SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 25. aprila 2012(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, uvedeni proti Islamski republiki Iran zaradi preprečitve širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pristojnost Sveta – Zloraba pooblastil – Začetek veljavnosti – Prepoved retroaktivnosti – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega pravnega varstva – Napačna uporaba prava – Pojem podpore širjenju jedrskega orožja – Napaka pri presoji“
V zadevi T‑509/10,
Manufacturing Support & Procurement Kala Naft Co., Tehran s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopata F. Esclatine in S. Perrotet, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in R. Liudvinaviciute‑Cordeiro, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata M. Konstantinidis in É. Cujo, zastopnika,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 195, str. 25) ter Sklepa Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81) in Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1) v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe in M. van der Woude, sodnika,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. januarja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Manufacturing Support & Procurement Kala Naft Co., Tehran, je iranska družba v lasti družbe National Iranian Oil Company in deluje kot centralni subjekt za nabavo za naftne, plinske in petrokemične dejavnosti skupine te družbe.
Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran
2 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
3 V okviru Evropske unije sta bila sprejeta Skupno stališče Sveta 2007/140/SZVP z dne 27. februarja 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 61, str. 49) in Uredba Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1).
4 Člen 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 določa zamrznitev vseh sredstev in gospodarskih virov določenih kategorij oseb in subjektov. Seznam teh oseb in subjektov je v Prilogi II k Skupnemu stališču 2007/140.
5 Glede pristojnosti Evropske skupnosti je člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 določal zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, za katere je Svet Evropske unije v skladu s členom 5(1)(b) Skupnega stališča 2007/140 ugotovil, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Seznam teh oseb, subjektov in organov, na katere se nanaša ukrep zamrznitve sredstev na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, je bil v Prilogi V k tej uredbi.
6 Skupno stališče 2007/140 je bilo razveljavljeno s Sklepom 2010/413/SZVP Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 195, str. 39).
7 Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev za več kategorij subjektov. Ta določba se nanaša na „osebe in subjekte […], ki sodelujejo […] pri širjenju jedrskega orožja, ali […] so z njim neposredno povezani ali [ga] podpirajo […], ali osebe in subjekte, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, ali subjekte, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način), […] te osebe in subjekti so navedeni v Prilogi II“.
8 Člen 24 od (2) do (4) Sklepa 2010/413 določa:
„2. Če Svet odloči, da bodo za osebo ali subjekt veljali ukrepi iz členov 19(1)(b) in 20(1)(b), Prilogo II ustrezno spremeni.
3. Svet o svojem sklepu in razlogih za vključitev na seznam obvesti osebo ali subjekt iz odstavka […] 2, bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo uradnega obvestila, s tem pa tej osebi ali subjektu da možnost, da predloži pripombe.
4. Če so predložene pripombe ali novi tehtni dokazi, Svet pregleda svojo odločitev in o tem ustrezno obvesti zadevno osebo ali subjekt.“
9 Seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 je bil nadomeščen z novim seznamom, sprejetim s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81).
10 Uredba št. 423/2007 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 281, str. 1).
11 Člen 16(2) Uredbe št. 961/2010 določa:
„2. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo osebe, subjekti ali organi, navedeni v Prilogi VIII. Priloga VIII zajema fizične in pravne osebe, subjekte in organe, […] ki so v skladu s členom 20(1)(b) Sklepa [2010/413] opredeljeni kot:
a) osebe, subjekti ali organi, ki sodelujejo […] [pri širjenju] jedrskega orožja, [so z njim povezane ali ga podpirajo] […], ali osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti takšnih oseb, subjektov ali organov ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način) ali delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih;
[…]“
12 Člen 36 Uredbe št. 961/2010 določa:
„2. Če Svet odloči, da bodo [subjekt] veljali ukrepi iz člena 16(2), ustrezno spremeni Prilogo VIII.
3. Svet o svoji odločitvi in njeni utemeljitvi obvesti [subjekt] iz [odstavka 2], bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo uradnega obvestila, s čimer [mu] da možnost, da predloži pripombe.
4. Če so predložene pripombe ali novi tehtni dokazi, Svet preuči svojo odločitev in o tem ustrezno obvesti [subjekt].“
Omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko
13 Svet je 26. julija 2010 s sprejetjem Sklepa 2010/413 tožečo stranko dal na seznam oseb, subjektov in organov iz tabele I Priloge II k navedenemu sklepu.
14 Tožeča stranka je bila zato na podlagi Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 dana na seznam oseb, subjektov in organov iz tabele I Priloge V k Uredbi št. 423/2007 (UL L 195, str. 25). Posledica sprejetja Izvedbene uredbe št. 668/2010 je bila zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke.
15 Svet je v Sklepu 2010/413 navedel te razloge:
„Trguje z opremo v naftnem in plinskem sektorju, ki se uporablja za izvajanje iranskega jedrskega programa; podjetje je poskušalo zagotoviti material (zelo odporna vrata iz zlitine), ki ga uporabljajo samo v jedrski industriji); povezano je s podjetji, vpletenimi v iranski jedrski program.“
16 V Izvedbeni uredbi št. 668/2010 je bilo uporabljeno to besedilo:
„Trguje z opremo v naftnem in plinskem sektorju, ki se uporablja za izvajanje iranskega jedrskega programa; podjetje je poskušalo zagotoviti material (zelo odporna vrata iz zlitine), ki uporabljajo samo v jedrski industriji); povezano je s podjetji, vpletenimi v iranski jedrski program.“
17 Svet je v dopisu z dne 29. julija 2010, za katerega tožeča stranka navaja, da ga je prejela 25. avgusta 2010, tožečo stranko obvestil o tem, da je bila dana na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge V k Uredbi št. 423/2007.
18 Tožeča stranka je v dopisu z dne 12. septembra 2010 Svetu predlagala, naj ponovno preuči sklep, s katerim je dana na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge V k Uredbi št. 423/2007. Prav tako je Svet pozvala, naj ji sporoči elemente, na katere se je oprl pri sprejetju omejevalnih ukrepov proti njej.
