SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 22. januarja 2015(*)
„Znamka Skupnosti – Rok za vložitev tožbe – Začetek – Vročitev odločbe odbora za pritožbe po telefaksu – Prejem telefaksa – Zamuda – Neobstoj višje sile ali nepredvidenih okoliščin – Očitna nedopustnost“
V zadevi T‑488/13,
GEA Group AG, s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija), ki jo zastopa J. Schneiders, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga je najprej zastopal A. Pohlmann, nato pa S. Hanne, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je tožba zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 21. marca 2013 (zadeva R 935/2012‑4) v zvezi z zahtevo za registracijo besedne znamke „engineering for a better world“ kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Gervasoni (poročevalec) in L. Madise, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. septembra 2013,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. decembra 2013,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. marca 2014,
na podlagi duplike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. aprila 2014,
na podlagi dopisa tožeče stranke, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. septembra 2013,
ker stranke v roku enega meseca od obvestila o končanem pisnem postopku niso vložile predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in v skladu s členom 135a Poslovnika Splošnega sodišča zato odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, GEA Group AG, je 6. septembra 2011 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1) pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke „engineering for a better world“ za proizvode in storitve, ki spadajo v razrede 6, 7, 9, 11, 35, 37, 39, 41 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.
2 Preskuševalec je z odločbo z dne 20. marca 2012 na podlagi člena 7(1)(b) in (2) Uredbe št. 207/2009 zavrnil prijavo za registracijo.
3 Tožeča stranka je 15. maja 2012 pri UUNT vložila pritožbo na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009.
4 Četrti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 21. marca 2013 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil.
5 Izpodbijana odločba je bila tožeči stranki 25. marca 2013 vročena po telefaksu.
6 Tožeča stranka, ki ni vedela za navedeni telefaks, je pri UUNT 13. junija 2013 vložila dopolnilno vlogo v pritožbenem postopku pred odborom za pritožbe.
7 Sodni tajnik UUNT je 11. julija 2013 tožečo stranko obvestil, da je četrti odbor za pritožbe odločil o pritožbi in da ji je bila izpodbijana odločba 25. marca 2013 vročena po telefaksu. Poleg tega ji je ponovno poslal izpodbijano odločbo in potrdilo o poslanem telefaksu z dne 25. marca 2013, na katerem je bilo navedeno „OK“.
Predlogi strank
8 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– ugotovi, da je tožba dopustna;
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
9 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno in, podredno, zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
10 V skladu s členom 111 Poslovnika Splošnega sodišča lahko v primeru, da je tožba očitno nedopustna, Splošno sodišče odloči z obrazloženim sklepom brez nadaljnje obravnave.
11 V tej zadevi Splošno sodišče ugotavlja, da listine v spisu zagotavljajo dovolj informacij, in na podlagi člena 111 Poslovnika je odločilo, da postopka ne bo nadaljevalo.
12 UUNT navaja, da tožeča stranka ni spoštovala roka za vložitev tožbe pri Splošnem sodišču, ker je tožbo vložila skoraj tri mesece po poteku navedenega roka.
13 V skladu s členom 65(5) Uredbe št. 207/2009 se tožba pri Splošnem sodišču vloži v dveh mesecih po datumu obvestila o odločbi odbora za pritožbe.
14 V skladu s členom 61(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena, lahko UUNT obvestila vroča po telefaksu. Vročitev po telefaksu lahko zadeva vse odločbe UUNT (sodba z dne 19. aprila 2005, Success-Marketing/UUNT – Chipita (PAN & CO), T‑380/02 in T‑128/03, ZOdl., EU:T:2005:133, točka 58), torej tudi odločbe odborov za pritožbe.
