SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 7. septembra 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prejšnje figurativne znamke, ki predstavljajo jelko, z besednimi elementi za nekatere – Prijava figurativne znamke z besednim elementom ‚Aire Limpio‘– Verjetnost zmede – Člena 8(1)(b) in 73 Uredbe (ES) št. 40/94“
V zadevi T‑168/04,
L & D, SA, s sedežem v Huercal de Almeria (Španija), ki jo je najprej zastopal M. Knospe, nato S. Miralles Miravet in A. Castedo Garcia, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa J. García Murillo, zastopnica,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenient pred Sodiščem prve stopnje, je
Julius Sämann Ltd, s sedežem v Zugu (Švica), ki ga zastopata A. Castán Pérez-Gómez in E. Armijo Chávarri, odvetnika,
zaradi predloga za delno razglasitev ničnosti odločbe drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 15. marca 2004 (zadeva R 326/2003-2), ki se nanaša na postopek z ugovorom med Julius Sämann Ltd in L & D, SA,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi H. Legal, predsednik, P. Lindh in I. Wiszniewska-Białecka, sodnici,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 14. maja 2004,
na podlagi odgovora na tožbo UUNT, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. decembra 2004,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenient vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 17. januarja 2005,
na podlagi obravnave z dne 12. januarja 2006
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 L & D, SA je 30. aprila 1996 vložila prijavo za znamko Skupnosti pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je figurativni znak, ki vsebuje besedni element, natisnjen spodaj:
3 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija znamke, spadajo v razrede 3, 5 in 35 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo za vsakega od razredov naslednjim opisom:
– razred 3: „parfumerijski izdelki, eterična olja, kozmetična sredstva“;
– razred 5: „parfumirani osvežilci zraka“;
– razred 35: „oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov; poslovna administracija; pisarniški posli“.
4 29. junija 1998 je bila prijava za registracijo znamke objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 47/98.
5 Julius Sämann Ltd je 29. septembra 1998 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94.
6 Ugovor je temeljil na več prejšnjih znamkah.
7 Prvič, šlo je za figurativno znamko Skupnosti št. 91 991, vloženo 1. aprila 1996 in registrirano za proizvode iz razreda 5 v smislu Nicejskega aranžmaja, natisnjeno spodaj:
8 Drugič, šlo je za mednarodne in nacionalne figurativne znamke z besednimi elementi za nekatere, ki so bile predmet mednarodnih registracij št. 328917, 612525, 178969, 216415, 328915, 328916, 475333 in 539068; avstrijske registracije št. 109639; švedskih registracij št. 217829, 225214 in 89348; španske št. 1575391; danske št. 03157/1964; finskih št. 109644 in 45548; nemške št. 984362, za proizvode, zajete v razredih 3 in/ali 5 v smislu Nicejskega aranžmaja, ki so ponatisnjeni spodaj:
9 Ugovor je temeljil na vseh proizvodih, zaščitenih s prejšnjimi znamkami, in se je nanašal na vse proizvode in storitve, opisane v prijavi znamke Skupnosti.
10 V podporo svojemu ugovoru se je intervenient skliceval na relativne razloge za zavrnitev registracije, navedene v členu 8(1)(b) in členu 8(5) Uredbe št. 40/94.
11 Z odločbo z dne 25. februarja 2003 je oddelek za ugovore UUNT ugovor v celoti zavrnil.
12 Intervenient je 23. aprila 2003 vložil pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore pri UUNT na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94.
13 Z odločbo z dne 15. marca 2004 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je drugi odbor za pritožbe UUNT delno ugodil pritožbi intervenienta.
14 Glede pritožbe, ki temelji na členu 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, je bilo tej ugodeno glede zadevnih proizvodov. Nasprotno pa je bila glede zadevnih storitev pritožba zavrnjena in je odbor za pritožbe potrdil odločbo oddelka za ugovore, s tem ko je zavrnil ugovor zoper registracijo. Pritožbo, ki temelji na členu 8(5) Uredbe št. 40/94, je odbor za pritožbe zavrnil, ker ni bil predložen dokaz o škodi, ki naj bi jo utrpela prejšnja znamka, ali o koristi, ki naj bi neupravičeno izhajala iz njenega razlikovalnega učinka.
15 Glede preizkusa podobnosti nasprotujočih si znamk je odbor za pritožbe izvedel primerjavo med, na eni strani, znamko, za katero se zahteva registracija, in, na drugi strani, prejšnjo znamko Skupnosti št. 91991, kot reprezentativno znamko drugih prejšnjih znamk. Menil je, da je ta znamka Skupnosti pridobila razlikovalni učinek zaradi uporabe in prepoznavnosti/ugleda/slovesa neke druge prejšnje znamke, katere oblika je pravzaprav enaka obliki znamke Skupnosti št. 91991.
16 Odbor za pritožbe je poudaril, da sta bili obe sporni znamki oblikovani kot jelka, predstavljena z vejami, oblikovanimi z izrastki in krivuljami na straneh, in zelo kratkim deblom, postavljenim na širši del v obliki podstavka.
17 Opozoril je, da pojmovna podobnost lahko vodi k verjetnosti zmede, zlasti če ima prejšnja znamka poseben razlikovalni učinek bodisi sama po sebi bodisi zaradi prepoznavnosti, ki jo ima v javnosti.
18 Po mnenju odbora za pritožbe se zdi v luči predloženih dokazov, da je bila prejšnja znamka prepoznavna vsaj v delu Skupnosti, zlasti v Italiji, kjer je bil njen tržni delež ocenjen na več kot 50 %, in da je bila daljši čas v uporabi na tem ozemlju.
19 Iz teh dejstev je sklepal, da bi pojmovna podobnost dveh spornih znamk lahko vsaj v Italiji ustvarila verjetnost zmede v zavesti zadevne javnosti. Razlike med spornima znamkama, ki temeljijo predvsem na dejstvu, da jelka znamke, za katero se zahteva registracija, vsebuje okvir, v katerem je risba animiranega lika, ter besedni element „aire limpio“, ne bi omogočale, da se prepreči ta verjetnost zmede, kajti znamko, za katero se zahteva registracija, bi lahko zadevna javnost razumela kot zabavno in animirano različico prejšnje znamke.
Predlogi strank
20 Tožeča stranka predlaga Sodišču prve stopnje, naj:
– razveljavi točki 1 in 3 izreka izpodbijane odločbe v delu, v katerem, prvič, delno razglasi za nično odločbo oddelka za ugovore in zavrne registracijo znamke, ki se je zahtevala za proizvode iz razredov 3 in 5, ter drugič, nalaga vsaki od strank, naj nosi stroške, ki jih je priglasila za postopek z ugovorom in pritožbo;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
21 UUNT in intervenient predlagata Sodišču prve stopnje, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
22 Tožeča stranka se sklicuje na dva tožbena razloga, in sicer na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in na kršitev člena 73 iste uredbe.
