) (v nadaljevanju: Direktiva 98/34)?
2. To je v bistvu vprašanje, ki je predstavljeno s tem predlogom za predhodno odločanje. Sprejeto je, da zadevni nemški zakon Komisiji ni bil sporočen. Prav tako je jasno, da če je v skladu z določbami Direktive 98/34 tako sporočilo obvezno, mora nacionalno sodišče zavrniti uporabo zadevnega nacionalnega zakona celo v postopkih med posamezniki, dokler Komisija ni obveščena.(5) Zato je temeljno vprašanje, ali se določbe Direktive 98/34 uporabijo za te nove določbe nemškega zakona o avtorski pravici.
3. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil podan v okviru spora pred Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) med družbo VG Media Gesellschaft zur Verwertung der Urheber- und Leistungsschutzrechte von Medienunternehmen mbH (v nadaljevanju: VG Media), kolektivno organizacijo, ki ima v skladu z nemškim pravom dovoljenje za upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu, med drugim, časopisnih založnikov, in družbo Google LLC (v nadaljevanju: Google), ki ponuja iskalnik Google search pod domenama www.google.de in www.google.com ter storitve Google News, do katerih se v Nemčiji lahko dostopa ločeno prek news.google.de ali news.google.com.
4. Družba VG Media je v imenu svojih članov vložila odškodninsko tožbo proti družbi Google, ker je ta od 1. avgusta 2013 naprej za svoje storitve uporabljala odlomke besedil, slike in videe iz tiskanih in medijskih vsebin, ki so jih ustvarjali člani družbe VG Media, ne da bi plačala nadomestilo.
5. Zvezna republika Nemčija je 1. avgusta 2013 s členoma 87f in 87h Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju: UrhG) uvedla sorodno pravico časopisnih založnikov. Glede na to, da predlog zadevnega zakona ni bil sporočen Komisiji v skladu s členom 8(1) Direktive 98/34 – in, kot sem že pripomnil, je kazen za nespoštovanje te določbe, da se nacionalne zakonske določbe ne uporabijo, zato da jih ni mogoče uveljavljati v razmerju do posameznikov, če niso bile sporočene Komisiji – je Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) Sodišču predložilo dve vprašanji, da bi izvedelo, ali zadevne določbe UrhG pomenijo „predpis o storitvah“ v skladu s členom 1, točka 5, Direktive 98/34 in torej splošno zahtevo v zvezi z začetkom in nadaljevanjem opravljanja storitev informacijske družbe,(6) ne pa „predpisov, ki niso posebej namenjeni“ tem storitvam.(7)
6. Predložitveno sodišče je prav tako zaprosilo za razlago izraza „tehnični predpis“ iz člena 1, točka 11, navedene direktive. Preden bom obravnaval ti vprašanji, je najprej treba opredeliti zakonodajo, ki se uporabi.
I. Pravni okvir
A. Zakonodaja Evropske unije
7. Člen 1, točke 2, 5 in 11, Direktive 98/34 določa:
„V tej direktivi naslednji izrazi pomenijo:
[…]
2. ‚storitev‘ katera koli storitev informacijske družbe ali katera koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika storitev.
[…]
5. ‚predpis o storitvah‘ je splošna zahteva v zvezi z začetkom in nadaljevanjem storitvenih dejavnosti v skladu s točko 2, zlasti določbe, ki se nanašajo na dobavitelja storitev, storitve in prejemnika storitve, razen vseh predpisov, ki niso posebej namenjeni storitvam, opredeljenim v zgoraj navedeni točki.
