Language of document : ECLI:EU:T:2022:778

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)

z dne 7. decembra 2022(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Živilska embalaža za prodajo na drobno – Odločba o spremembi zneska globe – Načini določanja globe – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 – Zgornja meja globe – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Plačilna sposobnost“

V zadevi T‑130/21,

CCPL – Consorzio Cooperative di Produzione e Lavoro SC s sedežem v Reggiu Emilii (Italija),

Coopbox Group SpA s sedežem v Bibbianu (Italija),

Coopbox Eastern s.r.o. s sedežem v Nové Mestu nad Váhom (Slovaška),

ki jih zastopata E. Cucchiara in E. Rocchi, odvetnika,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata P. Rossi in T. Baumé, agenta,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),

ob posvetovanju v sestavi S. Papasavvas, predsednik, M. J. Costeira, M. Kancheva, sodnici, P. Zilgalvis (poročevalec) in I. Dimitrakopoulos, sodnika,

sodna tajnica: P. Nuñez Ruiz, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi sklepa z dne 22. julija 2021, CCPL in drugi/Komisija (T‑130/21 R, neobjavljen, EU:T:2021:488),

na podlagi obravnave z dne 16. junija 2022,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeče stranke, družbe CCPL – Consorzio Cooperative di Produzione e Lavoro SC, Coopbox Group SpA in Coopbox Eastern s.r.o., s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2020) 8940 final z dne 17. decembra 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je bil spremenjen znesek glob, naloženih s Sklepom Komisije C(2015) 4336 final z dne 24. junija 2015 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39563 – živilske embalaže za prodajo na drobno) (v nadaljevanju: sklep iz leta 2015).

 Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe

2        Tožeče stranke so družbe iz skupine CCPL, ki so med drugim dejavne v sektorju živilske embalaže.

3        Družba CCPL je zadruga, ki je prek družbe CCPL SpA imetnica deležev v operativnih družbah, med katerimi sta družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern.

4        Evropska komisija je 24. junija 2015 sprejela sklep iz leta 2015, s katerim je ugotovila, da so družbe, ki delujejo v sektorju živilske embalaže za prodajo na drobno, v obdobju med letoma 2000 in 2008 sodelovale pri petih ločenih kršitvah člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP. V skladu s členom 2 tega sklepa je Komisija v skladu s členom 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) med drugim tožečim strankam in dvema drugima družbama, ki sta bili takrat del skupine CCPL, naložila globe v skupni višini 33.694.000 EUR.

5        Končni znesek teh glob je bil določen po tem, ko je bilo petim zadevnim družbam v skladu s točko 35 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice iz leta 2006), odobreno 25 % znižanje končnega zneska glob, ki bi jim jih morala Komisija naložiti, ob upoštevanju njihove zmanjšane plačilne sposobnosti.

6        Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. decembra 2015, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15 R, EU:T:2015:1012), odložil obveznost, da se v korist Komisije zagotovi bančna garancija v izognitev takojšnji izterjavi glob, ki so bile naložene petim zadevnim družbam, če po eni strani te družbe Komisiji plačajo znesek 5 milijonov EUR in nakažejo vse prihodke od načrtovane odsvojitve nekaterih deležev ter po drugi strani te družbe Komisiji vsake tri mesece do sprejetja odločitve v postopku v glavni stvari ter ob vsakem dogodku, ki bi lahko vplival na njihovo prihodnjo sposobnost plačati naložene globe, predložijo podrobno pisno poročilo o izvajanju načrta prestrukturiranja, ki je del sporazuma o prestrukturiranju dolgov, sklenjenega z njihovimi upniki (v nadaljevanju: načrt prestrukturiranja), in o znesku prihodkov, ustvarjenih od prodaje sredstev teh družb tako v okviru izvajanja tega načrta kot „zunaj“ njega.

7        Družba CCPL, ki je delovala za račun petih zadevnih družb, je Komisiji izplačala vmesna plačila v skupni višini 5.942.000 EUR.

8        Splošno sodišče je s sodbo z dne 11. julija 2019, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15, neobjavljena, EU:T:2019:500), ugotovilo, da sklep iz leta 2015 glede določitve znižanja glob, naloženih petim zadevnim družbam, zaradi plačilne nesposobnosti ni zadostno obrazložen. Zato je Splošno sodišče člen 2(1), od (f) do (h), (2)(d) in (e) ter (4)(c) in (d) tega sklepa razglasilo za ničen.

9        Komisija je z dopisom z dne 18. septembra 2019 družbo CCPL obvestila med drugim o tem, da namerava sprejeti nov sklep o naložitvi glob zadevnim družbam iz njene skupine, in te družbe pozvala, naj predložijo pripombe.

10      Tožeče stranke so 20. septembra 2019 zoper sodbo z dne 11. julija 2019, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15, neobjavljena, EU:T:2019:500), vložile pritožbo.

11      Zadevne družbe so 4. oktobra 2019 Komisiji predlagale, naj preuči njihovo plačilno nesposobnost na podlagi točke 35 smernic iz leta 2006 za namene znižanja glob, ki bi ga Komisija lahko uporabila ob koncu tega postopka. Komisija je pri ocenjevanju tega predloga skupini CCPL poslala zahteve po informacijah na podlagi člena 18(1) in (2) Uredbe št. 1/2003, na katere je ta skupina odgovorila.

12      Komisija je 7. oktobra 2019 na podlagi sodbe z dne 11. julija 2019, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15, neobjavljena, EU:T:2019:500), družbi CCPL vrnila znesek 5.942.084 EUR, ki ji ga je ta družba nakazala kot vmesno plačilo.

13      Komisija je 17. decembra 2020 sprejela izpodbijani sklep, s katerim je v bistvu zavrnila predlog za znižanje višine zadevnih glob zaradi plačilne nesposobnosti, ki so ga vložile tožeče stranke, in jim naložila globe v skupni višini 9.441.000 EUR.

14      Sodišče je s sklepom z dne 20. januarja 2021, CCPL in drugi/Komisija (C‑706/19 P, neobjavljen, EU:C:2021:45), pritožbo tožečih strank zavrglo kot očitno nedopustno. Sodišče je med drugim navedlo, da bi se tožeče stranke po potrebi lahko sklicevale na tožbene razloge in trditve, ki jih je Splošno sodišče zavrnilo v sodbi z dne 11. julija 2019, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15, neobjavljena, EU:T:2019:500), v okviru morebitne nove tožbe zoper sklep, ki bi bil sprejet po tem, ko je Splošno sodišče sporni sklep razglasilo za ničen (sklep z dne 20. januarja 2021, CCPL in drugi/Komisija, C‑706/19 P, neobjavljen, EU:C:2021:45, točka 26).

15      Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 22. julija 2021, CCPL in drugi/Komisija (T‑130/21 R, neobjavljen, EU:T:2021:488), zavrnil predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa in pridržal odločitev o stroških.

 Predlogi strank

16      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        odpravi globe, ki so bile tožečim strankam naložene z izpodbijanim sklepom;

–        podredno, zniža višino navedenih glob;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

17      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

18      Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo tri tožbene razloge.

19      Prvi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja. Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in očitne napake pri presoji v delu, v katerem naj Komisija ne bi upoštevala podatkov, ki jih je skupina CCPL predložila v utemeljitev svoje plačilne nesposobnosti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003

20      Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, od katerih se prvi nanaša na nezadostno obrazložitev v zvezi z odgovornostjo obvladujoče družbe skupine CCPL zaradi ravnanja družb skupine CCPL, drugi pa na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 v delu, v katerem naj bi se Komisija napačno oprla na domnevo, da je družba CCPL odločilno vplivala na družbe skupine CCPL.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: nezadostna obrazložitev odgovornosti obvladujoče družbe skupine CCPL zaradi ravnanja družb te skupine

21      Tožeče stranke trdijo, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, ker v njem niso navedeni razlogi, iz katerih je bila odgovornost za ravnanje družb Coopbox Group in Coopbox Eastern pripisana družbi CCPL.

22      Komisija te trditve prereka.

23      Spomniti je treba, da mora biti v obrazložitvi, ki se zahteva v členu 296 PDEU, sklepanje institucije, ki je akt izdala, izraženo tako jasno in nedvoumno, da lahko zainteresirane osebe razberejo razloge za sprejeti ukrep in branijo svoje pravice ter da lahko sodišče Evropske Unije opravi nadzor (glej sodbo z dne 18. septembra 2003, Volkswagen/Komisija, C‑338/00 P, EU:C:2003:473, točka 124 in navedena sodna praksa).