15 Pravilo 65(1) Uredbe št. 2868/95 z naslovom „Obveščanje po telefaksu ali na drugi tehnični način“ določa, da se „[o]bvestilo […] šteje za opravljeno na datum, ko je bilo sporočilo prejeto po telefaksu prejemnika“. Pravilo 70(2) Uredbe št. 2868/95, ki ureja izračun rokov, prav tako določa, da „[č]e je […] procesno dejanje vročitev, je dogodek, ki šteje, prejem vročenega dokumenta, razen če ni predvideno drugače“.
16 Ker v obravnavani zadevi nobena določba ne odstopa od tega pravila, rok za vložitev tožbe zoper odločbe UUNT, vročene po telefaksu, začne teči z datumom prejema telefaksa.
17 UUNT v obravnavani zadevi trdi, da je izpodbijano odločbo 25. marca 2013 vročil po telefaksu. Tožeča stranka je v dopisu z dne 30. avgusta 2013 potrdila, da ji je sodno tajništvo UUNT poslalo kopijo potrdila o poslanem telefaksu v zvezi z vročitvijo izpodbijane odločbe, na katerem je bilo navedeno „OK“. Potrdila je tudi, da je informacijski sistem njenega zastopnika registriral in hrani telefaks z dne 25. marca 2013. Vendar po zatrjevanju tožeče stranke njen zastopnik zaradi tehnične napake pred 11. julijem 2013 ni vedel, da je telefaks prispel, in a fortiori ni poznal njegove vsebine.
18 Vendar na podlagi navedenega ni mogoče sklepati, da zastopnik tožeče stranke 25. marca 2013 ni prejel telefaksa z obvestilom o izpodbijani odločbi in da zato rok za vložitev tožbe ni začel teči s tem datumom.
19 V sodni praksi se namreč ločuje, na eni strani, med seznanitvijo naslovnika z določenim aktom, ki se zahteva pri pravilni vročitvi, in na drugi strani dejansko seznanitvijo z navedenim aktom, ne nujno zaradi presoje, da je bila vročitev pravilna. V skladu s sodno prakso pravilna vročitev naslovniku ni pogojena z dejansko seznanitvijo osebe, ki je v skladu z notranjimi pravili naslovljenega subjekta pristojna za to, ker je odločba naslovniku vročena pravilno, če mu je bila posredovana in se je z njo lahko seznanil (sodba z dne 15. decembra 1994, Bayer/Komisija, C‑195/91 P, Recueil, EU:C:1994:412, točka 20; glej tudi sodbo z dne 15. septembra 1998, European Night Services in drugi/Komisija, T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, Recueil, EU:T:1998:198, točka 76 in navedena sodna praksa). Zato se pri presoji pravilnosti vročitve upošteva samo njen zunanji vidik, torej pravilen prenos naslovniku, in ne njen notranji vidik, torej notranje delovanje naslovljenega subjekta (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo European Night Services in drugi/Komisija, EU:T:1998:198, točka 79).
20 Pri določanju datuma prejema obvestila se torej upošteva samo zunanji vidik tega obvestila, to je formalen in pravilen prejem s strani naslovljenega subjekta, ne glede na dejanski prejem in seznanitev znotraj tega subjekta. Te ugotovitve ne izpodbija zgoraj navedena zahteva iz sodne prakse, da vročitev pomeni, da se je naslovnik z vročenim aktom lahko seznanil. S tem je namreč mišljena obveznost vročevalca, da ustvari pogoje za dejansko seznanitev naslovnika, torej obveznost prizadevanja (ki ustreza zunanjemu vidiku vročitve), in ne obveznost, da posega v notranje delovanje tega naslovnika zaradi zagotovitve te seznanitve, torej obveznost rezultata (ki ustreza notranjemu vidiku vročitve) (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 1985, Cockerill-Sambre/Komisija, 42/85, Recueil, EU:C:1985:471, točka 11).