[…]
Za namene te opredelitve pojmov:
– se predpis obravnava, kot posebej namenjen storitvam informacijske družbe, kadar je, ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje in besedila, poseben namen in cilj vseh ali nekaterih posameznih določb predpisa urediti take storitve jasno in z določenim ciljem,
– se predpis ne obravnava, kot da je posebej namenjen storitvam informacijske družbe, če vpliva na take storitve le posredno ali postransko;
[…]
11. ,tehnični predpis‘ tehnične specifikacije in druge zahteve ali predpisi o storitvah, skupaj z ustreznimi upravnimi določbami, katerih upoštevanje je formalno in dejansko obvezno pri trženju, zagotavljanju storitve, ustanovitvi dobavitelja storitve ali uporabi v državi članici ali njenem večjem delu, pa tudi zakoni in drugi predpisi držav članic, razen tistih, ki so določeni v členu 10 in prepovedujejo proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo izdelka ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve.“
8. Prvi pododstavek člena 8(1) Direktive 98/34 določa:
„Države članice v skladu s členom 10 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo podatki v zvezi z ustreznim standardom. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je uzakonitev takega tehničnega predpisa potrebna, če ti niso že jasno razvidni v osnutku.“
B. Nacionalna zakonodaja
9. Člen 87f UrhG, naslovljen „Založniki časopisov in revij“, določa:
„1. Izdajatelj tiskanega dela (založnik časopisov in revij) ima izključno pravico dajanja tiskanega dela ali njegovih delov na voljo javnosti v komercialne namene, razen če gre za posamezne besede ali zelo kratke odlomke besedila. Če je bilo tiskano delo izdano v podjetju, se za izdajatelja šteje lastnik podjetja.
2. Tiskano delo je uredniško-tehnična priprava novinarskih prispevkov v okviru zbirke, ki se izdaja periodično na kakršnem koli mediju pod enim naslovom, ki se lahko na podlagi presoje vseh okoliščin šteje za v veliki meri tipično za založniško hišo in ki pretežno ni namenjena lastnemu oglaševanju. Novinarski prispevki so zlasti članki in ilustracije, ki so namenjeni širjenju informacij, oblikovanju mnenj ali zabavi.“
10. Člen 87g UrhG, naslovljen „Prenosljivost, trajanje in omejitve pravice“, določa:
„1. Pravica založnika časopisov in revij iz člena 87f(1), prvi stavek, je prenosljiva. Člena 31 in 33 se uporabljata smiselno.
2. Pravica ugasne po enem letu po objavi tiskanega dela.
3. Pravice založnika časopisov in revij se ne sme uveljavljati v škodo avtorja ali imetnika sorodne pravice, katerega delo ali predmet varstva v skladu s tem zakonom je vsebovan v tiskanem delu.
4. Dajanje tiskanega dela ali njegovih delov na voljo javnosti je dovoljeno, razen če to delajo komercialni ponudniki iskalnikov ali komercialni ponudniki storitev, ki ustrezno urejajo vsebine. Sicer se smiselno uporabljajo določbe dela 1, oddelek 6, tega zakona.“
11. Člen 87h UrhG, naslovljen „Pravica avtorja do deleža“, določa:
„Avtor je upravičen do pravičnega deleža nadomestila.“
II. Postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
12. Družba VG Media z imetniki sorodnih pravic sklepa „pogodbe o upravljanju za televizijo, radio in založnike“, s katerimi imetniki pravice nanjo zaradi izključnega upravljanja prenesejo pravice in zahtevke(8) v zvezi s tiskanimi deli, ki jih izdelajo v smislu člena 87f(2) UrhG.
13. Kot je navedeno zgoraj, družba Google upravlja zelo znan iskalnik za iskanje spletnih strani (Google search) pod domenama www.google.de in www.google.com. Po vnosu iskalnega pojma in sprožitvijo iskalne funkcije se prikaže kratko besedilo ali odlomek besedila skupaj s predogledom, ki uporabniku omogoča, da oceni upoštevnost prikazane spletne strani z vidika informacij, ki jih konkretno potrebuje. Gre za kombinacijo besed s prikazane spletne strani, ki jo sestavlja nekaj besed v povezavi z iskalnim pojmom. Iskalnik poleg tega vsebuje meni, s katerim uporabnik lahko prikliče dodatne posebne storitve iskanja, kot so Google Image Search (iskalnik slik), Google Video Search (iskalnik videov) in Google News Search (iskalnik novic). Družba Google v Nemčiji poleg tega pod domenama news.google.de ali news.google.com opravlja posebno storitev Google News, v okviru katere na podlagi omejenega kroga virov objavlja novice v obliki revije. V takih primerih so zadevni odlomki sestavljeni iz kratkega povzetka s spletne strani, pri čemer se pogosto uporabljajo uvodni stavki. Družba Google s svojima storitvama AdWord in AdSense na svojih spletnih straneh in spletnih straneh tretjih oseb odplačno objavlja oglasna sporočila tretjih oseb.
