SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 10. decembra 2009(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek razveljavitve – Besedna znamka Skupnosti Stella – Postopek z ugovorom, predhodno sprožen na podlagi te znamke – Dopustnost – Člena 50(1) in 55(1) Uredbe (ES) št. 40/94 (postala člena 51(1) in 56(1) Uredbe (ES) št. 207/2009)“
V zadevi T‑27/09,
Stella Kunststofftechnik GmbH, s sedežem v Eltvillu (Nemčija), ki jo zastopa M. Beckensträter, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata A. Führer in G. Schneider, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Stella Pack S.A., s sedežem v Lubartówu (Poljska), ki jo zastopa O. Bischof, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 13. novembra 2008 (zadeva R 693/2008‑4) o postopku za razveljavitev med Stella Kunststofftechnik GmbH in Stella Pack sp. z o.o.,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi M. Vilaras (poročevalec), predsednik, M. Prek in V. M. Ciucă, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. januarja 2009,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 30. aprila 2009,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. aprila 2009,
ker v roku enega meseca po koncu pisnega postopka stranke niso vložile predloga za določitev obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in z uporabo člena 135a Poslovnika odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Stella Kunststofftechnik GmbH, je 29. februarja 1996 na Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila prijavo znamke Skupnosti. Po popravku vloge je bil v skladu s členom 27 Uredbe št. 40/94 (postal člen 27 Uredbe št. 207/2009) in s pravilom št. 9 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL L 303, str. 1) kot datum vložitve določen 22. julij 1996.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak Stella.
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 6, 8, 16, 20 in 21 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in glede na posamezen razred ustrezajo temu opisu:
– razred 6: „Kovinski izdelki (iz razreda 6), natančneje posode, pločevinaste steklenice, embalaža, zapirala in embalažne folije, pokrovi za posode in zapirala za steklenice, kovinski zamaški, kovinski čepi, pločevinke in posode“;
– razred 8: „Ročno orodje in naprave, zlasti dvigalke“;
– razred 16: „Papir, lepenka in izdelki iz teh snovi (iz razreda 16), natančneje posode in embalaža; embalaža iz plastike (iz razreda 16), posode in embalaža iz papirja in plastike ter iz lepenke in plastike“;
– razred 20: „Plastični izdelki iz razreda 20, plastenke, posode, embalaža in zapirala, pokrovi za posode in zapirala za steklenice, plastični zamaški“;
– razred 21: „Posode in steklenice iz stekla, plastike in/ali kombinacije stekla in plastike“.
4 Znamka je bila 19. septembra 2001 registrirana kot znamka Skupnosti (v nadaljevanju: sporna znamka).
5 Družba Stella Pack S.A. (prej Stella Pack sp. z o.o.), intervenientka, je 11. maja 2004 na podlagi Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila prijavo znamke Skupnosti.
6 Znamka, za katero se zahteva registracija, je figurativna znamka, ki vsebuje sestavino „stella pack“.
7 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 4, 6, 16, 20 in 21 Nicejskega aranžmaja in ustrezajo temu opisu:
– razred 4: „Sveče“;
– razred 6: „Kovinske ovojne in embalažne folije“;
– razred 16: „Folije, velike in majhne plastične embalažne vrečke (vrečke ali nosilne vrečke z ročaji); papir; velike in majhne papirnate embalažne vrečke; vreče za odpadke iz papirja ali plastike; papirnati kavni filtri; papirnati namizni prti“;
– razred 20: „Plastične slamice“;
– razred 21: „Rokavice za gospodinjske namene; vrtnarske rokavice; plastična namizna posoda vključno s kozarci, globokimi in plitvimi krožniki; plastični jedilni pribor; neelektrične ročke za kuhanje filter kave (voda izpareva skozi filter s kavo v gornji del ročke); zobotrebci; nabodala za ražnjiče; pribor za mešanje; kozarci za sladoled (vključno s posebej oblikovanimi); ščipalke za perilo; krpe; gobice; mopi.“
8 Tožeča stranka je 27. junija 2005 na podlagi člena 42(1) Uredbe št. 40/94 (postal člen 41(1) Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo figurativne znamke, ki jo je prijavila intervenientka.
