SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 21. junija 2018(1)
Združene zadeve C‑61/17, C‑62/17 in C‑72/17
Miriam Bichat (C‑61/17),
Daniela Chlubna (C‑62/17),
Isabelle Walkner (C‑72/17)
proti
Aviation Passage Service Berlin GmbH & Co. KG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Berlin (delovno sodišče dežele Berlin, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Kolektivni odpust – Direktiva 98/59/ES – Člen 2(4) – Pojem obvladujočega podjetja – Postopki za posvetovanje z delavci – Dokazno breme“
1. S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče zaprošeno za smernice glede razlage Direktive 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti(2) in zlasti glede vprašanja, ali je mogoče pojem „obvladujoče podjetje“ za namene člena 2(4) te direktive razlagati samo v povezavi z razmerjem de iure ali pa zadostuje tudi razmerje de facto.
Pravni okvir
Pravo EU
Listina
2. Člen 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(3) določa:
„Svoboda gospodarske pobude je priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.“
Direktiva 98/59
3. V uvodnih izjavah 2 in 11 Direktive 98/59 je navedeno:
„(2) ker je pomembno delavcem v primeru kolektivnih odpustov zagotoviti boljše varstvo ter pri tem upoštevati potrebe po uravnoteženem ekonomskem in socialnem razvoju v [Evropski uniji];
[…]
(11) ker je treba zagotoviti, da delodajalci izpolnjujejo obveznosti glede informiranja, posvetovanja in obveščanja, ne gleda na to ali odločitev o kolektivnih odpustih sprejme delodajalec ali obvladujoče podjetje“.
4. Člen 2 te direktive je edini člen oddelka II, naslovljenega „Informiranje in posvetovanje“. Kolikor je upoštevno za obravnavano zadevo, določa:
„1. Kadar delodajalec predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, mora pravočasno začeti posvetovanja s predstavniki delavcev, zato da doseže sporazum.
2. Posvetovanja morajo zajeti vsaj možnosti in načine, kako se izogniti kolektivnim odpustom ali zmanjšati število prizadetih delavcev in kako ublažiti posledice, tako da se uporabijo spremljajoči socialni ukrepi, usmerjeni med drugim na prezaposlitev ali preusposabljanje odpuščenih delavcev.
[…]
3. Da delodajalec predstavnikom delavcev omogoči dajanje konstruktivnih predlogov, jim mora med pogajanji pravočasno:
(a) zagotoviti vse relevantne podatke in
(b) jih v vsakem primeru pisno obvestiti o:
(i) razlogih za načrtovano odpuščanje;
(ii) številu kategorij delavcev, ki jih bo odpustil;
(iii) številu in kategorijah običajno zaposlenih delavcev;
(iv) obdobju, v katerem bo izvedel načrtovane odpuste;
(v) predlaganih merilih za izbor delavcev, ki jih bo odpustil, če ima po nacionalni zakonodaji in/ali praksi to pristojnost;
(vi) načinu izračunavanja odpravnin, ki niso določene v nacionalni zakonodaji in/ali praksi.
[…]
4. Obveznosti iz odstavkov 1, 2 in 3 se uporabljajo ne glede na to, ali je sklep o kolektivnih odpustih sprejel delodajalec ali obvladujoče podjetje.
Pri obravnavanju domnevnih kršitev zahtev glede informiranja, posvetovanja in obveščanja iz te direktive se ne upošteva obramba delodajalca, če se sklicuje na to, da mu podjetje, ki je sprejelo sklep, katerega posledica so kolektivni odpusti, ni dalo potrebnih informacij.“
5. Člen 6 navedene direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da so sodni in/ali upravni postopki za uveljavljanje obveznosti iz te direktive dostopni predstavnikom delavcev in/ali delavcem.“
Nacionalna zakonodaja
6. Člen 17 Kündigungsschutzgesetz (zakon o varstvu pred odpovedjo; v nadaljevanju: KSchG) je bil sprejet zaradi prenosa Direktive 98/59 v nacionalno zakonodajo. Kolikor je upoštevno za ta postopek, določa:
„[…]
(2) Delodajalec mora, kadar predvideva kolektivno odpuščanje, o katerem mora obvestiti [zvezni urad za delo] […], svetu delavcev pravočasno zagotoviti ustrezne informacije in ga pisno obvestiti zlasti o:
1. razlogih za načrtovano odpuščanje;
2. številu in kategorijah delavcev, ki jih bo odpustil;
3. številu in kategorijah običajno zaposlenih delavcev;
4. obdobju, v katerem bo izvedel načrtovane odpuste;
5. predvidenih merilih za izbor delavcev, ki jih bo odpustil;
6. načinu izračunavanja odpravnin.
Delodajalec in svet delavcev se posvetujeta vsaj o tem, kako se izogniti kolektivnim odpustom ali zmanjšati število prizadetih delavcev in kako ublažiti posledice.
[…]
Obveznosti glede informiranja, posvetovanja in obveščanja iz odstavkov od 1 do 3 se uporabljajo ne glede na to, ali je sklep o kolektivnih odpustih sprejel delodajalec ali obvladujoče podjetje. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da podjetje, odgovorno za kolektivni odpust, delodajalcu ni sporočilo potrebnih informacij.
[…]“
Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑61/17
7. Miriam Bichat, pritožnica v zadevi C‑61/17, je delala za družbo Aviation Passage Service Berlin GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: APSB), nasprotno stranko v postopku pred predložitvenim sodiščem, in za družbe, ki so bile njene predhodnice, na letališču Tegel v Berlinu.(4)
8. Status natančnega lastništva družbe APSB z dejanskega in pravnega vidika ni povsem jasen. Predložitveno sodišče navaja, da je ta organizacija podjetje, ki ga s pravnega vidika obvladuje podjetje z nazivom GlobalGround Berlin GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: GGB). To razmerje pa ne pomeni, da sta po nacionalnem pravu družbi GGB in APSB del iste skupine podjetij. Predložitveno sodišče navaja še, da z dejanskega vidika ugotavlja, da v času upoštevnih dogodkov iz postopka v glavni stvari družba GGB ni bila v položaju, v katerem bi lahko sama obvladovala postopke odločanja družbe APSB.
9. Družba GGB je 9. in 22. septembra 2014 družbo APSB obvestila, da bo ta morala zmanjšati svoje dejavnosti na letališču Tegel in da bo del njenega poslovanja prenesen na podjetje zunaj skupine. Posledično naj bi se naročila, dodeljena družbi APSB za opravljanje te dejavnosti, preklicala. Navedeno podjetje naj ne bi prevzelo nobenega člana osebja družbe APSB.