24      Poleg tega, če je bil prvotni sklep Komisije spremenjen s sklepom, ki izrecno določa, da pomeni sklep o spremembi tega sklepa, je postopek sprejetja sklepa o spremembi del nadaljevanja postopka, v katerem je bil sprejet prvotni sklep (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2017, Toshiba/Komisija, C‑180/16 P, EU:C:2017:520, točka 22).

25      V teh okoliščinah se lahko pri presoji zakonitosti sklepa o spremembi upošteva obrazložitev prvotnega sklepa, če na to obrazložitev sodba o razglasitvi ničnosti ne vpliva in ni v nasprotju z besedilom sklepa o spremembi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. januarja 2016, Toshiba/Komisija, T‑404/12, EU:T:2016:18, točka 95).

26      V obravnavani zadevi je iz naslova in vsebine izpodbijanega sklepa izrecno razvidno, da ta sklep pomeni sklep o spremembi sklepa iz leta 2015 v zvezi z globami, naloženimi tožečim strankam.

27      S členom 1 izpodbijanega sklepa so tako tožečim strankam naložene globe za kršitve, navedene v členu 1 sklepa iz leta 2015.

28      Poleg tega se ne zatrjuje, da je sodba z dne 11. julija 2019, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15, neobjavljena, EU:T:2019:500), vplivala na druge elemente sklepa iz leta 2015, ki niso tisti, ki se nanašajo na plačilno sposobnost tožečih strank, ali da je sklep iz leta 2015 v nasprotju z izpodbijanim sklepom v delu, v katerem se nanaša na odgovornost družbe CCPL za kršitve, ki so jih storile družbe skupine CCPL, ki je predmet tega tožbenega razloga.

29      Iz tega sledi, da je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 25 zgoraj, obrazložitev izpodbijanega sklepa glede odgovornosti družbe CCPL za kršitve, ki so jih storile družbe skupine CCPL, razlagati ob upoštevanju sklepa iz leta 2015.

30      Komisija je v točki 848 obrazložitve sklepa iz leta 2015 ugotovila, da je bila družba CCPL krovna družba skupine CCPL med celotnim trajanjem zadevnih kršitev in da je njen neposredni ali posredni delež v enem ali več subjektih, med katerimi je bila družba Coopbox Group, ki so neposredno sodelovali pri kršitvi, do 18. aprila 2006 znašal 100 %, nato pa od 18. aprila 2006 do konca navedenih kršitev 93,864 %.

31      Komisija je v točki 849 obrazložitve sklepa iz leta 2015 menila, da 93,864‑odstotni delež zadostuje za domnevo, da je obvladujoča družba odločilno vplivala na ravnanje svoje odvisne družbe. Komisija je tudi pojasnila, da čeprav po njenem mnenju domneva o odločilnem vplivu zadostuje za ugotovitev odgovornosti zadevnih subjektov, je bila ta domneva podkrepljena z analizo pravnih, osebnih in poslovnih povezav med subjekti, ki so del zadevnega podjetja, ki je bila opravljena v točkah od 850 do 855 obrazložitve istega sklepa.

32      Ti elementi pa tožečim strankam omogočajo, da razumejo presojo, na podlagi katere je Komisija ugotovila odgovornost družbe CCPL za kršitve, ki so jih storile družbe skupine CCPL, Splošnemu sodišču pa, da opravi nadzor utemeljenosti teh razlogov.

33      Trditev tožečih strank v zvezi z nezadostno obrazložitvijo izpodbijanega sklepa glede odgovornosti družbe CCPL za kršitve, ki so jih storile družbe skupine CCPL, je torej treba zavrniti.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 v delu, v katerem se je Komisija napačno oprla na domnevo, da je družba CCPL odločilno vplivala na družbe skupine CCPL

34      Tožeče stranke v bistvu menijo, da je bilo v izpodbijanem sklepu napačno uporabljeno pravo in da je bila storjena očitna napaka pri presoji v delu, v katerem se je Komisija pri uporabi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 oprla na domnevo, da je družba CCPL odločilno vplivala na družbe skupine CCPL.

35      Komisija te trditve prereka.

36      Spomniti je treba, da lahko Komisija v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti kršijo člen 101 PDEU.

37      V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem podjetja označuje vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, neodvisno od pravnega statusa tega subjekta in njegovega načina financiranja. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, prvič, da je treba pojem podjetja v tem okviru razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb, in drugič, da mora tak gospodarski subjekt, če krši pravila o konkurenci, po načelu osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 53 in navedena sodna praksa).

38      Ravnanje odvisne družbe je poleg tega mogoče pripisati obvladujoči družbi predvsem zato, ker čeprav je drug pravni subjekt, ta odvisna družba na trgu ne ravna samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili obvladujoče družbe, zlasti ob upoštevanju poslovnih, organizacijskih in pravnih vezi, ki povezujejo ta pravna subjekta (glej sodbo z dne 27. januarja 2021, The Goldman Sachs Group/Komisija, C‑595/18 P, EU:C:2021:73, točka 31 in navedena sodna praksa).

39      Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da v posebnem primeru, v katerem ima obvladujoča družba neposredno ali posredno v lasti ves ali skoraj ves kapital svoje odvisne družbe, ki je kršila pravila o konkurenci, ta obvladujoča družba po eni strani lahko odločilno vpliva na ravnanje te odvisne družbe, po drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da ima navedena obvladujoča družba dejansko tak vpliv. V teh okoliščinah zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves ali skoraj ves kapital odvisne družbe v lasti njene obvladujoče družbe, zato da je mogoče domnevati, da ta dejansko odločilno vpliva na poslovno politiko te odvisne družbe. Komisija bo lahko tako obvladujočo družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni odvisni družbi, razen če obvladujoča družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena odvisna družba na trgu ravna samostojno (glej sodbo z dne 27. januarja 2021, The Goldman Sachs Group/Komisija, C‑595/18 P, EU:C:2021:73, točka 32 in navedena sodna praksa).

40      Taka domneva, razen če je izpodbita, torej pomeni, da se dejansko odločilno vplivanje obvladujoče družbe na njeno odvisno družbo šteje za dokazano in Komisiji omogoča, da prvonavedeno šteje za odgovorno za ravnanje drugonavedene, ne da bi ji bilo treba predložiti kakršen koli dodatni dokaz. Uporaba domneve dejanskega odločilnega vpliva tako ni pogojena s predložitvijo dodatnih indicev v zvezi z dejanskim vplivanjem obvladujoče družbe (glej sodbo z dne 27. januarja 2021, The Goldman Sachs Group/Komisija, C‑595/18 P, EU:C:2021:73, točka 33 in navedena sodna praksa).

41      Poleg tega se Komisiji nikakor ni treba opreti samo na navedeno domnevo. Tej instituciji namreč nič ne preprečuje, da na podlagi drugih dokazov ali kombinacije teh dokazov in navedene domneve ugotovi, da obvladujoča družba dejansko odločilno vpliva na odvisno družbo (glej sodbo z dne 27. januarja 2021, The Goldman Sachs Group/Komisija, C‑595/18 P, EU:C:2021:73, točka 40 in navedena sodna praksa).

42      V obravnavani zadevi je treba spomniti, da je Komisija v točki 846 obrazložitve sklepa iz leta 2015 navedla, da je za to, da bi odgovornost za zadevne kršitve pripisala družbi CCPL kot obvladujoči družbi, uporabila domnevo odgovornosti, da je družba CCPL odločilno vplivala v obdobju (ali obdobjih), v katerem je bil vsaj en subjekt, neposredno vpleten v kršitev, v celoti (ali skoraj v celoti) pod nadzorom te obvladujoče družbe.

43      Kot je bilo opozorjeno v točkah 30 in 31 zgoraj, je Komisija v sklepu iz leta 2015 ugotovila, da je bila družba CCPL krovna družba skupine CCPL med celotnim trajanjem kršitev in da njen neposredni ali posredni delež v enem ali več subjektih te skupine, ki so neposredno sodelovali pri kršitvi, zadostuje za domnevo, da je družba CCPL odločilno vplivala na ravnanje svoje odvisne družbe. Komisija je tudi pojasnila, da čeprav po njenem mnenju domneva o odločilnem vplivu zadostuje za ugotovitev odgovornosti zadevnih subjektov, je bila ta domneva podkrepljena z analizo pravnih, osebnih in poslovnih povezav med subjekti, ki so del zadevnega podjetja.

