Združeni zadevi C‑148/21 in C‑184/21
Christian Louboutin
proti
Amazon Europe Core Sàrl (C‑148/21)
in
Amazon EU Sàrl (C‑148/21)
in
Amazon Services Europe Sàrl (C‑148/21)
ter
Amazon.com Inc. (C‑184/21)
in
Amazon Services LLC (C‑184/21)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg))
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 22. decembra 2022
„Predhodno odločanje – Znamka Evropske unije – Uredba (EU) 2017/1001 – Člen 9(2)(a) – Pravice, podeljene z blagovno znamko Evropske unije – Pojem ,uporaba‘ – Upravljavec spletnega prodajnega mesta, ki vključuje spletno tržnico – Oglasi, ki so jih na tej spletni tržnici objavili tretji prodajalci, ki v teh oglasih uporabljajo znak, ki je enak znamki druge osebe, za proizvode, ki so enaki tistim, za katere je registrirana ta znamka – Dojemanje tega znaka kot sestavnega dela komercialnega sporočanja navedenega upravljavca – Način predstavitve oglasov, ki ne omogoča jasnega razlikovanja med ponudbami navedenega upravljavca in ponudbami navedenih tretjih prodajalcev“
1. Znamka Evropske unije – Učinki znamke Evropske unije – Pravice, podeljene z znamko – Pravica do prepovedi uporabe znamke – Pojem uporabe
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 9(2))
(Glej točke od 25 do 31.)
2. Znamka Evropske unije – Učinki znamke Evropske unije – Pravice, podeljene z znamko – Pravica do prepovedi uporabe znamke – Pojem uporabe – Odgovornost upravljavca spletne tržnice – Povezava med storitvami upravljavca in spornim znakom – Vključitev – Način predstavitve oglasov – Narava in obseg storitev, ki jih opravlja upravljavec – Vpliv
(Uredba 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 9(2))
(Glej točke od 38 do 43 in od 48 do 54 ter izrek.)
Povzetek
C. Louboutin, francoski oblikovalec luksuznih čevljev in ročnih torbic, je kot znamko Evropske unije registriral rdečo barvo, naneseno na podplat čevlja z visoko peto.
Družba Amazon upravlja spletna mesta za spletno prodajo različnih proizvodov, ki jih ponuja neposredno v svojem imenu in za svoj račun, pa tudi posredno, z zagotavljanjem prostora na spletni tržnici tretjim prodajalcem. Ta upravljavka tudi tretjim prodajalcem ponuja dodatne storitve skladiščenja in odpreme njihovih proizvodov.
C. Louboutin je ugotovil, da se na teh spletnih mestih redno objavljajo oglasi za čevlje z rdečim podplatom, ki so po njegovih navedbah dani na trg brez njegovega soglasja. Zato je pri Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg)(1) in Tribunal de commerce francophone de Bruxelles (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija)(2) vložil tožbi zaradi kršitve pravic, pri čemer se je skliceval na kršitev izključnih pravic, podeljenih z zadevno znamko.
Zato sta se obe navedeni sodišči odločili, da Sodišču predložita več vprašanj za predhodno odločanje.
V bistvu sta Sodišču postavili vprašanje, ali je treba Uredbo o znamki Evropske unije(3) razlagati tako, da se za upravljavca spletnega prodajnega mesta, ki poleg lastnih ponudb tega upravljavca za prodajo vključuje tudi spletno tržnico, lahko šteje, da sam uporablja znak, ki je enak znamki Evropske unije druge osebe, za proizvode, ki so enaki tistim, za katere je bila ta znamka registrirana, če tretji prodajalci na tej tržnici brez soglasja imetnika navedene znamke take proizvode, označene s tem znakom, ponujajo za prodajo.
Zlasti se sprašujeta, ali so v zvezi s tem upoštevna dejstva, da ta upravljavec uporablja enoten način predstavitve ponudb, objavljenih na njegovem spletnem mestu, na katerem hkrati prikazuje oglase v zvezi s proizvodi, ki jih prodaja v svojem imenu in za svoj račun, ter oglase za proizvode, ki jih na navedeni spletni tržnici ponujajo tretji prodajalci, da v vseh teh oglasih prikazuje svoj logotip priznanega distributerja in da tretjim prodajalcem v okviru trženja njihovih proizvodov ponuja dodatne storitve podpore pri predstavitvi njihovih oglasov ter pri skladiščenju in odpremi proizvodov, ki se ponujajo na isti spletni tržnici. V tem okviru se predložitveni sodišči sprašujeta tudi, ali je treba po potrebi upoštevati, kakšno je dojemanje uporabnikov zadevnega spletnega mesta.
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je imelo priložnost podati pomembna pojasnila glede vprašanja neposredne odgovornosti upravljavca spletnega prodajnega mesta, ki vključuje spletno tržnico, za kršitve pravic imetnika znamke Evropske unije, ki izhajajo iz dejstva, da se znak, ki je enak tej znamki, pojavlja v oglasih tretjih prodajalcev na tej spletni tržnici.