Prvi tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
23 Tožeča stranka zatrjuje, da je presoja odbora za pritožbe glede podobnosti spornih znamk napačna. Med tema znamkama naj ne bi obstajala nobena podobnost in ugotovitve glede razlikovalnega učinka prejšnje znamke naj bi bile zato neuporabne.
24 Dve znamki naj bi si bili podobni, če s stališča zadevne javnosti med njima obstaja vsaj delna enakost glede njunega vidnega, slišnega in pojmovnega vidika. Glede sestavljenih znamk bi bilo treba preveriti, ali se podobnost nanaša na element, ki je primeren za določitev celotnega vtisa, ki ga ustvarjata ti znamki, namreč element, ki lahko sam prevlada v podobi te znamke, ki si jo ciljna javnost zapomni. Pri presoji prevladovanja enega ali več določenih sestavnih delov sestavljene znamke je treba še posebej upoštevati bistvene značilnosti vsakega od sestavnih delov. Če se podobnost nanaša na opisni element za zadevne proizvode, ne bi mogla prevladati nad celotnim vtisom, ki ga ustvari ta znamka, in torej ne bi bilo mogoče sklepati, da sta si znamki podobni.
25 Odbor za pritožbe naj ne bi upošteval teh načel, ker naj bi se skliceval zgolj na obstoj „najmanjšega skupnega imenovalca“ med nasprotujočima si znamkama, ne da bi preizkusil vidno, slišno in pojmovno podobnost in ne da bi določil pomen elementa, ki bi bil morebiti podoben v splošnem vtisu, ki ga je ustvarila sestavljena znamka, katere registracija se zahteva.
26 Najprej, prejšnja znamka naj na slišni ravni ne bi obsegala nobenega besednega elementa. Vsaka slišna podobnost naj bi bila torej izključena.
27 Nato, prejšnja znamka naj bi bila na vidni ravni sestavljena iz naturalistične upodobitve obrisa jelke, postavljene na kvadratni podstavek, medtem ko naj bi bila znamka, katere registracija se zahteva, zasnovana s skico šaljivega lika s posebnim videzom, ogrnjenim v oblačilo, katerega obris v zelo abstraktni obliki spominja na jelko in ki usmeri pozornost potrošnika na besedni element „aire limpio“. V znamki, katere registracija se zahteva, naj bi torej na enak način prevladovala ta šaljivi lik in besedni element „aire limpio“, kar torej izključuje vsako vidno podobnost.
28 Končno, na pojmovni ravni naj sama podobnost med obrisoma dveh znakov ne bi omogočala sklepa o obstoju podobnosti. Okoliščina, da obris šaljivega lika lahko spominja na obliko jelke, naj bi bila brez učinka, kajti podobnosti obrisa niso pojmovne podobnosti. Poleg tega naj bi bil obris potisnjen v ozadje, ker je oblika jelke, ki je spremenjena s podobo šaljivega lika, postala zgolj plašč ali zgolj ogrinjalo tega lika, prej kot podoba jelke.
29 Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da ne obstaja nikakršna podobnost med znamkama.
30 Tožeča stranka podredno dodaja, da če je bila priznana pojmovna podobnost, naj se podobnost ne bi nanašala na prevladujoči element znamke, kajti obris jelke ne bi mogel prevladati nad celotnim vtisom, ki ga ustvarja znamka, katere registracija se zahteva, v kateri naj bi prav nasprotno prevladala izmišljena in nenavadna predstava šaljivega lika in napis „aire limpio“. Poleg tega naj bi obris opisoval proizvode, označene z znamko, katere registracija se zahteva, in torej v skladu s sodno prakso ne bi mogel prevladati nad celotnim vtisom, ki ga ustvarja ta zamka.
31 Tožeča stranka še bolj podredno zatruje, da če Sodišče prve stopnje ne izključi vse podobnosti med nasprotujočima si znamkama, kljub temu ni nobene verjetnosti zmede, kajti znamka, katere registracija se zahteva, naj bi bila zadosti oddaljena od prejšnje znamke.
32 Poleg tega po mnenju tožeče stranke prejšnja znamka ne more imeti široke zaščite, ker ima zgolj majhen razlikovalni učinek.
33 Po eni strani naj bi imela prejšnja znamka nezadosten razlikovalni učinek iz treh razlogov. Prvič, obris jelke naj bi opisoval proizvode, kot so dezodoranti in osvežilci zraka. Ta presoja naj bi bila potrjena s „Smernicami za preizkus znamk proizvodov in storitev“ Patentnega urada Združenega kraljestva. Drugič, prejšnja znamka naj bi bila pravzaprav sestavljena zgolj iz oblike proizvoda, ki se trži v tej obliki. V skladu s sodno prakso torej bistveni namen znamke ne bi mogel biti izpolnjen, če se zadevni znak zamenjuje z videzom proizvoda. V obravnavani zadevi naj bi šlo za tak primer, ker so zadevni proizvodi sestavljeni zgolj iz ploščate tablice iz poroznega, nemastnega materiala, na katero je nanesena aromatična sestavina in katere obris ustreza obrisu znamke, površina teh proizvodov pa je v celoti prekrita z znamko. Tretjič, oblika, ki jo predstavlja obris jelke, naj bi bila nujna za doseg tehničnega učinka, ki se želi s proizvodom doseči. Torej na podlagi določb člena 7 Uredbe št. 40/94 se oblike, ki so nujne za doseg tehničnega učinka, ne registrirajo kot znamke. Poleg tega naj bi opis funkcij proizvoda, kot je naveden v prijavi ameriškega patenta, ki jo je predložil intervenient, dokazoval, da stožčasta oblika drevesa, ki jo je uporabil intervenient, izpolnjuje tehnično funkcijo, namreč postopno in delno ekstrakcijo dezodoranta, ki bi bila zlahka dosežena z obliko, kot je oblika jelke, obliko, ki naj bi se prav tako pojavila v skici patenta. Tožeča stranka na podlagi tega meni, da skuša sedaj intervenient uporabljati pravice iz znamke, da bi tretjim prepovedal rabo oblike, sicer zaščitene s patentom.