19 Sprejetje Sklepa 2010/644 ni vplivalo na vpis tožeče stranke v Prilogo II k Sklepu 2010/413.
20 Uredba št. 423/2007 je bila razveljavljena z Uredbo št. 961/2010, Svet pa je tožečo stranko vključil v točko 29 tabele B Priloge VIII k zadnjenavedeni uredbi. Sredstva in gospodarski viri tožeče stranke so zato zamrznjeni na podlagi člena 16(2) navedene uredbe.
21 Uredba št. 961/2010 glede vpisa tožeče stranke vsebuje to obrazložitev:
„Trguje z opremo za naftni in plinski sektor, ki se uporablja za izvajanje iranskega jedrskega programa; družba je poskušala pridobiti material (zelo odporna vrata iz zlitine), ki ga uporabljajo samo v jedrski industriji; povezana je z družbami, ki sodelujejo v iranskem jedrskem programu.“
22 Svet je v dopisu z dne 28. oktobra 2010 odgovoril na dopis tožeče stranke z dne 12. septembra 2010 in navedel, da je po ponovni obravnavi zavrnil njen predlog, naj jo izbriše s seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. V zvezi s tem je pojasnil, da se morajo za tožečo stranko še naprej uporabljati omejevalni ukrepi, določeni v navedenih besedilih, ker spis ne vsebuje novih elementov, ki bi upravičevali spremembo stališča Sveta.
Postopek in predlogi strank
23 Tožeča stranka je 20. oktobra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
24 Evropska komisija je z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 3. februarja 2011, vložila predlog za intervencijo v obravnavanem postopku v podporo Svetu. Predsednica četrtega senata je to intervencijo s sklepom z dne 11. marca 2011 dopustila.
25 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Sklep 413/2010 in Izvedbeno uredbo št. 668/2010 razglasi za nična;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
26 Tožeča stranka je v stališčih z dne 6. decembra 2011, predloženih v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča, razširila svoj prvi tožbeni predlog in Splošnemu sodišču predlagala, naj za nična razglasi Sklep 2010/644 in Uredbo št. 961/2010 v delu, v katerem se nanašata nanjo.
27 Svet in Komisija predlagata Splošnemu sodišču, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
28 Tožeča stranka navaja devet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na nezakonitosti v zvezi z začetkom veljavnosti Sklepa 2010/413. Ta tožbeni razlog ima v bistvu dva dela. Prvi del se nanaša na to, da je Sklep 2010/413 začel veljati retroaktivno. Drugi del se nanaša na nezakonitost člena 4 Sklepa 2010/413 v povezavi s členom 28. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega varstva. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti. Peti tožbeni razlog se nanaša na nepristojnost Sveta za sprejetje izpodbijanih aktov. Šesti tožbeni razlog se nanaša na zlorabo pooblastil. Sedmi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z vpletenostjo v širjenje jedrskega orožja. Osmi tožbeni razlog se nanaša na napako pri presoji dejanskega stanja v zvezi z njenimi dejavnostmi. Deveti, podredni tožbeni razlog, se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev načela sorazmernosti.
29 Svet in Komisija izpodbijata utemeljenost tožbenih razlogov tožeče stranke.
30 Svet in Komisija poleg tega na eni strani navajata tudi, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o drugem delu prvega tožbenega razloga. Na obravnavi pa sta na drugi strani navedla, da je tožba nedopustna v delu, v katerem temelji na domnevni kršitvi temeljnih pravic tožeče stranke.
31 Predhodno je treba najprej obravnavati trditve Sveta in Komisije v zvezi s pristojnostjo Splošnega sodišča, nato njune trditve v zvezi z dopustnostjo nekaterih tožbenih razlogov, nazadnje pa še dopustnost predloga za razglasitev ničnosti Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010, ki ga je tožeča stranka predložila v svojih stališčih z dne 6. decembra 2011.
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o drugem delu prvega tožbenega razloga
32 Tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je člen 4 Sklepa 2010/413 nezakonit, ker določa prepovedi, katerih obseg ni dovolj natančno določen.
33 Za odločanje o tem tožbenem razlogu je treba odločiti o pristojnosti Splošnega sodišča.
34 Člen 275 PDEU določa:
„Sodišče Evropske unije ni pristojno za določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko in akte, sprejete na njihovi podlagi.
Vendar je Sodišče pristojno za nadzor spoštovanja člena 40 Pogodbe o Evropski uniji in za odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji četrtega pododstavka člena 263 te pogodbe, v katerih se nadzira zakonitost sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, ki jih je Svet sprejel na podlagi poglavja 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji.“
35 Člen 4 Sklepa 2010/413 določa:
„1. Prodaja, dobava ali prevoz ključne opreme in tehnologije s strani državljanov držav članic ali z ozemlja držav članic ali z uporabo plovil ali zrakoplovov pod sodno pristojnostjo držav članic je ne glede na to, ali ta izvira z njihovega ozemlja, prepovedana, če je namenjena naslednjim ključnim panogam naftne industrije in industrije zemeljskega plina v Iranu ali iranskim podjetjem ali podjetjem v lasti Irana, ki so dejavna v teh panogah zunaj Irana:
(a) rafiniranjem;
(b) utekočinjenim zemeljskim plinom;
(c) raziskavami;
(d) proizvodnjo.
Unija sprejme potrebne ukrepe s katerimi določi, za katere predmete velja ta določba.
2. Podjetjem v Iranu, ki so dejavna v ključnih panogah iranske naftne industrije in industrije zemeljskega plina iz odstavka 1, ali iranskim podjetjem ali podjetjem v lasti Irana, ki so dejavna v teh panogah zunaj Irana, je prepovedano zagotavljati naslednje:
a) tehnično pomoč ali usposabljanje in druge storitve v zvezi s ključno opremo in tehnologijo, kot je opredeljeno v skladu z odstavkom 1;
b) financiranje ali finančno pomoč za vsako prodajo, dobavo, prevoz ali izvoz ključne opreme in tehnologije, kot je opredeljeno v skladu z odstavkom 1, ali za zagotavljanje s tem povezane tehnične pomoči ali usposabljanja.