21 Splošno sodišče je tako razsodilo, da če UUNT predloži potrdila o poslanih telefaksih, ki vsebujejo podatke, ki jim podeljujejo dokazno moč, to zadostuje kot dokaz, da je naslovnik prejel navedeni telefaks (glej v tem smislu zgoraj v točki 14 navedeno sodbo PAN & CO, EU:T:2005:133, točke 67, 68, 80, 81 in 85). Telefaksi so namreč zasnovani tako, da se pri vsakršni težavi pri pošiljanju in tudi prejemu izpiše obvestilo o napaki, ki pošiljatelju natančno sporoči razlog za neuspešno poslanje, kot mu ga sporoči telefaks naslovnika, in da se ob odsotnosti obvestila o taki težavi izpiše obvestilo o uspešnem prenosu. Zato je mogoče ob odsotnosti obvestila o napaki in prisotnosti potrdila o poslanem telefaksu z navedbo „OK“ sklepati, da je naslovnik poslani telefaks prejel. V obravnavani zadevi je tožeča stranka sama potrdila navedbo „OK“ na potrdilu o poslanem telefaksu, ki ji ga je poslal UUNT, in navedla, da iz tega izhaja, da je bila vročitev izpodbijane odločbe opravljena pravilno. Poleg tega je potrdila, da je bil telefaks z obvestilom o izpodbijani odločbi 25. marca 2013 registriran v informacijskem sistemu njenega zastopnika.
22 Poleg tega pa, če bi bila samo seznanitev s spornim telefaksom lahko dokaz, da ga je zastopnik tožeče stranke prejel, UUNT nikakor ne bi mogel dokazati dejanske vročitve odločbe in datuma, na katerega jo je naslovnik prejel, čeprav bi bila navedena odločba pravilno vročena njenemu naslovniku. Začetek teka roka za vložitev tožb zoper odločbe odborov UUNT bi bila odvisna od okoliščin, ki bi bile naključne in neodvisne od skrbnosti, s katero je UUNT vročil odločbo, roki za vložitev tožb pa so bili uvedeni prav zato, da se zagotovi pravna varnost (glej spodaj v točki 26 navedeno sodbo prakso).
23 Iz navedenega sledi, da je dvomesečni rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, podaljšan za desetdnevni rok zaradi oddaljenosti na podlagi člena 102(2) Poslovnika, začel teči naslednji dan po prejemu spornega telefaksa, to je 26. marca 2013. Ta rok je torej potekel 4. junija 2013.
24 Obravnavana tožba, ki je bila vložena 2. septembra 2013, je zato prepozna.
25 Kljub temu pa je treba preizkusiti, ali bi – kot trdi tožeča stranka – nepravilno delovanje njenega telefaksa lahko pomenilo nepredvidene okoliščine ali višjo silo, zaradi česar bi jo lahko Splošno sodišče oprostilo prekluzije na podlagi člena 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53 navedenega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem.
26 Opozoriti je treba, da so v skladu s sodno prakso roki za vložitev tožb del javnega reda in nanje stranke niti sodišče nimajo vpliva (glej sodbo z dne 11. novembra 2010, Transportes Evaristo Molina/Komisija, C‑36/09 P, EU:C:2010:670, točka 33 in navedena sodna praksa; sodba z dne 15. marca 1995, COBRECAF in drugi/Komisija, T‑514/93, Recueil, EU:T:1995:49, točka 40). Stroga uporaba procesnih pravil ustreza zahtevam po pravni varnosti in nujnosti, da se izogne vsakršni diskriminaciji ali vsakršnemu samovoljnemu ravnanju v pravosodju. V skladu s členom 45(2) Statuta Sodišča je od procesnih rokov mogoče odstopiti le izjemoma, zaradi nepredvidenih okoliščin ali višje sile (sodba z dne 22. septembra 2011, Bell & Ross/UUNT, C‑426/10 P, ZOdl., EU:C:2011:612, točka 43).