34 Po drugi strani majhen razlikovalni učinek prejšnje znamke ne bi mogel biti naknadno povečan zaradi povečane prepoznavnosti, ki jo je pridobil z uporabo znamke v Italiji. Tožeča stranka glede na to poudarja, da v skladu s sodno prakso prepoznavnost znamke ne more biti dokazana zgolj na podlagi splošnih in abstraktnih podatkov, kot so določeni odstotki, in da utemeljitve, povezane s prometom in oglaševalskimi naložbami, niso take vrste, da bi lahko določale razlikovalni učinek znamke.
35 Ugotovitve odbora za pritožbe glede priznanja prepoznavnosti prejšnje znamke, naj bi imele več napak.
36 Prvič, ugotovitev pridobljenega razlikovalnega učinka prejšnje znamke v Italiji ne bi mogla biti utemeljena zgolj s splošnimi podatki glede obsega oglaševanja in prometa, predvsem ker gre za proizvod široke porabe in po nizkih cenah. Količina prodanih proizvodov torej naj ne bi imela enake dokazne moči kot količina prodanih trajnih, prestižnih ali visokokakovostnih proizvodov.
37 Drugič, UUNT naj bi se napačno oprl na dejstvo, da je prodaja intervenientovega dezodoranta v Italiji večja od prodaje drugih dezodorantov za vozila in naj bi pomenila del trga, ki je večji od 50 %. Promet iz tromesečnega poročila družbe Nielsen, ki je naveden v zapriseženi izjavi intervenientovega prokurista, naj se ne bi nanašal na proizvod, ki ga krije znamka Skupnosti št. 91991, ampak naj bi se nanašali predvsem na proizvode z imenom „arbre magique“, ki se tržijo pod drugo znamko, kot je znamka št. 91991. Poleg tega naj bi se ta promet nanašal na leti 1997 in 1998, kar pomeni obdobje, veliko poznejše od dneva vložitve prijave znamke Skupnosti. Zneski v zvezi s stroški oglaševanja za leti 1996 in 1997 naj bi bili neustrezni iz istih razlogov, kajti ti oglasi se nanašajo na dezodorante, ki imajo oznako „arbre magique“ in so nastali po 30. aprilu 1996, dnevu vložitve prijave znamke Skupnosti.
38 Tretjič, da bi ugotovila dolgotrajno uporabo prejšnje znamke v Italiji, naj bi se oddelek za ugovore in odbor za pritožbe napačno oprla na dejstvo, da se je znamka v Italiji uporabljala že dalj časa in je tam imela, dejansko v enaki obliki od leta 1954, zaščito na podlagi mednarodne registracije št. 178969. S tem naj bi torej napačno izenačili dan vložitve prijave znamke in začetek dejanske uporabe te znamke, medtem ko naj ne bi bil predložen noben dokaz glede rabe mednarodne znamke št. 178969 od njene registracije. Poleg tega naj bi se registracija št. 178969 nanašala na znamko, ki ima bel podstavek in besedni element „car freshner“, medtem ko naj bi se registracija št. 91991 nanašala na zgolj figurativno znamko. Poleg tega naj se registracija v razred 5 ne bi nanašala na dezodorantske proizvode, ki se obravnavajo v tem primeru, ampak na „dezinfekcijska sredstva, proizvode za kopanje, insekticide, kemijska sredstva“.
39 Posledično naj bi glede na majhen razlikovalni učinek prejšnje znamke ta imela manjšo zaščito in naj bi majhne razlike z znamko, katere registracija se zahteva, zadostovale za izključitev vsake verjetnosti zmede glede obeh znakov. Tako tudi če se prizna pojmovna podobnost, ta ne bi zadostovala za nastanek verjetnosti zmede. Podoba jelke naj dejansko ne bi bila domišljijski motiv in dokaz za prepoznavnost znamke št. 91991 naj ne bi bil predložen.
40 Tožeča stranka je na obravnavi prav tako predložila in se sklicevala na sodbo Tribunala Supremo (Višje sodišče, Španija) z dne 5. aprila 2005, ki naj bi ji dokončno podelilo pravice glede španske znamke Aire Limpio št. 2033859.
41 Tožeča stranka glede tega meni, da je odbor za pritožbe napačno priznal obstoj podobnosti med nasprotujočima si znamkama in razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo intervenientove znamke. Dejansko naj ne bi obstajala nobena verjetnost zmede v zavesti potrošnika.
42 UUNT zatrjuje, da mora biti celotna primerjava spornih znamk glede njune vidne, slišne ali pojmovne podobnosti utemeljena s celotnim vtisom, ki ga ta ustvarja, ob upoštevanju zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov. Po mnenju UUNT bi se moral postopek pred Sodiščem prve stopnje osredotočiti na to, kako bo italijanska javnost zaznala nasprotujoče si znamke.
43 UUNT poudarja, da prejšnjo znamko na vidni ravni sestavlja obris jelke na zelo kratkem deblu z neenakomernimi stranskimi obrisi, postavljen na širšo podlago v obliki podstavka. Znamka, katere registracija se zahteva, naj bi bila sestavljena iz šaljivega narisanega lika, katere zgornji del je trikotne oblike z nepravilnimi stranicami, ki na zgornjem delu spominja na jelko, postavljeno na podlago, ki jo predstavljata dva velika čevlja. V zgornjem delu trikotnika, naj bi bil v središču viden animiran obraz in dve roki, za kateri se zdi, da kažeta besedni izraz „aire limpio“ v stilizirani obliki. Nasprotujoči si znamki naj bi imeli skupne zunanje poteze, namreč risbo trikotnega videza z nepravilnimi stranicami, katere podlaga, po zožitvi, je sestavljena iz pravokotnega elementa. Kljub nasprotju, ki izhaja iz komičnega in animiranega sloga in iz besednega elementa „aire limpio“, ta grafični element daje videz prevladujočega značaja, ki je očiten v celotnem vtisu, ki ga daje ta znak, in naj bi pomembno prevladal nad besednim elementom, ki naj ne bi bil zelo jasno zaznaven.
44 Na slišni ravni bi lahko bila prejšnja znamka, kot popolnoma grafični znak, ustno prenesena zaradi opisa znaka, medtem ko naj bi bila znamka, katere registracija se zahteva, izražena z njenim besednim znakom, to je „aire limpio“.
45 Na pojmovni ravni UUNT zatrjuje, da bo ciljna javnost nasprotujoči si znamki poenotila v obris jelke z zelo kratkim deblom, katere veje so oblikovane z izboklinami in vboklinami, nameščene na kvadratnem elementu v obliki podstavka. UUNT meni, da italijanska javnost ne bo pripisala nobenega posebnega pomena izrazu „aire limpio“ in bo prepoznala oba znaka zgolj po pomenski vsebini obeh grafičnih predstav.