3. Prepovedano je zavestno ali namerno sodelovati v dejavnostih, katerih namen ali učinek je izogibanje prepovedim iz odstavka 1 ali 2.“
36 Sklep 2010/413 je bil sprejet na podlagi člena 29 EU, ki je določba v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko v smislu člena 275 PDEU. Zato je treba preveriti, ali njegov člen 4 izpolnjuje pogoje iz člena 275, drugi odstavek, PDEU.
37 Prepovedi iz člena 4 Sklepa 2010/413 so na eni strani splošni ukrepi, saj je njihovo področje uporabe opredeljeno z objektivnimi merili in ne glede na konkretne fizične ali pravne osebe. Zato člen 4 Sklepa 2010/413 – tako kot navajata Svet in Komisija – ni sklep, ki predvideva omejevalne ukrepe proti fizičnim in pravnim osebam, v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU.
38 Na drugi strani pa so omejevalni ukrepi proti tožeči stranki posledica izvajanja člena 20 Sklepa 2010/413 in ne njegovega člena 4. Zato slednja določba ne more biti predmet ugovora nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU v povezavi s členom 263 PDEU
39 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Splošno sodišče v skladu s členom 275, prvi odstavek, PDEU ni pristojno za odločanje o tožbi, katere predmet je presoja zakonitosti člena 4 Sklepa 2010/413, in zato za odločanje o drugem delu prvega tožbenega razloga.
Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010
40 Kot izhaja iz točk 9 in 10 zgoraj, je bil seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 po vložitvi tožbe razveljavljen in nadomeščen z novim seznamom, sprejetim s Sklepom 2010/644, Uredba št. 423/2007 pa je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 961/2010. Tožeča stranka je zahtevala, naj se njeni prvotni tožbeni predlogi prilagodijo tako, da s tožbo zahteva razglasitev ničnosti teh štirih aktov (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti).
41 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba, če sklep ali uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino, šteti, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge. Dejansko bi bilo v nasprotju s pravičnim sojenjem in z zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo krivično, če bi zadevna institucija lahko, da bi nasprotovala ugovorom zoper sklep iz tožbe, predložene sodišču Unije, spremenila izpodbijani akt ali ga nadomestila z drugim in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, da bi drugi stranki onemogočila razširitev njenih prvotnih tožbenih predlogov in razlogov, ki so bili podani pred zadnjim aktom, ali vložitev dodatnih tožbenih predlogov in razlogov zoper ta akt (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, T‑256/07, ZOdl., str. II‑3019, točka 46 in navedena sodna praksa).
42 Zato je treba v skladu s to sodno prakso v tem primeru ugoditi zahtevam tožeče stranke in šteti, da je od datuma, ko se je končal ustni postopek, predmet njene tožbe prav tako razglasitev ničnosti Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010 v delu, v katerem se ta akta nanašata nanjo, in strankam omogočiti, da ponovno oblikujejo svoje predloge, tožbene razloge in trditve v smislu teh novih okoliščin, kar zanje pomeni pravico predložiti dodatne predloge, tožbene razloge in trditve (glej po analogiji zgoraj v točki 41 navedeno sodbo People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, točka 47).
Trditve Sveta in Komisije v zvezi z dopustnostjo tožbenih razlogov, ki se nanašajo na domnevno kršitev temeljnih pravic tožeče stranke
43 Svet in Komisija sta na obravnavi trdila, da bi bilo treba tožečo stranko obravnavati kot vladno organizacijo in zato kot izraz iranske države, ki ne more uveljavljati varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami. Zato menita, da bi bilo treba tiste tožbene razloge, ki se nanašajo na domnevno kršitev navedenih pravic, razglasiti za nedopustne.
44 V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti da Svet in Komisija ne izpodbijata same pravice tožeče stranke, da predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov. Izpodbijata samo to, da je imetnica nekaterih pravic, na katere se sklicuje, da bi dosegla razglasitev ničnosti.
45 Drugič, vprašanje, ali je tožeča stranka imetnik pravice, na katero se sklicuje v utemeljitev tožbenega razloga za razglasitev ničnosti, se ne nanaša na dopustnost tega tožbenega razloga, ampak na njegovo utemeljenost. Zato je treba trditve Sveta in Komisije, da je tožeča stranka vladna organizacija, zavrniti v delu, v katerem se nanašajo na ugotovitev delne nedopustnosti tožbe.
46 Tretjič, navedene trditve so bile prvič predložene na obravnavi, ne da bi Svet ali Komisija navedla, da so utemeljene s pravnimi ali z dejanskimi okoliščinami, ki naj bi se ugotovile med postopkom. Z vidika vsebine spora gre torej pri teh trditvah za nov tožbeni razlog v smislu člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča, kar pomeni, da jih je treba razglasiti za nedopustne.
Vsebinska presoja
47 Splošno sodišče ocenjuje, da je treba predložene tožbene razloge tožeče stranke obravnavati po tem vrstnem redu:
– peti tožbeni razlog: nepristojnost Sveta za sprejetje izpodbijanih aktov;
– šesti tožbeni razlog: zloraba pooblastil;
– prvi del prvega tožbenega razloga: retroaktiven začetek veljavnosti Sklepa 2010/413;
– drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve;
– tretji tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega pravnega varstva;
– sedmi tožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pojmom vpletenosti v širjenje jedrskega orožja;
– osmi tožbeni razlog: napaka pri presoji dejanskega stanja v zvezi z dejavnostmi tožeče stranke;
– četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti;
– deveti, podredni tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in kršitev načela sorazmernosti.
