SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 7. julija 2021(*)
„Nepogodbena odgovornost – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Seznam oseb in subjektov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Dovolj resna kršitev pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice“
V zadevi T‑692/15 RENV,
HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki jo zastopa M. Schlingmann, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata J.-P. Hix in M. Bishop, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopajo R. Tricot, C. Hödlmayr, J. Roberti di Sarsina in M. Kellerbauer, agenti,
intervenientka,
zaradi predloga na podlagi členov 268 in 340 PDEU za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala s tem, da je bilo njeno ime na eni strani z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2010, L 195, str. 25) uvrščeno na seznam v Prilogi V k Uredbi Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 103, str. 1) in na drugi strani z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1) uvrščeno na seznam v Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
v sestavi H. Kanninen, predsednik, M. Jaeger, sodnik, in O. Porchia (poročevalka), sodnica,
sodni tajnik: B. Lefebvre, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 20. novembra 2020
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje in postopek pred vrnitvijo zadeve
1 Tožeča stranka, HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH, ki jo je leta 2009 ustanovil Naser Bateni, je družba nemškega prava, ki opravlja dejavnosti pomorske agencije in tehničnega upravljanja ladij.
2 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, ki so bili sprejeti za izvrševanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje za širjenje jedrskega orožja in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja. Natančneje, gre za ukrepe proti pomorski družbi Islamic Republic of Iran Shipping Lines (v nadaljevanju: IRISL) in fizičnim ali pravnim osebam, domnevno povezanim s to družbo, med katerimi naj bi bile po navedbah Sveta družba IRISL Europe, tožeča stranka in dve drugi pomorski družbi, Hafize Darya Shipping Lines (v nadaljevanju: HDSL) in Safiran Pyam Darya Shipping Lines (v nadaljevanju: SAPID).
3 Svet je s Sklepom 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010, L 195, str. 39) ime tožeče stranke uvrstil na seznam subjektov, vpletenih v širjenje jedrskega orožja, ki je v Prilogi II k navedenemu sklepu. Posledično je bilo ime tožeče stranke z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 103, str. 25) uvrščeno na seznam iz Priloge V k Uredbi Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 103, str. 1). Prva uvrstitev imena tožeče stranke na seznam (v nadaljevanju: prva uvrstitev) je bila v Sklepu 2010/413 in Izvedbeni uredbi št. 668/2010 obrazložena s tem, da ta družba „[p]osluje v imenu HDSL v Evropi“. Zoper navedeno uvrstitev ni bila vložena ničnostna tožba.
4 Svet je 25. oktobra 2010 sprejel Uredbo (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1). Priloga VIII k Uredbi št. 961/2010 je vsebovala seznam oseb, subjektov in organov, katerih sredstva so bila na podlagi člena 16(2) navedene uredbe zamrznjena. Iz zadevne uredbe je v zvezi z uvrstitvijo tožeče stranke na ta seznam (v nadaljevanju: druga uvrstitev) razvidno, da je bila ta družba nanj uvrščena zato, ker je „pod nadzorom družbe IRISL [ali] deluje v njenem imenu“. Tožeča stranka je drugo uvrstitev izpodbijala pred Splošnim sodiščem.
5 Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), drugo uvrstitev razglasilo za nično, vendar tudi določilo, da učinki Uredbe št. 961/2010 ostanejo v veljavi do 7. februarja 2012.
6 Svet je po razglasitvi sodbe z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), ime tožeče stranke znova večkrat uvrstil na seznam, in sicer, prvič, 23. januarja 2012 s Sklepom 2012/35/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2012, L 19, str. 22) iz teh razlogov: „[p]od nadzorom [ali] zastopa [družbo] IRISL. [Tožeča stranka] je registrirana na istem naslovu kot IRISL Europe GmbH v Hamburgu [(Nemčija)], njen direktor dr. Naser Ba[t]eni pa je bil prej zaposlen pri IRISL.“ Posledično je bilo ime tožeče stranke iz navedenih razlogov z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 54/2012 z dne 23. januarja 2012 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL 2012, L 19, str. 1) uvrščeno na seznam iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010.
7 Drugič, ime tožeče stranke je bilo 23. marca 2012 uvrščeno na seznam iz Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 (UL 2012, L 88, str. 1). Ta uvrstitev, ki jo je tožeča stranka izpodbijala pred Splošnim sodiščem, je bila razglašena za nično s sodbo z dne 12. junija 2013, HTTS/Svet (T‑128/12 in T‑182/12, neobjavljena, EU:T:2013:312).
8 Tretjič in zadnjič, ime tožeče stranke je bilo 15. novembra 2013 uvrščeno na seznam s Sklepom 2013/661/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2013, L 306, str. 18) in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1154/2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 (UL 2013, L 306, str. 3). Ta uvrstitev, ki jo je tožeča stranka izpodbijala pred Splošnim sodiščem, je bila razglašena za nično s sodbo z dne 18. septembra 2015, HTTS in Bateni/Svet (T‑45/14, neobjavljena, EU:T:2015:650).
9 Medtem je Splošno sodišče s sodbo z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, EU:T:2013:453), za nično razglasilo tudi uvrstitev imena družbe IRISL in drugih pomorskih družb, med drugim družb HDSL in SAPID, na sezname, ki se nanje nanašajo, ker na podlagi argumentov, ki jih je navedel Svet, uvrstitev imena družbe IRISL na seznam ni bila upravičena ter zato tudi ni bilo mogoče upravičiti sprejetja in ohranitve omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali na druge pomorske družbe, uvrščene na sezname zaradi svojih povezav z družbo IRISL.
10 Tožeča stranka je z dopisom z dne 23. julija 2015 na Svet naslovila zahtevek za povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi prvotne uvrstitve in poznejših uvrstitev svojega imena na seznam oseb, povezanih z dejavnostmi družbe IRISL. Svet je z dopisom z dne 16. oktobra 2015 ta zahtevek zavrnil.
11 Tožeča stranka je 25. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se:
– Svetu naloži, naj ji izplača odškodnino v višini 2.513.221,50 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi uvrstitve svojega imena na seznama oseb, subjektov in organov iz Priloge V k Uredbi št. 423/2007 in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 (v nadaljevanju: sporna seznama);
– Svetu naloži plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja za glavne operacije refinanciranja, zvišani za 2 odstotni točki, od 17. oktobra 2015;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
12 Ta tožba je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisana kot zadeva T‑692/15.
13 Svet je predlagal, naj se tožba zavrže kot delno nedopustna in v vsakem primeru kot neutemeljena, tožeči stranki pa naj se naloži plačilo stroškov.