14. Družba VG Media s tožbo pri predložitvenem sodišču nasprotuje temu, da družba Google za lastne storitve uporablja odlomke besedila in slike iz vsebine, ki so jo ustvarili njeni člani, ne da bi plačala nadomestilo. Predložitveno sodišče meni, da ker je tožba družbe VG Media, ki je bila pri njem vložena, vsaj delno utemeljena, je odločitev v postopku, ki teče pred njim, odvisna od tega, v kolikšnem obsegu se uporabljata člena 87f in 87g UrhG, saj nista bila sporočena Komisiji v skladu s členom 8(1) Direktive 98/34.
15. Navedeno sodišče meni predvsem, da je izid postopka odvisen od tega, ali člen 87g(4) UrhG (če se bere v povezavi s členom 87f(1) UrhG) pomeni splošni predpis v skladu s členom 1, točka 5, Direktive 98/34 v zvezi z opravljanjem storitve informacijske družbe, in ne predpis, ki ni posebej namenjen takim storitvam.
16. V teh okoliščinah je Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se nacionalni predpis, ki izključno komercialnim ponudnikom iskalnikov in komercialnim ponudnikom storitev, ki urejajo vsebine, ne pa tudi drugim – tudi komercialnim – uporabnikom prepoveduje dajanje tiskanih del ali njihovih delov na voljo javnosti (razen posameznih besed in krajših odlomkov besedila), na podlagi člena 1, točki 2 in 5, Direktive [98/34] šteje za predpis, ki ni posebej namenjen storitvam, opredeljenim v navedeni točki,
in če to ni tako,
2. ali se nacionalni predpis, ki izključno komercialnim ponudnikom iskalnikov in komercialnim ponudnikom storitev, ki urejajo vsebine, ne pa tudi drugim – tudi komercialnim – uporabnikom prepoveduje dajanje tiskanih del ali njihovih delov na voljo javnosti (razen posameznih besed in krajših odlomkov besedila), šteje za tehnični predpis v smislu člena 1, točka 11, Direktive [98/34], in sicer zavezujoči predpis, ki se nanaša na opravljanje storitve?“
III. Analiza
17. Na obe vprašanji, ki ju je predložitveno sodišče postavilo skupaj, je mogoče odgovoriti kot na eno in predlagam, da se v teh sklepnih predlogih stori tako.
A. Ali lahko spremembe UrhG pomenijo „tehnični predpis“ v smislu Direktive 98/34?
18. Prvo vprašanje, ki ga je treba preučiti, je, ali je lahko določba, kot so spremembe UrhG, „tehnični predpis“ v smislu Direktive 98/34.
19. Jasno je, da pojem „tehnični predpis“ obsega štiri skupine ukrepov, in sicer (i) „tehnično specifikacijo“ v smislu člena 1, točka 3, Direktive 98/34, (ii) „druge zahteve“, kot so opredeljene v členu 1, točka 4, te direktive, (iii) „predpis o storitvah“ iz člena 1, točka 5, navedene direktive in (iv) „zakone in druge predpise držav članic, ki prepovedujejo proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo izdelka ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve“, v smislu člena 1, točka 11, iste direktive.(9)
20. Seveda je najprej mogoče opaziti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso sprejeto, da nacionalne določbe, ki se omejujejo na določitev pogojev za ustanovitev ali opravljanje storitev podjetij, kot so določbe, ki opravljanje poklicne dejavnosti pogojujejo s predhodnim dovoljenjem, niso tehnični predpisi v smislu člena 1, točka 11, Direktive 98/34.(10)
21. Drugič, jasno je, da ukrepi, ki v bistvu samo ponovno določajo ali nadomeščajo obstoječe tehnične predpise, ki so že bili sporočeni Komisiji, prav tako ne spadajo pod to opredelitev.(11)