Peti tožbeni razlog: nepristojnost Sveta za sprejetje izpodbijanih aktov
48 Tožeča stranka trdi, da Svet ni bil pristojen za sprejetje izpodbijanih aktov. Prvič, navaja, da je pravna podlaga za izpodbijane akte izjava Evropskega sveta o Iranu z dne 17. junija 2010 (v nadaljevanju: izjava z dne 17. junija 2010). Drugič, po mnenju tožeče stranke je ta izjava omejena samo na izvajanje resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1929 (2010) (v nadaljevanju: resolucija 1929 (2010)) in sprejetje s tem povezanih ukrepov, ne predvideva pa sprejetja samostojnih ukrepov zamrznitve sredstev. Tretjič, resolucija 1929 (2010) naj ne bi vsebovala ukrepov v zvezi z iransko naftno industrijo in industrijo zemeljskega plina ali tožečo stranko. Na podlagi tega sklepa, da Svet na podlagi izjave z dne 17. junija 2010 ni pristojen za sprejemanje omejevalnih ukrepov proti njej.
49 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
50 Najprej je treba ugotoviti, da je Svet omejevalne ukrepe v zvezi s tožečo stranko sprejel zaradi njene domnevne podpore širjenju jedrskega orožja in ne samo zato, ker je bila dejavna v sektorjih nafte, zemeljskega plina in petrokemije. Zato to, da resolucija 1929 (2010) ne vsebuje posebnih ukrepov v zvezi z zadnjenavedenim sektorjem, ni upoštevno.
51 Poleg tega je namen resolucije 1929 (2010) preprečiti širjenje jedrskega orožja, med drugim z zagotovitvijo spoštovanja prejšnjih resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov na tem področju. Glede na ta cilj se jo lahko pri njeni izvedbi dopolni s sprejetjem omejevalnih ukrepov proti subjektom, ki so podpirali širjenje jedrskega orožja.
52 Zato besedilo točke 4 izjave z dne 17. junija 2010, po kateri se Svet za zunanje zadeve poziva „naj […] sprejme ukrepe za izvajanje ukrepov, določenih z [resolucijo 1929 (2010)], pa tudi spremljevalne ukrepe,“ zajema sprejetje omejevalnih ukrepov, kakršni so tisti v zvezi s tožečo stranko.
53 V točki 4 izjave z dne 17. junija 2010 je poleg tega tudi odlomek, po katerem bi morali biti „ti ukrepi […] usmerjeni v […] nove prepovedi izdajanja vizumov in zamrznitve premoženja, zlasti za Islamsko revolucionarno gardo“. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, to besedilo predvideva tudi sprejetje samostojnih omejevalnih ukrepov.
54 Zato je treba presoditi, da je Svet pri sprejetju omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki ravnal skladno s členom 26(2), prvi pododstavek, EU, po katerem Svet ukrepa „na podlagi splošnih smernic in strateških usmeritev, ki jih določi Evropski svet.“
55 Ugotoviti je torej treba, da je bil Svet pristojen za sprejetje omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki, in zato peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Šesti tožbeni razlog: zloraba pooblastil
56 Tožeča stranka trdi, da je Svet zlorabil pooblastila. Navaja, da je Svet omejevalne ukrepe proti njej sprejel brez dokazov glede njenega sodelovanja pri širjenju jedrskega orožja in da pri tem ni spoštoval njenih postopkovnih pravic. Po mnenju tožeče stranke je iz teh okoliščin razvidno, da je Svet dejansko skušal zlorabiti ureditev omejevalnih ukrepov v zvezi s širjenjem jedrskega orožja, da bi posegel v naftno industrijo, industrijo zemeljskega plina in petrokemično industrijo.
57 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
58 V skladu s sodno prakso je mogoče o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, govoriti le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev razvidno, da je bil akt sprejet z izključnim oziroma vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji od tistih, na katere se sklicuje, ali da se izogne postopku, ki ga Pogodba posebej določa za obravnavo okoliščin primera (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 50 in navedena sodna praksa).
59 Tožeča stranka pa v tej zadevi ni predložila takih indicev. Ni namreč predložila elementov, iz katerih bi bilo razvidno, da okoliščine, na katere se sklicuje – če bi bile dokazane – niso bile samo posledica napak Sveta, ampak njegovega namena, da doseže druge cilje in ne cilj preprečitve širjenja jedrskega orožja.
60 Šesti tožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.
Prvi del prvega tožbenega razloga: retroaktivni začetek veljavnosti Sklepa 2010/413
61 Tožeča stranka trdi, da je Sklep 2010/413 nezakonit, ker v členu 28 določa, da začne veljati na dan sprejetja, ki je pred njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije.
62 Svet in Komisija izpodbijata utemeljenost trditev tožeče stranke.
63 Člen 297(2), drugi pododstavek, PDEU določa:
„Uredbe, direktive, ki so naslovljene na vse države članice, pa tudi tisti sklepi, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, se objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo z dnem, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po objavi.“
64 Na eni strani je treba spomniti, da temeljno načelo pravnega reda Unije zahteva, da akta javnih organov ni mogoče uveljavljati zoper fizične in pravne osebe, dokler te nimajo možnosti, da se z njim seznanijo. Na drugi strani pa, čeprav po splošnem pravilu načelo pravne varnosti nasprotuje temu, da bi akt Unije začel veljati na dan pred datumom njegove objave, je to izjemoma lahko drugače zaradi cilja, ki se skuša doseči, če je ustrezno zagotovljeno spoštovanje legitimnih pričakovanj zadevnih oseb (sodba Sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Weingut Decker, 99/78, Recueil, str. 101, točki 3 in 8).
65 V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil Sklep 2010/413, ki ne navaja naslovnika, sprejet 26. julija 2010, v Uradnem listu Evropske unije pa je bil objavljen naslednji dan.
66 Svet poleg tega tudi ni navedel razlogov, ki bi upravičevali retroaktiven učinek Sklepa 2010/413.
67 V teh okoliščinah je treba člen 28 Sklepa 2010/413 razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in posledično presoditi, da je navedeni sklep začel veljati dvajseti dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije.
