SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)

z dne 2. februarja 2022(*)

„Ekonomska in monetarna politika – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Posebne nadzorniške naloge, prenesene na ECB – Odločitev o odvzemu dovoljenja kreditni instituciji – Obtožba zoper glavnega delničarja v tretji državi – Merilo ugleda – Dojemanje ugleda na trgu – Domneva nedolžnosti – Sorazmernost – Pravica do obrambe“

V zadevi T‑27/19,

Pilatus Bank plc s sedežem v Ta’Xbiexu (Malta),

Pilatus Holding Ltd. s sedežem v Ta’Xbiexu,

ki ju zastopa O. Behrends, odvetnik,

tožeči stranki,

proti

Evropski centralni banki (ECB), ki jo zastopajo E. Yoo, M. Puidokas in A. Karpf, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopajo D. Triantafyllou, A. Nijenhuis in A. Steiblytė, agenti,

intervenientka,

zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti odločbe ECB z dne 2. novembra 2018, s katero je bilo družbi Pilatus Bank odvzeto dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditnih institucij,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, M. J. Costeira (poročevalka), M. Kancheva, sodnici, B. Berke, sodnik, in T. Perišin, sodnica,

sodni tajnik: I. Pollalis, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 26. februarja 2021

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Tožeči stranki, Pilatus Bank plc in Pilatus Holding Ltd., sta manjši kreditni instituciji s sedežem na Malti, ki sta pod neposrednim bonitetnim nadzorom Malta Financial Services Authority (MFSA, malteški organ za finančne storitve) in neposredni večinski delničarki te kreditne institucije.

2        Po navedbah sporočila za javnost, ki ga je objavilo United States Department of Justice (ministrstvo za pravosodje Združenih držav), je bil 19. marca 2018 Ali Sadr, delničar prve tožeče stranke, ki ima posredno v lasti 100 % njenega kapitala in glasovalnih pravic, prijet v Združenih državah na podlagi obtožnice za šest kaznivih dejanj, povezanih z njegovim domnevnim sodelovanjem v sistemu, s katerim naj bi bilo približno 115 milijonov ameriških dolarjev (USD), plačanih za financiranje projekta v Venezueli, preusmerjenih v korist iranskih oseb in podjetij.

3        Po navedbah obtožnice, ki jo je izdalo United States Attorney for the Southern District of New York (državno tožilstvo Združenih držav za južno okrožje New Yorka), so bila nekatera sredstva, uporabljena za ustanovitev in financiranje prve tožeče stranke leta 2013, nezakonitega izvora, povezanega s projektom v Venezueli.

4        Prva tožeča stranka je po obtožbi zoper A. Sadra v Združenih državah med drugim prejela zahteve za dvig vlog v skupnem znesku 51,4 milijona EUR, to je približno 40 % vlog, navedenih v njeni bilanci stanja.

5        Organ MFSA je 21. marca 2018 sprejel sklep o odvzemu ali prekinitvi glasovalnih pravic, s katerim je med drugim odredil, da se A. Sadra s takojšnjim učinkom odstavi z vodilnega položaja prve tožeče stranke in vseh drugih funkcij odločanja v njej, da se mu onemogoči izvrševanje glasovalnih pravic in da navedene tožeče stranke ne bo več pravno ali sodno zastopal.

6        Organ MFSA je istega dne sprejel sklep o moratoriju, s katerim je prvi tožeči stranki naložil, da ne sme odobriti nobene bančne transakcije, zlasti ne dvigov in pologov delničarjev in članov upravnega odbora navedene tožeče stranke.

7        Organ MFSA je 22. marca 2018 sprejel sklep o imenovanju usposobljene osebe, da bi tej osebi v bistvu zaupal izvajanje večine pooblastil, ki so običajno podeljena vodstvenim organom prve tožeče stranke v zvezi s konkretnimi dejavnostmi in sredstvi slednje.

8        Evropska centralna banka (ECB) je 29. junija 2018 prejela predlog organa MFSA za odvzem dovoljenja za dostop do dejavnosti kreditnih institucij prvi tožeči stranki na podlagi člena 14(5) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na ECB (UL 2013, L 287, str. 63).

9        Organ MFSA je 2. avgusta 2018 ECB predložil revidiran predlog za odvzem dovoljenja za dostop do dejavnosti kreditnih institucij prvi tožeči stranki.

10      ECB je z dopisom z dne 31. avgusta 2018 prvo tožečo stranko pozvala, naj predloži pripombe v zvezi z osnutkom odločitve o odvzemu dovoljenja v petih delovnih dneh od datuma prejema navedenega dopisa.

11      Prva tožeča stranka je 6. septembra 2018 zaprosila za 14-dnevno podaljšanje roka za zaslišanje in za vpogled v spis tega postopka.

12      Na prošnjo prve tožeče stranke je bil rok prvič podaljšan do 17. septembra 2018, nato pa še drugič do 21. septembra istega leta.

13      ECB je z dopisom z dne 13. septembra 2018 prvi tožeči stranki odobrila dostop do spisa upravnega postopka.

14      Prva tožeča stranka je 21. septembra 2018 predložila pripombe v zvezi z osnutkom odločitve o odvzemu dovoljenja, v katerih je izrazila nasprotovanje vodstva in delničarjev temu predlogu.

15      ECB je 2. novembra 2018 na podlagi členov 4(1)(a) in 14(5) Uredbe št. 1024/2013 sprejela odločitev, s katero je prvi tožeči stranki odvzela dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditnih institucij (v nadaljevanju: izpodbijana odločitev).

II.    Postopek in predlogi strank

16      Tožeči stranki sta 15. januarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

17      ECB je 28. marca 2019 vložila odgovor na tožbo.

18      Predsednik nekdanjega drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. maja 2019 Evropski komisiji dovolil intervencijo v podporo predlogom ECB.

19      Komisija je v predpisanem roku vložila intervencijsko vlogo.

20      Tožeči stranki sta 2. avgusta 2019 predložili stališča o intervencijski vlogi.

21      Tožeči stranki sta repliko vložili 28. junija 2019, ECB pa je dupliko vložila 21. avgusta 2019.

22      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča razporejen v deveti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

23      Na predlog drugega senata Splošnega sodišča je to na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

24      S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 25. februarja 2021 je bil za dopolnitev senata imenovan nov sodnik prisednik in predsednik senata.

25      Splošno sodišče (deveti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, stranke pa so na obravnavi 26. februarja 2021 ustno podale stališča.

26      Splošno sodišče je 26. februarja 2021 na predlog sodnika poročevalca v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika pozvalo ECB, naj odgovori na eno vprašanje, druge stranke pa, naj predstavijo svoja stališča. Ta zahteva je bila izpolnjena v predpisanih rokih.

27      S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 12. avgusta 2021 je bila ta zadeva dodeljena novi sodnici poročevalki.

28      Po smrti sodnika B. Berkeja 1. avgusta 2021 so trije sodniki, katerih podpis je na tej sodbi, nadaljevali posvetovanja v skladu s členoma 22 in 24(1) Poslovnika.

29      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano odločitev razglasi za nično;

–        ECB naloži plačilo stroškov.

30      ECB ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v delu, v katerem se nanaša na drugo tožečo stranko, zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo v delu, ki se nanaša na navedeno tožečo stranko, zavrne kot neutemeljeno;

–        tožbo v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

III. Pravni okvir

A.      Dopustnost

31      ECB ob podpori Komisije v bistvu trdi, da tožba ni dopustna v delu, v katerem je bila vložena v imenu in za račun druge tožeče stranke, ker ta ni dokazala osebnega in ločenega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijane odločitve ter tega, da jo navedena odločitev neposredno in posamično zadeva.

32      Tožeči stranki navajata, da je tožba dopustna v delu, v katerem jo je vložila druga tožeča stranka, ki je neposredni večinski delničar prve tožeče stranke.

33      V zvezi s tem je treba spomniti, da se odločitev o odvzemu dovoljenja za dostop do dejavnosti kreditnih institucij ne nanaša neposredno na delničarje kreditne institucije, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti kreditne institucije (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi, C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923), točke od 107 do 115 in izrek).

34      Zato tožba, kot trdita ECB in Komisija, ni dopustna v delu, v katerem jo je vložila druga tožeča stranka.

B.      Vsebinska presoja

35      Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata enajst tožbenih razlogov.

36      Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 14(5) Uredbe št. 1024/2013 in načela dobrega upravljanja. Drugi tožbeni razlog se nanaša na napačno presojo v zvezi z obstojem razloga za odvzem dovoljenja. Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da ECB ni izvajala svoje diskrecijske pravice ali da ni ustrezno izvajala te pravice. Četrti tožbeni razlog se nanaša na neobstoj preučitve upoštevnih dejstev ter nepristranske in objektivne presoje teh dejstev. Peti, šesti, sedmi in osmi tožbeni razlog se nanašajo na kršitev načela sorazmernosti, kršitev načela nemo auditur, kršitev pravice do domneve nedolžnosti in kršitev načela enakega obravnavanja. Deveti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 19 in uvodne izjave 75 Uredbe št. 1024/2013 ter na zlorabo pooblastil. Deseti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, enajsti tožbeni razlog pa na kršitev obveznosti obrazložitve.

1.      Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 14(5) Uredbe št. 1024/2013 in načela dobrega upravljanja

37      Tožeči stranki trdita, da ECB ni prevzela odgovornosti na podlagi člena 14(5) Uredbe št. 1024/2013 in da je kršila člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah s tem, da je organu MFSA omogočila de facto odvzem dovoljenja s sprejetjem sklepov z dne 21. in 22. marca 2018, brez kakršnega koli rednega postopka, saj je zgolj potrdila sklep organa MFSA.

38      Izpodbijana odločitev naj ne bi bila zakonita, ker naj bi bila v bistvu le potrditev izvršenega dejstva, ki ga je ustvaril organ MFSA, in ne prava odločitev ECB.

39      V tem okviru bi morala ECB po mnenju tožečih strank ukrepati na podlagi člena 6(5)(c) Uredbe št. 1024/2013 in svoje obveznosti, da v bistvu zagotovi visoke nadzorne standarde, da bi zagotovila spoštovanje zadevnih bonitetnih zahtev, razdelitev pristojnosti v zvezi z odločitvami o odvzemu dovoljenja in temeljnih pravil postopkov, zlasti potrebe po tem, da vsako banko pred regulativnim organom resnično zastopajo njeni predstavniki, ne pa da jo „zastopa“ organ, ki ga regulativni organ nadzoruje.

40      ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

41      Na prvem mestu, spomniti je treba, da je v skladu s členom 4(1)(a) Uredbe št. 1024/2013 ECB edina pristojna za izdajanje dovoljenj kreditnim institucijam in njihov odvzem, zlasti za vse kreditne institucije s sedežem v državah članicah, katerih valuta je euro.