46 Glede ocene razlikovalnega učinka prejšnje znamke UUNT zatrjuje, da se slednja ne omejuje na predstavo jelke. Šlo naj bi za grafično predstavo bolj zapletenega pojma, namreč za obliko jelke z nekaterimi posebnimi značilnostmi, kot so izbokline in vbokline, zelo kratko deblo in na kvadratno podlago kot podstavek.
47 Glede stališča, v skladu s katerim naj bi bila oblika jelke običajno uporabljena za trženje osvežilcev zraka, naj tožeča stranka ne bi med postopkom pred UUNT navedla nobenega elementa, ki bi dokazoval, da bi bila ciljna javnost na italijanskem trgu za tovrstne proizvode navajena na uporabo figur, katerih oblika kaže podobnosti z obrisom jelke.
48 Če mora biti oblika proizvoda dejansko ožja v zgornjem delu kot v spodnjem, naj tehnični učinek, ki se želi doseči, ne bi potreboval oblike, ki ustreza konceptu prejšnje znamke, ampak bi se lahko dosegel s preprostim trikotnikom z ravnimi in pravilnimi stranicami ali s figuro, ožjo v zgornjem delu kot v spodnjem. Oblika prejšnje znamke naj torej ne bi bila edini način, da se doseže ta učinek.
49 Glede presoje verjetnosti zmede UUNT poudarja, da ker so v obravnavanem primeru zadevni proizvodi v vsakdanji potrošnji, povprečen potrošnik ne posveča posebne pozornosti ob njihovem nakupu.
50 Ob upoštevanju pomena obrisa jelke pri uporabi figurativne znamke z besednim elementom „arbre magique“ v Italiji ter prevlade grafičnega elementa UUNT meni, da je treba tako izraz „arbre magique“ kot njen vseprisotni in nenavadni grafični element (ki ustreza videzu prejšnje znamke, na kateri temelji izpodbijana odločba) obravnavati, kot da sta navedeni javnosti splošno znana in ju pogosto uporablja. UUNT posledično meni, da je odbor za pritožbe pravilno priznal, da ima prejšnja znamka Skupnosti, na kateri temelji ta odločba, v Italiji poseben razlikovalni učinek.
51 UUNT dodaja, da so se oglasi predvajali pred dnem vložitve prijave za registracijo in da tako velik del trga ne more biti pridobljen zelo hitro. Torej je težko verjeti, da je bila prodaja v letu 1996 manj pomembna.
52 Končno, UUNT meni, da bi na podlagi načela, navedenega v sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL (C-251/95, Recueil, str. I-6191, točka 24), pojmovna podobnost med spornima znamkama lahko povzročila v Italiji, kjer ima prejšnja znamka poseben razlikovalni učinek, verjetnost zmede, ki jo stilne in risarske razlike med znamkama ne bi mogle preprečiti. Znamka, katere registracija se zahteva, bi namreč lahko bila razumljena kot zabavna in animirana različica prejšnje znamke, ki jo ciljna javnost dobro pozna.
53 Intervenient najprej poudari, da elementi, ki razlikujejo zadevni znamki, ne spremenijo splošnega vtisa podobnosti.
54 Proizvodi, ki jih opisujeta sporni znamki, naj bi se prodajali v samopostrežnih bencinskih črpalkah ali v supermarketu in naj bi bili kupljeni zelo na hitro in brez predhodnega razmišljanja. Potrošnik naj bi bil torej pozoren na prvi element, ki mu pride na pamet, ko opazuje znamke, namreč obris jelke.
55 Na slišni ravni naj bi bila razlika, ki jo ustvari napis „aire limpio“, brez pomena za odločitev potrošnika, kajti ta naj bi bil pozoren zgolj na videz ali zunanjo predstavitev proizvoda.
56 Končno, nasprotujoča si znaka naj bi si bili podobna tudi na pojmovni ravni, ker naj bi uporabljala enaki podobi, ki se skladata glede predstavljene ideje, namreč obrisa majhne jelke, identificirajo proizvod in razkrijejo njegovo trgovsko poreklo potrošnikom.
57 Intervenient nasprotuje tudi opisu, ki ga je predložila tožeča stranka, znamke, katere registracija se zahteva, kot da je reprodukcija šaljivega lika.
58 Poleg tega se povsem opisni značaj obrisa jelke za osvežilce zraka ali dezodorante ne bi smel navajati brez dokaza, ki bi utemeljeval, da je ta obris postal običajen na vsakem od upoštevnih tržišč in/ali da so sodišča zadevnih držav določila, da ni bil veljaven kot znamka.
59 Intervenient soglaša tudi z oceno odbora za pritožbe, ki meni da je obstoj verjetnosti zmede povečan zaradi velikega razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki izhaja iz njene prepoznavnosti.
60 Intervenient izpodbija stališče, v skladu s katerim naj bi se na eni strani prejšnja znamka ujemala z obliko proizvoda in naj bi bila na drugi strani ta oblika potrebna, da se doseže tehnični učinek. Najprej, to stališče bi bilo treba zavrniti, ker naj bi bilo navedeno prvič pred Sodiščem prve stopnje. Nato, prejšnje znamke v vsakem primeru niso tridimenzionalne znamke, ampak figurativne znamke, zato naj ta očitek ne bi bil upošteven. Končno, grafični elementi, ki jih zahtevajo intervenientove znamke, naj ne bi predstavljali oblike, ki je potrebna za trženje proizvoda.
61 Odbor za pritožbe naj bi prav tako pravilno ocenil, da se je razlikovalni učinek prejšnje znamke pridobil z njeno uporabo, in nasprotnih stališč ni mogoče upoštevati.
62 Intervenient dodaja glede tega več utemeljitev.
63 Prvič, rezultati prodaje naj ne bi izgubili dokazne vrednosti zaradi preprostega dejstva, da gre v obravnavanem primeru za proizvode vsakdanje potrošnje.
64 Drugič, odstotek prodaje proizvodov na italijanskem trgu naj bi bil dopolnjen z drugimi dokazi glede prepoznavnosti/slovesa znamk na trgu.
65 Tretjič, četudi je res, da se poročilo družbe Nielsen sklicuje na leti 1997 in 1998, naj bi njegova vsebina v luči drugih predloženih dokazov omogočala domnevo, da so bili v letih neposredno pred tem odstotki prodaje proizvodov, ki so se tržili pod intervenientovimi znamkami, verjetno podobni tistim iz obdobja od 1997 do 1998. Poleg tega se za določitev razlikovalnega učinka prejšnje nacionalne znamke, navedene zoper prijavo poznejše znamke, tega ne bi smelo storiti ne glede na dokaz, ki potrjuje uporabo nacionalne znamke, navedene v podporo ugovoru, med obdobjem, ki je neposredno sledil datumu vložitve prijave znamke Skupnosti, in pred datumom, ko je bil vložen ugovor.