14 Evropska komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. aprila 2016, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 13. maja 2016 v skladu s členom 144(4) Poslovnika Splošnega sodišča temu predlogu ugodil.
15 Strankam je bilo 30. avgusta 2016 vročeno obvestilo o koncu pisnega dela postopka. Nobena od strank v roku treh tednov od vročitve tega obvestila, določenem s členom 106(2) Poslovnika, ni predlagala, naj se opravi obravnava.
16 S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2016 je bila zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki zaseda v tretjem senatu.
17 Ker je Splošno sodišče menilo, da je na podlagi listin iz spisa v zadevi dejansko stanje dovolj razjasnjeno, in ker ni bil podan predlog strank v tem smislu, je s sklepom z dne 8. junija 2017, ki je bil strankam vročen naslednji dan, v skladu s členom 106(3) Poslovnika odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.
18 Vendar je tožeča stranka 12. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se opravi obravnava, zlasti zaradi razglasitve sodbe z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), in Splošnemu sodišču predlagala, naj v okviru ukrepa procesnega vodstva zasliši njenega direktorja in edinega družbenika N. Batenija, in sicer predvsem glede obsega domnevne premoženjske in nepremoženjske škode.
19 Splošno sodišče je, prvič, s sklepom z dne 20. junija 2017 potrdilo svoj sklep z dne 8. junija 2017. Splošno sodišče je v zvezi s predlogom tožeče stranke, naj se opravi obravnava, na eni strani menilo, da je bil ta predlog vložen zunaj določenega roka, na drugi strani pa je ugotovilo, da ni novih elementov, ki bi lahko glede na okoliščine primera upravičili izvedbo take obravnave. V zvezi s tem je menilo, da je bila s sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet (C‑45/15 P, EU:C:2017:402), zgolj potrjena sodba z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986), zaradi česar ta sodba ni mogla upravičiti odprtja ustnega dela postopka. Drugič, Splošno sodišče ni ugodilo predlogu za ukrep procesnega vodstva v zvezi z zaslišanjem N. Batenija, ker je menilo, da je v zadevi dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi listin iz spisa in upoštevne sodne prakse s področja ocene škode, ki izvira iz nezakonitega omejevalnega ukrepa.
20 Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. decembra 2017, HTTS/Svet (T‑692/15, EU:T:2017:890, v nadaljevanju: prvotna sodba), zavrnilo odškodninsko tožbo tožeče stranke in ji naložilo plačilo stroškov. Zavrnilo je njen prvi in drugi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve oziroma kršitvijo vsebinskih pogojev za uvrstitev na sporna seznama.
21 Tožeča stranka je zoper prvotno sodbo 13. februarja 2018 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko C‑123/18 P. Sodišče je s sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet (C‑123/18 P, EU:C:2019:694, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku), prvotno sodbo razveljavilo in zadevo na podlagi člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču ter pridržalo odločitev o stroških.
22 Sodišče je v bistvu razsodilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 49 in 50 prvotne sodbe presodilo, da se je Svet lahko skliceval na vse ustrezne elemente, ki jih ob uvrstitvi tožeče stranke na sporna seznama ni upošteval, in zlasti ker je v točki 60 navedene sodbe presodilo, da iz več elementov iz točke 59 navedene sodbe izhaja, da Svet pri presoji obsega poslovnih odnosov med tožečo stranko in družbo IRISL ni storil dovolj resne kršitve pravila prava Unije, ker Svet teh indicev, ki dokazujejo, da je bila tožeča stranka „v lasti ali pod nadzorom“ družbe IRISL, na datum uvrstitve imena tožeče stranke na sporna seznama ni poznal, kot izhaja iz točk 51 in od 56 do 86 sodbe, izdane v pritožbenem postopku.
Postopek in predlogi strank po vrnitvi zadeve v razsojanje
23 Zadeva, ki je bila vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču, je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisana pod opravilno številko T‑692/15 RENV in je bila 19. septembra 2019 v skladu s členom 216(1) Poslovnika dodeljena prvemu senatu.
24 Stranki sta bili pozvani, naj v skladu s členom 217(1) Poslovnika predložita stališča v zvezi s posledicami, ki jih je treba izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku. Stališča sta predložili v za to določenih rokih.
25 Tožeča stranka se je v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 11. novembra 2019, opredelila do posledic, ki jih je treba v obravnavani zadevi izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku. V zvezi s tem vztraja pri predlogu iz tožbe, da naj se Svetu naloži plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
26 Svet v stališčih, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. novembra 2019, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot delno nedopustno, vsekakor pa zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem v zadevah T‑692/15 in T‑692/15 RENV in pritožbenega postopka pred Sodiščem v zadevi C‑123/18 P.
27 Komisija v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 19. novembra 2019, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.
28 Tožeča stranka in Svet sta 29. oziroma 30. januarja 2020 predlagala, naj se opravi obravnava.
29 Splošno sodišče je na predlog sodnice poročevalke navedenim predlogom ugodilo in začelo ustni del postopka.
30 Predsednik prvega senata je s sklepom z dne 30. junija 2020 na podlagi člena 68(1) Poslovnika po opredelitvi strank odločil, da se ta zadeva za ustni del združi z zadevo T‑455/17, Bateni/Svet.
31 Stranke so po več preložitvah obravnave zaradi zdravstvene krize, povezane s covidom-19, podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 20. novembra 2020, ki je s privolitvijo tožeče stranke potekala prek videokonference.
Pravo
Ugovor nedopustnosti v zvezi z zastaranjem odškodninske tožbe tožeče stranke
32 Svet je v dupliki, vloženi v prvotnem postopku, uveljavljal delno nedopustnost tožbe zaradi poteka zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije.
33 Svet v zvezi s tem trdi, da tožba, ki jo je tožeča stranka vložila 25. novembra 2015, temelji na aktih, ki sta bila sprejeta več kot pet let pred tem, in sicer Izvedbena uredba št. 668/2010 26. julija 2010, Uredba št. 961/2010 pa 25. oktobra 2010.
34 Svet meni, da je tožba vsekakor delno nedopustna zaradi zastaranja pravice tožeče stranke vložiti odškodninsko tožbo v delu, ki se nanaša na škodo, ki jo je domnevno utrpela pred 25. novembrom 2010, torej pet let pred vložitvijo odškodninske tožbe, ki jo je pri Splošnem sodišču vložila 25. novembra 2015.
