Zadeva T‑15/14

Simet SpA

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Retroaktivno nadomestilo za izvajanje javne službe, ki so ga dodelili italijanski organi – Storitve medregionalnega avtobusnega prevoza, opravljene med letoma 1987 in 2003 – Sklep, s katerim se pomoč razglasi za nezdružljivo z notranjim trgom – Ohranitev obveznosti javne službe – Odobritev nadomestila – Uredba (EGS) št. 1191/69“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 3. marca 2016

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Nujnost obstoječega in dejanskega interesa – Tožba zoper sklep Komisije na področju državnih pomoči – Podjetje, ki je umaknilo tožbo za izvršitev sodbe nacionalnega sodišča, s katero je bilo odločeno, naj se temu podjetju plača nadomestilo stroškov, nastalih z izvajanjem javne službe – Možnost vložitve nove tožbe z istim predmetom pred nacionalnim sodiščem – Dopustnost

(člena 108(2) PDEU in 263, četrti odstavek, PDEU)

2.      Pomoč, ki jo dodeli država – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Neobstoj pripomb zainteresiranih strank – Nevplivanje na veljavnost odločbe Komisije – Obveznost, da se po uradni dolžnosti preučijo elementi, ki se niso izrecno navajali – Neobstoj

(člen 108(2) PDEU)

3.      Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Različno od očitkov in argumentov, s katerimi se izpodbija utemeljenost neke odločbe

(člena 263 PDEU in 296 PDEU)

4.      Prevozi – Obveznosti javnih služb – Tarifne obveznosti – Pojem

(Uredba Sveta št. 1191/69, člen 2(5))

5.      Prevozi – Pomoči za prevoz – Razlikovanje med pojmoma „obveznosti javnih služb“ in „pogodbe o izvajanju javne službe“ – Prevozne pogodbe, ki so bile prostovoljno sklenjene na podlagi javnega naročila

(Uredba Sveta št. 1191/69, člen 14(1) in (2))

6.      Prevozi – Pomoči za prevoz – Obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh – Cestni prevozi – Razlika med pojmoma „gospodarska izguba“ in „tveganje čezmernega nadomestila“

(Uredba Sveta št. 1191/69, členi 5, 10 in 11)

7.      Sodni postopek – Navajanje novih dokazov med postopkom – Tožbeni razlog, ki je bil prvič naveden v repliki in pri katerem ne gre za razširitev tožbenega razloga, ki je bil naveden že prej – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 48(2))

1.      Pravni interes je pogoj za dopustnost ničnostne tožbe, ki jo vloži fizična ali pravna oseba. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Pravni interes mora biti torej na dan vložitve tožbe obstoječ in dejanski, poleg tega pa mora obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi.

Če tožeča stranka umakne tožbo za izvršitev sodbe sodišča države članice, s katero je bilo organom te države naloženo, naj tožeči stranki plačajo nadomestilo, in katere izvršitev so ti organi zavrnili, razglasitev ničnosti sklepa Komisije, s katerim je bilo ugotovljeno, da je to nadomestilo državna pomoč, s strani Splošnega sodišča učinkuje tako, da za te nacionalne organe vsekakor še naprej obstaja obveznost izvršitve sodbe sodišča zadevne države članice in to ne glede na to, da je tožeča stranka v okviru postopka umaknila tožbo za izvršitev navedene sodbe. V teh okoliščinah tožeča stranka, ki je vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa o državni pomoči ohrani pravni interes za rešitev spora, tako da je njena tožba dopustna.

(Glej točke od 64 do 66, 69, 72 in 74.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 117.)

3.      Splošno sodišče pri nadzoru spoštovanja obveznosti obrazložitve nikakor ne preizkuša zakonitosti razlogov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svojega sklepa. Iz tega sledi, da so v okviru razloga, ki se nanaša na neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve, očitki in trditve, katerih namen je izpodbijanje utemeljenosti izpodbijanega sklepa, brezpredmetni in da niso upoštevni.

(Glej točki 130 in 147.)

4.      Za tarifno obveznost v smislu člena 2(5) Uredbe št. 1191/69 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh ni značilno zgolj, da prevozne tarife določi ali odobri državni organ, ampak je za njih določen tudi dvojni kumulativni pogoj, ki se nanaša na „posebne“ tarifne določbe, ki se nanašajo na določene skupine potnikov, določene skupine blaga ali na določene vozne poti in so v nasprotju s poslovnimi interesi podjetja. Ta razlaga je podprta s členom 2(5), drugi pododstavek, ki določa, da tarifni ukrepi niso splošni ukrepi cenovne politike in ukrepi na področju cen in splošnih pogojev prevoza, sprejeti z namenom vzpostavitve trga prometnih storitev ali njegovega dela. Iz tega sledi, da splošna zakonska obveznost, da prometne tarife odobri državni organ, ni tarifna obveznost v smislu člena 2(5) Uredbe št. 1191/69.

(Glej točko 159.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 173.)

6.      Na področju državnih pomoči in, posebej, pri presoji nadomestila, ki jo upravičena podjetja prejmejo kot protidajatev za izvajanje obveznosti javne službe, sta gospodarska izguba in tveganje čezmernega nadomestila dva različna elementa. Tako je dokaz gospodarske izgube na podlagi členov 5, 10 in 11 Uredbe št. 1191/69 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh nujen za določitev zneska nadomestila, ki je zaradi naložitve enostranske obveznosti javnih služb dolgovan prevoznemu podjetju. Tveganje čezmernega nadomestila pa je lahko posledica več dejavnikov, ki lahko povzročijo, da je nadomestilo večje od nadomestila, ki bi bilo temu podjetju dolgovano na podlagi Uredbe.

(Glej točko 178.)

7.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 197.)