9 Ugovor na podlagi sporne znamke je bil vložen zoper registracijo znamke, ki jo je prijavila intervenientka za te proizvode iz razredov 6, 16 in 21 Nicejskega aranžmaja:
– razred 6: „Kovinske ovojne in embalažne folije“;
– razred 16: vsi proizvodi iz tega razreda razen „papirnatih namiznih prtov“;
– razred 21: „Plastične namizne posode, in sicer kozarci, pribor, krožniki; ročke za kuhanje filter kave, plastični jedilni pribor, nabodala za ražnjiče, pribor za mešanje, kozarci za sladoled“.
10 Intervenientka je 22. decembra 2006 na podlagi členov 50(1)(a) in 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 (postala člena 51(1)(a) in 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009) pri UUNT vložila zahtevo za razveljavitev sporne znamke.
11 Oddelek za izbris je po tem, ko je ugotovil, da se sporna znamka za označevanje nekaterih proizvodov ni resno uporabljala, 27. februarja 2008 razglasil njeno razveljavitev z učinkom od 22. decembra 2006, in sicer za te proizvode: „kovinski izdelki (iz razreda 6), ročno orodje in naprave, zlasti dvigalke iz razreda 8, papir, lepenka in izdelki iz teh snovi (če so navedeni v razredu 16) iz razreda 16 in plastični izdelki iz razreda 20“. Ohranil pa je registracijo sporne znamke za druge proizvode, ki so z njo označeni.
12 Tožeča stranka je 28. aprila 2008 pri UUNT na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris v celoti. Vztrajala je, da se sporna znamka uporablja, in poleg tega trdila, da bi morala biti intervenientkina zahteva za razveljavitev te znamke zavržena kot nedopustna, saj je tožeča stranka na podlagi iste znamke pri UUNT že sprožila postopek z ugovorom zoper figurativno znamko Stella pack, ta postopek pa je še vedno potekal.
13 Z odločbo z dne 13. novembra 2008, ki je bila tožeči stranki vročena 18. novembra 2008 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je četrti odbor za pritožbe UUNT to pritožbo zavrnil.
14 Glede dopustnosti te pritožbe je odbor menil, da ker je tožeča stranka izpodbijala odločbo oddelka za izbris v celoti, je bila njena pritožba delno nedopustna, saj je oddelek za izbris zahtevo za razveljavitev sporne znamke za nekatere proizvode zavrnil in zato v tem delu njegova odločba ni bila v škodo tožeči stranki.
15 Na podlagi tega je odbor za pritožbe menil, da glede na to, da je oddelek za izbris zahtevo za razveljavitev na podlagi natančne obrazložitve z odločbo delno zavrnil in da je štel, da so bile s primerno uporabo sporne znamke načeloma ohranjene pravice za določene proizvode, za katere je bila registrirana, ni dovolj, da je tožeča stranka le ponovno poudarila, da je to znamko uporabljala, ampak bi morala z dokazi pojasniti, zakaj bi bilo treba dokaze, s katerimi je utemeljevala uporabo, šteti za primerne za ohranitev pravic tudi za proizvode, glede katerih je bila sporna znamka razveljavljena. Vendar pa, kot meni odbor za pritožbe, tožeča stranka ni navedla ničesar v tem smislu. Poleg tega je odbor za pritožbe opozoril, da navedbe tožeče stranke v zvezi s postopkom z ugovorom, ki ga je 27. junija 2005 sprožila pri UUNT, niso upoštevne. Kot je navedel, bi bil lahko ta postopek z ugovorom kvečjemu prekinjen, vendar ne v primeru postopka za razveljavitev.
Predlogi strank
16 Tožeča stranka je Splošnemu sodišču predlagala, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– ugotovi, da bi bilo treba zahtevo za razveljavitev zavreči kot nedopustno, ali podredno, naj se po razveljavitvi odločbe oddelka za izbris z dne 27. februarja 2008 odločitev o zahtevi za razveljavitev z dne 22. decembra 2006 odloži, dokler postopek z ugovorom, ki ga je sama sprožila, ni pravnomočno končan;
– intervenientki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopkov z začetka tega spora in stroški UUNT.