35 Poleg tega Svet v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 19. novembra 2019, ob vztrajanju pri tej trditvi navaja, da „sodba z dne 10. septembra 2019 nikakor ne vpliva na [njegovo] trditev, da je Splošno sodišče delno nepristojno, ker so pravice, ki se uveljavljajo v tožbi, delno zastarale“.
36 Tožeča stranka, ki je bila pozvana, naj se do te trditve opredeli, je na obravnavi opozorila, da je odškodnino v petletnem roku od Sveta zahtevala že pred sodnim postopkom.
37 Uvodoma je treba spomniti, da člen 46 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa, da tožbe proti Evropski uniji v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve. Zastaralni rok se prekine, če se pri Sodišču vloži tožba ali če je oškodovanec predhodno naslovil svojo zahtevo na pristojno institucijo Unije. V zadnjenevedenem primeru je treba vložiti tožbo v dvomesečnem roku iz člena 263 PDEU, kjer je to primerno pa se uporabljajo določbe drugega odstavka člena 265 PDEU.
38 Sicer pa se dvomesečni rok iz člena 263 PDEU uporablja, če je institucija osebi, ki je naslovila predhodno zahtevo, vročila odločbo o zavrnitvi te zahteve, dvomesečni rok iz člena 265, drugi odstavek, PDEU pa se uporablja, če zadevna institucija ne sprejme odločitve v dveh mesecih od te zahteve (glej v tem smislu sklep z dne 4. maja 2005, Holcim (France)/Komisija, T‑86/03, EU:T:2005:157, točka 38, in sodbo z dne 21. julija 2016, Nutria/Komisija, T‑832/14, neobjavljena, EU:T:2016:428, točka 36).
39 V obravnavani zadevi je bila prva uvrstitev v Uradnem listu Evropske unije objavljena 27. julija 2010, tožeča stranka pa je odškodninski zahtevek Svetu po telefaksu poslala 23. julija 2015. Po poteku dvomesečnega roka, ko se šteje, da je bila sprejeta odločba o zavrnitvi te zahteve zaradi molka organa, je Svet to odločbo odpravil s tem, da je navedeno zahtevo z dopisom z dne 16. oktobra 2015 zavrnil (glej po analogiji sodbo z dne 11. junija 2019, Frank/Komisija, T‑478/16, EU:T:2019:399, točka 78 in navedena sodna praksa). Tožeča stranka je odškodninsko tožbo vložila 25. novembra 2015, torej v dveh mesecih po prejemu dopisa Sveta o zavrnitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 1997, Hartmann/Svet in Komisija, T‑20/94, EU:T:1997:55, točka 134).
40 Zato je mogoče v obravnavanem primeru šteti, da je bil zastaralni rok pretrgan 23. julija 2015 – torej manj kot pet let po 27. juliju 2010 – kar pomeni, da je treba to tožbo šteti za dopustno.
Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve
41 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je nepogodbena odgovornost Unije nastala, ker je bila pri uvrstitvi njenega imena na sporna seznama kršena obveznost obrazložitve.
42 Opozoriti je treba, da je Splošno sodišče v skladu s členom 61, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, če mu je zadeva vrnjena, glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča.
43 Kot namreč poudarjata Svet in Komisija in kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, je bila v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, potrjena ugotovitev iz točke 88 prvotne sodbe, da nezadostna obrazložitev načeloma ne more pripeljati do odgovornosti Unije, Sodišče pa je poudarilo še, da tudi če bi tožeča stranka predložila dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti nezakonitost Izvedbene uredbe št. 668/2010 zaradi neobrazložitve, njeni očitki ne bi mogli voditi do ugotovitve kršitve prava Unije, ki je dovolj resna za nastanek nepogodbene odgovornosti zadnjenavedene (glej v tem smislu sodbo, izdano v pritožbenem postopku, točki 102 in 103).
44 Iz istih razlogov je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.
Tožbeni razlog, ki se nanaša na dovolj resno kršitev vsebinskih pogojev za uvrstitev na sporna seznama
45 Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga navaja dva očitka. S prvim očitkom trdi, da Svet ni zadostno dokazal, da je bila pod nadzorom družbe IRISL. Z drugim očitkom trdi, da so bili razlogi za uvrstitev njenega imena na sporna seznama, in sicer sodelovanje družb IRISL in HDSL pri širjenju jedrskega orožja, glede na sodbo z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, EU:T:2013:453), napačni.
46 Tožeča stranka v bistvu trdi tudi, da je Izvedbena uredba št. 668/2010 nezakonita. Meni, da čeprav po presoji Sodišča navedena izvedbena uredba zaradi razglasitve ničnosti Uredbe št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša nanjo, ni samodejno nična, pa sta bila ta pravna akta sprejeta na napačni dejanski podlagi in sta torej nična. Zato meni, da če na datum druge uvrstitve ni bilo dovolj dokazov za njeno uvrstitev na seznam, bi moralo to a fortiori veljati za prvo uvrstitev.
47 Tožeča stranka v zvezi s prvim očitkom trdi, da prva in druga uvrstitev (v nadaljevanju skupaj: sporni uvrstitvi), obrazloženi z navedbami, da „posluje v imenu HDSL v Evropi“ in „je pod nadzorom [ali] deluje v imenu IRISL“, nista temeljili na nobeni dejanski podlagi, zlasti ker naj bi Svet na obravnavi pred Sodiščem 5. marca 2019 priznal, da na dan sprejetja navedenih uvrstitev ni imel na voljo informacij, navedenih v točki 59 prvotne sodbe, in da teh informacij ob preučitvi spisa ni uporabil.
48 Tožeča stranka v zvezi z drugim očitkom trdi, da je kršitev Sveta še toliko večja, ker so bili razlogi za uvrstitev njenega imena na sporna seznama – torej sodelovanje družb IRISL in HDSL pri širjenju jedrskega orožja – napačni že glede na sodbo z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, EU:T:2013:453), zato naj bi bila s spornima uvrstitvama storjena „dvojna napaka“. Na eni strani trdi, da družbi IRISL in HDSL nista sodelovali pri širjenju jedrskega orožja, na drugi strani pa, da med njo in tema družbama ni bilo nobene povezave, ki bi jima omogočala vplivanje na njene poslovne odločitve.