44      Komisija je med elementi, ki dokazujejo pravne, osebne in poslovne povezave med subjekti, ki so del zadevnega podjetja, med drugim navedla, da družba CCPL lahko imenuje vse člane upravnega odbora in generalnega direktorja družbe CCPL SpA, da družba CCPL odobri proračun družbe CCPL in da določi odgovornosti članov upravnega odbora, da ima upravni odbor družbe CCPL SpA najširša pooblastila za redno upravljanje podjetja in da imenuje predsednika, ki zagotavlja strateško usmeritev družbe s tem, da zagotovi pravilno izvršitev sklepov upravnega odbora, da je v delničarskem sporazumu izrecno priznano, da ima družba CCPL v družbi CCPL SpA kontrolni delež, da manjšinski delničarji nimajo posebnih pravic in da je preostalih 6,14 % kapitala družbe CCPL SpA v lasti samih delničarjev, ki imajo v lasti družbo CCPL. Komisija je tudi navedla, da isti poslovni model velja za družbo Coopbox Group.

45      V tem okviru je Komisija v členu 1.1 sklepa iz leta 2015 ugotovila, da sta družbi Coopbox Group in CCPL kršili člen 101 PDEU, ker sta od 18. junija 2002 do 17. decembra 2007 sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi, sestavljeni iz več ločenih kršitev, ki se nanaša na posodice iz polistirena, namenjene za prodajo na drobno v sektorju živilske embalaže, in ki zajema ozemlje Italije.

46      Komisija je v členu 1.4 sklepa iz leta 2015 ugotovila, da sta družba CCPL od 8. decembra 2004 do 24. septembra 2007 in družba Coopbox Eastern od 5. novembra 2004 do 24. septembra 2007 kršili člen 101 PDEU, ker sta sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi, sestavljeni iz več ločenih kršitev, ki se nanaša na posodice iz polistirena, namenjene za prodajo na drobno v sektorju živilske embalaže, in ki zajema ozemlje Češke republike, Madžarske, Poljske in Slovaške.

47      Komisija je na podlagi tega v členu 1 izpodbijanega sklepa za kršitev, navedeno v členu 1.1 sklepa iz leta 2015, družbama Coopbox Group in CCPL solidarno naložila globo v višini 4.627.000 EUR za kršitev, navedeno v členu 1.2 sklepa iz leta 2015, družbi CCPL globo v višini 4.010.000 EUR za kršitev, navedeno v členu 1.4 sklepa iz leta 2015, družbama Coopbox Eastern in CCPL solidarno globo v višini 789.000 EUR ter družbi Coopbox Eastern globo v višini 15.000 EUR.

48      Zato je Komisija družbo CCPL med celotnim trajanjem kršitev štela za odgovorno med drugim zaradi njenega neposrednega ali posrednega deleža v enem ali več subjektih skupine CCPL.

49      Na prvem mestu, tožeče stranke trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je družbi CCPL pripisala ravnanja družb Coopbox Group in Coopbox Eastern, ki jih ima družba CCPL v lasti prek družbe CCPL SpA, ne da bi v zvezi z družbo CCPL SpA ugotovila kršitev.

50      Vendar, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 38 zgoraj, se ravnanje odvisne družbe lahko pripiše obvladujoči družbi, še zlasti kadar ta odvisna družba – čeprav je ločena pravna oseba – ne odloča samostojno o svojem ravnanju na trgu, ampak večinoma ravna v skladu z navodili obvladujoče družbe, zlasti ob upoštevanju poslovnih, organizacijskih in pravnih vezi, ki povezujejo ta pravna subjekta.

51      Komisija lahko v takem primeru, ker sta obvladujoča in odvisna družba del iste gospodarske enote in sta zato eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU, odločbo o naložitvi globe naslovi na obvladujočo družbo, ne da bi ji bilo treba dokazati, da je bila obvladujoča družba pri tej kršitvi osebno vpletena (glej sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 55 in navedena sodna praksa). Drugače povedano, ni nujno odnos napeljevanja h kršitvi med obvladujočo in odvisno družbo, še manj pa vpletenost obvladujoče družbe v navedeno kršitev, podlaga, ki omogoča, da Komisija odločbo o naložitvi glob naslovi na obvladujočo družbo, ampak to, da zadevni družbi sestavljata eno podjetje v smislu člena 101 PDEU (sodba z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 88).

52      Poleg tega se v skladu s sodno prakso domneva iz točke 39 zgoraj uporablja tudi, kadar obvladujoča družba ni neposredno lastnica kapitala odvisne družbe, ampak prek drugih družb (glej v tem smislu sodbe z dne 20. januarja 2011, General Química in drugi/Komisija, C‑90/09 P, EU:C:2011:21, točka 86; z dne 8. maja 2013, Eni/Komisija, C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točki 48 in 49, in z dne 15. julija 2015, GEA Group/Komisija, T‑45/10, neobjavljena, EU:T:2015:507, točka 142).

53      Iz sodne prakse tako izhaja, da lahko Komisija odgovornost za ravnanje odvisnih družb, ki so v posredni lasti obvladujoče družbe, pripiše tej družbi, tudi če v zvezi z vmesnimi družbami ni bila ugotovljena kršitev.

54      Dejstvo, da so take odvisne družbe v lasti družbe, ki se ji ne pripisuje nobena kršitev, namreč ne ovrže domneve, da je obvladujoča družba zaradi posredne udeležbe v teh odvisnih družbah dejansko odločilno vplivala na ravnanje navedenih odvisnih družb.

55      Iz sodne prakse, navedene v točki 37 zgoraj, prav tako izhaja, da je gospodarska enota, sestavljena iz več fizičnih ali pravnih oseb, ki krši pravila o konkurenci, v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovorna za to kršitev.

56      V nasprotju s trditvami tožečih strank torej ni mogoče šteti, da je bilo s sprejetjem izpodbijanega sklepa kršeno načelo osebne odgovornosti, ker je bila družba CCPL odgovorna za kršitev, ki je ni storila in ki ni bila pripisana subjektu, prek katerega je bila lastnica subjekta, ki je storil kršitev.

57      Zato v izpodbijanem sklepu pravo ni bilo napačno uporabljeno v delu, v katerem je Komisija družbi CCPL pripisala ravnanja družb Coopbox Group in Coopbox Eastern, ki jih ima družba CCPL v lasti prek družbe CCPL SpA, ne da bi v zvezi z družbo CCPL SpA ugotovila kršitev.

58      Na drugem mestu, tožeče stranke trdijo, da se domneva odgovornosti družbe CCPL za ravnanja družb skupine CCPL ni uporabljala, ker je imela družba CCPL od 18. aprila 2006 do konca obdobja kršitve le 93,864‑odstotni delež v družbi CCPL SpA.

59      Vsekakor je obvladujoča družba, ki je lastnica skoraj celotnega kapitala svoje odvisne družbe, načeloma v podobnem položaju, kot je položaj izključnega lastnika v zvezi z njegovimi pooblastili za izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje odvisne družbe, glede na poslovne, organizacijske in pravne vezi, ki povezujejo njo in omenjeno odvisno družbo. Zato Komisija za ta položaj upravičeno uporabi ista dokazna pravila, in sicer uporabo domneve, da je navedena obvladujoča družba dejansko izkoristila možnost, da odločilno vpliva na ravnanje odvisne družbe. Seveda ni izključeno, da lahko v nekaterih primerih manjšinski družbeniki pri odvisni družbi razpolagajo s pravicami, ki omogočajo izpodbijanje zgoraj navedene analogije.

60      Po eni strani je tako imela družba CCPL zaradi 93,864‑odstotnega deleža v kapitalu družbe CCPL SpA med 18. aprilom 2006 in koncem obdobja kršitve v lasti skoraj celotni kapital družbe CCPL SpA. Po drugi strani tožeče stranke ne trdijo in a fortiori niso dokazale, da so imeli manjšinski družbeniki v razmerju do družbe CCPL SpA pravice, ki omogočajo izpodbijanje domneve, da je družba CCPL dejansko odločilno vplivala na ravnanje te odvisne družbe.

61      Iz tega izhaja, da v izpodbijanem sklepu ni bilo napačno uporabljeno pravo v delu, v katerem je Komisija uporabila domnevo odgovornosti družbe CCPL za ravnanje družb skupine CCPL v obdobju, v katerem je imela družba CCPL le 93,864‑odstotni delež v družbi CCPL SpA.