17 UUNT in intervenientka sta Splošnemu sodišču predlagala, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
18 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga. Prvi je napačna uporaba prava, ker naj bi odbor za pritožbe napačno zavrnil njene navedbe, s katerimi je želela dokazati resno uporabo sporne znamke. Drugi tožbeni razlog je domnevna zloraba zahteve za razveljavitev, saj bi jo moral odbor za pritožbe šteti za nedopustno ali jo vsaj zadržati, ker je šlo za znamko, ki je že bila predmet postopka z ugovorom, ki je še vedno potekal pri UUNT.
Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava glede resne uporabe sporne znamke
19 Treba je spomniti, da mora na podlagi člena 44(1) Poslovnika, ki se v skladu s členoma 130(1) in 132(1) tega poslovnika uporablja za zadeve intelektualne lastnine, vloga, s katero se postopek začne, vsebovati povzetek razlogov, na katere se sklicuje. Po ustaljeni sodni praksi, čeprav je lahko jedro tožbe v nekaterih točkah podprto in izpopolnjeno s sklicevanjem na izvlečke priloženih listin, splošno sklicevanje na druge dokumente ne more nadomestiti bistvenih elementov pravnega utemeljevanja, ki jih mora skladno z zgornjimi določbami vsebovati tožba (sodbi Splošnega sodišča z dne 14. septembra 2004 v zadevi Applied Molecular Evolution proti UUNT (APPLIED MOLECULAR EVOLUTION), T‑183/03, ZOdl., str. II‑3113, točka 11, in z dne 19. oktobra 2006 v združenih zadevah Bitburger Brauerei proti UUNT – Anheuser-Busch (BUD, American Bud in Anheuser Busch Bud), od T‑350/04 do T‑352/04, ZOdl., str. II‑4255, točka 33).
20 V obravnavani zadevi se tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga poleg preproste navedbe členov Uredbe št. 40/94 in nekaterih notranjih smernic UUNT le splošno sklicuje na svojo vlogo z dne 2. aprila 2007 in priloge k njej, ki jo je predložila v okviru postopka pred oddelkom za izbris, da bi dokazala resno uporabo sporne znamke za proizvode, za katere je oddelek za izbris razveljavil to znamko. V teh okoliščinah in ob upoštevanju v prejšnji točki navedene sodne prakse je treba ta tožbeni razlog zavreči kot nedopusten.
Drugi tožbeni razlog: domnevna zloraba zahteve za razveljavitev
21 Tožeča stranka trdi, da je pred zahtevo za razveljavitev sporne znamke, ki jo je vložila intervenientka, 27. junija 2005 sama sprožila postopek z ugovorom pred UUNT in uveljavljala navedeno znamko zoper registracijo znamke na intervenientkin predlog. Ker je ta postopek z ugovorom ob vložitvi zahteve za razveljavitev še vedno potekal, bi moral oddelek za izbris to zahtevo zavreči kot nedopustno ali, podredno, odložiti odločanje do pravnomočne odločbe v predhodnem postopku z ugovorom.
22 V skladu s členom 50(1)(a) Uredbe št. 40/94 se pravice imetnika znamke Skupnosti razveljavijo na podlagi zahteve pri UUNT ali nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, če se znamka v neprekinjenem obdobju petih let ni uporabljala v Evropski skupnosti v prvotni namen za označevanje blaga ali storitev, za katere je registrirana, in za neuporabo ni upravičenih razlogov. Vendar pa na podlagi iste določbe nihče ne more zahtevati, da se imetnikove pravice na znamki razveljavijo, če je imetnik v obdobju med iztekom petletnega obdobja in vložitvijo zahteve ali nasprotne tožbe začel ali ponovno začel resno in dejansko uporabljati znamko. Začetek ponovne uporabe v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahteve ali nasprotne tožbe, ki se je začelo najkasneje ob izteku neprekinjenega obdobja petih let neuporabe, pa se ne upošteva, če do priprav na uporabo ali ponovno uporabo pride šele po tem, ko imetnik spozna, da lahko kdo vloži zahtevo za razveljavitev ali nasprotno tožbo.