42      Poleg tega člen 14(5) Uredbe št. 1024/2013 določa, da lahko ECB na lastno pobudo odvzame dovoljenje kreditni instituciji v primerih, določenih z veljavnim pravom Evropske unije, po posvetovanju s pristojnim nacionalnim organom sodelujoče države članice, v kateri ima kreditna institucija sedež, ali na predlog tega pristojnega nacionalnega organa.

43      Kot je razvidno iz členov 4(1)(a) in 14(5) Uredbe št. 1024/2013, organ MFSA nima pristojnosti za odvzem dovoljenja kreditnim institucijam, ampak samo za to, da po potrebi ECB predlaga tak odvzem.

44      Kot pa je bilo navedeno v točkah 8 in 9 zgoraj, je ECB tista, ki se je v skladu s členom 14(5) Uredbe št. 1024/2013 odločila, da na predlog organa MFSA prvi tožeči stranki odvzame dovoljenje.

45      Poleg tega je treba ugotoviti, da tudi če bi organ MFSA presegel svoje pristojnosti in bi sprejel odločitev o odvzemu dovoljenja, tak sklep, ki ga je sprejel pristojni nacionalni organ, za razliko od odločitve, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest (C‑219/17, EU:C:2018:1023), ne bi pomenil akta o začetku postopka, pripravljalnega akta ali nezavezujočega predloga izpodbijane odločitve in torej ne bi mogel povzročiti nezakonitosti te odločbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest, C‑219/17, EU:C:2018:1023, točka 44).

46      Ker tudi sklepa organa MFSA o moratoriju in določitvi usposobljene osebe, ki sta omenjena v točkah 6 in 7 zgoraj, nista akta o začetku postopka, pripravljalna akta ali nezavezujoča predloga izpodbijane odločitve, njuna morebitna nezakonitost ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločitve.

47      Zadevni sklepi organa MFSA, čeprav se nanašajo na isti položaj, so namreč drugi sklepi, ki niso bili sprejeti na podlagi člena 4(1)(a) Uredbe št. 1024/2013.

48      Zato na podlagi trditev tožečih strank ni mogoče sklepati, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju s členom 14(5) Uredbe št. 1024/2013.

49      Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da bi morala ECB posredovati na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, je treba spomniti, da se lahko ECB v skladu s to določbo, če je to potrebno za dosledno uporabo visokih nadzornih standardov, odloči, da bo sama neposredno izvajala vsa ustrezna pooblastila v zvezi z eno ali več kreditnimi institucijami.

50      Člen 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 ECB daje možnost, da se odloči, da bo sama neposredno izvajala vsa ustrezna pooblastila v zvezi s kreditno institucijo, vendar ji ne nalaga obveznosti, da sama izvaja neposredni nadzor nad kreditno institucijo.

51      Iz tega izhaja, da se ECB lahko odloči ukrepati na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013, če in kadar meni, da je njeno ukrepanje potrebno, da pristojni nacionalni organi visokih nadzornih standardov ne uporabljajo nedosledno.

52      Ker tožeči stranki nista dokazali, da je neukrepanje ECB v obravnavani zadevi povzročilo nedosledno uporabo visokih nadzornih standardov, ECB ni mogoče utemeljeno očitati, da ni ukrepala na podlagi člena 6(5)(b) Uredbe št. 1024/2013 in domnevne obveznosti zagotavljanja visokih nadzornih standardov.

53      Iz tega izhaja, da dejstvo, da se ECB ni odločila, da bo sama izvajala neposredni nadzor nad prvo tožečo stranko, ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločitve.

54      Glede na navedeno na podlagi trditev tožečih strank ni mogoče šteti, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju s členoma 14(5) in 6(5)(c) Uredbe št. 1024/2013.

55      Na tretjem mestu, tožeči stranki v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja trdita le, da je ECB s tem, da je organu MFSA de facto dovolila odvzem dovoljenja brez kakršnega koli rednega postopka, kršila njuno pravico, da se njuni zadevi obravnavata nepristransko, pravično in v razumnem roku.

56      Ker tožeči stranki očitka v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja nista podprli s konkretnimi trditvami in ker zgolj omenjata to načelo, je treba ugotoviti, da ta očitek ni dopusten na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 76(d) Poslovnika.

57      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

2.      Drugi tožbeni razlog: napačna presoja v zvezi z obstojem razloga za odvzem dovoljenja

58      Tožeči stranki v bistvu trdita, da izpodbijana odločitev vsebuje napačno presojo, ker je ECB odvzem dovoljenja utemeljila z obstojem obtožnice zoper A. Sadra za finančna kazniva dejanja.

59      V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da se ECB ni mogla opreti zgolj na sporočilo za javnost, ki so ga izdali organi Združenih držav, zlasti ker je bilo v tem sporočilu pojasnjeno, da je treba vsako trditev o dejstvih, ki jo vsebuje, šteti za navedbo.

60      Poleg tega tožeči stranki menita, da ECB ni preučila dejstev, opisanih v zadevni obtožnici, niti ni upoštevala njihove splošnosti. Natančneje, trdita, da ECB ni upoštevala dejstva, da je šlo za obtožnico za kršitev pravil o ameriških sankcijah proti Islamski republiki Iran, pri čemer naj očitano ravnanje z vidika prava Unije ne bi bilo nezakonito.

61      ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

62      Spomniti je treba na pravni okvir, ki se uporablja za odvzem dovoljenja, in na obrazložitev izpodbijane odločitve v zvezi z obstojem razloga za odvzem dovoljenja, nato pa preveriti, ali je ECB, kot trdita tožeči stranki, v zvezi s tem storila napako pri presoji.

63      Na prvem mestu, glede na to, da sta delničar in kreditna institucija ločeni osebi, je treba najprej preveriti, ali je lahko neko dejstvo v zvezi z delničarjem kreditne institucije upoštevno za odločitev o bonitetnem nadzoru te institucije, kot je odvzem njenega dovoljenja.

64      V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da člena 4(1)(a) in 14(5) Uredbe št. 1024/2013, ki je bila sprejeta za zagotovitev varnosti in trdnosti kreditnih institucij ter stabilnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici (člen 1(1) navedene uredbe), določata, da je ECB pristojna za odobritev kreditnih institucij in za odvzem dovoljenj kreditnim institucijam v primerih, ki jih določa upoštevno pravo Unije.

65      Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 20 Uredbe št. 1024/2013, je predhodno dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditnih institucij eden od ključnih bonitetnih načinov, s katerim se zagotovi, da te dejavnosti izvajajo zgolj subjekti, ki imajo trdne ekonomske temelje, so organizirani tako, da se lahko soočajo s tveganji, specifičnimi za sprejemanje vlog in dajanje kreditov, ter imajo primerno vodstvo.

66      Poleg tega ECB v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 1024/2013 za izvajanje nalog, ki so ji zaupane, in za zagotovitev visokih standardov nadzora uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije.

67      Dalje, prvič, ugotoviti je treba, da člen 14(2) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338) določa, da pristojni organi med drugim zavrnejo dovoljenje za začetek opravljanja dejavnosti kreditne institucije, če se jim ob upoštevanju potrebe po preudarnem in skrbnem upravljanju kreditnih institucij delničarji ali družbeniki ne zdijo primerni, še zlasti, kadar niso izpolnjena merila iz člena 23(1) te direktive.

68      Člen 23(1) Direktive 2013/36 določa merila, ki jih mora upoštevati delničar, ki zaprosi za pridobitev kvalificiranega deleža v kreditni instituciji, da se šteje za primernega glede na cilj zagotavljanja preudarnega in skrbnega upravljanja kreditnih institucij ob upoštevanju njegovega verjetnega vpliva na kreditno institucijo. Med temi merili je zlasti merilo ugleda.

69      Merilo ugleda iz člena 23 Direktive 2013/36 je v malteškem pravu določeno v členu 13(A)(9) Banking Act (bančni zakon, poglavje 371 malteške zakonodaje) z dne 15. novembra 1994, katerega besedilo je enako besedilu iz direktive.

70      Drugič, pristojni organi lahko na podlagi člena 18 Direktive 2013/36 odvzamejo izdano dovoljenje, če kreditna institucija ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev dovoljenja.

71      Iz skupne razlage določb, navedenih v točkah od 64 do 70 zgoraj, izhaja, da se merila, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za pridobitev kvalificiranega deleža, vključno z merilom ugleda, uporabljajo za oceno kakovosti delničarjev, opravljeno za odvzem dovoljenja za dostop do dejavnosti kreditnih institucij.

72      Iz tega sledi, da lahko pristojni organi prekličejo dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditni instituciji, če navedeni organi – ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju preudarnega in skrbnega upravljanja te institucije ter zagotovitvi varovanja in trdnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici – niso zadovoljni s primernostjo delničarjev ali družbenikov, ki lahko nanjo vplivajo, zlasti zaradi njihovega pomanjkljivega ugleda.

73      Na drugem mestu, treba je poudariti, da je pojem ugleda nedoločen pravni pojem. Člen 23(1) Direktive 2013/36 namreč ne vsebuje izčrpne opredelitve navedenega pojma ali seznama ravnanj, ki bi lahko spadala na področje uporabe navedenega pojma. To pomeni, da pristojni organi v vsakem primeru posebej preučijo, ali delničar, ki je zaprosil za pridobitev kvalificiranega deleža v kreditni instituciji, izpolnjuje merilo ugleda, pri čemer upoštevajo upoštevna dejstva, razloge, na katerih temelji navedeno merilo, in cilje, ki se želijo zagotoviti s tem merilom. Načelo pravne varnosti torej ne nasprotuje temu, da imajo navedeni organi pri uporabi zadevnega merila diskrecijsko pravico.

74      Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi njeno sobesedilo in cilje, ki jih zasleduje ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41 in navedena sodna praksa).

75      Prvič, v zvezi s tem, točka 10.9 Skupnih smernic o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju, ki so jih sprejeli Evropski bančni organ (EBA), Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) in Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), navaja, da bi se bodoči pridobitelj moral šteti za uglednega, če ni zanesljivih dokazov, ki bi kazali nasprotno, in če ciljni nadzornik nima utemeljenih razlogov, da dvomi o njegovem dobrem ugledu, in da bi se morale upoštevati vse ustrezne informacije, ki so na voljo za oceno.

76      Drugič, poudariti je treba, da se ugled v vsakdanjem pomenu nanaša na primernost osebe, ki ravna v skladu s standardi in pravili o uporabi, ter na ugled, ki ga ta oseba uživa v javnosti glede te sposobnosti in njenega ravnanja.

77      Tako ugled ni odvisen le od ravnanja osebe, ampak tudi od tega, kako to ravnanje dojemajo drugi.

78      Tretjič, spomniti je treba, da je namen ocene ugleda delničarjev kreditnih institucij zagotoviti preudarno in skrbno upravljanje teh institucij, stalno zagotavljati primernost in finančno trdnost lastnikov kreditnih institucij ter tako zagotoviti varovanje in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici (uvodne izjave 16, 17 in 22 Uredbe 1024/2013).