62      Na tretjem mestu, trditev, da Komisija ni mogla uporabiti domneve o odgovornosti družbe CCPL za ravnanje družb skupine CCPL, ker je bil ob sprejetju sklepa iz leta 2015 delež družbe CCPL v kapitalu družbe CCPL SpA še zmanjšan na približno 90 %, je treba zavrniti.

63      Uporaba domneve, na podlagi katere je mogoče ravnanje odvisne družbe pripisati obvladujoči družbi, namreč pomeni, da odgovornost obvladujoče družbe izhaja iz ravnanja njene odvisne družbe v obdobju, v katerem je bila storjena kršitev, tako da velikost deleža obvladujoče družbe v njeni odvisni družbi na dan sprejetja odločbe o ugotovitvi kršitve ni upoštevna.

64      Na četrtem mestu, tožeče stranke na eni strani trdijo, da bi morala Komisija dokazati dejansko izvajanje odločilnega vpliva družbe CCPL na družbe skupine CCPL, ker se je Komisija oprla hkrati na domnevo dejanskega odločilnega vpliva in na sklop elementov.

65      Vendar zadostuje ugotovitev, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 40 zgoraj, da uporaba domneve dejanskega odločilnega vpliva ni pogojena s predložitvijo dodatnih indicev v zvezi z dejanskim vplivanjem obvladujoče družbe.

66      Iz sodne prakse, navedene v točki 41 zgoraj, izhaja tudi, da Komisiji nič ne preprečuje, da na podlagi drugih dokazov ali kombinacije teh dokazov in navedene domneve ugotovi, da obvladujoča družba dejansko odločilno vpliva na odvisno družbo.

67      Zato v nasprotju s trditvami tožečih strank dejstvo, da je Komisija navedla različne elemente, namenjene potrditvi ugotovitve o obstoju odločilnega vpliva družbe CCPL na družbe skupine CCPL, Komisiji ne nalaga večjega dokaznega bremena, kot če bi zgolj uporabila domnevo dejanskega odločilnega vpliva.

68      Po drugi strani tožeče stranke menijo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker bi morala biti domneva o dejanskem odločilnem vplivu ovržena, saj družba CCPL dejansko ni imela odločilnega vpliva na družbe skupine CCPL, in sicer ne le v obdobju, v katerem je imela družba CCPL v lasti ves kapital subjektov skupine CCPL, ki so bili vpleteni pri kršitvi, ampak tudi v obdobju, v katerem je bil delež družbe CCPL manjši od 100 %.

69      Tožeče stranke v utemeljitev te trditve navajajo, da je družba CCPL prenehala izvajati vse dejavnosti upravljanja v sektorju živilske embalaže in je družbam skupine CCPL, ki so odgovorne za ta sektor, podelila popolno samostojnost na področju proizvodnje in trgovine, industrije in upravljanja. Tožeče stranke v bistvu tudi navajajo, da generalni direktor družbe Coopbox Group popolnoma neodvisno opredeli politiko poslovnega in strateškega upravljanja družbe.

70      Poleg tega tožeče stranke trdijo, da je družba CCPL zadruga, ki deluje predvsem kot delničar in ima deleže v operativnih družbah prek družbe CCPL SpA, katere vloga podholdinga ne vključuje nobene vpletenosti v operativno in tekoče upravljanje družb, ki jih nadzira, ter da družba CCPL nima nobene dejavne vloge pri tekočem upravljanju družb skupine CCPL.

71      Poleg tega tožeče stranke poudarjajo, da je bila družba CCPL krovna družba skupine podjetij, ki delujejo v šestih različnih sektorjih dejavnosti, in da niti družba Coopbox Group niti nobena od drugih družb, vpletenih v sporne kršitve, družbe CCPL niso nikoli obvestile o nezakonitih dejavnostih niti delovale na podlagi njenega predhodnega dovoljenja.

72      Tožeče stranke trdijo tudi, da nobeden od treh članov upravnega odbora družbe CCPL, ki so bili hkrati člani upravnega odbora družb skupine CCPL, ni opravljal operativne funkcije v teh družbah ali neposredno oziroma posredno sodeloval na sestankih s konkurenčnimi podjetji.

73      V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da mora obvladujoča družba, zato da bi ovrgla domnevo o odločilnem vplivu, v okviru tožbe, vložene zoper odločbo Komisije, sodišču Unije v presojo predložiti vse elemente v zvezi z organizacijskimi, poslovnimi in pravnimi povezavami med njo in svojo odvisno družbo, s katerimi lahko dokaže, da nista enoten gospodarski subjekt (glej sodbo z dne 16. junija 2016, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, C‑155/14 P, EU:C:2016:446, točka 32 in navedena sodna praksa).

74      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da operativna neodvisnost sama po sebi ne dokazuje, da odvisna družba svoje ravnanje na trgu določa neodvisno od obvladujoče družbe. Delitev nalog med odvisnimi družbami in njihovimi obvladujočimi družbami ter zlasti to, da se za operativno vodenje pooblasti lokalno poslovodstvo odvisne družbe, je običajna praksa velikih podjetij, ki so sestavljena iz številnih odvisnih družb, v katerih je na koncu udeležena ista krovna družba (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2014, RWE in RWE Dea/Komisija, T‑543/08, EU:T:2014:627, točka 49 in navedena sodna praksa).

75      Poleg tega dejstvo, da družba CCPL družbam CCPL SpA, Coopbox Group in Coopbox Eastern ni dajala navodil v zvezi z zadevnimi omejevalnimi sporazumi ali da sploh ni vedela za navedene omejevalne sporazume, v skladu s sodno prakso samo po sebi ne more ovreči domneve o odločilnem vplivu (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2016, Ori Martin in SLM/Komisija, C‑490/15 P in C‑505/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:678, točki 59 in 60).

76      Iz tega sledi, da s trditvami, ki poleg tega niso podprte, da je družba CCPL prenehala izvajati vse dejavnosti upravljanja v sektorju živilske embalaže in da je družbam skupine CCPL, ki so za ta sektor odgovorne, podelila popolno samostojnost, ne da bi imela družba CCPL ali družba CCPL SpA kakor koli dejavno vlogo pri tekočem upravljanju družb Coopbox Group in Coopbox Eastern, ni mogoče ovreči domneve dejanskega odločilnega vpliva.

77      Drugič, spomniti je treba, da sodišče Unije meni, da je zastopanost obvladujoče družbe v vodstvenih organih odvisne družbe upošteven dokaz izvajanja dejanskega nadzora nad poslovno politiko te družbe (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Socitrel in Companhia Previdente/Komisija, T‑413/10 in T‑414/10, EU:T:2015:500, točka 213 in navedena sodna praksa).

78      Trditve tožečih strank v zvezi z neobstojem operativne vloge treh članov upravnega odbora družbe CCPL, ki so bili hkrati člani upravnega odbora družb skupine CCPL, je torej treba zavrniti.

79      Iz istega razloga je treba zavrniti tudi trditev, da nobena od listin, vloženih v spis tega postopka, ne vsebuje podatkov o sodelovanju teh članov upravnega odbora družbe CCPL pri upravljanju katere koli družbe skupine CCPL.

80      Tretjič, ker je obvladujočo družbo mogoče šteti za odgovorno za kršitev, ki jo je storila odvisnih družba, čeprav je v skupini veliko družb za upravljanje (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 52 in navedena sodna praksa), dejstvo, da je bila družba CCPL krovna družba skupine podjetij, ki delujejo v šestih različnih sektorjih dejavnosti, ne preprečuje, da se ji pripiše kršitev družb Coopbox Group in Coopbox Eastern.

81      Glede na navedeno elementi, ki so jih navedle tožeče stranke, sami po sebi ne zadoščajo za ovrženje domneve, ki jo je uporabila Komisija, da je družba CCPL odločilno vplivala na družbe skupine CCPL.

82      Zato drugi del prvega tožbenega razloga ni utemeljen in je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja

83      Po mnenju tožečih strank je izpodbijani sklep v bistvu v nasprotju z načeli sorazmernosti, pravičnosti, individualizacije in stopnjevanja glob, razumnosti in enakega obravnavanja v delu, v katerem je Komisija za vsako kršitev ločeno uporabila zgornjo mejo 10 % prometa, določeno v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, in v delu, v katerem je Komisija zaradi te metode uporabe zgornje meje 10 % prometa tožečim strankam naložila globe, ki so precej višje od glob, naloženih drugim zadevnim podjetjem.