10. 22. septembra 2014 je potekala tudi skupščina delničarjev družbe APSB, na kateri je družba GGB kot edina članica z glasovalnimi pravicami sklenila, da morajo dejavnosti družbe APSB na, med drugim, letališču Tegel z 31. marcem 2015 v celoti prenehati.
11. Družba APSB je 2. januarja 2015 svet delavcev obvestila o svoji nameri o kolektivnem odpustu na podlagi tega, da jo je družba GGB septembra 2014 obvestila o preklicu svojih naročil. Dodala je, da je družba GGB ni seznanila z razlogi za ta preklic, vendar da sklepa, da so razlog neprestane velike izgube, za katere se je pokazalo, da jih ni mogoče zmanjšati. Razlog za te izgube naj bi bili visoki stroški plač in omejevalni sporazumi o razporedu dela.
12. Predstavniki delavcev so v odgovoru 14. januarja 2015 izrazili nezadovoljstvo zaradi neupravičeno premalo jasnih informacij in zahtevali pojasnila.
13. Družba APBS je 20. januarja 2015 sprejela operativni sklep o prenehanju svojih dejavnosti, pri čemer je 28. januarja 2015 o kolektivnem odpustu, ki je izhajal iz tega sklepa, obvestila Agentur für Artbeit (agencija za zaposlovanje). Načrtovano je bilo, da naj bi do tega odpusta prišlo najpozneje 31. marca 2015.
14. Družba APSB je 20. januarja 2015 opravila tudi sestanek s predstavniki zaposlenih, na katerem je v bistvu naštela iste razloge za odpust kot 2. januarja istega leta. Navedla je zlasti, da ji niso bili sporočeni natančni razlogi za odločitev družbe GGB za preklic naročil.
15. Predstavniki delavcev so 27. januarja 2015 sporočili, da nasprotujejo odpovedim, ker so zatrjevane izgube fiktivne ter so bile poslovne knjige družb GGB in APSB prirejene.
16. Pri Arbeitsgericht, Berlin (delovno sodišče v Berlinu, Nemčija) je bilo vloženih več tožb zoper kolektivni odpust in vse so uspele. Videti je, da so bila posledično vročena nova obvestila o odpustu in da je na koncu do odpovedi prišlo 31. januarja 2016.
17. Pritožnica je sprožila postopek pred istim sodiščem, kjer je, med drugim, trdila, da je bil z njeno odpovedjo kršen člen 17 KSchG, saj ni bil podan noben upravičen razlog za odpovedi. To sodišče je z odločbo z dne 12. januarja 2016 tožbo M. Bichat zavrnilo in razglasilo, da so odpovedi veljavne. Pritožnica je vložila pritožbo pri Landesarbeitsgericht Berlin (delovno sodišče dežele Berlin, Nemčija).
18. Predložitveno sodišče meni, da za sprejetje sodbe v postopku v glavni stvari potrebuje razlago določb Direktive 98/59 v zvezi s kolektivnim odpustom in zlasti pojma „obvladujoče podjetje“, zato se je odločilo Sodišču v predhodno odločanje predložiti ta vprašanja:
„1. Ali je obvladujoče podjetje v smislu člena 2(4), prvi pododstavek, [Direktive Sveta 98/59] le podjetje, katerega vpliv je zagotovljen prek deležev in glasovalnih pravic, ali pa zadostuje že pogodbeni ali de facto vpliv (na primer na podlagi možnosti fizičnih oseb, da dajejo navodila)?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje, da vpliv, zagotovljen prek deležev in glasovalnih pravic, ni potreben:
ali gre za ‚odločitev o kolektivnem odpustu‘ v smislu člena 2(4), prvi pododstavek, [Direktive 98/59] tudi takrat, kadar obvladujoče podjetje delodajalcu postavi takšne pogoje, da mora ta iz poslovnih razlogov izvesti kolektivne odpuste?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:
ali je treba v skladu s členom 2(4), drugi pododstavek, v povezavi z odstavkom (3)(a) in (b)(i) tega člena ter odstavkom (1) tega člena [Direktive 98/59] predstavništvo delavcev obvestiti tudi o tem, kateri poslovni ali drugi razlogi so obvladujoče podjetje napeljali k odločitvam, ki so delodajalca pripeljale do tega, da namerava izvesti kolektivne odpuste?
4. Ali je združljivo s členom 2(4) v povezavi z odstavkom (3)(a) in (b)(i) tega člena ter odstavkom (1) tega člena [Direktive 98/59], da se delavcem – ki v sodnem postopku zahtevajo ugotovitev nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja, izvedene v okviru kolektivnega odpusta, pri čemer se sklicujejo na to, da delodajalec, ki je dal odpoved, ni pravilno izvedel posvetovanja s predstavniki delavcev – naložita pojasnilna dolžnost in dokazno breme, ki presegata pojasnilo dejstev v zvezi z obvladovanjem?
5. Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen:
katere dodatne pojasnilne in dokazne obveznosti se smejo v tem primeru v skladu z navedenimi predpisi naložiti delodajalcem?“
Zadevi C‑62/17 in C‑72/17
19. Dejansko stanje in pravna vprašanja, ki se postavljajo, skupaj z vprašanji za predhodno odločanje, so v bistvu enaki kot v zadevi C‑61/17.
Združene zadeve C‑61/17, C‑62/17 in C‑72/17
20. S sklepom predsednika Sodišča z dne 9. marca 2017 so bile zadeve C‑61/17, C‑62/17 in C‑72/17 združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
21. Pisna stališča so predložile D. Chlubna (pritožnica v zadevi C‑62/17) in I. Walkner (pritožnica v zadevi C‑72/17), družba APSB, nemška vlada in Evropska komisija. Na obravnavi 12. aprila 2018 so navedene stranke ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče.
Presoja
Uvodne pripombe
Ozadje zadev
22. Podrobnosti natančnega dejanskega stanja teh zadev nikakor niso povsem jasne. Ker je Sodišče želelo preveriti, ali bi se dalo nekatere dele tega dejanskega stanja opredeliti jasneje, je predložitveno sodišče zaprosilo za pojasnitev nekaterih zadev iz predložitvene odločbe in prejelo ustrezen odgovor. V točki 8 navajam informacije o lastništvu in obvladovanju družbe APSB, kot jih je prejelo Sodišče, za katere se zdi, da o njih ni dvoma.