79      Uresničitev ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del je člen 23(1) Direktive 2013/36, pa je tesno odvisna od zaupanja javnosti in udeležencev na bančnem trgu v kreditne institucije. Izguba takega zaupanja lahko namreč povzroči izgubo financiranja za te ustanove ter tako povzroči tveganje ne le za zadevno ustanovo, temveč za finančni sistem v Uniji in vsaki državi članici.

80      Zato je treba šteti, da je treba pri oceni ugleda delničarjev kreditnih institucij upoštevati skladnost njihovega ravnanja z veljavnimi zakoni in predpisi ter kako javnost in udeleženci na finančnih trgih dojemajo to ravnanje in njihov ugled.

81      Na tretjem mestu, treba je spomniti, da je ECB v izpodbijani odločitvi menila, da prva tožeča stranka ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev dovoljenja za dostop do dejavnosti kreditnih institucij in da tega položaja ni mogoče popraviti zaradi nepopravljive škode za njen ugled in poslovni model.

82      ECB je najprej opozorila, da ima A. Sadr posredno v lasti 100 % kapitala in glasovalnih pravic prve tožeče stranke.

83      ECB je nato poudarila, da je iz sporočila za javnost, ki ga je ameriško ministrstvo za pravosodje objavilo 19. marca 2018, razvidno, da je bil A. Sadr v Združenih državah prijet na podlagi obtožnice za šest kaznivih dejanj, povezanih z njegovim domnevnim sodelovanjem v sistemu, s katerim naj bi bilo približno 115 milijonov USD, plačanih za financiranje stanovanjskega kompleksa v Venezueli, preusmerjenih v korist iranskih oseb in podjetij, ter da je bil po predaji njegovih potnih listov in potovalnih dokumentov izpuščen na podlagi varščine, nad njim pa je bil uveden elektronski nadzor.

84      Poleg tega je ECB navedla, da je zadevna obtožnica močno pritegnila pozornost mednarodnih medijev in negativnih časopisnih člankov v zvezi s prvo tožečo stranko, kar naj bi resno ogrozilo njen ugled, zlasti zaradi trditev državnega tožilca Združenih držav za južno okrožje New Yorka, da naj bi bila nekatera sredstva, uporabljena za vzpostavitev in financiranje navedene tožeče stranke leta 2013, nezakonitega izvora v zvezi s projektom v Venezueli.

85      ECB je zato v bistvu menila, da je – ob upoštevanju domneve nedolžnosti in dejstva, da so obtožbe zoper A. Sadra zgolj navedbe – obtožba zoper njega vzbujala resne dvome o njegovi integriteti kot delničarju prve tožeče stranke.

86      ECB je tudi pojasnila, da se v skladu s skupnimi smernicami, navedenimi v točki 75 zgoraj, integriteta delničarja oceni za vsak primer posebej in da ta ni okrnjena le v primeru pravnomočne obsodbe, temveč da je treba upoštevati vse informacije iz verodostojnih in zanesljivih virov. Tako so lahko kazenski postopki, ki potekajo, zlasti kadar gre za očitek nekaterih kaznivih dejanj, kot sta goljufija ali finančna kazniva dejanja, vključno s pranjem denarja, vplivali na ugled zadevne osebe in s tem na nadzorovano kreditno ustanovo.

87      ECB je dodala, da je bila v obravnavani zadevi lastniška struktura prve tožeče stranke posebej pomembna, ker je bil zaradi te strukture A. Sadr končni in edini delničar, ki je izvajal nadzor nad navedeno tožečo stranko.

88      Ker A. Sadr kot imetnik kvalificiranega deleža, ki mu je omogočal nadzor nad prvo tožečo stranko, po mnenju ECB ni bil več primeren v smislu členov 14(2) in 23(1)(a) Direktive 2013/36 ter nacionalnih določb za prenos teh določb, je slednja iz tega sklepala, da obstajajo razlogi za ugotovitev, da navedena tožeča stranka ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi ji je bilo izdano dovoljenje.

89      Poleg tega je ECB v bistvu podrobno navedla razloge, zaradi katerih je bil obstoj pregona v okviru bonitetnega nadzora, katerega cilj je – za razliko od kazenskih postopkov – predvidevati in preprečiti tveganja, da bi se postavil pod vprašaj ugled zadevnega delničarja, in ne kaznovati oseb, zadosten.

90      ECB namreč meni, da je za bonitetni nadzor potreben pogled v prihodnost, pri čemer se upošteva odvisnost finančnih trgov od zaupanja javnosti v udeležence na finančnih trgih, zato je bilo upravičeno upoštevati obtožbo zoper A. Sadra. Menila je namreč, da se je z navedeno obtožnico neposredno omajal ugled edinega delničarja prve tožeče stranke v javnosti, čeprav ni bil pravnomočno obsojen.

91      To naj bi veljalo še toliko bolj, ker naj bi zadevni pregon v obravnavani zadevi vplival na ugled prve tožeče stranke, kar naj bi vodilo do slabega občutka o trgu, kar dokazuje veliko število zahtev za dvig vlog, vloženih po začetku pregona, ki so predstavljale več kot 40 % skupnega zneska vlog, navedenega v bilanci stanja navedene tožeče stranke, in tudi prenehanje ustreznih bančnih odnosov.

92      Obtožba zoper A. Sadra naj bi bila poleg tega eden od dejavnikov poslabšanja razmerja tveganja, ki ga je v celotnem malteškem bančnem sektorju ugotovila bonitetna hiša, kar naj bi bilo med drugim razvidno iz sklicevanja na ta pregon v ocenjevalnem poročilu te hiše.

93      Poleg tega se je ECB, prvič, oprla na dopis glavnega posojilojemalca prve tožeče stranke, v katerem je zaprosil za predčasno prenehanje svojega posojila, ki je predstavljalo 90 % posojilnih pogodb navedene tožeče stranke, kar je bil njen glavni vir dohodkov.

94      Drugič, ECB je upoštevala dejstvo, da trije posojilojemalci od 10 % preostalih posojilnih pogodb, ki predstavljajo pet posojil, niso več plačevali plačil glavnice in obresti, druga dva pa sta zahtevala predčasno prenehanje svojega posojila.

95      Izpodbijana odločitev je bila torej izrecno obrazložena z različnimi razlogi, opisanimi v točkah od 81 do 94 zgoraj, ki so omajali cilj zagotavljanja preudarnega in skrbnega upravljanja te kreditne institucije ter cilj zagotavljanja varovanja finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

96      Na četrtem mestu, v tem okviru je treba oceniti, ali je v obravnavani zadevi zadevna obtožba zaradi dokaj resnih finančnih kaznivih dejanj na podlagi prava tretje države zoper delničarja, ki posredno v celoti nadzira prvo tožečo stranko, lahko vplivala na njen ugled tako, da je omajala finančni položaj institucije in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

97      Prvič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da je prišlo pri izpodbijani odločitvi do napačne presoje, ker je ECB odvzem dovoljenja oprla na obstoj obtožnice zoper A. Sadra zaradi finančnih kaznivih dejanj, je treba ugotoviti, da je ECB menila, da bi lahko navedena obtožnica v smislu člena 23 Direktive 2013/36 vzbudila dvom o ugledu in primernosti tega delničarja, ki ima kvalificiran delež v kreditni instituciji, ter posledično o preudarnem in skrbnem vodenju te ustanove.

98      Poudariti je treba tudi, da je ECB poudarila, da je treba glede na posebnosti bančnega trga, ki je tesno odvisen od zaupanja vlagateljev in partnerjev kreditne institucije ter širše javnosti, tak dvom šteti za zadosten razlog za utemeljitev, da nameravajo pristojni organi sprejeti ukrepe za omejitev vpliva takih obtožb na upravljanje zadevne kreditne institucije in na trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

99      Natančneje, odločitev o odvzemu je bila namreč obrazložena s konkretnimi negativnimi učinki obtožnice na ugled obdolženega delničarja, ki je imel posredno popoln nadzor nad prvo tožečo stranko, in na ugled te tožeče stranke, na zaupanje javnosti do nje ter posledično na njeno skrbno upravljanje in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

100    Med temi učinki, ki jih je povzročila obtožnica, je ECB opredelila obsežne zahteve za dvig vlog, ki jih je bilo za več kot 40 % skupnega zneska vlog iz bilance stanja prve tožeče stranke, prekinitev ustreznih bančnih odnosov in odpoved pogodb glavnih posojilojemalcev navedene tožeče stranke, pa tudi poslabšanje stopnje tveganja, ki ga je ugotovila bonitetna hiša v zvezi z malteškim bančnim sektorjem v celoti.

101    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav obtožnica zoper delničarja, ki ima posredno kvalificiran delež v kreditni instituciji, še ne more zadostovati za poslabšanje njenega ugleda, lahko to, da javnost, stranke in partnerji te kreditne institucije negativno dojemajo njen ugled po taki obtožnici, če je tako dojemanje izkazano na podlagi konkretnih dokazov, upraviči odvzem dovoljenja zadevni instituciji, če ta lahko povzroči tveganje za navedeno institucijo in bančni sektor v celoti.

102    Zaradi pomembnosti zaupanja javnosti v udeležence na bančnem trgu je namreč upravičeno upoštevati njeno dojemanje ugleda obdolženega delničarja glede na cilje bonitetnega nadzora, ker je njegov namen prispevati k uresničitvi cilja varovanja trdnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

103    Drugič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da ECB ni upoštevala vpliva obtožnice na preudarno in skrbno upravljanje prve tožeče stranke, je treba pojasniti, da je to, kako je trg dojemal ugled, element, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve.

104    V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeči stranki ne izpodbijata tega, da je obtožnica zoper glavnega delničarja prve tožeče stranke negativno vplivala na oceno razmerja tveganja, ki jo je izdelala bonitetna hiša glede malteškega bančnega sektorja v celoti, in povzročila dvige vlog, prekinitev ustreznih bančnih odnosov in odpoved pogodb njenih glavnih posojilojemalcev.

105    Tožeči stranki trdita le, da je imela zadevna obtožnica omejen vpliv in da so bili dvigi vlog izredno omejeni.

106    Iz dokazov, ki jih je ECB predložila v odgovor na ukrep procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče, pa je razvidno, da se je položaj prve tožeče stranke po obtožbi zoper A. Sadra močno poslabšal.

107    Natančneje, kot je bilo navedeno v izpodbijani odločitvi in kot dokazuje zahteva za odpoved posojila glavnega posojilojemalca, pa tudi dovoljenje organa MFSA prvi tožeči stranki, da privoli v predčasno poplačilo tega posojila, ki ju je predložila ECB, je navedena tožeča stranka izgubila večji del svojega posojilnega portfelja in s tem svojo sposobnost ustvarjanja prihodkov.