23 Člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 o zahtevi za razveljavitev določa, da lahko zahtevo za razveljavitev pri UUNT vloži katera koli fizična ali pravna oseba ali katera koli skupina ali telo, ustanovljeno za zastopanje interesov proizvajalcev, izdelovalcev, izvajalcev storitev, trgovcev ali porabnikov, ki je po pravu, ki velja zanj, sposobno biti stranka v postopku.
24 Prvič, glede navedenih določb, na kateri tožeča stranka opira tožbeni razlog, je treba opozoriti, kot utemeljeno trdi UUNT, da iz njunega besedila ni razvidno, da lahko postopek z ugovorom, sprožen na podlagi neke znamke in ki še vedno poteka, kakor koli vpliva na dopustnost ali celo na potek postopka za razveljavitev te znamke.
25 Ti določbi določata samo razloge za razveljavitev in pogoje, pod katerimi se lahko neodvisno od vseh drugih uvedenih postopkov vloži zahteva pri UUNT.
26 Poleg tega se tožeča stranka v utemeljitev tožbenega razloga sklicuje na določbe Uredbe št. 2868/95 in notranjih smernic UUNT – v različici iz novembra 2007 – o postopkih za razveljavitev in ugotovitev ničnosti in o dokazovanju uporabe v okviru postopka z ugovorom.
27 Celo ob predpostavki, da te določbe in smernice lahko postavijo dodatne pogoje k tistim iz Uredbe št. 40/94, je treba opozoriti, da z njimi ni določeno, da je zahteva za razveljavitev znamke nedopustna zaradi postopka z ugovorom, ki je bil sprožen na podlagi te znamke in še vedno poteka.
28 S pravilom št. 37 Uredbe št. 2868/95 o zahtevi za razveljavitev ali ugotovitvi ničnosti so določene samo okoliščine, v katerih se lahko vloži taka zahteva, zlasti pa navedbe, ki jih mora vsebovati.
29 Prav tako iz besedila notranjih smernic UUNT o postopku za razveljavitev, in sicer iz oddelka D, odsek 2, različice teh smernic iz novembra 2007 ni razvidno, da je lahko zaradi postopka z ugovorom, sproženega na podlagi znamke, katere razveljavitev je bila zahtevana, in ki je bil začet pred tem ter je še vedno potekal, postopek za razveljavitev znamke nedopusten ali da ga je treba prekiniti. Zlasti v točki 3.1.2 teh smernic o resni uporabi, na katero se sklicuje tožeča stranka, je navedeno samo, da je način presoje take uporabe v postopkih pred oddelkom za izbris enak tistemu, ki se uporablja za preizkus dokazov za uporabo znamk Skupnosti v postopku z ugovorom, in da je treba upoštevati podrobne določbe iz razdelka 6 teh notranjih smernic o postopku z ugovorom.
30 V razdelku 6 teh notranjih smernic, ki se nanaša na dokazovanje uporabe in, natančneje, v točki 4 glede časa uporabe, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje, je samo opozorjeno, da v skladu s členom 43(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) Uredbe št. 207/2009), ki se nanaša na postopek z ugovorom, obveznost priskrbeti dokaz o uporabi pomeni, da je bila na dan objave znamke Skupnosti prejšnja znamka registrirana vsaj pet let. Nikakor ni omenjeno, da je zaradi postopka z ugovorom postopek za razveljavitev nedopusten ali da ga je treba do konca prvega postopka prekiniti.
31 Drugič, trditev tožeče stranke, da zahteva za razveljavitev znamke ne more biti obravnavana, preden se konča prej začeti postopek z ugovorom, uveden na podlagi te znamke, bi bila v nasprotju s splošno sistematiko določb v Uredbi št. 40/94.
32 Iz te uredbe je namreč razvidno, da sta postopek z ugovorom in postopek za razveljavitev posebna in med seboj neodvisna postopka z lastnimi učinki in da je mogoče postopek za razveljavitev obravnavati ne glede na to, da je bil predhodno sprožen postopek z ugovorom, ki še poteka, na podlagi znamke, ki naj se razveljavi.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da sta navedena postopka določena pod različnima naslovoma Uredbe št. 40/94. Ugovor je urejen pod naslovom IV, oddelek 4, te uredbe (postal naslov IV, oddelek 4, Uredbe št. 207/2009), medtem ko je postopek za razveljavitev urejen pod naslovom VI, oddelka 2 in 4, iste uredbe (postal naslov VI, oddelka 2 in 4, Uredbe št. 207/2009).