66 Intervenient meni, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je obstajala verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 glede proizvodov, ki sodijo v razreda 3 in 5.
Presoja Sodišča prve stopnje
– Uvodne ugotovitve
67 V skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 se ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v zavesti javnosti na ozemlju, na katerem je zaščitena prejšnja znamka. Poleg tega je treba na podlagi člena 8(2)(a) Uredbe št. 40/94 kot prejšnje znamke šteti znamke Skupnosti, znamke, registrirane v državi članici, ali znamke, ki so bile predmet mednarodne registracije, z datumom zahtev za registracijo, ki je pred datumom zahteve za registracijo znamke Skupnosti.
68 Tudi če člen 8 Uredbe št. 40/94 ne vsebuje določbe, ki bi bila podobna določbi iz člena 7(2), v skladu s katero za zavrnitev registracije znamke zadošča, da absolutni razlog za zavrnitev obstaja samo v delu Skupnosti, je treba ugotoviti, da se tudi v tej zadevi uporabi enaka rešitev. Iz tega sledi, da je treba registracijo zavrniti, pa čeprav relativni razlog za zavrnitev obstaja samo v delu Skupnosti (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 2004 v zadevi Mühlens proti UUNT – Zirh International (Sir proti ZIRH), T-355/02, Recueil, str. II-791, točka 36, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Wassen International proti UUNT – Stroschein Gesundkost (Selenium Spezial A-C-E proti SELENIUM ACE), T-312/03, ZOdl., str. II-2897, točka 29).
69 V obravnavanem primeru je bil ugovor zoper registracijo utemeljen s številnimi intervenientovimi znamkami s podobo jelke. Odbor za pritožbe se pri preizkusu tega ugovora sklicuje predvsem na znamko Skupnosti št. 91991 kot na reprezentativno znamko drugih znamk, navedenih v podporo ugovoru.
70 V izpodbijani odločbi je odbor za pritožbe menil, da sta si bili nasprotujoči si znamki podobni zlasti na pojmovni ravni in da je obstajala verjetnost zmede. Ta sklep je izhajal iz ugotovitve, na podlagi katere je imela prejšnja znamka Skupnosti št. 91991 v obliki jelke, zaščitena od 1. aprila 1996, poseben razlikovalni učinek v Italiji. Ta ugotovitev sama je temeljila na sprejetju dolgotrajne uporabe in prepoznavnosti mednarodne znamke ARBRE MAGIQUE, ki je bila predstavljena v obliki jelke in je poleg tega vključevala besedni element, v Italiji.
71 Treba je torej predhodno preizkusiti, ali je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je prejšnja znamka Skupnosti št. 91991 lahko pridobila poseben razlikovalni učinek tako zaradi dolgotrajne uporabe druge registrirane znamke, namreč znamke ARBRE MAGIQUE, kot tudi zaradi dolgotrajne uporabe v Italiji, da bi tam ta znamka lahko štela kot prepoznavna.
– Poseben razlikovalni učinek prejšnje znamke Skupnosti
72 Najprej je treba poudariti, da sodna praksa prizna, da ima znamka poseben razlikovalni učinek, bodisi sama po sebi bodisi zaradi prepoznavnosti v javnosti (sodba SABEL, točka 52 zgoraj, točka 24).
73 Zatem je treba opozoriti, da lahko pridobitev razlikovalnega učinka ene znamke izhaja tudi iz njene uporabe kot dela druge registrirane znamke. Zadostuje, da kot posledico te uporabe upoštevna javnost dejansko zazna proizvod ali storitev, označen s prejšnjimi znamkami, kot da izvira iz določenega podjetja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. julija 2005 v zadevi Nestlé, C-353/03, ZOdl., str. I-6135, točki 30 in 32).
74 Torej je treba prav tako priznati, da se lahko poseben razlikovalni učinek znamke pridobi zaradi njene dolgotrajne uporabe in zaradi njene prepoznavnosti kot dela druge registrirane znamke, če ciljna javnost dejansko zazna znamko, kot da označuje izvor proizvodov iz določenega podjetja.
75 V obravnavanem primeru je treba torej na vprašanje, ali je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je prejšnja znamka Skupnosti št. 91991 lahko pridobila poseben razlikovalni učinek zaradi njene uporabe kot dela druge registrirane znamke, odgovoriti pritrdilno ob domnevi, da se prejšnja znamka Skupnosti št. 91991 lahko šteje kot del znamke ARBRE MAGIQUE.
76 Glede na to je odbor za pritožbe pravilno ocenil, da videz/podoba/upodobitev obrisa jelke, ki ima v znamki ARBRE MAGIQUE pomembno in celo prevladujočo vlogo, ustreza znaku prejšnje znamke Skupnosti št. 91991. Posledično je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je bila prejšnja znamka Skupnosti št. 91991 del prejšnje znamke ARBRE MAGIQUE. Tako je prva znamka lahko pridobila razlikovalni učinek zaradi njene uporabe kot dela druge znamke.
77 Posledično je odbor za pritožbe pravilno preizkusil vse dokaze v zvezi z uporabo in prepoznavnostjo znamke ARBRE MAGIQUE, da bi ugotovil dolgotrajno uporabo, prepoznavnost in s tem posebni razlikovalni učinek enega dela te, namreč prejšnjo znamko Skupnosti št. 91991.
78 V obravnavanem primeru glede tako imenovanega preizkusa dokazov, ki ga opravi odbor za pritožbe, je pravilno, da izpodbijana odločba določa, da izhaja iz dokaznih elementov v spisu, namreč zlasti dokumentacije, predložene 8. novembra 1999 v okviru ugovora, ki ga je vložil intervenient, da se je kot del registrirane znamke, namreč znamke ARBRE MAGIQUE, prejšnja znamka št. 91991 dolgotrajno uporabljala v Italiji, je tam prepoznavna in ima s tem poseben razlikovalni učinek.
79 Izpodbijana odločba tako upošteva dolgotrajno uporabo znamke ARBRE MAGIQUE in dejstvo, da letna prodaja proizvodov, ki se tržijo pod to znamko, presega 45 milijonov enot in da je prodaja v Italiji tako pomenila del trga, ki presega 50 % v letih 1997 in 1998. Poleg tega izpodbijana odločba upošteva dejstvo, da so stroški oglaševanja v Italiji za promocijo teh proizvodov v letu 1996 in 1997 presegli 7 milijard italijanskih lir (to je 3.615.198,29 evra).