108    Poleg tega, kot je bilo navedeno v izpodbijani odločitvi in kot potrjujejo zahteve več vlagateljev za zaprtje računov in prenosov ustreznih sredstev, ki jih je predložila ECB, je prva tožeča stranka od vlagateljev prejela veliko zahtev za dvig.

109    Težave v zvezi s kapitalizacijo in likvidnimi sredstvi prve tožeče stranke so prav tako priznali člani upravnega odbora v dopisu pristojni osebi z dne 10. maja 2018, enako kot zahteve treh vlagateljev za dvig vlog, ki jih je predložila ECB. V tem dopisu je vodstvo predvidelo celo vračilo vsem vlagateljem v razumnem roku.

110    Nadalje, tudi če bi bili dvigi vlog bolj omejeni, kot je menila ECB, kot to trdita tožeči stranki, drugi ugotovljeni učinki vsekakor zadostujejo za dokaz, da je imela zadevna obtožnica, ker je ogrožala ugled edinega delničarja prve tožeče stranke, kot ga dojemala javnost, pomembne negativne učinke na skrbno upravljanje te tožeče stranke in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

111    Ker je obtožba zoper A. Sadra vplivala na njegov osebni ugled in na ugled prve tožeče stranke, katere edini delničar je bil, in je povzročila vrsto negativnih učinkov, ki so omajali trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici, je treba zavrniti tudi trditev tožečih strank, da ECB ni upoštevala vpliva zadevne obtožnice na preudarno in skrbno upravljanje navedene tožeče stranke.

112    Kot je namreč razvidno iz točk od 99 do 111 zgoraj, se je ECB oprla na skupek negativnih elementov in učinkov, ki so si sledili po zadevni obtožnici in ki na objektivni podlagi razkrivajo, da so stranke negativno dojemale čast njenega delničarja in da po tej obtožnici niso več zaupale prvi tožeči stranki, ter so ogrozili navedeno tožečo stranko in finančni sistem v Uniji in vsaki državi članici.

113    ECB tako ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju preudarnega in skrbnega upravljanja kreditnih institucij ter varovanja in trdnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici ni storila napake, ko je menila, da je bil – zaradi obtožnice zoper A. Sadra in s tem povezanega načina, kako so vlagatelji in posojilojemalci prve tožeče stranke dojemali njegov ugled, kar se je odražalo v znatnih negativnih posledicah za položaj zadnjenavedene institucije – zaradi okrnitve ugleda tega delničarja, kot ga dojema bančni trg, upravičen odvzem dovoljenja navedeni tožeči stranki za dostop do dejavnosti kreditnih institucij.

114    Tretjič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da bi morala ECB preučiti ravnanje, očitano v zadevni obtožnici, in resnična dejstva, je treba ugotoviti, da ECB nima pooblastil za kazensko preiskavo in ne more posegati v dejavnosti organov, ki imajo taka pooblastila. Poleg tega bi bila naložitev obveznosti ECB, da pred sprejetjem ukrepov, namenjenih omejitvi tveganj za trg zaradi kreditne institucije, katere delničar je bil obtožen zaradi sumov o finančnih kaznivih dejanjih, v zvezi s katerimi so se negativni učinki že začeli kazati, v nasprotju s ciljem členov 4(1)(a) in 14(5) Uredbe št. 1024/2013 ter členov 14(2) in 23 Direktive 2013/36, ki zahtevajo hiter in učinkovit preventivni odziv.

115    V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeči stranki ne izpodbijata dejstev, ki so pripeljala do obtožnice, ampak zgolj trdita, da v pravu Unije niso nezakonita in da njihova nezakonitost v pravu zadevne tretje države vzbuja dvome.

116    Vendar glede na konkretne negativne učinke za prvo tožečo stranko in malteški bančni sektor, ki so se že pokazali, ECB ni mogoče utemeljeno očitati, da ni upoštevala dejstva, da se zadevna obtožnica nanaša na kršitve pravil o sankcijah Združenih držav proti Islamski republiki Iran, čeprav očitano ravnanje z vidika prava Unije morda ni nezakonito, ali dejstva, da naj bi šlo za izključno tehnične kršitve, o katerih bi lahko obstajali dvomi.

117    Namreč, tudi ob predpostavki, da ravnanja, ki so bila podlaga za obtožbo zoper A. Sadra v Združenih državah, niso nezakonita na podlagi prava Unije ali celo na podlagi prava zadevne tretje države, najpomembnejši element, ki ga je bilo treba upoštevati, ni bil, kot je navedla ECB na strani 8 izpodbijane odločitve, utemeljenost pregona iz zadevne obtožnice, ki sicer ne spada v njeno pristojnost, ampak posledice navedenega pregona na ugled A. Sadra, na položaj prve tožeče stranke in na bančni sektor v celoti.

118    ECB je namreč presojala ugled delničarja prve tožeče stranke, kot ga je dojemala javnost, in zadevni subjekti so se odzvali na obtožnico zoper tega delničarja, ne da bi upoštevali njeno utemeljenost na podlagi prava zadevne tretje države ali prava Unije.

119    Vendar pa mora v takem primeru ECB po potrebi upoštevati vsak element, predložen v okviru upravnega postopka, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da tak pregon ne vpliva na ugled ali na upravljanje zadevne institucije, in ki bi lahko morebiti izhajal iz zlorabe ali očitne neutemeljenosti takega pregona.

120    Četrtič, iz istih razlogov in v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, prav tako ni mogoče šteti, da je ECB s sprejetjem izpodbijane odločitve priznala ali določila izvršljivost sankcij, ki so jih sprejele Združene države proti gospodarskim subjektom, ki trgujejo z Iranom, v smislu člena 4 Uredbe Sveta (ES) št. 2271/96 z dne 22. novembra 1996 o zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 10, zvezek 1, str. 75), kakor je bila spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/1100 z dne 6. junija 2018 o spremembi Uredbe št. 2271/96 (UL 2018, L 199 I, str. 1).

121    Petič, tožeči stranki trdita, da učinki, ugotovljeni v izpodbijani odločitvi, ne izhajajo izključno iz zadevne obtožnice, temveč tudi iz previdnostnih ukrepov, ki jih je organ MFSA sprejel po tej obtožnici.

122    Vendar ECB ne glede na vpliv ukrepov organa MFSA ni mogoče utemeljeno grajati, ker je ob upoštevanju posledic negativnih učinkov na upravljanje prve tožeče stranke in na bančni trg, ki so nastali že po sprejetju zadevne obtožnice, navedeni tožeči stranki odvzela dovoljenje.

123    Šestič, v nasprotju s tem, kar menita tožeči stranki, ni pomembno, da je bil verjetni vpliv A. Sadra ob sprejetju izpodbijane odločitve začasno prekinjen s previdnostnimi ukrepi, ki jih je organ MFSA sprejel z odvzemom njegovih glasovalnih pravic.

124    Ukrepi organa MFSA namreč zaradi svoje začasnosti niso mogli trajno izključiti vpliva zadevnega delničarja na upravljanje prve tožeče stranke.

125    Poleg tega izpodbijana odločitev ni bila obrazložena le s tveganji, ki bi jih zadevni delničar lahko povzročil pri upravljanju prve tožeče stranke, ampak tudi z obstojem konkretnih negativnih učinkov na ugled in skrbno upravljanje te tožeče stranke, ki jih je zadevna obtožnica že povzročila, ne glede na kakršno koli odločitev tega delničarja.

126    Trditev tožečih strank, da ECB ni upoštevala ukinitve verjetnega vpliva zadevnega delničarja na prvo tožečo stranko, zaradi česar naj njegov ugled ne bi bil več upošteven, je torej treba zavrniti.

127    Sedmič, glede konkretnih negativnih učinkov, ki jih je utrpela prva tožeča stranka, opredeljenih v izpodbijani odločitvi, je treba navedbe tožečih strank, da kazniva dejanja iz obtožnice zoper A. Sadra niso bila povezana z navedeno tožečo stranko in da so upoštevna dejstva nastala pred njenim nastankom, zavrniti kot brezpredmetne.

128    Osmič, trditve tožečih strank, da sklicevanje na dvige vlog ni upoštevno, ker je odvzem dovoljenja temeljil na primernosti delničarja, ki je imel posredno nadzor nad prvo tožečo stranko, in ne na primanjkljaju likvidnih sredstev ali nezadostnosti lastniškega kapitala, ni mogoče sprejeti, ker so bili navedeni dvigi opredeljeni kot dejanske negativne posledice težav glede ugleda in upravljanja, s katerimi se je spopadala navedena tožeča stranka in ki so nastale zaradi obtožnice zoper tega posrednega delničarja, in ne kot primanjkljaj likvidnih sredstev ali nezadostnost lastniškega kapitala.

129    Devetič, kot je bilo ugotovljeno v točki 71 zgoraj in v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, člen 14(2) Direktive 2013/36 v povezavi z njenim členom 18 določa, da se merila, uporabljena za presojo, ali je treba dovoliti pridobitev kvalificiranih deležev v kreditni instituciji, uporabljajo za presojo možnosti, da se podeli ali odvzame dovoljenje za dostop do dejavnosti kreditnih institucij.

130    Zato ECB ni mogoče utemeljeno očitati, da se je pri razlagi pojma ugleda v podporo svojemu razlogovanju oprla na smernice EBA v zvezi s pridobivanjem kvalificiranih deležev.

131    Vendar iz določb, navedenih v točki 130 zgoraj, ali določb Direktive 2013/36 ne izhaja, da za postopek, ki ga je treba uporabiti za odvzem dovoljenja, veljajo enake zahteve kot za postopek, ki ga je treba uporabiti za vloge za dovoljenje za kvalificirane deleže.

132    V nasprotju s trditvami tožečih strank v izpodbijani odločitvi ni bilo napačno uporabljeno pravo, ker je bila sprejeta po postopku za odvzem dovoljenja, v katerem niso spoštovane zahteve, določene za postopek za izdajo dovoljenja za kvalificirane deleže, zlasti glede rokov, saj teh zahtev ni mogoče po analogiji uporabiti za postopek za odvzem dovoljenja, za katerega take zahteve niso določene.

133    Glede na vse elemente, ki so bili v izpodbijani odločitvi navedeni, da bi se dokazalo, prvič, pomanjkanje ugleda delničarja prve tožeče stranke, zlasti glede na to, kako ga dojema zadevna javnost, in drugič, negativne učinke, ki jih je to dojemanje imelo na navedeno tožečo stranko, če se upoštevajo skupaj, je torej treba trditve tožečih strank, da je bilo v izpodbijani odločitvi napačno uporabljeno pravo, ker je ECB odvzem dovoljenja utemeljila z obstojem obtožnice za finančna kazniva dejanja zoper A. Sadra, zavrniti.

134    Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

3.      Tretji tožbeni razlog: neizvajanje diskrecijske pravice ECB oziroma neustrezno izvajanje te pravice

135    Tožeči stranki trdita, da izpodbijana odločitev ni pravilna, ker ECB ni izvajala svoje diskrecijske pravice oziroma jo je izvajala neustrezno.