23. O nekaterih vidikih postopka v glavni stvari pa so bile v imenu pritožnic predstavljene navedbe o lastništvu in obvladovanju družbe APSB. Videti je, da je predložitveno sodišče te pomisleke vzelo dovolj resno, da so ga spodbudili k pripravi vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Sodišču. To zlasti velja za problematiko, kot je de facto lastništvo, na katero se nanaša prvo vprašanje. Povzetek teh navedb sem pripravila v točkah od 24 do 28. Vendar moram poudariti, da tam navedeni elementi ne pomenijo dokazanih dejstev.(5)
24. Pritožnice trdijo, da je družbo GGB, ki pravno obvladuje oziroma je v času upoštevnega dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari pravno obvladovala družbo APSB, leta 2008 kupila skupina družb, ki je poslovala pod krovnim nazivom „WISAG“.(6) Poslovne dejavnosti te skupine družb obsegajo opravljanje letaliških storitev, vključno s storitvami zemeljske oskrbe, kakršne opravlja družba APSB.
25. Družba APSB je opravljala samo trgovalne dejavnosti, predvsem v zvezi z oskrbo potnikov; z drugimi besedami, ni poslovala na upravni ravni ali na trgu. Za zadnjenavedeni vidik je bila zadolžena družba GGB.
26. Leta 2013 so bile bodisi vse bodisi je bila približno tretjina dejavnosti družbe GGB prenesena na družbo WISAG Contracting GMBH & Co. KG; stranke so v sporu glede resničnega obsega prenosa. Kakor koli, najpozneje do konca tega leta družba GGB ni več zaposlovala osebja. Podjetje je bilo obenem v velikih finančnih težavah, ki so konec leta 2014 dosegle 7,9 milijona EUR primanjkljaja. V običajnih okoliščinah bi dejanska plačilna nezmožnost družbe GGB povzročila prenehanje njenih dejavnosti, vendar je namesto tega družba prejemala sredstva iz razpoložljivih denarnih sredstev, ki jih je centralno zagotavljala skupina WISAG.
27. V času, ko je družba APSB odpustila pritožnice, je to podjetje dejansko, ne pa s pravnega vidika, pripadalo skupini WISAG.
28. Pritožnice trdijo še, da so bila nekatera naročila, ki jih je do prenehanja trgovalnih dejavnosti opravljala družba APSB, prenesena na druge družbe v skupini WISAG.
29. Zgoraj navedeno je povzetek zgolj navedb pritožnic glede dodatnih dejstev v povezavi z zadevami iz postopka v glavni stvari. Navedla sem samo glavne točke. Iz teh navedb je mogoče razumeti, da so odločitev(-ve) o preklicu naročil družbi APSB in s tem odpust njenih zaposlenih, kot so bile pritožnice, sprejeli v podjetju, ki je v skupini družb WISAG višje v hierarhiji. Iz tega izhaja, da samo to podjetje pozna razloge za zadevno(-e) odločitev(-ve), ki bi jih bilo v skladu s členom 2(4) Direktive 98/59, kot ga razlagajo pritožnice, treba predložiti družbi APSB, ta pa bi jih morala nato predložiti svojim zaposlenim, da bi uresničila obveznosti glede posvetovanja, ki jih določa ta direktiva.
Dopustnost
30. Nemška vlada trdi, da je prvo vprašanje predložitvenega sodišča nedopustno. To utemeljuje z dvema razlogoma. Prvi razlog je, da naj bi bilo iz dejanskega stanja zadeve jasno, da za namene Direktive 98/59 družba GGB obvladuje družbo APSB, saj je to podjetje edini družbenik družbe APSB, ki ima v njej potreben vpliv in glasovalne pravice. Vprašanje naj bi bilo zato nepotrebno in hipotetično. Drugi razlog je, da naj bi bilo dejansko stanje zadeve predstavljeno premalo jasno, da bi Sodišče lahko odločilo. Zlasti naj ne bi bilo nobenega elementa, ki bi nakazoval, da je skupina WISAG sprejela kakršno koli odločitev, ki bi lahko neposredno ali posredno vplivala na poslovanje družbe APSB.
31. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „za vprašanja v zvezi z razlago prava EU, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava EU nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.“(7)
32. Z vidika te sodne prakse je nemška vlada s svojimi stališči po mojem mnenju zgrešila bistvo. Drži, da je predstavitev dejanskega stanja v predložitveni odločbi, tudi z dopolnili, ki jih je predložitveno sodišče podalo v odgovor na zahtevo Sodišča po pojasnilih, nejasna. Toda tako nemška vlada kot Komisija sta Sodišču kljub temu predložili podrobna stališča in ni mogoče reči, da je predstavitev z vidika informacij tako pomanjkljiva, da bi onemogočila pripravo uporabnega odgovora. Vprašanje, ali lastniški delež in glasovalne pravice družbe GGB v družbi APSB zadostujejo za „obvladovanje“ za namene člena 2(4) Direktive, je jedro vprašanja predložitvenega sodišča in nikakor ni mogoče trditi, da je hipotetično. Položaj bi bil lahko drugačen, če bi družba GGB družbi APSB pravočasno priskrbela ustrezne informacije, da bi omogočila posvetovanje, toda kot je videti, se to očitno ni zgodilo.(8) Če bi namreč to storila, je verjetno, da na podlagi Direktive 98/59 ne bi bilo mogoče začeti postopka. Navedbe nemške vlade je zato treba zavrniti.
33. Nemška vlada trdi tudi, da je četrto vprašanje hipotetično in da nanj ni treba odgovoriti. Nemška zakonodaja ne deluje na način, ki ga predlaga predložitveno sodišče, zato se v tej zadevi vprašanja v zvezi z dokaznim bremenom ne odpirajo.
34. Kot sem ugotovila v sklepnih predlogih v zadevi Online Games,(9) Sodišče ne more sprejeti razlage nacionalne zakonodaje, ki jo predloži vlada države članice, in ji dati prednost pred razlago predložitvenega sodišča, da bi nato odločilo, da je vprašanje za predhodno odločanje nedopustno. Vendar se zdi, da se v obravnavanem primeru od Sodišča zahteva točno to. Če ima sodišče države članice dvome o uporabi prava EU za položaj, ki ga sicer urejajo nacionalni predpisi, je treba te dvome zaradi vseh razlogov, ki so opisani v zgoraj navedeni sodni praksi,(10) šteti za upoštevne. Navedbe nemške vlade je zato treba zavrniti.