34 Postopka imata različna namena in učinke, ki so zanju značilni. Namen ugovora je pod določenimi pogoji preprečiti prijavo za registracijo znamke zaradi obstoja prejšnje znamke, zavrnitev tega ugovora pa ne pomeni razveljavitve te znamke. Razveljavitev je lahko dosežena samo na podlagi sprožitve postopka v ta namen.
35 S tema razlikama v namenu in učinkih je mogoče pojasniti pravila, značilna za vsak postopek. Tako se – medtem ko sta zlasti pravni interes vlagatelja ugovora in trimesečni rok za vložitev ugovora med pogoji za njegovo dopustnost iz člena 42 Uredbe št. 40/94 in iz pravila št. 18 Uredbe št. 2868/95 (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. junija 2002 v zadevi Chef Revival USA proti UUNT – Massagué Marín (Chef), T‑232/00, Recueil, str. II‑2749, točka 32) – člen 55(1)(a) Uredbe št. 40/94 o postopku za razveljavitev, kot poudarja UUNT, v ničemer ne nanaša na pravni interes.
36 Prav tako ni nobenega roka za sprožitev postopka za razveljavitev, temveč se je treba za razveljavitev znamke v skladu s členom 50(1)(a) Uredbe št. 40/94 in, kot je za ugovor predvideno, s členom 43(2) iste uredbe, sklicevati na to, da se v neprekinjenem obdobju petih let znamka ni uporabljala v prvotni namen v Skupnosti za označevanje blaga ali storitev, za katere je registrirana, in da za neuporabo ni upravičenih razlogov.
37 Ob upoštevanju teh ugotovitev je odbor za pritožbe v točki 14 izpodbijane odločbe utemeljeno menil, da je možnost, da kdor koli vloži zahtevo za razveljavitev zaradi neuporabe znamke, popolnoma neodvisna od morebitnih sočasnih postopkov z ugovorom, v katerih se obravnava znamka Skupnosti, ki je predmet zahteve za razveljavitev. Trditev tožeče stranke, da je zahteva za razveljavitev znamke zaradi predhodne sprožitve postopka z ugovorom na podlagi te znamke, ki še vedno poteka ob vložitvi te zahteve, nedopustna, je torej treba zavrniti.
38 Treba je opozoriti tudi, da odbor za pritožbe s tem, da je v točki 14 izpodbijane odločbe menil, da postopek za razveljavitev, sprožen pozneje kot ugovor, lahko kvečjemu prekine postopek z ugovorom, ni napačno uporabil prava. Če bi bila namreč prejšnja znamka razveljavljena, bi postopek z ugovorom izgubil smisel.
39 Po drugi strani pa nadaljevanje postopka z ugovorom brez čakanja na izid postopka za razveljavitev imetniku prejšnje znamke, na katero se sklicuje v postopku z ugovorom in zoper katero je vložena zahteva za razveljavitev, ne daje nobene prednosti. Pravzaprav, celo če bi bila prijava znamke Skupnosti v postopku z ugovorom zavrnjena, ne bi nič preprečevalo ponovne vložitve iste prijave po tem, ko bi bila prejšnja znamka razveljavljena.
40 Iz navedenega izhaja, da se z utemeljitvijo tožeče stranke, da je intervenientka s tem, da je vložila zahtevo za razveljavitev sporne znamke, zlorabila pravico, ker je postopek z ugovorom še vedno potekal, ni mogoče strinjati.
41 Nazadnje je treba dodati, da tožeča stranka dejstva, da je bil postopek za razveljavitev znamke obravnavan pred koncem postopka z ugovorom, ki je bil začet prej na podlagi iste znamke, ne more izpodbijati na podlagi tega, da sta ji bili kršeni pravica do enakega obravnavanja kot imetnika znamke Skupnosti in pravica do izjave, kot zatrjuje v tožbi.