68 Vendar tožeča stranka ne navaja elementov, ki dokazujejo, da te okoliščine lahko vplivajo na zakonitost preostalih določb Sklepa 2010/413 v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko.
69 Zato je treba prvemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti člena 28 Sklepa 2010/413, v preostalem delu pa ga zavrniti kot brezpredmetnega.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
70 Tožeča stranka trdi, da Svet pravno ni zadostno obrazložil izpodbijanih aktov, tako da se ne more seznaniti z dejstvi, ki se ji očitajo, in preveriti ali zavrniti utemeljenosti navedene obrazložitve.
71 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Navaja, da se navedena obrazložitev nanaša na podporo tožeče stranke širjenju jedrskega orožja. Dodaja, da so bili izpodbijani akti sprejeti v okviru, ki ga je tožeča stranka poznala.
72 Namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU in – z vidika obravnavane zadeve – natančneje v členu 24(3) Sklepa 2010/413, členu 15(3) Uredbe št. 423/2007 in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010, je, prvič, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen ali pa vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in, drugič, tej osebi omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 80 in navedena sodna praksa).
73 Zato mora Svet, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo posredovanju nekaterih elementov, na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413, člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 in člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 sporočiti subjektom, na katere se nanaša ukrep, sprejet na podlagi člena 24(3) Sklepa 2010/413, člena 15(3) Uredbe št. 423/2007 oziroma člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, posebne in konkretne razloge, zaradi katerih meni, da ta določba velja za zadevne osebe. Navesti mora tudi dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev ukrepa, in ugotovitve, ki so ga vodile do njegovega sprejetja (glej v tem smislu zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 81 in navedena sodna praksa).
74 Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 82 in navedena sodna praksa).
75 V obravnavanem primeru je iz obrazložitve izpodbijanih aktov razvidno, da Svet navaja tri samostojne razloge, ki utemeljujejo sprejetje omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki. Zato je treba obravnavati vsakega posebej.
76 V zvezi s prvim razlogom, po katerem tožeča stranka trguje z opremo v naftnem in plinskem sektorju, ki se uporablja za izvajanje iranskega jedrskega programa, je treba priznati – kot navaja tožeča stranka – da je navedena obrazložitev zelo splošna, saj ne pojasnjuje značaja ali kategorij zadevne opreme niti značaja dejavnosti, ki se ji očitajo.
77 Vendar je treba glede na pojasnila z obravnave to obrazložitev šteti za zadostno. Iz odgovora Sveta na vprašanje Splošnega sodišča namreč izhaja, da prvi razlog ne temelji na konkretnih nakupih blaga, ki bi se dejansko uporabljalo za širjenje jedrskega orožja, ampak na splošnem dejstvu, da se blago iz plinskega, naftnega in petrokemičnega sektorja, ki ga je pridobila tožeča stranka, lahko uporablja za te namene. To dejstvo je tožeči stranki znano, kar je v svojih pisanjih izrecno priznala, vendar pa pri sedmem tožbenem razlogu izpodbija njegovo upoštevnost v zvezi s pojmom vpletenosti v širjenje jedrskega orožja. Zato je treba presoditi, da je navedena obrazložitev tožeči stranki omogočala, da preveri utemeljenost izpodbijanih aktov in da se brani pred Splošnim sodiščem, slednjemu pa izvajanje nadzora.
78 V zvezi z drugim razlogom, v skladu s katerim naj bi tožeča stranka poskušala kupiti zelo odporna vrata iz zlitine, ki se uporabljajo samo v jedrski industriji, je treba ugotoviti, da obrazložitev opredeljuje vrsto predmetnega blaga in tako tožeči stranki omogoča izpodbijanje resničnosti domnevnega poskusa nakupa in zatrjevanje, da se zelo odporna vrata iz zlitine, ki jih uporablja, ne uporabljajo samo v jedrski industriji.
79 Nasprotno pa je tretji razlog, po katerem je tožeča stranka povezana s podjetji, vpletenimi v iranski jedrski program, nezadosten, ker ji ne omogoča razumevanja, kakšna vrsta povezave s katerimi subjekti se ji dejansko očita, tako da ne more preveriti utemeljenosti te navedbe in je niti približno ne more podrobno izpodbijati.
80 V teh okoliščinah je treba, prvič, zavrniti drugi tožbeni razlog kot neutemeljen v delu, v katerem se nanaša na prvi in drugi razlog, ki ju je Svet navedel. Drugič, drugi tožbeni razlog je treba sprejeti in torej izpodbijane akte v zvezi s tretjim razlogom razglasiti za nične.
81 Ker so ti trije razlogi samostojni, zaradi te ugotovitve ni treba razglasiti za nične izpodbijane akte v delu, v katerem uvajajo omejevalne ukrepe proti tožeči stranki. Vendar tretjega razloga ne bo mogoče obravnavati pri preizkusu drugih tožbenih razlogov, še posebej osmega, ki se nanaša na napako pri presoji dejanskega stanja.
Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega pravnega varstva
82 Tožeča stranka trdi, da je Svet s sprejetjem Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2010 kršil njeno pravico do obrambe, kar pomeni tudi kršitev njene pravice do učinkovitega pravnega varstva.
83 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Na eni strani navaja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe. Na drugi strani pa meni, da je to načelo v vsakem primeru spoštoval, prav tako pa tudi pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva.
– Pravica do obrambe
84 V skladu z ustaljeno sodno prakso je spoštovanje pravice do obrambe in zlasti pravice do izjave v vsakem postopku proti subjektu, ki lahko pripelje do akta, ki posega v njegov položaj, temeljno načelo prava Unije in ga je treba zagotoviti tudi, če ni nobenih pravil, ki urejajo zadevni postopek (zgoraj v točki 58 navedena sodba Bank Melli Iran proti Svetu, točka 91).