27 Sodišče je presodilo, da pojma nepredvidenih okoliščin in višje sile zajemata objektivni in subjektivni element, pri čemer se prvi nanaša na neobičajne okoliščine in okoliščine, na katere tisti, ki se želi nanje sklicevati, nima vpliva, drugi pa od zadevne osebe zahteva, da se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka s tem, da sprejme potrebne ukrepe brez čezmernega odpovedovanja. Tožeča stranka mora posebej skrbno spremljati potek postopka in zlasti izkazati skrbnost glede spoštovanja določenih rokov (zgoraj v točki 19 navedena sodba Bayer/Komisija, EU:C:1994:412, točka 32). Tako se pojem višja sila ne uporablja za položaj, v katerem bi se skrbna in preudarna oseba objektivno mogla izogniti poteku roka za vložitev tožbe (sodba z dne 12. julija 1984, Ferriera Valsabbia/Komisija, 209/83, Recueil, EU:C:1984:274, točka 22, in sklep z dne 18. januarja 2005, Zuazaga Meabe/UUNT, C‑325/03 P, EU:C:2005:28, ZOdl., točka 25).
28 Zato je treba ugotoviti, ali je tožeča stranka – tako kot mora (glej sklep z dne 12. decembra 2011, AO/Komisija, T‑365/11 P, ZOdl. JU, EU:T:2011:727, točka 33 in navedena sodna praksa) – dokazala, da v obravnavani zadevi obstajajo nepredvidene okoliščine ali višja sila, ki so ji preprečile spoštovanje roka za vložitev tožbe.
29 V skladu s tem je treba na začetku ugotoviti, da je poročilo izvedenca, ki ga je tožeča stranka priložila k svoji repliki, dopustno.
30 V skladu s sodno prakso se namreč prepoved prepozne vložitve dokaznih predlogov iz člena 48(1) Poslovnika ne nanaša na dokazne predloge, vsebovane v stališčih o ugovoru nedopustnosti. Možnost predložitve novih dokaznih predlogov v stališčih glede ugovora nedopustnosti je treba obravnavati kot sestavni del pravice tožeče stranke, da odgovori na trditve tožene stranke v njenem ugovoru nedopustnosti, ker nobeno postopkovno pravilo ne zahteva, da tožeča stranka predloži dokaze o dopustnosti svoje tožbe ob vložitvi tožbe (sklep z dne 15. maja 2013, Post Invest Europe/Komisija, T‑413/12, EU:T:2013:246, točka 21; glej tudi sodbo z dne 12. decembra 2006, Asociación de Estaciones de Servicio de Madrid in Federación Catalana de Estaciones de Servicio/Komisija, T‑95/03, ZOdl., EU:T:2006:385, točka 50). To sodno prakso je treba prenesti v obravnavano zadevo, v kateri je tožeča stranka repliki, omejeni na vprašanje dopustnosti tožbe, priložila nov dokaz kot odgovor na trditve o nedopustnosti v odgovoru UUNT na tožbo.
31 Vendar elementi v poročilu izvedenca, priloženem repliki, niti noben drug podatek, ki ga je predložila tožeča stranka, niti utemeljitev, ki jo je navedla, ne omogočajo sklepanja, da je prišlo do nepredvidenih okoliščin ali višje sile.
32 V zvezi z objektivnim elementom nepredvidenih okoliščin ali višje sile je treba skleniti, da nepravilno delovanje telefaksa zastopnika tožeče stranke, čeprav bi ga bilo mogoče opredeliti kot „neobičajno okoliščino“ v smislu zgoraj navedene sodne prakse, ni „okoliščina, na katero [ta zastopnik] nima vpliva“.