49 Svet in Komisija izpodbijata vse očitke tožeče stranke.
Povzetek sodne prakse na področju nepogodbene odgovornosti Unije
50 Spomniti je treba, da je odškodninska tožba samostojno pravno sredstvo, katerega namen ni razglasitev ničnosti določenega ukrepa, temveč pridobitev nadomestila za škodo, ki jo je povzročila institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt/Svet, 5/71, EU:C:1971:116, točka 3), in da ničnostna tožba ni predpogoj za vložitev odškodninske tožbe pri Splošnem sodišču.
51 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je nepogodbena odgovornost Unije odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora obstajati dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, škoda mora biti dejanska, med kršitvijo obveznosti avtorja akta in škodo, ki je nastala oškodovancu, pa mora obstajati vzročna zveza (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2012, Artegodan/Komisija, C‑221/10 P, EU:C:2012:216, točka 80 in navedena sodna praksa, in sodbo, izdano v pritožbenem postopku, točka 32).
52 V skladu z ustaljeno sodno prakso so pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU kumulativni (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 2010, Fahas/Svet, T‑49/07, EU:T:2010:499, točka 93, in sklep z dne 17. februarja 2012, Dagher/Svet, T‑218/11, neobjavljen, EU:T:2012:82, točka 34). Iz tega sledi, da če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba obravnavati druge pogoje (glej v tem smislu sodbi z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 14, in z dne 26. oktobra 2011, Dufour/ECB, T‑436/09, EU:T:2011:634, točka 193).
53 Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da v okviru na primer tožbe za razglasitev ničnosti ugotovitev nezakonitosti pravnega akta Unije ni dovolj – pa naj bo to še tako obžalovanja vredno – da bi se štelo, da zato avtomatično pride do nepogodbene odgovornosti Unije, povezane z nezakonitostjo ravnanja ene od njenih institucij. Da bi se štelo, da je izpolnjen ta pogoj, je s sodno prakso namreč zahtevano, da tožeča stranka dokaže, da zadevna institucija ni zgolj ravnala nezakonito, ampak je dovolj resno kršila pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice (glej sodbo z dne 5. junija 2019, Bank Saderat/Svet, T‑433/15, neobjavljena, EU:C:2019:374, točka 48 in navedena sodna praksa).
54 Poleg tega je dokaz dovolj resne kršitve zlasti na področju omejevalnih ukrepov namenjen temu, da naloge, ki jo mora zadevna institucija izpolniti v splošnem interesu Unije in njenih držav članic, ne ovira tveganje, da bo ta institucija nazadnje pozvana k povrnitvi škode, ki bi jo lahko utrpele osebe, na katere bi se lahko nanašali njeni akti, pri čemer pa ti posamezniki ne smejo nositi premoženjskega ali nepremoženjskega bremena očitnih in neopravičljivih kršitev obveznosti zadevne institucije (sodba z dne 5. junija 2019, Bank Saderat/Svet, T‑433/15, neobjavljena, EU:C:2019:374, točka 49 in navedena sodna praksa).
55 S širšim ciljem ohranjanja miru in mednarodne varnosti v skladu s cilji zunanjega delovanja Unije iz člena 21 PEU so namreč utemeljene negativne, celo zelo negativne posledice, ki za nekatere gospodarske subjekte izhajajo iz sklepov o izvajanju aktov, ki jih je sprejela Unija za uresničevanje tega temeljnega cilja (sodba z dne 5. junija 2019, Bank Saderat/Svet, T‑433/15, neobjavljena, EU:C:2019:374, točka 50).
Povzetek načel iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku
56 Sodišče je v točki 33 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, opozorilo, da je dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje diskrecijske pravice, pri čemer so dejavniki, ki jih je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti zapletenost položajev, ki jih je treba urediti, stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg diskrecijske pravice, ki jo ima institucija Unije na podlagi kršenega pravila.
57 V zvezi s tem je Sodišče, na prvem mestu, v točki 34 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, poudarilo, da zahteva po tem, da gre za dovolj resno kršitev pravila prava Unije, izhaja iz potrebe po tehtanju med varstvom posameznikov pred nezakonitimi ravnanji institucij na eni strani in diskrecijsko pravico, ki mora biti priznana zadnjenavedenim, da njihovo ukrepanje ne bi bilo onemogočeno, na drugi strani ter da je to tehtanje še toliko pomembnejše na področju omejevalnih ukrepov, v katerem je zaradi ovir, s katerimi se srečuje Svet v smislu razpoložljivosti informacij, presoja, ki jo mora opraviti, pogosto posebno težka.
58 Na drugem mestu, Sodišče je v točki 43 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, navedlo, da le ugotovitev nepravilnosti, ki je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila, omogoči vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije.
59 Na tretjem mestu, Sodišče je v točkah 44 in 46 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, menilo, da se vsa merila iz točke 56 zgoraj, ki jih je treba upoštevati pri oceni dovolj resne kršitve pravila prava Unije, nanašajo na datum, ko je zadevna institucija sprejela odločbo ali ravnanje, in da iz tega izhaja, da je treba obstoj dovolj resne kršitve pravila prava Unije nujno presojati glede na okoliščine, v katerih je institucija ravnala na točno ta datum.
60 Na četrtem mestu, Sodišče je v točki 41 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo, da je bila druga uvrstitev razglašena za nično s sodbo z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), ki je postala pravnomočna, in da je zato prvi del prvega pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije – torej kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice – v zvezi z uredbo št. 961/2010 že izpolnjen.
61 Na petem mestu, Sodišče je v točkah 99 in 100 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, pojasnilo, da na podlagi sodbe z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), s katero je bilo ugotovljeno pomanjkanje obrazložitve, ni mogoče sklepati, da je treba Izvedbeno uredbo št. 668/2010 prav tako šteti za nezakonito iz istega razloga, in da bi morala tožeča stranka, ki ni izpodbijala zakonitosti prve uvrstitve z ničnostno tožbo, dokazati nezakonitost navedene izvedbene uredbe, saj se za akte institucij Unije načeloma domneva, da so zakoniti in imajo zato pravne učinke toliko časa, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razglašeni za neveljavne v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti.