Direktiva 98/59: pregled
35. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „je treba za razlago določbe prava EU upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se želijo doseči z ureditvijo, katere del je“.(11) Ta ugotovitev je v obravnavanem primeru še posebej pomembna.
36. Preden začnem podrobno obravnavati vprašanja predložitvenega sodišča, bom zato Direktivo 98/59 obravnavala s tega vidika.
37. Bistvo Direktive je določeno v členu 2(1). Ta določba delodajalcu, ki predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, nalaga, da mora pravočasno začeti posvetovanja s predstavniki delavcev, da se doseže sporazum. Člen 2(2) določa, da je namen teh posvetovanj, da se zajamejo možnosti in načini, (i) kako se, če je mogoče, izogniti tem odpustom, ali če to ni mogoče oziroma v obsegu, v katerem to ni mogoče, zmanjšati število prizadetih delavcev in (ii) ublažiti posledice ukrepov, ki jih je treba sprejeti. V členu 2(3) je navedena praktična opredelitev, ki določa, „[d]a delodajalec predstavnikom delavcev omogoči dajanje konstruktivnih predlogov“, zato jim mora med pogajanji pravočasno zagotoviti vse relevantne podatke, med drugim tako, da jih pisno obvesti o razlogih za načrtovano odpuščanje.
38. Te določbe so bile v pravo EU sprejete z Direktivo 75/129/EGS.(12) Da bi zapolnili, kar je bilo opisano kot „praznin[a] v […] prejšnji ureditvi[,] in natančneje pojasni[l]i obveznosti delodajalcev, ki so del skupine podjetij“,(13) je bilo z Direktivo 92/56/EGS(14) dodano to, kar je zdaj člen 2(4) Direktive 98/59. V tej določbi je navedeno, da se morajo obveznosti iz člena 2(1) uporabljati ne glede na to, ali je sklep o kolektivnih odpustih sprejel delodajalec sam ali „obvladujoče podjetje“. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se navezuje prav na to določbo.
39. Pojem „obvladujoče podjetje“ na prvi pogled lahko spominja na pojme iz prava gospodarskih družb in v tem okviru na pojem „skupina družb“. Vendar je treba omeniti nekaj stvari. Prvič, v Direktivi se ne uporablja izraz „družba“, temveč „podjetje“. Ta beseda ima lahko veliko širši pomen. Drugič, ni skupne opredelitve EU glede tega, kaj je mišljeno z izrazom „skupina družb“: to je izključno vprašanje nacionalne zakonodaje.(15) Tretjič, okoliščine, v katerih se lahko uporablja člen 2(4) Direktive 98/59, so številne in raznolike. To je treba obravnavati v okviru tega, kar je Sodišče opisalo kot „gospodarsk[i] kontekst[…], za katerega je značilno naraščajoče število skupin podjetij“.(16) V najenostavnejšem primeru gre za podjetje, ki posluje samo v eni državi članici, pri čemer obstaja le eno podjetje, za katero bi bilo na kateri koli osnovi mogoče reči, da ga „obvladuje“, in ki je ravno tako ustanovljeno ali posluje v isti državi članici. To obvladujoče podjetje pa je lahko tudi v drugi državi članici ali sploh zunaj Evropske unije, pri čemer ni vedno mogoče brez težav ugotoviti, katero podjetje je „obvladujoče“.
40. Dobro je upoštevati tudi, da je narava razmerij v „skupini“ lahko zelo različna. V nekaterih primerih se obvladovanje izvaja izključno z vrha, pri čemer imajo podjetja nižje na lestvici zelo malo, če sploh kaj, diskrecije. V drugih primerih je položaj lahko obraten in je najvišja organizacija „zgolj“ holding, ki poslovodske odločitve prenaša na podjetja na nižjih ravneh. Te odločitve morda sprejme vmesno podjetje; ni nujno, da je to tisto podjetje, ki zaposluje delovno silo. Razmerje med obvladujočim podjetjem in delodajalcem je v nekaterih primerih lahko diskurzivno in konstruktivno, pri čemer se glavne odločitve sprejmejo šele po celoviti razpravi in obrazložitvi razlogov zanje. V drugih primerih se od delodajalca lahko pričakuje, da bo ukrepal po navodilih obvladujočega podjetja, ne da bi bil seznanjen niti z razlogi niti s pojasnili, zakaj so bila takšna navodila izdana. Celo znotraj skupine družb družba, ki sprejme odločitev o kolektivnem odpustu, ni nujno holding, temveč je lahko delodajalec sam. „Obvladovanje“, če se razlaga tehnično, postane v takšnem okviru brezpredmetno. Skratka, če povzamem, ni mogoče reči, da obstaja ena sama vrsta pravnega (ali celo finančnega) obvladujočega interesa, za katero bi se lahko reklo, da vključuje vse možne okoliščine, v katerih se uporablja člen 2(4). Obstajajo torej številne oblike „obvladovanja“ in iz vprašanj predložitvenega sodišča se lahko razume, da bi zanašanje izključno na vidike de iure tega pojma lahko pripeljalo do manipulacij in celo zlorab.
41. Ločeno moram dodati, da v tej direktivi ni opredeljeno, kaj pomeni pojem „obvladujoče podjetje“. Tako iz zahteve po enotni uporabi prava EU kot iz načela enakosti izhaja, da je treba pojme v posamezni določbi prava EU, ki ni bila opredeljena ter ki se za opredelitev svojega smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev.(17) Medtem ko člen 5 Direktive 98/59 državam članicam dopušča, med drugim, uvedbo nacionalnih določb, ki so za delavce ugodnejše, te države članice, kot pravilno ugotavlja Komisija, vseeno obvezuje samostojna in enotna razlaga določb prava EU, uporabljenih v direktivi.(18)
Prvo vprašanje: narava obvladujočega interesa, ki se zahteva za namene člena 2(4) Direktive 98/59
42. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali mora biti razmerje med delodajalcem in podjetjem, ki tega delodajalca obvladuje, za namene člena 2(4) Direktive razmerje de iure ali pa zadostuje tudi de facto interes.