136    Tožeči stranki navajata, da iz dejstva, da se je ECB odločila za odvzem dovoljenja, izhaja, da je menila, da nima diskrecijske pravice, da je zgolj potrdila akt, ki ga je sprejel organ MFSA, in da je po prvotni ugotovitvi, da odvzem dovoljenja ni upravičen, spremenila mnenje.

137    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

138    V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da dejstvo, da se je ECB odločila za odvzem dovoljenja, in dejstvo, da je upoštevala predlog organa MFSA, ni dokaz, da ni izvajala diskrecijske pravice.

139    Dalje, ugotoviti je treba, da je ECB, kot je razvidno iz strani od 5 do 12 izpodbijane odločitve, opravila zanjo značilno podrobno analizo položaja prve tožeče stranke in se ni omejila na izpeljavo posledic sklepov organa MFSA.

140    Zato v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, ECB ni mogoče utemeljeno očitati, da je potrdila akt, ki ga je sprejel organ MFSA, in da ni izvajala svoje diskrecijske pravice.

141    Nazadnje, tudi če je ECB med upravnim postopkom spremenila mnenje, s tem ni mogoče dokazati neizvajanja ali neustreznega izvajanja njene diskrecijske pravice.

142    Nasprotno, dejstvo, da je ECB predvidela različne rešitve – če se šteje za dokazano – bi prej potrjevalo, da je dejansko opravila presojo in se ni zadovoljila z izpeljavo posledic sklepov organa MFSA.

143    Tožeči stranki torej nista dokazali, da ECB ni izvajala svoje diskrecijske pravice ali da je to storila neustrezno.

144    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

4.      Četrti tožbeni razlog: neobstoj preučitve upoštevnih dejstev ter nepristranske in objektivne presoje teh dejstev

145    Tožeči stranki v bistvu trdita, da ECB ni nepristransko in objektivno preučila upoštevnih dejstev, ker ni presodila dejanskega učinka obtožnice zoper A. Sadra na ugled prve tožeče stranke ali razlikovala med zadevnimi dejstvi in učinki ukrepov, ki jih je sprejel organ MFSA, in javnih izjav ECB, saj izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah organa MFSA, ki temeljijo na navedbah organov pregona Združenih držav, ki so le preliminarne in zelo pavšalne.

146    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

147    V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki v utemeljitev četrtega tožbenega razloga zgolj ponavljata trditve, navedene v utemeljitev drugega tožbenega razloga.

148    Iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 62 do 134 zgoraj, je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

5.      Peti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

149    Tožeči stranki trdita, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker v bistvu preudarki v zvezi z sorazmernostjo niso povezani z razlogom za odvzem dovoljenja, in sicer obtožnico zoper A. Sadra v Združenih državah, ker relativni vpliv tega delničarja ni upravičeval trditve, da obtožnica pomeni tveganje za upravljanje prve tožeče stranke, in ker ECB ni ustrezno obravnavala drugih, manj omejujočih rešitev, kot je odvzem dovoljenja.

150    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

151    ECB je v izpodbijani odločitvi najprej navedla, da je bil cilj odvzema dovoljenja preprečiti, da prva tožeča stranka še naprej deluje v nasprotju z zakonom, ter preprečiti škodo vlagateljem in drugim upnikom te tožeče stranke ter nacionalnemu bančnemu sektorju v celoti, ki bi lahko nastala zaradi izgube primernosti glavnega delničarja navedene tožeče stranke.

152    Poleg tega je ECB glede na bilanco stanja in škodo, nastalo zaradi ugleda prve tožeče stranke, menila, da za prodajo te tožeče stranke tretji osebi ni bilo realnih možnosti, zlasti ker zelo verjetno ni imela vrednosti franšize.

153    ECB je v zvezi s tem pojasnila, da je upoštevala poslabšanje kapitala prve tožeče stranke in njenih likvidnih sredstev, povezano s škodo za njen ugled, ob upoštevanju negativnega medijskega poročanja, ki ga je bila deležna, in se oprla na informacije, ki jih je na zahtevo organa MFSA predložila pristojna oseba in ki so v bistvu dokazovale, da prva tožeča stranka ni bila sposobna preživeti.

154    ECB se je oprla tudi na dopis glavnega posojilojemalca prve tožeče stranke, v katerem je glede na dejstva, navedena zlasti v obtožnici, zahteval predčasno prenehanje posojila, ki naj bi predstavljalo 90 % posojilnih pogodb navedene tožeče stranke in je bilo torej njen glavni vir dohodkov.

155    Poleg tega je ECB upoštevala dejstvo, da od 10 % preostalih posojilnih pogodb prve tožeče stranke, ki so predstavljale pet posojil, trije posojilojemalci niso več plačevali plačil glavnice in obresti, druga dva pa sta zahtevala predčasno prenehanje svojih posojil.

156    ECB je poleg tega poudarila, da so bile možnosti prve tožeče stranke, da se refinancira, zelo omejene, ker se je njen posojilni portfelj, ki je marca 2017 znašal 159 milijonov EUR, marca 2018 zmanjšal na 66 milijonov EUR, ker je bila deležna negativnega medijskega poročanja zaradi obtožnice zoper A. Sadra in preiskave EBA o morebitnih kršitvah zakona, ki so jih storili malteški organi pri njenem nadzoru, in ker jo je prenehanje večine njenih odnosov z ustreznimi bankami prisililo, da je sredstva v svoji posesti prenesla na Bank Ċentrali ta’ Malta (malteška centralna banka).

157    ECB je nato navedla, da je bilo iz informacij, ki jih je predložila pristojna oseba, v bistvu razvidno, da se je kapital prve tožeče stranke slabšal, da ni imela virov financiranja in da je bilo malo verjetno, da bi našla nove vire, ter da so bila njena likvidna sredstva pičla.

158    Nazadnje, ECB je, potem ko je navedla, da z ukrepi, ki jih je sprejel organ MFSA, ni bilo mogoče popraviti položaja in ponovno vzpostaviti sposobnosti preživetja prve tožeče stranke, in tudi, da je imela slednja mesečne izgube pri poslovanju, menila, da je treba glede na tveganje za vlagatelje in upnike navedene tožeče stranke vsak drug enakovreden bonitetni ukrep v razumnem roku šteti za nerealen.

159    ECB je iz tega sklepala, da je treba prvi tožeči stranki odvzeti dovoljenje.

160    Odvzem dovoljenja prvi tožeči stranki se je torej štel za sorazmeren ukrep, da bi se zagotovili cilji ponovne vzpostavitve zakonitosti, zagotavljanja njenega skrbnega upravljanja, omejitve tveganj za vlagatelje in upnike ter tveganj za finančni sistem v Uniji in na Malti, ker je bil nujen glede na težave s financiranjem, resnost pomanjkljivosti in nesposobnost preživetja navedene tožeče stranke, kar je bila posledica dejstva, da njen edini delničar ob upoštevanju, kako ga je dojemala javnost, ni več izpolnjeval pogoja glede ugleda.

161    Poleg tega se je štelo, da cilja, ki ga je zasledoval odvzem dovoljenja prvi tožeči stranki, zaradi okrnitve ugleda, neobstoja vrednosti ter težav s financiranjem in likvidnimi sredstvi navedene tožeče stranke ni bilo mogoče doseči z drugimi bonitetnimi ukrepi ali s prodajo tretjim osebam.

162    V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo sorazmernosti v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da so akti institucij Unije primerni za zagotovitev uresničitve legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev (glej sodbo z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 67 in navedena sodna praksa).

163    Na prvem mestu, glede cilja, ki se uresničuje z odvzemom dovoljenja prvi tožeči stranki, zadostuje ugotovitev, da izpodbijana odločitev sledi zlasti legitimnemu cilju, ki ga določa zadevna ureditev, in sicer zagotoviti preudarno in skrbno upravljanje kreditnih institucij ter varovanje in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

164    Ker ne gre za edini zastavljeni cilj, s trditvijo tožečih strank v zvezi z domnevno abstraktnostjo cilja ponovne vzpostavitve zakonitosti ni mogoče omajati zakonitosti izpodbijane odločitve.

165    Na drugem mestu, glede zmožnosti izpodbijane odločitve, da se z njo zagotovi uresničitev ciljev, ki so zagotavljanje preudarnega in skrbnega upravljanja kreditnih institucij ter varovanje in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici, zadostuje ugotovitev, da odvzem dovoljenja kreditni instituciji, ker tej instituciji preprečuje nadaljevanje opravljanja njenih dejavnosti, lahko prispeva k cilju, da se prepreči upravljanje te kreditne institucije, ki ne bi bilo niti preudarno niti skrbno, in da se prepreči, da bi njene dejavnosti ogrozile varovanje in trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

166    Na tretjem mestu, treba je torej preveriti, ali je izpodbijana odločitev prekoračila okvir tega, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev.

167    V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da bi bilo mogoče zastavljene cilje doseči na bolj sorazmeren način, in sicer s prodajo prve tožeče stranke tretji osebi ter z javnimi izjavami ECB, katerih namen bi bil v bistvu minimalizirati učinke obtožnice zoper delničarja navedene tožeče stranke.

168    Prvič, ECB je v zvezi s prodajo tretji osebi menila, da glede na zahteve za dvig vlog, prenehanje ustreznih bančnih odnosov, ki so prisilili prvo tožečo stranko, da svoja sredstva prenese na Bank Ċentrali ta’ Malta, zelo verjeten neobstoj vrednosti franšize in sposobnosti preživetja, poslabšanje kapitala in likvidnih sredstev ter odpoved pogodb glavnih posojilojemalcev te tožeče stranke, za njeno prodajo tretji osebi ni bilo realnih možnosti.

169    Tožeči stranki sicer ne izpodbijata obstoja zahtev za dvig vlog pri prvi tožeči stranki, ampak le njihov obseg. Prav tako ne izpodbijata prenehanja ustreznih bančnih odnosov, prenosa sredstev prve tožeče stranke na Bank Ċentrali ta’ Malta in odhod njenih glavnih posojilojemalcev, ki so bili njen glavni vir financiranja.

170    Tožeči stranki trdita le, da so bile zahteve za dvig vlog izredno omejene ter da je imela prva tožeča stranka na podlagi neodvisnih ocen vrednost franšize, da je bila sposobna preživeti in da je dosegala dobre rezultate.

171    Vendar tožeči stranki ne moreta utemeljeno trditi, da je bila prva tožeča stranka sposobna preživeti, da je imela vrednost franšize in da je dosegala dobre rezultate, saj priznavata, da je izgubila glavne posojilojemalce in glavne vire financiranja ter da se je morala soočati z zahtevami za dvig vlog in prenehanjem odnosov z ustreznimi bankami, zaradi katerih so bila njena sredstva prenesena na Bank Ċentrali ta’ Malta.