80 Okoliščina, da se promet nanaša na leti 1997 in 1998 ter da se stroški oglaševanja nanašajo na leti 1996 in 1997, to je datuma po dnevu, ko je tožeča stranka vložila prijavo za registracijo znamke, namreč 30. aprila 1996, ne zadošča, da se tem elementom vzame njihova dokazna moč za ugotavljanje prepoznavnosti prejšnje znamke št. 91991.
81 V skladu s sodno prakso se namreč lahko podatki, poznejši od dneva vložitve prijave znamke Skupnosti, upoštevajo, če omogočajo sklepanje o položaju, kakršen je bil na ta datum (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 2005 v zadevi BIC proti UUNT (Oblika vžigalnika na kresilni kamen), T-262/04, ZOdl., str. II‑5959, točka 82; glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Alcon proti UUNT, C-192/03 P, ZOdl., str. I-8993, točka 41, in zgoraj navedeno sodno prakso). Take okoliščine lahko omogočijo, da se potrdi ali bolje presodi obseg uporabe zadevne znamke v upoštevnem obdobju (glej po analogiji sklep Sodišča z dne 27. januarja 2004 v zadevi Mer Technology, C-259/02, Recueil, str. I-1159, točka 31).
82 Odbor za pritožbe je torej lahko pravilno menil, da so take naknadne okoliščine omogočale sklep o položaju, ki je nastal na dan vložitve prijave za registracijo znamke, ki jo je predložila tožeča stranka, in potrditev prepoznavnosti znamke št. 91991 z istega dne.
83 Tako je treba zlasti poudariti, da je bil 50-odstotni tržni delež v letu 1997 in 1998 lahko dosežen zgolj postopoma. Odbor za pritožbe se torej ni zmotil, ko je v bistvu ugotovil, da položaj ni bil občutno drugačen leta 1996.
84 Okoliščina, da naj bi šlo za podatke, poznejše od dne, ko je tožeča stranka vložila prijavo za registracijo znamke, namreč 30. aprila 1996, torej ne zadošča, da se jim odvzame dokazna moč glede ugotavljanja prepoznavnosti prejšnje znamke št. 91991.
85 Poleg tega se zavrne stališče tožeče stranke, v skladu s katerim naj bi odbor za pritožbe napačno priznal poseben razlikovalni učinek prejšnje znamke v Italiji s sklicevanjem zgolj na splošne navedbe glede obsega oglaševanja in prometa. V skladu s sodno prakso, na katero se sklicuje tožeča stranka, razlikovalni učinek znamke seveda ne more biti dokazan zgolj na podlagi splošnih in abstraktnih podatkov, kot so določeni odstotki (sodba Sodišča z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips, C-299/99, Recueil, str. I-5475, točka 62). V vsakem primeru je treba poudariti, prvič, da se ta sodna praksa nanaša na pridobitev razlikovalnega učinka znamke, ki je predmet zahteve za registracijo, in ne, kot v obravnavanem primeru, na oceno prepoznavnosti registrirane znamke, ki je že pridobila razlikovalni učinek. Drugič, da bi se v obravnavanem primeru dokazala prepoznavnost znamke, odbor za pritožbe ni upošteval zgolj splošnih navedb, kot so določeni odstotki, ampak tudi dolgotrajno uporabo znamke ARBRE MAGIQUE, ki je poleg tega tožeča stranka ni izpodbijala.
86 Prav tako je treba zavrniti trditev tožeče stranke, v skladu s katero naj bi se odbor za pritožbe napačno opiral na dejstvo, da je imela prejšnja znamka zaščito v bistvu v enaki obliki od leta 1954 na podlagi registracije št. 178969. Tožeča stranka ne more učinkovito zatrjevati, da je odbor za pritožbe izenačil datum prijave znamke z datumom dejanske uporabe znamke CAR FRESHNER št. 178969, ne da bi bil predložen kakršen koli dokaz glede njene uporabe od njene registracije. Namreč, kot je že UUNT poudaril in potrdil na obravnavi, se je odbor za pritožbe opiral na dokazano uporabo znamke ARBRE MAGIQUE v Italiji in ne na uporabo znamke CAR FRESHNER. Izpodbijana odločba brez dvoma ugotavlja, da je bila znamka CAR FRESHNER registrirana od leta 1954, vendar se glede dolgotrajne uporabe sklicuje na znamko ARBRE MAGIQUE.
87 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ocenil, da sta bili dolgotrajna uporaba in prepoznavnost znamke ARBRE MAGIQUE, in posledično znamke št. 91991 v Italiji, ki se lahko zaznavata, kot da označujeta poreklo proizvodov iz določenega podjetja, zadostno dokazani.
88 Ob upoštevanju prepoznavnosti prejšnje znamke Skupnosti št. 91991 v Italiji, ki izhaja zlasti iz njene dolgotrajne uporabe kot dela znamke ARBRE MAGIQUE, in prepoznavnosti zadnje na tem ozemlju, je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni storil napake, ko je ugotovil njen poseben razlikovalni učinek v Italiji.
– Podobnost proizvodov
89 V obravnavanem primeru ugotovitve izpodbijane odločbe o podobnosti proizvodov, označenih s prejšnjo znamko in z znamko, katere registracija se zahteva za razreda 3 in 5, stranke niso izpodbijale.
90 Poleg tega je stališče tožeče stranke, da se mednarodna registracija znamke CAR FRESHNER za proizvode iz razreda 5 ne nanaša na dezodorante, ki se obravnavajo v tem primeru, ampak na „dezinfekcijska sredstva, proizvode za kopanje, insekticide, kemijska sredstva“, neutemeljeno. Ni izpodbijano namreč, da je bila ta znamka prav tako registrirana za „proizvod[e] za očiščenje zraka […], parfum[e], eterična olja […]“ iz razreda 3.
– Podobnost znamk
91 V skladu s sodno prakso sta si znamki na splošno podobni, ko za upoštevno javnost med njima obstaja vsaj delna podobnost pri enem ali več upoštevnih vidikih (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN proti Matratzen Markt Concord), T-6/01, Recueil, str. II-4335, točka 30).
92 V obravnavanem primeru je na vidni ravni grafični element, vključen v znamko, katere registracija se zahteva, očitno prevladujoč v splošnem vtisu, ki ga daje znak, in ga na opazen način prenese na besedni element. Poimenovanje „aire limpio“ je ob upoštevanju uporabljenih malih črk in njegove vključitve v risbo, ki upodablja jelko, precej zabrisano v primerjavi z grafičnim elementom.