Presoja Sodišča
Spomniti je treba, da se v skladu z Uredbo o znamki Evropske unije(4) z registracijo znamke Evropske unije imetniku podeli pravica, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu uporabljale znak, ki je enak tej znamki, za blago ali storitve, enake tistim, za katere je registrirana ta znamka.
Sodišče je najprej poudarilo, da pojem „uporaba“ v Uredbi o znamki Unije ni opredeljen. Vendar ta izraz po eni strani pomeni aktivno ravnanje in neposredno ali posredno nadzorovanje dejanja, ki pomeni uporabo. Le tretja oseba, ki ima tak nadzor, namreč dejansko lahko ustavi uporabo znamke brez soglasja njenega imetnika.
Uporaba znaka, enakega ali podobnega znamki imetnika, s strani tretje osebe po drugi strani zahteva najmanj to, da ta tretja oseba uporabi znak v okviru svojega lastnega komercialnega sporočanja. Oseba torej lahko omogoči svojim strankam, da uporabijo znake, ki so enaki ali podobni znamkam, ne da bi te znake uporabila sama. Tako je Sodišče v zvezi z upravljavcem spletne tržnice ugotovilo, da znake, ki so enaki ali podobni znamkam, v ponudbah za prodajo, prikazanih na tej spletni tržnici, uporabljajo le prodajalci, ki so stranke tega upravljavca, in ne ta upravljavec sam, ker ta tega znaka ne uporablja v okviru svojega komercialnega sporočanja.
Vendar je Sodišče ugotovilo, da v okviru svoje predhodne sodne prakse ni bilo vprašano o vplivu dejstva, da zadevno spletno prodajno mesto poleg spletne tržnice vključuje tudi ponudbe za prodajo samega upravljavca tega spletnega mesta, medtem ko se ti zadevi nanašata prav na ta vpliv. Tako se v obravnavani zadevi predložitveni sodišči sprašujeta, ali poleg tretjega prodajalca znak, ki je enak znamki druge osebe, za proizvode, ki so enaki tistim, za katere je bila ta znamka registrirana, pri svojem komercialnem sporočanju uporablja tudi upravljavec spletnega prodajnega mesta, ki vključuje spletno tržnico, tako da bi bil ta lahko odgovoren za kršitev pravic imetnika te znamke, kadar tretji prodajalec ponuja take proizvode, označene s tem znakom, za prodajo na tej spletni tržnici.
Sodišče je ugotovilo, da se to vprašanje postavlja ne glede na to, da se lahko vloga takega upravljavca po potrebi preuči tudi z vidika drugih pravnih pravil, in da lahko, čeprav je za presojo take uporabe s strani upravljavca nazadnje pristojno nacionalno sodišče, Sodišče poda elemente razlage prava Unije, ki bi predložitvenima sodiščema lahko v zvezi s tem koristili.
V zvezi s tem Sodišče glede komercialnega sporočanja pojasnjuje, da to, da upravljavec spletnega mesta, ki vključuje spletno tržnico, v okviru lastnega komercialnega sporočanja uporablja znak, enak znamki druge osebe, pomeni, da je za tretje osebe ta znak sestavni del tega sporočanja in zato zanje spada v dejavnost tega podjetja.
V tem okviru je Sodišče opozorilo, da v položaju, v katerem ponudnik storitve uporablja znak, ki je enak ali podoben znamki druge osebe, za promocijo proizvodov, ki jih prek te storitve trži ena od njegovih strank, ta ponudnik sam uporablja ta znak, kadar ga uporablja tako, da se vzpostavi povezava med navedenim znakom in storitvami, ki jih opravlja navedeni ponudnik.
Sodišče je tako že ugotovilo, da tak ponudnik sam ne uporablja znaka, ki je enak ali podoben znamki druge osebe, če storitev, ki jo ta ponudnik opravlja, ni primerljiva s storitvijo, katere namen je promocija trženja proizvodov, označenih s tem znakom, ter ne pomeni ustvarjanja povezave med to storitvijo in navedenim znakom, ker zadevni ponudnik za potrošnika ni viden, kar izključuje vsakršno povezavo med njegovimi storitvami in zadevnim znakom.
Vendar je Sodišče razsodilo, da taka povezava obstaja, kadar upravljavec spletne tržnice prek storitve internetnega referenciranja in na podlagi ključne besede, enake znamki druge osebe, oglašuje proizvode te znamke, ki jih prodajajo njegove stranke na svoji spletni tržnici. Tako oglaševanje namreč za internetne uporabnike, ki opravijo iskanje na podlagi te ključne besede, ustvarja očitno povezavo med temi proizvodi, zaščitenimi z znamko, in možnostjo, da jih kupijo na navedeni spletni tržnici. Iz tega razloga lahko imetnik te znamke temu upravljavcu prepove tako uporabo, če to oglaševanje krši pravico iz znamke, ker običajno obveščenemu in razumno pozornemu internetnemu uporabniku ne omogoča ali le omejeno omogoča, da ugotovi, ali navedeni proizvodi izvirajo od imetnika navedene znamke ali podjetja, ki je z njim gospodarsko povezano, ali, nasprotno, od tretje osebe.