22. Vendar bi bilo treba poudariti, da so odločilni deli teh določb, kar zadeva ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, tisti iz člena 87g(4) UrhG, ker je končni učinek tega ukrepa omogočiti javnosti dostop do tiskanih del brez kršitve avtorske pravice,(12) razen če to storijo bodisi komercialni ponudniki iskalnikov ali komercialni ponudniki, ki opravljajo storitve urejanja vsebine takih del.(13) To je odločilna določba novega zakona, saj ravno ta določba dejansko omejuje opravljanje teh storitev s strani ponudnikov spletnih iskalnikov (kot je Google), tako da določa, da take storitve pomenijo kršitev avtorske pravice, zaradi česar se lahko zoper ponudnika storitve uveljavlja začasna odredba ali denarni zahtevek.(14) Kot je Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) pripomnilo v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, je učinek te spremembe, da:
„[…] je dajanje tiskanega izdelka ali njegovih delov na voljo javnosti nedopustno samo, če to storitev opravlja komercialni ponudnik iskalnikov ali komercialni ponudnik storitev, ki ustrezno ureja vsebine, in da je dopustno, če to izvajajo drugi uporabniki, vključno z drugimi komercialnimi uporabniki. Zakon priznava imetniku sorodnih pravic ius prohibendi samo v razmerju do komercialnih ponudnikov iskalnikov ali ponudnikov storitev, ki ustrezno urejajo vsebine, medtem ko to ne velja za dajanje na voljo javnosti s strani drugih, tudi komercialnih uporabnikov.“
23. Razen povezanih določb člena 87f(1) se mi zdijo druge določbe novih členov od 87f do 87h UrhG predvsem pomožne v razmerju do te odločilne določbe in ne sprožajo nobenih bistvenih vprašanj v zvezi s skladnostjo z Direktivo.
24. Menim, da členov 87f(1) in 87g(4) UrhG ni mogoče šteti samo za ekvivalent pogoju, ki velja za opravljanje poslovne dejavnosti, kot je zahteva po predhodnem dovoljenju. Kot je poudarilo predložitveno sodišče, je učinek te spremembe v praksi tak, da je zaradi nje opravljanje storitve predmet bodisi neke vrste odredbe prepovedi bodisi denarnega zahtevka na zahtevo založnika časopisov ali revij. Sicer je res, da se lahko ponudnik iskalnika sklicuje na izjemo od avtorske pravice, vendar samo če je objavljenih samo nekaj besed ali samo kratek odlomek.
25. Omeniti je treba, da je Sodišče v svoji sodbi Berlington Hungary in drugi(15) odločilo, da je madžarska zakonodaja, v skladu s katero so lahko nekatere igre na srečo organizirale le igralnice, „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, Direktive 98/48, če bi lahko občutno vplivala na naravo ali trženje proizvodov. Vendar je Sodišče dalje menilo, da bi prepoved uporabe igralnih avtomatov zunaj igralnic „lahko občutno vplivala na [naravo ali] trženje [proizvodov, uporabljenih v tem okviru], ki so blago, ki bi lahko spadalo v člen 34 PDEU, […] ker bi se zmanjšale možnosti njihove uporabe“.(16)
26. Če se to razlogovanje po analogiji uporabi za obravnavani primer, bi bilo prav tako mogoče reči, da bi lahko določbe členov 87f(1) in 87g(4) UrhG občutno vplivale na naravo ali trženje teh spletnih storitev, s tem da bi bilo mogoče proti ponudnikom iskalnikov uveljavljati odredbo prepovedi ali odškodninski zahtevek, če spletno iskanje bralcu omogoča, da dostopa do več kot do nekaj besed ali do zelo kratkega odlomka iz zadevnega tiskanega dela. Presenetljivo je, da ne obstaja podobna prepoved ali potencialna pravna odgovornost v primeru drugih članov javnosti (vključno s komercialnimi ponudniki, ki ne spadajo pod rešilno izjemo iz člena 87g(4) UrhG), ki dostopajo ali uporabljajo to tiskano delo. Tovrstni novi zakonodajni ukrep lahko vpliva na opravljanje storitev za tiskana dela, zaradi česar se lahko sproži uporaba člena 56 PDEU.
27. V teh okoliščinah menim, da člena 87f(1) in 87g(4) UrhG pomenita tehnični predpis v smislu člena 1, točka 11, Direktive 98/34.