93 V nasprotju z navedbami tožeče stranke celotni vtis, ki je ustvarjen z grafiko, ni vtis šaljivega lika, ampak vtis podobe, ki spominja na jelko. Slika obraza in rok šaljivega lika je vključena v osrednji del jelke in v spodnjem delu, slika dveh čevljev, razmaknjenih za 180 stopinj, prevzame obliko podstavka. Komični in animirani slog, ki se kaže pod potezami tega lika, daje domišljijski vtis grafični upodobitvi jelke, zato lahko znamko, katere registracija se zahteva, javnost razume kot zabavno in animirano različico prejšnje znamke. Znamka, katere registracija se zahteva, je torej sestavljena iz znaka, katerega prevladujoči element je obris, ki pripada jelki, ki sestavlja prejšnjo znamko. Zlasti ta element bo potrošnik zaznal in bo določil njegovo izbiro, še toliko bolj, ker gre v obravnavanem primeru za proizvode vsakdanje potrošnje, ki se prodajajo v samopostrežnih trgovinah.
94 Grafični videz, ki ustreza jelki, se torej na vidni ravni kaže kot prevladujoči element v celotnem vtisu, ki ga ustvari znamka, katere registracija se zahteva.
95 Na pojmovni ravni se oba zadevna znaka ujemata z obrisom jelke. Ob upoštevanju vtisa, ki pri tem nastane, in dejstva, da izraz „aire limpio“ nima posebnega pomena pri italijanski javnosti, je treba potrditi njuno pojmovno podobnost.
96 Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe pravilno ocenil, da so bili naprotujoči si znaki, ob uporabi slik, ki se ujemajo v predstavljeni ideji, namreč obrisu jelke, podobni na pojmovni ravni. Na slišni ravni obstaja razlika, ki izhaja iz dejstva, da se lahko prejšnja znamka, ki je popolnoma grafična, prenese ustno zaradi opisa znaka, medtem ko se znamka, ki je predmet zahteve za registracijo, lahko izrazi ustno z navedbo besednega elementa, namreč „aire limpio“.
– Verjetnost zmede
97 Glede na ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede pomeni verjetnost, da bi lahko javnost razumela, da zadevno blago ali storitve ponuja isto podjetje ali, v zadevnem primeru, ekonomsko povezana podjetja. V skladu s to isto sodno prakso je treba verjetnost zmede presojati celovito, glede na to, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh dejavnikov, značilnih za to zadevo, predvsem soodvisnost med podobnostjo znakov in podobnostjo označenega blaga ali storitev (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (Giorgi proti GIORGIO BEVERLY HILLS), T-162/01, Recueil, str. II-2821, točke od 30 do 32).
98 Celovita presoja verjetnosti zmede glede vidne, slišne ali pojmovne podobnosti med nasprotujočimi si znaki temelji na njihovem celotnem vtisu, upoštevajoč zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2003 v zadevi Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (PASH proti BASS), T-292/01, Recueil, str. II-4335, točka 47).
99 Poleg tega je treba poudariti, da je verjetnost zmede toliko večja, kolikor se razlikovalni učinek prejšnje znamke pokaže za pomembnega. Torej naj ne bi bilo izključeno, da bi pojmovna podobnost, ki je posledica dejstva, da znamki uporabljata podobi, ki se ujemata v pomenski vsebini, lahko povzročila verjetnost zmede v primeru, ko ima prejšnja znamka posebni razlikovalni učinek, bodisi sama po sebi bodisi zaradi prepoznavnosti v javnosti (sodba SABEL, točka 52 zgoraj, točka 24).
100 V obravnavanem primeru, glede na dejstvo, da so zadevni proizvodi proizvodi vsakdanje potrošnje, je upoštevna javnost povprečen potrošnik, ki šteje za normalno obveščenega in razumno pazljivega ter preudarnega. Povprečen potrošnik zadevnih proizvodov ne bo kazal posebne pazljivosti pri njihovem nakupu.
101 Potrošnik bo običajno sam izbral zadevne proizvode in se bo torej zanesel zlasti na podobo znamke, uporabljene na tem proizvodu, namreč na jelko.
102 Posledično ob upoštevanju na eni strani podobnosti zadevnih proizvodov ter vidne in pojmovne podobnosti zadevnih znamk in na drugi strani ob upoštevanju dejstva, da ima prejšnja znamka poseben razlikovalni učinek v Italiji, je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni napačno sklepal o obstoju verjetnosti zmede.
103 Trditve tožeče stranke ne omajajo tega sklepa.
104 Prvič, stališče tožeče stranke, v skladu s katerim ima prejšnja znamka majhen razlikovalni učinek, ker naj bi obris jelke opisoval zadevne proizvode, ni utemeljeno. Namreč, kot tudi UUNT upravičeno poudarja, prejšnja znamka ni edina stvarna predstava jelke. Predstavljena jelka je stilizirana in prikazuje druge posebne značilnosti: ima zelo kratko deblo in je postavljena na kvadratno podlago kot podstavek. Poleg tega, kot je bilo že ugotovljeno, je ob upoštevanju njene prepoznavnosti prejšnja znamka pridobila poseben razlikovalni učinek. Poleg tega trditev tožeče stranke, ki izhaja iz smernic Patentnega urada Združenega kraljestva, ki naj bi potrjevale opisno naravo obrisa jelke za zadevne proizvode, ni upoštevno, kajti sistem znamk Skupnosti je samostojen sistem, sestavljen iz skupka pravil, ki zasleduje lastne cilje, pri čemer je njegova uporaba neodvisna od vseh nacionalnih sistemov in je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati samo na podlagi Uredbe št. 40/94, kot jo razlaga sodišče Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. maja 2005 v zadevi Grupo Sada proti UUNT – Sadia (Sadia proti Grupo Sada), T-31/03, ZOdl., str. II-1667, točka 84).
105 Drugič, treba je zavrniti trditve tožeče stranke, ki skušajo dokazati, da bi bilo treba zavrniti registracijo prejšnje znamke, kajti na eni strani je bila v bistvu sestavljena zgolj iz oblike proizvoda, ki se trži pod to znamko, in na drugi strani je bila oblika prejšnje znamke, namreč obris jelke, potrebna, da se doseže željeni tehnični učinek proizvoda. Tako se tožeča stranka v nobenem primeru ne more v okviru postopka z ugovorom sklicevati na absolutni razlog za zavrnitev, ki preprečuje, da bi nacionalni urad ali UUNT veljavno registrirala znak. Absolutnih razlogov za zavrnitev, naštetih v členu 7 Uredbe št. 40/94, ni treba preizkusiti v okviru postopka z ugovorom in tega člena ni med določbami, ki jih je treba upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 2004 v zadevi BMI Bertollo proti UUNT – Diesel (DIESEL proti dieselit), T-186/02, ZOdl., str. II-1887, točka 71).