Sodišče je iz tega sklepalo, da je treba pri ugotavljanju, ali upravljavec spletnega prodajnega mesta, ki vključuje spletno tržnico, sam uporablja znak, ki je enak znamki druge osebe in ki je naveden v oglasih v zvezi s proizvodi, ki jih na tej spletni tržnici ponujajo tretji prodajalci, presoditi, ali običajno obveščen in razumno pozoren uporabnik tega spletnega mesta vzpostavi povezavo med storitvami tega upravljavca in zadevnim znakom.
S tega vidika je treba za presojo, ali je mogoče oglas, ki ga na navedeni spletni tržnici objavi tretji prodajalec, ki deluje na tej spletni tržnici in ki uporablja znak, enak znamki druge osebe, šteti za sestavni del komercialnega sporočanja upravljavca navedenega spletnega mesta, preveriti, ali se lahko s tem oglasom vzpostavi povezava med storitvami, ki jih ponuja ta upravljavec, in zadevnim znakom, ker bi lahko uporabnik mislil, da proizvod, za katerega se uporablja zadevni znak, navedeni upravljavec trži v svojem imenu in za svoj račun.
Sodišče je poudarilo, da so v okviru te celovite presoje okoliščin obravnavanega primera posebej pomembni zlasti način predstavitve oglasov na zadevnem spletnem mestu, tako posamezno kot skupaj, ter narava in obseg storitev, ki jih zagotavlja upravljavec tega spletnega mesta.
Po eni strani v zvezi z načinom predstavitve teh oglasov pravo Unije nalaga pregledno prikazovanje oglasov na internetu, tako da običajno obveščen in razumno pozoren uporabnik zlahka razlikuje med ponudbami upravljavca spletnega mesta in ponudbami tretjih prodajalcev, ki so dejavni na spletni tržnici. Sodišče pa je razsodilo, da to, da upravljavec uporablja enoten način predstavitve ponudb, objavljenih na njegovem spletnem mestu, tako da hkrati prikazuje svoje oglase in oglase tretjih prodajalcev, pri čemer prikazuje svoj logotip uglednega distributerja tako na svojem spletnem mestu kot v vseh teh oglasih, lahko oteži tako jasno razlikovanje in tako daje vtis, da ta upravljavec trži – v svojem imenu in za svoj račun – proizvode, ki jih za prodajo ponujajo ti tretji prodajalci.
Po drugi strani narava in obseg storitev, ki jih upravljavec spletne tržnice zagotavlja prodajalcem, kot so zlasti skladiščenje, pošiljanje in urejanje vračil navedenih proizvodov, lahko uporabniku, ki je običajno obveščen in razumno pozoren, prav tako dajeta vtis, da te proizvode trži upravljavec, ter s tem pri teh uporabnikih ustvarjata povezavo med temi storitvami ter znaki, ki so na teh proizvodih in v oglasih teh tretjih prodajalcev.
Sodišče je nazadnje razsodilo, da se za upravljavca spletnega prodajnega mesta, ki poleg lastnih ponudb tega upravljavca za prodajo vključuje tudi spletno tržnico, lahko šteje, da sam uporablja znak, ki je enak znamki Evropske unije druge osebe, za proizvode, ki so enaki tistim, za katere je bila ta znamka registrirana, kadar tretji prodajalci na tej tržnici brez soglasja imetnika navedene znamke ponujajo za prodajo take proizvode, označene s tem znakom, če običajno obveščen in razumno pozoren uporabnik tega spletnega mesta vzpostavi povezavo med storitvami tega upravljavca in zadevnim znakom, kar zlasti velja, če bi lahko tak uporabnik ob upoštevanju vseh elementov, ki opredeljujejo zadevni položaj, dobil vtis, da proizvode, označene z navedenim znakom, trži navedeni upravljavec sam, v svojem imenu in za svoj račun. Sodišče je dodalo, da so v zvezi s tem upoštevna dejstva:
• da ta upravljavec uporablja enoten način predstavitve ponudb, objavljenih na njegovem spletnem mestu, na katerem hkrati prikazuje oglase v zvezi s proizvodi, ki jih prodaja v svojem imenu in za svoj račun, ter oglase za proizvode, ki jih na navedeni spletni tržnici ponujajo tretji prodajalci;
• da v vseh teh oglasih prikazuje svoj logotip priznanega distributerja;
• in da tretjim prodajalcem v okviru trženja proizvodov, označenih z zadevnim znakom, ponuja dodatne storitve, zlasti skladiščenje in odpremo teh proizvodov.