28. Kot so omenili zastopniki več strank na obravnavi 24. oktobra 2018, je res, da sorodna pravica, podeljena s členi od 87f do 87h UrhG, spada na področje temeljne pravice do varstva intelektualne lastnine, določene v členu 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Zdi se, da iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da dajeta UrhG in tudi pravo Unije, predvsem Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine(17), imetnikom pravic na voljo široko paleto pravnih sredstev – kot sta opustitvena in odškodninska tožba – da uveljavijo pravice intelektualne lastnine, in so torej namenjena temu, da med drugim zagotovijo visoko raven varstva pravic intelektualne lastnine.
29. Vendar je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da pravice intelektualne lastnine niso absolutne. Sodišče je poudarilo, da lahko take izključne pravice in zlasti možnost uveljavljanja pravnih sredstev, kot so odredbe, da se zagotovi njihovo varstvo, lahko posegajo v temeljne pravice drugih, kot je pravica do svobodne gospodarske pobude, zaščitena s členom 16 Listine, in pravica do svobode obveščanja, zaščitena s členom 11 Listine. Kadar si med seboj konkurira več temeljnih pravic, ki jih varuje pravo Unije, je treba med temi pravicami zagotoviti pravično ravnotežje.(18) Vsekakor nič od tega ne pomeni, da zakonodaja, ki določa pravice intelektualne lastnine, ne more biti tehnični predpis v smislu Direktive 98/34.
30. Vendar je treba v nadaljevanju preučiti, ali so izpolnjene tudi zahteve iz člena 1, točka 2, in člena 1, točka 5, Direktive 98/34.
B. Ali člena 87f(1) in 87g(4) UrhG izpolnjujeta zahteve iz člena 1, točka 2, Direktive 98/34?
31. Seveda je res, da člen 1, točka 2, Direktive 98/34 določa, da se izraz „tehnični predpis“ uporablja za predpise v zvezi s tem, kar je opisano kot storitve informacijske družbe, kar so storitve, ki se opravijo odplačno,(19) na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika storitev. Ta zahteva pa je brez težav izpolnjena v zadevi pred predložitvenim sodiščem, saj se nanaša na zagotavljanje storitev tiska, ki se med drugim zagotavljajo prek spletnih iskalnikov.(20) Predložitveno sodišče je v svoji odločbi z dne 8. maja 2017, s katero je Sodišču predložilo vprašanja, vsekakor pojasnilo, da je ta pogoj izpolnjen.
C. Ali sta člena 87f(1) in 87g(4) UrhG posebej namenjena storitvam informacijske družbe?
32. Naslednja zahteva Direktive 98/34 je, da je zadevno pravilo „posebej“ namenjeno storitvam informacijske družbe.(21) Kot jasno izhaja iz člena 1, točka 5, Direktive 98/34, se nacionalni ukrep obravnava kot posebej namenjen takim storitvam v tem smislu, če je poseben namen in cilj vsaj nekaterih posameznih določb predpisa „urediti take storitve jasno in z določenim ciljem“.(22)
33. Vendar skoraj ni mogoče dvomiti, da se določbe člena 87g(4) UrhG v povezavi s členom 87f(1) UrhG uporabljajo za storitve informacijske družbe in da je zadevni predpis dejansko posebej namenjen takim storitvam.
34. Španska vlada je v svojem stališču navedla, da je cilj zadevnih nacionalnih določb varstvo sorodnih pravic založnikov časopisov in revij, ne pa to, da te kakor koli urejajo storitve informacijske družbe. Menim, da dejstvo, da zadevne nacionalne zakonske določbe podeljujejo pravice intelektualne lastnine takim založnikom, ne pomeni, da take določbe ne poskušajo urejati storitev informacijske družbe na kakršen koli način ali pa le postransko. Res je, da je Komisija v svojem stališču navedla, da intelektualna lastnina po njenem mnenju spada na področje uporabe Direktive 98/34. Iz sodbe v zadevi Schwibbert(23) izhaja, da določbe nacionalnega zakona o intelektualni lastnini lahko pomenijo „tehnični predpis“, ki ga je treba sporočiti v skladu s členom 8(1) Direktive 98/34.
35. Grška vlada meni, da obveznost sporočiti sorodno pravico, kot je pravica, ki jo UrhG podeljuje časopisnim založnikom, v skladu s členom 8(1) Direktive 98/34 pomeni formalnost, ki je v nasprotju s členom 5(2) Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt 1971) (v nadaljevanju: Bernska konvencija), členom 9 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS) in členom 3 Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: WIPO) o avtorski pravici iz leta 1996.
