Zadeva T-475/04
Bouygues SA in Bouygues Télécom SA
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Državne pomoči – Mobilna telefonija – Sprememba pristojbin, ki jih za UMTS dovoljenji dolgujeta družbi Orange France in SFR – Odločba, s katero je ugotovljen neobstoj državne pomoči“
Povzetek sodbe
1. Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus prijav
(člen 87(1) ES)
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Predhodna stopnja in kontradiktorna stopnja
(člen 88(2) in (3) ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13)
3. Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/13)
1. V obrazložitvi akta ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih okoliščin dejanskega in pravnega stanja, ker jo je treba presojati glede na njen kontekst ter skupek pravnih pravil, ki urejajo zadevni primer. Komisija mora prijavitelju navesti zadostne razloge, zaradi katerih okoliščine dejanskega in pravnega stanja, navedene v prijavi, ki jo je prijavitelj vložil, da bi naznanil državno pomoč, niso bile zadosten dokaz za obstoj take pomoči, ni pa dolžna zavzeti stališča glede okoliščin, ki so očitno postranske oziroma nepomembne ali zgolj drugotnega pomena. Odločba Komisije, s katero se zaradi neizpolnitve enega od kumulativno določenih pogojev, ki opredeljujejo pojem državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, in sicer dajanje prednosti upravičencu, zavrne prijava zoper nacionalni ukrep, s katerim so bile izenačene pristojbine, ki jih operaterji dolgujejo za dodelitev UMTS (Universal Mobile Telecommunications System) dovoljenj, je posledično zadostno obrazložena, ne da bi bilo to zavrnitev treba obrazložiti glede drugih elementov tega pojma, če se z zadevnim ukrepom izvaja direktiva Skupnosti, zlasti pa v njej navedeno načelo prepovedi diskriminacije.
(Glej točke od 53 do 55.)
2. Komisija v predhodni stopnji preverjanja iz člena 88(3) ES lahko sprejme odločitev, ki pomoči ne ugovarja, ne da bi začela s formalno stopnjo preverjanja iz člena 88(2) ES, samo, če je po zaključku tega preverjanja in ne da bi naletela na resne težave lahko prepričana, da je načrt pomoči združljiv s skupnim trgom. Komisija lahko tako ob zaključku predhodne stopnje preverjanja zakonito sprejme odločitev, da ne gre za državno pomoč, ker določenim operaterjem z nacionalnim ukrepom, s katerim so bile znižane pristojbine za UMTS dovoljenja (Universal Mobile Telecommunications System) zato, da bi se izenačili pogoji za dodelitev vseh dodeljenih dovoljenj, ni bila dana selektivna prednost, ker dejstvo, da so bila dovoljenja dodeljena prej zaradi skupnih zamud pri vzpostavitvi omrežja, ni imelo neugodnih posledic za operaterja, ki mu je bilo dovoljenje dodeljeno pozneje ob objavi dodatnega razpisa, in ker se iz tega izhajajoča izguba državnih sredstev, ob upoštevanju ekonomske vrednosti dovoljenj, nanaša na negotovo terjatev, ki se ji mora država nujno odreči zaradi posebnosti prava Skupnosti glede telekomunikacij, ki v Direktivi o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev določa načelo enakega obravnavanja operaterjev, kar v ekonomskem smislu pomeni enakovrednost naloženih pristojbin.
(Glej točke od 89 do 91, 111, 116, 122, 124, 152, 153 in 156.)
3. UMTS (Universal Mobile Telecommunications System) dovoljenja, na podlagi katerih se lahko izvajajo gospodarske dejavnosti storitev UMTS mobilne telefonije in ki so podlaga za zasedbo ali uporabo ustreznega javnega prostora, imajo ekonomsko vrednost, ki jo upravljavec navedenega prostora upošteva pri določitvi zneska pristojbin, ki ga morajo plačati zadevni operaterji, in tako pomenijo državna sredstva.
Izvrševanje oblastvenih funkcij namreč ne izključuje, da je v okviru upravljanja z omejenimi javnimi viri, kot so javne radiofrekvence, glede katerih se lahko dodeli pravica dostopa ali pravica uporabe, treba upoštevati gospodarske dejavnike. Države članice tako hkrati regulirajo telekomunikacije in upravljajo z javno lastnino, pod katero spadajo frekvenčni pasovi.
(Glej točke 100, 101, 104 in 105.)