172    Drugič, v zvezi z možnostjo ECB, da poda javne izjave, s katerimi bi v bistvu minimizirala učinke zadevne obtožnice na prvo tožečo stranko, je treba ugotoviti, da glede na poseg v ugled delničarja navedene tožeče stranke ter posledično na ugled navedene tožeče stranke ter glede na obseg finančnih težav, do katerih je prišlo po obtožnici zoper tega delničarja in pred sprejetjem izpodbijane odločitve, take izjave ne bi mogle biti alternativni ukrep, s katerim bi se lahko uresničil cilj glede preudarnega in skrbnega upravljanja te tožeče stranke ter varovanja finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

173    Zato ECB ni mogoče utemeljeno grajati, ker ni predvidela teh alternativnih ukrepov.

174    Glede na navedeno ni mogoče šteti, da izpodbijana odločitev presega to, kar je potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev.

175    Na četrtem mestu, tožeči stranki navajata vrsto trditev, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, kršitev obveznosti obrazložitve in napako pri presoji.

176    Tožeči stranki najprej trdita, da v izpodbijani odločitvi „ni obravnavano“ vprašanje, ali je odvzem dovoljenja sorazmeren, če se izkaže, da ima banka posrednega delničarja, ki domnevno nima več zahtevane primernosti, ker je bila zoper njega v Združenih državah vložena obtožnica.

177    Vendar zadostuje ugotovitev, da pojasnila, navedena v izpodbijani odločitvi (glej točke od 152 do 160 zgoraj) jasno in nedvoumno prikazujejo razlogovanje ECB ter sta se tožeči stranki na njihovi podlagi lahko seznanili z utemeljitvami za odvzem dovoljenja prvi tožeči stranki, Splošno sodišče pa lahko opravi nadzor (glej točke od 161 do 171 zgoraj).

178    Dalje, tožeči stranki trdita, da navedbe v zvezi s finančnim položajem prve tožeče stranke ne utemeljujejo in ne dokazujejo navedenega razloga, to je neobstoja ustrezne primernosti njenega glavnega delničarja.

179    Ta trditev v bistvu povzema trditev tožečih strank, da ECB ni preverila ali dokazala, da je obtožnica zoper delničarja prve tožeče stranke vplivala na ugled tega delničarja in na ugled navedene tožeče stranke, s čimer bi lahko upravičila odvzem njenega dovoljenja.

180    Vendar, kot izhaja iz analize drugega tožbenega razloga ter točk 160, 161 in 172 zgoraj, ECB zaradi upoštevanja negativnih učinkov, ki jih je utrpela prva tožeča stranka, ni mogoče utemeljeno očitati, da ni dokazala povezave med zadevno obtožnico in finančnimi težavami navedene tožeče stranke, ki so navedene v izpodbijani odločitvi in so posledica ugleda zadevnega delničarja in tega, kako ta ugled dojema javnost.

181    Poleg tega tožeči stranki trdita, da v izpodbijani odločitvi nista dovolj upoštevana majhnost vpliva zadevnega delničarja na upravljanje prve tožeče stranke in tveganje, ki ga ta predstavlja za to upravljanje.

182    Vendar, kot je razvidno iz točk od 124 do 126 zgoraj, ECB ni mogoče utemeljeno očitati, da ni upoštevala neobstoja vpliva A. Sadra, ki je nastal zato, ker mu je organ MFSA ukinil glasovalne pravice, zaradi začasnosti tega ukrepa.

183    Glede na konkretne negativne učinke, ki jih je že utrpela prva tožeča stranka, s to trditvijo namreč ni mogoče dokazati, da odvzema dovoljenja ni mogoče šteti za nujnega zgolj zato, ker je imel delničar navedene tožeče stranke majhen vpliv zaradi ukinitve njegovih glasovalnih pravic pred sprejetjem izpodbijane odločitve.

184    Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da je ECB protislovna, ker je v zadevi, ki se je nanašala na guvernerja centralne banke Latvije, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. februarja 2019, Rimšēvičs in ECB/Latvija (C‑202/18 in C‑238/18, EU:C:2019:139), pred Sodiščem – v nasprotju s tem, kar je storila v izpodbijani odločitvi – trdila, da formalna obtožnica zaradi korupcije ne upravičuje tega, da bi bila oseba razrešena s svoje funkcije, in vztrajala, da je v ta namen treba predložiti konkretne dokaze, zadostuje ugotovitev, da ta zadeva ni imela enakega namena kot obravnavana zadeva ter se ni nanašala na oceno ugleda in primernosti delničarja kreditne institucije ali njunega učinka na takšno institucijo.

185    Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

6.      Šesti tožbeni razlog: kršitev načela nemo auditur

186    Po mnenju tožečih strank so glavne težave prve tožeče stranke v bistvu odločilno izhajale iz aktov organa MFSA, zlasti zaradi neustreznega odziva tega organa na obtožnico zoper A. Sadra v Združenih državah in zaradi neposredovanja ECB. Menita, da so težave z ugledom navedene tožeče stranke nastale predvsem zaradi javnih izjav in uhajanja informacij iz organa MFSA in ECB. Tako naj se zadnjenavedena v utemeljitev izpodbijane odločitve ne bi smela sklicevati na posledice svojega neustreznega ravnanja, saj ni pravilno izpolnila svojih nalog.

187    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

188    V zvezi s tem, kot je razvidno iz točke 53 zgoraj, ECB ni dolžna sama izvajati neposrednega nadzora nad kreditno institucijo in ji zato ni mogoče utemeljeno očitati neukrepanja. Tako torej ni mogoče šteti, da v zvezi s tem ni pravilno izpolnila svojih nalog.

189    Zato dejstvo, da se ECB ni odločila, da bo sama izvajala neposredni nadzor nad prvo tožečo stranko, ne more povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločitve.

190    Poleg tega je treba spomniti da, kot je razvidno iz točk od 45 do 53 zgoraj, okoliščina, da naj bi bili akti organa MFSA, ki niso bili sprejeti v okviru postopka, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločitev, nezakoniti, ne more povzročiti nezakonitosti navedene odločitve, ker ne gre za pripravljalne akte za to odločitev.

191    Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da so težave z ugledom prve tožeče stranke nastale predvsem zaradi javnih izjav in uhajanja informacij iz organa MFSA in ECB, zadostuje ugotovitev, da v utemeljitev svoje trditve ne navajata nobene izjave ali uhajanja, zato ta zatrjevana dejstva in posledice, ki jih iz njih poskušata izpeljati, niso dokazane.

192    Trditve v zvezi s kršitvijo načela nemo auditur je torej treba zavrniti.

193    Zato je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

7.      Sedmi tožbeni razlog: kršitev pravice do domneve nedolžnosti

194    Po mnenju tožečih strank je ECB kršila pravico prve tožeče stranke do domneve nedolžnosti, ker se je oprla na zadevno obtožnico, ne da bi preučila dejstva v zvezi s to obtožnico, in jo je napačno razlagala.

195    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

196    V zvezi s tem je treba spomniti, da je načelo domneve nedolžnosti iz člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in člena 48(1) Listine o temeljnih pravicah temeljna pravica, ki posameznikom podeljuje pravice, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije (glej sodbo z dne 2. septembra 2009, El Morabit/Svet, T‑37/07 in T‑323/07, neobjavljena, EU:T:2009:296, točka 39 in navedena sodna praksa).

197    Načelo domneve nedolžnosti zahteva, da vsaka obdolžena oseba velja za nedolžno, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njena krivda. Ne nasprotuje sprejetju ukrepov, katerih namen ni začeti kazenskega postopka zoper zadevno osebo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2013, Anbouba/Svet, T‑592/11, neobjavljena, EU:T:2013:427, točka 40 in navedena sodna praksa).

198    Načelo domneve nedolžnosti torej ne nasprotuje sprejetju ukrepov, ki ne pomenijo kazni in ne vključujejo kazenskih obtožb (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. januarja 2015, Gossio/Svet, T‑406/13, neobjavljena, EU:T:2015:7, točka 97), ter sprejetju ukrepov, ki ne pomenijo ugotovitve, da je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. maja 2017, Makhlouf/Svet, T‑410/16, neobjavljena, EU:T:2017:349, točka 125 in navedena sodna praksa).

199    Preveriti je torej treba, ali je ob upoštevanju teh načel mogoče na podlagi trditev tožečih strank ugotoviti, da je bila kršena domneva nedolžnosti prve tožeče stranke.

200    Prvič, na podlagi neobstoja ponovne preučitve dejstev v zvezi z zadevno obtožnico ni mogoče šteti, da je bila kršena domneva nedolžnosti prve tožeče stranke.

201    ECB je namreč v izpodbijani odločitvi jasno navedla, da so v zadevni obtožnici navedbe o kaznivih dejanjih.

202    Ni torej mogoče šteti, da je izpodbijana odločitev pomenila kazensko obtožbo ali ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno v smislu sodne prakse, navedene v točkah 197 in 198 zgoraj.

203    V teh okoliščinah dejstvo, da ECB ni ponovno preučila dejstev iz zadevne obtožnice, ne dokazuje kršitve načela domneve nedolžnosti.

204    V zvezi s tem je treba poudariti, da se z bonitetnim nadzorom, katerega namen je zagotoviti preudarno upravljanje kreditnih institucij in varovanje trdnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici, uresničujejo cilji, ki so drugačni od ciljev kazenskega pregona, ki so namenjeni sankcioniranju ravnanj, ki so z zakonom določena za kazniva.

205    Tako najpomembnejši element, ki ga je treba upoštevati, ni utemeljenost pregona iz zadevne obtožnice, glede katerega ECB ni zavzela stališča, temveč posledice tega pregona na ugled prve tožeče stranke in njenega edinega delničarja ter na trdnost finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

206    Drugič, glede trditve tožečih strank, da ECB ni dokazala, da so bile zatrjevane kršitve bonitetnih zahtev dejansko storjene, je treba navesti, da se prekriva z zatrjevanimi napakami pri presoji v podporo drugemu in četrtemu tožbenemu razlogu.

207    Posledično je treba to trditev zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 62 do 134 zgoraj.

208    Zato je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

8.      Osmi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja

209    Tožeči stranki zatrjujeta diskriminacijo, ki izhaja iz tega, da nobena druga banka, ki je v lasti malteškega državljana, katerega delničarji ali poslovodstvo so bili formalno obtoženi, ni bila obravnavana enako, in ker v izpodbijani odločitvi ni nobene primerjalne analize v zvezi s tem.

210    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

211    Spomniti je treba, da načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 15. aprila 2010, Gualtieri/Komisija, C‑485/08 P, EU:C:2010:188, točka 70).