85 Prvič, načelo spoštovanja pravice do obrambe zahteva, naj se zadevnemu subjektu sporočijo dokazi, uporabljeni proti njemu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj. Drugič, omogočiti mu je treba, da učinkovito izrazi svoje stališče o teh dokazih (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 93).
86 Svet in Komisija najprej izpodbijata uporabo načela spoštovanja pravice do obrambe v obravnavanem primeru. Sklicujeta se na sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Tay Za proti Svetu (T‑181/08, ZOdl., str. II‑1965, točke od 121 do 123) in trdita, da se omejevalni ukrepi niso nanašali na tožečo stranko zaradi njenih lastnih dejavnosti, temveč zaradi njene pripadnosti splošni kategoriji oseb in subjektov. Postopek sprejetja omejevalnih ukrepov naj zato ne bi bil uveden proti tožeči stranki v smislu sodne prakse, navedene v točki 86 zgoraj, tako da naj ta ne bi mogla uveljavljati pravice do obrambe oziroma naj bi jo lahko uveljavljala le v omejenem obsegu.
87 Te argumentacije ni mogoče sprejeti.
88 Iz obrazložitve izpodbijanih aktov je namreč na eni strani razvidno, da je sprejetje omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki med drugim utemeljeno s transakcijami, k jih je poskušala izvesti, in z njeno povezanostjo z nekaterimi subjekti. Drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 86 navedena sodba Tay Za proti Svetu, se tako omejevalni ukrepi nanašajo na tožečo stranko zato, ker naj bi sama sodelovala pri širjenju jedrskega orožja, in ne zaradi njene pripadnosti splošni kategoriji oseb in subjektov, povezanih z Islamsko republiko Iran.
89 Razlogovanja iz točk od 121 do 123 zgoraj v točki 86 navedene sodbe Tay Za proti Svetu zato v obravnavanem primeru ni mogoče smiselno uporabiti.
90 Na drugi strani člen 24(3) in (4) Sklepa 2010/413, člen 15(3) Uredbe št. 423/2007 ter člen 36(3) in (4) Uredbe št. 961/2010 vsekakor vsebujejo določbe, ki zagotavljajo pravico do obrambe subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi teh aktov. Spoštovanje te pravice nadzoruje sodišče Unije (zgoraj v točki 58 navedena sodba Bank Melli Iran proti Svetu, točka 37).
91 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se tožeča stranka v obravnavanem primeru lahko sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambe.
92 V skladu s sodno prakso je treba pri prvotnem aktu, s katerim se zamrznejo sredstva subjekta, ta subjekt obvestiti o dokazih proti njemu bodisi ob sprejetju zadevnega akta bodisi čim prej po sprejetju. Če zadevni subjekt to želi, ima tudi pravico izraziti svoje stališče glede teh dokazov po sprejetju akta (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 342, in zgoraj v točki 85 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 137).
93 Poleg tega je treba opozoriti, da kadar so sporočeni dovolj natančni podatki, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 97 in navedena sodna praksa).
94 V obravnavani zadevi je bilo, prvič, kar zadeva obvestilo o obremenilnih dokazih, sprejetje Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2012 tožeči stranki sporočeno posamično z dopisom z dne 29. julija 2010.
95 Tožeča stranka se v zvezi z navedenim obvestilom pritožuje nad nejasnostjo navedene obrazložitve, zaradi česar naj bi morala predložiti negativen dokaz.
96 Vendar iz zgornjega preizkusa drugega tožbenega razloga izhaja, da so bili izpodbijani akti, kar zadeva prvi in drugi razlog, ki ju je navedel Svet, pravno zadostno obrazloženi.
97 Zato je treba ugotoviti, da Svet v zvezi s prvotnim obvestilom o obremenilnih dokazih ni kršil pravice tožeče stranke do obrambe.
98 Drugič, tožeča stranka trdi, da ni imela dostopa do elementov in informacij v zvezi z njo v spisu Sveta, ne glede na to, da je to izrecno zahtevala z dopisom z dne 12. septembra 2010. Svet izpodbija obstoj take zahteve.
99 Dopis z dne 12. septembra 2012 vsebuje ta odlomek:
„Poleg tega se, da bi lahko [tožeča stranka] uveljavljala svoje pravice, od Sveta zahteva, naj družbo razumno podrobno seznani:
i) v zvezi z domnevnimi poskusi nakupov zelo odpornih vrat iz zlitine;
ii) v zvezi z domnevnimi povezavami z družbami, organizacijami in institucijami, povezanimi z jedrskim programom;
iii) v zvezi z naravo opreme, ki bi se lahko uporabila za iranski jedrski program.“
100 Svet na to zahtevo v dopisu z dne 28. oktobra 2010 ni odgovoril.
101 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Svet s tem, da ni odgovoril na zahtevo za dostop do spisa, ki jo je tožeča stranka pravočasno vložila, kršil njeno pravico do obrambe.
102 Tretjič, v zvezi s pravico tožeče stranke, da primerno predstavi svoje stališče o dokazih proti njej, je treba ugotoviti, da je tožeča stranka po tem, ko so bili 26. julija 2010 sprejeti prvi akti, s katerimi so bila njena sredstva zamrznjena, Svetu 12. septembra 2010 poslala dopis, v katerem je navedla svoje stališče in zahtevala, naj se omejevalni ukrepi proti njej odpravijo. Svet je na navedeni dopis odgovoril 28. oktobra 2010.
103 Tožeča stranka se v zvezi s tem pritožuje tudi nad tem, da je imela, glede na čas pošiljanja dopisa z obvestilom o sprejetju omejevalnih ukrepov proti njej, na voljo izjemno kratek rok za predložitev zahteve za ponovno obravnavo Svetu.