36. Menim, da te trditve niso prepričljive. Čeprav opustitev države članice, da sporoči osnutek tehničnega predpisa v skladu s členom 8(1) Direktive 98/34, lahko povzroči, da se ta tehnični predpis ne uporablja, je ta obveznost predhodnega sporočanja naložena državam članicam, ne pa posameznim imetnikom pravic, vsaka analogija s prepovedjo, da se uživanje in izvrševanje pravic pogojuje s kakršno koli formalnostjo, pa se mi zdi nadvse umetna. Poleg tega predpisi, ki urejajo avtorsko pravico, niso ex ante izključeni iz obveznosti sporočanja, določenih v Direktivi 98/34, to pa je mogoče primerjati s tem, kako so, na primer, predpisi v zvezi z opravljanjem telekomunikacijskih in finančnih storitev izrecno izključeni s členom 1, točka 5, Direktive 98/34.
37. Te upoštevne določbe UrhG nedvomno veljajo za spletne storitve, ki jih opravljajo ponudniki iskalnikov (kot je Google), in za druge storitve, ki jih opravljajo drugi ponudniki, ki dajejo tiskana dela na voljo. Predvidevam, da je v tem zadnjem primeru mogoče, da bo ponudnik storitev tiskanih del (ki, na primer, lahko povzame komentar iz tiska v zvezi z določeno temo ali organizacijo ali posameznikom v zameno za plačilo) to počel še naprej zunaj spleta. Res je, da je zastopnik nemške vlade na obravnavi 24. oktobra 2018 potrdil, da opravljanje zadnjenavedenih storitev s strani drugih ponudnikov ni bilo običajno in ni bilo v središču te zakonodajne spremembe.
38. K obsegu in vplivu zakonodaje je treba seveda pristopiti stvarno, ob upoštevanju sedanjih okoliščin. Menim, da je jasno,(24) da je bil glavni cilj in namen(25) teh zakonodajnih sprememb nasloviti vpliv spletnih iskalnikov glede na to, da se medijska vsebina vedno bolj bere in se do nje dostopa na spletu, in določiti poseben predpis o avtorski pravici za opravljanje spletnih storitev v zvezi s tiskanimi deli s strani ponudnikov takih iskalnikov. Tudi če še vedno obstajajo ponudniki komercialnih storitev, ki opravljajo take storitve zunaj spleta, se torej zdi, da so daleč od tega, da bi bili glavna skrb nemškega zakonodajalca. Čeprav bi to bila nazadnje zadeva, ki jo mora preveriti predložitveno sodišče, se zdi, da to vsaj implicitno izhaja iz njegove razlage UrhG.
39. V tem smislu so torej upoštevne določbe UrhG „posebej“ namenjene opravljanju storitev informacijske družbe na način, ki se zahteva s členom 1, točka 5, Direktive 98/34, saj je ta sprememba v nemškem zakonu o avtorski pravici v resnici oblikovana, da bi se take storitve uredile „jasno in z določenim ciljem“.(26)
40. Menim, da je ta sklep podprt s sodbo Sodišča v zadevi Bent Falbert.(27) V navedenem primeru so bile tožene stranke uredniki danskega časopisa, ki so poskrbeli za to, da se v tem časopisu in na spletni strani časopisa objavijo oglasi stavnih družb, ki ponujajo igre na srečo in stave na Danskem, ne da bi bilo tem družbam izdano dovoljenje. Izkazalo se je, da danska zakonodaja ni izrecno ločevala med storitvami, opravljenimi zunaj spleta, in storitvami, opravljenimi na spletu. Vendar Sodišče tega ni obravnavalo kot odločilno za vprašanje, ali je bil zakon posebej namenjen storitvam informacijske družbe. Člen 1, točka 5, Direktive 98/34 ne zahteva, da je poseben namen in cilj zadevnega predpisa v celoti urediti storitve informacijske družbe, saj „zadošča, da temu namenu ali cilju sledijo nekatere določbe tega pravila“.(28) To bilo mogoče zlahka trditi tudi v tej zadevi.
