Zadeva C‑677/16

Montero Mateos

proti

Agencia Madrileña de Atención Social de la Consejería de Políticas Sociales y Familia de la Comunidad Autónoma de Madrid

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Juzgado de lo Social no 33 de Madrid)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Določba 4 – Načelo prepovedi diskriminacije – Pojem ‚pogoji zaposlitve‘ – Primerljivost položajev – Upravičenost – Pojem ‚objektivni razlogi‘ – Odpravnina v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz objektivnega razloga – Neobstoj odpravnine ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. junija 2018

1.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Pogoji zaposlitve – Pojem – Odpravnina, izplačana delavcu zaradi odpovedi njegove pogodbe – Vključitev

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)

2.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Delavci, ki opravljajo enako ali podobno delo – Pojem – Delavci, ki so v podobnem položaju – Merila presoje – Narava dela, pogoji izobrazbe in pogoji dela – Presoja s strani nacionalnega sodišča

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določbi 3, točka 2, in 4, točka 1)

3.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Objektivni razlogi, ki upravičujejo različno obravnavanje – Pojem – Odpravnina v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz objektivnega razloga – Neobstoj odpravnine ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja – Dopustnost

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določbi 3, točka 1, in 4, točka 1)

1.      Na drugem mestu, gre torej za to, da se ugotovi, ali dejstvo, da delodajalec prizna odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, spada pod pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točke 1, okvirnega sporazuma. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je odločilno merilo pri ugotavljanju, ali neki ukrep spada pod ta pojem, prav merilo zaposlitve, to je delovno razmerje, ki obstaja med delavcem in njegovim delodajalcem (sodbi z dne 12. decembra 2013, Carratù, C‑361/12, EU:C:2013:830, točka 35, in z dne 13. marca 2014, Nierodzik, C‑38/13, EU:C:2014:152, točka 25).

Poleg tega je Sodišče menilo, da ta pojem zajema tudi pravila o določitvi odpovednega roka, ki veljajo v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi za določen čas (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2014, Nierodzik, C‑38/13, EU:C:2014:152, točka 29).

Sodišče je namreč pojasnilo, da bi razlaga določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, ki bi iz opredelitve navedenega pojma izključila pogoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v nasprotju s ciljem, ki mu sledi navedena določba, zmanjšala obseg varstva pred diskriminacijo, ki je priznano delavcem, zaposlenim za določen čas (sodba z dne 13. marca 2014, Nierodzik, C‑38/13, EU:C:2014:152, točka 27).

Te preudarke pa je mogoče v celoti prenesti na odpravnino, ki se delavcu prizna zaradi odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklene z delodajalcem, ker se ta odpravnina izplača na podlagi delovnega razmerja med njima (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2016, de Diego Porras, C‑596/14, EU:C:2016:683, točka 31).

Iz tega izhaja, da je odpravnina, kot je ta v postopku v glavni stvari, zajeta s pojmom „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma.

(Glej točke od 44 do 48.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 51 in 52.)

3.      Določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 in priloženega Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa izplačila nikakršne odpravnine delavcem, zaposlenim na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih za začasno zapolnitev delovnega mesta, dokler traja izbirni postopek ali postopek napredovanja za dokončno zapolnitev navedenega delovnega mesta, kot je pogodba zaradi nadomeščanja v postopku v glavni stvari, ob izteku obdobja, za katero so bile te pogodbe sklenjene, medtem ko se delavcem, zaposlenim za nedoločen čas, ob odpovedi njihove pogodbe o zaposlitvi iz objektivnega razloga odpravnina priznava.

Iz opredelitve pojma „pogodba za določen čas“ iz določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma namreč izhaja, da učinki tovrstne pogodbe za prihodnost prenehajo ob izteku obdobja, ki je zanjo določen, pri čemer lahko to obdobje pomeni dokončanje neke naloge, potek določenega datuma ali, kot v obravnavani zadevi, nastop posebnega dogodka. Stranki pogodbe o zaposlitvi za določen čas tako že od njene sklenitve poznata datum ali dogodek, ki povzroči njen iztek. Ta rok omejuje trajanje delovnega razmerja, ne da bi stranki morali izraziti svojo voljo v zvezi s tem po sklenitvi navedene pogodbe.

Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na pobudo delodajalca iz katerega od razlogov iz člena 52 zakona o delovnih razmerjih pa pride zaradi nastanka okoliščin, ki ob sklenitvi te pogodbe niso bile predvidene in ki pretresejo običajen potek delovnega razmerja. Tako iz pojasnil španske vlade, na katera je bilo opozorjeno v točki 58 te sodbe, in kot je v bistvu generalna pravobranilka poudarila v točki 55 sklepnih predlogov, izhaja, da člen 53(1)(b) zakona o delovnih razmerjih v tem primeru zahteva, da se odpuščenemu delavcu plača odpravnina v višini dvajsetih plačanih dni na leto delovne dobe ravno zato, da se ta nepredvidljivost prenehanja delovnega razmerja iz takega razloga in torej neizpolnitev legitimnih pričakovanj, ki jih je navedeni delavec lahko na ta datum imel glede stabilnosti navedenega razmerja, nadomesti.

V zadnjenavedenem primeru špansko pravo nikakor ne uvaja različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, in primerljivih delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, saj člen 53(1)(b) zakona o delovnih razmerjih določa zakonsko odpravnino v višini dvajsetih plačanih dni na leto delovne dobe v podjetju v korist delavca, ne glede na to, ali je bila njegova pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen ali nedoločen čas.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da poseben namen odpravnine zaradi odpovedi delovnega razmerja iz člena 53(1)(b) zakona o delovnih razmerjih in poseben okvir, v katerega se uvršča izplačilo navedene odpravnine, pomenita objektivni razlog, ki upravičuje zadevno različno obravnavanje.

(Glej točke od 60 do 63, 65 in izrek.)