84      Komisija te trditve prereka.

85      V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, glede uporabe zgornje meje 10 % ločeno za vsako kršitev v izpodbijanem sklepu opozoriti, da v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 za vsako podjetje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

86      Poleg tega v skladu s sodno prakso opredelitev določenih protipravnih ravnanj za eno kršitev ali več različnih kršitev načeloma vpliva na sankcijo, ki se lahko izreče, saj lahko ugotovitev več različnih kršitev pomeni naložitev več različnih glob, vsakič v okviru zgornjih mej iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, torej ob spoštovanju zgornje meje 10 % prometa v poslovnem letu pred sprejetjem odločbe (glej sodbo z dne 6. februarja 2014, AC-Treuhand/Komisija, T‑27/10, EU:T:2014:59, točka 230 in navedena sodna praksa).

87      Tako lahko Komisija v eni sami odločbi ugotovi dve ločeni kršitvi in naloži dve globi v skupnem znesku, ki presega zgornjo mejo 10 % iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, če znesek posamezne globe ne presega navedene zgornje meje. Za uporabo navedene zgornje meje 10 % namreč ni pomembno, ali se različne kršitve pravil Unije o konkurenci kaznujejo v enem samem postopku ali v različnih, časovno zamaknjenih postopkih, saj zgornja meja 10 % velja za vsako kršitev člena 101 PDEU (sodba z dne 6. februarja 2014, AC-Treuhand/Komisija, T‑27/10, EU:T:2014:59, točki 231 in 232).

88      Ker je uporaba zgornje meje 10 % za vsako kršitev posebej v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, kot ga razlaga sodna praksa, s to trditvijo tožečih strank ni mogoče dokazati, da je izpodbijani sklep v nasprotju z načeli sorazmernosti, pravičnosti, individualizacije in stopnjevanja globe, razumnosti in enakega obravnavanja.

89      Na drugem mestu, v zvezi z deležem globe, naložene tožečim strankam, glede na njihov celotni promet, ki naj bi bil bistveno večji od deleža glob, naloženih drugim zadevnim podjetjem, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso ni v nasprotju z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja, če se podjetju z uporabo metode izračuna glob, določene v smernicah iz leta 2006, naloži globa, ki znaša večji delež njegovega celotnega prometa kot delež, ki ga predstavljajo globe, naložene vsakemu od drugih podjetij. Za to metodo izračuna, ki ne temelji na skupnem prometu zadevnih podjetij, je namreč značilno, da se med temi podjetji pojavijo razlike v razmerju med tem prometom in višino glob, ki so jim naložene (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 64).

90      Iz sodne prakse tudi izhaja, da se Komisija pri odmeri globe, če so take globe naložene več podjetjem, udeleženim v isti kršitvi, ni dolžna prepričati, da končne globe pri zadevnih podjetjih odražajo razlike med njimi z vidika njihovega skupnega prometa (glej sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 65 in navedena sodna praksa).

91      Glede domnevne kršitve načela enakega obravnavanja, na katero se sklicujejo tožeče stranke, je treba navesti, da razlika v odstotkih, ki naj bi jo predstavljala globa v skupnem prometu zadevnih podjetij, sama po sebi ne more biti zadosten razlog za utemeljitev, da Komisija odstopa od metode izračuna, ki jo je sama določila. S tem bi se namreč nekaterim podjetjem dajala prednost na podlagi merila, ki ni upoštevno z vidika teže in trajanja kršitve. Pri določitvi zneska globe pa se z uporabo različnih metod izračunavanja ne sme diskriminirati med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu ali usklajenem ravnanju v nasprotju s členom 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 66 in navedena sodna praksa).

92      Z zatrjevanimi razlikami med, na eni strani, razmerjem med globami, naloženimi tožečim strankam, in njihovim skupnim prometom ter, na drugi strani, med zatrjevanimi razlikami med globami, naloženimi drugim zadevnim podjetjem, in njihovim prometom se torej ne more dokazati, da je bil izpodbijani sklep sprejet v nasprotju z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja.

93      Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, da naj bi nizek znesek globe, naložene družbam skupine Vitembal v sklepu iz leta 2015, dokazoval, da je bil izpodbijani sklep sprejet v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, opozoriti, da načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 51).

94      V zvezi s tem je treba navesti, da tožeče stranke ne trdijo, da je Komisija za zadevna podjetja uporabila različne metode izračuna. Edini element tožečih strank, ki se nanaša na skupni znesek glob, naloženih zadevnim subjektom glede na njihov celotni promet, namreč, kot je navedeno v točki 92 zgoraj, ne zadostuje za dokazovanje zatrjevane diskriminacije. Ker tožeče stranke niso navedle nobenega drugega elementa v zvezi z dejanskimi in pravnimi okoliščinami, ki naj bi jih Komisija upoštevala pri izračunu zneska glob, je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso dokazale, da je bil finančni položaj drugih zadevnih družb, med drugim družb skupine Vitembal, primerljiv z njihovim položajem, tako da je treba na podlagi sodne prakse, navedene v točki 93 zgoraj, njihovo trditev zavrniti.

95      Glede na navedeno trditve tožečih strank ne dokazujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je za vsako kršitev ločeno uporabila zgornjo mejo 10 % prometa, določeno v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003.

96      Drugi tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in očitne napake pri presoji plačilne sposobnosti tožečih strank

97      Tožeče stranke se sklicujejo na nezadostno obrazložitev presoje Komisije v zvezi z njihovo plačilno sposobnostjo in Komisiji očitajo očitne napake pri presoji te plačilne sposobnosti.

98      Komisija te trditve prereka.

99      V zvezi s tem je treba opozoriti, da točka 35 smernic iz leta 2006, naslovljena „Zmožnost plačila“, določa:

„V izjemnih primerih lahko Komisija na zahtevo podjetja v posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah upošteva njegovo nezmožnost plačila. Na podlagi tega pa ne bo odobrila nobenega zmanjšanja globe samo zaradi ugotovitve, da je podjetje v neugodnem ali slabem finančnem stanju. Zmanjšanje se lahko odobri samo na podlagi objektivnih dokazov, da bi naložitev globe pod pogoji, določenimi v teh smernicah, nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost.“

100    V skladu z ustaljeno sodno prakso se Komisija s tem, da sprejme pravila ravnanja, kot so smernice, in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 287 in navedena sodna praksa).

101    Poleg tega je zmanjšanje globe na podlagi točke 35 smernic iz leta 2006 mogoče odobriti le v izjemnih okoliščinah in pod pogoji, ki so opredeljeni v teh smernicah. Tako je treba po eni strani dokazati, da bi naložena globa „nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost“. Po drugi strani je treba dokazati tudi obstoj „posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin“. Poleg tega je treba opozoriti, da sta ta sklopa pogojev že prej opredelili sodišči Unije (sodba z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 288).

102    Glede prvega sklopa pogojev je bilo razsojeno, da Komisija pri določanju globe, ki naj se naloži za kršitev pravil konkurence, načeloma ni dolžna upoštevati slabega finančnega stanja podjetja, ker bi priznanje take obveznosti pomenilo neupravičeno konkurenčno prednost v korist podjetij, ki so najmanj prilagojena na razmere trga (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 289 in navedena sodna praksa).

103    Če bi bilo tako, bi se namreč lahko zgodilo, da bi bila ta podjetja v ugodnejšem položaju v škodo drugih podjetij, ki so učinkovitejša in bolje upravljana. Zato zgolj ugotovitev neugodnega ali slabega finančnega položaja zadevnega podjetja ne more zadostovati za utemeljitev predloga, naj Komisija upošteva njegovo plačilno nesposobnost in odobri zmanjšanje globe (sodba z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 290).

104    Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da ukrep, ki ga sprejme organ Unije, povzroči stečaj ali likvidacijo nekega podjetja, kot tako s pravom Unije ni prepovedano. Čeprav lahko tak ukrep škodi finančnim interesom lastnikov ali delničarjev, to še ne pomeni, da zato osebni, premoženjski in nepremoženjski elementi, ki jih predstavlja podjetje, tudi sami izgubijo vrednost (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 291 in navedena sodna praksa).

105    Iz te sodne prakse je mogoče sklepati, da bi lahko zgolj možnost izgube vrednosti osebnih, premoženjskih in nepremoženjskih elementov, ki jih predstavlja podjetje – drugače povedano, njegovih sredstev – upravičila, da se pri določitvi globe upošteva možnost njegovega stečaja ali likvidacije zaradi naložitve te globe (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 292 in navedena sodna praksa).

