SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 5. maja 2014

Zadeva F‑27/14 R

DK

proti

Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Disciplinski postopek – Odstavitev – Predlog za odlog izvršitve“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero DK predlaga odlog izvršitve sklepa z dne 16. januarja 2014, s katerim ga je operativni direktor Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) kot organ ESZD, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), s 1. februarjem 2014 odstavil z njegovih funkcij brez zmanjšanja pokojninskih pravic.

Odločitev:      Izvršitev sklepa z dne 16. januarja 2014 s katerim je Evropska služba za zunanje delovanje DK odstavila z njegovih funkcij brez zmanjšanja pokojninskih pravic, se odloži. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Nujnost – Izvajanje načela, po katerem kazenski postopek zadrži disciplinski postopek – Kršitev načela – Resna in nepopravljiva škoda

(člen 278 PDEU)

2.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Predlog za odlog izvršitve sklepa o disciplinski razrešitvi zaradi dejanj, ki so v nasprotju s finančnimi interesi Unije – Odločitev v prid tožeči stranki glede na to, da ni mogoče dokazati resničnosti dejanskega stanja in očitanih kršitev

(člen 278 PDEU; Sklep Komisije 1999/352)

1.      Namen postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povračilo škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da jih je treba sprejeti za preprečitev resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločbe v postopku v glavni stvari.

V obravnavani zadevi je treba opozoriti, zlasti ob upoštevanju razlogov, navedenih v podporo predlogom za razglasitev ničnosti, katerih namen je ugotoviti, da je institucija kršila načelo, po katerem kazenski postopek zadrži disciplinski postopek, in domnevo nedolžnosti, da je namen zaprošenega začasnega ukrepa za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa o odstavitvi enak kot pri tožbi v glavni stvari, tako da postopek za odlog izvršitve ni postranski glede na postopek v glavni stvari, na katerega se nanaša, in posledično ni začasen, kar bi samo po sebi lahko upravičilo zavrnitev predloga za odlog.

Vendar dejanske in pravne trditve, ki jih je predložila tožeča stranka, vzbujajo dvome glede zakonitosti izpodbijanega sklepa, zlasti z vidika načela, da kazenski postopek zadrži disciplinski postopek. V teh okoliščinah sodnik za začasne odredbe ne more, ne da bi se tudi njemu očitala kršitev navedenega načela, zavrniti predloga za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa na podlagi neobstoja nujnosti, pri čemer se ta predlog za odlog izvršitve prepleta prav z izvajanjem navedenega načela, vsaj dokler Splošno sodišče ne bo odločilo o tožbi v postopku v glavni stvari. Tako načelo izhaja iz temeljne pravice do poštenega sojenja, ki je varovana z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pa tudi določbami Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katero se Listina Evropske unije o temeljnih pravicah sklicuje v preambuli.

Z drugimi besedami, če bi bila na prvi pogled ugotovljena kršitev načela, po katerem kazenski postopek zadrži disciplinski postopek, njegovega varstva niti začasno ni mogoče odložiti do sprejetja stališča prvostopenjskega sodišča, ne da bi bila tožeči stranki storjena resna in nepopravljiva škoda, saj bi hipotetično lahko na izid kazenskega postopka močno vplivalo stališče upravnega organa o resničnosti dejanskega stanja v takem postopku.

(Glej točke od 57 do 60.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. marec 1999, Willeme/Komisija, C‑65/99 P(R), točka 62; 26. junij 2003, Belgija in Forum 187/Komisija, C‑182/03 R in C‑217/03 R, točka 142;

Sodišče prve stopnje: 29. junij 1994, Williams/Računsko sodišče, T‑146/94 R, točka 23; 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel/Komisija, T‑173/99 R, točka 25; 16. november 2012, Akzo Nobel in drugi/Komisija, T‑345/12 R, točka 25 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 13. februar 2014, CX/Komisija, F‑5/14 R, točka 80.

2.      Čeprav bi lahko uradnik, če izvršitev izpodbijanega sklepa o odstavitvi ne bi bila odložena, utrpel resno in nepopravljivo škodo, pa bi lahko odobritev navedenega odloga po drugi strani škodovala instituciji, ob upoštevanju nujnih posledic ponovne zaposlitve uradnika, katerega ravnanje naj bi bilo nezdružljivo z opravljanjem in ugledom njegove funkcije. V takih okoliščinah je dolžnost sodnika za začasne odredbe, da pretehta vpletene interese.

Tako je treba pretehtati med resno in nepopravljivo škodo, ki jo utrpi uradnik, in interesom institucije, da se ji ne naloži ohranitev delovnega razmerja, če je bil uradnik odpuščen iz disciplinskega razloga.

Kot izhaja iz uvodnih izjav Sklepa 1999/352 o ustanovitvi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), institucije in države članice pripisujejo velik pomen zaščiti finančnih interesov Unije ter boju proti goljufijam in drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodujejo finančnim interesom Unije. Poleg tega je znano, da je javno mnenje občutljivo na vprašanje zaščite javnega denarja in evropskih davkoplačevalcev.

Ker pa obstajajo dovolj resni in pomembni očitki, da je mogoče v fazi predloga za začasno odredbo ugotoviti fumus boni juris, in ker torej očitanih dejstev in okoliščin ni mogoče šteti za dokazane, nadaljnja zaposlitev navedenega uradnika ne more resno spodkopati verodostojnosti institucij ter zaupanja držav članic in javnosti na splošno v te institucije.

(Glej točke od 63 do 66.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Williams/Računsko sodišče, točka 23;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba CX/Komisija, točka 80.