62 Na šestem mestu, Sodišče je glede meril za uvrstitev, katerih resno in očitno kršitev tožeča stranka uveljavlja v obravnavani zadevi, v točki 69 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, navedlo, da uporaba izrazov „v lasti“ in „pod nadzorom“ v uredbah št. 423/2007 in 961/2010, na podlagi katerih so bile izvedene sporne uvrstitve, odraža potrebo po tem, da se Svetu omogoči, da sprejme učinkovite ukrepe proti vsem osebam, subjektom ali organom, povezanim z družbami, vpletenimi v širjenje jedrskega orožja. Po njegovem mnenju iz tega izhaja, da sta lahko lastništvo ali nadzor neposredna ali posredna. Če bi bilo namreč to povezavo treba dokazati le na podlagi lastništva ali neposrednega nadzora navedenih oseb, bi se bilo mogoče ukrepom izogniti s številnimi pogodbenimi ali dejanskimi možnostmi za nadzor, ki bi družbi za to, da bi lahko vplivala na druge subjekte, podelile tako obsežne možnosti, kot sta lastništvo ali neposredni nadzor.
63 Zato je Sodišče v točki 70 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, pojasnilo, da pojem „družba, ki je v lasti ali pod nadzorom“, kot je Splošno sodišče opozorilo v prvotni sodbi, na področju omejevalnih ukrepov nima enakega obsega kot na splošno pojem, ki se uporablja v pravu družb, kadar gre za ugotavljanje poslovne odgovornosti družbe, ki je glede odločanja pravno pod nadzorom drugega gospodarskega subjekta.
64 Tako je Sodišče v točki 75 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, potrdilo, da je določeno družbo mogoče opredeliti kot „družbo, ki je v lasti ali pod nadzorom drugega subjekta“, kadar zadnjenavedeni lahko vpliva na odločitve zadevne družbe, tudi če med tema gospodarskima subjektoma ni nikakršne pravne vezi, lastništva ali udeležbe v kapitalu.
65 Nazadnje, Sodišče je v točkah od 77 do 79 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo, da se morata za sprejetje takih ukrepov delovanje pod nadzorom osebe ali subjekta in delovanje za račun te osebe ali subjekta obravnavati enako. Navedlo je, da je ta ugotovitev podprta z analizo cilja člena 16(2)(d) Uredbe št. 961/2010, katerega namen je Svetu omogočiti sprejetje učinkovitih ukrepov zoper osebe, vpletene v širjenje jedrskega orožja, in preprečiti izogibanje takim ukrepom. Sodišče je tudi pojasnilo, da je navedena ugotovitev prav tako podprta z analizo okvira, v katerega spada ta določba.
Presoja Splošnega sodišča
66 Ob upoštevanju načel iz točk od 50 do 65 zgoraj je treba preizkusiti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije, zlasti ali obstaja dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice.
67 Najprej, Sodišče je ob upoštevanju tega, kar je bilo v točki 60 navedeno glede druge uvrstitve, ki je bila razglašena za nično s sodbo z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), ki je postala pravnomočna, presodilo, da je prvi del prvega pogoja za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije – torej kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice – v zvezi z uredbo št. 961/2010 že izpolnjen.
68 Nasprotno pa je treba glede prve uvrstitve – kakor je bilo opozorjeno v točki 61 zgoraj – ugotoviti, da na podlagi sodbe z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), s katero je bilo ugotovljeno pomanjkanje obrazložitve, ni mogoče sklepati, da je treba Izvedbeno uredbo št. 668/2010 prav tako šteti za nezakonito iz istega razloga, in da bi morala tožeča stranka, ki ni izpodbijala zakonitosti prve uvrstitve z ničnostno tožbo, dokazati nezakonitost navedene uredbe, saj se za akte institucij Unije načeloma domneva, da so zakoniti.
69 Kakor koli, tudi če bi bila prva uvrstitev nezakonita, je treba v zvezi s to in drugo uvrstitvijo preizkusiti, ali elementi, ki jih je navedla tožeča stranka in so navedeni v točkah 47 in 48 zgoraj, dokazujejo, da ti uvrstitvi pomenita dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice.
– Prvi očitek, ki se nanaša na to, da Svet ni navedel dejstev v utemeljitev sklepa, da je bila tožeča stranka pod nadzorom družbe IRISL
70 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Svet s tem, ko je brez dokazov presodil, da je bila pod nadzorom družbe IRISL ali da je delovala za račun te družbe, storil resno in očitno kršitev vsebinskih pogojev za uvrstitev.
71 Na eni strani tožeča stranka trdi, da Svet pri spornih uvrstitvah ni raziskal, kako naj bi jo družba IRISL nadzirala, da ni imel nobenega dokaza in da je ukrepal na podlagi navedb držav članic. Tako ravnanje naj bi Splošno sodišče v sodbi z dne 12. junija 2013, HTTS/Svet (T‑128/12 in T‑182/12, neobjavljena, EU:T:2013:312), opredelilo kot „očitno napako pri presoji“. Tožeča stranka izpodbija tudi ravnanje Sveta po razglasitvi ničnosti druge uvrstitve, ko jo je znova uvrstil na seznam z nekoliko spremenjeno obrazložitvijo. Po njenem mnenju je Svet bistveno in očitno prekoračil svojo diskrecijsko pravico in očitno kršil vsebinske pogoje za uvrstitev.
72 Drugič, tožeča stranka na podlagi sodbe z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986), trdi, da Svet pri dolžnem dokazovanju utemeljenosti spornih uvrstitev ni imel nobene diskrecijske pravice in da je tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, storil resno in očitno kršitev, ker je te uvrstitve sprejel brez vsakršnih podatkov ali dokazov. Poleg tega trdi, da se Svet pri utemeljevanju takega ravnanja ne more sklicevati na zapletenost dejanskega stanja niti na težave pri uporabi ali razlagi pravil Unije na tem področju, saj ta zapletenost in težave glede na očitnost kršitve ne morejo biti razlog za tako ravnanje.
73 V zvezi s tem je treba ob upoštevanju sodbe, izdane v pritožbenem postopku, preveriti, ali je ta institucija samo na podlagi dokazov, ki jih je imela na voljo v tistem trenutku, storila dovolj resno kršitev vsebinskih pogojev za uvrstitev.
74 Na prvem mestu, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Svet sporni uvrstitvi opravil brez kakršnega koli dokaza in na podlagi navedb držav članic, je treba poudariti, da je Svet na obravnavi pojasnil vsebino izjave, ki jo je podal na obravnavi pred Sodiščem 5. marca 2019, da na dan sprejetja teh uvrstitev ni imel informacij, navedenih v točki 59 prvotne sodbe, s tem da je potrdil, da vseh informacij ni imel.