104 Zadevni rok, ki je tekel od 25. avgusta do 15. septembra 2010, je na eni strani trajal skoraj tri tedne. Tak rok je treba šteti za ustrezen glede na okoliščine zadeve, zlasti glede na maloštevilne elemente, na katere se sklicuje Svet. Na drugi strani pa tožeča stranka v vsakem primeru navaja zgolj splošno trditev, brez dodatne obrazložitve vpliva kratkega roka na njeno obrambo. Zato njenih trditev v zvezi s tem ni mogoče sprejeti.
105 Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je bila pravica tožeče stranke, da primerno predstavi svoje stališče, spoštovana.
– Pravica do učinkovitega pravnega varstva
106 V skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo učinkovitega pravnega varstva splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je izraženo v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950. Učinkovitost pravnega nadzora vključuje to, da mora zadevni organ Unije kar najnatančneje obvestiti zadevni subjekt o razlogih za omejevalni ukrep, in to ob sprejetju ukrepa ali vsaj čim prej po odločitvi, zato da zadevnemu subjektu omogoči, da lahko pravočasno vloži pravno sredstvo. Spoštovanje obveznosti, da se sporočijo navedeni razlogi, je namreč nujno zato, da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se ob popolnem poznavanju razlogov odločijo, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Unije, in zato, da se sodišču Unije popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta, za kar je pristojno (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 92 navedeno sodbo Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, točke od 335 do 337 in navedena sodna praksa).
107 V obravnavani zadevi iz preizkusa drugega tožbenega razloga sledi, da je tožeča stranka pravočasno razpolagala z dovolj podrobnimi informacijami v zvezi s prvima dvema razlogoma, ki ju je Svet uporabil pri utemeljitvi sprejetja omejevalnih ukrepov proti njej. Vendar – kot izhaja iz točk od 98 do 101 zgoraj – Svet ni odgovoril na zahtevo tožeče stranke za dostop do vsebine spisa, predloženo pred iztekom roka za tožbo.
108 Navedena okoliščina pa je lahko a priori vplivala na obrambo tožeče stranke pred Splošnim sodiščem in zato pomeni kršitev njene pravice do učinkovitega pravnega varstva.
109 Na podlagi navedenega je treba tretji tožbeni razlog sprejeti in zato razglasiti izpodbijane akte za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko.
110 Vendar je Svet v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem v bistvu potrdil, da njegov spis ne vsebuje drugih dokazov ali informacij kot so tisti, navedeni v obrazložitvi izpodbijanih aktov. V teh okoliščinah je treba zaradi ekonomičnosti postopka in dobrega delovanja sodnega sistema obravnavati sedmi in osmi tožbeni razlog, ki se nanašata na napačno uporabo prava v zvezi s pojmom vpletenosti v širjenje jedrskega orožja oziroma napako pri presoji dejanskega stanja v zvezi z dejavnostmi tožeče stranke. S tako presojo se je namreč mogoče izogniti novi tožbi pred Splošnim sodiščem na podlagi enakih trditev kot so te v obravnavani zadevi.
Sedmi tožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pojmom vpletenosti v širjenje jedrskega orožja
111 Tožeča stranka ob opiranju na prvi razlog, po katerem trguje z opremo v naftnem in plinskem sektorju, ki se uporablja za izvajanje iranskega jedrskega programa, navaja, da je Svet napačno uporabil pravo. Ta okoliščina naj namreč sama po sebi ne bi upravičevala sprejetja omejevalnih ukrepov.
112 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Navaja, da to, da lahko slednja za člane skupine National Iranian Oil Company kupi opremo, ki se lahko uporabi pri iranskem jedrskem programu, pomeni podporo širjenju jedrskega orožja.
113 Kot izhaja iz točke 77 zgoraj, prvi razlog, ki ga je navedel Svet, ne temelji na konkretnem ravnanju tožeče stranke, zaradi katerega bi bila vpletena v širjenje jedrskega orožja. Temelji namreč na ugotovitvi, da pri tožeči stranki obstaja posebna nevarnost vpletenosti v to širjenje zaradi njenega položaja kot centralnega subjekta za nabavo skupine National Iranian Oil Company.
114 Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev „oseb in subjektov, ki […] podpirajo“ širjenje jedrskega orožja. Podobno se člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 in člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 nanašata zlasti na subjekte, za katere je ugotovljeno, da „podpirajo“ širjenje jedrskega orožja.
115 Besedilo, ki ga je uporabil zakonodajalec, pomeni, da sprejetje omejevalnih ukrepov proti subjektu, ker naj bi ta podpiral širjenje jedrskega orožja, predpostavlja, da je ta pred tem ravnal ustrezno temu merilu. Nasprotno pa – če takega ravnanja dejansko ni – samo nevarnost, da bi lahko zadevni subjekt v prihodnosti podpiral širjenje jedrskega orožja, ne zadostuje.
116 Zato je treba ugotoviti, da je Svet s tem, da je drugače razlagal člen 20(1) Sklepa 2010/413, člen 7(2) Uredbe št. 423/2007 in člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010, napačno uporabil pravo.
117 Svet v zvezi s tem še navaja, da je na podlagi člena 215(1) PDEU pooblaščen, da popolnoma prekine gospodarske in finančne odnose s posamezno tretjo državo ali sprejme sektorske omejevalne ukrepe proti njej.
118 Vendar ta okoliščina v obravnavani zadevi ni upoštevna. Določbe, na katerih temeljijo omejevalni ukrepi proti tožeči stranki, naštete v točki 118 zgoraj, ne določajo takih splošnih ali sektorskih ukrepov, ampak posamične ukrepe.
119 Na podlagi navedenega je treba sedmi tožbeni razlog sprejeti in zato izpodbijane akte, kar zadeva prvi razlog, razglasiti za nične.
Osmi tožbeni razlog: napaka pri presoji dejanskega stanja v zvezi z dejavnostmi tožeče stranke
120 Uvodoma je treba opozoriti, da je preizkus tega tožbenega razloga glede na rezultat preizkusa drugega in sedmega tožbenega razloga omejen na drugi razlog, ki ga je navedel Svet in v skladu s katerim je tožeča stranka poskušala kupiti zelo odporna vrata iz zlitine, ki se uporabljajo samo v jedrski industriji.
