Pritožba, ki jo je 26. februarja 2021 vložil Svet Evropske unije zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 16. decembra 2020 v zadevi T-243/18, VW/Komisija

(Zadeva C-139/21 P)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Pritožnik: Svet Evropske unije (zastopnika: M. Bauer in M. Alver, agenta)

Druge stranke v postopku: VW, Evropska komisija, Evropski parlament

Predlogi

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo;

zadevo obravnava in tožbo na prvi stopnji zavrne kot neutemeljeno;

tožeči stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov, ki jih je imel Svet v okviru tega postopka in postopka na prvi stopnji.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Svet v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge.

Prvi pritožbeni razlog, naveden primarno, se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z obstojem različnega obravnavanja za namene dodelitve družinske pokojnine na podlagi člena 18 ali člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike med preživelim zakoncem nekdanjega uradnika, ki je z zadnjenavedenim sklenil zakonsko zvezo, preden je ta prenehal delati, na eni strani in preživelim zakoncem nekdanjega uradnika, ki je z zadnjenavedenim sklenil zakonsko zvezo po tem prenehanju, na drugi strani. V zvezi s tem Svet trdi, da Splošno sodišče ni presojalo primerljivosti zadevnih položajev glede na vse njune značilnosti – vključno zlasti z njunima pravnima položajema – z vidika predmeta in namena akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje, in sicer Kadrovskih predpisov za uradnike kot celote. Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je datum sklenitve zakonske zveze edini dejavnik, s katerim je določena uporaba člena 18 ali člena 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, medtem ko je to, kar upravičuje različno obravnavanje, bistvena, dejanska in pravna razlika med pravnim položajem uradnika z enim od upravnih statusov iz člena 35 Kadrovskih predpisov in pravnim položajem nekdanjega uradnika.

Drugi pritožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na napačno uporabo prava glede obsega sodnega nadzora nad odločitvami zakonodajalca Unije. Po mnenju Sveta se je Splošno sodišče sklicevalo na obstoj „zgolj“ polja proste presoje zakonodajalca Unije, kar „pomeni, da je treba preveriti, ali ni nerazumno, da zakonodajalec Unije šteje, da je uvedeno različno obravnavanje lahko primerno in potrebno za uresničitev cilja, ki se mu sledi“. Sodišče pa zakonodajalcu Unije v okviru izvajanja njegovih pristojnosti priznava široko diskrecijsko pravico na področjih, na katerih njegovo delovanje zahteva tako politične kot gospodarske ali socialne odločitve ter na katerih je dolžan opraviti zapletene presoje in ocene, kar velja za organizacijo sistema socialne varnosti. Tako ne gre za vprašanje, ali je bil ukrep, sprejet na takem področju, edini ali najboljši mogoč. Zgolj očitna neprimernost takega ukrepa glede na cilj, ki ga pristojne institucije želijo doseči, namreč lahko vpliva na zakonitost tega ukrepa. Splošno sodišče je z izvajanjem nadzora, ki je presegal očitno neprimernost zadevnega ukrepa, presojo zakonodajalca nadomestilo s svojo in je torej prekoračilo meje svojega nadzora zakonitosti.

Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče pri preučitvi upravičenosti različnega obravnavanja napačno uporabilo pravo. Najprej naj bi Splošno sodišče pri tej preučitvi napačno uporabilo pravo v zvezi z opredelitvijo obsega svojega nadzora nad odločitvami zakonodajalca. Dalje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo sodne prakse, v skladu s katero mora tožeča stranka predložiti dokaz o neskladnosti zakonske določbe s primarnim pravom, in ne da institucije, ki so sprejele akt, dokažejo zakonitost te določbe. Na tretjem mestu, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo pri preučitvi upravičenosti različnega obravnavanja glede na sodno prakso, v skladu s katero splošna domneva goljufije ne more zadoščati za utemeljitev ukrepa, ki omejuje cilje Pogodbe DEU, da bi prišlo do ugotovitve, da je s členom 20 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom uvedena „splošna in neizpodbojna domneva, da so zakonske zveze, ki so trajale manj kot pet let, goljufive“.

____________