75 Natančneje, Svet je glede prve uvrstitve navedel, da je ta temeljila na tem, da je imela tožeča stranka sedež v Hamburgu (Nemčija) na naslovu Schottweg 7, in da je bil sedež družbe IRISL Europe, evropske podružnice družbe IRISL, v Hamburgu na naslovu Schottweg 5. Poudariti je treba – kot je navedel Svet – da je namreč na dan sprejetja navedene uvrstitve imel elemente v zvezi z naslovom tožeče stranke in družbe IRISL Europe, kar je razvidno iz identifikacijskih informacij o podjetjih, uvrščenih na seznam iz Priloge V k Uredbi št. 423/2007, v različici, ki izhaja iz Priloge, del III, točka 1(d) in (j), k Izvedbeni uredbi št. 668/2010.
76 Poleg tega je Svet navedel, da je imel Resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov 1803 (2008) in 1929 (2010) z dne 3. marca 2008 in 9. junija 2010 v zvezi z družbo IRISL ter poročilo Sankcijskega odbora Varnostnega sveta, v katerem je ugotovljeno, da je navedena družba trikrat očitno kršila embargo na orožje, uveden z Resolucijo Varnostnega sveta 1747 (2007) z dne 24. marca 2007. Dokaz, da je te dokumente imel – kot pravilno poudarja Svet – na eni strani izhaja iz tega, da so zajeti v obrazložitvi uvrstitve družbe IRISL v delu III Priloge II k Sklepu 2010/413 in delu III Priloge k Izvedbeni uredbi št. 668/2010.
77 Na drugi strani materialna resničnost treh kršitev embarga na orožje, ki so bile ugotovljene v navedenem poročilu Sankcijskega odbora Varnostnega sveta, ni bila prerekana, kot tudi ne vsebina navedenega poročila v delu, v katerem iz njega izhaja, da se je družba IRISL začela izogibati sprejetim ukrepom, s tem da je svoje dejavnosti prenesla na druga podjetja, in da je bil njen sedež v Evropi blizu sedeža tožeče stranke. Kot je v bistvu navedel Svet, so bili to indici za uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama, ker je bila ta uvrstitev neposredna posledica uvrstitve družbe IRISL, pa tudi družbe HDSL, saj je bila zadnjenavedena družba, v imenu katere je delovala tožeča stranka, v del III Priloge II k Sklepu 2010/413 in del III Priloge k Izvedbeni uredbi št. 668/2010 uvrščena zato, ker je sama delovala za račun družbe IRISL.
78 Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka ni izpodbijala geografske bližine sedežev družb IRISL in tožeče stranke v Evropi. Na obravnavi je v zvezi s to bližino celo priznala, da je družba HTTS v času spornih uvrstitev – torej tudi v času prve uvrstitve – lahko uporabljala zaposlene družbe IRISL Europe, ki ji je del svojega osebja dala na voljo.
79 Svet je v zvezi z drugo uvrstitvijo trdil, da je ta temeljila tudi na natančnih in neprerekanih dejstvih, ki jih je tožeča stranka priznala v dveh dopisih z dne 10. in 13. septembra 2010, s katerima je od Sveta zahtevala, naj ponovno preuči odločitev o uvrstitvi njenega imena na sporna seznama. Kot pa je pravilno ugotovil Svet, iz navedenih dopisov izhaja, da je tožeča stranka ob spornih uvrstitvah delovala kot pomorski agent za račun družbe HDSL, za katero se je štelo, da je tesno povezana z družbo IRISL, saj je bilo njeno ime prav tako uvrščeno na sezname subjektov, ki so bili osumljeni, da so na dan 26. julija 2010 spodbujali širjenje jedrskega orožja v Iranu, ker je „[p]osl[ovala] v imenu podjetja IRISL[, tako da je] pri operacijah z zabojniki uporablja[la] plovila v lasti podjetja IRISL“, in da je bil N. Bateni od leta 2008 direktor družbe IRISL, nato pa se je preselil v Evropo in ustanovil tožečo stranko.
80 V zvezi s spornima uvrstitvama je treba dodati tudi, da so ob njunem sprejetju – kot je na obravnavi pravilno navedel Svet – obstajali javni viri informacij, med drugim članek v New York Timesu z dne 7. junija 2010, naslovljen „Companies Linked to IRISL“, ki je vseboval seznam 66 podjetij, na katerem sta bili tudi tožeča stranka in družba HDSL, ki so bila povezana z družbo IRISL in na katera je slednja prenesla plovila.
81 Poleg tega je treba glede druge uvrstitve poudariti, da sta bila dopisa z dne 10. in 13. septembra 2010 iz točke 79 zgoraj naslovljena prav na Svet in da ni sporno, da ju je ta ob tej uvrstitvi tudi imel. Navedena dopisa sta bila omenjena tudi v sodbi z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), in ju je torej Splošno sodišče upoštevalo v okviru postopka, v katerem je bila izdana ta sodba.
82 Prav tako je treba poudariti, da čeprav je Splošno sodišče s sodbo z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), drugo uvrstitev razglasilo za nično, so bili učinki te razglasitve ničnosti časovno odloženi, ker je Splošno sodišče v točkah od 41 do 43 navedene sodbe ugotovilo, da ni mogoče izključiti, da bi se ob vsebinski presoji naložitev omejevalnih ukrepov kljub vsemu izkazala za upravičeno. Splošno sodišče je torej priznalo, da tudi če bi bilo treba drugo uvrstitev razglasiti za nično zaradi kršitve obveznosti obrazložitve, bi razglasitev ničnosti navedene uredbe s takojšnjim učinkom lahko resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov proti Islamski republiki Iran iz te uredbe, ker obstaja dvom, da bi se lahko uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama na podlagi elementov, ki jih ima na voljo Svet, izkazala za utemeljeno.
83 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Splošno sodišče način ravnanja Sveta v sodbi z dne 12. junija 2013, HTTS/Svet (T‑128/12 in T‑182/12, neobjavljena, EU:T:2013:312), opredelilo kot „očitno napako pri presoji“, je treba navesti naslednje.
84 Na eni strani je treba – kot poudarja Svet – očitno napako pri presoji kot tožbeni razlog v podporo ničnostni tožbi razlikovati od očitne in resne prekoračitve diskrecijske pravice pri ugotavljanju dovolj resne kršitve pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, v okviru odškodninske tožbe.