121 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se – v nasprotju s tem, kar v obrazložitvi izpodbijanih aktov navaja Svet – vrata, ki jih je kupila, ne uporabljajo samo v jedrski industriji, ampak tudi v sektorju zemeljskega plina ter naftnem in petrokemičnem sektorju.
122 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Navaja, da slednja ni dokazala, da ni nikoli poskušala kupiti vrat, ki se uporabljajo samo v jedrski industriji.
123 V skladu s sodno prakso sodni nadzor nad zakonitostjo akta, s katerim so bili proti subjektu sprejeti omejevalni ukrepi, vsebuje presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter preverjanje dokazov in informacij, na katerih temelji ta presoja. V primeru izpodbijanja mora Svet te dokaze predložiti, da jih sodišče Unije preveri (glej v tem smislu zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točki 37 in 107).
124 V obravnavani zadevi Svet ni predložil nobenega dokaza ali informacije glede drugega razloga, ki bi presegal obrazložitev izpodbijanih aktov. Kot v bistvu sam priznava, se je oprl zgolj na povsem nedokazane trditve, da je tožeča stranka poskušala pridobiti zelo odporna vrata iz zlitine, ki jih uporabljajo samo v jedrski industriji.
125 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Svet ni dokazal trditev iz drugega razloga.
126 Zato je treba osmi tožbeni razlog sprejeti v delu, v katerem se nanaša na drugi razlog Sveta, in izpodbijane akte v zvezi s tem razlogom razglasiti za nične.
127 Na podlagi vsega navedenega je treba tožbi ugoditi in izpodbijane akte razglasiti za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko.
128 V zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov je treba najprej opozoriti, da Izvedbena uredba št. 668/2010, s katero je bil spremenjen seznam v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007, po razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 z Uredbo št. 961/2010 ne povzroča več pravnih učinkov. Zato se razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 668/2010 nanaša samo na učinke te izvedbene uredbe od njene uveljavitve do razveljavitve.
129 Dalje, glede Uredbe št. 961/2010 je treba opozoriti, da začnejo v skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije z odstopanjem od člena 280 PDEU odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba razglasi za nično, veljati šele z datumom izteka roka iz člena 56, prvi odstavek, tega statuta, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve. Svet ima torej od vročitve te sodbe še dva meseca, podaljšana za deset dni zaradi oddaljenosti, da ugotovljeno kršitev odpravi s sprejetjem, če je treba, novih omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki. V obravnavanem primeru tveganje, da bi se resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 961/2010, glede na pomembno posledico, ki jo imajo ti ukrepi za pravice in svoboščine tožeče stranke, ni dovolj veliko, da bi se utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe glede tožeče stranke v obdobju, daljšem od določenega v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2011 v zadevi Kadio Morokro proti Svetu, T‑316/11, neobjavljena v ZOdl., točka 38).
130 Nazadnje, v zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, je treba opozoriti, da lahko Splošno sodišče v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne. V obravnavanem primeru bi lahko obstoj razlike med datumom učinka razglasitve ničnosti Uredbe št. 961/2010 in datumom učinka razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma za tožečo stranko uvedeni enaki ukrepi. Učinke Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, je zato treba glede tožeče stranke ohraniti od začetka veljavnosti tega sklepa dvajseti dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Uredbe št. 961/2010 (glede tega vprašanja glej po analogiji zgoraj v točki 129 navedeno sodbo Kadio Morokro proti Svetu, točka 39).
Stroški
131 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet s svojim predlogom ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
132 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, navedenega poslovnika institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Komisija zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o drugem delu prvega tožbenega razloga.
2. Za nične se v delu, v katerem se nanašajo na družbo Manufacturing Support & Procurement Kala Naft Co., Tehran, razglasijo:
– Sklep Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP;
– Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu;
– Sklep Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413;
– Uredba Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007.
3. Učinki Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644, se glede družbe Manufacturing Support & Procurement Kala Naft Co., Tehran, ohranijo od začetka veljavnosti tega sklepa dvajseti dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Uredbe št. 961/2010.
4. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi stroške družbe Manufacturing Support & Procurement Kala Naft Co., Tehran.
5. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. aprila 2012.
Kazalo
Dejansko stanje
Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran
a) osebe, subjekti ali organi, ki sodelujejo […] [pri širjenju] jedrskega orožja, [so z njim povezane ali ga podpirajo] […], ali osebe, subjekti ali organi, ki so v lasti takšnih oseb, subjektov ali organov ali pod njihovim nadzorom (tudi na nezakonit način) ali delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih;
Omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko
Postopek in predlogi strank
Pravo
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o drugem delu prvega tožbenega razloga
a) tehnično pomoč ali usposabljanje in druge storitve v zvezi s ključno opremo in tehnologijo, kot je opredeljeno v skladu z odstavkom 1;
b) financiranje ali finančno pomoč za vsako prodajo, dobavo, prevoz ali izvoz ključne opreme in tehnologije, kot je opredeljeno v skladu z odstavkom 1, ali za zagotavljanje s tem povezane tehnične pomoči ali usposabljanja.
Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010
Trditve Sveta in Komisije v zvezi z dopustnostjo tožbenih razlogov, ki se nanašajo na domnevno kršitev temeljnih pravic tožeče stranke
Vsebinska presoja
Peti tožbeni razlog: nepristojnost Sveta za sprejetje izpodbijanih aktov
Šesti tožbeni razlog: zloraba pooblastil
Prvi del prvega tožbenega razloga: retroaktivni začetek veljavnosti Sklepa 2010/413
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in do učinkovitega pravnega varstva
– Pravica do obrambe
– Pravica do učinkovitega pravnega varstva
Sedmi tožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pojmom vpletenosti v širjenje jedrskega orožja
Osmi tožbeni razlog: napaka pri presoji dejanskega stanja v zvezi z dejavnostmi tožeče stranke