43. Postopek, ki ga določa Direktiva, se nanaša na posvetovanje. Njen namen ni niti na kakršen koli način urejati način organizacije skupine podjetij niti takšni skupini podjetij ne omejuje svobode organiziranja dejavnosti na tak način, ki bo po njenem mnenju najbolj ustrezal njenim potrebam.(19) Cilj posvetovanja je, če je to mogoče, v celoti odpraviti potrebo po načrtovanem kolektivnem odpustu. Kadar tega ni mogoče doseči – in treba je predpostaviti, da v mnogo primerih ne bo mogoče – je treba zmanjšati število odpuščenih delavcev ali ublažiti posledice, kolikor je to v danih okoliščinah mogoče. Sodelovati je vedno dolžen delodajalec, in ne obvladujoče podjetje, čeprav je jasno, da se dolžnost organizacije posvetovanj lahko pojavi v položajih, v katerih ni bil delodajalec tisti, ki je neposredno sprejel odločitev o načrtovanih odpustih. V ta namen mora delodajalec „pravočasno začeti posvetovanja […], zato da doseže sporazum“, pri čemer mora biti predstavnikom delavcev omogočeno dajanje „konstruktivnih predlogov“.(20)
44. Posvetovalni postopek mora biti z vseh vidikov vsebinski. Ni mišljeno, da bi bil zgolj simbolična gesta. Samo bistvo pojma „posvetovanje“ je namreč, da obe strani skozi razpravo in pogajanje lahko dosežeta konstruktiven rezultat, ki sicer morda ne bi bil dosežen. Delodajalec mora zato poskrbeti, da ima zadevno posvetovanje koristen namen. Posvetovanje mora začeti delodajalec; ta se ne more sklicevati na to, da podjetje, ki odloča, ni zagotovilo potrebnih informacij, in mora sam nositi posledice take nezagotovitve.(21) Zato je ključno, da delodajalcu te informacije zagotovi pravi vir.
45. Direktiva 98/59 ne vsebuje nobene navedbe v zvezi z vprašanjem „obvladovanja“ za namene člena 2(4). V tem okviru se najprej postavi vprašanje, ali naj bi se „obvladovanje“ nanašalo na podjetje, ki po nacionalni zakonodaji spada v okvir opredelitve pojma „holding“. Vse stranke na obravnavi so se strinjale, da je to tako. V zvezi s tem je mogoča analogija z opredelitvijo pojma „obvladujoča družba“ iz člena 3 Direktive 2009/38. V odstavku 1 tega člena je pojem opredeljen na podlagi odločilnega vpliva na primer zaradi lastništva, finančne udeležbe ali drugih pravil, ki se nanašajo na ta vpliv. V odstavku 2 so naštete nekatere predpostavke, ki sicer niso izrecno oblikovane na tak način, vendar v bistvu odražajo razmerje med podružnico in njeno matično družbo v smislu prava gospodarskih družb.(22)
46. Vendar se strinjam s Komisijo, da je ta opredelitev preozka, da bi lahko ustrezala vsem okoliščinam, ki jih določa Direktiva 98/59. Odraža okvir, v katerem je bila sprejeta Direktiva 2009/38, in sicer ustanavljanje delavskih svetov v večjih podjetjih (v tem primeru opredeljenih kot „družba, ki posluje na ravni Skupnosti“, in „povezane družbe, ki poslujejo na ravni Skupnosti“) zaradi obveščanja in posvetovanja glede zelo različnih zadev, ki na splošno zadevajo delovno silo.(23) Preizkus na osnovi prava gospodarskih družb, ki ga določa člen 3(2) Direktive 98/59, odraža dejstvo, da je v tem okviru obvladujoče podjetje v večini primerov krovna družba.
47. Toda v obravnavani zadevi ni tako oziroma ni nujno, da je tako. Vprašanje obvladovanja za namene člena 2(4) Direktive 98/59 ni, „katero podjetje je krovna družba delodajalca“, temveč „katero podjetje lahko priskrbi nujne informacije, da se omogočijo vsebinska posvetovanja, ki jih določa Direktiva“. V tem okviru lahko preizkus na osnovi prava gospodarskih družb zagotovi pravno varnost. Z vseh drugih vidikov se mi zdi, da je preozek in ne odraža splošne zgradbe Direktive 98/59. Poleg tega s takim pristopom že po definiciji ni mogoče upoštevati razlik znotraj prava gospodarskih družb, ki obstajajo na ravni držav članic, in nujnosti samostojne razlage izraza „obvladujoče podjetje“ po celotni Evropski uniji.(24)
48. Po mojem mnenju iz tega izhaja, da razmerje de iure ni nujno odločujoče; upoštevno je lahko tudi razmerje de facto.
49. Kakšna je torej narava tega razmerja? Menim, da mora obvladujoče podjetje imeti vpliv na delodajalca glede načina, na katerega se opravi predvidevan kolektivni odpust. Ni nujno, da je ta vpliv „prevladujoč“ v smislu, da mora obvladujoče podjetje v hierarhični strukturi imeti višji položaj od delodajalca, saj se z ničimer ne zahteva, da morajo biti odločitve, ki lahko pripeljejo do kolektivnega odpusta, sprejete na organizacijsko višji ravni. „Obvladovanje“, z drugimi besedami, ne pomeni nujno hierarhičnega obvladovanja. Predpostavlja se tudi, da bo podjetje, ki je v obvladujočem položaju, priskrbelo informacije, ki bodo delodajalcu omogočile posvetovanje, saj če se to ne opravi, zadnjenavedeni na podlagi Direktive krši svoje obveznosti.
50. Skratka, menim, da je podjetje, ki je „odločujoče“ za namene člena 2(4), če uporabimo sodno prakso Sodišča v zadevi Akavan, prima facie tisto podjetje, ki – v okoliščinah obravnavane zadeve – sprejme strateško ali poslovno odločitev, zaradi katere mora delodajalec predvideti ali načrtovati kolektivni odpust.(25)
51. Vendar kot so se na obravnavi strinjale vse stranke, je treba izključiti razmerja med strankami, ki so med seboj neodvisne. Pojem „obvladujoče podjetje“ tako ne more vključevati podjetja, ki je neodvisno od delodajalca, kot je na primer dobavitelj ali stranka, katere delovanje bi lahko imelo gospodarski vpliv na poslovanje delodajalca in bi v skrajnem primeru lahko od delodajalca zahtevalo, da predvidi kolektivni odpust in ga po potrebi tudi izvede. Takšen subjekt ne bi imel nikakršnega interesa za predložitev potrebnih informacij delodajalcu niti ne bi imel razloga, da to stori.
52. Z drugimi besedami, med obvladujočim podjetjem in delodajalcem mora obstajati razmerje, ki prvemu daje razlog, da zagotovi informacije, potrebne za namene posvetovanja.