85 V takih okoliščinah na podlagi okoliščine, na katero se sklicuje tožeča stranka, in sicer, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. junija 2013, HTTS/Svet (T‑128/12 in T‑182/12, neobjavljena, EU:T:2013:312), prav tako presodilo, da uvrstitev imena tožeče stranke na seznam iz Uredbe št. 267/2012 z dne 23. marca 2012, ki temelji na istih razlogih, na katerih je temeljila druga uvrstitev, ni zakonita zaradi očitne napake pri presoji, ni mogoče samodejno – kot predlaga tožeča stranka – ugotoviti, da je Svet storil dovolj resno kršitev vsebinskih pogojev za uvrstitev.
86 Na drugi strani pa – kot je razvidno iz točke 44 sodbe, izdane v pritožbenem postopku – se morajo vsa merila, ki jih je treba upoštevati pri presoji dovolj resne kršitve pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, v vsakem primeru nanašati na datum, ko je zadevna institucija sprejela odločbo, ali na datum, ko je ravnala na določen način.
87 Vendar argumentov tožeče stranke v zvezi s sodbo z dne 12. junija 2013, HTTS/Svet (T‑128/12 in T‑182/12, neobjavljena, EU:T:2013:312), glede uvrstitve njenega imena na seznam iz Uredbe št. 267/2012 z dne 23. marca 2012, torej po drugi uvrstitvi, pri presoji, ali je Svet pri sprejetju prvonavedene uvrstitve resno in očitno kršil pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice, ni mogoče upoštevati kot elementov, ki so bili na voljo na datum te uvrstitve.
88 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Svet v obravnavani zadevi ravnal enako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet (T‑384/11, EU:T:2014:986), je treba pojasniti, da čeprav je Splošno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da je Svet ravnal nezakonito, ker ni imel diskrecijske pravice, je bilo to zato, ker na datum sprejetja zadevnih ukrepov ni imel na voljo informacij ali dokazov v utemeljitev razlogov za sprejetje navedenih omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko in je zato kršil obveznost, ki je že na datum sprejetja zadevnih določb izhajala iz ustaljene sodne prakse Sodišča in v zvezi s katero Svet ni imel diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2019, Bank Saderat/Svet, T‑433/15, neobjavljena, EU:T:2019:374, točka 69 in navedena sodna praksa).
89 V obravnavani zadevi pa je Svet nesporno spoštoval obveznost predložitve dokazov v podporo uvrstitve tožeče stranke na sporna seznama. V obravnavani zadevi je namreč treba ugotoviti, ali je Svet s tem, da je sporne uvrstitve sprejel na podlagi dokazov, ki jih je imel na voljo na datum sprejetja navedenih uvrstitev, zlasti tistih, ki so navedeni v točkah od 74 do 81 zgoraj, storil dovolj resno kršitev za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije. V zvezi s tem je treba upoštevati diskrecijsko pravico Sveta pri presoji indicev, ki jih je uporabil pri utemeljitvi omejevalnih ukrepov.
90 V tem okviru je treba opozoriti, da čeprav iz sodbe z dne 7. decembra 2011, HTTS/Svet (T‑562/10, EU:T:2011:716), izhaja, da je Splošno sodišče drugo uvrstitev zaradi nezadostne obrazložitve razglasilo za nično, je očitno, da je Svet v zvezi s pojmom družbe „v lasti ali pod nadzorom drugega subjekta“ glede omejevalnih ukrepov na dan sprejetja spornih uvrstitev Svetu imel določeno diskrecijsko pravico.
91 Poleg tega, čeprav je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, pojasnilo vsebino pojmov „v lasti“ in „pod nadzorom“, je treba poudariti, da je v točki 70 navedene sodbe potrdilo – na kar je Splošno sodišče opozorilo v prvotni sodbi – da pojem „družba, ki je v lasti ali pod nadzorom“ na področju omejevalnih ukrepov nima enakega obsega kot na splošno pojem, ki se uporablja v pravu družb, kadar gre za ugotavljanje poslovne odgovornosti družbe, ki je glede odločanja pravno pod nadzorom drugega gospodarskega subjekta. Sodišče je v okviru omejevalnih ukrepov dalo prednost precej široki opredelitvi pojma „nadzor“ ter izrazov „v lasti“ in „pod njegovim nadzorom“ ni opredelilo ozko, kot je v bistvu razvidno iz točk 74 in 75 sodbe, izdane v pritožbenem postopku.
92 Zato je treba ugotoviti – kot ugotavljata tudi Svet in Komisija – da je na datum sprejetja spornih uvrstitev lahko obstajala negotovost glede natančne vsebine pojma „družba v lasti ali pod nadzorom drugega subjekta“, zato je imel Svet določeno diskrecijsko pravico pri presoji elementov za dokazovanje, da je bila tožeča stranka v lasti ali pod nadzorom družbe, ki je sodelovala pri jedrskih dejavnostih Irana ali je bila z njimi neposredno povezana oziroma jih je podpirala.
93 Iz vsega navedenega izhaja, da je Svet v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke v prvem očitku predložil elemente, ki so po njegovem mnenju tako na datum sprejetja prve kot druge uvrstitve dokazovali vrsto povezanosti tožeče stranke in družbe IRISL.
94 Zato v teh okoliščinah – tudi če bi Svet pri spornih uvrstitvah z opiranjem na navedene okoliščine storil očitno napako pri presoji – ni mogoče šteti, da je ta napaka očitna in neopravičljiva ter da je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2019, Bank Saderat/Svet, T‑433/15, neobjavljena, EU:T:2019:374, točka 73).
95 Zato je treba prvi očitek, ki se nanaša na to, da Svet ni zadostno dokazal, da je bila tožeča stranka pod nadzorom družbe IRISL, zavrniti.
– Drugi očitek, ki se nanaša na zmotnost uvrstitve tožeče stranke na sporna seznama zaradi sodelovanja družb IRISL in HDSL pri širjenju jedrskega orožja
96 Tožeča stranka na eni strani trdi, da je kršitev Sveta še toliko večja, ker so bili razlogi za uvrstitev njenega imena na sporna seznama – torej sodelovanje družb IRISL in HDSL pri širjenju jedrskega orožja – napačni že glede na sodbo z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, EU:T:2013:453). Na drugi strani pa trdi, da Izvedbena uredba št. 668/2010 in Uredba št. 961/2010 vsebujeta „dvojno napako“, ker družbi IRISL in HDSL nista sodelovali pri širjenju jedrskega orožja in ker s tema subjektoma ni povezana tako, da bi ta subjekta lahko vplivala na njene poslovne odločitve.