42 Na eni strani je očitek tožeče stranke v zvezi s tem preveč splošen, da bi ga bilo mogoče jasno in natančno razumeti. Brez prave obrazložitve napotuje na več členov Uredbe št. 40/94 – člene 15 (postal člen 15 Uredbe št. 207/2009), 43 ter 77 in 79 (postala člena 79 in 83 Uredbe št. 207/2009) – o uporabi znamke Skupnosti, preizkusu ugovora, obveščanju o odločbah UUNT in sklicevanju na splošna načela. Enako velja za napotitev na pravilo št. 69 Uredbe št. 2868/95 o vročitvi dokumentov, kadar v postopku sodeluje več strank.
43 Na drugi strani pa, tudi če tožeča stranka v očitku navaja kršitev člena 73, drugi stavek, Uredbe št. 40/94 (postal člen 75, drugi stavek, Uredbe št. 207/2009), v skladu s katerim odločbe UUNT lahko temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe, je treba spomniti, da lahko v skladu s to določbo odbor za pritožbe UUNT svojo odločbo utemelji le z dejanskimi ali pravnimi elementi, glede katerih so stranke lahko predstavile svoja stališča (sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi KWS Saat proti UUNT, C‑447/02 P, ZOdl., str. I‑10107, točka 42, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 13. julija 2005 v zadevi Sunrider proti UUNT (TOP), T‑242/02, ZOdl., str. II‑2793, točka 59, in z dne 7. septembra 2006 v zadevi L & D proti UUNT – Sämann (Aire Limpio), T‑168/04, ZOdl., str. II‑2699, točka 115).
44 Z navedeno določbo je bilo v okviru prava znamk Skupnosti določeno splošno načelo varstva pravice do obrambe (sodbi Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi Citicorp proti UUNT (LIVE RICHLY), T‑320/03, ZOdl., str. II‑3411, točka 21, in z dne 7. februarja 2007 v zadevi Kustom Musical Amplification proti UUNT (Oblika kitare), T‑317/05, ZOdl., str. II‑427, točka 26). Na podlagi tega splošnega načela prava Skupnosti je treba naslovnikom odločb javnih organov, s katerimi se občutno vpliva na njihove interese, dati priložnost, da podajo pripombe (sodba Sodišča z dne 23. oktobra 1974 v zadevi Transocean Marine Paint Association proti Komisiji, 17/74, Recueil, str. 1063, točka 15; sodba Splošnega sodišča z dne 27. februarja 2002 v zadevi Eurocool Logistik proti UUNT (EUROCOOL), T‑34/00, Recueil, str. II‑683, točka 21, in zgoraj navedena sodba LIVE RICHLY, točka 22).
45 Poleg tega se v skladu s sodno prakso pravica do izjave nanaša na dejstva in dokaze, na katerih temelji akt, s katerim se odloči, in ne na končno stališče, ki ga namerava sprejeti uprava (zgoraj v točki 43 navedena sodba Aire Limpio, točka 116, in v točki 44 navedena sodba Oblika kitare, točka 27). Zato odbor za pritožbe ni zavezan dati možnost pritožniku, da se izreče glede dejanske presoje, ki je del končnega stališča (sodba Splošnega sodišča z dne 20. novembra 2007 v zadevi Tegometall International proti UUNT – Wuppermann (TEK), T‑458/05, ZOdl., str. II‑4721, točka 45).
46 V obravnavani zadevi pa se ne zdi, da tožeča stranka ni imela priložnosti predstaviti svojih stališč glede vseh dejanskih ali pravnih elementov, na katerih temelji izpodbijana odločba.
47 Kot je namreč razvidno iz točke 7 izpodbijane odločbe, tožeča stranka pa temu ni ugovarjala, je imela možnost predstaviti svoja stališča tako pred oddelkom za izbris kot pred odborom za pritožbe.
48 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
49 Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti drugega in tretjega predloga tožeče stranke, ki ju je prerekal UUNT.
Stroški
50 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
51 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Družbi Stella Kunststofftechnik GmbH se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. decembra 2009.
Podpisi