212    V zvezi s tem tožeči stranki trdita le, da so organi uradno obtožili številne delničarje in celo direktorje številnih bank, ne da bi to vplivalo na njihov položaj, pri čemer pa nista navedli niti najmanjšega dokaza za to trditev. Tako zadostuje ugotovitev, da nista dokazali, da bi bila druga banka v lasti malteškega državljana, katere delničarji ali poslovodstvo naj bi bili formalno obtoženi zaradi finančnih kaznivih dejanj, obravnavana drugače.

213    Poleg tega iz načela enakega obravnavanja ne izhaja, da mora ECB, da bi upravičila spoštovanje navedenega načela, v obrazložitev vsake od svojih bonitetnih odločitev vključiti primerjalno analizo, v kateri po potrebi predstavi druge institucije, ki so v podobnem položaju, in ukrepe, ki bi jih sprejela v zvezi z njimi.

214    Trditev, ki se nanaša na neobstoj primerjalne analize v izpodbijani odločitvi, je torej treba prav tako zavrniti.

215    Zato je treba osmi tožbeni razlog zavrniti.

9.      Deveti tožbeni razlog: kršitev člena 19 in uvodne izjave 75 Uredbe št. 1024/2013 ter zloraba pooblastil

216    Po mnenju tožečih strank naj bi kronologija sprejetja odločb organa MFSA in ECB, domnevno izražanje kritik in krivih obdolžitev s strani opozicijske stranke in nekaterih medijev, pa tudi organa MFSA in EBA, ter domnevno sumljive okoliščine imenovanja usposobljene osebe, kot tudi okoliščine celotne zadeve in neobstoj verodostojne utemeljitve v izpodbijani odločitvi v bistvu utemeljevale stališče, da organ MFSA ni ustrezno preučil obtožnice zoper A. Sadra.

217    Tožeči stranki na podlagi tega sklepata, da sta bila želja organa MFSA po tem, da je obravnavan kot učinkovit regulativni organ, in njegov namen zagotoviti pridobitno nalogo svetovalnemu podjetju, s katerim je povezana imenovana usposobljena oseba, resnična razloga, na katerih temeljijo ukrepi tega organa ter, posledično, izpodbijana odločitev, kar naj bi pomenilo, da je ECB kršila svojo obveznost neodvisnosti in zlorabila pooblastila.

218    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

219    V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s členom 19 Uredbe št. 1024/2013 ECB in pristojni nacionalni organi, ki delujejo v okviru enotnega mehanizma nadzora, pri opravljanju nalog, ki se nanje prenesejo s to uredbo, ravnajo neodvisno. V uvodni izjavi 75 te uredbe je navedeno, da bi morala ECB, da bi nadzorniške naloge, ki se prenesejo nanjo, izvajala učinkovito, te opravljati povsem neodvisno, zlasti brez vsakršnega neprimernega političnega vpliva in vmešavanja zadevnega sektorja, ki bi lahko vplivala na njeno operativno neodvisnost.

220    Opozoriti je treba tudi, da je o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, mogoče govoriti le, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil njegov izključni ali vsaj odločilni namen doseči drugačne cilje, kot so tisti, ki jih navaja, ali izogniti se postopku, ki je posebej predviden s Pogodbo za obravnavanje okoliščin obravnavane zadeve (sodba z dne 10. marca 2005, Španija/Svet, C‑342/03, EU:C:2005:151, točka 64).

221    Preveriti je torej treba, ali je na podlagi trditev tožečih strank mogoče šteti, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju s členom 19 in uvodno izjavo 75 Uredbe št. 1024/2013, ter ali vsebujejo objektivne, upoštevne in skladne dokaze, da je bila ta odločitev sprejeta z odločilnim namenom, da se dosežejo drugačni cilji, kot so tisti, ki jih navaja, ali da se izogne postopku, ki je s Pogodbo posebej določen za obravnavo okoliščin obravnavane zadeve.

222    Najprej je treba ugotoviti, da se trditve tožečih strank nanašajo izključno na uresničevanje drugačnih ciljev organa MFSA, ki niso cilji, ki jim sledi zadevna ureditev, in na domnevno pomanjkanje neodvisnosti tega nacionalnega organa, pri čemer ti stranki trdita, da je izpodbijana odločitev zaradi teh elementov nezakonita.

223    Vendar tudi ob predpostavki, da organ MFSA ni izpolnil svoje obveznosti neodvisnosti in je uresničeval drugačne cilje od navedenih, iz tega ni mogoče sklepati, da so v izpodbijani odločitvi enake pomanjkljivosti.

224    V skladu s členom 4(1)(a) Uredbe št. 1024/2013 je namreč ECB edina pristojna za izdajanje dovoljenj kreditnim institucijam in za njihov odvzem.

225    Odločitve ECB se torej sprejmejo na podlagi presoje, neodvisne od presoje organa MFSA, glede na vse upoštevne okoliščine, vključno z elementi iz sklepa organa MFSA o predlogu.

226    Ker iz tega izhaja, da ECB ni dolžna slediti sklepu organa MFSA o predlogu, zatrjevane pomanjkljivosti organa MFSA ne morejo pomeniti neobstoja neodvisnosti ECB ter posledično kršitve člena 19 in uvodne izjave 75 Uredbe št. 1024/2013.

227    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista predložili ničesar, s čimer bi na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev dokazali, da je ECB izpodbijano odločitev sprejela z izključnim ali vsaj odločilnim namenom doseči drugačne cilje, kot so tisti, ki jih navaja, ali izogniti se postopku, ki je s Pogodbo posebej predviden za obravnavo okoliščin obravnavane zadeve.

228    Poleg tega je ECB, kot izhaja iz analize drugega tožbenega razloga, izpodbijano odločitev sprejela zaradi zaščite in trdnosti finančnega sistema v Uniji in vsaki državi članici.

229    Tožeči stranki torej nista dokazali, da je izpodbijana odločitev sledila drugačnim ciljem, kot so tisti, ki jim sledi upoštevna ureditev.

230    Zato je treba deveti tožbeni razlog zavrniti.

10.    Deseti tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe in zlasti pravice do izjave

231    Najprej, tožeči stranki trdita, da sta bili kršeni pravica do obrambe in pravica do izjave prve tožeče stranke, ker ji ni bilo omogočeno zakonito in učinkovito zastopanje zaradi imenovanja usposobljene osebe, ki naj bi se v upravnem postopku štela za edinega zastopnika navedene tožeče stranke.

232    Tožeči stranki iz tega sklepata, da pravica prve tožeče stranke do izjave ni bila spoštovana, ker je bila dodeljena usposobljeni osebi, čeprav bi jo moralo imeti vodstvo navedene tožeče stranke.

233    Poleg tega naj vodstvo prve tožeče stranke ne bi imelo dostopa do dokumentov in informacijskih sistemov navedene tožeče stranke, niti do njenih finančnih sredstev, kar naj bi ji preprečevalo, da bi svoje trditve o svoji vrednosti in spoštovanju predpisanih zahtev podprla z dokazi. Ta tožeča stranka naj prav tako ne bi mogla in še vedno ne more financirati svojega zakonitega zastopanja.

234    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

235    Na prvem mestu, v zvezi s tem je treba poudariti, da spada pravica do obrambe, med katerimi je pravica do izjave, med temeljne pravice, ki so sestavni del pravnega reda Unije in so določene v Listini o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbi z dne 23. septembra 2015, Cerafogli/ECB, T‑114/13 P, EU:T:2015:678, točka 32 in navedena sodna praksa, in z dne 5. oktobra 2016, ECDC/CJ, T‑395/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:598, točka 53).

236    Pravica do izjave ni varovana le s členoma 47 in 48 Listine o temeljnih pravicah, ki zagotavljata spoštovanje pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja v okviru vsakega sodnega postopka, ampak tudi s členom 41 te listine, ki zagotavlja pravico do dobrega upravljanja.

237    Člen 41(2) Listine o temeljnih pravicah tako določa, da pravica do dobrega upravljanja vključuje zlasti pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2016, ECDC/CJ, T‑395/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:598, točka 54 in navedena sodna praksa).

238    Spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da se vsaki osebi, zoper katero se lahko sprejme odločba, ki posega v njen položaj, omogoči, da učinkovito predstavi svoje stališče o elementih, uporabljenih proti njej, za utemeljitev sporne odločbe (glej v tem smislu sodbe z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 66; z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 91, in z dne 19. januarja 2016, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑409/12, EU:T:2016:17, točka 38).

239    V zvezi s tem je treba upoštevati – česar tožeči stranki tudi ne izpodbijata – dejstvo, da je prva tožeča stranka prejela dopis ECB z dne 31. avgusta 2018, v katerem jo je ta pozvala, naj predloži pripombe v zvezi z osnutkom odločitve o odvzemu dovoljenja, in njen dopis z dne 13. septembra 2018, s katerim ji je odobrila vpogled v spis upravnega postopka, na katera je zgolj odgovorila, da potrjuje svoje nasprotovanje načrtovani odločitvi.

240    Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je imela prva tožeča stranka za predložitev pripomb v zvezi z osnutkom odločitve o odvzemu dovoljenja na voljo skupno tri tedne.

241    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je bilo prvi tožeči stranki omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče o elementih, ki so bili proti njej uporabljeni v izpodbijani odločitvi.

242    Na drugem mestu, v zvezi s trditvami tožečih strank, da je bila prvi tožeči stranki kršena pravica do obrambe, ker njeno vodstvo ni moglo plačati svojega svetovalca ter dostopati do svojih sredstev in informacij, je treba ugotoviti, da te okoliščine izhajajo izključno iz imenovanja usposobljene osebe, ki se je v upravnem postopku štela za edinega predstavnika navedene tožeče stranke, ki je na podlagi malteškega prava v izključni pristojnosti organa MFSA.

243    Kot pa izhaja iz točk 45 in 46 zgoraj, tak nacionalni sklep o imenovanju usposobljene osebe ni akt, ki bi ga sprejel pristojni nacionalni organ, o začetku postopka, pripravljalni akt ali nezavezujoči predlog izpodbijane odločitve in torej nikakor ne bi mogel povzročiti nezakonitosti te odločitve (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2018, Berlusconi in Fininvest, C‑219/17, EU:C:2018:1023, točka 44).

244    Ker gre za sklep, ki ga določa malteška zakonodaja in spada v pristojnost organa MFSA, ECB nikakor ne more biti odgovorna za posledice, ki jih je imel tak sklep.

245    Obveznost spoštovanja pravice do izjave naslovnikov njenih odločb namreč za institucijo ne pomeni obveznosti, da se prepriča in omogoči, da imajo ti naslovniki na podlagi določb nacionalnega prava možnost plačati odvetnika in imeti dostop do svojih sredstev, da bi lahko izvrševali svojo pravico do izjave.

246    Če bi bilo drugače, bi to pomenilo, da bi lahko bile odločbe institucij Unije nezakonite iz razlogov, povezanih z uporabo določb nacionalnega prava, ki niso v njihovi pristojnosti in nad katerimi nimajo nobenega nadzora.