106    Likvidacija družbe namreč ne pomeni nujno, da zadevno podjetje preneha. To lahko obstaja še naprej v primeru dokapitalizacije družbe ali v primeru popolnega prevzema sredstev od drugega subjekta. Tak popolni prevzem je lahko posledica prostovoljnega nakupa ali prisilne prodaje sredstev družbe v stečaju z nadaljevanjem njene dejavnosti (sodba z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 293).

107    Zato je treba sklicevanje v točki 35 smernic iz leta 2006 na to, da sredstva zadevnega podjetja izgubijo vso vrednost, razumeti tako, da se nanaša na položaj, v katerem se zdi prevzem podjetja pod pogoji, navedenimi v točki 106 zgoraj, neverjeten ali celo nemogoč. V takem primeru bodo elementi sredstev tega podjetja na prodaj ločeno in verjetno je, da številni med njimi ne bodo našli kupca ali da bodo v najboljšem primeru prodani po bistveno nižji ceni (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 294 in navedena sodna praksa).

108    Drugi sklop pogojev, ki se nanaša na obstoj posebnih ekonomskih in socialnih okoliščin, pa v skladu s sodno prakso napotuje na posledice, ki bi jih lahko povzročilo plačilo globe, med drugim povečano brezposelnost ali poslabšanje gospodarskih sektorjev, povezanih z zadevnim podjetjem (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 295 in navedena sodna praksa).

109    Če bi bili zgoraj predvideni kumulativni pogoji izpolnjeni, bi se zato za naložitev globe, ki bi lahko povzročila prenehanje podjetja, izkazalo, da je v nasprotju s ciljem točke 35 smernic iz leta 2006. Uporaba navedene točke za zadevna podjetja je tako konkreten izraz načela sorazmernosti na področju sankcij za kršitve konkurenčnega prava (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija, T‑393/10, EU:T:2015:515, točka 296 in navedena sodna praksa).

110    Trditve tožečih strank, s katerimi izpodbijajo zakonitost izpodbijanega sklepa, je treba presoditi ob upoštevanju teh načel.

111    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 3.4.2 izpodbijanega sklepa, potem ko je opravila ekonomsko in finančno analizo plačilne sposobnosti tožečih strank in vpliva morebitne globe na njihovo gospodarsko sposobnost preživetja, v točki 90 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da skupina CCPL – kljub šibkim kazalnikom solventnosti in donosnosti navedene skupine ter velikosti celotnega zneska spornih glob glede na velikost skupine – razpolaga z zadostno likvidnostjo za plačilo celotnega zneska navedenih glob in da je verjetnost, da bi bila ogrožena gospodarska sposobnost preživetja te skupine, majhna.

112    Komisija je v utemeljitev svoje ugotovitve o obstoju zadostne likvidnosti najprej v točki 90(a) obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je bilo stanje denarnih sredstev skupine CCPL v letih 2018 in 2019 znatno ter je znašalo 18,6 milijona EUR oziroma 22,8 milijona EUR. V točki 90(b) obrazložitve navedenega sklepa je Komisija navedla, da je povprečno stanje denarnih sredstev navedene skupine v obdobju 2014–2018, in sicer približno 11,6 % povprečnega letnega prometa te skupine, dober indic, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da raven likvidnosti zadostuje za izpolnjevanje kratkoročnih obveznosti in izdatkov, zagotavljanje neprekinjenega poslovanja in preprečevanje začasne nezadostne likvidnosti. V točki 90(c) obrazložitve tega sklepa je Komisija navedla, da je mogoče enako sklepati na podlagi razmerja med stanjem denarnih sredstev in prodajo. V točki 90(d) obrazložitve istega sklepa je Komisija navedla, da je malo verjetno, da bi plačilo globe iz denarnih sredstev, ki so na voljo na ravni skupine, ogrozilo gospodarsko sposobnost preživetja obeh glavnih operativnih družb iz skupine, saj so denarna sredstva večinoma v lasti holdingov zadevne skupine, ki dejansko nimajo zaposlenih in ustvarjajo zelo majhen promet. V točki 90(e) obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poudarila, da družba CCPL v svojih pripombah in odgovorih ni navedla nobene posebne potrebe po likvidnosti za soočenje s težavami, ki izhajajo iz pandemije covida-19, niti za izvajanje načrta prestrukturiranja za obdobje 2020–2023. Nazadnje, v točki 90(f) obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla, da je od družbe CCPL sicer izrecno zahtevala, naj predloži pripombe o sposobnosti te skupine, da zbere finančna sredstva za plačilo glob, vendar družba CCPL ni niti odgovorila niti navedla, zakaj za to plačilo ne more uporabiti razpoložljivih denarnih sredstev na ravni skupine. V tem okviru je Komisija dodala, da je treba upoštevati tudi znesek 5.942.084 EUR, ki ga je Komisija družbi CCPL vrnila 7. oktobra 2019 na podlagi sodbe z dne 11. julija 2019, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15, neobjavljena, EU:T:2019:500).

 Prvi del tretjega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

113    Tožeče stranke v bistvu trdijo, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve glede neupoštevanja njihovih negativnih neto obratnih sredstev, zadostnosti denarnih sredstev skupine CCPL kljub njenim znatnim dolgovom, vpliva podatkov iz napovedi, predloženih družbama Coopbox Group in Coopbox Eastern, o likvidnosti, niti analize, ki so jo tožeče stranke opravile v odgovoru na peto zahtevo po informacijah o sposobnosti plačila globe.

114    Komisija te trditve prereka.

115    Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba to, ali so z obrazložitvijo akta izpolnjene zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne samo glede na njeno besedila, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 9. septembra 2015, Philips/Komisija, T‑92/13, neobjavljena, EU:T:2015:605, točka 102 in navedena sodna praksa).

116    V obravnavani zadevi je treba navesti, da je Komisija, kot je razvidno iz točke 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katero je bilo opozorjeno v točki 112 zgoraj, jasno in nedvoumno obrazložila ugotovitev, da tožeče stranke niso dokazale, da ne bi mogle uporabiti denarnih sredstev skupine CCPL za plačilo glob, ne da bi ogrozile svojo sposobnost preživetja. Presoja podatkov iz napovedi o likvidnosti družb Coopbox Group in Coopbox Eastern, ki jo je opravila Komisija, pa izhaja iz točk 86 in 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih so deloma povzeti elementi, ki so jih tožeče stranke predložile v odgovoru na peto zahtevo po informacijah. Poleg tega Komisija nima splošne obveznosti, da v navedenem sklepu odloči o vseh listinah ali informacijah, ki jih je od strank zahtevala med upravnim postopkom.

117    Komisiji namreč ni treba zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za sistematiko sklepa (glej sodbo z dne 9. septembra 2015, Philips/Komisija, T‑92/13, neobjavljena, EU:T:2015:605, točka 103 in navedena sodna praksa).

118    Zato presoja Komisije v zvezi s plačilno sposobnostjo tožečih strank ni nezadostno obrazložena.

119    Prvi del tretjega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del tretjega tožbenega razloga: očitne napake pri presoji plačilne sposobnosti tožečih strank

120    Najprej je treba navesti, da morajo tožeče stranke, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točkah od 102 do 107 zgoraj, za ugotovitev, da je bila v izpodbijanem sklepu storjena očitna napaka pri presoji njihove plačilne sposobnosti, v nasprotju s tem, kar je menila Komisija, dokazati, da bi plačilo glob v skupni višini 9.441.000 EUR nepopravljivo ogrozilo njihovo gospodarsko sposobnost preživetja in povzročilo, da bi njihova sredstva izgubila vso svojo vrednost.

121    Na prvem mestu, tožeče stranke v bistvu trdijo, da so ugotovitve iz točke 90(a), (e) in (f) obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerimi tožeče stranke niso predložile zahtevanih podatkov iz napovedi za obdobje 2020–2023, kar je upravičilo upoštevanje razpoložljivih denarnih sredstev v letih 2018 in 2019, ter v skladu s katerimi skupina CCPL ni navedla, zakaj za plačilo globe ne more uporabiti razpoložljivih denarnih sredstev na ravni skupine, dejansko napačne.

122    Najprej, tožeče stranke opozarjajo na vsebino korespondence s Komisijo, da bi izpodbijale ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da naj družba CCPL ne bi navedla nobene posebne potrebe po likvidnosti za soočenje s težavami, ki izhajajo iz pandemije covida-19, niti za izvajanje načrta prestrukturiranja za obdobje
2020–2023.