53. V zvezi s tem menim, da je treba zavrniti trditve nemške vlade v smislu, da je bistveno podlago takega razmerja mogoče najti v tem, kar je poimenovala „pravno utemeljeno obvladovanje“. Razumem, da tovrstno obvladovanje lahko obstaja, kjer na primer obstaja pogodbena obveza, ki delodajalcu omogoča, da od obvladujočega podjetja zahteva zagotovitev potrebnih informacij. Vendar se takšna ureditev v praksi zdi relativno malo verjetna. Kot sem razumela trditve Nemčije, je takšno obvladovanje v razmerjih med dvema subjektoma prej pravno implicitno. Delodajalec bi v tem okviru obvladujoče podjetje lahko prisilil, da priskrbi te informacije. Glede tega ugotavljam, da takšno razmerje ne obstaja niti v okviru obvladujoče strukture, ki temelji na pravu gospodarskih družb. V okviru hierarhije „obvladovanje“ obstaja le v smeri navzdol, kar pomeni, da lahko holding svojim podružnicam daje navodila v zvezi z njihovim vodenjem poslovanja. Toda obratno ne drži: podružnica lahko vpraša, ne more pa prisiliti. V takšnih okoliščinah iz trditev nemške vlade ne morem izpeljati nobenih uporabnih smernic.
54. Toda obstajati mora neka oblika vezi v obliki spodbude za obvladujoče podjetje, da priskrbi informacije, ki omogočajo izvedbo ustreznega posvetovanja. Očitna oblika, ki bi jo lahko imela takšna spodbuda, so finančne posledice, ki bi jih neizpolnitev navedenega lahko imela na interes, ki ga ima tako podjetje v zvezi z delodajalcem. Do takšnih posledic lahko na primer pride, ker predpisi na nacionalni ravni določajo, da je vsak kolektiven odpust brez primernega posvetovanja neveljaven, ali ker bo delodajalcu za to neizpolnitev naložena denarna kazen. V takih okoliščinah bi se finančna izguba prenesla na obvladujoče podjetje prek interesa, ki ga ima to podjetje v zvezi z delodajalcem.
55. Po mojem mnenju to pomeni, da morata imeti oba subjekta skupne poslovne interese, bodisi v obliki podjetniške strukture (de iure) bodisi v obliki pogodbene ali dejanske povezave (de facto), ki jih predstavlja skupni premoženjski interes. Ni nujno, da je ta interes v obliki pravnega lastništva. Lahko je neposreden ali posreden in ne nujno ekskluziven. Zadostuje tudi delni interes. Ali ta interes v danem primeru zadostuje, da gre za obvladovanje za namene člena 2(4) Direktive 98/59, mora ugotoviti nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov.
56. Preden sklenem analizo prvega vprašanja predložitvenega sodišča, moram na kratko omeniti še eno trditev družbe ASPB. Ta družba trdi, da bi kakršno koli razmerje, razen takšnega, ki temelji na pojmu kontrolnega deleža v skladu s pravom gospodarskih družb države članice, kršilo člen 16 Listine. Po mojem mnenju je ta trditev popolnoma neutemeljena. Člen 16 odraža sodno prakso Sodišča v zvezi s pravico do izvajanja gospodarske ali trgovske dejavnosti ter členom 119(1) in (3) PDEU, ki priznava svobodno konkurenco.(26) V vsakem primeru se pri tem uporablja člen 52(1) Listine, ki dopušča omejitve uresničevanja priznanih pravic in svoboščin pod pogoji, ki jih določa, zlasti pod pogojem, da morajo biti te omejitve zakonsko določene. V obravnavani zadevi ni ničesar, kar bi nakazovalo, da bi razlaga Direktive 98/59, ki jo predlagam, kršila pravice in svoboščine, ki jih določa člen 16, tako da zadeve ne bom obravnavala dalje.
57. Glede na vse navedeno menim, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(4) Direktive 98/59 razlagati tako, da je treba pojem obvladujočega podjetja v smislu te določbe razumeti kot podjetje (če obstaja), ki sprejme strateško ali poslovno odločitev, zaradi katere mora delodajalec predvideti ali načrtovati kolektivni odpust. Vendar tako podjetje ni nujno podjetje, ki delodajalca obvladuje de iure, temveč je lahko tudi takšno, ki delodajalca obvladuje de facto. Vendar tovrstno podjetje ne vključuje podjetja, ki je neodvisno od delodajalca, kot je dobavitelj ali kupec, čigar delovanje lahko vpliva na poslovanje delodajalca. Nasprotno, delodajalec in podjetje, ki tega delodajalca de facto obvladuje, morata imeti iste poslovne interese v obliki pogodbene ali dejanske povezave, ki jo predstavlja skupen premoženjski interes. Ni nujno, da je ta interes v obliki pravnega lastništva. Lahko je neposreden ali posreden, in ne nujno ekskluziven. Zadostuje tudi delni interes. Ali takšen interes v danem primeru zadostuje za to, da gre za obvladovanje za namene člena 2(4), mora ugotoviti nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov.
Drugo vprašanje: pojem „odločitev o kolektivnem odpustu“
58. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje po smernicah v zvezi s pomenom izraza „odločitev o kolektivnem odpustu“ iz člena 2(4) Direktive 98/59. Kot razumem položaj, je vprašanje v obravnavanem primeru zelo upoštevno zato, ker se nanaša na čas, ko mora obvladujoče podjetje sporočiti informacije delodajalcu za namene te določbe.
