SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 19. decembra 2013
Zadeva T‑634/11 P
Mario Paulo da Silva Tenreiro
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Imenovanje direktorja direktorata E ‚Pravosodje‘ Generalnega direktorata za ‚pravosodje, svobodo in varnost‘ Komisije – Zavrnitev prijave tožeče stranke – Imenovanje drugega kandidata – Pritožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 29. septembra 2011 v zadevi da Silva Tenreiro proti Komisiji (F‑72/10, še neobjavljena v ZOdl.) za razveljavitev te sodbe.
Izrek: Pritožba se zavrne. Mario Paulo da Silva Tenreiro nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija v okviru tega postopka.
Povzetek
Pritožba – Razlogi – Zgolj ponovitev razlogov in trditev, navedenih pred Sodiščem za uslužbence – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju – Dokazno breme in izvedba dokazov
(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člena 138(1)(c))
Iz člena 256 PDEU, člena 11 Priloge k Statutu Sodišča in člena 138(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da morajo biti v pritožbi natančno navedeni prerekani elementi sodbe ali sklepa, katerega razveljavitev se zahteva, in pravne trditve, ki posebej podpirajo ta predlog, sicer sta zadevna pritožba oziroma razlog nedopustna. Te zahteve tako ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo ponovljeni ali dobesedno navedeni razlogi in trditve, ki so že bili predloženi Sodišču za uslužbence, skupaj s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponovni preizkus tožbe, vložene pri Sodišču za uslužbence, za kar pa Splošno sodišče ni pristojno.
Pritožba na Splošno sodišče je omejena na pravna vprašanja. Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin iz spisa, ki so mu bile predložene, in za presojo tega dejanskega stanja, razen v primeru izkrivljanja dokazov, ki so mu bili predloženi, s tem, da mora tako izkrivljanje očitno izhajati iz listin v spisu, pri čemer pa ni treba ponovno opraviti presoje dejstev in dokazov, oziroma uporabiti novih dokazov.
Pristojnost Splošnega sodišča, da izvrši nadzor nad dejanskimi ugotovitvami Sodišča za uslužbence, se torej razteza predvsem na vsebinsko netočnost njegovih ugotovitev, ki izhajajo iz spisne dokumentacije, na izkrivljenje dokazov, na pravno opredelitev dejstev in na vprašanje, ali so bila spoštovana pravila o izvedbi dokazov.
Za to, da stranka prepriča pritožbeno sodišče glede trditve ali vsaj njegovega neposrednega posega v zbiranje dokazov, ni dovolj, da navede določena dejstva v podporo svoji trditvi, temveč mora predložiti tudi dovolj natančne, objektivne in skladne indice, ki lahko podprejo resničnost ali verjetnost teh trditev. V teh okoliščinah mora biti vpletenost sodišča v zbiranje dokazov v korist tožečih strank omejena na izjemne primere, v katerih tožeče stranke za podporo svojih trditev potrebujejo predvsem nekatere elemente, ki jih ima tožena stranka, in se soočajo s težavami pri pridobivanju teh elementov ali celo z zavrnitvijo te stranke.
Razen v teh izjemnih primerih, torej samo prvostopenjsko sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča. Vprašanje, ali imajo postopkovni dokumenti dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejstev, ki v okviru pritožbene stopnje ni predmet nadzora sodišča, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih prvostopenjskemu sodišču, ali če je iz dokumentov v spisu razvidna vsebinska nepravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča.
(Glej točke 35, 36, 52 in od 85 do 87.)
Napotitev na:
Sodišče: 16. junij 1997, Koelman proti Komisiji, C‑119/96 P, Recueil, str. I‑4809, točka 31; 8. januar 2002, Francija proti Monsantu in Komisiji, C‑248/99 P, Recueil, str. I‑1, točka 68; 19. marec 2004, Lucaccioni proti Komisiji, C‑196/03 P, Recueil, str. I‑2683, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa; 28. junij 2005, Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 426;
Splošno sodišče: 25. september 2002, Ajour in drugi proti Komisiji, T‑201/00 in T‑384/00, RecFP, str. I‑A‑167 in II‑885, točka 75; 12. marec 2008, Rossi Ferreras proti Komisiji, T‑107/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑5 in II‑B‑1‑31, točki 38 in 39 in navedena sodna praksa; 19. marec 2010, Bianchi proti ETF, T‑338/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 59; 4. april 2011, Marcuccio proti Komisiji, T‑239/09 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 62; 7. december 2011, Mioni proti Komisiji, T‑274/11 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 18; 6. september 2012, Gozi proti Komisiji, T‑519/11 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 21; 16. maj 2013, Canga Fano proti Svetu, T‑281/11 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 75.