106 Končno, tretjič, sodba Tribunala Supremo z dne 5. aprila 2005, ki jo je tožeča stranka predložila in navedla na obravnavi, ki ji je dokončno podelila pravice glede španske znamke Aire Limpio št. 2033859, ni pomembna v obravnavanem primeru. Namreč, kot je bilo že navedeno, je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati samo na podlagi Uredbe št. 40/94, kot jo razlaga sodišče Skupnosti (sodba Sadia proti Grupo Sada, točka 104 zgoraj, točka 84).
107 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, zavrniti kot neutemeljenega.
Drugi pritožbeni razlog, in sicer kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94
Trditve strank
108 Tožeča stranka zatrjuje, da je bila izpodbijana odločba sprejeta s kršitvijo člena 73 Uredbe št. 40/94.
109 Na podlagi tega člena in sodne prakse mora obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, tožeči stranki zagotoviti podatke, ki so potrebni, da se seznani, ali je ta odločba dobro utemeljena, in omogočiti sodišču Skupnosti, da preveri njeno zakonitost (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Institut für Lernsysteme proti UUNT – Educational Services (Ils proti ELS), T-388/00, Recueil, str. II-4301, točka 59).
110 Oddelek za ugovore v svoji odločbi z dne 25. februarja 2003 in odbor za pritožbe naj bi že omejila preizkus na eni strani na znamko, katere registracija se zahteva, in na drugi strani zgolj na registracijo Skupnosti št. 91991. Vendar naj bi se za upoštevanje obstoja relativnega razloga za zavrnitev prijave v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 odbor za pritožbe opiral tudi na dokumente v zvezi z drugimi znamkami. Posledično naj bi se tožbeni razlogi izpodbijane odločbe nanašali na prejšnje znamke, ki naj bi jih odbor za pritožbe sam izključil iz primerjalne analize za določitev obstoja verjetnosti zmede. Tožbeni razlogi izpodbijane odločbe naj bi bili torej nepopolni in odbor za pritožbe naj bi kršil člen 73 Uredbe št. 40/94.
111 UUNT ob podpori intervenienta odgovarja, da je tožeča stranka imela možnost ovreči vsebino dokumentov in dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločba za določitev prepoznavnosti in dolgotrajne uporabe znamke št. 91991 v Italiji, saj so bili ti dokumenti predloženi v postopku pred oddelkom za ugovore. Ta naj v nobenem primeru ne bi preverjal točnosti teh podatkov.
112 Glede dejstva, da naj bi se zgoraj navedeni dokumenti nanašali na znamko, ki je bila izključena iz primerjave iz ekonomskih razlogov postopka, naj ta izključitev ne bi v nobenem primeru pomenila, da naj ti dokumenti ne bi vplivali na mnenje, ki naj bi ga imela italijanska javnost o prejšnji znamki, na katero se opira izpodbijana odločba. Natančneje, UUNT ne bi nikoli razglasil, da je ta izključitev povzročila, da izpodbijani dokumenti ne bi bili upoštevani pri presoji znamke, na kateri temelji izpodbijana odločba, s strani italijanske javnosti, ker se obe navedeni znamki ujemata v grafičnem elementu. Izpodbijana odločba naj torej ne bi kršila procesnih pravic tožeče stranke, glede na to da bi se zadnja lahko izrekla o dokazih in dokumentih, ki so bili uporabljeni za določitev prepoznavnosti in dolgotrajne uporabe prejšnje znamke.
Presoja Sodišča prve stopnje
113 Na podlagi člena 73 Uredbe št. 40/94 morajo biti odločbe Urada obrazložene. Poleg tega določba 50(2)(h) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, str. 1), določa, da mora odločba odbora za pritožbe obsegati obrazložitev odločbe. Glede na to je treba ugotoviti, da ima obveznost tako določene obrazložitve enak obseg kot obveznost, ki izhaja iz člena 253 ES (sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi KWS Saat proti UUNT, C-447/02 P, ZOdl., str. I-10107, točka 64; sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 2004 v zadevi Sunrider Corporation proti UUNT – Vitakraft Werke Wührmann in Friesland Brands (VITRAKRAFT in VITA proti VITATASTE in BALANCE in BALANS proti META BALANCE 44), T-124/02 in T-156/02, Recueil, str. II-1149, točka 72).
114 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 ES, jasno in nedvoumno prikazati razlago avtorja akta. Dvojni namen te obveznosti je omogočiti, na eni strani, da se tožeče stranke seznanijo z utemeljitvijo ukrepov, sprejetih za zaščito njihovih pravic, in, na drugi strani, da sodnik Skupnosti nadzira zakonitost odločbe (sodbi Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C-350/88, Recueil, str. I-395, točka 15, in KWS Saat proti UUNT, točka 113 zgoraj, točka 65; sodba VITRAKRAFT in VITA proti VITATASTE in BALANCE in BALANS proti META BALANCE 44, točka 113 zgoraj, točka 73).
115 Poleg tega v skladu s členom 73 Uredbe št. 40/94 lahko odločbe UUNT temeljijo le na razlogih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe. Ta določba se nanaša tako na dejanske in pravne razloge kot na dokaze.
116 Vendar se pravica biti slišan nanaša na dejanske in pravne elemente, na katerih temelji odločitveni akt, toda ne na končno stališče, ki ga uprava želi sprejeti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE-Zentral (Solevita proti SALVITA), T-303/03, ZOdl., str. II-1917, točka 62).
117 V obravnavanem primeru izpodbijana odločba jasno in nedvoumno prikaže razlago odbora za pritožbe. Kot tudi izhaja iz besedila izpodbijane odločbe, ki izpostavi stališča, ki jih pred odborom za pritožbe navaja tožeča stranka, je slednja imela možnost izraziti stališče o vseh elementih, na katerih temelji izpodbijana odločba, kot tudi o tem, kako je odbor za pritožbe v okviru presoje uporabil dokazne elemente v zvezi z uporabo prejšnjih znamk.
118 Posledično kršitev člena 73 Uredbe št. 40/74 ni dokazana in je treba zavrniti tako drugi tožbeni razlog kot tudi tožbo v celoti.
Stroški
119 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
120 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenienta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Legal | Lindh | Wiszniewska-Białecka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. septembra 2006.