123    Dalje, tožeče stranke trdijo, da so predložile podatke iz napovedi do leta 2023 za družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern, katerih prodaja je predstavljala 94 % konsolidiranega prometa za poslovno leto 2019, ki naj jih Komisija ne bi analizirala.

124    Tožeče stranke v bistvu dodajajo, da na dan sprejetja izpodbijanega sklepa ni bil na voljo noben podatek iz napovedi za celotno skupino CCPL, zlasti ker druge družbe skupine niso več delovale na trgu in so zgolj prodajale svoja sredstva ter uporabljale zneske, ki so jih prejele, in zneske, ki so bili razdeljeni, da bi poplačale svoje dolgove v okviru načrta prestrukturiranja.

125    Nazadnje, tožeče stranke opozarjajo na vsebino svoje korespondence s Komisijo, zato da bi izpodbijale ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da skupina CCPL ni niti odgovorila niti navedla, zakaj za plačilo globe ne more uporabiti razpoložljivih denarnih sredstev na ravni skupine.

126    Komisija te trditve prereka.

127    V zvezi s tem je treba navesti, da tožeče stranke priznavajo, da so med upravnim postopkom predložile zgolj podatke iz napovedi za obdobje 2020–2023 za družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern, ker podatki iz napovedi za celotno skupino CCPL niso bili na voljo ali upoštevni.

128    Komisiji torej ni mogoče očitati, da je ugotovila, da tožeče stranke niso predložile zahtevanih konsolidiranih podatkov iz napovedi za obdobje 2020–2023.

129    V zvezi s trditvijo tožečih strank, da podatki iz napovedi za celotno skupino CCPL niso bili upoštevni, je treba poudariti, da mora Komisija v okviru presoje plačilne sposobnosti skupine podjetij upoštevati finančni položaj vseh subjektov te skupine, ker se lahko sredstva vseh teh subjektov uporabijo za plačilo glob (glej v tem smislu sodbi z dne 16. septembra 2013, Rubinetteria Cisal/Komisija, T‑368/10, neobjavljena, EU:T:2013:460, točka 118, in z dne 11. julija 2019, Italmobiliare in drugi/Komisija, T‑523/15, neobjavljena, EU:T:2019:499, točke od 180 do 182).

130    To velja še toliko bolj, ker – kot poudarja Komisija – konec leta 2019 96 % denarnih sredstev skupine CCPL ni spadalo k družbama Coopbox Group in Coopbox Eastern.

131    Zato so bili v nasprotju s trditvami tožečih strank podatki iz napovedi o družbah skupine, ki niso družbe Coopbox Group in Coopbox Eastern, zlasti podatki o odsvojitvi sredstev, upoštevni za presojo plačilne sposobnosti skupine CCPL.

132    Iz istega razloga je treba zavrniti trditev tožečih strank, da sredstev družbe CCPL SpA ni mogoče upoštevati pri presoji plačilne sposobnosti skupine CCPL, ker ta družba ni bila naslovnica izpodbijanega sklepa.

133    Poleg tega tožeče stranke navajajo, da je iz njihovih odgovorov na zahteve po informacijah razvidno, da finančnih sredstev skupine CCPL ni bilo mogoče uporabiti za plačilo globe. Vendar je treba ugotoviti, da je odgovor tožečih strank z dne 31. julija 2020 na peto zahtevo Komisije po informacijah, ki je v prilogi A.22 in na katerega se sklicujejo tožeče stranke, omejen na navedbo stanja bančnega dolga in njihove neto vrednosti ter ocene donosnosti, kapitalizacije, solventnosti in likvidnosti skupine CCPL, ne da bi bili navedeni razlogi, iz katerih so tožeče stranke menile, da denarnih sredstev in sredstev skupine CCPL zaradi načrta prestrukturiranja ni mogoče nameniti za plačilo glob.

134    V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da skupina CCPL ni navedla, zakaj za plačilo globe ne more uporabiti razpoložljivih denarnih sredstev na ravni skupine, dejansko napačna.

135    Trditve tožečih strank, s katerimi želijo dokazati, da izpodbijani sklep vsebuje očitno napako pri presoji, ker naj bi se Komisija oprla na napačne dejanske ugotovitve s tem, da je v navedenem sklepu navedla, da tožeče stranke niso predložile zahtevanih konsolidiranih podatkov iz napovedi za obdobje 2020–2023 in da skupina CCPL ni navedla, zakaj za plačilo globe ne more uporabiti razpoložljivih denarnih sredstev na ravni skupine, je torej treba zavrniti.

136    Na drugem mestu, tožeče stranke v bistvu trdijo, da je bila v izpodbijanem sklepu storjena očitna napaka pri presoji, ker je Komisija upoštevala denarne zneske skupine CCPL za poslovni leti 2018 in 2019, ne da bi upoštevala dolgove te skupine in nerazpoložljivost teh denarnih sredstev za druge namene kot za poplačilo njenih dolgov, naloženo z načrtom prestrukturiranja, čeprav so bili ti elementi, ki dokazujejo, da obveznosti močno presegajo sredstva, med upravnim postopkom podrobno predstavljeni.

137    Poleg tega tožeče stranke v bistvu trdijo, da je upoštevanje povprečnega stanja denarnih sredstev od leta 2014 do leta 2018 prav tako napačno, ker ta denarna sredstva niso bila takoj in prosto razpoložljiva sredstva in ker bi morala biti namenjena povrnitvi njihovih dolgov zaradi njihovih obveznosti iz načrta prestrukturiranja.

138    Tožeče stranke iz istega razloga navajajo tudi, da je izpodbijani sklep napačen, ker se opira na razmerje med stanjem denarnih sredstev in prodajo, da bi se dokazal obstoj likvidnosti za plačilo glob.

139    Skupina CCPL naj bi namreč zdaj zajemala le holdinške ali podholdinške družbe, ki ne poslujejo na trgu, druge družbe, ki ne opravljajo dejavnosti in se ukvarjajo izključno z odsvojitvijo svojih nepremičnin ter ustvarjajo denarna sredstva skoraj izključno z odsvojitvijo svojih sredstev na podlagi načrta prestrukturiranja, in operativni družbi (družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern), ki edini ustvarjata poslovna sredstva, ki izhajajo iz običajne prodaje blaga in storitev tretjim strankam.

140    Po eni strani tožeče stranke pojasnjujejo, da denarna sredstva, pridobljena z odsvojitvijo sredstev, niso na voljo, ker so namenjena poplačilu dolga na podlagi načrta prestrukturiranja, in da so denarna sredstva, ki sta jih sprostili operativni družbi, znašala le 1,4 milijona EUR.

141    Po drugi strani tožeče stranke trdijo, da na podlagi razmerja med stanjem denarnih sredstev in prodajo ni mogoče oceniti sposobnosti, da se izpolnijo potrebe po likvidnosti, ker je likvidnost odvisna od dejanske možnosti odsvojitve preostalih sredstev, od obveznosti, da se skoraj vse odsvojitve namenijo načrtu za prestrukturiranje, ter od nizke količine in neprivlačnosti sredstev, ki so še na voljo za odsvojitev.

142    Komisija te trditve prereka.

143    V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeče stranke, kot je razvidno iz točke 135 zgoraj, niso predložile zahtevanih konsolidiranih podatkov iz napovedi za obdobje 2020–2023 in niso navedle, zakaj za plačilo glob, naloženih z izpodbijanim sklepom, ne bi mogle uporabiti razpoložljivih denarnih sredstev na ravni skupine.

144    V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da je upoštevala denarne zneske skupine CCPL za poslovni leti 2018 in 2019, ne da bi upoštevala dolgove te skupine in nerazpoložljivost teh denarnih sredstev za druge namene kot za poplačilo dolgov, naloženo z načrtom prestrukturiranja.

145    Poleg tega Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 102 zgoraj, pri določanju globe, ki naj se naloži za kršitev pravil konkurence, načeloma ni dolžna upoštevati slabega finančnega stanja podjetja, ker bi priznanje take obveznosti pomenilo neupravičeno konkurenčno prednost podjetjem, ki so najmanj prilagojena na razmere trga.

146    Zato v nasprotju s trditvami tožečih strank obstoj elementov, ki dokazujejo, da obveznosti močno presegajo sredstva, sam po sebi ne more zadostovati za dokaz, da bi naložitev glob nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnih podjetij in povzročila, da bi sredstva zadevnih podjetij izgubila vso svojo vrednost v smislu točke 35 smernic iz leta 2006.

147    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija, kot je razvidno iz točke 84 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri presoji plačilne sposobnosti tožečih strank upoštevala njihovo zadolženost.