247    Prav tako ni mogoče utemeljeno očitati ECB, da na podlagi svoje splošne pristojnosti za dajanje navodil pristojnim nacionalnim organom v okviru enotnega mehanizma nadzora organu MFSA ni preprečila sprejetja sklepa o imenovanju usposobljene osebe za zagotovitev spoštovanja bonitetnih pravil zgolj zato, da bi vodstvu prve tožeče stranke omogočila razpolaganje z njegovimi sredstvi za plačilo njegovega svetovalca ter dostop do dokumentov in informacij, s katerimi bi lahko izvrševalo svojo pravico do uveljavljanja svoje pravice do izjave.

248    Na eni strani ECB v zvezi s tem namreč nima nobene obveznosti, razen obveznosti zbiranja pripomb naslovnikov v zvezi z njenimi odločitvami, na drugi strani pa bi bila uresničitev ciljev nacionalnih pravil bonitetnega nadzora in pravil Unije, če bi bilo tako, ogrožena.

249    Zato okoliščine, ki jih navajata tožeči stranki, tudi če bi bile dokazane, ne morejo povzročiti nezakonitosti izpodbijane odločitve.

250    V takih okoliščinah bi morali tožeči stranki izpodbijati zakonitost imenovanja pristojne osebe na nacionalni ravni in po potrebi odločitev te osebe, da zavrne njune zahteve za sredstva za plačilo njunega svetovalca ali zahteve za dostop do sredstev ali informacij, po potrebi z vložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe, s katerim bi Sodišču predlagali, naj presodi, ali pravo Unije, zlasti pravica do učinkovitega sodnega varstva, nasprotuje takim odločitvam ali imenovanju pristojne osebe.

251    Prva tožeča stranka bi lahko – pod pogojem, da je izpolnjevala zahtevane pogoje – od ECB zahtevala dostop do dokumentov ali informacij, prav tako bi lahko od Splošnega sodišča zahtevala pravno pomoč ali vložila predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva za pridobitev ustreznih dokumentov.

252    V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da tožeči stranki kljub več prošnjam za podaljšanje roka in prestavitev obravnave ter predlogom za prekinitev tega postopka pred Splošnim sodiščem nista navedli dokazov, ki bi potrjevali, da je prva tožeča stranka v tem postopku sprožila postopke pri organu MFSA ali pred malteškimi sodišči, da bi svojemu svetovalcu omogočila dostop do sredstev ali dokumentov.

253    Zato je treba deseti tožbeni razlog zavrniti.

11.    Enajsti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

254    Po mnenju tožečih strank je bila izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju z obveznostjo obrazložitve zaradi površnega in nejasnega razlogovanja, na podlagi katerega naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ta utemeljena, presoditi težo domnevno kaznivega ravnanja, zaradi katerega je bila zoper A. Sadra v Združenih državah vložena obtožnica, in preveriti, ali je navedeno ravnanje kaznivo z vidika prava Unije.

255    ECB in Komisija tem trditvam nasprotujeta.

256    Opozoriti je treba, da je cilj obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je povezan z načelom spoštovanja pravice do obrambe, v skladu z ustaljeno sodno prakso, prvič, zagotoviti zadevni osebi zadosten podatek o tem, ali je akt dobro utemeljen ali pa morda vsebuje napako, ki omogoča njegovo izpodbijanje pred sodiščem Unije, in drugič, sodišču Unije omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (sodbe z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 462; z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 148, in z dne 6. septembra 2013, Iran Insurance/Svet, T‑12/11, neobjavljena, EU:T:2013:401, točka 70).

257    Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je avtor akta, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 138 in navedena sodna praksa).

258    Čeprav mora obrazložitev akta Unije, ki se zahteva s členom 296, drugi odstavek, PDEU, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje avtorja zadevnega akta, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko Sodišče opravi nadzor, pa se ne zahteva, da se podrobno navedejo vse upoštevne pravne ali dejanske okoliščine (sodbi z dne 19. novembra 2013, Komisija/Svet, C‑63/12, EU:C:2013:752, točka 98, in z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 70).

259    Na prvem mestu, treba je ugotoviti, da je iz izpodbijane odločitve jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje ECB, tako da njena obrazložitev prvi tožeči stranki omogoča, da se seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor.

260    Iz izpodbijane odločitve je namreč jasno razvidno, da je bila obrazložena z obtožnico za finančna kazniva dejanja zoper A. Sadra v Združenih državah in negativnega učinka te obtožnice na njegov ugled in na finančni položaj prve tožeče stranke, kar je omajalo cilj zagotavljanja preudarnega in skrbnega upravljanja te kreditne institucije.

261    Prav tako je jasno razvidno, da se je odvzem dovoljenja prvi tožeči stranki štel za sorazmeren ukrep, da bi se zagotovili cilji ponovne vzpostavitve zakonitosti, zagotavljanja njenega skrbnega upravljanja, omejitve tveganj za vlagatelje in upnike ter tveganj za bančni trg v Uniji in na Malti, saj je bil nujen glede na težave s financiranjem, resnost pomanjkljivosti in nesposobnost preživetja navedene tožeče stranke, kar je bila posledica obtožnice zoper njenega delničarja in njenega omajanega ugleda.

262    Poleg tega se je štelo, da cilja, ki ga je zasledoval ta odvzem zaradi omajanega ugleda, neobstoja vrednosti ter težav s financiranjem in likvidnimi sredstvi prve tožeče stranke ni bilo mogoče doseči z drugimi bonitetnimi ukrepi ali s prodajo tretjim osebam.

263    V teh okoliščinah je treba trditev tožečih strank, da zaradi površnosti in nejasnosti razlogovanja v izpodbijani odločitvi ni mogoče ugotoviti, ali je bila ta utemeljena, zavrniti.

264    Na drugem mestu, tožeči strank trdita, da na podlagi obrazložitve izpodbijane odločitve ni mogoče presoditi resnosti domnevno kaznivega ravnanja, ki je bilo podlaga za obtožnico zoper A. Sadra v Združenih državah, in preveriti, ali je bilo navedeno ravnanje kaznivo.

265    Vendar je v izpodbijani odločitvi pojasnjeno, da se zadevna obtožnica nanaša na odkrita finančna kazniva dejanja, za katere se šteje, da vzbujajo resne dvome glede njegove integritete kot delničarja prve tožeče stranke.

266    Poleg tega so v izpodbijani odločitvi navedene povezave, ki napotujejo na uradna spletna mesta, ki omogočajo seznanitev z obtožnico zoper A. Sadra v Združenih državah in s sporočilom za javnost, ki je bilo objavljeno ob tej priložnosti.

267    Ker so obtožbe, ki so vodile do obtožnice zoper A. Sadra v Združenih državah, navedene v izpodbijani odločitvi, in ker se ta sklicuje na zadevno obtožnico, v nasprotju s trditvami tožečih strank ni mogoče šteti, da obrazložitev navedene odločitve ne omogoča presoje resnosti domnevno kaznivega ravnanja, ki je bilo vzrok za izdajo te obtožnice.

268    Trditev tožečih strank v zvezi z nezmožnostjo presoje resnosti domnevno kaznivega ravnanja, ki je bilo podlaga za obtožnico zoper A. Sadra v Združenih državah, in preverjanja, ali je bilo navedeno ravnanje kaznivo, torej ni mogoče sprejeti.

269    Zato je treba enajsti tožbeni razlog zavrniti.

IV.    Predlogi tožečih strank za prekinitev, za ukrepe procesnega vodstva in za pripravljalne ukrepe

270    Na prvem mestu, tožeči stranki sta z dopisom z dne 25. februarja 2021 vložili predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, za pripravljalne ukrepe in za izvedensko mnenje, da bi se ugotovilo, da je bilo preiskovanje obtožb zoper A. Sadra med postopkom pred Splošnim sodiščem v Združenih državah ustavljeno.

271    ECB in Komisija sta predložili stališča glede tega predloga.

272    Spomniti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso zakonitost akta Unije presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju tega akta (glej sodbo z dne 11. maja 2017, Švedska/Komisija, C‑562/14 P, EU:C:2017:356, točka 63 in navedena sodna praksa), zato akti, ki so bili sprejeti po sprejetju odločitve, ne morejo vplivati na njeno veljavnost (sodba z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točki 45 in 46).

273    Ker je do opustitve obtožb zoper A. Sadra prišlo po sprejetju izpodbijane odločitve, na podlagi sodne prakse, navedene v točki 272 zgoraj, ta ni mogla vplivati na njeno zakonitost, zato se predlogu tožečih strank ne ugodi.

274    Na drugem mestu, tožeči stranki sta z dopisom z dne 21. maja 2021 vložili predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva in pripravljalnega ukrepa, da bi se lahko opredelili do sklepnih predlogov generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Bank Melli Iran (C‑124/20, EU:C:2021:386), ki se nanašajo na razlago Uredbe št. 2271/96, kakor je bila nazadnje spremenjena z Delegirano uredbo 2018/1100.

275    ECB in Komisija sta predložili stališča glede tega predloga.

276    V zvezi s tem je treba spomniti, da iz razlogov, navedenih v točki 120 zgoraj, Uredba št. 2271/96 ne vpliva na to tožbo.

277    ECB namreč ni priznala neke odločbe o sankciji ali jo naredila izvršljivo v smislu Uredbe št. 2271/96, ker je presojala ugled zadevnega delničarja, kot ga je dojemal trg, in ker so se zadevni udeleženci odzvali na obtožnico, ne da bi upoštevali njeno utemeljenost na podlagi prava zadevne tretje države ali prava Unije.

278    Zato predlogu tožečih strank ni treba ugoditi.

279    Na tretjem mestu, tožeči stranki sta v dopisu z dne 21. februarja 2021 predlagali prekinitev postopka, da bi „ECB in organu MFSA dali možnost, da se uskladita z malteško sodno prakso, ki potrjuje, da je dostop do banke predpogoj za učinkovito zastopanje“.

280    ECB in Komisija sta se izrekli o tem predlogu.

281    Ker pa ECB, kot je bilo navedeno v točkah 245 in 246 zgoraj, ni zavezana spoštovati malteške sodne prakse in ker prva tožeča stranka ni navedla ukrepov, sprejetih pri organu MFSA ali pred malteškimi sodišči, se prekinitev tega postopka ne more šteti kot zahteva učinkovitega izvajanja sodne oblasti v smislu člena 69(d) Poslovnika.

282    Temu predlogu tožečih strank torej ni treba ugoditi.

283    Glede na navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.

V.      Stroški

284    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi ECB naloži plačilo stroškov.

285    Na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosijo države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, svoje stroške. Komisija zato nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Pilatus Bank plc in Pilatus Holding Ltd. se naloži, da poleg svojih stroškov nosita stroške, ki so nastali Evropski centralni banki (ECB).

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

Van der Woude Costeira Kancheva

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. februarja 2022.

Podpisi

*      Jezik postopka: angleščina.