33 Zadevna naprava je namreč notranji aparat odvetniške pisarne, ki zastopa tožečo stranko, za katerega ta sama odgovarja, enako kot za zaposlene, ki tam delajo. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa težave s prenosom znotraj določene družbe niso nepredvidene okoliščine ali višja sila (zgoraj v točki 20 navedena sodba Cockerill-Sambre/Komisija, EU:C:1985:471, točka 12; glej tudi sklep z dne 28. aprila 2008, PubliCare Marketing Communications/UUNT (Publicare), T‑358/07, EU:T:2008:130, točki 17 in 18 ter navedena sodna praksa). Razsojeno je celo bilo, da napaka, ki jo je mogoče pripisati tretji osebi, ki jo je odvetniška pisarna pooblastila za dejanja, za katera je odgovorna navedena pisarna, ni okoliščina, na katero tožeča stranka, ki jo ta pisarna zastopa, nima vpliva (zgoraj v točki 26 navedena sodba Bell & Ross/UUNT, EU:C:2011:612, točka 50, in zgoraj v točki 28 navedeni sklep AO/Komisija, EU:T:2011:727, točki 37 in 40). Zato v obravnavani zadevi, tudi če bi – pa ni – odvetniška pisarna tožeče stranke pooblastila zunanjo družbo za vodenje njene informacijske opreme in telefaksa, okvara te opreme ne bi bila okoliščina, na katero ne bi imela vpliva.
34 Trditev, da se je zadevno nepravilno delovanje zgodilo prvič in je bilo zato nepredvidljivo, ne pomeni, da je to okoliščina, na katero zastopnik tožeče stranke nima vpliva. Nepredvidljivost bi imela lahko kvečjemu vlogo pri presoji možnosti zadevne osebe, da prepreči nepravilno delovanje telefaksa, torej pri analizi subjektivnega elementa nepredvidenih okoliščin ali višje sile.
35 Prav tega subjektivnega elementa nepredvidenih okoliščin ali višje sile pa v obravnavani zadevi prav tako ni. Zastopnik tožeče stranke ni sprejel vseh razumnih ukrepov za spoštovanje rokov za vložitev tožbe in v konkretnem primeru za zagotovitev pravilnega delovanja telefaksa.
36 Iz poročila izvedenca v prilogi k repliki namreč izhaja, da so dela na električnem omrežju povzročila prekinitve električne energije in omrežja marca 2013. Prav tako iz navedenega poročila izhaja, da se ob prispetju telefaksa ustvari več datotek v informacijskem sistemu odvetniške pisarne, ki zastopa tožečo stranko, od katerih so samo nekatere dostopne zaposlenim, ki so odgovorni za prejem telefaksov, druge pa so samo za zaposlene v informacijski službi pisarne. Tak dostop je med drugim omogočil odgovornemu v tej informacijski službi, da je izsledil pot telefaksa z obvestilom o izpodbijani odločbi, ki ga je UUNT poslal 25. marca 2013. Nazadnje, treba je ugotoviti, da zastopnik tožeče stranke pripada veliki odvetniški pisarni, specializirani za področje intelektualne lastnine, katere naloga je prav prejem obvestil, med drugim od UUNT, za njene stranke. V skladu z zgoraj navedenim poročilom izvedenca prejme od deset do petnajst telefaksov na dan.
37 V teh okoliščinah odvetniška pisarna, ki zastopa tožečo stranko, ne samo da bi morala nadzirati, da ne pride do motenj v sistemu prejemanja telefaksov zaradi del na električnem omrežju, ampak bi morala tudi brez večjih težav tak nadzor izvajati nad povezavo med registriranimi telefaksi v strežniku in tistimi, ki pridejo v prejemni predal. Zastopnik tožeče stranke pa je sam v bistvu potrdil, da tega nadzora ni opravil, ker se zadevna napaka pri delovanju ni še nikoli zgodila.
38 Iz tega sledi, da se pojma nepredvidenih okoliščin ali višja sila za obravnavani položaj ne uporabljata, ker bi skrbna in poučena oseba objektivno morala biti sposobna preprečiti potek roka za vložitev tožbe.
39 Zato je treba to tožbo zavreči kot očitno nedopustno.
Stroški
40 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
41 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže.
2. Družbi GEA Group AG se naloži plačilo stroškov.
V Luxembourgu, 22. januarja 2015
E. Coulon | | M. E. Martins Ribeiro |