148    Na tretjem mestu, tožeče stranke izpodbijajo možnost, da se za plačilo globe uporabijo vsa sredstva, ki ne spadajo v okvir načrta prestrukturiranja, vključno z zneskom 5.942.084 EUR, ki ga je vrnila Komisija in je naveden v točki 12 zgoraj, ter prihodkom od prodaje družbe Erzelli Energia Srl (ocenjen v točki 91 obrazložitve izpodbijanega sklepa na 1,4 milijona EUR) in prodaje deležev družbe Refincoop Srl v primeru odsvojitve družbe.

149    V bistvu naj bi bila ta sredstva, ki ne spadajo v okvir načrta, edini zneski, ki so na voljo za preživetje družb Coopbox Group in Coopbox Eastern, saj jima omogočajo investiranje, če ni drugih virov financiranja.

150    Tožeče stranke tudi poudarjajo, da so bila edina denarna sredstva, ki jih je bilo mogoče upoštevati in ki so bila ocenjena za obdobje 2020–2023 na 1,8 milijona EUR, tista, ki sta jih ustvarili edini operativni družbi skupine CCPL, in sicer družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern, ki sta imeli zelo omejeno zmožnost ustvarjanja denarnega toka, ki bi se lahko uporabil za druge namene kot za upravljanje dejavnosti. Tožeče stranke v zvezi s tem navajajo, da denarna sredstva družb Coopbox Group in Coopbox Eastern ne zadostujejo za kritje njunih tekočih poslov upravljanja.

151    Po mnenju tožečih strank naj bi plačilo glob, zlasti z uporabo sredstev, ki niso zajeta v načrtu za prestrukturiranje, tem družbam preprečilo kritje nekaterih nujnih operativnih stroškov, ampak tudi izvedbo naložb, potrebnih za posodobitev njihovih tovarn, razvoj tehnologije in preživetje teh družb.

152    Poleg tega tožeče stranke izpodbijajo ugotovitev Komisije iz točke 90(d) obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi bilo malo verjetno, da bi plačilo globe iz denarnih sredstev, ki so na voljo na ravni skupine, ogrozilo gospodarsko sposobnost preživetja obeh glavnih operativnih družb iz skupine.

153    Prvič, tožeče stranke poudarjajo, da denarna sredstva na dan 31. decembra 2019 pomenijo le šestino finančnega dolga, h kateremu je treba prišteti nefinančni dolg, vključno z obveznostmi do dobaviteljev.

154    Drugič, tožeče stranke opozarjajo, da skoraj celotno skupino CCPL sestavljajo družbe, ki niso več dejavne na trgu, ne ustvarjajo prihodkov in majhno količino svojih denarnih sredstev, ki so ostala, namenjajo za tekoče zadeve za namene dokončanja načrta prestrukturiranja.

155    Tretjič, zaradi dejstva, da imata operativni družbi (družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern) več kot desetkrat večji finančni dolg od vrednosti svojih denarnih sredstev, ki ne zadoščajo za kritje tekočih poslov upravljanja, naj bi družba CCPL morala zagotoviti likvidnost, tako da naj bi namenitev denarnih sredstev holdinških družb za plačilo globe neizogibno škodila dobičkonosnosti družb Coopbox Group in Coopbox Eastern.

156    Komisija te trditve prereka.

157    V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 101 zgoraj, za odobritev zmanjšanja globe na podlagi točke 35 smernic iz leta 2006 dokazati, da bi naložena globa nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost.

158    Ker je zmanjšanje globe mogoče upravičiti le s ciljem, da se prepreči to, da se nepopravljivo ogrozi gospodarska sposobnost preživetja zadevnega podjetja in da se njegovim sredstvom odvzamejo vso njihovo vrednost, namen izvedbe naložb, namenjenih razvoju operativnih družb skupine CCPL, ali plačil, ki naj ne bi škodila njihovi dobičkonosnosti, načeloma ne more upravičiti takega zmanjšanja.

159    Tožeče stranke namreč niso trdile, da so bile take naložbe nujne za njihovo delovanje in da jih ni mogoče odložiti, ne da bi to nepopravljivo ogrozilo gospodarsko sposobnost preživetja zadevnih družb. Enako velja za plačila, ki se izvedejo, da ne bi škodila dobičkonosnosti zadevnih podjetij.

160    Iz tega izhaja, da je treba trditev tožečih strank v zvezi s tem, da je treba sredstva, ki niso zajeta v načrtu prestrukturiranja, nameniti za izvedbo naložb v korist družb Coopbox Group in Coopbox Eastern, da bi se zagotovilo njuno delovanje oziroma dobičkonosnost, zavrniti.

161    Prav tako je treba zavrniti trditve, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker ni upoštevala negativnih neto obratnih sredstev skupine CCPL, saj je menila, da rezervacije v višini 16,4 milijona EUR, predvidene v proračunu za leto 2018 za plačilo glob, ni mogoče šteti za nova denarna sredstva, oziroma trditve, da globe v primerjavi z globami, naloženimi v sklepu iz leta 2015, relativno bolj vplivajo na njihov promet.

162    Elementi, ki jih je Komisija opredelila v točki 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa in na katere je bilo opozorjeno v točki 112 zgoraj – kot so denarna sredstva za leti 2018 in 2019, ki so znašala 18,6 milijona EUR oziroma 22,8 milijona EUR, povprečno stanje denarnih sredstev v obdobju 2014–2018, in sicer približno 11,6 % povprečnega letnega prometa skupine – ter ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo uspešno, so namreč po mnenju Komisije dober indic, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da raven likvidnosti zadostuje za izpolnjevanje kratkoročnih obveznosti in izdatkov, zagotavljanje neprekinjenega poslovanja in preprečevanje začasne nezadostne likvidnosti.

163    Poleg tega je treba poudariti, da so tožeče stranke, potem ko jih je Komisija obvestila, da namerava sprejeti nov sklep o naložitvi glob, 7. oktobra 2019 prejele znesek 5.942.084 EUR kot vračilo zneska, ki so ga začasno plačale na podlagi sklepa z dne 15. decembra 2015, CCPL in drugi/Komisija (T‑522/15 R, EU:T:2015:1012). Iz tega izhaja, da dodatni znesek, ki ga je treba plačati, da se doseže skupna višina zadevnih glob, znaša manj kot 3,5 milijona EUR.

164    Glede na globalni finančni položaj skupine CCPL in zlasti glede na obstoj sredstev, ki niso zajeta v načrtu prestrukturiranja, ki ga tožeče stranke ne izpodbijajo uspešno, se s trditvami tožečih strank ne more dokazati, da bi lahko plačilo glob nepopravljivo ogrozilo gospodarsko sposobnost preživetja skupine CCPL.

165    Poleg tega je treba ugotoviti, da trditev tožečih strank, da denarna sredstva, ki sta jih ustvarili družbi Coopbox Group in Coopbox Eastern, ne zadostujejo za kritje njunih tekočih poslov upravljanja, ni dovolj podkrepljena, tako da je Splošno sodišče ne more šteti za dokazano.

166    Glede na navedeno tožeče stranke niso dokazale, da bi v nasprotju s tem, kar je ugotovila Komisija, plačilo glob v skupni višini 9.441.000 EUR nepopravljivo ogrozilo njihovo gospodarsko sposobnost preživetja in povzročilo, da bi njihova sredstva izgubila vso svojo vrednost.

167    Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

168    Tožeče stranke Splošnemu sodišču podredno predlagajo, naj ponovno izračuna znesek glob, naloženih z izpodbijanim sklepom, glede na njihovo dejansko plačilno sposobnost.

169    Ker pa tožeče stranke s trditvami, ki so jih navedle v utemeljitev tretjega tožbenega razloga, niso dokazale, da je bila v izpodbijanem sklepu storjena očitna napaka pri presoji, niti se niso sklicevale na bistveno spremembo svojega položaja, zlasti gospodarskega, od izdaje tega sklepa, Splošnemu sodišču ni treba izvajati neomejene pristojnosti.

 Stroški

170    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Tožeče stranke niso uspele, zato se jim v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosijo svoje stroške in stroške Komisije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbe CCPL – Consorzio Cooperative di Produzione e Lavoro SC, Coopbox group SpA in Coopbox Eastern s.r.o. nosijo svoje stroške in stroške Evropske komisije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Papasavvas

Costeira

Kancheva

Zilgalvis

 

      Dimitrakopoulos

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. decembra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: italijanščina.