41. Seveda sprejmem, kot so poudarili zastopniki več strank na obravnavi, da je bila zadevna zakonodaja sprejeta, da bi se okrepile pravice intelektualne lastnine časopisnih založnikov ter, še širše, da bi se spodbudili medijska raznolikost in svoboda tiska. Vsesplošna prisotnost interneta ter splošen dostop do osebnih računalnikov in pametnih telefonov pomenita, da so se v času polovice generacije potrošniške prakse v zvezi z uporabo medijskih produktov, ki so bile do zdaj dolgo uveljavljene, vključno z dejanskim kupovanjem časopisov, korenito spremenile.
42. Zakonodajalci v vsaki od držav članic so se torej načeloma upravičeno odzvali na te spreminjajoče se potrošniške navade. Svoboden in močan tisk je duša in srce demokracije, ki je, kot je priznano s členom 2 PEU, sam temeljni kamen Unije in njenih držav članic. Precej nerealno je pričakovati visokokakovostno in raznoliko novinarstvo, ki se drži najvišjih standardov novinarske etike in spoštovanja resnice, če časopisi in drugi mediji nimajo zanesljivega dotoka dohodkov. Bilo bi nespametno in naivno, če se ne bi priznalo, da je bil tradicionalni komercialni model časopisov prav po vsej Uniji – prodaja in oglaševanje – v zadnjih dvajsetih letih spodkopan s spletnim branjem časopisov s strani potrošnikov, ta praksa pa se je še bolj pospešila s prihodom močnih iskalnikov, kakršen je iskalnik tožene stranke.
43. Vendar to ne pomeni, da lahko država članica zaobide zahteve po sporočanju iz Direktive 98/34. Prav tako dejstvo, da Direktiva zahteva, da se tak zakonodajni predlog sporoči, ne pomeni, da je osnutek zakona nujno pomanjkljiv ali sporen z vidika notranjega trga. Tisto, kar se želi s členom 8(1) Direktive 98/34 doseči, je, da se Komisija (in torej druge države članice) seznani z osnutkom in na začetni stopnji preuči morebitne vplive na delovanje notranjega trga. To je v bistvu razlog, zaradi katerega je Sodišče od svoje odločitve v zadevi CIA Security International (29) naprej večkrat odločilo, da neizpolnitev zahteve po sporočanju povzroči, da je treba zadevne določbe nacionalne zakonodaje, ki je bila sprejeta z neizpolnitvijo te obveznosti, obravnavati tako, da jih nacionalna sodišča v ustreznih postopkih ne smejo uporabiti.
44. Če torej povzamem, menim, da iz zgoraj navedenih razlogov določbe členov 87f(1) in 87g(4) UrhG pomenijo tehnični predpis, ki je posebej namenjen konkretni storitvi informacijske družbe, in sicer v tej zadevi zagotavljanju tiskanih del z uporabo spletnih iskalnikov, in torej izpolnjujejo zahteve iz opredelitve teh izrazov v členu 1, točke 2, 5 in 11, Direktive 98/34.
45. Ker Komisija o teh nacionalnih določbah ni bila obveščena tako, kot zahteva člen 8(1) Direktive 98/34, iz tega torej sledi, da mora Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zavrniti uporabo določb členov 87f(1) in 87g(4) UrhG v postopku med strankama pred tem sodiščem.
IV. Predlog
46. Zato predlagam, naj se na vprašanji, ki ju je postavilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), odgovori:
Člen 1, točki 2 in 5, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/96/ES z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju prostega pretoka blaga zaradi pristopa Bolgarije in Romunije, je treba razlagati tako, da se nacionalne določbe, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, ki samo komercialnim ponudnikom iskalnikov in komercialnim ponudnikom, ki urejajo vsebine, ne pa drugim uporabnikom, prepoveduje, da dajejo tiskana dela ali njihove dele (pri čemer so posamezne besede in zelo kratki odlomki izključeni) na voljo javnosti, štejejo za predpis, ki je posebej namenjen storitvam informacijske družbe. Člen 1, točka 11, Direktive 98/34 je treba razlagati tako, da nacionalne določbe, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pomenijo tehnični predpis v smislu te določbe, za katerega velja obveznost sporočanja v skladu s členom 8(1) te direktive.