59. Ker se v členu 2(4) Direktiva sklicuje na sklep o kolektivnih odpustih, bi na prvi pogled lahko dajala vtis, da se zahteve te določbe uporabljajo šele, ko je bil sklep dejansko sprejet. Ob podrobnejši preučitvi pa je jasno, da ta razlaga ne more biti pravilna. Kot Komisija pravilno poudarja, se člen 2(4) nanaša na obveznosti iz odstavkov 1, 2 in 3 tega člena. Prva obveznost se nanaša na položaj, v katerem delodajalec „predvideva kolektivno odpuščanje delavcev“, kar je trenutek, ko postane zavezan, da začne posvetovanja s predstavniki delavcev. V odstavku 3 je določeno, da mora delodajalec „med pogajanji pravočasno“ zagotoviti podatke, na podlagi katerih bodo lahko ti predstavniki dali konstruktivne predloge. Ta pristop potrjuje sodna praksa Sodišča, v skladu s katero je treba postopek posvetovanja končati pred sprejetjem odločitve v zvezi z odpovedjo pogodb delavcev.(27)
60. Glede trenutka, v katerem se mora posvetovanje začeti, je iz iste sodne prakse jasno razvidno, da ta ni odvisen od tega, ali delodajalec predstavnikom delavcev že lahko priskrbi vse informacije, ki jih določa člen 2(3)(b) Direktive, saj se te informacije lahko zagotovijo med posvetovanjem, in ne nujno takrat, ko se to začne. Ravno tako pa bi s tem, da bi delodajalcu naložili dolžnost, da mora začeti pogajanja, kadar obstaja šele teoretična možnost, da bo prišlo do kolektivnega odpusta, temu delodajalcu naložili nedopustno in čisto mogoče tudi nerealno breme. Sodišče je zato odločilo, da čas prične teči šele takrat, ko je sprejeta strateška odločitev ali sprememba dejavnosti, zaradi katere je delodajalec primoran predvideti ali načrtovati kolektivni odpust.(28)
61. Kdaj začeti posvetovanje za namene člena 2(1) Direktive 98/59, se mora odločiti delodajalec. Odločiti se mora v skladu z zgoraj opisanimi načeli. Kadar ga za namene člena 2(4) obvladuje drugo podjetje, mora ustrezno upoštevati kakršne koli informacije in navodila, ki jih prejme od obvladujočega podjetja, ki bi lahko vplivale na to, ali se predvideva kolektivni odpust ali ne. Ravno tako mora obvladujoče podjetje, čeprav zakonska obveznost posvetovanja zanj ne velja, delodajalcu priskrbeti potrebne informacije najpozneje takrat, ko mora ta izpolniti svoje obveznosti v zvezi s tem. Ob neobstoju takšnega sporočanja informacij postane Direktiva brezpredmetna. Če bi obvladujoče podjetje delodajalcu postavilo takšne pogoje, da bi moral ta iz poslovnih razlogov izvesti kolektivni odpust, bi moral delodajalec po mojem mnenju v vsakem primeru začeti postopek posvetovanja.
62. Zato menim, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da je delodajalec dolžan začeti postopek posvetovanja v skladu z Direktivo 98/59, kadar se seznani s sprejetjem strateške odločitve ali spremembe v dejavnostih, zaradi katere mora predvideti ali načrtovati kolektivni odpust. Kadar obstaja „obvladujoče podjetje“ za namene člena 2(4) te direktive in to podjetje delodajalcu postavi takšne pogoje, da mora ta iz poslovnih razlogov izvesti kolektivni odpust, mora delodajalec začeti postopek posvetovanja, če tega še ni storil.
Tretje vprašanje: obseg obveznosti sporočanja informacij
63. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje o obsegu obveznosti sporočanja informacij v skladu s členom 2(3) Direktive 98/59.
64. Ponovno je treba spomniti na okvir, v katerem nastanejo te obveznosti. Prvič (v skladu s členom 2(1)), delodajalec, ki predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, mora začeti posvetovanja, „zato da doseže sporazum“. Drugič (kot je opredeljeno v členu 2(2)), ta posvetovanja morajo zajeti vsaj možnosti in načine, kako se izogniti odpustom ali zmanjšati število prizadetih delavcev in kako ublažiti posledice (če je odpuščanje potrebno in v obsegu, v katerem je potrebno). Tretjič, člen 2(3) določa, da morajo biti navedeni podatki zagotovljeni, da „delodajalec predstavnikom delavcev omogoči dajanje konstruktivnih predlogov“. Če je v skladu s členom 2(4) sklep o kolektivnih odpustih sprejelo obvladujoče podjetje, morajo biti podatki delodajalcu predloženi pravočasno, da lahko izpolni obveznosti v skladu z Direktivo.
65. Obseg predpisanih dolžnosti je zato velik. Jasno je, da je za zagotovitev njihove uspešne uresničitve potrebna visoka raven dobre vere delodajalca. Ali določajo, kot sprašuje predložitveno sodišče, da mora delodajalec razkriti poslovne ali druge razloge, na podlagi katerih je obvladujoče podjetje sprejelo svoje odločitve, ki so delodajalca pripeljale do tega, da predvidi kolektivno odpuščanje?
66. Verjetno je, da bo v številnih, če ne celo v večini primerov, odgovor „da“. Če predstavniki delavcev ne poznajo razlogov za strateško odločitev ali spremembo v dejavnostih, ki sta navedeni v točki 60 zgoraj, se lahko zgodi, da na posvetovanju dejansko ne bodo zmožni oblikovati konstruktivnih predlogov.
67. Vendar pa bi to splošno trditev z enega vidika omejila. Dolžnost priskrbeti informacije obstaja zato, da se predstavnikom delavcev omogoči oblikovanje konstruktivnih predlogov. Gradiva, ki ne služi temu namenu, ni treba predložiti. Ker se vpliv te opredelitve od primera do primera razlikuje, menim, da glede tega ni mogoče oblikovati splošnih smernic. Nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov v vsakem posameznem primeru, mora odločiti o uporabi upoštevnih načel v postopku, ki ga obravnava.
68. Tako menim, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(3) Direktive 98/59 razlagati tako, da se v zadevi, v kateri je v skladu s členom 2(4) sklep glede kolektivnega odpusta sprejelo obvladujoče podjetje, od delodajalca zahteva, da razkrije poslovne ali druge razloge, na osnovi katerih je obvladujoče podjetje sprejelo svoje odločitve, ki so pripeljale do predvidevanja o kolektivnem odpustu. Vendar pa se dolžnost razkritja ne uporablja, če zadevno gradivo ne služi temu, da se predstavnikom delavcev omogoči oblikovanje konstruktivnih predlogov v zvezi z načrtovanim odpustom. Nacionalno sodišče, ki je pristojno za ugotavljanje dejstev, mora odločiti o uporabi upoštevnih načel v posameznem postopku.
Četrto in peto vprašanje: dokazno breme
69. Predložitveno sodišče želi s četrtim in petim vprašanjem, ki ju je najbolje obravnavati skupaj, v bistvu pridobiti smernice glede dokaznega bremena pri zahtevkih, ki temeljijo na členu 2 Direktive 98/59.