97 Tožeča stranka s prvim argumentom v bistvu trdi, da so zaradi razglasitve ničnosti uvrstitev imen družb IRISL, SAPID in HDSL s sodbo z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, EU:T:2013:453), sporne uvrstitve nezakonite, saj naj bi iz te sodbe izhajalo, da družbi IRISL in HDSL nista sodelovali pri širjenju jedrskega orožja.
98 V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, navesti, da – kot izhaja iz sodne prakse iz točke 53 zgoraj – razglasitve ničnosti uvrstitve imena družbe IRISL na sporna seznama same po sebi ni mogoče šteti za zadosten dokaz, da sporni uvrstitvi pomenita dovolj resno kršitev za nastanek odgovornosti Unije.
99 Na drugem mestu, opozoriti je treba, da je v obravnavani zadevi – kot je razvidno iz točke 46 sodbe, izdane v pritožbenem postopku – zakonitost izpodbijanih aktov treba presojati glede na dejanske in pravne okoliščine na dan sprejetja akta ter da uvrstitve imen družb IRISL, SAPID in HDSL na sezname subjektov, ki naj bi spodbujali širjenje jedrskega orožja v Iranu, v času spornih uvrstitev še niso bile razglašene za nične. V skladu s tem, na kar je bilo opozorjeno v točki 61 zgoraj, je za te uvrstitve veljala domneva zakonitosti, zato so bili povsem veljavni.
100 Vsekakor je treba ugotoviti, da – kot je Sodišče poudarilo v točki 48 sodbe z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (C‑225/17 P, EU:C:2019:82) – sodba z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, EU:T:2013:453), ne vpliva na materialno resničnost treh kršitev embarga na orožje na podlagi Resolucije 1747 (2007). Splošno sodišče je v točki 66 navedene sodbe presodilo, da je treba „upravičeno šteti, da dejstvo, da so bile družbe IRISL vpletene v tri incidente glede prevoza vojaškega materiala, zaradi česar so kršile prepoved iz točke 5 Resolucije 1747 (2007), povečuje tveganje, da bodo vpletene tudi v incidente, ki zadevajo prevoz materiala, povezanega z širjenjem jedrskega orožja“.
101 Zato na podlagi razglasitve ničnosti uvrstitve družb IRISL, SAPID in HDSL na seznam po sprejetju spornih uvrstitev ni mogoče sklepati, da je Svet kršil vsebinske pogoje za uvrstitev, zaradi česar bi nastala nepogodbena odgovornost Unije. Posledično prvega argumenta tožeče stranke ni mogoče sprejeti.
102 V zvezi z drugim argumentom, ki se nanaša na domnevno nepovezanost družb IRISL in HDSL na eni strani ter tožeče stranke na drugi strani, ki bi družbama IRISL in HDSL omogočala vplivanje na poslovne odločitve tožeče stranke, se zadnjenavedena navezuje na trditve, ki so bile že analizirane v okviru njenega prvega očitka, zato ga je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 70 do 95 zgoraj.
103 V teh okoliščinah zato Svetu ni mogoče očitati, da je s tem, da je sporni uvrstitvi tožeče stranke oprl na povezave med njo in družbo IRISL, storil nepravilnost, ki je v enakih okoliščinah ne bi storila običajno skrbna in vestna uprava, ki so ji s Pogodbama zaupane posebne pristojnosti, kot so pristojnosti, ki se nanašajo na sprejetje omejevalnih ukrepov, ki se štejejo za nujne v okviru delovanja Unije s ciljem zagotoviti ohranjanje miru in mednarodno varnost, ki ju lahko ogrozi dejavnost širjenja jedrskega orožja Islamske republike Iran (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2019, Bank Saderat/Svet, T‑433/15, neobjavljena, EU:T:2019:374, točki 73 in 74).
104 Zato je treba zavrniti drugi očitek tožeče stranke, ki se nanaša na zmotnost uvrstitve njenega imena na sporna seznama zaradi sodelovanja družb IRISL in HDSL pri širjenju jedrskega orožja.
105 Ker sta bila oba očitka tožeče stranke zavrnjena, je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti, ali so izpolnjeni drugi pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije.
Stroški
106 V skladu s členom 219 Poslovnika v odločbah, ki jih Splošno sodišče izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, to sodišče odloči tako o stroških postopka pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem. Ker je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, razveljavilo prvotno sodbo in pridržalo odločitev o stroških, mora Splošno sodišče v tej sodbi odločiti o vseh stroških postopka pred njim in o stroških pritožbenega postopka v zadevi C‑123/18 P.
107 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
108 Poleg tega lahko v skladu s členom 135(1) Poslovnika Splošno sodišče izjemoma, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo, da se ji plačilo teh stroškov ne naloži.
109 Nazadnje, v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.
110 Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da v skladu s predlogi Sveta poleg svojih stroškov nosi tudi njegove stroške, tako v zvezi s tem postopkom kot tudi postopkom v zadevi T‑692/15.
111 V zvezi s stroški tožeče stranke in Sveta, nastalimi v pritožbenem postopkom pred Sodiščem, je po mnenju Splošnega sodišča – ker je Sodišče s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, ugodilo pritožbi tožeče stranke – pravično, da se vsaki od navedenih strank naloži plačilo lastnih stroškov, nastalih v navedenem postopku.
112 Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije, ki so nastali v tem postopku in postopku v zadevi T‑692/15.
3. Vsaka stranka nosi svoje stroške, ki so nastali v postopku C‑123/18 P.
4. Evropska komisija nosi svoje stroške v zvezi s tem postopkom, postopkom v zadevi T‑692/15 in postopkom C‑123/18 P.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. julija 2021.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje in postopek pred vrnitvijo zadeve
Postopek in predlogi strank po vrnitvi zadeve v razsojanje
Pravo
Ugovor nedopustnosti v zvezi z zastaranjem odškodninske tožbe tožeče stranke
Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve
Tožbeni razlog, ki se nanaša na dovolj resno kršitev vsebinskih pogojev za uvrstitev na sporna seznama
Povzetek sodne prakse na področju nepogodbene odgovornosti Unije
Povzetek načel iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku
Presoja Splošnega sodišča
– Prvi očitek, ki se nanaša na to, da Svet ni navedel dejstev v utemeljitev sklepa, da je bila tožeča stranka pod nadzorom družbe IRISL
– Drugi očitek, ki se nanaša na zmotnost uvrstitve tožeče stranke na sporna seznama zaradi sodelovanja družb IRISL in HDSL pri širjenju jedrskega orožja
Stroški