70. Člen 6 Direktive je jasen. Ta člen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da so sodni in/ali upravni postopki za uveljavljanje obveznosti iz Direktive dostopni predstavnikom delavcev in/ali delavcem samim. Drugače od nekaterih drugih aktov v zakonodaji EU Direktiva 98/59 ne vsebuje nobene določbe v zvezi z dokaznim bremenom.(29) Ker ni ustreznih predpisov Unije, se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določijo postopkovna pravila za pravna sredstva, namenjena zagotavljanju varstva pravic, ki jih posameznikom daje pravo EU. To obsega dokazna pravila, vključno (če je ustrezno) s predpisi, ki urejajo porazdelitev dokaznega bremena.(30) Vendar so države članice odgovorne za to, da v vsakem posameznem primeru zagotovijo učinkovito varstvo zadevnih pravic. To pravilo je v središču načel enakovrednosti in učinkovitosti ter zahteve na podlagi prava EU, da mora obstajati učinkovito sodno varstvo teh pravic.(31) Ta načela vsebuje člen 6 Direktive 98/59. Delavci in njihovi zastopniki morajo imeti možnost uveljavljati svoje pravice na podlagi Direktive na enak način, kot bi lahko uveljavljali enakovredne pravice na podlagi nacionalnega prava, upoštevna postopkovna pravila pa se ne smejo uporabljati tako, da se praktično onemogoči ali pretirano oteži izvrševanje pravic, ki jih določa pravo EU.(32)
71. Ker je tako, lahko Sodišče zagotovi le najsplošnejše smernice. Nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov, mora zagotoviti, da so izpolnjena načela iz točke 70 zgoraj. Če predpisi nacionalnega prava, ki se uporabljajo, teh načel ne odražajo, jih je treba razveljaviti.(33) To je med drugim tako, če predpisi določajo, da morajo predstavniki delavcev, ki želijo izpodbijati kolektivni odpust, dokazati stvari, v zvezi s katerimi od njih v praksi ni mogoče pričakovati, da imajo dostop do potrebnih informacij, da bi to lahko storili.
72. Glede petega vprašanja ni treba ničesar več dodati.
73. Zato menim, da je treba na četrto in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6 Direktive 98/59 razlagati tako, da morajo imeti delavci in njihovi zastopniki možnost uveljavljati svoje pravice na podlagi Direktive na enak način, kot bi lahko uveljavljali enakovredne pravice na podlagi nacionalnega prava. Upoštevna postopkovna pravila ne smejo biti oblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje teh pravic. Nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov, mora zagotoviti izpolnjevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ter zahteve, ki jo določa pravo EU, v skladu s katero mora obstajati učinkovito sodno varstvo teh pravic. Če predpisi nacionalnega prava, ki se uporabljajo, teh načel ne odražajo, jih je treba razveljaviti. To je med drugim tako, če predpisi določajo, da morajo predstavniki delavcev, ki želijo izpodbijati kolektivni odpust, dokazati stvari, v zvezi s katerimi od njih v praksi ni mogoče pričakovati, da imajo dostop do potrebnih informacij, da bi to lahko storili.
Predlog
74. Iz vseh navedenih razlogov menim, da je na vprašanja za predhodno odločanje Landesarbeitsgericht, Berlin (delovno sodišče dežele Berlin, Nemčija), treba odgovoriti:
1. Člen 2(4) Direktive 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti je treba razlagati tako, da je treba pojem obvladujočega podjetja v smislu te določbe razumeti kot podjetje (če obstaja), ki sprejme strateško ali poslovno odločitev, zaradi katere mora delodajalec predvideti ali načrtovati kolektivni odpust. To podjetje ni nujno podjetje, ki delodajalca obvladuje de iure, temveč je lahko tudi takšno, ki delodajalca obvladuje de facto. Vendar tako podjetje ne vključuje podjetja, ki je neodvisno od delodajalca, kot je na primer dobavitelj ali kupec, čigar delovanje lahko vpliva na poslovanje delodajalca. Nasprotno, delodajalec in podjetje, ki tega delodajalca de facto obvladuje, morata imeti iste poslovne interese v obliki pogodbene ali dejanske povezave, ki jo predstavlja skupen premoženjski interes. Ni nujno, da je ta interes v obliki pravnega lastništva. Lahko je neposreden ali posreden, in ne nujno ekskluziven. Zadostuje tudi delni interes. Ali takšen interes v danem primeru zadostuje za to, da gre za obvladovanje za namene člena 2(4), mora ugotoviti nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov.
2. Delodajalec je dolžan začeti postopek posvetovanja v skladu z Direktivo 98/59, kadar se seznani s sprejetjem strateške odločitve ali spremembe v dejavnostih, zaradi katere mora predvideti ali načrtovati kolektivni odpust. Kadar obstaja „obvladujoče podjetje“ za namene člena 2(4) te direktive in to podjetje delodajalcu postavi takšne pogoje, da mora ta iz poslovnih razlogov izvesti kolektivni odpust, mora delodajalec začeti postopek posvetovanja, če tega še ni storil.
3. Člen 2(3) Direktive 98/59 je treba razlagati tako, da se v zadevi, v kateri je v skladu s členom 2(4) sklep glede kolektivnega odpusta sprejelo obvladujoče podjetje, od delodajalca zahteva, da razkrije poslovne ali druge razloge, na osnovi katerih je obvladujoče podjetje sprejelo svoje odločitve, ki so pripeljale do predvidevanja o kolektivnem odpustu. Vendar pa se dolžnost razkritja ne uporablja, če zadevno gradivo ne služi temu, da se predstavnikom delavcev omogoči oblikovanje konstruktivnih predlogov v zvezi z načrtovanim odpustom. Nacionalno sodišče, ki je pristojno za ugotavljanje dejstev, mora odločiti o uporabi upoštevnih načel v posameznem postopku.
4. Člen 6 Direktive 98/59 je treba razlagati tako, da morajo imeti delavci in njihovi zastopniki možnost uveljavljati svoje pravice na podlagi Direktive na enak način, kot bi lahko uveljavljali enakovredne pravice na podlagi nacionalnega prava. Upoštevna postopkovna pravila ne smejo biti oblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje teh pravic. Nacionalno sodišče, ki je pristojno za preučitev in presojo dokazov, mora zagotoviti izpolnjevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ter zahteve, ki jo določa pravo EU, v skladu s katero mora obstajati učinkovito sodno varstvo teh pravic. Če predpisi nacionalnega prava, ki se uporabljajo, teh načel ne odražajo, jih je treba razveljaviti. To je med drugim tako, če predpisi določajo, da morajo predstavniki delavcev, ki želijo izpodbijati kolektivni odpust, dokazati stvari, v zvezi s katerimi od njih v praksi ni mogoče pričakovati, da imajo dostop do potrebnih informacij, da bi to lahko storili.